Kralj in kraljica istrske dežele sta imela štiri hčerkein vse so bile zelo hudobne. Služabniki, dvorne dame in podložniki so trepetali pred njihovo samoljubnostjo, zvijačnostjo in črno močjo. Bile so prav zares vražje, in če so le mogle, so škodile ljudem, živalim in tudi rastlinam. Celo nežive stvari niso bile varne pred njihovo razdiralnostjo, recimo lepe vaze, čaše ali stekleni kozarci. En takšen vrag je bil v njih, ki jih je silil, da so uničevale ali poniževale vse, kar je bilo lepo in nežno. Bile so tako zelo črne in v tej hudobiji tako zelo enotne, da se jih je bal celo oče kralj.
Ko je bilo najmlajši devet let, se je rodila peta hčerka, njihova sestrica. Že med materino nosečnostjo so se hudobnice zarotile proti otroku. Opolnoči so se zbrale v grajski kapeli in si tam prisegle, da bojo to, ki prihaja na svet, na vso moč sovražile in da bojo temu bitju zagrenile sleherni trenutek življenja.
Mati kraljica je rodila kmalu po novem letu. Bitjece, ki je privekalo na svet, je bilo drobceno in krhko kot zimski cvet. Bila je punčka in krstili so jo za Učko. Tako so ji rekli: Učka.
Sestre so bilče prepričane, da ne bo živela niti en teden, zato se zanjo niso zmenile. Toda Učka je premagala prvi strah in si hitro opomogla.
Joj, kako so ji potem te sestre nagajale! Ko je shodila, so ji podstavljale nogo, ji izmikale igrače, jo suvale, ščipale in brcale. Gotovo bi jo ubile, če ne bi imela močne in pogumne pestunje. Ta se je srčno borila zanjo in braniti jo je morala celo pred njeno materjo. Pred očetom ne. Ta jo je imel rad, in jo je ščitil, se je ničkolikokrat skregal s kraljico in s hčerkami.
Tako je Učka rasla. Kmalu so opazili, da je drugačna od sester, zelo drugačna: bila je milo bitje, ki ni moglo narediti nič slabega. Smilila se ji je mravlja. metulj. mušica ... in smilile so se ji koze, ki jih je bilo okoli gradu vse polno, pa ovce in druge živali in sploh vse, kar je hodilo, lezlo, skakalo, se zvijalo. Da, tudi do kač je bila usmiljena. Pa z rastlinami se je pogovarjala in celo z zidovi, kamni in skalami ...
Ker je bila tako zelo čudna in drugačna, so jo kmalu proglasili za Šturlo; to pomeni, da so jo imeli za slaboumno. Zato so ji dovolili, da se je družila s služničadjo in celo s kmeti-tlačani.
Ko so ji tako določili mesto v veliki grajski družini, so se njene sestre nekoliko pomirile. Rekle so si:
"Učka je šturla in nam ne more škoditi."
Toda nagajale so ji vseeno, to pa zato, ker je bila Učka zelo lepa deklica in ker je postajala tudi vedno lepša. Bolj ko je rasla, bolj je cvetela. Bila je ljubka, polna miline in imela je najlepše oči v deželi. To sploh niso bile oči: bila sta azurna kristala. Ko te je pogledala, si se počutil, kot da bi te gledalo jasno, od dežja umito nebo. In teh oči in njenega pogleda so se sestre bale. Niso ga prenesle. Žgal jih je kot opoldansko sonce.
Nekoč jih je mati poslala po gozdne jagode. Vsaka je vzela košek in so šle, toda nabirala jih je samo Učka, druge so bile prelene. Podile so se po gozdu in se igrale skrivalnice. Učka pa je nizala jagode v košek, in preden se je zvečerilo, jih je imela že polno. Potem so šle domov. Učka je hodila spredaj, one pa za njo. Stikale so glave in kovale zaroto. Pred dvižnim mostom in ko jih je še skrival nasip, so iztrgale Učki polni košek in stekle v grad. Potem so se hvalile pred materjo s sočnimi in dišečimi plodovi in tožile, kako jim je Učka pri nabiranju nagajala in da ni dala v košek niti ene jagode. Mati kraljica se je hudo razjezila, oklofutala je Učko in jo poslala spat brez večerje. Sestre pa so se spet stekle, dale glave skupaj in se hihitale ubogi Učki. Ona pa je jokala in v bridkosti tožila skodranemu kužku, svojemu velikemu prijatelju.
Nekega dne so jo sestre sunile v reko, ki je tekla z obeh strani okoli gradu. Učka je trgala bele vijolice in delala šopek za mamo, in ko je iztegovala roko, da bi dosegla, so jo pahnile. Skotalila se je po bregu in padla v naraslo reko.
Ta jo je zgrabila in v hipu odnesla. Deklica je klicala na pomoč, mahala z rokami in brcala, toda voda je bila deroča in jo je neusmiljeno obračala, vsesavala in spet metala na površje. Gotovo bi se utopila, da je ni zagledal pastir, s katerim se je dostikrat pogovarjala in ga je klicala Radun, ker je bil tako zelo velik in močan. Ta fant si ni pomišljal, ampak se je takoj pognal v vrtince in rešil deklico tik pred visokim in divje hrumečim slapom. Napol zavestno je odnesel v ovčjo stajo, jo tam posušil in ogrel in jo nato spremil v grad. Ko so sestre videle, da je živa in zdrava, so bile tako besne, da so cepetale z nogami in škripale z zobmi.
Učka je imela točno sedemnajst let, ko je prišel v Istro lep in zelo bogat princ. Priromal je iz dežele onstran velikega morja. Povedali so mu namreč, da ima istrski kralj pet hčera in da še nobena ni omožena.
"Pa pojdimo pogledat, kakšne so te pupe," si je rekel, sklical spremstvo ter se podal na pot. Pred njim je seveda šel sel, ki je kralju in kraljici naznanil visoki obisk.
In lovci so trobili v rogove in bobnarji so zaropotali, piščaci so zapiskali, zastavarji so zaviharili z zastavami, plesalci so se vrteli in ljudstvo se je zbiralo. Princ je namreč prihajal z namenom, da si vzame eno od kraljičen za ženo.
Na grajskem dvorišču je bilo vse pripravljeno za sprejem: kamnita tla so bila vzorno pometena, vojaki postavljeni v ravno vrsto, na odru sta se lesketala vladarska stola, na njih sta sedela kralj in kraljica, okoli njiju pa so se drenjale hčerke. Vse razen Učke. Njo so sestre zaprle v klet, da ne bi s prelepimi očmi začarala princa in bi potem one ostale z dolgimi nosovi. Učka je gledala skozi kletno okno, ki je bilo tik ob zemlji, zato je videla bolj malo, skoraj nič.
In kuharji so na veliko kuhali, pekli so pekli, natakarji pripravljali mize za banket, dvorski norček pa je tekal sem in tja, in prevračal kozolce, se pačil in se na vsa usta krohotal. Cukal je sestre za kite, jim dvigal dolga krila, vlekel zastavonoše za škrice, izmikal vojakom sablje in sploh bil edino veselo in norčavo sproščeno bitje na tem resnem, preresnem dvoru.
In tako so čakali, čakali in dočakali. Rogovi so zatrobili, bobni zaropotali, vojaki so salutirali in na grajsko dvorišče je prijezdil princ. Lahkotno je skočil s konja, se poklonil kraljici in kralju in si začel ogledovati kraljične.
Ta princ je bil lep ko sonce in bogat kot cesar in iz njega je dihala tolikšna moškost, da so sestre kar omedlevale. Vsaka od njih bi dala vse, le da bi bila njegova.
Princ se še enkrat prikloni, nato se obrne k najstarejši in jo vpraša:
"Kaj bi ti dala meni, da bi postala moja žena?"
Najstarejša pravi:
"Jaz bi tebi dala eno kašeto, polno srebra."
Princ zamahne z roko in vpraša drugo sestro.
Ta zardi di ušes in ponudi:
"Ko bi ti mene vzel za ženo, jaz bi tebi dala eno polno kašeto zlata."
Princ spet odkloni in vpraša tretjo. Ta pobledi in zjeclja:
"Jaz ... jaz ... ko bi ti mene hotel, jaz bi ti dala prstan zlat in en kotlič, poln diamantov."
Princ spet ni zadovoljen. Pa vpraša četrto. Ta ni vedela več, kaj naj odgovori, zato ji njena mati hitro zašepeta na uho:
"Daj mu cel grad. Daj mu vse, kar je naše!"
In ta mu ponudi:
"O, ko bi ti mene vzel za marožo, jaz bi ti dala cel grad, vse boške naše, vse njive naše, vse, vse, čisto vse, kar se vidi in skriva pod našo kraljevsko krono."
Zdaj so bili prepričani, da bo princ prikimal, da bo zadovoljen. Ali ta se je spet namrdnil in odkimal.
Kaj zdaj? Kaj naj mu še ponudijo? Pa vpraša princ:
"In kje je ta peta?"
Vsi se ozirajo in kličejo Učko, le kraljica besno stiska ustnice in kraljične škrtajo z zobmi. Ali hočeš nočeš, morali so jo pripeljati. Toda joj, kakšna je bila Učka! Ni imela slavnostne obleke, niti čevljev ne, las ni imela počesanih in ne čarodejno razpletenih. A kljub temu je bila lepa, najlepša. Pred njo je tekel njen skodrani psiček in veselo lajal. Veselo kar tako.
Tedaj se je pripodil grajski norček, se trikrat prekobalil in z vso močjo zapel:
"Ta zadnja bo ta prva,
ta prva bo ta zadnja!"
Učki je bilo pred princem silno nerodno in najraje bi pobegnila. Bosa je stala pred njim, povešala glavo, skrivala roki v kmečko krilo in bila v obraz rdeča ko češnjica.
Tudi princ je bil presenečen, saj pred njim ni stala, po obleki sodeč, kraljična, ampak kmečko dekle.
K njemu se je nagnil dvorni svetni in mu šepetaje povedal:
"Ona je bušca, je šturla, znaste. Ona ni za vas."
Tedaj je Učka dvignila obraz in pogledala princa. Ko je ta videl njene oči, ga je spreletelo in takoj je spoznal, da ta deklica ni neumnica. Zato jo je zdaj glasno vprašal:
"Kako ti je ime?"
Spet ga je milo pogledala in rekla:
"Kličejo me Učka."
Princ je vzdhtel. Tokrat zaradi ljubkosti njenega glasu in lepote njenega obraza.
In jo je vprašal:
"Učka, kaj bi ti meni dala, ko bi te jaz vzel za ženo?"
Nekaj sekund je molčala, nato pa dahnila komaj slišno:
"Jaz bi vam dala vso svojo ljubezen."
Onemeli so ob tolikšni drznosti, a sestre so se zahihitale. Bile so prepričane, da jo bo gladko zavrnil. Pa ne samo zavrnil, ampak tudi ozmerjal.
Tedaj pa se je zgodil čudež.
Princ je položil desnico na svoje srce in rekel, da so vsi slišali:
"Učka, ti boš moja žena in nobena druga!"
In na splošno začudenje se ji je zdaj on ponudil:
"Učka, ali me hočeš za moža?"
Deklica je pokimala.
Prijel jo je za bele roke, jo posadil na iskrega konja in kot veter prhnil z njo čez dvižni most. Njegovo spremstvo pa za njim.
Sestre so histerično zacvilile, kraljica se je ugriznila v ustnico, da je pritekla kri, oče se je smehljal, a grajski norček je delal prevale, pozvanjal s kraguljčki in kar naprej ponavljal:
"Ta zadnja bo ta prva,
ta prva bo ta zadnja!"
