TRMASTI NOJ

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

»Presneti ptič, poglej, kam je sedel,« je zasikal Nandi proti svoji mami. Ta se je tako glasno zahahljala, da je ptič odfrfotal. »Mama, zakaj ne znam tudi jaz leteti?« je vprašal, ko je gledal za njim. »Zato, ker noji ne letimo. Smo sicer največji ptiči, a naše telo je pretežko in prenerodno za letenje in naše peruti so premajhne.« »Bi lahko vsaj poskusil?« »Tako, kot je tvoj praprapraded?« se je spet zahahljala. »Ti povem to zgodbo?« »Povej, a samo, če je tudi on želel leteti!« »Seveda! Kaj ne veš, da bi mladiči radi vse tisto, česar ne morete, tistega, kar vam je dano, pa ne izkoristite. Mi noji odlično tečemo in dobro brcamo.« Mali se je stisnil k njej in prisluhnil: »Ko je bil tvoj praprapraded Nani še majhen, si je na vsak način želel poleteti. Do sonca, prav do sonca! je govoril. Najprej je prosil veter, ki je divjal čez savano in švigal proti nebu. Ta mu je brezbrižno zašuštel, da je do sonca predaleč. 'Do njega ni mogoče poleteti/ je rekel. 'Sonce je kilometre daleč, do tja ne more nihče! To ni samo ogromna, ampak tudi strašno vroča zvezda. Kar pozabi na to.' Slišal ga je majhen ptič in mu zažgolel: 'Sonce je prevroče, zažgalo bi te.' Tedaj je zagledal otroke, ki so spuščali papirnatega zmaja. Stekel je k njim in jih milo poprosil, ali bi pustili, da bi ga zmaj ponesel do sonca. Zmajko zmaj je sicer odkimal, a Nani se mu je že obesil za rep in čez nekaj trenutkov sta letela soncu naproti. Ko sta bila nad velikanskim dimnikom, je nenadoma naredilo PUUUH in iz široke odprtine je puhnil vanjutako gost črn dim, da ju je poneslo še više, še bliže soncu. Zameglilo se jima je pred očmi in z osmojenimi krili in perutmi sta padla na zemljo. Od tistih časov so samci nojev črni in noji ne letimo več,« je nojevka končala pripovedovanje. Mali Nandi ni rekel nič, a odtlej o letenju ni več razmišljal. Nikoli več si ni želel poleteti, raje je hitro tekel in brcal okoli sebe, saj je bil pravzaprav čisto pravi, nojasti noj.