TRINAJSTI SPEV: TESNOBNO

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč pride, nekoč pride ...

Ni se težko spominjati dogodkov,
a kako bi pomnili čas?

Ali pa nepreklivanost jesenskega vetra,
ki napoveduje rezkost in mraz?

Kako, kako?

Nekoč pride, pride, pride velika ...

S čakanjem na ponovitev,
ko se isto povrne v nas povsem

spremenjeno:

pomlajeno, kadar gre za ljubljeno žensko,
postarano, ko gre za zlobo, ki nam je ušla

v svet.

Nekoč pride, nekoč pride velika, o bog,
nekoč pride velika groza ...

Ampak te groze ni mogoče opisati
in v njej ni mogoče stati kot pripovedovalec.
Ni ji mogoče dodati nič tragičnega,
ni ji možno naprtiti nič smešnega,
vsaj tako smešnega ne, da bi se valjali
v njem kot igralci v sklepnem prizoru.

Zato bodi groza zmeraj: tesnoba.
Tesnoba, ženski princip: kar tesni
med nogama,
močno, kruto, neznostno!

Kajti velika groza je neosebna groza.
Kajti velika groza je nepredmetna groza.

Mi, ki se stiskamo pod kostanji,
pod zamaški stekleniv in v tresljajih marimbe,
mi smo kajpak otroci; svet je za nas
posteljica velike matere, strah je napaka
plodišča, črnična pega razvidne kotitve,
volja,
volja bi! bi! bi!,
bolja biti,
volja biti tu za zmeraj in nikoli več.

Mi, ki se obešamo na pulz drugega
in na bližnji srčni utrip.
Mi, ki se učimo šteti, da bi ločili
užitek in bolečino.
Mi, ki se obešamo ...
Mi, ki se zaslanjamo z nemirom svojih otrok,
da vi se laže pretolkli v starost.
Mi, ki se zaslajamo z mirom Boga,
da bi se laže zbogali s smrtjo.

Mi, ki smo mi le, dokler nas ne mine
volja biti tu za zmeraj in nikoli več.