Svojih imam šest, pa vem, kaj jim je treba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svojih imam šest, pa vem, kaj jim je treba
M. S.
Izdano: Vigred 16/3 (1938), 103-107
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Par desetletij je od tedaj ... Vsa majcena in nebogljena sem drhtela pred mamo, ki se mi je smehljala, držeč v rokah veliko punčko v svetlomodri oblekci. »Mama, prosim, prosim, daj jo no že,« sem jecljala vsa iz sebe od sreče ... In mama se je sklonila, njeno lice se je dotaknilo mojega, še en proseč pogled ... pa so moje ročice krčevito stisnile k sebi celoletno hrepenenje. — »Naj bo tako tvoja, kot si ti moja«, je še rekla mama in smeje odšla. Bratec in sestrica sta me obstopila in začel se je temeljit ogled. Vladko je imel seveda glavno besedo in je hitro ugotovil, da je moj zaklad prav tak kot ga ima Milenca, le da ima svetlejše laske ter lepše zaspi, ker se vse očke skrijejo. »Kako ji bo pa ime,« je nenadoma poškilil v mene ... Bila sem v zadregi ... »ja, kako pa?« »Ti tako nič ne veš,« se je moško odrezal. »Veš, enkrat je ata rekel mami, da je zdaj hud, ker so tebe krstili za Emilijo; morala bi biti Danica ali Verica. Naj pa ima tvoja punčka obe imeni, da ne bo ata več hud na mamo.« Vsi smo bili za to. Mamo smo prosili za nedeljske obleke, ker bomo imeli krst, češ, drugi so tudi takrat lepše oblečeni. Mama, ki je imela mehko srce za otroške želje, nam je ugodila, pa smo jo zato povabili na slavje. Še piškote je prinesla namesto botrice Milence. To je bil lep in srečen dan za nas vse! Ata je kar fotografa pripeljal, ko mu je mama povedala, kako modro je Vladko rešil zadevo Verica-Danica. Mi mali smo pa imeli tisti večer še eno skrb: kje bo punčka spala? Milenca, ki je imela za svojo »Olgo« že pravi voziček, je takole uganila: »Mama je rekla, da si ti, ko so te kupili, tudi spala v mojem vozičku, no, naj pa še tvoja »Verica« spi pri »Olgi«. O, ni bilo treba reči dvakrat: varno sem jo položila pod odejico, vsaka je prijela za konec ročaja pri vozičku ... »Ajčka, tutajčka, putka nese jajčka,« Vladko je pa tolkel na boben ...

Tako so nam potekali dnevi, vsak je imel svoj čar ... Ko sta rabili punčki nova oblačila, je mama prinesla vsakovrstnih ostankov blaga, prisedla k otroški mizici, pokazala kako in kaj je treba, pomagala tudi šivati, če je kaj nagajalo ... a bratec je bil krojač, ki je pomerjal ... Nekega dne pa se je razlegal jok in stok iz našega kotička ... Mamo so boleli zobje ... »Zakaj pa samo mamo, ki je tako dobra ... Verica se je pa zjutraj ponudila, naj še njo bole,« smo pogruntali. (Moj bratec je bil navihan dečko, pa je zmočil večkrat punčki, rekoč, da je ne znava s sestrico tako naučiti, kot mama nas.) Obvezali smo »Verici-Danici« glavo in jo peljali k »zdravniku« Vladku. Ta se je ogrnil v bel predpasnik, atu je izmaknil male kleščice in stekleničico gumija. Jaz sem bila mama, sestra Milenca pa »zdravnikova« kuharica. »Av, av, av, mojo malo tako zobje bole, gospod.« — »Kar sem z njo, gospa, bo takoj tiho,« je godrnjal »zdravnik«, vzel kleščice in pričel odbijati punčki kos brade. »Kuharica« Milenca je prinesla »zdravilo«, gumi, pritisnili so z združenimi močmi brado nazaj in jo lepo zavezali. Priklonila sem se, plačala s prazno ročico in modro odpeljala »svojo malo« ... Naslednji dan smo jo pregledali ... ojej ... brada je odpadla ... grda luknja je zevala v nas ... Zajokala sem, sestrica je kregala bratca, da je on vsega kriv ... Na naše vpitje je prišla mama ... in kmalu smo tulili vsi trije grešniki ... Seveda so mojo »Verico« še dolgo boleli zboje. Ko je pa mama enkrat prinesla iz Ljubljane novo glavico, je zavladalo v otroškem kotičku nepopisno veselje. Še Vladko mi je moško ponudil roko v spravo.

Ko se bude ti spomini iz otroške dobe, še vse bolj živo stoji pred očmi lik pokojne mame, ki je bila vedno središče vseh naših otroških iger in želja. Pri nas je bilo vedno zbirališče vseh otrok iz okoliša, ki so mojo mamo ljubili na svojevrsten način. Kolikokrat so jo druge izpraševale, kakšne čarovnije ima za malčke, ko so vsi srečni, če smejo k njej. O, pa se je nasmehnila, kot se je ona znala in pošepetala: »Svojih imam šest, pa vem, kaj jim je treba.«

V sledečem sestavku naj pove strokovnjakinja o vplivu igre z lutkami-punčkami na razvoj značaja deklic.

»Moderna pedagogika je zavrgla idejo, da je igra otroka pač samo igra in neznatna zadeva ter za razvoj značaja povsem postranskega pomena. Vsaka mati bi morala vedeti v prvi vrsti, kaj je to »igra«. Morala bi prav temeljito poznati razliko med zaposlitvijo na eni, in igro na drugi strani. Otroka, ki se ves poglobi v igro, to je, da v produktivnem pomenu izmišlja in ustvarja, naj bi mati ne zaposlila. Ona naj le opazuje, če se otrok hitro zdolgočasi, po drugi strani pa je po cele ure zaposlen n. pr. s sestavljanjem po predlogah. Tak otrok je v nevarnosti, da otopi in materina skrb naj bo, da dobi igrače, ki omogočajo razvoj otrokove fantazije in duševnosti. Otrok, ki se nikdar ves ne preda igri, tudi kasneje v življenju ne bo ustvaril kaj posebnega pri delu.

Igra z lutkami se ponavlja pri vseh narodih. Lahko bi rekla, to je igra v vseh delih sveta. Otroci Eskimov imajo majhne svežnje krzna za lutke, in zamorčki negujejo svoje iz lesa izrezljane možičke, ki jih kitijo z biseri in uspavajo s petjem.

In naša Malčka? Še shodila ni, ali že kriči ob svoji Dajdajici, izlizani celuloidni stvarici, dvomljivega izvora. Toda Malčki je Dajdajica pojem sreče in ljubezni. Brez nje ne more zaspati; če jo izgubi, jo iskati mora vsa družina. Kako prisrčna je ta ljubezen, kako blizu! Kolika množica lepih, materinskih lastnosti se more razviti v dobi otroškega življenja z lutko. Isto skrb, ki jo Malčka zahteva od matere, ona prenese na svojo malčko. Kasneje rabi lutka zibko, postelje ji, opere perilo ... Saj je Malčki lutka živo bitje.

Lačna je in zob jo boli, prav tako kot odrasle ljudi, h katerim se seveda Malčka prišteva, ko se igra in pogovarja svojo lutko.

Ja, prva leta, tako do šolske dobe, gre vse še nekam dobro. Z veseljem pelje Malčka te svoje, čudno povite otroke na izprehod, najde pri njih uteho v pomenkih o predrznosti bratcev in sestric. Ampak nekega dne — če mamica nič ne pazi — se Malčka sramuje teh svojih »otrok«. Ne — res ne, ona ne gre nič več z njimi na cesto, saj je stara že osem let, pa še fantički se ji posmehujejo. »Haha, haha, ta se igra pa še s punčkami«. Ogorčena zataji Malčka ves svoj »rod« — pa potisne vse skupaj v najtemnejši kotiček — vsa njena sreča, materinska ljubezen, zvestoba — je hipoma izginila. Ni res, da bi se ona kdaj igrala s punčkami, res ne, samo ko je bila še čisto majhna — in neverjetno nizko k tlom pokaže s prstkom ... Včasih, če je čisto sama, bi se pač rada malo poigrala, a se ji zazdi le malo sramotno ... Kasneje v času dozorevanja, še enkrat vzplamti ljubezen do igranja s punčkami; ali ni tako enostavno, če se 14-letno dekle igra s punčkami že radi splošnega podcenjevanja ženskega spola in ženskih čustev.

Seveda, če bi imele pametnejše matere, ki bi se za nas postavile v bran, ker so spoznale, kako velike možnosti za vzgojo značaja leže ravno v igranju z lutkami. Ampak običajno pravijo matere: loti se kaj pametnejšega! Ne smeši se! Petnajstletno dekle se ne igra s punčkami. Možnost, ki je dana tako čudovito za razvitje ženskih talentov, je mati pustila vnemar. Ravno zato, ker ona ni odobrila take zabave, je svoji doraščajoči hčerkici onemogočila igro z lutkami.

Pozneje so matere čestokrat nezadovoljne z gospodinjskim znanjem svojih hčera; stara je 16 let, pa z nevoljo krpa nogavice, tudi tako nerodna je pri šivanju. Ni čuda, saj nobena mati ne more zahtevati, da bi hčerka v tistih par urah ročnega dela v šoli pridobila interes za izdelavo svoje garderobe. Saj celo leto komaj spravi eno srajco skupaj, a še te ne more nositi ... Oja, če bi bila mati pravočasno poskrbela ... Tako bi mogla vse tista prekrasna otroška zabava služiti spretnosti v gospodinjstvu.

Desetletne že poskušajo obleči svoje punčke. Pravokotno odrezano blago, zgoraj nabrano, v primerni razdalji dve luknji za roki, vse obrobljeno, nagubano ali prepasano. To so prvotni kroji primitivnih. Pod dobrim vodstvom in čuvanjem samozavesti, pripomore mati k razvoju dela, ki usposablja deklice, da potrpežljivo in z okusom ustvarijo sčasoma prave mojstrovine. Roka se igraje navadi spretnosti, katere bi se kasneje trudoma naučila. Zdi se mi samo umestno, da si šestnajstletno dekle sama omišlja garderobo, ki njej ugaja, ki si je ni le sama izmislila, preračunala in lično sama sešila, temveč je dala isti povsem svojo noto, ker je že od malega vzgajala okus.

Vsaka mati, ki računa z bodočnostjo svoje hčerke, naj bi bila vesela, če otrok ljubkuje z lutkami. Že od vsega početka tak čut še bolj podkrepi, da obdari otroka samo z eno punčko. Toda ta »ena« naj bo ljubljena, ta »ena« naj dobi morda le nove laske ali celo glavico. Če bi otrok zahteval vedno novo punčko, staro pa brezsrčno zavrgel, bi bilo slabo znamenje. Kaj si morete misliti lepšega, kot zelo, zelo staro ljubljeno ter izlizano punčko, s katero se je igrala že mati, ko je bila še majhna deklica, zdaj pa je vsaj družini v ponos. Za Božič potrebuje nov zimski plašček, starejši brat bo izrezljal nov stolček zanjo, ki tudi spada k družini ... Lenčkina »Barbka«.

Beno, ki je bil že odrasel dečko, jo je tako rad pestoval; nekoč pa se mu je njegov tovariš posmehoval, ko je to videl. Ali Beno je tako prisrčno odgovoril: »Kaj pa je takega? Tudi jaz hočem postati dober oče,« da je odslej brez roganja drugih lahko nemoteno ujokal Lenčkino Barbko. In brez dvoma je postal tudi dober oče. —«