Svod nad katedralo
| ← Abraham | Svod nad katedralo Ambra Tomaž Šalamun |
Strahci → |
| |||||||
Šalamun, Šalamun,
there is no I we crushed it.
Z očmi je strmel v Bruta.
Šest se jih je polokvanjilo.
V rumenih stavbah in tipih.
Ni velikan, ki objema stebre v Chartresu?
Dlan ima med rozeto in rozeto, na dlani pa
svetlovijoličasto, skoraj karminasto
vresje. En cvet kot cekar.
Povečava, približno ena proti
tristo, kot čuti, ko je Japonec pojedel
Parižanko iz frižiderja.
Goethe je to naredil z bogomoljkami.
Črički in narisanimi žuželkami, ki so nile
fantazmatske.
Čakal je Ni se spomnil
Visočnika. Visočnik z rudarsko kapo, ob
tjulnu, v čolnu. Čolnu zmrzuje
notranji rob. V kapi, na plehu, z
rokavico. Z vodo, ki pljuska v čevljih.
Prihajajoči, ki ne zakurijo peči!
Češnja pade z antiko.
Plemena ni bog polizal.
Kučma je iz papirja, ampak ima zmeraj
organske dlake. Kot
mama, je mislila, da delnice
rišem. Stavbo jem.
V obroču sem oče mesa.