Svidenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svidenje
Resničen dogodek

Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 39
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V mali Kregarjevi hišici, stoječi nekaj streljajev od šentviške vasice, je bil tisti dan velik praznik. To svečano, praznično razpoloženje pa je povzročilo kratko, a prisrčno očetovo poročilo, da se vrača po dolgih štirih letih boja, stradanja in trpljenja še dosti zdrav in nepoškodovan domov. Ako bo šlo po sreči, bo prispel že jutri do domače postaje in želi, naj bi ga prišli žena in otroci tja počakat.

Oj, na mah je bila pozabljena vsa skrb in žalost, katero je v moževi odsotnosti prestala mlada in še vedno lepa žena Angela s svojimi šesterimi otročički. Zavest, da se ji vrne ljubljeni mož in ostane vedno pri njej in deci, je tako osrečevalno vplivala nanjo, da je začela kakor blazna objemati in stiskati otroke, bežala iz kota v kot ter klicala:

»Pride, pride, otroci, čujte, atek pride ...«

Starejša dva, Jože in Angelica, ki sta se še dobro spominjala, kako prijetno se je ujčkalo na atekovih kolenih, sta začela poskakovati z mamico vred. Mlajši trije so v dobi štirih let precej pozabili nanj. Najmlajši Tonček, pa je itak zagledal beli dan še le tedaj, ko je bil atek že par mesecev na bojnem polju.

Toda, četudi deca ni vedela za kaj se pravzaprav gre, njej je zadostovalo, da je bila mamica vesela in radostnemu žvrgolenju tisti dan pri Kregarjevih ni hotelo biti konca.

Drugo jutro je obetalo lepo solčno vreme. In polna solnčnih žarkov so bila tudi srca Kregarjeve družine, ki je bila že na vse zgodaj na nogah. Mlada mati je svoje drobljančke lepo umila in praznično oblekla. Na zajutrek to jutro ni mislil nihče.

Prihod vlaka je bil naznanjen ob deseti uri, a naši znanci so se že ob osmih napotili na kolodvor. Najmlajše dete je vzela mati v naročje, drugi pa so se tesno tiščali k njej ter hrepeneče zrli v daljavo, od koder ima priti atek, ljubi atek ...

Dolga je bila ta ura ljubečim dušam, a končno je minila. Iz daljave se je jel dvigati vijugast dim.

»Otroci, Jožek, Angelica, Jakec, Francek, glejte, glejte, atek se bliža, sedaj sedaj ...«

In srečni ženi je nepopisna blaženost zaprla besede.

Vlak se je hitro bližal in že so se razločevali posamezni potniki, zroči skozi okno.

»Tam je, tam, jaz ga že vidim«, je zaklical Jožek, poskočil od tal in ploskal s prstom proti vlaku.

In res, na stopnjicah predzadnjega vagona se je pojavil čeden, petintridesetleten možak – Angelin mož.

Videti je bilo, da je opazil svojo družinico na prvi hip. Obraz mu je zažarel radosti kakor v objem.

»Jože, Jože, atek, atek,« je hkrati zadonelo s perona.

Vlak se je pomikal že počasneje in Jože je mislil skočiti, a sprevodnik to videč, mu je zabranil.

Le še po polževo se je pomikalo kolesje in sedaj Jožetu ni bilo več strpeti.

Skočil je, padel in – oj gorje!

Le eno kolesje je še šlo čez Jožetovo truplo, potem je vlak obstal. Toda zadostovalo je, da sta bili nesrečnežu odrezani obe nogi.

Angela je divje zakričala, priskočila, ter z detetom v naročju padla poleg moža na tla.

»Ange - la, otro - ci,« je komaj slišno šepnil ranjenec, nato pa je izgubil zavest.

Ostali otroci so zagnali pretresljiv jok, z njimi vred pa so jokali vsi navzoči.

Usmiljeni ljudje so odpravili obupano ženo in otročiče domov. Jožeta pa naložili in odpeljali v bolnišnico.

Vsled izgube krvi je preminul še tisti dan.