Svetobor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Svetobor. Povest iz konca 11. veka.
Peter Bohinjec
Ponatis povesti v (slabo ohranjenem) Amerikanskem Slovencu 1920 (29/82–103)
Izdano: Slovenec 45/27–169 (1917)
Viri: dLib 27, 28, 29, 30, 31, 32, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 49, 50, 52, 54, 55, 56, 58, 59, 60, 65, 66, 67, 69, 71, 75, 77, 78, 81, 82, 83, 84, 86, 88, 90, 94, 98, 104, 106, 107, 110, 113, 117, 121, 123, 129, 133, 137, 139, 140, 145, 148, 154, 157, 160, 163, 168, 169
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII.dno

I.[uredi]

Zarja, jutranja zarja je zažarela nad planinami, po azurnem nebu so se stegali zlati žarki, vdeti z rdečimi rubini ...

Jezdeca sta jahala na beneških kobilah od Koclje vasi pri Kodrojpu gori po Tilmontovi dolini. Starejši je bil plavih las, plave brade in plavih oči. Usnjate golenice so mu segale do kolen, hrbta se je oprijemal bel kožuh, glavo pa je pokrival suknen klobuk. Prsi mu je dičil srebrn oklep, ob rami umetno izrezljan ščit, ob pasu pa težak meč. Mlajši je nosil široke hlače, s kratkim mečem ob boku, na prsih se mu je svetil zlat križ, lica so žarela rdečice in belice, kakor bi strnil belo lilijo z rdečim makom. Rubinaste ustnice so se tajale nad belim podbradkom in črne obrvi so senčile lepi obraz tja nad koničasti nos.

Za lučaj daleč od zadaj sta jahala še dva jezdeca. Imela sta suknene jopiče s pisanimi našivi, železna oklepa, lesena ščita, težka meča, dolgi sulici, šlema z vranjim perjem.

»Zvesti so ljudje v moji vasi, kajneda, Svetobor?« izpregovori jezdec s srebrnim oklepom.

»Zvesti in udani na moč, gospod majordom! Solze sem videl na očeh poslavljajočega se župana v tvoji vasi,« potrjuje jezdec z zlatim križcem.

»Tako daleč so na jugu, v sredi Italijanov, pa so ostali naša kri.«

»Domačega sem se čutil včeraj, kakor bi bil na Osojah, dasi italijanska tla niso zame. Gori v Čehih je vse drugače.«

»Bog daj, da se skoro vrneš v svojo domovino. Sveti otec ti je dal blagoslov in upanje.«

»Privadil sem se Korotana in Osoje so moja druga domovina. Vendar mi srce hrepeni po materi Pragi; knez Vratislav, moj stric, je trd mož in ni ga mar za otroka svojega brata. Bog ve, če bo izpolnil mojo željo in voljo svetega očeta?« pravi Svetobor in zaupno upre oči v Koclja, korotanskega plemiča. Ta pa se izogne odgovoru in nadaljuje:

»Žal da je tvoj otec umrl tako mlad — junaški knez Spitignev. Poznal sem ga, še zdaj mi je pred očmi njegova lepa postava.«

»Poznal si ga?«

»Tako mi Boga! Ko je cesarica Agneza v Wormsu nastopila vlado za mladoletnega sina Henrika, je bil takrat pričujoč tudi tvoj otec Spitignev. Videl sem ga, ko je stal ob prestolu s korotanskim vojvodom Konradom. Jaz sem bil ščitonosec vojvodu.«

»Lep mož je bil, praviš?«

»Zelo lep, prijaznega obraza, belordečih lic, lasje so mu bili črni kakor smola, brada dolga, možatega vedenja, bistroumen in njegovo srce je bilo plemenito.«

Mlajšemu jezdecu so zaplamenele iskre oči, potresel je pelerino iz hermelinove kože s polnimi ramami. Tudi njemu so bili lasje črni kot vran, lica bela in rdeča, kakor bi kri zlil v mleko, čelo visoko, srce plemenito, kakor bi izkalilo na nebeških tleh. Pravi sin svojega očeta je bil Svetobor, v taisti starosti, v kateri je Kocelj videl svojega očeta, samo brade, polne brade ni bilo, zakaj sin je bil klerik.

»Kar je bil moj otec, to bi bil lahko tudi jaz, ljubi moj majordom!«

»Resnica je, Svetobor! Ti bi bil lahko češki knez in Svetava bi bila tvoja kneginja. Tako pa je kneginja Vratislavova in utegne biti še kraljica. Vsaj Vratislav se močno poganja za češko krono.«

Mladi češki knez zapiči svoje oči v daljavo in globoko vzdihne.

»Enkrat sem jo videl na gradu Podivinu in mi je ostala v srcu — ta dobra Svetava iz Poljske! Nikoli ne pozabim te poljske kraljičine.«

»Pusti to, Svetobor! Svetobora si zakopal v redovniško kaljo, Svetava pa uživa knežjo srečo, saj je kraljeva hči. Ako jo ljubiš, ji gotovo ne zavidaš sreče.«

Jezdeca sta pognala kobili, da sta se zakrila v prahu. Solnce je pripekalo in vročina jima je privabila znoj na čelo.

»Dobro se nama je godilo sinoči, Rep! Nezdravja mi, ako smo se na potu kod tako dobro gostili, kakor v Kocljevi vasi,« izpregovori v ozadju jezdec, ki je imel na licu veliko brazgotino.

»Ali danes delava pokoro, Žiznec! Italijansko vino je res dobro, da bi ga človek srkal do sodnega dne; a kaj, ko me danes tare žeja in suši grlo, da bi se vnelo. Da bi le že prišli do Pušje vasi. A še ne bomo tako hitro ondi. Pot se vleče ob reki in prah polni konjem nozdrvi. Moj vranec že kašlja,« odvrne sloki jezdec.

»Nezdravja mi, če bomo še kdaj lazili po italijanski deželi. Sama planjava, pa voda! In vendar se konji izpodtikajo pa žejo trpimo. Oh, kako je vse drugače pri nas v Korotanu. Za vsakim kotom pricurlja izpod brega bister studenček, za vsako vasjo se spuščamo po bregu navzgor, pa spet navzdol, pa zavijemo v klanec na desno, pa spet v dolinico na levo ... Tu pa je sama ravnina in praznina.«

»Eh, Žiznec, ti si pač vajen le hribov izza mladega. Tudi jaz ljubim svojo Rezijo, ali če ne grem vsako leto kam po svetu s svojim gospodom, se mi zdi, da bi moral umreti.«

»Nezdravja mi, Rep, da sem radoveden, kje je gnezdo, v katerem si se zlegel.«

»Jutri zvečer bomo v Možnici, če pojde vse po sreči. Videl boš, da je tudi pri nas dobra voda in bister zrak. Glej, glej, že vidim Venkovske okope.«

Solnce se je potapljalo, večerna zarja se je dvigala izza Jadranskega morja, ko prva dva jezdeca prijašeta do južnih mestnih vrat, pred Venkov, ki je bil obdan od treh strani od visokih Alp, le proti jugu se je odpiral pogled na Beneško nižino. Večerna zarja se je rumenila, žarki so se kopali v morju in v prahu pa se svitali in se tresli, kakor bi nabadal igle v zlato nebo.

Potniki zavijejo na levo mimo cerkve sv. Andreja, koder se ustavijo na malem trgu z okroglo stavbico na sredi. Kocelj in njegov spremljevalec vržeta brzdi hlapcema in stopita po šesterih stopnicah v karner.

»Počakaj, Svetobor, da prižgem luč!« de starejši in potegne izza pasa gobo in kresalo. Kmalu je plamenica zagorela in čarobne podzemeljske jame se odpro pred njima.

»Kaj takega še nisi videl, ljubi moj Svetobor! Tu notri so same rakve in marsikateri pleminitnik počiva pod to zemljo. Čudno je to, da truplo ne segnije in okoščeni. Tekom enega leta strohni vse drugo, le koža in kosti ostanejo. Pravijo, da je kamen apnenec, ki osuši meso in čreva. Prepričal se boš takoj, da je res, kar sem govoril,« skonča Kocelj.

Tovariša spreleti groza, a stopa dalje za svojim sodrugom. Gresta dalje v drugo, tretjo, četrto rakev — sama okoščenela trupla se jima reže nasproti.

Kar se Kocelj ustavi pred junaško podobo, ki je ležala v marmornati krsti. Na pokrovu je bil izklesan napis: »Markward Eppensteiner«.

Netopir je sfrčal iz kota in je bilo tiho kakor v grobu. Mlademu knezu je srce zapletel tajen strah in se je plašno oziral na okrog. Mrgolelo mu je po mišicah in stresala ga je groza.

»Markarta, očeta našega bodočega vojvode Ljutolda, si poznal, prijatelj?« povpraša cesarski palatin Kocelj svojega tovariša.

»Kako ga ne bi, saj je umrl pred dobrim letom. Slaven vitez je bil,« zašepeče češki knezič.

»Izvrsten mož, ki je ljubil našo deželo. Zato je bil mogočen in njegova beseda ni bila nikoli vržena v vodo, ne pri ljudstvu, ne pri cesarju,« dostavi Kocelj samozavestno.

»Saj je Markart pripravil pot svojemu sinu, ki spet kot Epenštejnec zasede vojvodski prestol na gosposveškem Blatu.«

»In zdaj pazi,« opozori korotanski palatin[1] ter se upre z ramo v kameniti pokrov in ga odmakne. Pokaže se obraz Markarta, korotanskega vojvode.

Svetoboru je zastala sapa in stopi za korak v stran.

»Ne boj se ga, saj nama nič neče. Mene je imel rad,« izpregovori majordom in poljubi mrtveca na čelo. »Le poglej ga, sina slavnega Adalberona!«

Mladi knez, mladi klerik pa se je tresel in srce mu je utripalo. Nevede se prekriža in ustnice mu trepečejo besede:

Requiem aeternam dona ei, Domine!«[2]

Majordom zapre krsto. Plamenica je pojemala in potnika se vračata iz jame. Netopir je zletel iz drugega kota proti rakvi. Na stropu je obvisel in raztegnil svoje peroti nad krsto vrlega Korotanca. In spet je zavladal v karnerju mrtvaški mir ...

Kratek je bil odpočitek v Venkovem ali Pušji vasi in še predno je mesec utonil v jutranji zarji, so naši rimski romarji že odhajali ...

Kmalu nad Pušjo vasjo se privije široki Tilment izmed Karnijskih gora ter sprejme v svoje naročje hudomušno reko Belo. Tamkaj krenejo naši jezdeci proti vzhodu ob levem bregu reke Bele.

»Kaj poreko v Ogleju, gospod majordom, ker smo se ga izognili?«

»Kaj poreko?« odvrne starejši vitez mlajšemu, »saj tja grede nismo obljubili, da se vrnemo skozi Oglej. Sicer pa, ljubi moj, ne poželi preveč po oglejskih sladkostih. Patrijarh Sighart je Nemec in ti si Čeh.«

»In naš knez Vratislav ume Nemce. Dobro mu gre v njigov izvezi.«

»Res je, ali ta njegova zveza je draga, stane mnogo češke krvi in bojim se, da Vratislav pozabi docela na Rim ter se usužni nemškemu cesarju. To pa ne bo rodilo dobrega sadu, saj veš, da je vez med cesarjem in papežem tako rahla, da jo pretrga vsaka ženska.«

»Ti misliš na uživatelje cerkvenih beneficijev, gospod palatin! Cesar je res radodaren s cerkvenimi službami, škofje so mu pokorni kakor ovčice, oglejski patrijarh je njegov prijatelj, korotanski vojvoda njegov zvest pristaš — pač ne vem, kako bi Vratislavu moglo izpodleteti?«

»Svetobor, ali imaš ti zaupanje samo v posvetno oblast? Ali moči rimskega papeža ne poznaš? Al ne veš, kaj se pravi, izobčen biti iz cerkve? In nemški cesar Henrik je tako blizu izobčenja, kakor smo mi blizu Možnice. In Če papež Gregor izobči cesarja, ali meniš, da bo Vratislavu prizanesel, da se bo patrijarhu Sighartu uklenil?«

»Vse je resnica, kar si govoril. Ali Vratislav je bistre glave in bo odskočil o pravem času.«

»Mogoče, pa je nevarno. Ali nisva čula na potu, kako se je cesar uklonil pred poglavarjem cerkve in tri dni in tri noči bos in razoglav preživel v spokorni halji pred cerkvenimi vratmi v Kanosi?«

»Eh, Henriku ni dosti verjeti. Saj so pravili že v tvoji vasi ob Tilmentu, da cesar že odhaja iz Italije in da ga spremljata vojvoda Ljutold in patrijarh Sighart. Boš videl, da ne bo dolgo in Henrik bo spet prelomil besedo. Obljubil je že vse papežu, a besede ne bo držal.«

»Dokler cesar ne pokaže v dejanju, da ima resno voljo, spraviti se s papežem, toliko časa ga Gregor tako ne bo potrdil in mu ne bo položil na glavo cesarske krone.«

»Vsekakor bi kazalo, da odrinemo takoj v Korotan. Cesar se vrača čez Koroško in bo najbrž sam ustoličil vojvodo. Tam izvemo, kar se je zadnje čase godilo in kar se ima še izvršiti.«

»Poženimo, da bomo prej na Možnici!« sklene Kocelj in izpodbode konja.

Jezdeci so gonili hitro. Hladen veter je pihal čez gore in solnčni žarki so topili snežene plazove na visokih Alpah ...

Kar zagledajo grad ob desnem bregu Bele, ki priteče iz kratke, podolgovate doline od vzhoda. Grad je stal na nizkem griču, pod njim na desno v dolini pa vas Možnica ...

»Evo ti Možnice!« zakliče starejši knez s srebirnim oklepom.

In jezdeci se ustavijo. Visoko zidovje se je spenjalo proti nebu in goste line so venčale prikupni grad.

»To je tista Možnica,« začne Kocelj, »o kateri sem ti tolikrat pravil, to je tisti kraj, ki je moja last, in moj sin bi ga dobil po meni, da mi ni umrl. Tako pa nimam ne sina, ne hčere in sem sklenil, da morajo menihi hoditi po moji zemlji in moliti za blagor moje duše.«

Mlajši vitez se je zamislil. Njegovo oko je primerjalo visoko zidovje, je izmerjalo širni prostor, je preštevalo število oken — njegov duh je ustvarjal nov načrt. Križni hod se je motal pred njegovimi očmi, samostanske celice so mu objemale dušo, in veličastna bazilika se je porajala sredi dvora ...

Svetobor je bil mojster v cerkveni umetnosti, je napravil že marsikak stavbeni načrt, in njegovi učitelji so ga hvalili kot dobrega risarja.

»Prijatelj, ti si se zamisli, kakor kak nemški popotni glumač, ki sproti kuje kitice in uglasbuje.« vzpodbudi Kocelj zamišljenega mladega spremljevalca.

»Res je, gospod majordom!« odvrne češki knežič. »Kakor hitro si zinil o svoji nameri, da misliš sezidati samostan in božji hram na tem prijaznem homcu, mi je takoj šinila v glavo misel, kako bi se dal prestvariti in prezidati benediktinski samostan iz tega visokega in debelega zidovja. Prav po vzorcu osojskega samostana bi se dal izvršiti. Le poglej tiste presledke v oklopnem zidovju! Ali niso kakor nalašč prikladni za samostanske celice?«

»No, le počakaj, pobratime! Saj ne bomo že jutri začeli. Časi so nevarni in preživeti bo treba še marsikako prevaro, preden izvršimo svoje načrte.«

Hlapca sta v tem šinila naprej in sporočila grajskemu vratarju, da spusti most čez široki jarek.

»In moj načrt je obsežen,« pripoveduje Svetobor z vznešeno besedo, »sega od Rima do Prage, pa še dalje proti severu. Ali poznaš Devin, presveti grof? To je lepo mesto, koder je vladikoval polabskim Slovencem moj ujec Friderik. Ko je mene in sestro z materjo knez Vratislav pognal iz Prage na Moravsko, koder smo se mudili pri stricu na gradu Podivinu, je mati poslala mene v Devin k njim. Tam sem prebil prva leta svoje mladosti, in to so bili dnevi sladkosti in milobe. Žal, da so se Ljutici tako prepirali med seboj in trdovratno molili svoje bogove. Ni bilo možno nikako misijonsko delovanje, in zastonj je moj ujec ustvarjal načrte za cerkve po domovini polabskih Slovenov. Prerano je umrl moj ujec, in tako sem jaz po tvoji dobroti dospel na Osoje, sestra Svetka pa na Krko.«

»Res, britka usoda te je zadela. A vse bi še bilo, da ni tvoja mati Ida prezgodaj umrla. Tako pa se je treba ukloniti božji volji, in vesel sem, da sva prišla midva v ožji stik. Tudi jaz sem zadnji svojega imena. Opat Kocelin na Osojah, moj brat, je že starček, le moj nečak Leopold je še up mojega rodu. Žal, da je tako mlačen Sloven, in duha mojih pradedov skoro ni več v njem. Čuti se bolj Nemca kakor Slovena. Upajmo pa, da njegova nevesta ohrani zavest slovenske matere.«

Svetoboru se razjasni čelo in z nasmeškom na ustih odgovarja:

»Nevesta Leopoldova, moja sestrica Svetka, je Čehinja, gospod grof!«

»Bratje smo, ljubi moj!«

»Ah, ah, bratje!« vzklikne Svetobor in se pikro nasmeja. »Bratje smo, kajpada, cenjeni mi palatin, ali sreča ti, da sva sama. V vojnih časih smo in ne smemo poznati drugih bratov, kakor zaveznikov cesarjevih ali papeževih. Da naju čuje korotanski knez, bi naju dal zapreti zaradi veleizdaje.«

»Ti gledaš prečrno, Svetobor! Tako daleč nismo, da bi cepili dlako za ugled in moč domovine. Res, da so časi čudni, Sloveni se bijo za slavo nemške krone, Sloveni se tepo za papeževo tiaro, toda krivica se jim ne godi, in kolikor jo trpe, so je krivi sami. Pravica se bo šele pokazala.«

»Pravica je tam, koder je resnica. Resnica pa je le ena. Pravico poudarja papež, pravico izvršuje cesar, a pravica je le ena, kakor je resnica le ena. Kdo ima prav?« povprašuje češki knežič.

»Prihodnost bo povedala, doslej še ne moremo izreči sodbe.«

»O pač, prečastni starina! Modroslovci uče resnico.«

»Modroslovci se prerekavajo in ne bodo rešili pravice.«

»Prav je, da se prerekavajo. Tudi stari Grki so se prerekavali, dokler ni zažgal Aristotel svoje plamenice in posvetil v dno modroslovja. Tudi Rošljin (Roscelin) je posvetil Pijemontcu Anzelmu in mu izpodbil njegov nadzor. Vsi naši splošni pojmi so same prazne besede, so samo odsev predmetov v naravi, naš razum ne spozna reči, kakor so, ampak se šele razvije, ko že posamične predmete vidi. Reči šele napravljajo misel, idejo, s svojimi čuti zaznamo samo gotove predmete, s svojim umom zaznamo samo splošne pojme ... Ti vidiš vrabca na strehi, ščinkovca v grmovju, petelina na plotu, ali tiča ne vidiš niti na strehi, niti v grmu, niti na plotu. Ti ga samo domnevaš, ti ga samo slutiš, napraviš v svojih mislih, a ga ni v resnici. Šele po lastnostih, po posebnostih dotičnih predmetov zaznaš predmet sam, si ustvariš sliko, pa ne takšne, kakor si jo gledal v zrcalu, ne posnetek praslike, ki si si jo predstavljal v svoji ideji. Naš pojm je le znak stvari, ne pa njena slika, zato pojm nima objektivne vrednosti. Stvari, ki jih ne vidimo v stvarstvu, so za nas brez vrednosti. Le po vidnem svetu pridemo do nevidnega, do Boga.«

Stari Kocelj je gledal debelo, poslušajoč svojega mladega spremljevalca. Vedel je pač, da je Svetobor učen dijak, ki je poslušal nekaj časa v Bolonji na vseučilišču predavanja tedanjih učenih modroslovcev, toda gladko tekoča Svetoborjeva beseda je zagrnila njegovo svetovno obzorje v meglo, iz katere ni našel izhoda. Prestrašil se je pa vendar le izvajanji bolonjskega dijaka. Čul je pač, da se dijaki uče najvišjih modroslovnih in bogoslovnih naukov na pariški univerzi, a v Bolonji so učitelji razlagali bolj cerkveno in državno pravo. Kot juridična fakulteta je slovela univerza v Bolonji, in Svetobor naj bi se bil izučil kot dober cerkveni pravnik in spreten državni diplomat. A zdaj se usuje naenkrat ta modroslovna ploha iz ust češkega knežiča. Brat Kocelin je sicer palatinu nekoč pripovedoval, da se Svetobor preveč bavi z nauki francoskega kanonika Rošljina, ki je predaval na pariški univerzi in pobijal sholastika Anzelma, toda ni mu prišlo na um, da bi Rošljinova veda Svetobora tako prevzela. Zato se ne čuti sposobnega, da bi ugovarjal mlademu benediktincu, pač pa reče:

»Svetobor, jaz ne umem tvojega modrovanja. Rečem ti pa, da sem se zmotil nad teboj. Menil sem, da si se učil v Bolonji pravnih stvari, pa si tisti čas porabil za modroslovje. Ali si presukal svoj poklic, ki si si ga izvolil? Iz tvojega ravnanja bi sklepal, da ne.«

Mladi vitez se nasmeja, pa pravi:

»Ne boj se zame, predobri moj dobrotnik! Ali vedi, da mora človek z visokim poklicem napraviti obširno obzorje in globoko podlago, da ga življenja viharji ne potegnejo s ceste, ki vodi v gotovost. Ne boj se, da bi postal stojik, da bi zamenjal Boga s stvarjo, toda brez krepke modroslovne podlage tudi ni krepkega delovanja.«

Svetobor je prenehal s svojim modrovanjem, ker je videl, da starca ne zanimajo učeni pogovori, ter je izpodbodel svojega konja. Grad je bil že pred očmi, kmalu so zahruščala grajska vrata in jezdeci so dospeli na Možnico.

II.[uredi]

Kocelj je bil cesarjev palatin in se je kot tak mudil največ v Mosburgu za Vrbskim jezerom. Zato ni prebival na svojem gradu v Reziji, ampak je njegov nečak Leopold oskrboval graščino Možnico. Ta je pod imenom »Možniški gaštaldo« čuval Kocljev grad in njegove podložnike ter je bil eden najuplivnejših graščakov v Alpah. Zlasti je posegal v oglejske razmere in je bil večkrat cesarjev pooblaščenec v kapitelju oglejskega patrijarhata. Ko je Leopold bival še v koroških Seličah, koder mu je zibelka tekla, je spoznal Svetoborovo sestro Svetko ali Svetoslavo, ki se je šolala pri benediktinkah na Krki. Zasnubil jo je in po Kocljevi vrnitvi iz Rima je bila napovedana zaroka. Zato najdemo na Možnici češko knežno Svetko in njeno prijateljico, deklico Dražno, ki je spremljala s svojim varuhom knežno iz Korotana na Rezijo. Varuh ali oče deklice Dražne je bil Dobrovit, ki je ubežal iz Češke v Korotan, ker je bil prijatelj Sazavskega opata Božeteha, katerega so preganjali zaradi staroslovenske liturgije. V Korotanu je bil Dobrovit oproda Mosburškega palatina in poseben prijatelj osojskega benediktinca Svetobora.

Tisti dan po vrnitvi iz Rima je bilo na Možnici dosti veselja. Velika pojedina se je napovedovala in ženske po kuhinjah so imele mnogo skrbi. Visoki glas stare grajske dekle Talice se je slišal po dvorišču.

»Dekleta, zdaj le brž na delo! Imela, pojdi nanosit tople vode v kopeli, da se bo gospoda skopala. Trebica, ti nalušči boba, Vranica, naj gre iskat ovčjega sira k ovčarju, Roža naj prinese od lovca danes ustreljenega jelena, ti, Dobrica, zamesi kruh za povitice, Repica naj pomije vse orehove kozarce, Bolčanka naj zakuri na dveh ognjiščih. Dekleta, požurite se, drugače pride povodni mož po vas! Sinoči je že pomaljal glavo iz ribnika.«

Dekleta in žene so tekale po gradu in dvorišču, da se je pesek drobil pod nogami. Stari Žižnec je sedel na leseni kladi pred hlevom in oštel vsakega, ki je šel mimo.

»Zdedrag, kaj se obračaš tako, kakor bi te zeblo v nohte. Hitro drgni, da se spotiš. Saj te nisem videl še nikoli, da bi ti bilo vroče. Vraga, ali nimaš nič krvi?« je klical nad hlapcem, ki je snažil konjsko opravo.

»Sebadin, le še drgni konje, dokler ne bo dlaka čisto suha. Ali misliš, da so naši konji po dva reparja eden? Sedem dni nisem spal na slami, ko sem jih gonil z Ogrskega. Do četrtega leta starosti so zobali samo pšenico in pili pavlinsko vino, če veš, kakšno je?«

Tako je Žiznec ošteval, dokler mu vinski točaj ni prinesel vrč vina.

Dekla Roža in lovec Ivir sta nesla čez dvorišče na nosilih ubitega jelena.

»Roža, pri razkosavanju ne pozabi name, imam jelenov jezik posebno rad,« se oglasi Žižnec na tnali.

»Žižnec, saj nisem mislila tako hudo.«

»O le počakaj, Roža, se boš kesala, da si se norčevala iz mene! Jaz nekaj vem, kar samo ti veš in še eden,« dostavi oproda na tnali.

»Žžnec, saj nisem mislila tako hudo, kakor si ti hudo zagrabil.«

»Torej ne pozabi, kaj sem naročil.«

Na pragu se prikaže Trlica.

»Žižnec, hlapci naj gredo takoj kosit.«

»Da le dovrše svoje delo,« odgovori oproda.

»Bodo mrzlo kosili, če ne gredo takoj.«

»Trlica, postavi na gorko! Saj ne kuhaš ti za gospodo na tvojem ognjišču. In glej, da tudi zame kaj odpade od gosposke mize!«

»Saj ne kuham jaz za gospodo, praviš, kako bi potem jaz zate djala na stran?«

»Trlica, ali veš, zakaj je tukaj ta klada?«

»Zato, da ti na nji sediš.«

»Zdajle že. Ali v nedeljo bo sosednja zborovala pod grajsko lipo in takrat bo župan Jemec prepire razsojal in kazni nalagal. Trlica, ali misliš, da jaz nič ne vem, ker sem malokdaj tukaj, in da ni nemogoče, da ti župan vtakne nogo v klado. In ves dan jo boš morala držati v kladi, da se ti bodo smejali vsi posli in vsa gospoda. In ti boš priklenjena za klado, jaz pa vstanem s klade, kadar hočem?«

»No, no, Žižnec, saj nisem tako trda, kakor ti. Se bo že kaj dobilo tudi zate od gosposke mize.«

Trlica izgine za durmi, Žižnec pa je postajal dobre volje in razbijal šale.

Sebadin se je pokazal iz hleva in pomežikal dekli Roži, ki se je vračala iz kuhinje.

»Drgni konje, Sebadin, in ne misli na dekleta,« se mu oglasi Žižnec za hrbtom.

Tam od druge strani dvorišča se je pokazal Rep in premišljeval, kod neki ima Trebica svoje okno, da bi ji pošepetal nekaj sladkih besedi.

»Rep, ne misli na Trebico, ki je že oddana. Čeprav si se izkotil tukaj pod Karnico planino, vendar jaz bolj poznam skrivne niti, ki prepregajo človeška srca. Kako že poje vaša pesem?


Daleč si ti, Karnica planina!
Čez tri gore, čez tri sedla,
Čez tri brda, čez tri laze
Vede pot do Karnica planine ...


»Ne zavidaj mi sreče, Žiznec! Danes se praznuje zaroka našega mladega gospoda, in kako ne bi bil človek poln podobnih čutil!«

»Čutila so vsake vrste, Rep! Ali ti čutiš bolj z nosom kakor s srcem.«

Na pragu se spet prikaže Trlica.

»Trlica, ali pojdeš v grajsko kapelo k zaroki?«

»Tebi se to že poda, ker si oproda, meni pa tega ni treba,« odvrne dekla.

»Trlica, kako bi se to podalo, ako bi bila ti moja žena, ker si tako rada doma, jaz pa skoro nikoli.«

»Beži, beži, ali bi rad še eno pokopal? Mar je meni za moške!«

»A je vendar prijetno, če sta dva pri mizi. Kako bi se to podalo: ti velika dekla, jaz veliki hlapec: ene misli, enega srca, ene volje — nezdravja mi, vse bi nama bilo pokorno.«

»Seveda, gospoda tudi, kaj ne? Ne bodi otročji in pojdi svojo pot!«

»Pa grem, ali roko mi vendar-le daj, Trlica!«

»Čemu?«

»Da me imaš rada.«

»Za to je roka premalo. Ali meniš, da bo naš mladi gospod podal češki knežni samo roko? ... Pst, nekdo prihaja.«

Po stopnicah so se čule stopinje. Dvorišče se je izpraznilo in le kokošad je čebljala tam v kotu in se veselila solnčnega dneva.

Pri velikem izhodu se prikaže drobna deklica s svilenim pajčolanom. Z zlatom tkani moderc se je svetil v solnčnih žarkih, obraz se je senčil pod širokim ovojem pajčolana in ta obraz je kazal čarobno lepoto. Kamor so zletele oči tega obraza, tam so žele zmago in slavje.

»Dražna, le stopaj ti naprej, da ne boš motila družbe s svojimi očmi!« se oglasi za njo Svetobor in zamahne z roko proti velikim vratam. V tistem hipu se zasuče čarobna deklica, se zavrti na peti in zvonki glas presrčnega smeha je zletel iz njenega grla:

»Presvetli knez, tvoja skrb je odveč. Toda vedno sem tvoja pokorna služabnica,« odvrne gospodična Dražna in pogleda v češkega kneziča, da je ta razoborožen obmolknil in le dve jamici sta se pokazali na vsaki strani njegovih usten.

Za prvim parom se je premikal drugi par, ki je bil utopljen v rajski zadovoljnosti. Češka knežica, odeta v kožušček iz hermelinove kože, in pokrita z zlato avbico, se je oklepala tesno možniškega gaštalda, ki ji je šepetal na uho besede ljubezni. Gaštaldo je bil mlad mož, orjaške postave in urnih gest. Dobrota se mu je brala na obrazu, srčnost mu je tičala v srcu, poteze na ustnicah so bile odprte za naskok, poteze ob očeh so bile mračne in neodločne. Bil je mož, sposoben za veliko delo, toda srce mu je razdejal marsikak dvom, ki ga ni mogel odgnati s svojo vednostjo.

Leopoldove oči so božale češko knežno, Svetoborove oči pa so sledile čarobni Dražni, ki je že krenila za vratarjevim stolpom proti grajskemu ribniku. Reka Bela je valila v dolini svoje valove hitro po strugi navzdol in se ni menila za temne čeri, ki so molele iz obrežja. Mnogobrojno število ovac se je paslo po bregovih in ovčar je pel, da je odmevalo med gorami


»Adam piskal na pero
Na pero je figovo,
Dol in gor, gor in dol,
Vse gre na okol.«


Sprehajalci se ustavijo in poslušajo ovčarjevo pesem. Dražna skoči v čoln, potegne izza hrbta svojo harpo, poskuša strune in kmalu zadene pastirjevo arijo. Njene oči se upro v strune, da se dvignejo proti nebu in roke prijemajo, glas pa poje:


»David je na pljunko bil,
da jo je povse razbil, da jo je razdjal,
sebe goljufal — — —«


Poslušalci so poslušali strme deklico v čolnu, ki je pela iz dna svoje duše, da se je glas tresel in pajčolan je zlezel na rame.

»Poješ kakor grlica!« vzklikne Svetobor.

»In bi pela, da bi se izpela,« pristavi Dražna. Mlada zaročenca sta sedla na klopico ob ribniku, Svetobor pa je stopil v čoln in ga pognal z vesli naprej.

»Dražna, kod je tvoja domovina?« povpraša hitro Svetobor in se zagleda v njeni obraz.

»Bog zna in mamka božja! Ako ti ne veš, kako bi jaz vedela? Saj si me vendar ti pobral tako rekoč na cesti in si gotovo poizvedoval o meni,« odvrne deklica v čolnu.

»Poizvedoval pač, pa nič poizvedel.«

»Dobrovit mi je pravil,« odvrne Dražna. »da je bila moja mati na gradu Podivinu, ko so mene Rojenice nosile. Poznala pa nisem svoje matere, ker me je Dobrovit redil s kozjim mlekom.«

»Dobrovit je vendar tvoj oče, ali ne?« se odzove Svetobor z zategnjenim glasom.

»Povprašaj ga, jaz ga nisem vprašala nikoli,« odvrne poredno deklica.

»Viharni časi se nam bližajo in bojim se zate, Dražna!«

»Ne boj se, dobri vitez! Samo na to te opozorim, da se izogibaj Vialtov. Ti roparski vitezi vedo mnogo in vedo tudi za moje pokolenje.«

»Vialti?« se čudi Svetobor in misli mu utonejo v negotovosti.

Čoln se je približal obrežju. Zaročenca sta slonela še vedno na klopici in sanjala zlate sanje prve ljubezni ...

Solnce je stalo že visoko na nebu in grajski zvon se je oglasil.

Prostorna dvorana je bila prirejena za razkošen obed.

Stari Kocelj je zadovoljno gledal na novozaročeni par in zdelo se mu je, da je odločil zadnjo skrb v svoji rodbini. Tudi Svetobor je blagoslovil mlado dvojico in videlo se mu je, da je vesel, ker mu je sestra preskrbljena. Dražna pa je sedela poleg zaročenke, se smejala in pela, a ni zgrešila temnega kotička pod Svetoborovim očesom. Vse skrbi je položil na Svetko, a zdaj jih je vse odložil, a vse to le zato, da se pospne brez skrbi, brez zaprek in ovir, kot svoboden mož v viharjih življenja. Njegova duša je plavala visoko, njegovo srce se je tajalo svetega veselja in bil je, da bi dvignil celo zemljo ter jo prestavil onkraj širnega obzorja. Z nado v srcu in z močno voljo v prsih se je vračal iz Rima, da nastopi v svoji domovini prvo službo, ki so mu jo odkazali. Sicer se je učil Svetobor v Bolonji v prvi vrsti cerkvenega prava, vendar je hodil poslušat tudi modroslovce, katerih starejši so obožavali Anzelma, mlajši pa Rošljina. Od začetka je mladi benediktinec vzljubil mistiko, ki mu je kmalu presedala, zlasti od tistega dne, ko je nekoč poslušal učitelja, ki je ves dopoldan govoril o možnosti, koliko angelov lahko pleše na šivankini konici. Njegov značaj je ljubil izvajanja iz razuma in njegova pamet je bila merilo vsega njegovega verovanja. Po vidnih stvareh je hotel priti do spoznanega Boga, z razumom je namerjal splezati na višek in udreti v globočino bogoslovja. »Nominalist« se je nazival s ponosom in ni skrival, da je učenec Rošljinov. Toda dostikrat so mu odpovedala krila njegovega razuma in ni mogel dalje. Omejena se mu je zdela njegova pamet in tedaj se je rodil v njegovi duši dvom, ki se je iz teologije spustil tudi v nravnost ter majal njgove kreposti, odobraval razkošno življenje njegovih sobratov v dušnem pastirstvu. Tedaj se mu je zdela odurna reformatorična pot Gregorja VII., vzljubil je dušo cesarja Henrika IV. in kaj bi bilo, da ni bil še v sponah mladostne vzgoje? V takih trenotkih je Svetobor posegel po tisto delo, ki je učil, da imajo pojmi le v zvezi s stvarmi svoj obstoj, da se naši pojmi pokažejo drugače v stvareh, kakor bivajo v našem umu. Po ti zvezi pojmov in stvari je Svetobor zopet zvaril svoje raztrgano prepričanje, njegova duša se je iznova poživila in čakala novih potov v skrivnosti božjega bitja. In tako se je vračal zopet kot realist z mirom v srcu v svojo domovino.

III.[uredi]

Spomlad je dihala iženj.

Črne oči so žarele otožno na obrežje Osojskega jezera, črni lasje so viseli malomarno po razkriti glavi, črni habit je opletal po rami in hrbtu.

Mladi benediktinec Svetobor je bil to, ki se je izprehajal ob jezeru in se oziral na ono stran, kakor bi koga pričakoval.

»Hoj, Ljutica!« zakliče klerik z močnim glasom pod samostanskim zidom.

Rosa je padala nadenj.

Bilo je spomladnega jutra leta 1077. Zelenje je gnalo po drevesih in bregovi so kazali zgodnje cvetice. Jutranja zarja se je spenjala izza Turov in v senci se je še lesketala spomladna rosa po zelenih listih in mladi travi, kakor bi natresel po tleh samih biserov. Hladno jutro je bilo in mladi klerik je stresel nevoljno z glavo, kolikorkrat je zadel ob nizke veje sadnih dreves. Tesno se je zapletel v svoj temni plašč in sandale na nogah so se svetile jutranje rose.

Trenotna nevolja je šinila čezenj.

»Pa je ni na dan, te ajdovske deklice! Spi kakor medved. Hoj, Ljutica, hoj!«

»Hoj, hoj, hoj — meniše, koj!« oglasi se onstran jezera orjaška deklina plavih las, modrih oči in temne polti. Stopala je mogočno kakor konj, govorila je hitro, kakor bi orehe stresal, veslala je, kakor bi veter pihal, in ljubila je, kakor je oče veleval. Ko je stopila iz lesene kolibe, si je prepasovala ozke hlače, pripenjala siv plašč na prsih z leseno zapono in otresala lase z glavo na hrbtno stran. Ajdovska deklica stopi v čoln, ki se je potresel in zamajal, da so vodene kapljice porosile njeno obličje. Odpne čoln, pograbi za veslo in hitro vesla čez modro-zeleno površino globokega jezera.

Ljutica je bila hči ribiča Stojdraga, še pogana. Poznala je dobro Svetoborov glas, vedela je za njegov knežji rod in pri srcu ji je bil mladi benediktinec kakor nihče drugi. Dostikrat sta že brbljala na sredi jezera ali pod košato lipo, toda Svetoborov trud je bil vselej bob ob steno, kolikorkrat ji je razkladal vrline krščanske vere z vzneseno besedo. Kristjan je bil in še menih po vrhu — to je bilo dovolj, da je očetova beseda vselej nadvladala srce ribičeve hčere.

»Pa se vendar že pokrsti, Ljutica! Zdi se mi, da boš krščenca vsa druga. Nebeški sijaj bo potegnil čez tvoja lica, tvoja duša se bo svetila kakor alemkamen in tvoje srce se ti bo tajalo nebeške ljubezni. In ko jaz zopet pridem domov na knežji dvor, tedaj pridem pote in te popeljem čez hribe in doline in boš dobila ženina, ki ti bo par.«

Tako je govoril Svetobor navdušeno orjaški deklici, ki mu je odgovarjala, sloneč na veslu in zroč v ribice, ki so priplavale k obrežju:

»Ti ne veš, častni benediktinec, kaj naju loči, ko tako govoriš ... Tvoja duša je lepa, tvoje srce čisto, učena tvoja glava — ali izgubil si svojo domovino, izgubil očeta, mater in veš, kaj je ljubezen? Podoben si tistemu mutcu v vašem samostanu, bratu Audiosu, ki ne ve, kaj je sladko.«

»Povodni mož te bo potegnil za lase, trmoglavka Ljutica!«

»Povodni mož je moj prijatelj, sveti mož! Moja trma pa je sladka medvedova hruščica, ki se medi v mojih nedrijih. Zakaj si me poklical, prijatelj?«

»Ko bo solnce stalo najvišje na nebu, tedaj pridi pome, da me popelješ čez jezero. Pridejo vitezi iz Mosburga in mi priženejo konja, da ga zajaham in pojezdim h Gospej sveti. Sam cesar bo prišel, da ustoliči slovesno novega deželnega kneza.«

»In ta novi deželni knez boš ti, Prečastni?«

»Ne jaz, ampak Epenštajnec Ljutold, naslednik slavnega Adalberona.«

»Zakaj ne več Ceringar Berhtold?«

»Zameril se je cesarju, ker mu ni bil zvest, in ga je odstavil.«

»Ali si se tudi ti cesarju zameril, da ne poskusi tebe za deželnega kneza? Saj si tudi ti knez.«

»Res sem knez, Ljutica! Moj oče je bil Spitignev, češki knez, ali mene so izdedovali in me potisnili v samostan.«

»Ubogi knez!« vzdihne deklica in topla solza ji kane v jezero.

»Pridi tudi ti jutri na gosposveško Blato! Vse bo vrelo tja, peš in jež, vsi podložniki se bodo poklonili novemu deželnemu knezu in vsi stanovi bodo zastopani, ko bo pokneženi kmet Stolar izročal Korotan novemu knezu.«

»Ako greš ti tja, Prečastni, pojdem tudi jaz. Očeta bom prosila, da greva. V cerkvi te ne bom videla, gledala pa te bom na planem, kako boš vrtil svojega konja in se lesketal ves v zlatu in svili. Svarog ti pomozi!«

»Mari ti Bog!« odvrne Svetobor odveslajoči deklini, ki je pela sredi jezera:


»Povodni mož z njo ven zleti,
Venkaj zleti na sred’ vode,
V glažovnato hišo prideta,
In se lepo tam menita ...«


Lasje so vihrali v zraku, dekličji srebrni glas je odmeval ob bregove, valovi so šumeli, ko mladi menih začuje stopinje za svojim hrbtom.

»Svetobore, mi amatore, versaris Ljuticae, non prima vice, cave a pice et cantu picae, initio orphicae, in fine stoicae.« [3]

Lahna rdečica je preletela Svetoborov obraz, ko zagleda pred seboj resni obraz osojskega opata Kocelina. Ali hitro se osamosvesti, ko začuje poudarn iglas svojega predstojnika. Kadar je benediktinski opat govoril v vezani besedi — kar je bilo njegovo posebno veselje — takrat je bil njegov ukor umiljen in je razodeval bolj bojazen kakor grožnjo.

»Venerabilis abbas, cor mundum atque in habile inhabitat mihi, quando nobis debet curari pro paganis,«[4] odvrne mirno mladi klerik in se zagleda v oči svojega predstojnika in zdaj tudi sorodnika.

»Cura animarum justificat tuum gradum, mi amatore Svetobore![5] Kdaj torej odrinemo do vojvodskega stola?«

»Vse je dogovorjeno, prečastiti oče! Opoldne čakajo Kocljevi konji onstran jezera.«

»Prav tako, Svetobore! Veseli me, da zopet enkrat dobimo kneza, ki bo poznal in branil svoje podložnike. Kar je Adalberon zapustil Korotan, smo imeli kneze samo po imenu. In bojim se, da bi tudi za naprej ne bilo tako. Ako je knez s cesarjem, je papež zoper njega, ako je s papežem, je cesar zoper njega.«

»Ljutold je odločno s cesarjem.«

»In si bo nakopal papeževo jezo.«

»Ali pa ne, prečastni gospod opat! Adalberona so dolžili veleizdaje in je vsled tega izgubil vojvodino Korotansko in mejno grofijo. Trdili so, da se je Adalberon zvezal s Hrvati in Slovenci proti cesarju.«

Opat stresne z glavo in pravi:

»Trdili so, a ta trditev je bila samo sumničenje. Adalberon je bil vedno zvest cesarjev ščitonosec, njegova žena Beatrika je bila celo sestra cesarice Gizele, toda oglejski patrijarh mu ni privoščil nikakih dohodkov od svojih posestev v Korotanu in cesar je slabo plačeval svojega vazala. Zato ni čuda, da se je nagibal na papeževo stran in Hrvatje kakor Slovenci so bili vedno udani rimski stolici.«

Mladi menih prikima opatu:

»Res je to, ali Ljutold je že prevečkrat pokazal svojo udanost cesarju, da bi ta utegnil dvomiti o njegovi zvestobi. Saj je šel celo v Kanoso nasproti cesarju Henriku in oglejski patrijarh Sighart, državni kancler, je zvest cesarju do smrti. Zato ga je papež izobčil iz svete cerkve.«

»Sighart bo gotovo jutri prisoten na gosposveškem polju. Midva pravzaprav ne bi smela prisostvovati, ker je Sighart izobčen.«

»Saj ne bo on bral svete maše, ampak krški škof Guntar.«

»Tisto že, ali stvar je za nas sitna. Ta Sighart se mi zdi kakor turonski škof Berengar. Desetkrat bo preklical svojo zmoto in desetkrat zopet ponovil. Kaj je z Berengarjem, si gotovo zvedel v Rimu.«

»Na sinodi v Rimu je preklical svoje zmote o sv. Rešnjem Telesu vpričo 150 škofov in drugih duhovnikov. Nestalen človek to! Taji bistveno pričujočnost Kristusovo v sv. hostiji, a vest mu ne da miru, da se ne bi zopet povrnil v naročje sveti katoliški cerkvi in molil božje Telo Gospodovo. Pač frankovska kri, nemirna, nestalna, a vedno duhovita!«

»Veseli me, Svetobor, kar poveš. A kaj je obljubil tebi sveti oče?«

»Pismo mi je dal in pismo strogo nalaga mojemu stricu, naj mi preskrbi službo ali nakaže letno plačo, da bom mogel živeti. Vratislav sicer ni več papežev pristaš — saj veš, da mu je cesar obljubil kraljevo krono za njegovo zvestobo — toda ni se ustavljal priporočilnemu pismu sv. očeta Gregorja VII. in mi je podelil proštijo v Brnu. Prav rad grem tja, da načelujem stari duhovniji, ki jo je ustanovil že sv. Metod, in brnski knez Oto je moj stric.«

»Vse je lepo, sin moj! O tebi se vsaj more reči, da nisi dobil župnije po simoniji. In zato te utegne spremljati sreča. Vendar se bojim, da ne zaideš predaleč v mreže Vratislava in njegovega brata, kanclerja Jaromira. Težko je plavati med Scilo in Karbido, toda nate se zanesem, da preplavaš srečno to ožino, ki je ozka, pa globoka.«

»Bog te usliši, prečastni gospod opat! Bog usliši tudi tvojo željo, da se povrne z novim knezom v deželo mir in red.«

Opat in Svetobor sta se vrnila v samostan.

Gora Grlica je žarela v rdeči zarji in nebo so zapletali daljni oblaki ...

Valovi so pljuskali na obrežje in ribe so se spenjale iz jezera.

»Ljutica, zli besi bodo plesali v zraku in Morana bo kosila glave po travnikih Korotana — ne hodi pod Karnski grad!« je govoril ribič Stojdrag svoji hčeri.

»Oče, saj pojdete z mano.«

»Jaz seveda grem, ker moram. Tebi pa ni treba. Utegne se kdo prepeljati čez jezero, pa te ne bo doma.«

»Nikogar ne bo. Osojski menih mi je dovolil, da smem iti.«

»Osojski menih ti venomer meša glavo, dokler ti je ne bo izmešal.«

»Svarog mi je porok, da ne.«

Izza kolibe priskače udomačena srna.

»Sivka, pridi sem, da te pobožam!« zakliče Ljutica. Srna se približa in zoblje iz roke drobno zrnje, ki ga je deklica zajela iz lesene posode.

»Vročina pripeka in Perun utegne danes še močno razsajati v oblakih,« izpregovori zopet Stojdrag in gleda proti izhodu.

Bil je možak orjak, oblečen v prteno haljo in prepasan z usnjenim pasom. Zamišljeno zre v daljavo, dokler ga ne vzbudi hčerin glas:

»Oče, glej meglico v daljavi. Zmerom večja je in zmerom bližja je.«

»Ta meglica ne pomeni dobrega. Perun dviga svoj bič in goni meglice proti severu. Le poglej drugo in tretjo meglo tam zadaj. Perun se srdi in najbrže bo zahteval svoje žrtve za jutrišnji dan. Ljutica, zakuri na ognjišču! Darujva Perunu to srnico!«

»Oh oče, nikar! Uboga živalica!«

»Bogovom se mora darovati tisto, kar je človeku najdražje.«

Deklica pogleda strmeče svojega roditelja in pravi:

»Srnica vam je dražji kakor jaz?«

»Ti si otrok, ljuba moja!« odvrne Stojdrag in poboža hčerko po licih. Ta pa se veselo zasuče in pojoč gre pripravljat ogenj:


Bo vetrič potegnil,
meglice razgnal — — —


IV.[uredi]

Za ribičevo kolibo so se ustavili trije jezdeci in sedmero konj. Jezdeci so imeli suknene jopiče s pisanimi našivi, železne oklepe, lesene ščite, težke meče, dolge sulice in šleme z vranjim perjem.

»Hoj, Stojdrag in tvoja plavka! Bes te plentaj, kje tičita in kurita ogenj svojemu Svarožiču? Perun vama bo raztolkel hrbet, ako se takoj ne oglasita. Nezdravja mi, če ne bo tako, kakor sem jaz rekel!« hiti klicati prvi jezdec proti ribičevi kolibi. Bil je Žiznec, oproda mosburškega grofa Koclja.

»Hoj plavka, kod tičiš, da te ni na dan? Ali si lase spletaš? Ali platno tkeš? Ali po ljubem žaluješ?« kliče mlajši jezdec, ki se mu je poznalo po izreki, da se je učil govorice na beneških ravninah. Bil je Rep, odslej hlapec možniškega gaštalda.

»Le počasi, sodruga, saj ne gori jezero,« ju pogovarja tretji jezdec s ploščnatim nosom in s češkim poudarkom. Bil je Svetoborov oproda Dobrovit.

Zdaj šele se oglasi ribič Stojdrag skoz okno:

»Ne vpijte tako, kakor bi vrane strašili. Ne mudi se tako. Nama je naročeno, da odrineva po samostance, ko bo solnčna ura kazala na pesku ravno opoldne.«

»Eh, Rep, zopet bomo čakali, kakor se vidi, da nam bo pot kapal po licih in lezel po plečih. Žal da nisva v Koclji vasi na Beneškem. Tam se nama je dobro godilo kakor nikoder drugod, kar smo potovali iz Rima,« izpregovori oproda z brazgotino na licu.

»Laško vino je res dobro, da bi ga človek srebal iz buče do sodnega dne. Tukaj se nama reži naproti samo jezero. Moje grlo je suho, da bi lahko ukresal gobo obenj,« odgovarja gaštaldov oproda in pogovarja osedlane konje brez jezdecev: »Nezdravja mi, če bomo še kdaj gledali laško deželo! Sama planjava, pa morje! Pri nas v Korotanu je vse drugače. Za vsakim kotom je studenec, za vsakim selom breg. Dobra voda, bister zrak je tudi krog Možnice, ali Korotan je le Korotan. Le poslušaj me!


»Mi smo pa iz Korotana,
kjer se devam vsak dan sanja,
mi smo Korotanci,
mi nismo zaspanci;
divne naše so planine,
mladci naše korenine.
Oj, oj, oj, oj, Korotan,
Tvoj je vedno lepi dan!
Cop, cop, cop, cop, copa, cop!«


Na Žiznecevo petje so konji začeli prhati in se nemirno premikati, da je bil Dobrovit primoran karati:

» Bodi pameten, Žeznec, in miruj, da se konji ne oplašijo!«

»Ali vidiš, Rep, kaj je Korotan? Še konji se užgo ob tej besedi. Dekletom se sanja vsak dan in nezdravja mi, ako ni ribičeva plavka sanjala o tebi, Rep, ki si še samec in mlad!« nadaljuje Žiznec in pogleda Dobrovita po strani.

»Paganke pa ne maram,« odvrne Rep.

»Zakaj ne? Saj se ženska zmerom obrne po možu. Izpreobrnil jo boš in še dobro delo boš izvršil,« pristavlja Žiznec.

»Svete Monike ni izpreobrnil mož, ampak ona njega,« vtakne se vmes Dobrovit.

»Ni res, Dobrovit!« ugovarja stari oproda. »Izpreobračala ga je, izpreobrnila ga ni. Rep, tja poglej — ali je ne vidiš?«

»Bes te plentaj — saj so ji divje zveri pokorne. Lisica laja nad nami. Tam pod kapom pa gleda srna za nami. Ta ajdovska deklica bo še prej svetnica, preden se izpreobrne,« govori Rep navdušeno.

»Tisto ne, Rep! Pagani so vsi v zvezi s hudobnimi duhovi in ti jim pomagajo, da zverino krote,« modruje stari oproda.

»Torej je Ljutica čarovnica,« sklepa Čeh.

»Seveda. Saj je Repa začarala. Kar udaj se ji, Rep, če hočeš sam sebi dobro,« namiguje jezdec z brazgotino.

»Jaz, da bi bil vzel čarovnico? Uh, poglej, kakšne roke ima, kakor medved. Ne bi se šel metat z njo,« zaključuje sloki hlapec iz Možnice.

V tem sta ribič in hči že odpela veliki čoln in odveslala čez jezero.

Na nebu so se zbrali pogubonosni oblaki. Iz meglice na vzhodu je nastalo oblačno nebo, oster veter je zibal drevesa in gnal oblake čez nebesni svod. Za gorami se je čulo votlo gromenje, ki je odmevalo od nasprotne gore in se izgubljalo v daljavi. Cvetje je plavalo po jezeru in zeleni listi so se zibali v zraku.

»Nevihta bo. Ali ti nisem pravil zjutraj, Ljutica? Perun in gospoda ne prizanese,« izpregovori Stojdrag, obrnjen proti hčeri.

Valovi so se zaganjali v čoln in pljuskali čezenj, da so vodne kaplje škropile veslarjema po obleki in po licih. Jezero je bilo nemirno in v dekličjem srcu se je zbirala skrivnostna skrb.

»Kdo neki je razjaril Peruna?« povpraša Ljutica.

»Hudobni ljudje,« odvrne ribič.

»Ali ti menihi onstran jezera niso hudobni,« zatrdi hči.

Stojdrag je molčal. Čoln se je bližal h kraju.

Na obrežju so stali štirje menihi, opravljeni po vitežki.

Opat je nosil plavo in sivo brado. Usnjate golenice so mu segale do kolen, hrbta se je oprijemal bel kožuh, glavo mu je pokrival suknen klobuk. Prsi mu je dičil srebrn oklep, ob pasu mu je visel meč z zlatim ročem. Na zlati verižici pod vratom se je bliskal zlat križ.

Svetobor je nosil široke hlače, z malim mečem ob boku, bronast oklep s srebrnimi pasami, višnjev plašč čez rame in pod vratom srebrn križ na srebrni verižici.

Za njima sta stala samostanska brala v temnih jopičih, imela sta železne oklepe in lesene ščite, težke meče in šleme s pavovimi peresi.

»Nevihto bomo imeli, pa kmalu preide,« pravi opat.

»In ravno danes, zdaj-le! Mokri bomo do kože,« odvrne nevoljno češki knez.

»Quod deus avertat![6] Kar hitro stopimo v čoln. Stojdrag je že tu,« priganja opat.

»Jezero je zelo nemirno. Da bi nas vsaj ta pagan ne vozil!« vzklikne mlajši brat Smavagd.

»Stojdrag je v zvezi s hudobci. Trda nam bo predla na jezeru,« pristavi starejši brat Cirijak. »Prečastni gospod opat, dovoli, da midva veslava!«

»Moli in boš pregnal zle duhove, Cirijak,« reče opat in stopi v čoln.

»Sedite vsi, gospodje menihi, na vsako plat dva, da se čoln ne bo zibal,« ukazuje Stojdrag.

Ali čoln se je zibal, kakor bi bil vinjen. Valovi so pljuskali vanj, da so bili menihi naenkrat vsi mokri. Veter se je uprl v čoln, da ga je skoro utopil. Ribič in hči sta se upirala z vso močjo v vesli, Stojdrag je klical neprestano, naj bodo mirni, Ljutica je vzdihovala na tihem: »Perun, pomozi!«, opat je molil na glas: »A fulgure et tempestate — libera nos, domine,«[7] so mu menihi odgovarjali.

Blisk je švigal nad jezerom, grom se je razlegal in dušil molitev menihov.

»Na pomoč!« je klicala Ljutica onstran jezera čakajočim jezdecem. Rep se ni ustrašil viharja. Vrgel je jopič in meč na stran in odjadral z malim čolnom naproti prihajalcem. Hitro je vozil in sredi jezera so se srečali. Opat in Svetobor se primeta Repa za roke in hipoma sta v malem čolnu. Toliko da se ta ni obrnil. Zdaj je šlo hitreje.

»Zakaj nismo počakali, da bi nevihta minila?« zakliče Svetobor in pograbi ostalo veslo v čolnu.

»Ave, maris Stella!«[8] vzdihne opat.

»Primite vrv!« zakliče Stojdrag in vrže klopčič vrvi v mali čoln. »Naš čoln pušča.«

Opat hitro mota klopčič, še hitreje veslata veslarja. Stojdrag je čutil, da se nabira vedno več vode v čolnu. Že dlje časa ni rabil velikega čolna in na obrežju se je prejedla spodnja deska ob pesku. Slutila je tudi Ljutica, da čoln ne vzdrži do konca. Olajšani čoln se je sicer vzdržal nekaj dlje časa na vodni površini, a le malo časa. Valovi so ga zagrnili in veslarja s samostanskima bratoma sta pograbila za vrv s smrtnim strahom. Mali čoln se je že bližal obrežju, a se je ustavil, ko opat naenkrat začuti vso težo štirih ljudi v svojih pesteh.

»Pomagajta, jaz ne morem več držati!« zakriči opat, Rep izpusti veslo, zagrabi za vrv in potegne z vso močjo, da se je čoln zazibal in ustavil. Že so mislili, da se tudi ta čoln prevrne v jezero. Stojdrag je poskusil plavati, a se ni dalo. Preblizu je bil ostalim ponesrečencem. Kar priteče Žiznec na breg in pomoli Svetoboru v čolnu dolg drog. Vsi trije v malem čolnu navežejo vrv sebi krog pasu in vlečejo za drog, da se je čolnič pomikal počasi h kraju. Iz čolna poskačejo v močvirje, v katerem se pogreznejo do pasu, in vlečejo vrv na vse pretege. Že je Žiznec dobil toliko vrvi, da jo je zapletel okrog skale, ki je štrlela iz brega. Ponesrečenci so se bližali svoji rešitvi. Vsi zamazani od blata in mokri do kože prilezejo na trdno obrežje.

Strele so švigale nad jezerom, grom je bučal od skale in dež je lil, kakor da bi se oblak odtrgal. Klaverno so se konji držali za kolibo, Dobrovit se je tiščal lesene stene, ponesrečenci pa so izginili v kolibi, kjer so se sušili in prali, dokler ni ploha prenehala.

Stojdrag je žalostno gledal za čolnom, ki se je premetaval po jezeru, dokler ni izginil pod površino.

»Petdeset lahti globoko, ne bo ga več na dan!« vzdihne in pogleda na hčer, ki je zamišljeno zrla za jezdeci. Samostanci so zajahali konje in se izgubili v bližnji goščavi.

»Nezdravja mi, če bom šel še kdaj gledat to Osojsko jezero! Kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost,« izpregovori Žiznec, ko zavije svojega konja v breg čez Ture.

»Ta ribič je čarovnik,« pridene brat Smaragd.

»Kaj bo čarovnik? Samega sebe vendar ne bo začaral!« zavrne ga Dobrovit.

»Ali nisi nič gorkote občutil, Smaragd, ko sta se z Ljutico držala za vrv?« se pošali Rep.

»Kaj boš gorkoto iskal v vodi!« odvrne brat jezno.

»Ženske tudi z mrzlo vodo grejejo,« dodene Žiznec.

Brat Cirijak pa pokara svoje spremljevalce:

»Zdaj lahko norca brijete, ko ste iz nevarnosti! Zahvalite rajši Boga, ki vas je otel iz nevarnosti.«

In zopet je nastopil molk med jezdeci. Za lučaj daleč zadaj sta jezdila opat in češki knez.

»Ti misliš zapustiti naš samostan, Svetobor?« prekine opat molk.

»Vsekako. Knez Vratislav mi je naklonil brnsko proštijo in čas je, da grem med svet.«

»Ali mašniškega posvečenja ne misliš prejeti?«

»Nikakor nisem pripravljen na to. Moji načrti so obsežni in zdi se mi, da ne bi mogel izpolniti svojih dolžnosti, ako sprejmem mašniško posvečenje. Morda utegneš dvomiti nam mojim poklicem, prečastni, toda vedi, da tvoj dvom ni upravičen. Saj veš, da so mi neizogibni državni in cerkveni posli, kateri me čakajo, in oviran bi bil, da moram nositi težko in odgovorno butaro katoliškega mašnika. Presvet mi je ta stan, da bi ga ne mogel vestno opravljali. Zato ne zameri, da sem odkritosrčen.«

»Modra beseda to, moj sin, a pač ne pozabi, da je tvoja odgovornost tem večja, ako nosiš na svojih ramah velik kos cerkvene hierarhije. Burni in težki so časi in blagor ti, ako boš umel spajati posvetno oblast s cerkveno oblastjo, ako boš ostal zvest sin katoliške cerkve, ne da bi zadel ob ojesa državnega voza. Res si ti kakor navlašč poklican, da poblažiš ostro nasprotje, ki vlada med Rimom in cesarjem. Tvoje pokolenje je knežje, tvoje vezi so od Prage do Rima, Bog ti je dal spreten jezik in modro vedenje, izobrazil si se v vseh vedah, ki jih potrebuje naše čase državnik in cerkven dostojanstvenik.«

»Hvala ti za laskave besede, prečastni!«

»Omnia ad majorem dei gloriam,«[9] pristavi opat in spodbode konja.

Kmalu so bili vrh Turov. Hladen veter je potegnil čez gore in solnčni žarki so sušili deževne kaplje na vejah. Svetobor se obrne in zagleda vrhove očaka Triglava.

»Evo vam Triglava! Nobene meglice ni na njem in snežene plasti se blešče v solnčnem žarku, kakor bi ga zagrnil v lilasti plašč.«

»Lep dan obeta biti jutri,« pristavi opat.

»Lep dan bo še tudi danes, Prečastni!« odvrne Svetobor. »Veselim se, da vidim spet svojo sestrico. Gotovo mi ima dosti povedati, kako se ji godi v zakonskem stanu.«

»Bog daj srečo novemu paru!« dodene opat. »Leopold je dobra duša, a brez strasti ni. Po nemških gradovih je izgubil dosti lepih svojstev svojega strica.«

»Svetka bo zravnala vse krive poganjke,« zakliče Svetobor.

Niže doli v klancu pa je Žiznec pokazal na površino jezera v gorskem zakotju.

»Že se vidi Vrbsko jezero, kmalu bomo v Mosburgu. Tukaj v jezeru ima Trdoglav svoj stekleni grad, kamor je odpeljal Marjetico. Kako se začne tista pesem?


»Zamarč mi čez Ture bura,
Zamarč mi čez Ture gre,
Zamarč mi lepo žvižga,
Mi lepo žvižga noj poje ...«


Dobri smo, da smo jo srečno odkurili čez Ture. Da bi nas bil srečal hostni mož, bi bilo po nas in bi zdaj že peli pod jezerom z Marjetico vred:


»Stoji, stoji beli grad,
K’ nima oken, nima vrat.
Znotraj je z zlatom pozlačen.
Zunaj je z mahom porašen,
Eno samo ima linico,
Notri sedi Marjetica.«


»Žiznec, ali ti to verjameš, kar pripoveduješ?« se oglasi Dobrovit.

»Kako bi ne verjel, saj mi je moja mati to pripovedovala. Ti tudi nisi verjel, zjutraj, Dobrovit, da se nam bo tako slabo godilo na Osojskem jezeru. Skrivne moči zmerom delujejo, vsakemu pa jih Bog ne razodene,« odgovarja skoro nevoljno oproda.

V daljavi se pokaže viteška oprava.

»Oho, kaj pa to? Žižnec, pripravi se na boj!« zakliče Svetobor in oči se mu zaiskre kakor bojaželjnemu vitezu.

»Nič hudega, presvetli knez! Gospod cesarski palatin nam gre nasproti,« odvrne mirno stari oproda.

Viteška oprava je hipoma izginila, Svetobor ni bil zadovoljen z Žiznečevim odgovorom.

»Poženimo!« ukaže Svetobor, in jezdeci zdirjajo ob jezeru proti zgornjim Gorjam.

Kar se spet pokaže viteška oprava nad Deli. In ta oprava je bila drugačna kakor tista, ki jo je Svetobor prvič ugledal.

Vitezi so se bližali. Kraljeva oprava je žarela v zadnjih solnčnih žarkih, poleg njega je sedela na sirasti kobili češka knežna, vsa objokana. Stari palatin je držal v roki gol meč in plašno gledal skozi goste borovce na Delih.

»Svetka!« zakliče Svetobor in požene svojega konja proti sestri. »Kaj ti je, ljuba moja Svetka? Ti ihtiš?«

»Kaj se je pripetilo, Kocelj?« povprašuje opat svojega brata. »Kako, da sta brez spremstva?«

»Napadeni smo bili. Ko prijaham vrh Del, skoči neznanec izza borovcev, in preden smo se zavedli, je že zbežal z Dražno v temni gozd,« pripoveduje Kocelj. »Leopold je odjezdil s hlapci za njima.«

»Moja Dražna!« zaihti Dobrovit in požene svojega konja po gozdni stezi. Tudi Žiznec in Rep sta izginila v goščavi.

»Same nesreče!« izdihne opat.

»Pojdimo dalje! Hlapci gotovo najdejo roparja,« reče Kocelj in obrne svojega konja.

»Čudna so pota božja,« izpregovori Kocelj. »Kdo bi si mislil, da nismo več varni na domačih potih. Ta Dražna je čudežna deklica. Res slovi njena lepota, toda samo lepota ne spravi vitezov na tako drzni napad.«

»Nihče ne ve ničesar jasnega o njenem pokolenju. Niti Dobrovit ne. Ima se za njenega očeta, toda njegova podoba ne spominja niti od daleč na Dražno. Vse drug obraz je to!« pripomni Svetobor.

»Upajmo, da se Leopoldu posreči, da ujame roparja in privede nazaj Dražno,« pristavi opat.

»Umrla bom, če je ne bo,« vzdihne Svetka.

»In ti odpotuješ kmalu na Češko, Svetobor?« povpraša Kocelj zamišljenega kneza.

»Po ustoličenju, predragi prijatelj in dobrotnik! Sicer bi bil lahko češki knez, da ni moj stari otec napravil postave, po kateri prevzame najstarejši ud rodbine knežji prestol, ako so umrlega kneza otroci mladoletni. In tako se bom zadovoljil z brnsko proštijo.«

»Tvoj otec Spitignev je preganjal Rimu na ljubo sazavske menihe in slovensko bogoslužje. Zato je dobil od papeža Gregorja pravico, da je smel nositi mitro, to je korkapo iz hermelina in z okraski. Vratislav pa spet podpira sazavske menihe, in to je dobro zate, Svetobor, ki si poklican, da braniš dediščino sv. Metoda,« nadaljuje stari palatin.

»In Svatoslava, češka kneginja, je Poljakinja. Ona ti bo gotovo šla na roko, da povrneš sazavskim menihom njihove stare pravice,« pristavi opat Kocelin.

Svetoboru je pri opatovih besedah šinila rdečica v obraz in srce mu je zaplakalo neminljive misli.

»Svatoslava, ah — žalni spomini! Ona je bila odločena meni, ko smo se igrali še kot otroci na gradu Podivinu. Poljski kralj Boleslav je bil večkrat pri nas in z mojo materjo Ido sta si bila prijatelja in zaveznika. Toda vse je splavalo po vodi, poljski kralj je postal morilec škofa Stanislava in Bog ve, kje biva sedaj njegov duh? Oblekel je baje spokorno haljo in poromal na božjo pot v Rim, Jeruzalem in Komposteljo, da opere svoj greh. Ni več o njem ne duha, ne sluha,« skonča češki knez z žalostnim glasom.

»Vratislavu je umrla prva žena, lepa Adelajda, kaj je hotel drugega, kakor da se je drugič poročil. In pravijo, da je tudi Vratislavov zakon s Svatoslavo srečen,« pridene Kocelj.

»Jaz privoščim stricu vse dobro. Moj knez je,« pristavi malodušno brnski škof.

Pred jezdeci se je že odprla Mosburška dolina. Močvirje jo je napajalo in v ozadju so se zrcalili grajski ribniki. Po visokem mostiču so potniki prijezdili na grajsko dvorišče.

Toda zasledovalci se še niso vrnili. Zasledovali so roparja, dokler ga niso obkolili. Na strmi, visoki skali je obstal drzni jezdec s svojim plenom in zaklical v dolino:

»Kakor hitro kdo požene konja za menoj, tedaj vam vržem deklico čez pečine. Ako vam je za njeno življenje, se vrnite!«

Zasledovalci so obstali in strme zrli za visoko pečino. Dobrovitu se je delala tema pred očmi in srce mu je že hotelo razpočiti. Možniški Gaštaldo je škrtal z zobmi, Žiznec je tarnal in majal z glavo:

»Ne butajmo v skalo, gospod Gaštaldo, kaj hočemo? Boljše je življenje kakor smrt!«

»Imej jo, toda varuj jo! Zenica je mojega očesa,« je zaklical Dobrovit s češkim naglasom vitezu na skali.

»Poznam te, starec ali zenica ni tvojega očesa. Ti nisi vreden, da bi jo nosil v naročju. Žlahtna kri je za žlahtne,« je odgovoril nevarni vitez na strmi pečini.

Zasledovalci so poparjeni odhajali.

»Dražna, vstrajaj!« zakliče Leopold in krene svojega konja. Žalostni in potrti so se vračali zasledovalci proti Mosburgu. Vitez na pečini pa je izginil v temni noči s svojim plenom.

V.[uredi]

Radostna vest je preletela ves Korotan. Vitezi so sprevajali svoje najlepše konje, hlapci so likali najdražjo opremo, grajske gospe so pripravljale razkošne pojedine, gospice so šivale in pletle najdragocenejša oblačila.

Meščani so skladali dragocena darila in tržanke so se veselile bližajočih se veselic.

Rokodelci so jemali iz železnih shramb zaprašena pisma, da branijo stare pravice in poprosijo novih, kmetje so prihajali iz svojih dvorov in se veselili težko pričakovanega dne, ko pozdravijo čez dolgo časa spet v svoji sredi svojega novega deželnega kneza.

Od cesarskega palatina v Mosburgu do škofa v Krki, od osojskega opata do seliškega grofa, od graščaka do kmeta, od obrtnika do meniha — vse se je kosalo za sprejem novega deželnega kneza.

Leta 1077. je nemški cesar Henrik IV. odstavil vojvodo Konrada Cerinskega in imenoval za deželnega kneza Karantanije Ljutolda, sina Markarta, očeta Korotana. Že več časa so imeli Korotanci kneze, ki si niso upali v deželo in so jo vladali od daleč. Zdaj pa je cesar imenoval domačega kneza iz rodu Epenštajncev, ki so bili slavni in priljubljeni v deželi ter je namerjal sam ustoličiti slovesno Ljutolda na Gosposveškem polju.

Ljutold je bil mož nad petdeset let in zvest pristaš cesarju. Spremljal ga je na raznih potih, tudi v Italijo. In ravnokar prihaja s cesarjem iz Kanose, kamor mu je prišel nasproti. Za njegovo zvestobo ga je cesar stoličil za korotanskega kneza.

Bil je krasen pomladanski dan. Travniki so bili nasuti s cveticami, njive posejane z žitom, drevje je brstelo in cvetelo, gozdi so zeleneli in tiči so peli veselo pesem. Sv. Jurij je prijahal na zelenem konju, bližal se je praznik »treh žebljev«. Nebo je bilo jasno kakor ribje oko in solnce je grelo z vso svojo pomladno silo.

Od vseh strani so prihajali ljudje na Gosposveško polje. Meščani so jezdarili na konjih, kmetje so se vozili na kolih, vmes pa so stopali pešci v pestrih narodnih nošah. Vsako noč so tekali romarji o polnoči od Šent Helenske gore do Teraznove gore — bilo jih je na tisoče — in ljudje so klicali: »Mravlje gredo!« Kjer je nekdaj boginja Živa imel svoj hram, tam se je dvigala lepa cerkev Gospasvete, in kjer je nekdaj Perun gospodaril, tam se je pokazala cerkev sv. Urha na visoki gori nad Krunskim gradom.

Od severa in juga, od vzhoda in zahoda so romali Slovenci h Gospe sveti, da se udeleže redke slavnosti pod Krnsko goro. Od Zile in Gline, od Drave in Bele so se shajali Korošci in Koroše, Štajerska je poslala svoje zastopnike, čez Ture so prihajali Solnograjci, ob Dravi doli vzhodni Tirolci in jugovzhodna Dolenja Avstrija se je izkazala s svojimi podložniki. Veronska marka je bila zastopana, Goričani so priromali čez Predil, Istrijani so se pomikali po koroških cestah in notranji del Kranjske se je prišteval Korotanu. Podložniki so prišli izkazat čast svojemu deželnemu knezu, drugi zopet so prišli povišat slavnost slovesnega dne. Ves slovenski svet in cvet neštetih korotanskih odličnjakov se je zbral na gosposveškem Blatu, da pozdravi svojega vojvodo, da mu razodene svoje pravice in odpre svoje prošnje.

Solnce se je pomikalo vedno više, velikanska množina Slovencev pa vedno bliže Krnskega grada. Na nizkem griču pod Perunovo goro je stal Krnski grad. Iz njega se je usipala visoka gospoda.

Cesar Henrik sam je jezdil na belem konju pod škrlatastim baldahinom, ki so ga nosili štirje jezdeci. Ob njegovi levici je jezdil šarastega žrebca z zlato opremo novi deželni knez Ljutold Epenštanjski, ob desnici pa krški škof Guntar šarasto kobilo s srebrno opremo. Za cesarjem je sedel na beli muli oglejski patrijarh in državni kancler Sighart, temu na desno solnograški nadškof Gebhard, na levo osojski opat Kocelin. Sprevodu so se pridružili Henrik Šponhajmski, grof istrski in goriški, Engelhart, grof Pusterski in Majnhard, grof Lurnski. Sledili so jim Oto Ortenburški, mejni grof Kranjski, Tipold, oskrbnik Slovenske marke, in cesarski palatin Kocelj. Sprevod so skončala Zofija, vdova kranjskega mejnega grofa Ulrika s svojima sinovoma Poponom in Urhom, češka knežna Svetoslava in več drugih odličnih Korotank. Brnski škof Svetobor je jezdil poslednji, seliški grof in možniški gaštaldo Leopold je vodil jezdece, ki so delali častno stražo in množili lepoto iti pestrost sijajnega sprevoda.

Zastave so plapolale v zraku, vitezi no bili odičeni s cvetličnimi kitami, konji so se lesketali v zlatih opremah in jezdeci so se svetili v svilenih trakovih in baržunastih našivih. Solnčni žarki so se lomili na zlatih oklepih in srebrnih ročajih, na bronastih brzdah in medenastih naprstnikih. Trombe so pele in rogovi so tulili, konji so rezgetali in pozdravni glasovi so segali do neba in do srca ...

Okrog cerkvice sv. Petra se je strnila nepregledna množica starih Slovenov. Na vzhodni strani pod gradom na jasnem je stala na kamenitem podstavu kamenita miza, na kateri je bil izdolben grb koroške vojvodine. Na njo sede pokneženi kmet Stolar, iz stare rodbine v Ličji vasi, oblečen in obut po kmečko: s kratkim rokavnikom, z golenicami ob mečih, s širokim ovratnikom in širokokrajnatim klobukom. Tako pričakuje bližajočega se kneza, držeč v roki prapor vojvodine korotanske.

Ko se novi deželni knez Ljutold približa s cesarjem kakih sto korakov pred knežjim stolom, skoči s konja in predenj stopi drug pokneženi kmet iz Blažje vasi, svobodin Blažič, mu sleče dragoceno viteško obleko, v kateri je prišel, in ga obleče v tako obleko, kakršno je imel na sebi kmet na knežjem stolu, namreč rokavnik, hlače in plašč iz sivega sukna, čevlje in siv klobuk. Nato Blažič izroči Ljutoldu z desnico brezasto kravo, ki jo je semkaj pripeljal njegov hlapec, z levico pa brezastega konja, ki je bil pri rokah, mu poda palico in ga pelje proti knežjemu stolu. Ljutolda spremljajo cesar in vsi dostojanstveniki z dvanajsterimi vojaškimi zastavami.

Ko ugleda kmet Stolar na knežjem stolu bližajoči se sprevod, obrne se proti vsemu ljudstvu in vpraša v staroslovanskem jeziku:

»Kdo je tisti, ki se približuje?«

»Knez je naše dežele,« zagrmi vsa množica.

Stolar vpraša dalje:

»Ali je pravičen sodnik?«

»Je in bode,« odgovarja narod.

»Ali mu bode skrb za blaginjo naše dežele?«

»Je in bode!«

»Ali je svobodnega stanu?«

»Je in bode.«

» Ali je vreden takega dostojanstva?«

»Je in bode!«

»Ali časti in brani krščansko vero?«

»Je in bode!« zopet zagrmi množica. Le dva sta bila, ki jih mi poznamo, da nista klicala »je in bode« pri zadnjem vprašanju. Stojdrag je stal za debelim hrastom in se je kislo držal.

»Ali ne boš kričal, dedec stari?« se je oglasil nekdo za njegovim hrbtom. Stojdrag se obrne in spozna deklo Rožo, ki je prej služila v Mosburgu. Roža je bila vsa očarana slovesnega trenotka in vsa iz sebe, zroč na hlapca Sebadina, ki se je vrtil na iskrem vrancu ob strani množice in klical: »Je in bode!«

A tudi Ljutice ni zgrešilo bistro oko osojskega meniha, ki je sedel na konju kostanjeve barve, ves okovan v zlato in odičen s pestrimi našivi. Pogledal ji je globoko v plave oči, ki so se skrivale pod zlato avbo; Ljutica je zardela do ušes, odgovarjala pa ni na vprašanja pokneženega Stolarja, ki je končno zaklical navdušeni množici:

»S kako pravico me sme novi deželni knez spraviti s tega sedeža?«

In množica odgovarja po svojih zastopnikih:

»S šestdesetimi beliči, s tema brezastima živalima in z obleko, ki jo nosi zdaj knez; vrhu tega oprosti knez tvoje posestvo vseh dolžnosti.«

Nato udari Stolar kneza rahlo na lice, rekoč:

»Ponavljam še enkrat svoj opomin, da bodi pravičen sodnik. Izvoli sodne zbore, da nas sodijo, tudi takrat, ko tebe ne bo v deželi. Kadar nas bodo sodili grofi in sodniki, prihrani sebi zadnjo besedo. Mi ti obetamo vdanost, mi ti prisegamo zvestobo, ti bomo odrajtovali davek, od tebe pa le zahtevamo, da si nam pravičen sodnik. Pravica je temeljni kamen vsake vlade.«

Po teh bodrilnih besedah kmet Stolar vstane, sprejme zahtevane dari in prepusti kameniti sedež knezu Ljutoldu.

Ta sede na knežji stol, potegne meč in mahne z njim na vse štiri vetrove v znamenje in zatrdilo, da hoče biti pravičen sodnik svojim podložnikom. Množica je zaklicala:

»Mari ti Bog!«

In klicanja ni hotelo biti konca.

Visoki dostojanstveniki so obrnili svoje konje, Ljutold stopi s knežjega kamna in začne se sprevod čez polje proti Gospejsveti. Vitezi so se razvrstili s cesarjem na čelu, v ospredje stopi križonosec z oglejskim znakom, zastavonoše se razkrope, množica stopa sparoma v procesiji, pevci pojo zahvalnico, trobilci jih spremljajo. Kakor pisana mavrica na nebu — tako se je potegnil pisani sprevod čez gosposveško Blato.

»Slava!« zagrmi po dolini, da je odmeval jek ob Perunovo goro.

Pred cerkvijo vitezi razjašejo in stopijo v božji hram. Krški škof je pel sveto mašo z mnogobrojnimi leviti in strežniki. Svetobor je opravljal službo vratarja in se je zastonj oziral po prihajajočih vernikih, da bi med njimi zagledal obraz osojske ribičevke. Ostala je z očetom in drugimi znanci pagani pod Krnskim gradom in gledala od daleč veličastvo katoliškega bogočastja.

Visoko je dvignil novi knez svoj meč, ko je osojski opat kot dijakon zapel sv. evangelij, češ, da je pripravljen tudi z mečem v roki braniti sv. katoliško vero. Ko ga je ob sklepu krški škof blagoslovil, je še nosil kmečko obleko.

Oglejski patrijarh ni hotel kot izobčenec prisostvovati sv. opravilu in je sedel zunaj cerkve pred lipo, češ, da ne prenese vročine v cerkvi.

Ko pa so se vitezi poslovili od Gospe svete, so se pomikali v slovesnem sprevodu v proštijo. Tu šele se je knez preoblekel v knežjo obleko. Narod se je razpršil po bregovih in po polju, da se odpočije in prigrizne. Gospodo pa je čakal v proštiji razkošen obed.

Najvišji deželni dostojanstveniki so stregli knezu. Goriški škof mu je narezal purana, najimenitnejšo jed tistega časa, cesarski palatin Kocelj mu je natakal pavlinskega vina in sam cesar mu je napil v vznesenih besedah.

Po obedu je šel deželni knez na gosposveško Blato k »vojvodskemu prestolu«. Pod milim nebom je sedel na njem in gledal proti Gospej sveti: delil je deželne in svoje zajme, poslušal tožbe svojih podložnikov ter jih razsojal. Tudi Kocelj je sedel tisti dan na zapadni strani vojvodskega prestola ter oddajal v zajem cesarjeva posestva, krški škof pa je ostal v gosposveški cerkvi in ondi izročal v zajem podložnikom svoja zemljišča.

Ogromna množica se je valila krog kamenitega prestola in klicala: »Živio!« Novi knez pa je vstajal in se priklanjal navdušeni množici.

Tudi pravdali so se naši predniki. Deželni knez je sedel na kameniti prestol, obrnjen proti zahodu, in vse pravde modro poravnal. Veselih lic so se vračali tožitelji med svoje, zadovoljnih src so prihajali toženci med domačine.

In spet je narod klical navdušeno novemu knezu, deželnemu sodniku: »Na mnoga leta!«

Že je hotel knez Ljutold vstati, kar se približa vojvodskemu prestolu orjaški mož s sivo glavo. Za njim je stopala boječe vznesena deklina, na katero so se obračale radovedne oči vseh navzočih.

»Jaz sem Stojdrag,« začne sivi mož, »ribič ob Osojskem jezeru in podložnik osojskega samostana. Vzgojen in poučen sem v veri svojih pradedov in me žali, ako se kdo norčuje iz moje vere. Roža, dekla možniškega gaštalda, je danes žalila mojo vero vpričo toliko ljudi o priliki ustoličenja in me zmerjala s starim dedcem. Presvitli knez, prosim zadoščenja!«

Vsi pričujoči dostojanstveniki so se spogledali, cesar je motril orjaško Ljutico, deželni knez premišlja, pa izpregovori:

»Ali prisegaš zvestobo deželnemu knezu?«

»Prisegam pri Svarogu in vseh bogovih mojih pradedov, da ostanem zvest cesarju in knezu. Izkazal bom tudi nadalje pokorščino in oddajal davke, kar mi pomozi Svarog in vsi Svarošiči,« zapriseže Stojdrag in dvigne prste.

»Pojdi s tvojimi bogovi domov, grajska dekla pa naj en dan drži nogo v kladi, gospod gaštaldo,« razsodi Ljutold, Stojdrag pa se prikloni do tal in se umakne s hčerjo.

»Ali je to tvoja hči, ribič?« povpraša cesar.

»Je, Vaše Veličanstvo! Ljutica ji je ime,« odgovori Stojdrag s tresočim glasom in glava se mu dotakne vzvišenih tal.

»Ljutica, ali tudi ti moliš očetove bogove?« povpraša cesar deklino.

»Kakor mi je zapovedano, Vaša cesarost!« odvrne hči z mehkim glasom.

»Deželni knez mora oskrbeti 1200 vojnikov. Kako bo dal tvoj otec sina za vojno, ker ga nima?«

»Za obrambo domovine opašem tudi jaz svoj meč, Vaša cesarost!«

»Hodi z Bogom, junaško dekle!« sklene svoj pogovor in njegovo oko spremlja osojsko veslarico, dokler ta ne izgine med množico.

Deželni knez spet sede vzhodno stran vojvodskega prestola, približa se mu brnski prošt v viteški obleki.

»Quis est iste?«[10] povpraša cesar svojega kanclarja, patrijarha Sigharta.

»Filius Spitignevi Bohemici,«[11] odvrne kanclar.

Cesar se zagleda v lepega moža, ki se mu spoštljivo prikloni. Pa mu reče zaupno:

»Vladislaus intimus meus, vasallus meus, rex erit Bohemiae, Svetoborus patriarcha.«[12]

»Gratias ago Tibi, celsissime caesar!«[13] se zahvali brnski prošt.

»Kaj želiš od mene, Spitignevov sin?« povpraša Ljutold mladega benediktinca.

»Vladislav, češki knez, mi je naklonil proštijo v Brnu, Zato se zglašam, presvetli knez Karantanije, da me izpustiš izpod svoje oblasti, ker se vrnem v Čehe.«

»Angel Rafael naj te spremlja, dobri knežič!«

Ko odstopi brnski prošt, ni bilo nikogar več k zaslišanju.

Ne daleč od prestola je žarel velik ogenj. Hlapci mosburškega grofa so prinašali suhljadi od vseh strani, ogenj pa je netil ves čas, kar je knez zaslišaval stranke, nečak cesarskega majordoma, Leopold Seliški. Upravljal je častno službo »kureža«, ki je s požigom predstavljal prehod iz brezvladja k državljanskemu redu.

Ogenj je pojenjaval, je ugašal, dokler ni ugasnil. Novi deželni knez vstane s prestola, vsi spremljevalci za njim, zagovornik Kocelin pa potegne izza pasa dolgo koženico, na kateri je bila pisana prisega zajemnikov.

»Zdaj boste prisegli,« zakliče Kocelin, knezov zagovornik in deželni pisar, in vsi zajemniki zemljišč se vstopijo okrog vojvodskega prestola. Nato čita prisego, katero vsi zajemniki na glas ponavljajo. Mogočno so zveneli glasovi zajemnikov čez polje, knez pa je obrnjen proti gosposveški cerkvi poslušal resne besede:

»Vi bodete obljubili in prisegli najmogočnejšemu rimskemu cesarju Henriku IV., in najsvetlejšemu knezu Ljutoldu, vojvodi Karantanije, zvest in pokoren biti, blago in dejanje, katero bo vam in vašim dedičem posojeno od cesarske svetlosti, kolikorkrat pride zaslužiti in spet prejeti, in ako ni kako zatajeno blago, da izveste in izprašate in taisto njegovi Svetlosti izkažete in videč storite, kakor se zvestemu in pokornemu služabniku proti svojemu gospodu spodobi storiti, in je on le to doprinesti dolžan.«

Na prebrane besede dvignejo vsi zajemniki tri prste in izrekajo besede:

»Kakor mi je zdaj prečitano in zapovedano, tako hočem storiti in vse izpolniti, tako mi Bog pomozi, sv. Deva Marija, Mati božja in vsi svetci.«

Slovesni obredi so bili pri kraju in pričela se je ljudska veselica.

Okrog gosposveške cerkve so stali šotori, pod Krnskim gradom so bile nastavljene debele klade, na katerih so sedeli ljudje razne vrste, trgali z roko pečene hlebce, jih mazali s strdjo in pili studenčnico. Pod kapelico sv. Petra je točil kmet Stolar domače korotansko vino v bladnici, spleteni iz olševih in bukovih vej. Malo dalje v travi so sedeli štirje mladeniči in metali kocke na kvišku. Po ravnini so igrali kolo mladci in deve; pod košatim hrastom so sedeli godci, godli na dudala in piskali na piščali. Mlad Istrijan je pritiskal meh in pobiral od plesalcev oglejske denarje. Kramarji so prodajali pod šatori različna peciva, lomili dolge, spletene štruce otrokom, in mlada Veronika je imela pred seboj jerbas pomaranč. Dečki so metali v jerbas tanke breške groše z vso močjo in merili pomaranče ...

Pod zelenimi vejami Stolarjeve hladnice so sedeli hlapci mosburškega majordama in moženiškega gaštalda.

»Nazdravja mi, če bom še kdaj doživel tak dan! Pij, Rep, in nikar se ne drži tako kislo. Naše vino res ni laško, ali zdravo je in iz človeka strese vse, kar je bolnega in gnilega,« klepeče Žiznec in nastavi vrč na ustne.

»Ti umeš latinski, Rep!« se oglasi Stolar točaj. »Kaj je cesar povedal češkemu knežiču?«

»Nisem ujel besedi in tudi ne umem toliko, da bi razumel latinski. Kakšno besedo že izluščim, ali cesarja nisem razumel. Pač pa mi je pravil naš mladi seliški grofič, da je cesar obljubil češkemu knezu Vratislavu kraljevo krono, menihu Svetoboru pa mitro,« pripoveduje oproda možniškega gaštalda.

»Menihu Svetoboru mitro? Katero neki? Ali bo za praškega škofa ali za carigrajskega patrijarha?« povprašuje Stolar porogljivo.

»Za škofa ne bo, saj je škof v Pragi njegov stric Jaromir. Patrijarha pa mi poznamo samo enega, in to je oglejski. Sighart oglejski pa zopet ni še tako star, da bi mislil na naslednika,« modruje Žiznec.

»Eh, se ne ve, kaj pride? Cesar stori vse, kar hoče? Sighart je izobčen iz svete cerkve, morda ga papež prežene?« ugiba Rep.

»Tako mlad ne bo patrijarh in še češke krvi je. Še nikoli nisem slišal, da bi kak Sloven zasedel oglejsko stolico, pač pa Nemec ali Italijan. Ali ni tako, Stolar?« skonča Žiznec in upre oči v kmeta.

»Imaš prav, Žiznec! Te vrste hruške vise previsoko, da bi jih mi trgali. Pojte, hlapci, danes je dan za to!« povdari Stolar.

»Sebadin, kaj pa se ti tako klaverno držiš? Aha, Roža ti je zagodla eno, da jo bo pomnila. Kaj se ženske vtikajo v vsako stvar!« obrne Žiznec pogovor.

»S tem poganskim možakarjem se ni šaliti. Kdo bi si mislil,« izpregovori Sebadin, potegnivši globoko iz vrča, »da si bo ribič upal stopiti pred kneza s svojo grešno dušo?«

»Kje boš pa ti jutri sedel in zmerjal hlapce, ker bo Roža klado čuvala?« norčuje se Rep.

»Eh, ne skrbi zame, rezijanska duša! Morda bi ti rad sedel na kladi poleg Rože, pa ne bo šlo. Jaz bom naredil Sebadinu jutri praznik, da se bo z Rožo nagovoril enkrat do sita,« odvrne Žiznec.

»Ti si mož, Žiznec! Stolar, le prinesi še eno bučo vina! Bom jaz plačal,« zine Sebadin.

»Ivir, ali veš, kakšno divjačino je jedla danes gospoda pri obedu?« povpraša Žiznec grajskega lovca.

»O vem, vem, medvedove tace, odgovori Ivir.

»Pa pegamove možgane,« se šali Stolar.

»Ali ne veš, Žiznec, katera jed je najimenitnejša pri gospodi?« se vtakne vmes hlapec Zderad. »Jaz pa vem, ker sem že časih posodo pomival v kuhinji na Brezah, kadar je žensk manjkalo.«

»No, če veš, pa povej! Kaj nas boš izkušal, saj nisi hudobec,« zine Sebadin.

»Purman, pečen purman, ljudje božji! Sam cesar ga je kosal in delil gospodi,« se odreče Zderad in si oblizne prste.

»Tako sladek pa vendar ni, kakor je konjsko meso. Stolar, prinesi nam še konjske pečenke!« napoveduje Rep. »Meni je ta koroška kislica že ves želodec izpraznila.«

»Kaj boš zabavljal,« ga zavrne oproda z brazgotino na licu. »Zahvali Boga, da je domače vino! Zahvali pa tudi današnji dan, da se je šarcu seliškega grofa noga zlomila in da imamo tudi mi danes okusno pečenko.«

»Hej, hej, Istrijan tam doli tlači meh na vse pretege. Pokličimo ga,« pravi Rep, »in mu dajmo kaj zaslužka.«

Tam doli pod lipo se je gnetla kopica deklet. Vrtele so se in smejale, Vrtnik iz Mosburga pa je točil sladko medico. Ne daleč od lipe je bila nasajena na lesenem kolu lesena kad. Šest mladeničev je jezdarilo na konjih mimo kadi in so udarjali s palicami na kad. Naposled udari zadnji jezdec po kadi in ta se je razletela in sesula na tla. Mladeniči poskočijo na tla, pristopi pa dekla Vranica, vsa v pisanih trakovih in mrežastih zapestnicah, ter poda Iviru, ki je razbil kad, iz poljskih rož spleten venec.

Ivir popelje Vranico na prvi ples pod lipo. Plesalci se vstopijo v kolo, plesalka tudi, Istrijan pritisne meh in vsi se začno vrteti okrog lipe, pojoč:


»Bog nam daj en dober čas,
ta prvi raj začeti,
še kaj da smo začeli,
še nehat’ ne ’mo smeli ...«


Druga vrsta pa odgovarja:


»Kdor je z Bogom,
Bog je z njim,
sam Jezus je,
Marijin sin.«


Pod drugo lipo se vrti Štajerc s Štajerko. Vsake vrste figure proizvajata z rokami in z obrazom. Kličeta se z očmi, ploskata z rokami, si namigavata, si zvijata roke nad glavama, vrtita drug drugega s prsti, poklekata in vstajata, dokler se ne sprimeta in urno zasučeta. Deček s piščalko je dajal takt in zamišljen proizvajal najkrasnejše napeve.

Tam od Gospe svete se je culo petje romarjev, ki so korakali z brega navzdol:


»Kaj b’ jaz kristjan vesel ne bil,
k’ sem dan’s pri sveti maši bil,
tam sem videl Jezusa,
in njegovo Mater žalostno.«


Na bregu pa je stal Dobrovit in poslušal. Solzo mu je privabila na lice romarska pesem in misli so mu uhajale na strmo pečino za Deli. Dražna mu je kalila veselje slovesnega dne in je premišljal, kako bi zopet gledal v obraz svoje rejenke.

Kar mu nekdo potrka na ramo. Dobrovit se ozre in zagleda svojega prihodnjega gospodarja, ki je prišel iz proštije.

»Ti žaluješ, Dobrovit! Tudi moja duša je žalostna, Svetka se ne da utolažiti, toda kaj hočemo, kakor čakati, da se pojasni včerajšnji napad. Dražna je dobro dekle in bo poskusilo vse, da se zopet vidimo. Čudna so pota božje previdnosti, toda Bog ne zapusti njemu udanih src,« govori Svetobor.

»Hvala ti, dobri knez, za tolažljive besede! Odslej poznam le tebe in s teboj grem v smrt, ako treba!«

»Tudi jaz te zahvalim za tvojo zvestobo, sin Vicemilov, in ti obetam, da boš videl zopet češko zemljo, preden mesec pokaže svoj polni obraz.«

»Ah, blažena beseda, ki pride iz tvojih ust! Jaz naj vidim zopet svojega prijatelja Smila, zateckega župana, naj sežem v roko Kojati, sinu Vseborovemu? Presrečen bi bil, da se to zgodi!«

»In se bo zgodilo. Drugi teden odrineva v Čehe. Doslej pa zdravstvuj!«

Svetobor se povrne v proštijo, Dobrovit pa gre iskat svojih sohlapcev.

Tam od Zagrada je prihajal glumač, čudno našemljen in smešno napravljen.

»Maldecorpo!« kličejo ljudje in se usujejo za njim.

»Enkrat se dam udariti, kolikor kdo more, za oglejski groš, dvakrat za brežki denar, trikrat za beneški cekin!« kliče glumač.

»Nastavi!« zakliče Dobrovit in vrže predenj oglejski groš.

Maldecorpo zavpije, kakor bi medved zatulil, ko ga Dobrovit udari po zadnji oplati.

Nedaleč strani je bila napeta vrv na dveh kolih. Mlada glumačica je hodila po vrvi, plesala in se zvirala na vse načine. Mladci so stali ob strani in delali slane in neslane opazke.

Tudi Stojdrag od Osoj je naletel na svoje znance iz Korotana. Častilci starih bogov so se našli nad Zagradom pod Perunovo goro. Pod stoletnim hrastom so se zbirali, zrli na podrti svoj tempelj na gori in klicali svoje dobre in zle duhove.

»Perun ti je pomogel, da si se ojunačil in povedal knezu resnico v obraz. Slava Stojdragu!« so klicali poganski Sloveni svojemu zagovorniku.

»Bes ga udri, kdor zasmehuje naše bogove!« je klicala Ljutica in pomigavala Obolomu izpod Obira, ki je kričal v prtenih hlačah in s polhovko na glavi: »Morana mu stisni grlo in Perun naj ga razčesne, kdor bi se dotaknil naše Ljutice!«

Lepi Obirčan vrže deklici v naročje vršiček rožmarina. Ljutica potegne iz nedrij jezersko rožo in jo pripne Obolomu za polhovko, pojoč:


»O rasti, rasti, rožmarin,
a tudi moja roža z njim ...«


Dekličje petje je vnelo starce ob sladki medici in sivi Stojdrag začne peti:


»In naš praded Svetopolk
jaše liki besen volk,
se ne straši dola, sedla,
se ne plaši brd in lazov,
jaški liki besni volk
ta naš praded Svetopolk,
copa, copa, copata!«


Kar zadonijo rogovi s Karnskega gradu.

»Gospoda odhaja, gremo!« zakliče Žiznec iz gnječe in se ozira po svojih hlapcih. Zapiska na piščal in takoj se hlapci pomikajo navzgor proti gradu.

»Cesar bo prenočil na Krki pri škofu,« je šel glas po ravnini.

Cesar je odšel s svojim spremstvom, bližnji vitezi so se vračali domov, daljni pa so prenočili na gradu.

Tudi množica se je razhajala. Noč se je bližala.

Razšli so se, nekaj domov, nekaj k svojim znancem iskat prenočišča. Iz vseh grl pa je zvenela hvala preteklemu dnevu.

VI.[uredi]

»Angelos« je zapel.

Vsi živi udje samostanske družine so se zganili. Prikazovale so se glave iz celic in delavnic, rujave kapuce so se stegale iz učilnic in kuhinj, menihi so stopali tehtnih korakov po kamenitih tleh križnega hoda. Na lahko je odmeval tlak pod sandalami in komaj je preteklo nekaj trenotkov, že so izginili rujavi habiti za cerkvenim pragom.

Vse drugače je pel votli zvon na porti. Zaškripal je v kroni, preden je kembelj udaril v klobuk, je klenkal dolgočasno, je razbijal brez takta, vratar Larg pa se je držal čemerno in odgovarjal mrko.

»Benedictus montes amabat,«[14] je čital Svetobor napis nad vrhnimi vratmi in jutranji svež ga je gnal na plano, na prosto, da bi gledal visoke gore in dihal vonj dišečih rož v jutranjem vzduhu. Gledal je na Osojsko jezero, misli pa so mu hitele na ribnik v laških Alpah. Skrb je odložil na Možnici, skrb si je naložil na Možnici. Preskrbljena mu je sestra in zdaj je prost. Toda njegov dobrotnik mu je naložil skrb, da sezida na Možnici samostan. Njegov svak pa ne mara čuti o tem in s Svetko hoče tudi Možnico.

»Benedictus montes amabat,« je zopet čital Svetobor na vrtnih vratih. Kakor nalašč je Možnica ustvarjena za benediktinski samostan. Kaj hoče gaštaldo, ki ima tako svoj dom na Selicah? Možnica pa je skoro na oglejskih tleh, tako bi se ta graščina prilegala, tako bi se podala oglejskemu patrijarhu. Ali kaj? Saj vendar Svetobor ne ve, ali zasede kdaj oglejsko stolico, dasi mu je cesar namignil! Saj vendar Kocelj ne ve, da bi Svetobor kdaj zasedel oglejsko stolico, pa mu ponuja grad nad deročo Belo!

Take misli so prepletale dušo brnskega prošta, ko krene iz vrta na porto.

Grdo se je držal stari brat Larg, ko je Svetobor potegnil za votlo doneči zvonec, čmernega obraza je pokukal skozi linico in toliko da se je slišal njegov samostanski pozdrav: »Pax!«[15] Ni mu bil všeč ta plemeniti brat, ker je tolikokrat potegnil po njegovem mnenju brez potrebe za zvon in zdelo se mu je tako, da Svetobor nima poklica za redovni stan.

Brnski škof je stopal po kamenitem tlaku in premišljal napis, ki se je čital na velikih vratih: »Beati, qui habitant in domu tua Domine!«[16] Nemo je gledal predse in spomnil se je prvih let, ko je prestopil prag samostanskega poslopja. Kako prijetno se mu je zdelo v ti gorski tišini, kako je srkal iz tihega kota notranji mir in njegova duša se je vnela in ljubila Tistega, ki je odrešil svet. Vse se mu je zdelo kakor trenotni sen, ki za hip obvlada koprnečo dušo, le notranja zavest, da si je izvolil za ves tek življenja ljubezen do Križanega, mu je v globokih risih začrtala načrt bodočnosti. Njegovo telo je pač pohajalo iz celice v celico, toda njegov duh se je spenjal v nebeške višave in plaval okrog božjega prestola. Zamaknil se je v božje življenje in njegova duša je hrepenela po dušah. Žalost mu je bila le ena in tu se je osredotočila v obžalovanju, da Ljutica in Stojdrag molita krive bogove. Odprl je svoje srce, ko je poganka sukala veslo po jezeru, in v krasnih stavkih ji je opisal lepoto krščanske vere.

Ali danes njegovega srca ne polnijo toliko skrbi za neumrjoče duše, vanj so se naselile skrbi vsakdanjega kruha. Približal se je čas, da da slovo samostanu in da gre med svet, da nastopi službo, ki mu jo je odkazala božja previdnost. Krog njega se bodo zbrali drugi, ki naj rešujejo neumrjoče duše, on pa naj jim le ukazuje in jih preskrbljuje. Krog njega se bodo zbirali tisoči, ki čakajo njegovo modrost, nanj se bodo opirale roke, ki pričakujejo njegove pomoči, k njemu se bodo zatekala srca, ki mu zaupajo, ki ga poslušajo, ki se nanj zanašajo.

Visoki cilji so Svetoboru začrtani, veliko odgovornost si naklada na rame. In tedaj začuti njegova duša težko breme, šibi se njegovo telo pod veliko butaro, srce se mu stiska in iz globine prihaja veliki vsklik: Ah, da nisem obtičal v tem mirnem kotičku!

»Angelos« je zazvonil drugič. Samo trikrat je udaril in menihi so začeli z gromečim glasom izgovarjati jutranji himnus:


»Iam lucis orto sidere
Deum precemur supplices ...«[17]


Svetoborov obraz se je zganil in njegova roka je zamahnila. Ni se mogel odločiti, da bi potegnil za menihi. Njegova duša ni mogla moliti.

Kar začuje za seboj opatov glas: »Pax!«

»Ti nisi v koru, Svetobor?«

»Me ne veže, Prečastni!«

»Poglej ta napis, brnski prošt!« še reče opat in odide z resnim obrazom.

Kip ustanovnika sv. Benedikta je gledal iz kota na Svetobora in na stenah se je svetil napis: »Ordo et silentium!«[18]

Tudi Svetobor se pomika za opatom in blizo cerkvenih vrat spet čita napis: »Ora et labora!«[19] Mir se je vlegal v njegovo dušo, odpre na lahko vrata in sede v zadnjo klop. Večna luč je gorela z velikim utrinkom in se utrinjala, da so se delale pošastne sence na pisanih oknih. Orjaški pater se dviga iz klopi, da bi ponovil antifono, ves zbor pa je v mogočnem tonu izgovarjal zadnjo kitico 118. Psalma: »Erravi, sicut ovis, quae periit; quaere servum tuum, quia mandata tua non sum oblitus.«[20]

Svetobora je kitica pretresla. Čutil se je ponižanega in njegovo oko je begalo nemirno po sosednih bratih, dokler ni obtičalo na udrlih licih nemega brata Audiosa. Ta mu je pogledal v oči in te oči so Svetoboru omamile dušo. Sklonil je svojo glavo, povesil svoje oči, ustnice pa so mu mrmrale besede: »Izgubljena ovca sem, Gospod, poišči jo!«

Brat Smaragd je otrnil večno luč z velikimi škarjami in takoj je spet prijetna svitloba obsevala božji hram.

Svetobor je miren zapustil božjo vežo.

Vratar Larg je napovedal obiske. Možniški gaštaldo je na potu iz Korotana in se poslavlja.

Obednica je bila zanj pripravljena, in Leopold je gledal resne obraze samostanskih prednikov, katerih kipi so ostali v kotih obsežne dvorane: sv. Avguština, Benedikta, Bonifacija. Po poti si je napravil spreten načrt, kako bo pritisnil na brnskega prošta, da naj odvrne starega strica od njegove nakane. Srce mu je razdejala misel, da si mora osvojiti za vsako ceno Možniški grad.

»Mari ti Bog, svače!« pozdravi Svetobor seliškega grofa. »Mislil sem, da že gledaš iz Možniških lin v dolino, pa si še v Korotanu. Kje je Svetka?«

»Ne skrbi za sestrico!« odvrne gaštaldo. »Moj zvesti Rep jo straži doli ob jezeru in želi, da jo še enkrat pozdraviš. Nerada se vozi čez jezero in čaka onstran Osoj.«

»Rade volje, ljubi moj! Kdo bi si mislil, da se še enkrat vidiva, preden odrinem v domovino. Gotovo ima še kaj naročil.«

»Naročilo je le eno, ljubi moj Svetobor! Ne zameri, da sem odkrite besede. Moj stric vsekakor hoče imeti samostan na Možnici. Ker te poznam kot modrega možaka, upam, da mi pojdeš na roke in da odvrneš strica od njegove nakane. Saj veš, da sem njegova kri in tebe čakajo bolj častne naloge, kakor da bi si nakopal na glavo skrb, ki ti bo belila glavo in sivila lase.«

»Leopold, ti zahtevaš od mene velike reči,« odvrne češki knez. »Ne beli si glave po nepotrebnem s stvarmi, ki so še daleč od vas, in prepusti vso to skrb o Možnici božji previdnosti.«

»Ti lahko to storiš in če ti je kaj za Svetko, boš to tudi gotovo izpeljal, da Kocelj zamoži Možnico tvoji sestri.«

»Le ljubita se, Leopold, v ljubezni bosta našla mir in ta presega vse drugo.«

»Ti še nisi bil gospodar, Svetobor, zato ne veš, kako se živi. Kmalu pa boš izkušal in izkušnja te bo izučila, da boš delil z mano svoje prepričanje. Zdaj pa oprosti, da se poslovim pri prečastitem opatu, in se pripravi, da me spremiš onstran jezera.«

Pol ure pozneje je že Ljutica veslala čez jezero in vozila odlična potnika. Svetka se je odobrovoljila ob ribičevi kolibi, smejoč se ukročeni lisici in udomačeni srnici, in ko se je poslovila od svojega brata, se ji je zdelo, da ji je srce lažje in ježa prijetnejša. Rep je pripovedoval svoje dogodke na gosposveškem Blatu, Vranica je nagajala lovcu Iviru, Sebadin je pošepetal Roži, Zderad pa je dražil deklo, ki je morala nogo v kladi držati.

»Nisem mislila, da je ta pogan tako občutljiv in da se je čutil žaljenega. Ako Bog da, se ne vidiva več. Na Možnico ne bo prikrevsal,« pravi Roža in plašno pogleda še enkrat nazaj proti kolibi.

Tam pred kolibo pa je še stal brnski prošt in si brisal solze. Skrbi je odlagal in nalagal. Svetka si je izbrala svojega krušnega očeta, ali Svetobor naj bo zato krušni oče tisočim drugim. Toda vsi ti tisoči so se mu zdeli kakor meglica, ki se kaže na daljnem obzorju, Ljutica pa se mu je zdela sama kakor velika oblačica, ki se spušča polagoma na zemljo.

»Ljutica, kmalu ponese tudi mene moj vranec na češko zemljo,« izpregovori Svetobor v čolnu.

»Ne hodi od nas, uzoriti knez! Prazen bi se mi zdel samostan, da ni tebe v njem, in dolgočasno bi bilo ob našem jezeru, da se ne bi ti vozil po njem,« odvrne Ljutica, popusti vesla in upre svoje velike oči vanj.

Svetoboru je bilo tesno pri srcu, prsi so se mu dvigale visoko in sam ni vedel, kaj bi odgovoril.

»Ljutica, vse se pari, tiči pod nebom, ribe v vodi, samo ti ne misliš na to?«

Čudno je pogledala poganka, osupnile so jo besede Svetoborove, a preveč ga je spoštovala, da bi ga zbodla z žaljivo besedo.

»Kako to misliš, meniše?« povpraša deklina, upre svoji roki v bok in resno pogleda mladega viteza.

Ali Svetobor molči, zroč sanjavo v svet, veslarica pa ne more čakali in na novo povprašuje in pripoveduje:

»Kako to misliš, božji mož? Jaz sem vendar že oddana in ko bi tudi ne bila, ni mogoče tebi podati roko in srca, ker si kristjan, jaz pa molim svoje bogove.«

Takrat se Svetoboru prsi pomirijo, ustnice mu prešine lahek nasmev in hladno odgovarja, ker je našel, kar je iskal:

»To sem hotel vedeti, Ljutica! Čul sem namreč po hlapcih, da se je na dan ustoličenja neki mladi Obirčan ponašal z jezersko rožo, ki si jo mu baje ti podala. Možniški oproda Rep se ga je lotil in mu hotel strgali s polhovke tisto rumeno rožo; toliko da ni prišlo do krvavega tepeža.«

Takrat se je Ljutičino srce osrčilo, rdečica je prešinila njena lica in z odločnim glasom reče:

»Rože mu Obolom ne bil dal. In če bi tudi moral umreti. Ta-le rožmarinček je bil pa njegov,« reče veslarica in porine z roko rožmarin, ki je tičal v nedrijih, proti svojemu nosu. Močno je potegnila sapo v nos, da jo je Svetobor slišal, potem pa hitro prijela za veslo in veslala dalje.

Molk je nastal, Svetoboru pa se je zdelo, da se bo lahko poslovil od Ljutice.

»Le duhaj rožmarin, deklica, ali vedi, da se bo posušil, ako ga ne presadiš v ograjen vrtec!« reče Svetobor in skoči iz čolna. Veslarica pa obrne čoln in veselo poje:


»Rožmarin ima svoj duh,
naj bo zelen ali suh ...«


Svetobor je hitro stopal proti samostanski porti. Nosil je nevoljo v srcu, veselje na obrazu. Vesel je bil, da mu je Ljutica razkrila svoje srce, nevoljen je bil, da ji je pogan zapletel dušo, pred oči pa mu je stopila Dražna. Zaželel je, da bi jo zopet videl, hrepenel je po njeni bližini in dal bi bil svoje življenje zanjo. Vse bi ji storil, kar bi želela, zapisal bi ji svoje imetje in zastavil svoj knežji naslov. Ni mislil na ženitev, toda simpatija ga je potegnila nase, potegnila tako, da bi dal za njo svojo prihodnjost. Rodila se mu je misel, da bi vzel v roke popotni les, da bi hodil od vasi do vasi, opeval svojo Dražno in iskal njeno bivališče. Prehodil bi hribe in doline, prejezdil zemljo in prejadral morje, da bi našel svojo Dražno — — —

Brat Larg se je držal čemerno, ko je odpiral vrata brnskemu proštu. Ta pa je hitro stopal po kamenitih hodnikih, ni se menil za srečajoče brate, ki so ga pozdravljali, dokler se ni ustavil pred kipom sredi križnega hoda. Nemi brat Audiosus je nesel zelišča v košari iz vrta in Svetobor toliko da ni zadel obenj. Mutec stegne svojo desnico in pokaže svojemu srečalcu kip, ki je predstavljal Marijo z Jezuščkom. Ta je držal jabolko v roki.

Svetobor zadovoljno prikima bratu Audiosu, ki gre svojo pot dalje, sam pa poklekne pred kipom, vzdihujoč:

»Moja mati, moja nevesta, moja kraljica!«

Ko se Svetobor ozre, zagleda na klečavniku poleg sebe listek. Hitro ga pograbi in bere: »Ropar Dražne je Vialto. Reši Dražno! — Brat Audiosus.«

Brnski škof obrača listek, se čudi podpisu na listku, ne more umeti, kako bi osojski mutec mogel vedeti za roparskega viteza. Vse se mu zdi uganka, a največja uganka mu je bil mutec. Kdo neki je ta človek, kako more vedeti za Dražno, kako da se zanima za tujo deklico? Kar se Svetobor spomni, da ga je Dražna že na Možnici svarila, naj se čuva Vialtov. Kaj ve deklica o teh vitezih? Ali ve kaj več kakor vedo drugi, da so Vialti roparski vitezi? Nove misli, nova razočaranja so prepletala dušo brnskega prošta in vedno težje se je odločil, da odpotuje na sever.

Svetobor sklene poiskati brata Audiosa. Ta mora vedeti kaj več. Toda ta je le migal z ramama, je majal z glavo, samo ko ga je Svetobor vprašal za Vialte, tedaj se je njegov obraz razhudil, njegove oči so zažarele in grabeč se za vrat je pokazal Svetoboru, naj Vialte napade.

Brnski prošt ni bil zadovoljen z odgovorom osojskega mutca, dasi je imel ta neko posebno spoštovanje v samostanu, in kadar je ta opozarjal na kako nevarnost, je bil opat ves njegov. Vendar je mutcev odgovor zbegal tudi Svetobora. Mirne duše je vstal od klečavnika pred kipom božje Device, ali spet se je razdvojila njegova duša, ko je zapustil mutčevo celico.

Kaj naj stori? Ali naj pokliče Kocljeve hlapce ter napade grad Vialtov, ali naj to nalogo prepusti svojemu svaku? In če možniški gaštaldo zastavi svoj meč v prilog Svetoborov, ali mu more ta še prekrižati načrt, ki je tlel na dnu njegovega srca? Ali ne bo gaštaldo slavil dvojno zmago, Dražno rešil in Svetobora pridobil?

Po vrtu se je sprehajal brnski škof, je rešetal svoj načrt, pa ga ni mogel izvršiti. Vse ovire njegove osebnosti so se umaknile, pred njim je stala podoba ljubeznive Dražne.

»Čemu se peham za tabo in belim glavo za tvoje življenje? Ali je to moja dolžnost? In vendar je, viteška dolžnost je, še več, duhovnikova dolžnost je, in še več, dolžnost oskrbnikova je. Dobrovit se mi je priporočil in sem mu obljubil svojo pomoč, Svetka mi je sestra in ne more živeti brez Dražne, sedaj pa mi je napovedal še brat Audiosus, ta samostanski mentor, naj ne pozabim Dražne. Vsekako me veže beseda in moštvo, da se poženem jaz, ki mi je začrtan vendarle nekoliko drugačen poklic, za to zagonetno deklico.«

»Toda stoj, bratec,« izpregovori sebi skoro na glas ponosni češki knez, »ti si knez, ti si prošt in kot tak ukazuj! Možniški gaštaldo naj ti je pokoren sluga in on naj izvrši nalogo, ki jo je naložil osojski mutec, saj se gre za življenje deklice, ki je nenadomestna prijateljica njegove soproge.«

Svetobor zadovoljen pokima z glavo in hiti iz vrta v celico opatovo.

Napovedal je opatu svoj odhod in svojo nalogo. »Jaz moram v Čehe, a tale želja se mora tudi izpolniti,« reče brnski prošt in pokaže listek brata Audiosa.

»Se mora izpolniti,« odgovori opat Kocelin in potrese svoj zlati križec na prsih. »Naš brat Audiosus je svet mož in njegove slutnje se morajo upoštevati.«

»Odkod je ta mutec?«

»Mladi prijatelj, Bog ve.«

»Kako ste ga mogli sprejeti, ako ni izkazal svojega imena in svoje domovine?«

»Na potu je bil iz Rima in od tam je prinesel priporočilo, bolj prav ukaz, da naj ga sprejmem.«

Svetobor umolkne. Pa reče:

»Torej tako, prečastni gospod opat! Ti poskrbi, da pride ta listek kmalu v roke Možniškemu gaštaldo, jaz pa se poslovim. Ako pa me spremiš do Mosburga, koder me čaka Dobrovit s svojim spremstvom, bi me veselilo. Govorili bi Se besedo, kakršne morda ne bomo več, vsaj mi trije ne.«

»Imaš prav, ljubi moj sin! Mene poriva starost in v zvezdah je zapisano, ako se še vidiva, vsaj midva,« odvrne Kocelin in objema mladega kneza.

»Bog nagni zvezde, da jih vidimo, prečastni, toda na zemeljsko ločitev ne mislimo. Kaj taka starost, ki dobro vidi, lahko zoblje, hitro hodi! Gospod oče, če se vidimo na jugu še, in takrat bo naš dan slaven, naše srce veselo. Hitro živimo in prihodnjost nam je odprta. Preko gradov in preko grobov si bomo naredili gaz, ki nas popelje k zmagi in požene v slavo. — Fortuna nos adjuvat!«[21]

»Mari ti Bog!« odvrne opat ginjeno in njegova roka poseže v skrinjo. Prav tam izpod spodnje police je potegnil svetinjico, je poljubil na nji Bogorodico-skoroposlušnico, pa jo je pripel na vrat češkemu knezu.

»Sin moj, sprejmi in čuvaj ta zaklad. Dragocen spomin je to. Sam naš blagovestnik sv. Metod ga je pripel na vrat knezu Koclju pred dvesto leti. V Brnu, kamor pojdeš, najdeš morda lepše spomenike slavnega blagovestnika, toda te Bogorodice-skoroposlušnice ne izgubi in naj te spominja naukov, ki si jih prejel od mene. Naš rod se bliža svojemu koncu, preveč je trpel za domovino, da bi se okrepil in pospel do višine; toda tvoj rod je srečnejši, dasi za tvojo osebo podoben našemu, slava češkega imena sega do rimskih okopov in Vratislav meri zvezde brez tujega očesa. Vendar vedi, da se bojim za krono Vratislavovo, ker bo vezana samo na njegovo osebo. Nemški cesar plačuje zvestobo od dne do dne, papež Gregor jo plačuje za vselej, nemškemu cesarju jo bo moral vsak češki knez posebe zaslužiti, hrvatski kralj Zvonimir pa jo je prislužil tudi svojim potomcem. In Zvonimirju jo je položil papež na glavo.«

Svetobor se zamisli. Oseba Zvonimirjeva mu je stopala pred oči.

»Velik mož Zvonimir!« vzklikne Čeh. »Ni ga mu para med južnimi knezi. Ali Korotan je tisti oreh, nad katerim si je razdrobil zobe že marsikaki knez in tudi Zvonimir jih bo. Korotan je bil, pa ga ne bo. Sloveni služijo Nemcem.«

»Žal, da se lomi kopje napačno. Slovenske pušice se zabadajo v srca svojim bratom in hrvatska kopja se lomijo nad glavami Slovenov. Brat proti bratu — staro bojno geslo Nemcev,« skonča opat otožnih lic.

»Zato pa le pod svobodno solnce. Ne Zvonimirjeva krona in ne Vratislavova krona sta naša rešitev, ne italijanska kri in ne nemške mišice ne bodo vrnile vaše svobode, ampak — Oglej. Od tam je zažarela vašim pradedom sveta krščanska vera, od tam bo prišla svoboda in od tam ponesemo zopet slavo slovenskega imena na jug in sever. Za Oglej se pogaja Rim, za Oglej se puli Nemec, in to je za nas dobro. Mi pa ga varujmo, mi ga držimo, in če ga obdržimo, se nam smeja morje in se nam priklanja suha zemlja.«

»Mari ti Bog!« vzklikne Kocelin in debela solza se mu utrne.

Prijatelja sta si segla v roke, iz kletke na steni pa je škropil škorec vodo na mladega kneza in ponavljal priučene besede: »Mari ti Bog!.«

VII.[uredi]

Dva prijatelja sta se sestala v Admontu, samostanu ob reki Aniži. Cesar Henrik IV. ju je odstavil, ker sta bila udana rimski stolici, in ravnokar sta prihajala iz Rima. To sta bila solnograški nadškof Gebhard pa pasavski škof Altman. Gebhard ni prišel dobre volje iz večnega mesta, ker ga je papež dolžil, da pusti živeti svojo duhovščino v konkubinatih, da premalo skrbi za zveličanje njemu izročenih duš in da zahteva od Slovencev zakonito desetino, ki je bila doslej samo prostovoljna. Ne tako pasavski škof, ki je bil poln gorečnosti in moder višji pastir. Ker je sam prečital na prižnici papeževo bulo o celibatu, je naletel na hud upor in cesar ga je odstavil, postavil pa za pasavskega škofa Hermana, brata korotanskega kneza Ljutolda. Herman je sam živel nezdržno ter je izposloval proti papežu Vibertu, da je smel njegov brat Ljutold odsloviti svojo prvo ženo in vzeti drugo v zakon. Altman ni mogel več prenašati pohujšanja v škofiji, zlasti še, kar mu je pasavski prost Ejgilbert stregel naravnost po življenju, in zato je bežal iz škofije v Rim, koder je bivala mati cesarjeva, Neža, kot nuna in ki je bila njegova posebna zaščitnica še izza časov, ko je Altman kot ahenski prošt igral veliko vlogo na cesarskem dvoru. Dala mu je priporočilno pismo do kneza avstrijske marke, ki je škofa Altmana sprejel nad vse prijazno. Altman se je kmalu udomačil v Vzhodni marki in je začel jako uspešno svoje dušno-pastirsko delovanje. S svojim zglednim življenjem in s svojo bistroumnostjo je pridobil kneza Leopolda popolnoma zase. Razpuščal je nevredne redovnike in uvel po že ustanovljenih samostanih v Št. Hipolitu, Št. Florijanu, Kremsu in Admontu pravo redovno življenje. Zlasti je povzdignil in obdaril samostan Gottweig ob Dunavu, nastavil kanonike avguštince in tu je tudi prestoloval ta plemeniti Vestfalec.

Ko je brnski prošt Svetobor šel svojo pot čez Solnograd ob reki Aniži, se je ustavil v Admontu, koder je naletel na oba pregnana škofa. Svetoboru je bilo njegovo trodnevno bivanje v samostanu velike koristi, zakaj zdatno se mu je obzorje razširilo in škof Altman ga je spremljal nad vse ljubeznivo skozi Vzhodno marko, dasi sta si bila brnski knez Oto in avstrijski knez Leopold skoro vedno v laseh in skoro vsak teden je bilo slišati o bojnih praskah na meji.

Jugovzhodno od Št. Hipolita se je odprla Altmanova fara Pira. Ob izviru potoka Peršlinga Altman ustavi svojega konja in pravi:

»Evo ti pirsko proštijo! Na zahodu sega tja do Fraguša in gori do Wagrama. Imenujem te pirskega prošta in mejil boš na jugu Korotancem, ako se ustaviš pri nas. Kaj hočeva? Jaz sem pregnanec, ti si pregnanec, mene so pognali s škofijske stolice, tebe pa s knežjega prestola. Ta naš knez v Melku pa je tako dobra duša in je vesel, da ga počastiva. Vse ti bo dal na razpolago, kar ti želi tvoja mlada duša, kakor je to storil meni, ki sem zasedel njegovo srce, in ni ga, ki bi me pregnal iz njegove bližine.«

Svetobor začudeno pogleda svojega gorečega spremljevalca, pa odgovori:

»Zlato srce je v tebi, presvetli vladika, kdo bi ga ne maral? Cenim vitežtvo tvojega gospoda, toda vedi, da je brnski knez mejaš Vzhodni marki in da ta dva mejaša nista prijatelja.«

»Kaj zato, Svetobor! Midva sva oznanjevalca miru in je nama tem več na tem, da se trudiva postaviti most, ki naj veže dva soseda.«

»Brnski sosed bi že odnehal, toda tvoj gospod ima tudi soseda na levo in ta je češki knez Vratislav. Ta pa ne bo poljubljal lic Leopoldu avstrijskemu in verjemi mi, da bo prelite še mnogo krvi, preden se pobotata Vratislav in Leopold.«

Modri Vestfalec čuti, da mu je Svetobor kos v bistroumnosti in zato požene konja, pa zopet začne:

»Imaš prav, brnski prošt! Čeh in Avstrijec se ne bosta pobotala, ker imata vsak drugega gospodarja. Ali kolo sreče se vrti neprestano. Povej mi najprvo, češki knez, kam se nagiba tvoje srce, ali proti severu ali proti jugu? Jaz za svojo osebo sem seveda jugovec.«

»Tudi jaz bi bil jugovec,« odvrne smejoč se Svetobor, »ali nisem že prekoračil Severnika. Mene ne obvladuje sever, me ne potegne nase jug, ampak mi sili sreda v ospredje.«

»Svetci naj ti tresejo dušo,« zakliče Altman, in njegovi že sivi lasje se mu potresejo, »ali ne veš, kaj se pravi: En gospod, ena vera, en krst?«

»In ta gospod ne pozna meja, ta vera ne krati pravice, ta krst ne para duš. Vzvišena mi je oseba Sv. Očeta, visoko stoji nad menoj cesarjeva oblast, toda in dubiis libertas!«[22]

»In necessario unitas!«[23]

»Res je, Presvetli, ali kdo bi poiskal meje potrebam in dvomom? Dva meča sta, papežev in cesarjev, ki vladata svet, ali kaj, če se ta dva meča križata? In če se, preučeni vladika, potem nam bodi svoboda!«

Skoro pomilovalno pogleda škof svojega sopotnika, pa reče:

»Mladi mož, milost božja se seli iz tvoje duše! Le po veri nam pride pravo spoznanje, nas uči naš učenik Anzelm, ti pa hočeš skoro vse obvladati s svojim umom, dokler se ti naposled tudi tvoja »necessaria« ne pogreznejo v »dubia«.

Svetobor je umolknil, konja pa sta hitro ubrala pot proti Gottweigu. Tisti gosti oblaki nad zahajajočim soncem so se skoro že redčili v tanko, prozorno plast in so se barvili v mavričnih bojah. Valovi Dunava so šumeli v uho, v skrivnostnem mraku pa se je dvigalo na hribu črno samostansko zidovje. Po stenah stare zidne ograje so se sprehajale sence čudnih pošasti in Svetoboru se je zdelo, da so to duhovi umrlih bratov, ki iščejo pokoja in ga ne najdejo.

Hlapci so potaknili konje po hlevih, škof pa je spremil brnskega prošta v samostan.

»Težka naloga te čaka,« začne spet Altman, »prav po misijonsko boš moral začeti svoje delo, prečastni knez! Toda kneginja Valburga je vneta kristjanka in ti bo desna roka! Izvrstna žena je, in da bi ona zagospodovala po Moravski, tedaj bi naš knez ne imel nobenih čet ob meji.«

»Izvrstna žena, vsekakor, Presvetli, ali je zvezda severnica, in ne verjamem, da bi bila njena svetloba prijetna za tvoje oči.«

»Ti si osredkar, češki knez, a še nisi razodel, kako si predstavljaš svojo sredo? Na čem temelji ta tvoja sreda? Ali naj ti utrdijo sedež na sredi razni knezi na severu in jugu? Ali naj te podpre knez Vratislav, ali naj odpre duri hrvaški kralj, ali naj te ovije krog vratu korotanski knez? Vsekako mora tvoje srce sloneti na enem teh knezov.«

»Imaš prav, Presvetli! Vendar nisi zadel kneza, ki ga jaz ljubim, ki mu jaz služim, ki je moj zaščitnik, ki ga poželi moja duša. Ob Jadranskem morju pač kraljuje vladar mojega srca, a ta ne biva za Spljetskim zalivom, ampak ob reki Nartisi.«

»Aha, da so ti vsi svetci mili! Oglejski patrijarh torej muči tvojo dušo in zapleta tvoje srce. Pazi, Svetobor, da tudi tebe Oglej ne odtrga od sv. stolice in da ti veliki Gregor ne pritisne na hrbet moža izobčenca. Ali veš, ljubi moj, kaj se pravi izobčen biti iz sv. cerkve? Rajši brez službe in časti, kakor brez niti, ki veže človeka s poglavarjem sv. cerkve.«

»Slava ti, Presvetli škof! Ali jaz se ne mislim ponašati s tako debelo nitjo, kakor veže tebe na Rim. Izpletel sem si prav tako tanko nitko in ta mi bo zadoščala, še več, mi bo bolj zalegla kakor tebi tvoja debela vrv, ki je nerabna. Našel sem pravico v Rimu, našel bom kruh doma.«

»Poudarjaš pravico, poudarjaš kruh, ali kje je tvoja dolžnost, ki je združena s pravico? Ta te še čaka, mladi moj sodrug, in prorokoval bi, da se tvoja nit odtrga poprej kakor moja. Jaz sem vršil svojo dolžnost v celem obsegu. Razglasil sem papeževo bulo kot udan vazal sv. stolice, ker je bila to moja dolžnost, in zato sem bil žrtev svojega poklica. Ali meniš, da se bo tebi drugače godilo? Ali meniš igrati vlogo osredkarja? Tu ni pogajanja, tu ni odjenjavanja, tu se gre le za »aut — aut«.[24]

»Poslušaj me, častitljivi oče! Jaz ostanem »osredkar«, da poprimem za tvojo besedo. Ako si zaprisegel celibat, drži ga: ako ga nisi, ti je prosta pot. Res, da novoposvečenci zaprisežejo škofu obljubo vednega devištva, in jaz ne cenim duhovnikov, ki so obljubili celibat, pa ga ne drže. Toda ne začenjaj pri glavi, ako hočeš izvesti reformacijo! Pusti stare hiše, naj kažejo svoje starinske znamenitosti, ampak zidaj nove hiše z drugo podstavo. Pri mladini je treba začeti, ne pri starih. Preden posvečuješ, takrat pazi in potem drži. Razločevati je treba med dogmami in cerkveno disciplino.«

»Dobro si povedal, Svetobor! Ti boš hodil srednjo pot in posvečeval dvoje vrste duhovnikov, kadar boš škof, z obljubo in brez obljube celibata.«

»Tudi taka ločitev ni brezmiselna. Vendar jaz ne mislim tega. Pač pa ostanem pri svoji trditvi, da je treba začeti od spodaj, ne od zgoraj, pri mladini, ne pri starini.«

»Le pomisli, Svetobor! Moj nepostavni naslednik živi v konkubinatu. Kako pohujšanje med ljudstvom! Ali bi ti mogel molčati?«

In Svetobor je molčal. Obema dostojanstvenikoma je legel mrak na čelo in skoro jima je presedal dosedanji pomenek.

»Kaj hočeš? Smo ljudje!« omeni naposled Svetobor, »ali odgovornosti ne nosimo mi, ampak tisti, ki so nad nami. Krivica se ti je zgodila, krivica vsem poštenjakom. Sodil pa bo Bog.«

»Ni mi žal, mladi moj prijatelj, da je tako. Zapodili so me, toda dobil sem drugo domovino pod žezlom našega presvetlega kneza. Dobro mi gre od rok in že uživam lepe uspehe svojega delovanja. Da pa veš, da tudi jaz zidam po drugi poti svojo stavbo in da nisem zadnji, katerega beseda se upošteva v deželi, te povabim, da si moj gost nekaj dni. V kratkem bode sklical naš knez velik zbor na Tulnski ravnini in takrat boš imel priliko spoznati plemenito srce našega vladarja.«

Tako so tekli pogovori na Gottweigu, so tekli dnevi, dokler Svetobor ni pričakal zbora na Tulnski ravnini.

Knez Vzhodne marke je sklical vse velikaše svoje dežele. Bliskala se je oprava poskočnih konj, svitala se je obleka deželnih knezov, sam knez je vodil zbor. Vojskovodja Aco Gobarsburški je jezdil ob njegovi strani, častitljivi pasavski škof Altman je izpregovoril tehtno besedo.

Grobna tišina je zavladala po ravnini, ko je škof Altman pognal svojega sivca sredi zbora. Celo konji so strigli z ušesi, kakor bi hoteli ujeti glasove častitljivega škofa, Le Dunav je šumel in pljuskal svoje valove ob bregove, ko se je Altman oglasil:

»Cenjeni zborovalci! Presvitli deželni knez! Znani so vam cilji naše avstrijske marke. Znan vam je dobro plemeniti duh našega kneza. Ni vam pa znano, da smo si nakopali na glavo jezo nemškega cesarja. Na severu nas nadleguje Čeh, na jugu nas zavida Korotanec, oba zaveznika nemškega cesarja. Ne moremo več plavati po sredi. Kam naj se obrnemo? Na levo ali na desno? Ako na levo, izgubimo milost svetega očeta, ako na desno, poskusimo jezo cesarjevo. Ako ustrežemo cesarju, zapade naš deželni knez izobčenju, ako držimo s papežem, napovedana nam je najbrže vojska od Čehov in morda tudi od Korotancev. Odločiti se moramo ali na desno ali na levo. Res da smo Nemci tudi Avstrijci, Babenberžani so nemško pleme in težko je ost napeti proti Nemcu, svojemu bratu, toda pravica nam je nad vse in pravica je na strani rimskega papeža. Iz te pravice pa izvira dolžnost, da moramo braniti sv. očeta. Res da naletimo na hud upor, da bodemo morali z orožjem v roki braniti svojo domovino, da je v nevarnosti celo žezlo našega kneza, ali mi zaupamo v božjo pomoč in ta je tam, koder je pravica.«

Mili glas škofov je utihnil, ali zaoril je glas zborujočih vitezov, ki so klicali, da so potopili šumeče valove deročega Dunava:

»Mi smo za pravico! Mi smo za Gregorja! Slava Altmanu! Bog živi našega deželnega kneza Leopolda!«

Pa je deželni knez zavrtil svojega šarca, da se je pokazal njegov lepi obraz, in je izpregovoril besede, polne navdušenosti:

»Slava vam, slavni vitezi! Hvala ti, moj dobri Altman! Jaz grem z vami, če treba, tudi v smrt!«

In zopet so zaorili urnebesni glasovi, tam v ozadju pa se je stiskal na svojem konju češki knez in občudoval velikanski vpliv Altmanovih besedi.

Tesno mu je bilo pri srcu in ko je noč legla čez tulnsko ravnino, je že opozarjal svoje spremstvo, da nemudoma odrine v svojo domovino.

Dolgi noči je sledilo kratko jutro.

VIII.[uredi]

Svetobor je gledal skozi okno grada Špilberga na Brno in okolico. Hiša za hišo se je vrstila pod bregom in sadno drevje je zakrivalo razna poslopja. Izmed vseh pisanih stavb pa sta se dvigala dva zvonika — cerkve sv. Petra in Pavla in cerkev sv. Jakoba. Prva je bila stolica proštova, druga pa dragocen spomin sv. Metoda, ki jo je posvetil in obdaril. Daleč je gledalo Svetoborovo oko po ravninah in bregovih, a le redka je bila cerkev, ki se je svitala iznad domov njegovih ovčic. Njegovo srce je zahotelo, da pomnoži število cerkva in duhovnikov in misli so mu porajale načrte, ki naj bi jih izpeljal.

Že je sklenil, da pošlje odposlance v Prago do kneza Vratislava z načrti in prošnjami, ko se zglasi kneginja Valburga in mu naznani, da ga obišče olomuška kneginja Evfemija.

»Pozdravljam te, prečastni, in ti želim, da se ti je kaj dobrega sanjalo,« ga ogovori soproga brnskega kneza Otona.

»Res sem bil zamišljen in nisem opazil, da je tvoga noga prestopila prag mojega stanovanja, kneginja Valburga!«

»In smem vprašati, kaj si snoval v mislih?«

»Sedi, presvitla gospa, in me poslušaj! Gledal sem po ravnini in videl domove in sela tvojih podložnikov, pa se mi je zmračilo čelo, ker moje ovčice stradajo nebeškega kruha. Dobro se jim godi pod žezlom mojega strica, polja so preorana in polna lepih sadežev, zime se ne bodo bali, ako jih prezgodaj zaloti, toda naše ljudstvo strada na božji hrani. Pogrešajo duhovnikov, pogrešajo cerkve. Odkar je veliki naš svetec zatisnil oči in je lepa Moravska izgubila kneza Svetopolka — — —

»Molči, Svetobor, o svetcu, o katerem ne maram čuti,« ga ustavi kneginja.

»Kajpada, ti si Nemka in nimaš zmisla za potrebe, ki jih čuti moravsko srce. A vedi, da je zadovoljnost le tam doma, koder seljak sliši božjo besedo v svojem jeziku, koder ga napolnjuje velika misel, da so njegovi pradedje umirali za slavo svojega rodu,« skonča prošt svoj vzplamteli govor.

»Knez Bretislav je bil pameten mož in je vedel, da taki mladeniči, kakor si ti, ne pristoje za knežji prestol. Zato je bil njegov zakon o podedovanju češke krone res prava sreča in —«

»Gospa, prekini svoj govor, drugače vzplamti moj ogenj in zaduši tvoje besede v grlu! Sveti Metod je bil naš mož, dasi grške krvi, in ne pustim omadeževati njegovega imena. Ko bodo tvoje kosti že davno gnile v grobu, bode slava velegrajskega vladike še budila zaspana srca naših potomcev in ves svet bode blagroval nadčloveški trud našega svetca.«

»Kaj torej želiš, mladi knez? Moja soseda, kneginja Evfemija, odpotuje v kratkem v Prago, ker je bila nedavno na Poljskem in ima veliko naročil do kneginje Svetoslave v Pragi. Ona ti poskrbi pri Vratislavu vse, kar želiš pametnega.«

» Pametnega? Kaj me imaš za nespametnega?«

»Nikakor ne, prečastni, ali neizpeljivih in praznih stvari ne zahtevaj.«

»Ali je skrbi za božjo čast prazna stvar? Ali ti ni mar besede božje lačnih podložnikov?«

»Vsekako, ljubi moj Svetobor! Naj mašniki oznanjujejo božjo besedo v materinem jeziku, naj se zidajo cerkve, toda o staroslovenski liturgiji mi molči. Latinščina je jezik obredov, je jezik, ki ga obsega ves svet, ki ga govore izobraženci vseh stanov in narodov. Čemu bi torej tiščal ta mrtvi stari slovenski jezik, ki ga tako nihče ne govori več.«

»Ne tako, presvitla kneginja! Kakor ima hebrejski, grški in latinski jezik pravico do božjega hrama, tako ga ima stari slovenski jezik. Tudi mi Slovenci smo enega pokolenja, tudi mi smo poklicani igrati vlogo med velikimi narodi in kdo bi nam zameril, ako se pogajamo za svojo liturgijo?«

»Kakor rečeno, vse za cerkve in mašnike, v staroslovensko bogoslužje pa tiščita vidva s saravskim opatom, dokler vaju ne postavijo na cesto! Bodi previden in ne razkladaj svojih sanj kneginji Evfemiji, ki vsak hip stopi v sobo.«

Že so se začule stopinje in na pragu se prikaže lepa Evfemija. Na knežji kroni so žareli svitli biseri in njen glas je bil kakor šušteči veter, ki prihaja izza ovinka.

»Zdravo, češki knez v belem habitu, in zdrava ti, moja golobica!« se oglasi olomuška gospa in podaja svojo belo roko. »Nisem te še videla, goreči apostol krščanske misli, kar si prišel na Moravo. Veseli me, da si rdečih lic in čvrstih mišic. Naj te blagoslovi večni Bog in varuje Milostna iz Nazareta.«

»Mari ti Bog, krasno jabolko olomuškega žezla! Naj ti cvete dolga pomlad in naj te venčajo dela krščanske ljubezni.«

»Konrad, tvoj stric, te pozdravlja in želi mnogo uspehov. Sicer pa sem na potu v Prago, in gotovo se ti topi srce, ko vidiš pred seboj dušo, ki bo dihala kmalu zrak tvojega rojstnega mesta.«

»Kako bi mi ne vsplamtelo srce, ako se spomnim cerkve sv. Vida, ki ji je moj otec Spitignev položil temeljni kamen, kako se ne bi vnela moja duša, ako se spomnim na Višegrad, koder mi je tekla zibelka, a zdaj drugi zibljejo to zibeljko, ki jo krasi knežja krona! Srce mi je polno, dobra Evfemija, in nesi tisoč pozdravov na kraljevi grad, na Hradčane, da se omehča srce tistega, od katerega pričakujem pomoči. Zahvali ga, da mi je naklonil brnsko proštijo, in prosi ga, naj me podpira v mojem misijonskem delovanju,« skonča Svetobor.

»Le priporoči ga, Evfemija, vreden je, da ga podpiramo v njegovih blagih namenih,« pristavi brnska kneginja.

»Priporoči me osobito kneginji Svetoslavi. Ona je zlata duša,« nadaljuje prošt, »njeno srce ne bo odreklo, in naskakovala bo knežji prestol, da ga pridobi za moje načrte.«

»In kneginja Svetoslava ti je naklonjena, Svetobor!« pristavi Valburga zamišljeno.

»Več kakor naklonjena. Na gradu Podivinu sva prebila dosti lepih ur svoje prve mladosti in britke solze je točila za menoj, ko je moja mati Ida morala bežati na Ogrsko, jaz pa v Devin,« pripoveduje Svetobor.

»Poljski kralj Boleslav ti je torej znan in še bolj njegova lepa hči. Kaj vse ne slišim, ljuba Evfemija! Morda tudi veš,« povprašuje Valburga, »kje je kraljevi morilec sv. Stanislaja?«

»To mi ni znano, presvitla kneginja! Pač pa želim Svetoslavi tristo sreč in še več ter se ji priporočam kakor služabnik svoji gospej!« pravi Svetobor, in njegov obraz se je zagledal v senco, ki je na steni trepetala in se majala kakor trs, ki ga male veter sredi močvirja.

Kneginji sta se poslovili, Svetobor je ostal sam. Ni mu bilo dosti na tem, da bi si pridobil zaupanje brnske in olomuške kneginje, dasi sta ti dve zelo posegali v njegov delokrog. Kneza strica sta šla za vojnami in ju ni dosti zanimal domači log, tem bolj pa sta kneginji vladali samostojno po moravski deželi. In ravno brnski prošt naj bi bil pripravno orodje, s katerim naj bi nastopali in spletali vez, ki je vezala po dolini reke Svitave in Sarave Češko in Moravsko. Knezu Vladislavu sta bili Valburga in Evfemija vedno prijetni gostinji, in kadar je prišla katera na Hradčane, tedaj je imela kneginja Svetoslava naročilo, naj se pogoščenje izvrši z največjim razkošjem.

Tako je bilo, ko je olomuška kneginja prihajala v slovečo Prago. Stari Višegrad se je pomladil nad modro Veltavo in veselju ni bilo konca. Olomuške kneginje veljava je rastla, olomuškega kneza čast se je skrčila. Kneginje so spletale tanko nit, ki je bila dolga ter je držala od Olomuca in Brna do mogočne Prage ob Veltavi.

In brnski prošt se je kmalu zavedel te tanke niti, ki naj bi tudi njega na lahko ovila in zapletla. Zato je želel stika s Prago, zlasti s kneginjo, kar pa spet Vladislavu ni bilo ljubo. On je hotel Svetobora, a ne v središče, ampak na meji. Kakor vse ceste peljejo v Rim, tako naj tudi vse ceste češke domovine peljejo v Prago, ta sedmerogriči Rim. Tudi brnski prošt naj služi domovini, ako mu je do kruha v češki deželi. Ako ne, naj gre še enkrat trkat na vrata večnega Rima. In Svetobor je hotel služiti domovini. Zato se je njegovo širno srce odprlo do stežaja. A kdo bi si mislil, da bosta dve najodličnejši gospe v Moravi zavora njegovi misli? Ne, krivice jima ne mara delati. Sta plemeniti srci odločne volje, toda Nemki sta, ki ne umeta njegove duše. On bi rad vrnil Čehom dediščino sv. Metoda, sv. Prokopa, a čuti se osamljenega, le Vratislav ga razume, a ga ne pusti v svojo bližino.

»Kako te ljubim, moja domovina!« je zaklical skozi lino tja v širni svet, »pa ti ne morem pomagati! Poskusili bomo — ali zmaga ali smrt!«

Iz nedrij potegne svetinjico opata Kocelina ter jo pobožno poljubi.

Svetobor je dobro slutil mrežo, ki se mu je spletala, zato je hodil samostojno pot. Kmalu po svojem prihodu v Brno je poslal svojega oprodo Dobrovita na Češko, da pogleda svoje znance in obenem poizve za javno mnenje po domovini. Dobrovit se še ni vrnil, in to je skrbelo brnskega prošta.

Nekega dne, ko je Svetobor ravno ogledaval cerkev sv. Jakoba in premišljeval, kako bi olepšal in okrasil oltar, ki ga je posvetil sam velegrajski nadškof, sv. Metod, se pokaže hipoma pri vratih glava Dobrovitova.

»Prečastni, vrni se hitro domov, sam Božeteh, sazavski opat, te obišče.«

Silno se je Svetobor razveselil in vprašanj ni bilo konca, ko je Dobrovit spremljal svojega gospoda na Špilberg. Sicer je Svetobor imel svojo hišo ob cerkvi sv. Petra in Pavla, vendar je bival ponajveč na gradu, in zato se je tudi sazavski opat oglasil v gradu.

Prisrčen je bil sestanek obeh prijateljev. Božeteh je bil mož sive glave in globokih oči. Poznal je Svetobora še iz prve mladosti in tudi pozneje sta se sestala v zaupnih pogovorih, še bolj pa v zaupnih pismih, ki so romala od Sazave v Korotan. Dolgi so bili pomenki in pozno v noč sta še šepetala stara prijatelja pod grajsko lipo ter zrla po ravnini. Pomladilo se je srce staremu opatu, zaplamtela je duša brnskega prošta.

»Kako si čil, prečastni opat! Izvršil boš nalogo, ki si si jo postavil, preden ležeš v grob svojega prednika, sv. Prokopa,« izpregovori Svetobor.

»Hvala ti za laskave besede, presvetli knez! Res, da delam noč in da, da bi dovršil stavbo nad deročo Sazavo, da bi skončal božji hram, ki sem ga začel zidati v svoji visoki starosti, a ves moj trud se mi zdi, da bi padel v reko Sazavo, da se ne bi glasila slovenska beseda naših blagovestnikov v novem božjem hramu,« odvrne Božeteh.

»Ne bodi malodušen, dobri moj opat! Ti si spletaš lepšo krono, kakor naš vladar Vratislav, ki tako žeti zamenjati knežjo čepico s kraljevo krono.«

»Imaš prav, prijatelj! Vratislav hrepeni po kraljevi časti, in cesar Henrik mu je obljubil kraljevi plašč s krono.«

»Ali vedi, Božeteh, da bo ta krona draga. Na tisoče čeških sinov preliva kri za cesarja proti Sasom in proti Italijanom, na stotine vdov bo točilo solze za padlimi možmi, vojne krutosti čuti ves češki narod. Za slavo češkega imena se je Vratislav udinjal nemškemu cesarju in brez Čehov in brez Slovanov bi utonili Otoni, bi bil Rim rešen nemške roke, bi Saši ohranili svojo samostojnost.«

»Tako mi Boga! Iz tebe govori sv. Duh, Svetobor! Za krono se peha Vratislav, a da jo doseže, usužnji Čehe.«

»A ne le Vratislav si pribori češko krono, tudi Zvonimirja je papež kronal za hrvaškega kralja. Prej in ceneje je Zvonimir prejel svojo krono, kakor Vladislav češko, in ta krona ni vezana samo na Zvonimira, ampak tudi na njegovega sina Radovana. Vratislavova krona pa umre z njegovo smrtjo.«

»Torej tudi Zvonimir kronan? Kronan zato, da pomaga Korotance pehati pod nemški jarem?«

»Ne tako, prečastni Božeteh! Zvonimir je velik mož, a Ljutold je udinjan nemškemu cesarju kakor Vratislav. Korotan ljubi Zvonimira in ga hoče imeti, a kaj, ko se v Korotani ne sme misliti na glas in veleizdaja je konec slovenskih knezov v Korotanu.«

»Imaš prav, Svetobor! Tvoje oko je bistro. Tonemo v nemškem in italijanskem morju. Nemški cesar izrablja Čehe v dosego svojega rimskega imperatorstva, rimski papež porablja Hrvate v dosego svoje papeške nadoblasti. Kralja Sama ni več, Svetopolka ni več, sv. Metod vas gleda z neba doli in čaka, da se ga oprimemo.«

»Ne bodi črnogled, častitljivi opat! Kolo časa se vrti, toda žilavost našega roda premaga vse izrastke in izrodke na telesu naših glav in pride čas, ko se bodo naše besede spoštovale in naše prepričanje upoštevalo. Le verjemi, da se nam vrne dediščina sv. Prokopa, kakor hitro se nebo razjasni in knez Vratislav spozna svojo slabost.«

»Nesloga, podedovani greh naših rodov. Zato dvomim nad uspehi vašega deželnega kneza, zato dvomim nad tvojo dobro voljo, ljubi moj sin! Vihingov se nam ne manjka.«

»Ti dvomiš nad mojo dobro voljo, Božeteh? Tako slabo me sodiš?«

»Dobra volja se bo spreobrnila v voljo tvojih zapovednikov.«

»Ako me prevari češki lev, se obrnem na jug. Ti ne veš, kako dobro ljudstvo prebiva tam doli ob Savi in Dravi.«

»Le pojdi na jug, kamor ti srce veli. Ustvari si drugo domovino, toda ne pozabi, da si Sloven, ako tudi zasedeš oglejsko stolico.«

»Prečastni, ii si piker. Ali se spomniš, da bi kdaj kak Sloven zasedel oglejsko stolico?«

»Sam cesar ti jo je napovedal. Ali mi nisi pisal, kako te je cesar pozdravil na gosposveškem polju?«

Svetobora preleti rdečica in omolkne.

»In ravno sedaj je ugoden čas, kakor še nikdar poprej,« nadaljuje sazavski opat. »Svetobor, s hrvatskim Zvonimirom imaš zvezo kot papežev odposlanec na cerkveni zbor v Spljetu, z ogrskim kraljem sta si v svaštvu, s češkim knezom v najožjem sorodstvu, avstrijski knez Leopold tvoj zagovornik, sam papež Gregor je tvoj zaščitnik in nemški cesar Henrik tvoj pokrovitelj. Korotanski knez Ljutold je tvoj prijatelj in cesarski ded Kocelj tvoj najiskrenejši sodrug! Kaj hočeš še več, prijatelj? Svet ti je odprt, in ta Brn, v katerega si se zaveroval, je tako zate samo prehodna postaja, ki te ponese še do visokih časti.«

»Prelaskave so tvoje besede, Božeteh, da bi jih sprejel brez predsodkov. A ker vem, da si moj prijatelj, ti ne zamerim, ako mi zažigaš kadilo.«

»In kako bi ti ga ne prižigal, ker te imam tako rad. Ne pozabi name, ko boš v izobilju,« pristavi opat in prigrizuje rdeče češnje, ki so se rdile na lesenem, lepo izrezljanem pladniku.

»Natoči si vina, častitljiva starina, dobro je iz knežjih vinogradov v Pragi. Sam sv. Večeslav je sadil trte.«

»Da jih je užival Boleslav, brate!« pridene opat brzo. »Toda oprosti, jaz se moram vrniti. Bog blagoslovi tvoje delo!«

Še sta se prijatelja dogovarjala, ko so prihajali Božetehovi spremljevalci na dvorišče, Svetoborovi hlapci so obkolili konje z velikimi tovori vsakršnih daril.

S solzami v očeh sta se poslovila opat in prošt, Dobrovit pa je hodil po dvorišču in premišljeval pota, ki jih je hodil pretekle dneve po češki zemlji. Kojuta, bivši veliki župan, mu je polnil dušo in njegove besede so mu dušile prsi in stiskale grlo.

»Kaj ti je, Dobrovit, da si tako zamišljen?« ga povpraša bližajoči se prošt.

»Kako bi ne bil, Presvetli, ako se spominjam pogovorov ob Sazavi? Kojuta, nekdaj prvi župan Vratislavov, mi je pravil stvari, ki delajo mrka lica in tožno srce. Jeza knezov se še ni ohladila in ni še pozabil, da je Kojuta nastopil v taboru pri Nahodih proti knezu, češ da naj ne potrdi za praškega škofa Sasa Lanzona, litomeriškega prošta, ampak domačina Jaromira, knezovega brata.«

»Tudi jaz čakam, Dobrovil, da me zadene slična usoda.«

»Ne daj Bog, Presvetlil da ti svet odprt na vse strani, ali Kojuta, ki ima dom, ki ima družino, ne more poleteti na jug, kakor ti, in je prikovan na rodno, dasi nehvaležno zemljo.«

»In kaj dela moj prijatelj Smil Božejevec, bivši zatiški župan?«

»Tudi on je žalosten,« odgovarja Dobrovit, »skriva se pred jezo knezovo in mi je tožil, da ga otroci zapuščajo. Naveličali so se živeti na svojem domu brez gospodarja, brez očeta, in silijo ga, naj se ukloni. Ni ga drevesa, je rekel Emil, da bi mi prijazno odkimal, ni je živali, ki bi se mu laskala, ni ga dvora, ki naj bi ga sprejel z veseljem, vse mu je postalo teško, teška tudi domača zemlja.«

»Naj se ne boji ne Emil ne Kojuta. Poskusili bomo svojo srečo in vedi, Dobrovit, da bom potegnil meč na široko, da dosežem tisto vrv, ki zapleta naš dom, ki usužnuje naše ljudi. In če se temelji rušijo, če se junaki jokajo, če strele užigajo plamen, da nas uduši, ne boj se! Prelepa je domovina, da se ne bi žrtvoval zanjo, preveč jo ljubim, da bi jo pustil ponižano, onečaščeno po nemških rokah.«

»Slavi ti, presvetli prošt! Mi gremo za tabo — tudi v smrt!«

»In če se nam sreča obrne, če se nam načrt ponesreči, potem z Bogom, češka zemlja!«

»In se ti ne bo, presvetli! V tebi je volja in moč. Knez Vratislav se bo zavedal resnice in se oprijel pravice, zamahnil bo z roko in v prah se stere kopje, ki sega po naših zakladih.«

»Dediščina Cirilo-Metodova je, ki nam bodi sveta in z njo na prsih in v srcu se poženemo v ogenj, iz katerega žari prihodnjost, se svita sreča in se smeji zadovoljnost Ti ne veš, Dobrovit, kako sveta mi je knjiga našega velikega svetca, to pa zato, ker sem prevret od prepričanja, da nam le dedščina velegrajskega vladike zagotovi naše cilje, našo vero, naš jezik, naše običaje!«

»In knez Vratislav ti je naklonjen. Poveri ti še veliko nalogo v tem oziru. Ni več tistega duha, kakor je bil tvoj otec Spitignev, ki je za hermelinov plašč in škofijsko mitro prodal slovensko liturgijo.«

»Veliko besedo si izpregovoril in prijel bi te za pete ter vrgel tja doli čez steno, da nisi govoril resnice, Dobrovit! Zato popravimo grehe svojih očetov in žalostna nam rodica, ako ne bo tako! Počakam povrnitve lepe Evfemije, potem pa na delo. V Prago pojdem, usul bom celo morje zgovornosti v Svetoslavino srce in ni besa, da bi ne omečil njenega srca. Tudi jaz bom nosil mitro, ljubi moj Dobrovit, pa ne z latinskimi našivi, kakor moj otec Spitignev, ampak Cirilova azbuka se bo svitala v zlatih obrobkih na zglavju moje kape.«

»Tako mi Boga, da ne, Vicemilov sin!«

Večerna zarja se je tonila na zahodu in Svetobor je zopet slonel sam na oknu in zamišljeno zrl po ravnini. Misli so mu uhajale daleč daleč doli na jug, koder se ga spominjajo prijatelji, da je večerna zarja že davno izginila na nebeškem obzorju in je večerni mrak objel zemljo, objel tudi trudne oči brnskega prošta.

IX.[uredi]

Kneginja Evfemija se je vračala iz Prage z mnogimi pozdravi in veselimi uspehi. Rumenih zlatov celo posodo je pustila na Špilbergu in kneginja Valburga je dobila velika nakazila od deželnega kneza, kako naj pomore proštu Svetoboru pri novih cerkvenih stavbah. Deželni kancler in nadškof praški je poslal Svetoboru več mašnikov, ki naj pomagajo proštu v njegovem delovanju.

Zažarelo je lice brnskemu proštu, ko je zagledal veliko vsoto zlatov, bratovsko je sprejel poslane mašnike, toda omrzelo mu je srce in hladen je bil poljub, ki ga je pritisnil sobratom na lica. To niso bili menihi iz sazavske šole, to so bili duhovniki iz Regensburga, ki niso umeli jezika češkega ljudstva.

»Čemu mi bodo,« je zaklical Svetobor, »ker ne umejo češke besede?«

»Brali bodo sveto mašo, prejasni knez, in ti pomagali voditi proštijo in nadzirali zidanje božjih hramov,« odvrne kneginja Valburga.

»In kdo bode ljudem oznanjeval božjo besedo?«

»Naučili se že bodo od ljudstva,« odvrne hladno Valburga.

Svetobor ni bil zadovoljen z odgovorom in je premišljal, kaj naj bi storil? Porodila se mu je misel, da bode sam otvoril cirilometodijsko šolo. Nekaj mašnikov se je zglasilo in Svetobor jih je vsak dan poučeval v slovenskem bogoslužju.

Pomladila se je njegova duša in uspehi njegove šole so bili zadovoljivi. Vedno bolj se je Svetobor oprijemal svoje postojanke in že je upal, da se uresniči njegov načrt. Pošiljal je pisma v zlato Prago do kneza Vratislava in škofa Jaromira ter jima naznanjal uspehe svojega dušnopastirskega in stavbinskega delovanja. Kolikor bolj uspešno je bilo njegovo delo, tem bolj je rasla zavist brnske kneginje. Nemški mašniki, ki se niso hoteli priučili češkega in staroslovenskega jezika, so obdajali prestol kneginje in kovali zaroto proti proštovemu delovanju.

Kar se zgodi, da pride sel iz Prage po naročilu Jaromirovem in Svetoboru nalaga, naj se nemudoma odpravi na pot v Prago. Dobrovit je poizvedel od sela, da je litomerički prošt Lanzo po navodilih Valburge in Evfemije ovadil Svetobora, češ, da se ne drži navodil iz Prage in da samolastno uvaja staroslovensko božjo službo. Brnski prošt je hotel potovati v Prago po dolini reke Svitave in bi spotoma obiskal litomeričkega prošta. Dobrovit pa mu je odločno odsvetoval in tako se je Svetobor podal na pot po dolini reke Sazave iz Morave na Češko. Dobrovit ga je spremljal. Veselil se je, da spotoma obišče Sazavo in spet enkrat vidi opata Rožeteha, ki mu je šel vsestranski na roko in mu poslal tudi dva meniha, da sta mu pomagala v cirilometodijski šoli.

Mogočno so pljuskali valovi reke Sazave ob samostansko zidovje in opat Božeteh je slonel na ozidju nove grajene cerkve, gledajoč v daljavo, kakor bi koga pričakoval. Šumela je voda in ni čutil bližajočih se korakov za svojim hrbtom.

»Prečastni, kam plovejo tvoje misli?« se oglasi brnski škof.

Opat se zgane, se zasuče in veselo vzklikne:

»O prejasni prijatelj, kaj te je zaneslo na Sazavo?«

»Stare pritožbe, stari grehi, gospod oče! Litomeriški prošt me je ovadil radi slovenske liturgije.«

»Se mi je zdelo, da pride ta nemški valpet za tvoj hrbet. A ne boj se in moško zagovarjaj naše stare pravice na Višegradu! Saj Vratislav je naš, le ti nemški gospodje ga varajo in motijo,« govori opat.

»Nemci in latinci dobivajo vedno večji vpliv pri knezu in če pojde tako dalje, si ti zadnji opat sv. Prokopa na Sazavi,« pristavi Svetobor.

»O rad verjamem, češki knez! Nasprotnikov je vedno več in nihče tega tako ne čuti kakor sazavski opat. Saj že moji bratje niso več vsi tako zaupni do mene in slutim, da se že v samostanu snuje stranka zoper slovensko bogoslužje.«

»Vratislav ti je vedno udan, ne tako Jaromir.«

»Jaromir je ves nemški in on nam ne bo varoval naših svetinj. Opatica pri sv. Juriju je Nemka in njegova desna roka. Njeni prijateljici pa sta brnska in olomuška kneginja. Te ženske kujejo železen obroč okrog naših pasov. Toda le pojdi, Svetobore, in neustrašeno brani naše častitljive starine.«

In Svetobor nadaljuje svojo pot. Ali zdelo se mu je, da ti obroči samostanski, ki so ga srečavali, niso več tisti kakor nekdaj in na njihovih ustnicah je čital nekaj posmehljivega in v njihovih očesih nekaj lokave veselosti.

Med in češnje so ležale na mizi, pripravljene za Svetobora in njegovega oprodo. Toda brnski prošt jih ni pokusil in hitro odrinil iz tesnih prostorov v širni svet.

»Ne veže me dosti spominov na matičko Prago, koder mi je tekla zlata zibel, odtujil sem se češki zemlji in zdi se mi, kakor bi me visoki cilji gnali na jug. Ali ta sazavski opat, ta Božeteh mi ne gre iz spomina in le on je, ki me še veže na češko zemljo,« pripoveduje Svetobor svojemu oprodi, ko se pri izlivu Sazave v Vltavo obrne proti severu.

»Tudi mene ne mika češka zemlja, niti poljske planjave, pač pa se mi je priljubila Morava, ako nam bo obstanka ondi. Le ljuba Dražna mi ne gre iz spomina in ni ga dneva ne noči, da bi mi ne plavala pred očmi.«

»Ne obupuj, Dobrovit! Božja pota niso človeška pota in vse mi tako pravi, da tudi Dražno kod iztaknemo.«

»Ni moja kri, toda moja hči je, moje srce, moj zaklad, moje vse in dal bi življenje zanjo,« sanja Dobrovit pod sinjim nebom, vranca pa sta se stisnila in bežala bliskoma proti stovežati Pragi. Pred njima se je svital v daljini Višegrad, za njima pa se je zagrinjala sazavska dolina. Še so Svetoboru šumeli po ušesih valovi Sazave, še so se bliščali pred njegovimi očmi peneče kaplje, bijoče po stenah samostana, migljala je luč v kapeli sv. Prokopa in čez reko mu je podajal svojo belo roko opat Božeteh ...

»Ali se poslavljaš tudi ti, dedščina sv. Prokopa?« je vzdihnil Svetobor in se nehote ozrl tja na mogočno reko, ki se je valila kakor velikanska kača proti zlati Pragi.

Že so žarele od daleč strehe visokega Višegrada, že se je pokazovala hiša za hišo in belila se je bela cesta, ki je vodila na grajske strmine. Leseni mostovi so vezali bregove in prijazni otočki so pogledavali iz vodne površine. Kraljevi Vinogradi so se sitili s solnčnimi žarki, sedmeri griči so se pokazovali na severu in Svetobor je zagledal na griču veličastne stavbe, ki so se spenjale kvišku. Cerkev sv. Vida je kipela s svojimi stolpovi proti nebu, knežja palača se je stegala nad bregom, tostran pa se je pokazala nad skalnato strmino Višegrada častitljiva stara cerkev sv. Petra in Pavla.

Po Starem mestu sta potnika krenila na strmi Višegrad.

S tisočerimi čuvstvi, ki so pogrevali knežjo dušo, je Svetobor naznanil po Dobrovitu svoj prihod.

Stric Jaromir je sprejel nečaka s prijaznim in resnim obrazom. Brnski prošt je nastopil tako, kakor bi gledal pred seboj življenje in smrt.

»Ti nam delaš ovire, moj sin, ker se poganjaš za Cirilo-Metodijsko liturgijo. Tvoj otec ni bil tak in je bil veren sluga rimske misli,« je govoril češki kancler brnskemu proštu.

»Tudi jaz služim sveti misli, ki preveva moje srce. Veren služabnik sem češke krone in sv. otec mi je mogočen vladar, ki vodi sv. cerkev in moje srce mu je udano. Nič novega, nič nemogočega ni, kar preveva mojo dušo, in veselje ljudstva, ki mu preskrbujem slovenske duhovnike in uvajam slovensko službo božjo. Stare so pravice češkega naroda, za katerimi teži moja duša, Nemec pa jih ne mara, ker jih ne razume, ker jih sam nima, ker nas podjarmuje ...«

»Prekini svoj govor, Svetobor, ker si mlad in ne veš, kaj je življenje! Brez Nemcev bi se potopila slava češkega naroda, pogoltnil bi nas vrtinec, ki se vrti od severa do juga. Ne iztikaj za posli, ki so izključna last deželnega kneza, in ne buri javnosti s svojimi mladeniškimi sanjami.«

»Tvoja beseda, presvitli škof, ne najde prostora v mojem srcu in deželni kancler ne more biti merilo dušnega pastirstva,« odvrne Svetobor. »Brnski prošt si koplje jamo, v katero bo padel. Toda vedi, moj sin, da ti želiva dobro z Vratislavom, zato te hočeva rešiti. Knez ti je izposloval kanonikat v Ogleju po posredovanju nemškega cesarja in ti je naložil važen posel, ki naj ga ti izposluješ pri rimski stolici. Zato je zdaj najina pot do kneza,« reče Jaromir in spremi prošta v knežjo palačo.

Na pol dodelana stavba se je dvigala na Hradčanih poleg cerkve sv. Vida, že se je Vratislav preselil iz Visegrada na Hradčane, da bi povečal svoje bivališča in je sezidal dostojno kraljevo palačo. Zakaj, kraljeva krona mu je bila obljubljena in nestrpno je pričakoval, kdaj mu cesar Henrik sname knežjo čepico in ga pokrije s kraljevo krono.

»Slava ti, mogočni knez in dobri moj stric!« ga pozdravi Svetobor na knežjem prestolu.

Vratislav ga poljubi na lice in pravi:

»Dobrodošel, sin mojega brata in dika domovine! Veseli me, da si zastavil svoje krepke ude in svojo bistro glavo za blagor svoje domovine. Moja roka ti je na uslugo in moje srce se bo veselilo tvojih uspehov.«

»Pozdrave ti prinašam iz Morave in te vprašam, kaj je vzrok, da si me poklical v rodno mesto?«

»Hvalim tvoje uspehe in se jih veselim, vendar pričakujem od tebe, da mi izvršiš še več naloge, kakor si si jih sam postavil. Znane so ti cerkvene razmere v Čehih in kolikor ti jih ni znano, ti jih razloži moj brat in moj kancler Jaromir. Ljubiva te oba in z zaupanjem zreva nate. Zato sem te določil, da greš kot moj odposlanec na rimski dvor ter pri sv. očetu izposluješ, da naj pošlje svoje odposlance na Češko. Ti naj bi uredili zamotane cerkvene razmere, zlasti glede oddaje cerkvenih služb, obenem pa ne pozabi, ljubi moj Svetobor, da ti pregovoriš pri sv. očetu iskrene besede v prilog slovenske liturgije. Kar je zagrešil tvoj otec, moramo popraviti.«

Kakor bi gad pičil kanclerja, tako se je ta oznevoljil pri zadnjih besedah deželnega kneza, Svetoborova duša pa je plavala v veselju. Poskakovalo je njegovo srce, opat Božeteh mu je šinil pred oči in z velikim zanosom je odgovoril Vratislavu:

»Hvala ti tisočerna za tvojo naklonjenost. Izjavim, da sprejmem častno službo, ki si mi jo naložil, dasi sem se zadovoljil s službo brnskega prošta.«

»Opravi dobro in potuj srečno, Svetobor! Ta-le zlata kupa pa naj bo moj drag spomin papežu Gregorju. Zagotovi ga moje vdanosti, vse pa mu ne morem ustreči, ker moram upoštevati oblast nemškega cesarja,« nadaljuje Vratislav in izroči Svetoboru zlati dar. Brnski prošt pa se ojunači in pride na dan s tako-le prošnjo:

»Sazavski opat uživa nemilost škofa Jaromira, župan Kojata in Smil Zatecki nemilost Tvoje Presvetlosti, dobri knez! Ali naj jim je odpuščeno, ako se pridružijo mojemu spremstvu in v pokoro za svojo nepokorščino vzamejo v roko romarsko palico ter gredo čez Alpe prosit odpuščanja sv. očeta?«

Ko je Svetobor izgovoril zadnje besede, so se Jaromiru zožile obrvi in se je premikal nestrpno. Svetobor pogleda tudi njemu proseče v obraz. Ko je Vratislav uslišal njegovo prošnjo, je kancler molčal, samo ustnice je ponižujoče namrdnil.

»Naj se zgodi po tvoji želji, Svetobor!«

»Ali tega pa nisem vreden, da bi videl obraz kneginje Svctoslave?« še povpraša brnski knez.

Takrat se pomrači Vratislavu čelo, ustnice se mu namrdnejo in oči zabliskajo. Jaromir hitro poseže vmes:

»Svetobor, kneginja je na Višegradu.«

Stric in nečak se poljubita in razideta. Kancler je spremljal svojega nečaka po praških okopih in po Veltavinih bregovih, mu je pravil o velikih delih bratovih in o slavnih činih prednikov. Razjokala se je Svetoborova duša, ko je molil na grobu sv. Večeslava, milo se mu je storilo, ko se je spomnil vsojega rodu in svojih pravic. Ali njegov prestol in njegov knežji naslov je utonil v Bretislavovih zakonih in ne bo ga več. Kaj pa, ako vendar le pride? Saj kolo sreče se vrti hitro, in če ni dovolj prestolov v Čehih, so pa drugod, je sklenil prošt ter hitel dalje po stovežati Pragi.

Svetobor je prenočil na Višegradu. Kneginja se je vrnila na Hradčane, preden je brnski škof stopil na Višegrad. Užalostila se je njegova duša, zakaj pričakoval je za gotovo, da se snide s Svetoslavo. A ni je bilo, in Svetoboru je žalost zatisnila trudne oči. Ko je drugo jutro vstal na vse zgodaj in šel molit na grob sv. Večcslava, tedaj je zopet zahrepenela njegova duša, da bi govoril s Svetoslavo. Vsaj zahvalil bi se ji bil rad, saj je vedel, da vse milosti, ki padajo s knežjega prestola na njegovo osebo, izvirajo iz srca poljske kraljične. Povprašal bi jo bil rad, ako ji je znano bivališče njenega nesrečnega očeta, pogledal bi ji rad v njene globoke oči in njegova duša bi bila vesela, da jo le vidi.

Dobrovit je videl v srce svojemu gospodu in se je potrudil, da bi mu napravil veselje. Približal se je knežjemu služabniku, ki mu je pokazal rumene zlate. Služabnik je pošepetal na uho dvornici češke kneginje in Svitoslava se je pokazala pri oknu knežje palače.

Presrečen je bil Spitignevov sin, ko je pogledal na okno. Zažarela je poljska kraljična v jutranji zarji, Svetobor se je topil v sreči. Zamahnila je njegova desnica proti oknu, zamahnili pa sta tudi roki češke kneginje v krožečem objemu ...

Okno je zagrnila zavesa, Svetobor je stopal po bregu navzdol, kakor bi veter zibal peresce v zraku. Še se je ozrl na matičko Prago, še se je ozrl na knežjo palačo, pa ni videl več ne lepih stavb, ni slišal šumeče reke, ki se je valila pod njim proti severu.

Na jug ga je vleklo njegovo srce in v najhujšem diru je bežal z Dobrovitom ob reki Veltavi. Že sta se zaobrnila proti vzhodu in pred njima se je kazal v daljavi sazavski samostan, za njima pa se je valila deroča Sazava ter odnašala zadnje pozdrave stovežati Pragi.

»Nepričakovane novice, vesele novice ti prinašam, sazavska starina! Na potu smo, na dolgem potu. Knez Vratislav me pošilja v Rim.«

»Saj sem ti pravil, moj sin, da tebi še sije solnce in da si na tem, da izvedeš še velike reči na svetu.«

»Kaj to, prečastni oče! Vratislav me je poslal v Rim, da izposlujem slovensko liturgijo.«

»Kaj sanjaš, prijatelj?«

»Tako mi Boga! Poskusil bom vse mogoče, da omečim srce svetega očeta.«

»Kakor sem vesel tvoje novice, Svetobor, vendar dvomim, da bi se vrnil s kakimi posebnimi uspehi. Poznam dobro voljo knezovo, prepričan sem o iskrenosti tvojih želja, toda bo šel za večino. Preveč je nasprotnikov, da bi jim bil ti kos.«

»Knez zahteva na Češko papeževih odposlancev, ki naj se na licu mesta prepričajo o istinitosti naših poročil.«

»Ah, moj sin, ti si še premlad, da bi pogledal v dno duše tem legatom, ki bodo poslušali vse razloge za in proti, a ustavili se bodo pri nasprotnikih in tvoje besede bodo glas vpijočega v puščavi.«

»Prečrnogled se mi zdiš, prečastni opat! Živeti nam bodo vendar-le dovolili.«

»Živeti pač, ali to življenje bo hiranje in počasna smrt, dedščine sv. Cirila in Metoda.«

»Na svojem potu v Rim se oglasim na Velegradu in na grobu sv. Metoda naše prošnje ne bodo zastonj. Tako mi pomozi Bog in Marija kronana!«

»Tudi jaz se pridružim tvoji molitvi, da te usliši Vsemogočni — ako je seveda njegova volja.«

»In volja božja je, da vsi jeziki Boga časte.«

»Človeška volja pa ni vselej taka in ta tudi nekaj velja.«

»In tako človeško voljo hočemo streti, prečastni!«

»Mari ti Bog, prijatelj! Kdaj odrineš?«

»Takoj po nedelji. A to še ni vse, prijatelj! Izposloval sem pri Vratislavu milost tebi, Kojati in Smilu.«

»Kako to?«

»V Rim pojdete z menoj vsi trije in milost se povrne.«

»Hvala ti za veselo vest in tvoj trud. Ali jaz ne morem zdaj od doma.«

»Že sem poslal Dobrovita do zateskega župana in do Kojate. Zakaj ne bi šel ti?«

»Ako nam Bog da zdravje, boš že videl streho na novi cerkvi, ko se povrneš. Moja želja je, da ti prvi zapoješ slavo Višnjemu v novem božjem hramu.«

»Ne verjamem, Božeteh, da bi jaz dolgo časa bival v domovini. Vratislav mi je podelil mesto kanonikata v Ogleju in najbrže bom moral dati slovo Brnu ter se ustanoviti v Ogleju.«

»Ni taka sila, Svetobor! Oglejski patrijarh ima izza časa Popova Korotanca petdeset kanoniških mest in zato te lahko še dolgo časa pogreša ob Jadranskem morju.«

»V božjih rokah je vse, oče Božeteh!«

»In človeških, mladi prijatelj! In cesar je tudi človek kakor papež.«

»Ti si vedno črnogled in vedno dober, gospod opat! Ali te res ne mika na pot?« povpraša Svetobor opata, ko ga je vodil na dvorišče pod košato lipo. Miza je bila pogrnjena in brnski prošt se je pokrepčal.

»Veličastna stavba bo to, ko bo dovršena,« izpregovori opat in pokaže na orjaške zidove, ki so se dvigali iz tal sredi dvorišča. »Dokler ne bo strehe, ne grem nikamor. Potem pa ne rečem, da bi ne ustregel volji Vratislavovi in trmi Jaromirjevi ter bi ne šel na spokorno pot v Italijo. Ali jaz ne pojdem kot vitez na konju, ampak kot pešec z romarsko palico in velikim križem na rami.«

»Žal mi je, da ne moreš,« odvrne prošt.

Opat pa nadaljuje:

»In vse, dragi prošt, kar vidiš, je rezan kamen. Le poglej na mizi te načrte in boš uvidel, da mine še več let, preden izvršim svoj načrt. Javeljne bom jaz dočakal, da bi se moj glas razlegal po tem božjem hramu.«

»Zakaj ne, prečastni! Taka orjaška volja, kakor tiči v tvojih prsih, premaga vse ovire. Zdi se mi, da si spletaš lepšo krono kakor jaz, ki begam kakor izgubljeni sin po širnem svetu.«

V tem se pokaže Dobrovit na dvorišču. Veselega obraza je stopil s svojega vranca in prinašal ugodno sporočilo od svojih prijateljev.

»Vse prav, vse dobro, zlati moj knez!« je pozdravljal oproda svojega gospoda. »Jutri zjutraj na vse zgodaj sta Kojata in Smil pred samostanom, da odideta z nami.«

»Hvala Bogu! Pripravi vse potrebno, Dobrovit! Jutri zjutraj odrinemo,« ukazuje Svetobor.

Prijatelja sta besedila še pozno v noč.

Drugo jutro se je prošt iskreno poslovil pri opatu in odpotoval po sazavski dolini. Mogočno so štrleli gradovi nad skalami reke Sazave, močno je šumela voda in legatova družba se je veselo razgovarjala ter hitela čez češko mejo.

»Skrbi imaš tudi ti,« je izpregovoril Svetobor Kojati, ki mu je popisoval težko slovo, »toda moji cilji so višji od tvojih. Napravili so me majhnega, da bi poslal velik, da bi potegnil veliko črto, ki naj veže sever in jug.«

»Samo če te nekdo ne sune s komolcem, dobri knezič, ko boš vlekel črto. In če te sune, bo tvoja črta prelomljena in ti padeš v vodo.«

»V katero vodo?« povpraša hitro prošt.

»V Sazavo,« odvrne Kojatu, mož s sivo brado in zagorelim obrazom.

»V Sazavo?« pomišlja Svetobor.

»Torej meniš, da me pokoplje sazavski opat, da me pokoplje Cirilo-Metodijska misel?«

»V Sazavo boš padel, to se pravi, tvoji domači, tvoji rojaki ti bodo prevrnili stol, na katerega boš sedel.«

Svetobor ustavi svojega konja, beseda nekdanjega župana ga pretrese in zdi se mu, kakor bi potegnil preroški sijaj čez njegova razorana lica.

»Ti si izkušen mož, Kojata, in mnogo veš. Morda si tudi to uganil,« začne spet Svetobor.

»Vse dobro, vse najboljše ti želim, predobri knez in naš dobrotvor, toda izkušnja dobro prorokuje, slabo plačuje,« nadaljuje Kojata.

»E kaj,« se oglasi Sinil, »da ni pravice na svetu, jo bo dal Bog. Resnico sva pravila kralju s Kojato in ljud je dosegel svoj cilj, midva pa sva žrtev te pridobitve.«

»Saj se nista potegala za Bog ve kako pridobitev,« se vtakne vmes Dobrovit.

»Škof Jaromir je ves nemški kakor litomeriški prošt, samo da nosi češko ime.«

Nastal je molk, šumela je Sazava.

»Pustimo preteklost in glejmo v prihodnjost,« se oglasi spet prošt. »Češka bo kmalu za našim hrbtom in pred nami v daljavi se bo vedno bolj bližal blaženi jug. Tam doli so dobri ljudje, tam je milo podnebje, tam je veselje in sreča. Le moško dalje, Kojata, in če je tvoj oče Vsebor pal kot žrtev poganskih bogov in žrcev, se ti daruj kot žrtev krščanstva.«

»O le na jug, koder grozdje zori in limone zelene, fige rastejo in mandlji cveto. Tam doli si napravimo svoj dom, tam so naši upi, tam naša prihodnjost,« konča Dobrovit in požene konja.

»Tam najdemo tudi Dražno,« vzklikne Svetobor.

»Velja, s teboj v smrt!« so klicali potniki brnskemu proštu.

Pot se je širila in spet ožila, reka se je skrivala in spet pokazala, dolina se je zvijala in spet ravnala. Konji so pihali in vihali nosove, so kresali kopita ob trde skale in jih zasajali v močvirno zemljo, so veseli sedeli na sedlih in ni jim bila v mislih rodna zemlja, ne rodni ljudje, le Svetobor je na tihem mislil, kako bi dvignil Božeteha iz češke zemlje, in kako bi ga zavel v Možnico, da bi tam užival slavo prvega opata.

Pozabil je na možniškega gaštalda, a zdaj mu je stopil pred oči s podvojeno močjo. Niti Svetka ne mara več zanj, si je mislil, in gaštaldo kuje velike naklepe, da bi Svetobora povezal v ozke osklepe.

Mraz je bil na severu, toplo na jugu.




Le osem dni je bil Svetobor odsoten iz Brna, a zgodilo se je marsikaj, kar ga je pripravilo v obupno razpoloženje. Kneginja Valburga je posegla v proštove posle. Menihe, ki jih je Božeteh poslal iz Sazave Svetoboru na pomoč, je poslala litomeriškemu proštu, ostali proštu vdani duhovniki so se pobratili z Nemci in Valburgi se je docela posrečilo, da je bil ves trud Svetoborov razbit v enem tednu. Strmé je poslušal prošt, ko so mu duhovniki odpovedali pokorščino glede staroslovenske liturgije, s solzami v očeh je iskal liturgičnih knjig, z glagolico pisanih, pa jih ni več našel. Razdrto je bilo njegovo srce, gnev se je nabiral v srcu in z mečem v roki bi bil najrajši nastopil in udaril po krivcih, da mu ni klical božji Zveličar: »Vtakni svoj moč v nožnico!«

Naenkrat se je čutil tujega v domači zemlji in želel si proč — daleč, daleč za mejo. Zahrbtni Nemki sta ga prevarali in spravili popolnoma iz položaja. Spomnil se je črnogledega Božeteha in njegovih besedi. Ni zatisnil očesa in noč mu je minila v strašnih podobah, ki so se spletale pred njegovimi očmi.

Na vse zgodaj se je zglasil Dobrovit s solznimi očmi in pravil, kar je Svetobor že sparil pri svojem prihodu. Napovedal pa mu je tudi sela, ki je dospel iz daljnega juga. Zderad, možniškega gaštalda hlapec, je prinesel glas iz Možnice in s Korotana.

»Možniški gospod me je poslal, da vam naznanim veselo vest, da je gospodična Dražna v varnih rokah. Zajel jo je na povrnitvi, ko se je srečal z grofom Vialtom in ga premagal.«

Veselo upanje je šinilo trenutno čez lica brnskega prosta, čuvši poročilo Zderadovo.

»Pozdravlja vas tudi grofica Svetka in cesarski majordom Kocelj, ki želi, da pridete na jug vsaj za nekaj časa. Pletejo se važne zadeve. Hrvaški kralj Zvonimir se pripravlja na vojsko in ogrožuje Korotan in Oglej.«

Mrak je šinil na čelo Svetoborovo, ki se je zbiralo v gube.

»Hvala ti, Zderad! Dobrovit te pogosti in potem odrineš z menoj domov.«

Dobrovit in Zderad se umakneta, Svetobor pa se utopi v globoke misli. Iskreno pošilja svoje molitve proti nebu in poljublja svetinjico, dar Kocljev.

Minila ga je vsa nevolja, popustil ga je obup in srčno nastopi svojo pot do kneginje Valburge.

»Prečastni prošt, tako zgodaj mi napoveduješ obiske? Ali te je osupnila mala sprememba za tvoje odsotnosti iz Brna? Ne togoti se in pokaži svoje milo obličje!« ga je pozdravila kneginja.

»Ne togotim se, kneginja! Zahvalim te za tvojo vsakdanjost in ti javljam, da odhajam iz Brna,« izpregovori resno in mirno prošt.

»Ti odhajaš? Čemu? Kam?«

»Odhajam, ker tu ni več posla zame, odhajam tja, koder so mi prijatelji odkriti in polje odprto.«

»Mogočna ti je beseda, ali ti jo je navdahnil češki knez?«

»Odhajam, kneginja, mari ti Bog!« odgovori Svetobor in se pokloni, da bi odšel.

»Kneginja Evfemija je tudi tukaj, ali zanjo nimaš nobene besede?« izpregovori spet Valburga in vstane s svojega sedeža.

»Nimam ji kaj povedati. Pozdravi jo v mojem imenu!«

»In komu boš izročil odgovorno svojo postojanko kot brnski prošt?«

»Je nimam komu izročati, ker si jo že ti prevzela, kneginja!« odvrne Svetobor, kneginja pa se vgrizne v ustnice.

»Poslala bi po hlapca, da te uklenejo, pa se mi ne zdiš vreden mojega povelja. Le odlazi, ošabni češki knez!«

»Na povelje, nemška kneginja!« sklene Svetobor in odide.

Konji so že prhali na dvorišču in Dobrovit se je jezil z obrazom, v srcu pa se je smejal. Dražna mu je sladila grenko slovo. Kojata in Smil sta osedlala svoje konje in Zderad je bil vesel, da ga čaka na povratku tako odlično spremstvo. Bil je tudi on rodom Čeh in največji prijatelj kneza Vratislava, velemožni Zderad je bil njegov sorodnik. Tudi njega so neprijaznosti v domačiji zavele na jug že pred mnogo leti in ni mu bilo na tem, da bi zdaj po Češkem obnavljal stare prijaznosti.

Vsem se je brala na licih zadovoljna misel in tudi Svetobor ni jemal podrobnega slovesa. Napisal je pismo do opata Božeteha in s tem je bilo njegovo slovo skončano. V urno je pospravil vse svete knjige glagolskih črk ter jih odposlal na Sazavo. Še je pomolil v cerkvi sv. Petra in Pavla, še je poljubil svetinjico Device Skoroposlušnice — pa se je pospel na svojega vranca in odpotoval s svojim spremstvom na daljni jug — — —

X.[uredi]

Možniški gaštaldo Leopold je slonel na lini mogočnega gradu in gledal v strugo temno-zelene Bele. Nad ozko dolino so se spenjale visoke gore v sinje nebo in spuščale v dolino žarke večerne zarje, v Leopoldovo srce pa žarke ne še izgubljene pravde.

»Žulji mojih dedov so zazidani v tem gradu in zdaj naj jih uživa tisti, ki ni ne sadil, ne sejal,« izpregovori gaštaldo svoji ženi, ki je sedela za njegovim hrbtom in spletala svoje črne lase v dolge kite.

»Kaj hočeš, ljubi moj, ko je Kocelj gospodar, ne ti. Saj je tvoja kri in rad te ima, morda se še premisli,« ga teši soproga.

»Kaj si bo premislil, ko je Svetobor zlezel ves v njegovo srce. Boš videla, da se bodeva selila nazaj v Korotan, preden bo Kocelj sklenil svoj zemeljski tek.«

»Bog daj zdravje tvojemu stricu! Jaz ga bom nagovarjala na vse pretege, da odstopi od svoje namere. Ne izpustim ga izpred oči, dokler mi ne obljubi.«

»Ah, kaj, Svetobor ima gotovo že vse črno na belem. Zakaj pa je zadnjič tako natanko vedel povedati stričeve želje: celo to je vedel povedati, katerim svetnikom bo posvečen novi benediktinski samostan na Možnici.«

»Dokler je Kocelj živ, si še vedno lahko premisli.«

»Lahko bi se, pa se ne bo. Menihi bodo hodili po tem zidovju, midva pa bova romala po svetu ... Ali naj Svetobor le šari, grenil mu bom življenje, dokler bo mogoče. In če mu je tudi cesar obetal patrijarhovo stolico, jaz sem mu porok, da je ne bo zasedel.«

»Ne prenagli se v besedi, Leopold! Tudi jaz bom pritiskala na brata in mu svetovala, naj ne sprejme Kocljeve želje.«

Molk je nastal. Gaštaldo je gledal v daljavo in zdelo se mu je, da gleda beneško ravnino, da vidi deroče valove Tilmenta, da vidi zlati križ na stolpu oglejske stolice, da vidi Svetobora, ki se sprehaja po patrijarhovi palači. Služabniki tekajo okrog njega, on pa sedi na slonokoščenem prestolu in deli milosti.

»In ako imam umreti, ne bo Svetobor ključar oglejske stolice,« sikne gaštaldo in zamahne proti jugu, da se je Svetka kar prestrašila.

»Ne prisegaj, Leopold! Maščevanje pripusti Bogu!«

»In jaz sem orodje v božjih rokah. Božja sodba bo odločila, ali naj dvignem prst proti maziljencu?«

Oblak je zagrnil večerno solnce in po stenah grajske dvorane so plesale čudne pošasti.

»Strah me je, Leopold! Sama kar ne morem biti v gradu. Tako pa ni bitja, ki bi mu zaupala, ako te ni doma. Zakaj si pustil Dražno v Ogleju?« pravi Svetka in se oklene svojega soproga.

»Dražna je v varnih rokah. Ne boj se zanjo! Sicer pa grem tako v Oglej, samo da se vrne Rep, ki sem ga poslal na poizvedbo. Tako se mi zdi, da vidim v daljavi pičico, ki se vedno veča. Najbrž je Rep.«

»Sreča ti je bila mila, da si rešil Dražno, še bolj pa, da si rešil sebe. Vialti so drzni ljudje in se ne boje krvi.«

»Roparji so, kaj drugega? Obraze so imeli zakrite v bele ovoje, toda spoznal sem po glasu Ortenburžana iz Stražišča pod Šmarjetno goro. Ta je bil, ki je nam odpeljal Dražno v Korotanu.«

»Torej je Ortenburžan tudi roparski vitez?«

»Seveda je. Roko mu drži kranjski grof; brat je njegov in ga potrebuje zoper lastnike loških posestev, briženskih škofov.«

Pika v daljavi se je vedno večala in gaštaldo je že opazil, da se premika in da ima noge. Vedno bolj se je bližala, dokler ni bistro oko gaštaldovo spoznalo jezdeca, ki se je pokazal iz cestnega prahu. Bil je gaštaldov oproda.

»Novic dovolj,« je izpregovoril Rep. »Po Ogleju je živahno in na trgu Sv. Ivana se gnete polno ljudi. Pričakujejo, da pripeljejo iz stolpa, v katerem zapirajo tate in roparje, tistega Ortenburžana, ki je Dražno uropal. Mestni maršal ga je ukazal bičati na Puščavnikovem mostu.«

»Še premala je ta kazen zanj.«

»Saj bi ga bil maršal ostreje obsodil, pa ne ve nihče nič povedati o pokolenju uropane deklice. Samo to pravijo, da je iz Možniškega gradu.«

»Kaj pa ti veš o Dražni?« povpraša Svetka.

»Ne vem drugega, milostna, kakor da je vaša prijateljica in da je Dobrovit njeni otec,« odvrne Rep in govori dalje:

»V patrijarhovi palači pričakujejo gostov iz Češke in Koroške. Vsak čas ima priti brnski prošt, cesarski palatin Kocelj in še več drugih vitezov. V Rimu je napovedana sinoda in Njegova svetost, patrijarh Henrik, jih popelje na sinodo. Tudi tebi, gospod gaštaldo, je naročeno, da se pridružiš. Odpeljali bi se s patrijarhovo ladjo do Jakina, od tam pa jež v Rim. Hlapci naj bi takoj odrinili s konji do Jakina.«

»Rep, pripravi vse potrebno za odhod!« skonča gaštaldo. »Pokliči vaškega župana.«

Rep se prikloni in odide, gaštaldo pa nadaljuje:

»Župan Jemec je moder in zanesljiv mož. Nanj se zanesi! Ko bi bilo v moji moči, bi ga bil že osvobodil. Izvrstno vodi sosednje in brez skrbi grem od doma, ker vem, da njegova glava ni prazna in njegova roka je krepka. Sicer pa ti pripeljem Dražno iz Ogleja, ako ne tja, pa nazaj grede.«

»Angel Rafael naj te spremlja, Leopold! Samo mojega bratca nikar ne sumniči preveč. Saj veš, da je plemenit človek in nama je dal svoj blagoslov.«

»Plemenitost se bo šele pokazala,« odvrne gaštaldo, ko stopi v sobo župan Jemec.

»Kaj zapove tvoja milost?«

»Jaz grem od doma. Zato vodi ti ta čas moje posle in ščiti mojo gospo!«

»Po tvoji volji, gospod gaštaldo! Zdaj pa še kaj drugega. Po Karnici planini so vedne pritožbe zaradi paše. Kaj naj ukrenem?«

»Kdor bi se lastil paše, Jemec, kar v grajsko ječo z njim.«

»Tista sitnica Siligojska noče plačati smrtnine.«

»V klado jo deni!«

»Dovoli, gospod gaštaldo, še eno vprašanje: »Ali bo res Možnica dobila drugega gospodarja?«

»Kdo ti je to pravil?«

»Brat iz belinjskega samostana je bil tukaj in je pravil po vasi, da Možnica dobi menihe.«

»In tisti brat bo menda prvi opat,« odvrne gaštaldo, zaničljivo se nasmehnivši.

»Nam je ljubše po starem, gospod gaštaldo,« pristavi kmet hladno.

»Name se zanesi, Jemec, in pojdi!«

Z globokim poklonom odide župan, Leopold pa spet zre skozi lino na pošastne sive Apenine, ki dvigajo rjasta čela svojih vrhov proti žgočemu, kakor plavica modremu nebu. Po gričih čepe utrdbe, ki čuvajo dol in hrib, vinogradi so posajeni s trtami in breskvami, z oljkami in mandljevci, deroča Bela se vali po kremenčasti strugi in odnaša zelene lavorike, ki so se naselile preblizo vode.

»Nekaj spet tuhtaš, Leopold! Ne beli si preveč glave in prepusti nekoliko prihodnosti tudi božji previdnosti,« posvari Svetka svojega moža.

In takrat se pokaže ob lini zorni obraz grajske gospe. Leopoldu zdrknejo v srce odločne misli, ustnice se mu potegnejo na smeh in glava se zaplete v goste lase njegove soproge.

Ko pa je nočni mesec posrkal vase že vse zvezde, tudi jutranjico, tedaj so že konji rezgetali na dvorišču, je rožljalo železje na oklepih in Rep je zatrobil v rog, da se je zemlja potresla in so se zmajale v linah rožene šipe.

Gaštaldo je odjezdil proti Ogleju.

Tisti čas, ko se je oproda možniškega gaštalda vračal iz Ogleja na Možnico, je dospel v patrijarhovo mesto brnski prošt v spremstvu mosburškega grofa Koclja. Pomladila se je njegova duša v dnevih, ki jih je prebil v Korotanu, oživeli so v njem spet vsi veseli spomini osojskega benediktinca in okrepljen na duhu in telesu je priromal v častitljivo mesto.

Ko se je zglasil v Poponovi palači, mu je že dospel naproti peharnik hrvatskega kralja Zvonimira.

»Pozdravljam te, češki knez, in te povabim, da greš z menoj na dvor Našega Veličanstva! Nujni so pogovori, ki jih boš imel z našim kraljem in volja je sv. očeta, da izvedeš ti nalogo, katera ti bo dana.«

»Ne upiram se volji sv. očeta, čast bi mi bila, govoriti z Vašim Veličanstvom, toda preskromne so moje moči, ki naj bi reševale pretežke naloge.«

»In ravno ti si mož za to, presvitli knez!« odvrne hrvatski peharnik Tadej. »Prijatelj si Korotancev, zaupnik Ljutoldov, odličen pristaš svete stolice in dika češkega naroda. Kako ne bi ti tako rekoč igraje izvršil naloge, ki li jo nalaga sveti otec.«

»Prijatelj, brate moj, ti govoriš veliko besedo. Jaz naj bi sprijaznil Zvonimira in Ljutolda? To bi se reklo, naj bi sprijaznil papeža Gregorja in cesarja Henrika? Jaz, češki prošt in podložnik češkega kneza Vratislava, vazala cesarjevega, naj bi bil zvest pristaš rimske stolice in udan hrvatskemu kralju? O, ljubi Tadi, ti zahtevaš od mene nemogoče stvari.«

»In jaz sem prepričan, da jih izvršiš srečno. Le pomisli, ljubi mi pobratime,« nadaljuje peharnik s črno brado in bistrimi očmi, »kaj se je vse pripetilo, kar sva bila zadnjič skupaj v Rimu. Čudno se svet suče. Le pomisli, kako je Bog kaznoval Sigharta, oglejskega patrijarha, ki je slepo drevil za cesarjem in celo papeževa pisma pokvaril v Ratisboni. Pri ti priči je napadla huda bolezen njega in petdeset njegovih spremljevalcev, in vsi so umrli nenadne smrti. Še se spominjam žalostnega mrtvaškega sprevoda — bil sem ravno takrat po opravkih v Ogleju — in še mene so polile solze, ko so pripeljali patrijarha Signarta mrtvega in izobčenega iz svete cerkve v Oglej k večnemu počitku.«

»Mi je znano, Tadi. Ali Sighart je mrtev in zdaj sedi na patrijarški stolici Henrik, bivši kanonik megunjski.«

»Pod krivo palico je vendarle dobro prebivati. Kako čast in slavo uživa Zvonimir, ki je udan sveti stolici, kako pa se peha češki knez Vratislav za kraljevo krono in je vendar ne doseže. Pa ne samo to. Tudi augsburški škof Emerih, ki je pritrjeval Sighartu na državnem zboru, je umrl nagle smrti. Umrl je tudi hipoma vercelski škof Gregor, ki je skliceval shod na ronkalski ravnini, da bi papeža odstavili. Leto dni poprej je ravno tako nanagloma umrl rimski škof Viljem, ki je papeža proklel. Ali ni vse to prst božji, ljubi moj?«

»Patrijarh Henrik je pač udan papežu.«

»Hm, hm,« začne spel po tihem hrvaški peharnik, »ti morda ne veš, kako je pritiskal na kanonike in goriškega grofa, zaščitnika Oglejskega, cesarjev namestnik, možniški gaštaldo Leopold, ko so volili patrijarha. Papež je moral poslati svoje odposlance v Oglej, da bi preiskali patrijarhovo izvolitev, ako ni simonistična. Ali oglejski sufragani so bili v zvezi z razkolnimi lombardijskimi škofi, in tako se je preiskava srečno iztekla za Henrika. Papež ga je potrdil.«

»Kaj vse ne poveš, Tadi! Henrik je torej vendar le pravilno izvoljen.«

»Izvoljen pač, dokler ga Bog — toda pustiva to, prijatelj, in mi povej, kdaj bi ti mogel iz Ogleja? Stvar je nujna, zakaj naš kralj Zvonimir se pripravlja na vojsko.«

»Na vojsko — zoper Korotance? In jaz naj bi posredoval?«

»Ne gre se za posredovanje, ampak za to, kdo bo poglavar sv. Cerkve, kdo bo nastavljal in odklanjal škofe in duhovnike — ali papež ali cesar?«

»Obe oblasti ste nam potrdeni, duhovska in posvetna. Dokler se ti dve oblasti ne zedinita, toliko časa moramo že tudi mi drugi plavati v sredi med nebom in zemljo.«

»Ali naša dolžnost je, Svetobor, da gremo sv. očetu na roke in se trudimo, da izpelje pravilno razmerje.«

»Priznaš torej vendar le, ljubi Tadi, da naj jaz prevzamem vlogo posredovalca. In jaz naj bi posredoval med korotanskim knezom in kraljem Zvonimirom?«

»Vsekako, pobratime! Ali ni tebi to najlažje mogoče?«

»In kakšen povod je dobil Zvonimir, da napade Korotance?«

»Kakor ti je znano, so še izza časa kralja Krešimira po gosposveškem polju hrvaške naselbine. Ti Hrvatje iz Korotana so se pritožili, da jih Korotanci silno stiskajo in jim nalagajo neznosna vojna bremena.«

»Ne verjamem, da bi Slovenci Hrvate stiskali. Ako se to res godi, delajo to le nemški grofi, slovenski ne. Da se to odstrani, je treba le deželnemu knezu potožiti in on bo ta pritisk hitro ublažil.«

»Hic Rhodus!« zakliče Tadi, »stori ti Hrvatom to ljubav, Svetobor!«

»Dobro,« odvrne brnski prošt in oglejski kanonik, »pojdem s teboj. Jutri zjutraj odrineva.«

Peharnik Tadej se je poslovil, Svetobor pa se zamisli. Torej možniški gaštaldo je pomagal patrijarhu do prestola? Cesarja zastopa pri oglejskem kapitelju. Mogočen je ta seliški grof, in kaj bi bilo, da se Svetobor razpre z gaštaldom do cela?

Pri durih se prikaže Dobrovit.

»Prečastni, Dražno sem videl. Ah, kako je lepa! Lepša kakor poprej. Avbico ima na glavi in brezrokavni ošpetelj se ji tako poda.«

»Kdo ti jo je pokazal? Kje biva?«

»Na trgu sv. Ivana ima neki Korotanec svojo hišo in gostilno. Pri njem prebiva Dražna.«

»Kako da je ni na Možnici?«

»Dražna bi šla rada za Svetko, pa ji gaštaldo ni dovolil. Dejal je, da mora čakati v Ogleju, dokler se on ne vrne.«

»Čudno to. Ta gaštaldo ima vedno svoje skrivnosti. Dobrovit, pojdi in povej Dražni, naj se pripravi, da odide jutri zjutraj z menoj v Spljet.«

»V Spljet, Presvetli? Tam biva zdaj hrvaški kralj Zvonimir.«

»Tako je, Dobrovit! Gremo tja po važnih opravkih s peharnikom Tadejem na ladji hrvaškega kralja.«

»In kaj poreče gaštaldo?« »To je moja skrb. Povej palatinu Kocelju, da grem v Spljet in da se najdemo v Jakinu, kamor pridem za drugimi. Tudi moje konje naj Žiznec popelje do Jakina. Pri sinodi v Rimu se snidemo, ako ne že v Jakinu.«

Dobrovit je ukrenil vse naročeno.

Krasno jutro se je spenjalo na obzorju in ladja hrvaškega kralja je mirno plula po Jadranskem morju. Veslarji v spodnjem delu ladje so enakomerno dvigali svoja vesla, na krovu pa je sedel oglejski kanonik v baržunastem naslonjaču. Poleg njega je sedel na škrlatastem stolu peharnik Tadi in na leseni ograji je slonela gospodična Dražna. Smejal se je njen drobni obraz, ko je gledala v oči češkemu knezu, mladost se je tresla na njenih licih in veselje se je bralo na njenih ustnicah.

Dobrovit se je prikazal na krovu in prinesel na cinastem pladniku zrelega sadja.

Dražni se je smejalo srce, saj še ni videla sinjega neba nad modrim morjem.

»Kako ti je bilo pri srcu, Dražna, ko te je surovi vitez odnesel izpred naših oči?« povpraša Svetobor deklico, ki je nosila dolg plašč do tal in rokava povita s trakovi.

»Bilo mi je, Prečastni, kakor bi se mi mozeg posušil in kri zvodenila. Sreča je bila velika, da smo se srečali s tvojim svakom. Drugače bi mi bila žalostna majčica! Zderad se je zagnal v Ortenburžana in kakor bi mignil, sem zletela na njegovo sedlo. Prišlo bi bilo do krvavega boja, da se niso sporazumeli. Vialto je odnesel kožo, Ortenburžan pa je šel z nami in maršal ga je dal pretepsti do krvi v Ogleju na Puščavnikovem mostu. Zapomnil si bo, kdaj je dekleta ropal.«

»Ali pa ne,« odvrne Svetobor, ki je nosil bronaste oklepe na kolenih in bogato, z biseri in srebrom vtkano suknjo, na glavi pa okroglo kapo, s kožunovino opasano. »Ako te ne spravimo na prav varen kraj, boš spet žrtev roparjev. Ti Vialti imajo že svoj poseben namen, da tako preže za tabo.«

»Gospodična, ti ostaneš odslej pri nas. Boš videla, kako je pri nas prijazno,« reče peharnik Tadi, ki je bil napravljen po bizantinski šegi, z zavihanim pokrivalom in z dragocenim plaščem z zlato zapono.

»Zakaj ne, presvetli, ako je volja mojega in vašega gospoda,« odvrne Dražna in se zavrti na peti, kakor bi se ladja zavrtela.

Dobrovit je prinesel pljunko, Dražna jo prime, stopi na sredo krova in začne prebirati strune. Tadi je bil dober pevec in začel peti:


Što se sjaje rano u prozorje?
Dal’ se sjaje sjajna mjesečina?
Dal’ se sjaje na iztoku sunce?
Dal’ se bjele na Prolomu snjezi?
Dal’ se bjele zagorkinje vile?


Dražna je hitro ubrala strune za Tadejem in že je spremljala nadaljevanje:


Nije mjesec, moja bračo draga.
Da je mjesec, na nebu bi bio:
Da je sunce, na iztoku b’ jarkom;
Da su snjezi, davno b’ okopnili;
Da su vile, u gori bi bile —


Severni veter je potegnil, kapitan je raztegnil jadra in veslarji so odpočili. Kakor blisk je bežala ladja proti jugu, rezala valove in se majala sredi planega morja. Popotniki so umolknili in se zavili v svoje plašče, veslarji so spet poprijeli za vesla in le galebi so letali nad površino morja ter prežah na svoj plen.

Že se je pokazalo obrežje, že se je pokazal otok Brač in spljetska luka se je odprla kraljevi ladji. Dražna se je čudila mnogoštevilnim ladjam, ki so kimale ob obrežju in pozdravljale došlo ladjo.

Morje je završalo, veslarji so odstavili, most je padel na obrežje in potniki so izstopili.

Ljudje so se spoštljivo umikali kraljevemu peharniku, pozdravljali papeževega poslanika in se na tihem smejali drobni deklici v haljasti obleki, stopajoči poleg sivolasega Dobrovita, ki je bil oblečen kot češki vojak, z močnim oklepom, črnim šlemom, sulico in ščitom.

Med gorami Kozjeka in Mosorja se razteza prijetna dolina, skozi katero teče reka Jader in se zliva v morje. V tej dolini so se kazali ostanki slavne stare Salone, na desno pa mesto Spljet v okrožju nekdanje ogromne palače rimskega cesarja Dioklecijana. V ozadju med obema gorama se vidi starinska utrdba Klis in veže Zagorje s Primorjem. Na rtu proti jugozapadu se je dvigal benediktinski samostan z grobnico hrvatskih kraljev, na izlivu reke Jader, na malem otočku pa je kipela proti nebu cerkev Salonske Gospe, se je svital dvorec hrvatskega kralja. Naši potniki so prestopili Gospejni most in so stali pred kraljevim dvorcem. Štirje oklopniki so stali pred stolbo, pred vhodom pa dva strelca, ki sta molče povesila svoja ščita, pozdravivši znanega peharnika in njegovo spremstvo.

Tadi je bil poseben zaupnik kralja Zvonimira. Zato je lahko vsak čas vstopil v njegovo sobo, kadar mu je prinašal važne novice. Tako je tudi zdaj pustil dospelega gosta in njegovo spremstvo v sprejemnico, sam pa je hitel po marmornatih stopnicah v prvo nadstropje.

Svetobor je zrl skozi lino na morje. Solnce je žarelo na skrajnem zapadu in morje je bilo kakor velika goreča šuma, ki le še iz ogorkov na tleh oddaja svetlobo v krvavih žarkih.

»Ah, kako lepo!« vsklikne Dražna in z odprtimi ustmi lovi oblaček, ki je plaval iz večerne zarje, kakor bi ji hotel uiti.

»Zato ostaneš tukaj, Dražna! Dobro ti bo in družbo boš imela, kakršno boš hotela,« odvrne Svetobor in ne vidi solze, ki je privrela Dražni na oko.

»In ti greš in se ne vrneš?«

»Vrnem se in pridem po-te. Tudi Dobrožit se vrne.«

Začujejo se stopinje, pa ne Dobrožitove, ki je stal pred sprejemnico, ampak noter stopi visok mož v rdečem talarju in rdečo čepico na glavi.

»Ave, illustrissime Princeps!«[25] pozdravi Svetobora papežev odposlanec Peter. »Lepo je to, da si se odzval kraljevemu povabilu.«

»In papeževemu, ali ne?« pristavi hitro Svetobor.

Kardinal Peter napravi svoje male oči velike in pomišljujoč nadaljuje:

»Tudi papeževemu, zakaj jaz sem njegov odposlanec.«

»Torej tvojemu povabilu, Celissime!« pristavi Svetobor. »In tvoja želja je?«

Kardinal ni pričakoval takega nastopa in zato krene s pogovorom na drugo polje: »Tudi mi je povedal, da si privel to gospodično v oskrbo semkaj. Ne boj se, dekle bo v skrbnih rokah. Govoril sem s presvitlo kraljico Jeleno, ki jo pričakuje z veseljem.«

»Hvala ti, Prevzvišeni! Hvala tudi dobremu peharniku Tadeju, ki je vse to tako hitro poskrbel.«

Pristopil je v tem hipu peharnik in povabil Dražno, naj odide z njim.

Svetobor in papežev odposlanec sedeta.

»Kakor ti ni neznano,« začne kardinal Peter, »je razmerje med sv. očetom in nemškim cesarjem resno. Vsi se moramo potruditi, da omilimo to resko razmerje, ki je že prikipelo do prelivanja krvi. Jaz imam naročilo od sv. očeta, da pridobim hrvaškega kralja, ki naj udari na Korotan, ako cesar Henrik ogrožuje večno mesto. Hrvaški narod pa ne mara slišati o vojski in zahomski ban Mihajlo je odločen nasprotnik kralja Zvonimira, ki je papežu hvaležen za kraljevo krono ter bi rad to hvaležnost pokazal v dejanju.«

»Tebi je lahko,« odvrne Svetobor, »ker ne poznaš krvi, ki se pretaka v hrvaških in slovenskih žilah. Ti si Italijan, a hrvaška in slovenska kri je sorodna, in težko je, brate v Gospodu, vihteti bratovski meč.«

»Mi poznamo samo rimsko cerkev in njene nasprotnike, presvetli knez! Kaj nam mari bratovska kri?«

»Kri ni voda, kar je Bog zvezal, tega naj človek ne loči. Predsednik naj bi bil jaz, ki čutim in se zavedam svojega pokolenja in svojega bratovstva.«

»Zahomskega bana odvrni od njegovih misli in uganka bo rešena.«

»Obljubi mu zastavo od sv. očeta in dosegel si svoj namen.«

»Tega ne morem brez Zvonimirovega dovoljenja.«

»In to dovoljenje dobodi!«

Molk je nastal.

»Povabim te na grad Vrano, koder prebivajo papeževi odposlanci. Lep večer je in vožnja bo prijetna,« pravi končno kardinal Peter.

»Sprejmem tvoje povabilo z dovoljenjem hišnega gospodarja,« odvrne Svetobor.

V tem se prikaže Tadi in povabi češkega kneza na obisk h kralju.

Svetobor je stopil v veličastno dvorano. Mozaična tla so se stegala pod njim v raznih barvah, lesen plafond nad njim je bil poln izbočenih podob, ob stenah pa so velika slikana okna spuščala bajno svetlobo v notranje prostore. Bogato je bila okrašena sprejemna dvorana češkega kneza Vratislava, preprežena z vezenimi zavesami in umetno tkanimi preprogami, kjer je Svetobora pred nedavnim časom sprejel Vratislav v stovežati Pragi; a ta bajna svetloba južnega solnca je očarala češkega kneziča in zdelo se mu je, da hrvaški kralj presega češkega kneza v svojem veličastvu.

Pod baldahinom na štirih porfirnatih stebrovih je sedel kralj Zvonimir na slonokoščenem prestolu. Dragocen plašč iz belega damasta je zagrinjal njegove krepke ude, v desnici je držal kraljevo žezlo z liro na vrhu, v levici je nosil zlato jabolko, okrašeno s križem, glavo pa mu je krasila kraljeva krona z bisernimi nakiti in s tremi križi na vrhu. Dvorni dostojanstveniki so stali okrog prestola. Dvorni zakladničar je držal v roki kraljevi meč, zastavonoša je premikal kraljevo zastavo, peharnik je držal v desnici zlato kupo, župan ključar je vrtil ključe, župan ubrušar zlate vilice, kopljenoša je bil oborožen s kraljevim kopjem in ščitonoša s ščitom. Poleg hrvaškega deda je stal kninski škof kot kraljevi kancler in škof vseh Hrvatov, palatin je služboval kot dvorski župan in beležnik je stal na strani z ovojem papirja v roki.

Svetoboru je postalo vroče in skoro ni vedel začeti. Iz zadrege ga reši papežev odposlanec Peter.

»Češki knez Svetobor, sin Spritignevov, te želi videti, kraljevo veličanstvo!«

Svetobor stopi za korak dalje, se prikloni globoko in poljubi roko veličastnemu kralju.

»Ne boj se, sinko!« izpregovori kralj in pogladi belo lice češkemu knezu, v tem ko je žezlo izročil županu konjušniku.

»Vaš češki knez Vratislav je podanik nemškega cesarja, dasi je nekdaj upal na kraljevo krono od papeža. Žal, da se je naveličal prezgodaj čakati. A zdaj lahko čaka na nemškega cesarja, da mu pokloni kraljevo krono. Jaz sem bil stanovitnejši in zato sem dosegel, kar sem želel jaz in moj narod.«

»Istino govori vaše veličanstvo!« odvrne Svetobor. »Vratislavova krona bo draga in je stala že veliko mero češke krvi.«

»Mi Hrvatje ne hrepenimo po prelivanju krvi, toda sveta rimska cerkev nam je predagocen biser, da bi ga metali psom. Papež v Rimu je naš sv. otec in zanj damo življenje in kri. Korotanski knez naj se spominja svojih prednikov, ki so visoko dvigali prapror slovenske domovine. Čemu mu je treba toliko tlake delati in slovenske rodove goniti proti svojim bratom Hrvatom?«

»Istino govoriš, vsemogočni kralj Posavja in bele Hrvaške! Bratovska kri naj se ne preliva! Ali Ljutold ni slovenske krvi, dasi je deželni knez.«

»Je pa katoliške krvi in zato naj se ne upira sv. otcu, poglavarju sv. katoliške cerkve. »Amicus Plato, sed magis amica mihi veritas.«[26] Ljub mi je Sloven, a ljubša mi je sv. vera,« ugovarja kralj Zvonimir Svetoboru in udari z železom po mozaičnem tlaku. — Spljetski škof Lavrencij mu je pritrjeval na glas.

»Naj se poleže tvoja sveta jeza, velejasni kralj Hrvatske in Dalmacije! Čemu bi razpravljali visoka vprašanja, ki jih niti svetovalci papeževi in cesarjevi ne morejo razrešiti povoljno. Gre le za to, ali hoče knez Ljutold dati pravico hrvatskim rodovom na gosposveškem blatu? To je preporna točka med korotanskim knezom in tvojim Veličanstvom. Ali ne?« zine kninski škof.

»Vera, vera, za vero, za papeža se gre, ljubi moj!« se oglasi latinski škof Lavrencij iz Spljeta.

»Ne za vero, ampak za katoliško bogočastje gre!« mu ugovarja kninski škof glagolskega bogoslužja. »Čemu bi mi prelivali kri za latinico? Ako je le mogoče, Vaše Veličanstvo, naj se spor poravna mirnim potom.«

»Zahomski knez južnih dežela, veleugledni Mihajlo, dobi od sv. očeta zastavo, kako bi se kralj Zvonimir pomišljal za vojno zoper Korontance,« izpregovori papežev odposlanec Peter in hoče z osebnostmi preprečiti voljo kninskega škofa, ki je kot glagoljaš in državni kancler užival največji ugled pri kralju in ljudstvu.

»Tudi srbski knez hrepeni po kraljevi kroni, a kaj zato? Vsak ve zase najbolj, kje ga čevelj žuli,« se oglasi peharnik Tadej, ki je bil tudi kraljevi zaupnik.

In tedaj je v srcu kralja Zvonimira premagala mirna struja. Dvigne se s svojega prestola in izpregovori:

»Premodri sin Spitignevov! Kakor si govoril, tako se zgodi. Le pojdi in povej Ljutoldu, naj ščiti pravo hrvaških rodov in naj jim ne usiljuje latincev namesto glagoljašev, naj bo uverjen, da bo hrvaški kralj njegov mirni sosed in spoštovalec korotanskih meja. Res sem mu že dvakrat potolkel njegovo vojsko, mu vzel zato Belo krajino in Spodnjo Štajersko, dasi je postavil na bojno polje celih 20.000 mož, toda pridem še tudi tretjič, ako Ljutold ne spoštuje stare pravde, pridem v osrčje Korotana in ne vtaknem prej meča v nožnico, dokler ne pogazim popolnoma Ljutoldove čete — tako mi bog in sreča junaška!«

In sedaj je kralj Zvonimir oddal žezlo iz desnice in zakladničar mu je dal meč v roke. Slovesen je bil njegov razkavi obraz in njegove črne oči so se svetile kakor risove. Vsi dvorjani so čutili resni trenutek pogojno napovedane vojske in Svetobor je z globokim poklonom in s potom na čelu zapustil čarobno dvorano, ki je še žarela v sijaju mesečnine.

Bil je lep večer in za Svetobora je bila miza pogrnjena na hodniku, odkoder je bil veličasten pogled na Jadransko morje.

Na koncu mize je sedela kraljica Jelena, hči ogrskega kralja Bele. Z biseri okinčan diadem ji je čepel na vrhu las, ki so se stegali v dveh dolgih kitah po hrbtu. Kratek rokavnik z dolgo vrsto vrvic in čopkov ji je visel na plečih in ramenih, in zlatoobrobljen pas ji je visel ob ledjih. Bila je lepa gospa in prikupne vnanjosti.

Ob sredi mize je sedela Zofija, njega sestra, vdova po kranjskem mejnem grofu Henriku. Lasje so ji viseli v čopkih po čelu in vratu in glavo ji je pokrivala visoka kapa z dolgim čopom iz trakov, ki jih je držala v roki. Nji nasproti sta sedela dva dečka, njena sinova Popo in Urh v kratkih kožuščkih in z jermeni ovitih golenicah. Poleg kraljice je sedel njen sin Radovan v ozkih hlačah, z belim rokavnikom v podobi srajce in z volnenim plaščem na rami.

V ti družbi sta sedela tisti večer Svetobor in Dražna. Ta se je privadila hitro novih znank in kraljici Jeleni je kar k srcu prirasla. Grofica Zofija ji je bila znanka še iz Korotana in njena sinova sta se še dobro spominjala gospodične Dražne z obiskov v Korontanu. Le Zvonimirjev sin, Radovan, ji je bil nov znanec. Mladenič se je vrtel na svojem stolu in božal s svojimi črnimi očmi zdaj teto Zofijo, zdaj novo znanko Dražno. Ta je sedela Radovanu ravno nasproti in njene oči so se takoj sprijaznile z Radovanovimi.

»Kdo bi si mislil, milostna, da vas tukaj najdem?« se obrne Svetobor proti grofici Zofiji.

»Res da, Prečastni! Po smrti svojega moža tavam okrog, dokler me sapa ne zanese proti severu. V Sasih je moj izvoljenec in čakam, da pride po me. Vaši rojaki so spet na potu proti Sasom, kakor mi piše moj dragi in ne bo še konec prelivanja krvi.«

»Čehi so vedno na potu za nemškega cesarja in Bog ve, kdaj prejmejo plačilo? Mnogo, mnogo je Vratislav, moj stric, žrtvoval za češko krono in je še nima,« nadaljuje Svetobor.

»Potrpljenje je božja mast, pravijo Kranjci,« odvrne Zofija.

»A gorje mu, kdor se maže z njo,« se vtakne vmes Dražna in zasuče pogovor. »Le poglej, Popo, kako se mesec skriva za oblake!«

»Oho, mesec, kako si ti okrogel in rumen, da bi kar posegel po tebi in te pojedel!« zakliče Popo in založi velik kos sira v usta.

»Jaz bi si pa želel, da je mesec moj ščit, s katerim bi šel v boj na sovražnika,« dodene Urh in oči se mu zasvetijo v noči kakor mački, ki preži na plen.

»Ti si dečko, Urh, in ti ostaneš pri nas, kajneda? Naši strelci potrebujejo takih mladcev kakor si ti,« pohvali kraljica starejšega dečka.

»Kadar bom jaz velik, bom sukal sulico na konju, kakor bi se zvezde utrinjale, in moja puščica bo otrovala vsakogar, kogar zadane,« nadaljuje Urh.

In jaz bom mahal z mečem po glavah sovražnikov, kakor bi drva cepil. Takrat, mamica, mi boste dali iz skrinje očetov meč, ki bo kar žvižgal po zraku,« se ohrabri Popo!

»Ob bedrih pa ti bo visel kolač sira, velik kakor mesec, da bi ga sproti prigrizaval, kajneda, Popo?« se norčuje Urh iz svojega ješčega bratca.

»In kam boš meril, Popo, ali po glavah Hrvatov ali po glavah Nemcev?« se oglasi Radovan.

Deček pomisli, pa pravi:

»Kakor bo zahteval blagor domovine.«

Vsi se začudijo Popovemu odgovoru in Urh ga je skoro zavidal za ta odgovor.

»Vse se meni o vojski. Miru ne bo še kmalu v Evropi. Velike glave se bijejo med seboj, kako se ne bi tudi mlade glavice vnemale za boj?« pravi Svetobor zamišljeno.

»Kaj hočemo, Prečastni! Ti si knez miru po svojem stanu, in skrbi, da se preneha krvavo klanje!« se odzove kraljica.

»Vsekako, kraljevo Veličanstvo! Mi se poganjamo za mir, a star pregovor pravi: »Si vis pacem, para bellum!«[27] Vedno je bilo na svetu ljudi, ki ščitijo pravico. To se pa ne zgodi brez vojske.«

»Ali se ne bi mogli veliki gospodje mirno dogovoriti, preden se začne kri prelivati?« odvrne grofica Zofija. »Homines sumus,[28] Milostna!«

»Ljudje pač, toda ljudje s pokvarjeno voljo,« odvrne grofica.

»In to je delež zemljanov, Milostna!«

Takrat je pogledal Radovan češkega kneza, kakor bi ga nekaj speklo. Vstal je in nemirno šel dvakrat gori in doli.

»Kako, da si tako molčeč, Radovan!« ga povpraša skrbna mati.

»Neprestano se mi zdi, da smo v vedni vojni. Čemu zmerom ta boj? Naše gospodovanje bodi hrvaško in ne nemško,« se oglasi kraljevič.

»Brez Rima ne moremo biti, dokler smo katoličani,« dodene mirno Svetobor.

Ali Radovan ne odgovarja. Sede poleg Dražne in ji začne govoriti sladke besede.

»Naj se bijejo drugi, kajne, dobra Dražna, midva bova gospodarila doma in varovala dom. Kaj nas briga drugi svet?«

Dražna je bila v zadregi. Radovanovih besedi ni čul nihče drugi, ali pazno oko Svetoborovo je opazilo Dražino zadrego.

»Dražna ti je po godu, posvetli kraljevič, kakor vidim. Le glej, da paziš nanjo in da jo najdem veselo, kakor sem jo prevedel veselo, kadar se vrnem.«

Radovan je pogledal Svetobora izpod obrvi, a je molčal.

»Dražna ostane pri nas za vselej, ako ti je drago, Prečastni! Dobro se ji bo godilo in jaz sem porok zanjo,« izpregovori kraljica, kakor bi hotela rešiti sina iz zadrege.

»Hvala ti neizmerna, presvitla kraljica! Tudi nesrečna deklica ti bo hvaležna. Vesel sem, da jo morem zapustiti brez skrbi za njeno prihodnjost,« odvrne Svetobor.

»Ali naj zaigram, dobri knez?« povpraša Dražna, ki je že nestrpno sedela v ti družbi, zanjo dolgočasni.

»Ako dovoli kučegazdarica, presvitla kraljica?«

»Radevolje, Dražna!«

In deklica se umakne v svojo sobo, pokrije glavo z mirtovim vencem, v roko prime harpo, pa se spet prikaže. Sede na stol, sramežljivo dene svojo levo nogo na desno, potegne levico, da se je harpa postavila pokonci, z desnico pa jame izvabljati glasove, pojoč pesem o izgubljenem raju:


Adam je piskal na pero,
Na pero je figovo,
Da je je izpiskal —
Ustnice je stiskal.
Dol in gor, gor in dol,
Vse gre naokol.


Vsi so strmeli nad spretno igralko in še spretnejšo pevko. Radovan je sel na tla in zijal v obličje dražestne deklice. Ta pa je spet poprijela s prstmi in pela:


David na pljunko bil,
Da jo je povse razbil,
Da jo je povse razdjal,
Sebe ogoljufal.
Gor in dol, dol in gor,
Poje nam junaški zbor.


Deklica se je zamaknila, zaverovala v harpo, da ni opazila obrazov, ki so jo občudovali.

Vsi so bili ginjeni igranja in petja, Svetobor he hladno motril ta prizor in ni mu bilo do veselega petja. Skoro se je bal, da je Dražna preveč vesela in da utegne biti zanjo na dvoru velika nevarnost. Zato je njegovo srce prepletla neka otožnost in da se ni zanesel na skrbnega Dobrožita, ki je še vedno oborožen hodil po hodniku in čuval svoj zaklad, bi se bil skoro premislil. Vzlasti Radovan mu ni bil tak, da bi ga primerjal z njegovim očetom. Zdel se mu je slaboten mladenič, ki ga je prešinila italijanska omehkužena vzgoja in kar nič ni bil podoben junaškemu očetu.

»Dražna, zaigraj kako narodno junaško pesem!« veli Svetobor deklici.

In Dražna se je skoro prestrašila tega glasu. Svetoborov pogled ji je segel globoko v srce in resne poteze so ji prešinile ustnice. Potegne po strunah, pa začne:


Bože mili, čuda velikoga!
Ili grmi, il’ se zemlja trese,
Il’ udara more u bregove? —


Tako je tekel večer, dokler ni kraljica velela k počitku.

Drugi dan je kraljeva ladja odpeljala Svetobora proti Jakinu.

XI.[uredi]

Na trgu sv. Ivana v Ogleju sta stala Žiznec, oproda mosburškega grofa Koclja in Rep, oproda Možniškega grofa Leopolda. Držala sta vsak po dva konja za uzdi in se jezila, da ni toliko časa gospode iz patrijarhove palače.

»Čudno se svet suče, moj ljudi Rep! Kdo bi si mislil, da bodeva v tako kratkem času že drugič gledala lepoto večnega mesta! Še zdaj mi plava pred očmi sivomodra streha sv. Petra in ne pozabim nikoli, da me je sv. oče pogladil po licih in potrkal po rami. Kaj meniš, to ni kar tako! Brigal se je cesar za nas hlapce, ko smo ga slavili pred dvema letoma pod Krnskim gradom, sv. oče pa je bil tako prijazen in vsakemu je vedel povedati kaj tolažilnega. Mari ti Bog, Gregor VII.!«

»Imaš prav, Žiznec! Pod krivo palico je dobro prebivati. Ali misliš, da bo Bog dal srečo Ljutoldu, ako bo le preveč slepo drvil za nemškim cesarjem? Papež je le papež in Sv. Duh ga je postavil, da vlada božjo cerkev na zemlji. Le pomisli, kako je Bog kaznoval prejšnjega oglejskega patrijarha, ki je pačil papeževa pisma!«

»Kako ti vse dobro veš, kakor bi bil oglejski kanonik.«

»Jaz sem takrat opravljal službo vratarja v baziliki, ko se je vršila volitev novega patrijarha, in je bil brnski prošt tudi pričujoč kanonik. Ta je me postavil za vratarja, češ, da se na me najbolj zanese in moj gospodar, ki je zastopal samega cesarja pri volitvi, mi je to rad dovolil. Svetobor je vodil pozneje tudi papeževe odposlance v Ogleju, ko so prišli preiskat, če je bila patrijarhova volitev pravilna, in on mi je tudi vse povedal, ker me ima rad.«

»No, no, malce preveč si domišljaš, Rep! Pa naj bo. Zdaj mi je jasno, zakaj se je brnski prošt toliko časa mudil v Rimu in v Ogleju. Samo njegove in Vratislavove zadeve mu niso dale toliko opraviti.«

»Patrijarh Henrik je bil letos pričujoč pri sinodi v baziliki božjega Izveličarja v Rimu, ko je tisti francoski škof Berengar preklical svoje zmote o zakramentu sv. Rešnjega telesa vpričo 150 škofov in takrat mu je papež izročil prstan in palico oglejskega patrijarhata. Pri tej priliki mu je tudi naročil, naj spremlja papeževe odposlance na Nemško. Odposlanca pa sta kardinal Peter Albanski in škof Urh iz Padove. Zdaj torej veš, kakšno pot bomo nastopili.«

»Nezdravja mi, če sem jaz kaj za to vedel! Seveda, mene so pošiljali na vse kraje in konce b tem dolgočasnem Ogleju, ti si se pa prijetno grel na solncu pred baziliko in prešteval oglejske denarje, ki so ti padali v roko. Italijan je zmerom pred Korotancem.«

»Ti si preveč odkritosrčen, Žiznec! Človek ne sme vsega sproti povedati, kar ve. Ti si hodil na Poponov zvonik zijala prodajat in po gostilnah Italijane dražit, jaz pa sem se sprehajal po patrijarhovi palači in izvedel marsikaj, kar ti ne veš. Glej, glej, tam le notri onstran trga je tisti stolp, kamor zapirajo tatove in roparje. Tam je bil zaprt tudi tisti roparski vitez, ki je Dražno odpeljal nad vrbskim jezerom. Škoda za njo, ker jo je brnski prošt odpeljal v Spljet.«

»Res škoda zanjo! Tako dobra deklica je bila. Pa saj se vrne. Jaz bi pa le rad vedel, Rep, kaj si prej zamolčal? Kaj si izvedel v palači?«

»Ino, kaj bi skrival tebi? Veš,« začne Rep tiše, »jaz sem ogleduh. Jaz grem z mojim gospodom s tistima poslancema naprej do cesarja, da ga obvestimo o vsem, še predno pridejo do njega papeževi odposlanci s patrijarhom.«

»Tristo mačjih solza, zakaj mi nisi tega prej povedal? No, zamujeno še ni, da le jaz dobim v pest brnskega prošta.«

»Ali misliš, da sem ti to za to povedal, da me ovadiš? Pravi prijatelj si ti!«

Tam izza stolpa ujetnikov se začuje ropot vozov. Hlapca hitro zajašeta svoje konja in se postavita v vrsto, pričakujoč prišlecev.

V prvi dvokolnici je vprežena bela kobila, ki prše z nosnicami in grize jezno srebrne brzde. V dvokolnici, prevlečeni z žametom, sedita češki knez Svetobor in Tipold, nekdanji obubožani ministerijal Slovenske marke. Cesar Henrik IV. je po spletkah svojih pristašev odvzel patrijarhom Slovensko marko in njen oskrbnik Tipold je moral pribežati v Oglej.

V drugi samokolnici, ki je priletela z iskrim vrancem od patrijarhove palače, je sedel Možniški gaštaldo Leopold in njegov stric Koceli Mosburški. V tretji dvokolnici sta sedela kardinal Peter in škof Urh. Zadaj so jahali hlapci.

Kakor bi odrezal, se dvokolnice ustavijo, dostojanstveniki zasedejo svoje konje in na povelje »avanti!« odjašejo jezdeci skozi vrata sv. Andreja čez Puščavnikov most in mimo cerkve sv. Antona na plano.

Zmerom hitreje poganjajo svoje konje in kmalu je gledal za njimi le še zvonik oglejske bazilike ...

Hiteli so skozi bujne vinograde mimo zelenih oljk, prah se je nabiral na tolminski cesti in oddaleč se je videla četa jezdecev kakor velik prašnat oblak, ki se je valil po poti dalje ...

Popotnike so spremljale razorane struge gorskih potokov in skalnate peči zapuščenih gora, modrozelena Soča se je že skrivala pred njimi v senci pečin in dreves, pa tudi izzivala z močnim šumenjem in široko strugo.

»Le bližnjice iščimo!« zakliče možniški gaštaldo, ki je jahal s hlapci na čelu.

»Če je tako, pa se spustimo v Sočo!« se odzove stari Žižnec in zakadi svojega vranca v zelene valove na široko tekoče reke.

Potresel si je vranec svojo grivo, ko je zasopel, pognavši se iz struge na peščeni prod. Drugi jezdeci so mu sledili.

In spet je zajel stari oproda vodo v svoje opanke. In še tretjič se je pognal v strugo, da je prisopel na drugi breg reke. Rep je zaklel, gazoč za njim, gaštaldo se je smejal, zroč za ostalimi jezdeci, stari Kocelj pa se je komaj izkobacal iz tretje struge.

Solnce je sijalo toplo in gaštaldo zakliče na zeleni grivi ob skalnati čeri: »Odmor, gospoda!«

Razjahali so in se sušili. Hlapci pripravijo mal dojužnik, kardinal Albanski pa izpregovori:

»Jahali smo, kakor bi nas podil sam peklenšček. Mene bole stegna in stopala.«

»To je bil mal poskus, kako bi bežali, če bi nas podil sovražnik,« odgovori gaštaldo.

»Nikar ne misli, « mu odgovarja Kocelj, »da si že generalni kapitan oglejske vojske. Res si podložnik oglejskega patrijarha, ali Možnica je le cesarjev zajem in če izbruhne vojska, se boš boril za cesarja.«

Žiznec pa je v tem iskal šivanko, da bi zakrpal na kožuhu rano, katero je iztaknil stari grof ob bodečem grmu, ko je lezel iz struge.

»Mene nič ne skrbi, da bi se zameril cesarju ali patrijarhu. Ali bi se obema, ali pa nobenemu,« odgovarja gaštaldo svojemu stricu.

»Torej meniš, da je patrijarh Henrik s cesarjem enih misli?« popraša Kocelj nečaka.

»Vsekako,« odgovori kardinal.

Papež ni bil točno obveščen o oglejskih razmerah, ko je Henrika potrdil za patrijarha,« pristavi prošt Svetobor in srpo pogleda kardinalu v oči.

»Kaj nas to briga, kaj imajo visoki gospodje med sabo, mi storimo, kar nam je naročeno,« odvrne mah škof iz Padove in s slastjo prigrizuje z eno roko kos sira, z drugo pa drži majolko, napolnjeno z vinom.

»Dolga je naša pot. Hlapci, napojite konje in odrinemo dalje!« ukazuje Kocelj.

»Naša pot ni tako dolga. Če dobro poženemo, smo jutri večer v Korotanu. Ali pot našega kardinala je trikrat daljša. Njemu se mudi, nam ne,« pristavi Svetobor in spet pogleda kardinalu v drobne oči. In ta pogled je zbodel kardinala v srce.

Popotniki zajašejo in odrinejo dalje. [manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Temni gozdi, gole pustinje, osamljene skale so spremljale jezdece in solnce je pripekalo v hrbtove.

»Nezdravja mi, ako nas vipavski grof ne pogosti z vinom,« izpregovori Žiznec, ko jahajo v breg.

»Ti si zmerom žejen, Žižnec,« ga pokara gaštaldo.

»Dokler bo svet stal, tudi ne bo brez žeje minilo,« odvrne oproda nevoljno.

Gaštaldo spet požene konja.

Vipavska dolina se je odprla pred potniki in solnce je žarelo na nebu, vinogradi so kazali debele jagode in marelice, breskve in pomeranče so rumenele ob plotovih in hramovih.

»Kaka krasota!« vzklikne kardinal.

»Tu bivajo Sloveni,« razlaga Kocelj.

»Raj na zemlji,« dodene škof Urh.

Napojili so konje in dirjali dalje.

»V Hasbergu prenočimo, ali ne?« povpraša možniški grof svojega strica.

»Ako vzdržite, potujemo dalje. Noč utegne biti svetla. Samo nakrmimo v Hasbergu,« pristavlja Kocelj. In vsi so bili zadovoljni z njegovim predlogom.

Konji so se pomikali vedno počasneje. Lakota jih je trla in utrujenost so kazali.

»Hasberg!« zakliče grof Leopold.

Most na verigah se razgrne in jezdeci prijašejo na dvorišče.

Čez dve uri pa so spet odrinili dalje, zahvalivši staro gospo, ki je sama čuvala dom. Prijazna noč jih je spremljala in postajali so spet dobre volje.

»Nezdravja mi, če pridemo daleč nocoj,« godrnja Žiznec. »Moj vranec šepa.«

Ustavijo se in stari oproda ogleda konjsko kopito. Ni bilo nič hudega. Oster kamenček se je zajedel za podkov. Oproda ga je odstranil in konj je nehal šepati.

Jezdeci jašejo mimo bele Ljubljane za Savo navzgor.

Že je nočni čuvaj pel polnočnico, ko se predmestna vrata potresejo in zaškripljejo. Čudno je pogledal Oto Ortenburški, mejni grof Kranjske, ko ga pride hlapec budit in mu pravit, kakšni ljudje prihajajo v gostje.

Trudni do kraja gredo potniki v kopeli in potem počivat, hlapci pa so drgnili utrujene konje, dokler niso pospali na zdrgnjeni slami ...

Gori v stolpu drugega nadstropja kranjskega gradu je bila velika, okrogla sobana, odkoder je bil lep razgled na Savsko polje. Ob stenah so visele zavese, po tleh so ležale preproge in na stropu so visele mrežaste rute. Na desno med dvema oknoma je stal posteljnjak, naložen s pernato slamnico in svileno blazino. Izpod purpurne plahte pa je gledal obraz kardinala Petra.

Na levo je stal posteljnjak, zbit iz lesenih desek in s premikajočim vzglavjem. Izpod platnene rjuhe je gledal obraz paduvanskega škofa. Nasproti vrat so ležali na tleh Kocelj, Leopold in Svetobor, zagrnjeni z medvedovimi kožami. Od oken so viseli z zlatom obrobljeni zastori.

»Lepa je ta,« oglasi se stari Kocelj v zgodnjem jutru. »Danes bi se spodobilo, da bi nam kdo maševal, da se zahvalimo Bogu za srečno potovanje. Trije duhovniki ste tukaj, pa nobeden še ni prejel mašniškega posvečenja.«

»Jaz se bom dal posvetiti za mašnika, kadar bo kardinal posvečen škof,« odgovori Svetobor, zbadajoč.

»Jaz pa takrat, kadar bo češki knez patrijarh,« pristavi mladi Lombard iz Padove.

»Aha, saj smo slišali ob vojvodskem prestolu tudi cesarja ziniti nekaj podobnega,« nadaljuje Kocelj.

»Svetobor bo toliko patrijarh, kolikor jaz korotanski vojvoda,« podraži gaštaldo.

»Leopold, ti si vedno Lombardom za metlo. Žal, da si Sloven in da imaš Čehinjo za ženo,« odgovarja pikro brnski prošt. »Ko bi bil jaz vedel za to pred dvema letoma, bi bil rajši prejel za veslo na Možniskem ribniku, kakor dvignil roko nad vama v blagoslov.«

»Tvoj blagoslov ne seže čez korotansko mejo,« odvrne spet Leopold ter vstane in odpira roženasto okno.

»To je norčevanje iz svetih obredov. Jaz tirjam zadoščenje, Leopold!«

»In jaz ga tirjam. Žalil si mene in mojo ženo, dasi je tvoja sestra,« odgovarja osorno možniški gaštaldo in vrže svojo rokavico Svetoboru na posteljo.

Ta se spne po koncu in zakliče:

»Pa naj odloči dvoboj!«

»Otroka, bodita mirna in nikar se ne pričkajta! Saj sta vendar bližnja sorodnika,« ju pogovarja Kocelj.

»Svetih obredov ne pustim sramotiti,« zine češki knez.

»In jaz ne svojega rojstva,« pristavi Leopold.

V tem odpre duri oskrbnik Tipold in začne:

»Želim, da je gospoda boljše spala, kakor jaz. Spal sem nekod v neki luknji, koder so celo noč miši škrabale nad mojo glavo in podgane skakale čez moje truplo. Sreča, da sem bil tako utrujen in da sem končno vendarle zaspal. Ali zdaj povabim gospodo, da gre v kopeli in potem v obednico.«

Dolga hrastova miza se je raztegala po obednici in kipi raznih vitezov so stali po kotih.

»Le poglej, kako grdo gleda,« reče Svetobor Koclju in se ustavi pred kipom, ki je predstavljal viteza v jeklenem oklepu in s kapo zakrivačo ob strani. »Stavil bi, da je to eden izmed roparskih vitezov stražiškega gradu.«

»Čudno to. Kranjski mejni grof pa trpi roparske viteze pod svojo streho.«

V tem se prikaže v obednici hišni gospodar. Po navadnih pozdravih posadi goste okrog mize in hlapci so nosili mesa in vina na mizo.

»Veseli me, da se niste izognili moje hiše,« začne hišni gospodar. »Ali vedel bi vendar le rad, kaki so vaši cilji in vaša pota?«

»Presvetli kardinal potuje v Ratisbono, poslan od oglejskega patrijarha, midva z brnškim proštom se vračava iz Rima,« odgovori stari Kocelj.

»Veseli me, odlični prijatelji, in koliko časa me boste počastili s svojim obiskom?« povpraša spet mejni grof Kranjski.

»Jaz in moji odrinemo takoj, ker se nam mudi,« odgovarja kardinal. »Prosili bi te samo, milostni mejni grof, da nam zamenjaš konje, ker so naši utrujeni do kraja.«

»Dokler ne dobim zadoščenja v turnirju, ne gremo dalje,« se oglasi možniški gaštaldo. »Milostni grof Kranjske, ali nam dovoliš takoj po zajutrku dvoboj na dvorišču?«

»Čast mi je, ako se turnir izvrši pred mojim gradom. Vendar bi rad vedel, kdo se bo bojeval, kako se bosta dvobojevala in zakaj se bosta dvobojevala?« povpraša domači grof.

»Jaz sem nasprotnik možniškemu grofu,« odgovarja Svetobor; dvobojevala se bova na konjih s težko viteško opravo. Zadoščenja iščem, ker je moj nasprotnik žalil verske obrede.«

»In jaz, ker je češki knez žalil moje slovensko pokolenje,« pristavi gaštaldo.

»Prav tako, borilca! V pol ure bo vse pripravljeno. Kar v orožarno ju pelji. Tipold,« ukazuje grof Ortenburški in prijazen nasmeh je krožil na njegovih ustnicah.

»Mlada kri, kaj hočemo?« pravi Kocelj.

»Tudi mi smo bili taki,« odvrne Ortenburžan.

»Meni se zdi vendar le vsa stvar nekoliko premalenkostna, da bi morala zaradi nje tvegati življenje dva človeka,« reče kardinal.

»Res je,« potrdi škof Urh in založi grižljej.

»Vsak je sam svoje sreče kovač,« dodene kardinal.

»Koliko časa ostaneš ti pri nas, častitljiva starina?« povpraša zopet Ortenburžan kralja.

»Do jutri, ako je tvoja volja. Utrujeni smo in treba je dobrega odmora, da zopet čili prejašemo Jezerski vrh,« pojasnjuje Kocelj.

»Prav tako, prijatelj! Imava si marsikaj povedati. Časi so resni,« skonča hišni gospodar.

V tem se je na dvorišču zbiralo vedno več ljudi. Hlapci so posuli s peskom obširno dvorišče in po spodnjih hodnikih so se shajali grajski posli, pa tudi drugi Kranjci. Nad glavnim grajskim vhodom je bil pripravljen balkon za gospodo in pogrnjen z baržunastimi preprogami. Po kotih hodnikov so stali kameniti vitezi z dolgimi bradami in osornimi pogledi.

Zvonček zazvoni in borilca se prikažeta, vsak od ene strani. Žrebca se spenjata in otresata z glavo, odeta v železne oklepe in obrzdana s srebrnimi konopci. Viteza sta bila vsa v železnih oklepih, bronastih kapah, oborožena z mečem in sulico.

»Udari, ki si izzival moje prepričanje!« se oglasi Svetobor, vzbode svojega žrebca, da se je povspel na zadnji nogi in stegne svojo sulico proti tekmecu. Njegov žrebec je naskočil, ali sulica je zdrknila ob pasastem oklepu nasprotnika.

»Slabo si meril, oglejski patrijarh!« zakliče Leopold in vzbode svojega žrebca, ki se požene v nazaj skakajočega Svetoborovega vranca, in možniški grof sune s svojo sulico pod nasprotnikovo ramo, da bi ga prevrnil s konja. Ali sulica je odletela ob bronasti oklep in Svetobor zasramuje svojega nasprotnika:

»Slovenca se šteješ, pa si Talijanom metla in Nemcem toporišče!«

Žrebca se poženeta, treneta skupaj, a tudi sulici se križata, da zazveni jeklo v zraku. Bronasti kupi se zagugljeta, sulici pa obtičita v zraku.

»Slava obema!« se čuje glas z balkona.

Žrebca se penita, jezdeca se psujeta, v pesku se delajo globoke jame.

Svetoborov žrebec zadene pravo razmerje, se povzpne, češki knez zavihti sulico z vso močjo in jo porine v prsi nasprotnikovega rjavca. Sulica spodrkne, rine pod kožo in — rjavec se zvali znak. Leopold odskoči na tla, Svetobor pa zavihti okrvaveno sulico in jo vrže nasprotniku pred noge.

»Slava Svetoboru!« zaori z balkona, zaori s hodnikov in lovorjev venec prileti z balkona. Svetobor ga ujame, sname šlem in si položi venec na glavo.

Borilca se umakneta s pozorišča, Leopoldovega rjavca pa so hlapci tirali v kraj.

»Spet bomo imeli dobro kosilo,« vpije Žiznec. »Nezdravja mi, če sem še kdaj vdel take vrste turnir. Ta naš Svetobor je, da ga mu ni para! Ali ni res, Rep?«

»Lep mož je in krepak. Bog mu daj zdravje in srečo!« odgovarja Tipold.

»Le meni verjemite,« modruje stari oproda, »da bo ta češki knezič še visoko splezal. Nezdravja mi, ako ne bo patrijarh ali pa še papež!«

»Navadno se vitezi udarijo v turnirjih za kake ženske. Svetobor pa se bori za sveto vero. Je pravi mož!« pridene Tipold.

»Meni se pa le to dobro zdi, da se ne sramuje, da je Sloven, ako pride med tuje ljudi. Koliko poznam svobodinov in knezov, ki se takoj skrivajo, da so Korotanci, kakor hitro pridejo med Nemce ali Italijane,« nadaljuje Žiznec.

»To je res,« pravi Tipold, »knežje krvi je, lahko bi bil češki knez, pa je tako skromen; vendar se ne ustraši nobenega viteza, čeprav mu moli meč v obraz. Škoda, da ni posvetni knez! O ko bi imela slovenska marka takega kneza, ne bi nikdar Nemci hlačali po nji in jaz bi še danes oskrboval Slovensko marko. Tako pa so me Nemci pognali, kakor hitro je vzel cesar patrijarhu Slovensko marko. In zdaj sem ubožen ministerijal, ki moram delali vse, kar mi ukažejo, tudi vrv nositi obešencem.«

»Ne žaluj, Rep, če je tvoj gospod potegnil danes kratko slamico, in veseli se z nami,« nagovarja Žiznec svojega sohlapca.

V tem pa je že rog zatrobil k odhodu. Kardinal je odhajal s svojim spremstvom in z Leopoldom na čelu. Ta se je držal hudo in je komaj čakal, da je odrinil na plan. Kranj in Ortenburški grad mu je ostal v neveselem spominu.

»Večjo srečo kakor v Spljetu želim prevzvišenemu kardinalu!« zakliče Svetobor odhajajočemu odposlancu.

»Spljet je tvoj, Ratisbona je moja,« odvrne kardinal Peter, ki je bival istočasno s Svetoborom v Spljetu, da nagovori hrvatskega kralja za vojsko zoper korotanskega.

V Kranjskem gradu pa je bilo vedno živahnejše. Ortenburžan se je potrudil, da napravi ostalim gostom razkošno pojedino.

Hrvaški kraljevič Radovan je vedno bolj oblegal srce dražestne Dražne. Stari Dobrožit se je vedno bolj bal za svojo varovanko. Bile so prijetne urice v Zvonimirjevem gradu, odkar je živahna deklica s severa kratkočasila puste obraze kraljevega obličja. Dan na dan so se vrstili izleti in pojedine, igre in plesi, Dražna je žarela kakor jablana ob cesti in bližal se je vedno bolj tisti jesenski dan, ko bo treba jablano obrati, da ne pride nepoklicani tat in obere skrivaj zrelo jablano.

Teške ure so se pričele za Dobrožita in vedno bolj mrk je bil njegov pogled. Spanec ga je zapuščal in njegove oči niso našle pokoja.

Bil je lep jesenski dan in južno solnce je žgalo kakor poleti na severu. Dobrožit je poizvedel, da sta njegova dva prijatelja iz Češke še v Ogleju, vračajoč se iz Rima, in da bi rada govorila z njim.

Vzradostilo se je njegovo srce in menil je, da se mu ponuja ugodna prilika, da bi ubežal s svojo varovanko.

Dobil je dovoljenje kraljice Jelene, ki mu je ponudila svojo ladjo.

»Toda glej, Dobrožit, da se vrneš do jutrišnjega večera! Drugače ne bi bilo dobro zate in za Dražno. Kralj je oster gospodar in gorje ti, če mu nisi poslušen.«

»Tako mi Boga!« se zakolne Dobrožit, ali njegovo srce je ta zakletev čudno pretresla.

Ladja je bila pripravljena za odplovitev. Veselega srca in vedrega lica se je Dražna poslovila za dva dni, da vidi spet častitljivi Oglej — ne tako Dobrožit. Nebo je bilo jasno kakor ribje oko, v njegovo srce pa je došla težka megla, ki se ni dala pregnati. In ta megla se je pomnožila s črnim oblakom, ki je plaval za ladjo. Radovan je tudi odpel svojo ladjo in bežal v hitrem toku za njegovo ladjo.

Mornarji so veslali, da jim je že znoj tekel raz čelo, ali Radovanova ladja je bila hitrejša. Dobrožit ukaže mornarjem veslati za Lošinjem. Ob Čresu se obrne za otok Krk, dokler se ne izkrca ob Reki. Radovan je zgrešil Dobrožita in jadral dalje proti Ogleju.

Dobrožit najame konja in nadaljuje pot po suhem. Že je bil na tem, da bi potoval naravnost proti Trnovemu, ali skrb za rojaka ga je gnala proti Ogleju. In dospel je srečno.

V gostilni pri »Korotancu« je našel Smila in Kojato. Bilo je veselo svidenje in možakarji so bili dobre volje, ker jim je Dražna delala družbo.

Toda skrb Dobrožitova še ni bila pri kraju. Kraljeve ladje mu ni bilo mar, saj je vedel, da mornarji znajo sami domov. Ali Radovan se je gotovo potikal še po Ogleju in iskal Dobrožitovo dragico. Zato je priganjal svoje tovariše, da se čim hitreje pomaknejo iz mesta. Dobili so konje in pot se je nadaljevala.

Na trgu Sv. Ivana ob vodnjaku so stali konji. Možakarji so še pili v gostilni čašo vina na srečen pohod, le Dražna je stala odpravljena pri vodnjaku in držala malega rjavca, ki naj ponese njeno telo gori v Korotan. Spomini iz Spljeta so ji polnili dušo in skoro ji je bilo žal, da se je poslovila tako čudno od Radovana. Ti Hrvatje so vendar le dobre duše in nehvaležno se ji je zdelo, da jo je Dobrožit tako po tihem odpeljal.

Že zasede svojega rjavčka in zajaše počasi okrog vodnjaka.

V tistem hipu se prikaže izza vogla neznan jezdec s kapo zakrivačo in kakor bi mignil, pograbi rjavca za uzdo, jahalko pa za pas in jo pritisne k sebi na svojega konja. Dražna vsklikne, a že tiči debela cunja v njenih ustih.

Kakor bi trenil, izgine neznani jezdec s svojim plenom čez Puščavnikov most in dalje po cesti.

Dobrožit prihiti iz gostilne, ko čuje vsklik na trgu. Groza ga spreleti in kolena se mu šibijo. Razne misli prešinejo njegovo dušo, ali takoj si misli, kaj se je zgodilo. »Sam Radovan je odpeljal Dražno,« si misli in brž hiti do pristanišča. Toda nobenega sluha o Dražni. »Radovan se je odpeljal za rana proti domu,« so mu rekli.

Spet se vrača in sledi konjskim kopitom. Kmalu je bil na sledi. Eden konj je imel obrnjene podkve nazaj, drugi manjši naprej.

Dobrožitu se je zjasnilo. Roparski vitez je moral ukrasti Dražno. Podkve njegovega konja so bile obrnjene nazaj, da zmeša sled, a Dražninega rjavca podkve so bile obrnjene naprej. Čudil se je, da je ropar vzel s seboj tudi konja. Menda vendar Dražna ni radovoljno pobegnila? In če je, potem ni ropar, ampak Radovan, ki je odpeljal Dražno. Žalost je legla Dobrožitu v srce in šele Smil in Kojata sta ga nekoliko potolažila.

»Kaj hočeš? Nič ne odlašajmo in se podvizajmo, da roparja dohitimo,« svetuje Kojata.

Takoj zasedejo konje in poženo v najhujše diru. Precej časa že pode po prašnati cesti, dokler ne izgube sledi dveh konj. Tam v bližini gradu Vialtov opazijo, da ni več sledu podkve malega konja. Ali to preganjalcev ne preplaši.

»Najbrž je utrudil enega in zajahal drugega spočitega,« omeni Smil.

Jezdeci jašejo hitro, dokler ne dospejo vrh Hrušice. Konji so bili utrujeni in so stopali počasi. Jutranja zarja je sušila jutranjo roso. Dobrožit zasleduje podkve. Pridejo do precejšnje luže in Dobrožit opazi v blatu izpodrezane rogove konjskih nog.

»Ropar je spremenil svojo pot. Vidva jezdita svojo pot dalje čez Vrhniko in Ljubljano proti Kranju, koder se najdemo. Jaz pa grem za roparjem,« reče Dobrožit in požene svojega konja mimo Vrhnike proti Ljubljani, odtod mimo Lesnega brda na Polhovi gradec, dokler ni prišel do Št. Vida. Sledil je še vedno nazaj obrnjenim podkvam. Ob Savi je jezdil dalje, dokler ni zagledal črnega zidovja mesta Kranja.

Ali sledovi podkev so naposled izginili pod Šmarjetno goro. Dobrožitu se je jelo svitati v glavi. Jaše dalje, dokler ne pride do Stranskega gradu ob Kucni.

Kar začuje žensko javkanje.

Brž skoči s konja, ga priveže k smreki, sam pa leze po vseh štirih proti kraju, koder je čul ženski glas. Že je blizo grajskega zidovja. Močna vrv je visela po zidu.

»Primi za vrv, drugače te vržem v Savo!« zakliče našemljeni jezdec.

»Usmili se me!« ga prosi deklica, zagrnjena v velik moški črn plašč.

Dobrožit je poznal Dražno. Sveta jeza ga pograbi, izdere meč, skoči kakor ris iz zasede in mahne po neznancu, da je ta omahnil z roko, s katero je držal deklico.

»Uh, potegni!« zavpije, in preden je Dobrožit pogledal deklici v obraz, že neznane roke vlečejo roparja po zidu na vrvi, katere se je držal z desnico. Z leve rame mu je škropila kri po zidu.

»Dobrožit, moj rešitelj!« vsklikne Dražna z zategnjenim glasom.

»Le brž za menoj!« zakliče starec, potegne svojo varovanko za roko in kmalu jo posadi pred se na konja. Hitro jašeta ob Savi ... Tam, koder je delala Sava široko pa plitvo strugo, se Dobrožit zakadi v vodo in preplava deročo reko. Ko se je konj poslednjič zakril v valove, sta že čula jezdeca topot konjskih kopit ob Savi ...

Konj je skočil na kopno, se je stresel in kakor bi trenil, se je zgrudil na zemljo.

»Počivaj sladko!« mu zakliče Dobrožit in pelje peš svojo rešenko po skalnatem bregu proti »durcam« kranjskega mesta.

Globoko je segel po sapo, ko prilezeta vrh stopnic, udaril s pestjo po durih, da se je skala potresl.

Mase duri se odpro, Dobrožit se opraviči in mirno stopa z deklico proti Škrlevcu.

»Sediva na klop, da se oddahneva!« reče Dobrožit in deklica ga uboga. Solnce je sijalo na klop in potnika sta sušila svojo obleko ob žarkih zgodnjega solnca.

»Kako si vendar prišla v pest temu roparju?«

»Kakor nad Mosburgom. Prijahal je, ko sem sprevajala svojega rjavca okrog vodnjaka, in preden sem se zavedla, sva že bežala mimo Sv. Sira na trg vseh Svetih, odtod pa skozi Videmska vrata na plano. Nato sem se onesvestila in se zavedla šele v Vipavski dolini.«

»Ali je bil to taisti ropar, ki je bil pred dvema letoma bičan v Ogleju zaradi tebe?«

»Ni taisti. Oni je bil Vialtovih eden, ta pa je najbrž hlapec stražiških vitezov.«

»Bore Dražna! Toda zdaj je treba pogledati po naših sopotnikih. Vsekako morata bili že tukaj. Oglasimo se v gradu, ker mene poznajo ondi.«

Na pragu dvoriščnih vrat se prikaže Tipold, spremljevalec češkega prošta:

»Odkod vidva, potnika? Kaj sta tako mokra, kakor bi vaju povil mokre v cunje? In ta deklica! Ta ni preprostega stanu.«

»Jaz sem Dobrožit, stari znanec češkega kneza Svetobora in možniškega grofa Koclja. Na potu sem iz Ogleja in čakam še dveh znancev, ki sta potovala z menoj.«

»Dva Čeha, ali ne?« »Tako je, Smil in Kojata.«

»Ta dva sta že naša gosta. Žiznec, pokaži se semkaj!« zakliče Tipold proti hlevu.

Žiznec prihaja in izpregovori z zaspanim glasom: »Ti ne veš, Tipold, kako je danes moja glava težka. Nezdravja mi, če bom še kdaj tako nečloveško pil kakor sem snoči. Mislil sem, da pijem koroško kislico, pa sem pil goriško sladčico. Pa naj bo, saj je bilo vse to na zdravje našega češkega kneza, ki mu Bog podeli dolgo življenje.«

Dobrožit je spoznal po glasu svojega starega znanca in se je nemalo začudil, ko ga zagleda.

»Žiznec, kaj delaš ti tukaj?« ga pozdravi.

»Dobrožit, ali so te iz tal izkopali? Ljubi, dragi, prisrčni moj Dobrožit!« se oglasi Žiznec in objame prišleca.

»Oh, pa Dražna, gospodična Dražna! Kdo bi si mislil, pa taka, vsa mokra, vsa raztrgana in v tem mrtvaškem plašču? Govori, Dobrožit, povej, kako te je spak sem prinesel? Saj si vendar hodii okrog hrvatskega kralja in mu vihal dolge brke? Tu se čudeži gode.«

Tako bi bil Žiznec še modroval in poizvedoval, da ni prišel sam češki knez na dvorišče in odpeljal Dražno v grad.

Pripovedovanja in začudenja ni bilo ne konca ne kraja. Svetobor je pohvalil Dobrožitovo postopanje in se je veselil, da je odpeljal Dražno s hrvatske zemlje.

»Uboga Dražna! Zavij se dobro v kožušček in jej in pij, da prideš k moči in zdravju,« je govoril Svetobor.

Dražna je bila otožna. Mraz jo je tresel in ni se ji ljubilo jesti. Samo žeja jo je mučila in Svetobor je bil v skrbi za njeno zdravje.

V kuhinji pa se je grel ob ognjišču stari Dobrožit in pripovedoval svoje dogodbe svojim sohlapcem.

»Prav tak je bil kakor tisti-le tam v kotu v veži, s katerim sem imel jaz opravila. Ali bodite brez skrbi. Tako sem ga česnil po rami, da je ne bo več gibal, čeprav je ortenburške krvi. Odnesel mi je sicer pete, ker so ga potegnili čez zid po vrvi, ali Dražno sem mu pa vendar-le odnesel.«

»Čast ti!« so klicali hlapci Dobrožitu.

Gori v gradu pa je Svetobor nevoljen govoril hišnemu gospodarju:

»Ti-le stražiški vitezi pa ti ne delajo časti, presvetli grof!«

»Vem, da ne,« odvrne kranjski grof. »Toda potrebujem neobhodno ta grad v svojo obrambo. Res je moj brat ondi gospodar, res, da so mi ponujali brizenški škofje zanj veliko vsoto, da bi ga razdejali, toda časi so hudi, prijatelj! Pravica pesti vlada pri nas in cesar je predaleč, da bi nas ščitil.«

»Časi so hudi, imaš prav, Oto,« potrjuje Kocelj.

»Moja soseda, bivša mejna grofica Zofija na Bledu, mi je pravila, da ji piše njen ženin iz Saksonskega, da se Sasi zopet upirajo in da utegne cesar poleg Čehov tudi Korotane poklicati, da gredo upor zadušit,« je izpregovoril zopet Ortenburški.

»Dobrožit, ki je ubežal iz Hrvatske, nam je pravil, da so tam zelo razburjeni na Švabe. Cesar je pri Hrvatih na slabem glasu, ljudstvo gori za papeža, kralj Zvonimir komaj čaka, da gre v ogenj za krst častni in slobodu zlatnu. Pripravljeni bodimo, da nas Zvonimir obišče že tretjič,« meni Svetobor.

»Ljutold je moder in junaški knez. Ne verjamem, da bi se ga upal Zvonimir napasti,« pravi Kocelj.

»Hm, Ljutold je ves cesarjev in ravno zato, ker je ves cesarjev, Zvonimir pa ves papežev, utegne priti do razpora,« izpregovori zopet Svetobor. »Samo namigne naj Gregor v Rimu in vojsko imate pred durmi. Pred dobrim letom sem komaj potlačil napeto razmerje in osebno dokazal hrvatskemu kralju, da mu Ljutold ne želi nasprotovati in da hoče ošabne nemške grofe trdo prijeti radi krivic, ki jih delajo Hrvatom na gosposveškem Blatu. Zdaj pa se zopet krhajo dobri odnošaji in le bojim se, da bi beg Dražne slabo vplival na sedanje razmere.«

Dražna pogleda pomenljivo na Svetobora pri teh besedah in tiho izreče:

»Imaš prav, kneže! Toda vedi, da narod ni za vojsko, ampak latinska stranka v Hrvatih. Spljetski škof Lavrencij vedno ubija dvornikom bojno misel v glavo, kninski škof in kraljevi kancler je zoper vojno.«

Gorkota je prevladala nežno telo gospodične Dražne in začela je uživati.

Ko drugi dan zatrobi rog za odhod, tudi Dražna ni več čutila slabosti in je odrinila s svojo družbo v Korotan.

Na gosposveškem polju so se potniki razdelili. Večina je odjahala proti Mosburgu, le Žiznec je dobil povelje, da popelje Dražno na Osoje. Bali so se za njeno telesno varnost, zlasti ker so se bližali nemirni časi, in Svetobor je sklenil, da jo spravi v varno zavetje v benediktinski samostan na Osojah. Dragožit je imel spremljati Svetobora s Kojatom in Smilom na Češko, zato je bilo še celo potrebno, da se Dražni zagotovi varno zavetje.

Zato je Žiznec krenil za Vrbskim jezerom in jezdil čez Ture s svojo varovanko. Listje je že rumenelo in kljub solnčnim žarkom je tih mraz pretresal ude.

»Gospodična, tebe zapremo v moški samostan. Nezdravja mi, ako sem kedaj še to slišal.«

Dražna boža svojega rjavca po gosti grivi in se iz srca zasmeje. Pogleda svojemu spremljevalcu v oči, črne trepalnice se ji dvignejo, črne zenice se premaknejo in pomenljivo reče:

»Žiznec, ti si starec, a srce ti je mlado. Škoda, da nisi ti mene spremljal po Hrvatskem. Ne bila bi prestala toliko strahu in požrla toliko praha.«

Žiznec se zagleda v dekličje sanjave oči, srce mu zatrepeče od laskave hvale, iz prsi pa se mu izvije globok vzdih:

»O, o, Dražna moja, skoro se ne motim. Ako me oči ne varajo in spomin ne zapušča, tedaj bi trdil nekaj takega, česar si ti ne misliš.«

»In to bi bilo, Žiznec?«

Deklica ustavi svojega konja v klancu in pričakuje odgovora. Oproda je v zadregi in skoro mu je težko, da ni brzdal jezika.

»Ako pogledam tebi v oči, gospodična, ako motrim tvoja polna lica, tvoj ploščnati nos in polne ustnice, tedaj se mi zdi, da je v tvojem obrazu nekaj podobnega kakor v obrazu osojskega mutca.«

»Pa — a, starec! Kaj se ti sanja? Komaj vem za tega brata in ga ne poznam osebno.«

»Stavil bi glavo, da je med vama nekaj sorodne krvi,« se ojunači Žiznec. »Morda je ravno to vzrok, da so te poslali na Osoje. E, Žiznec ni prazna glava in je že marsikaj potuhtal, česar drugi niso mogli.«

»Ha, ha, Žiznec, kako je še mlada tvoja domišljija, dasi nisi več mlad. Kako ti more priti na misel kaj takega? Čuješ še naposled travo rasti, ako postaneva še dlje,« pravi Dražna in požene konja.

Ali stari oproda si ni dal tako hitro besede zapreti.

»Odkod je vendar tvoj rod, žlahtna deklica, da te vse tako rado ima in da se pulijo za-te kakor za kraljevo krono.«

»Bog zna in Mamka božja! Pojdiva rajši, Žiznec!« In Dražna začne peti:


Adam je močno zažvižgal,
pa je Evo pribrlizgal,
Eva je močno žvižgala,
revlca pa nič ni znala,
ala, ala, ala, ala!


Oprodi je šumelo po ušesih, konja sta strigla z ušesci, a starec se tudi s pesmijo ni dal ugnati.

»Gospodična, ti si navihana! Zakaj ne poveš, odkod si doma?«

»Dobrožit mi je pravil,« odgovarja naposled Dražna, »da je bila moja mati na gradu Podivinu, ko so me nosile rojenice. Poznala pa nisem svoje matere, ker me je Dobrožit redil s kozjim mlekom.«

»Dobrožit je vendar tvoj oče, ali ne?«

»Povprašaj ga, jaz ga nisem vprašala še nikoli,« odvrne deklica skoro nevoljno in zopet začne peti:


David je na pljunko bil
da jo je razbil,
bil, bil, bil, bil, bil.


Že sta dospela vrh Tur in zagledala v daljavi površino Osojskega jezera. Okorno samostansko zidovje se je pokazalo izza drevja in bližnje predgorje je objemala skrivnostna senca.

»Viharni dnevi se nam bližajo in skoro gotovo bomo imeli drugo spomlad vojsko v deželi,« prekine spet molk stari oproda.

»Takrat bo lepo življenje,« nadaljuje Dražna z navdušenjem, »ko začno vitezi jezditi v bojni opravi po naših dolih in se bo glas vojne trombe razlegal čez vrhove. Veselim se tega trenotka in nič ni prijetneje za moje uho, ako se čuje rožljanje mečev, ako se čuje vojni rog ter se zbira nepregledna četa hrabrih vojnikov, da branijo svoj dom. Ne pozabim nikoli, kako sem gledala kot mala deklica češke vojnike, ki so se zbirali v Pragi, da odkorakajo na bojno polje.«

»Dražna, ti si tako brez strahu? Saj menda nisi moški! Ako je tako, potem ne vzdržiš na stolpu samostanskega zidovja, kadar izbruhne vojska.«

»Grem na Osoje, ker tako hoče Svetobor, ker je to želja dobrotnega Žizneca. Saj se ve, da šibka deklica ne more Bog ve kaj v vojnih časih. Ako pa bi izvedela, da je moj dobri Žiznec v nevarnosti ali moj blagi Dobrožit v zadregi, ali češki knez v škripcih, tedaj me ne zadrži samostansko zidovje in me ne odvrne nobena pozemeljska sila, da ne bi šla na pomoč svojima zaščitnikoma.«

»Čast ti bodi, Dražna! Nezdravja mi, ako bi kedaj pozabil na-te. Toda glej tja doli! Ribičeve kolibe ni več. Kaj neki to pomeni? Menda vendar tu že sovražnik ni divjal?«

Potnika se bližata obrežju, razjašeta in Žiznec vrže konopec svojega konja Dražni. Sam stopi oprezno k jezeru.

Oba čolna sta stala še vedno priklenjena ob kolu, le o kolibi ni duha ne sluha. Samo ognjišče je stalo sredi stavbišča, pa prazno in brez pepela. Žiznec se ozira okrog, a ne najde nobene sledi po ribičevih. Zamisli se in ozre v jezero, ki se je penilo in zibalo v dolgih valovih. Ali površina je bila gladka, jezero jasno in bližnja drevesa so se v njem zrcalila.

»Oho, kaj pa to?« vzklikne Žiznec hipoma, zazrši pod vodno površino Stojdragovo kolibo. Nerazložljiva se mu zdi ta sprememba in razne misli mu šinejo v glavo.

»Hej, Žiznec, kaj se čudiš?« začuje se znan glas iz bližnjega grmovja. »Pridi bliže, da te rešim dvomov.«

Stari oproda se ozre in stopi hitro skozi grmovje, dokler ne zagleda Stojdraga, ki ga je smejoč se pozdravil pod visoko skalo. Dim se je valil izpod nje in srna z lisico vred sta ležali pred votlino.

»Kaj to pomeni, Stojdrag?«

»Le vstopi, da kaj založiš. Ljutica pripravlja obed,« odvrne Stojdrag.

Skoro nezaupno stopi Žiznec v votlino, v kateri je bilo prostora za celo družino. Ljutica ga prijazno pozdravi in mu potrese žuljavo roko, da se je Žiznec kar zasopel.

»Ti se čudiš,« nadaljuje Stojdrag, »da me najdeš v tem medvedovem brlogu. Ali stvar je taka. Celo poletje se že govori o vojski in takrat mora biti vsak pravi deželan na straži. Tako sva tudi midva z Ljutico zrinila leseno kolibo v jezero in jo obtežila z veliko skalo, da ne more splavati na površje. Sovražnik je ne pojde zažigat v vodo. Midva pa sva si ta čas izbrala svojo streho pod to skalo, da nama sovražnik ne more blizu.«

»Ali meniš, da je vojna gotova?«

»Naš žrec na Perunovi gori sklepa to iz živalskega drobovja in iz poleta ptic.«

»Nezdravja mi, da niti meni ne bi prišel na misel tako modri načrt.«

»Kam pa kolovratiš? Tebe niti Morana ne pričaka doma, Žiznec!«

»Imaš čisto prav, starina! Danes grem zopet enkrat v samostan, da se napijem dobrega vina. Tjakaj peljem tisto gosposko deklico, ki čuje na ime Dražna; saj veš, tistega Dobrožita hčer, kakor pravijo.«

»Ej, Dobrožita! Kaj ga ne bi poznal! Saj je bil dolgo časa naš človek, dokler ga ni premotil črnorizec in mu vlil vode na glavo. Perun ga preganja, ker se je izneveril,« odvrne ribič in lahka meglica je šinila čez njegove oči.

»In kaj veš ti o njegovi deklici?«

»Tista Dražna ni njegova.«

»Čegava neki je?«

»Čegava neki? Tisti vaši krščaski knezi tudi niso tako čednostni, kakor jih uči njihova vera in Dobrožit je sam pravil, da je njegova deklica hči nekega kneza.«

»Bes te jaši, katerega?«

»Tega ne vem povedati.«

»Seveda ne, kar tudi Dobrožit ni vedel, ampak te je prav grdo nalagal, zakaj pagani imate menda za dobro delo, ako kristjane obrekujete,« odvrne Žiznec, dasi je v srcu drugače mislil in ga je Stojdragova izjava le potrdila v njegovi slutnji.

»Žiznec, ti sodiš nas krivično,« poseže vmes Ljutica.

»E kaj, Ljutica, hvala ti lepa za okusen obed! Jaz moram odhajati. Dražna je sama pri konjih in skrbi me, da se ji kaj ne primeri. Saj že tako sami vragi plešejo okrog njenega telesa. Ljutica, ti se pa hitro pripravi, da naju prepelješ čez jezero,« skonča oproda.

Stojdrag odide z oprodo iz votline in v nekaj hipih sta že na mestu, koder je stala koliba.

»Dražna, hoj!« kliče Žiznec že od daleč, ne sluteč nič hudega. Ali Dražna se ne oglasi. Oproda zakliče z močnejšim glasom, a le odmev se vrača iz gozda. Stopi s Stojdragom na mesto, koder je pustil konje in Dražno, a ni ne duha ne sluha ne o konjih, ne o Dražni.

»Za pet Kristovih ran, kaj to pomeni? V tla se ni udrla, sama pa tudi ni ušla. Menda naju saj ni kdo zalezoval?« tarna oproda.

Stojdrag sledi po tleh in opazi, da so se konji obrnili čez Ture po taisti poti, po kateri je on dospel.

»O moj živi dan, kaj naj počnem? Jaz negoda, da sem bil tako brezskrben! Niti konja nimam na razpolago, da bi zasledoval svojega zalezovalca. Tako me še ni Bog udaril, kar hodim po svetu. Ali naj se vrnem domov brez konja in brez Dražne? Ali naj se prepeljem čez jezero in poprosim opata, da mi pokaže vrata? Stojdrag, pokliči še ti na pomoč svoje bogove!«

»Hudo je to, Žiznec, vile naj te tolažijo! Vendar bi ti jaz svetoval, da greš v samostan in razodeneš tam svojo nesrečo. Posodili ti bodo konja in ti dali spremljevalca.«

Žiznec je sedel na tleh in si tiščal glavo z rokami.

»Nezdravja mi, če bom še kdaj ženske spremljal po svetu. Vse drugo prej kakor to! Dražna, ljuba moja Dražna! Stavil bi, da jo je odpeljal tisti, ki jo je odpeljal prvikrat. To mora biti sam antikrist, ki tako poželi po nedolžni deklici! Stojdrag, tvoj nasvet je pameten. Kar odkleni čoln in zaveslaj.«

Ribič dvigne potrtega oprodo in čez nekaj trenotkov se čoln že giblje po jezeru. Hitro vesla starec in tolaži obupanega hlapca. Ko sta že blizo nasprotnega obrežja, se naenkrat začuje od one strani posmehljiv klic:

»Starec, ali vidiš Dražno?«

Stojdragu pade veslo iz roke in toliko da mu ni ušlo v jezero. Žiznec pa zakliče bolestno in obupano:

»Dražna!«

Tam na široki skali na dolenjem koncu jezera se je pokazal ropar, sedeč na svojem konju z Dražno pred sabo, poleg sebe pa oba uropana konja. Ali tisti hip porabi ugrabljena deklica vso svojo moč in preden se ji je mogel ropar ustaviti, poskoči v jezero. Valovi so zašumeli, ropar zasuče konja na zadnjih nogah in izgine v gozdu. Ostala konja sta izgubila ravnotežje in oba se zvalita ob skali kraj jezera ...

Stojdrag hitro spozna položaj in obrne čoln proti skali. Tudi Žiznec je veslal, da se je čoln hitreje pomikal na kraj nesreče.

Dražna je skušala plavati, vendar jo je obleka ovirala, da je jela pešati. Le Žižnecev glas je bil, ki ji je dajal pogum, da se je borila z valovi z vso silo. Od daleč ji je oproda ponudil veslo, ki se ga je krčevito oprijela. Z mnogim trudom sta veslarja spravila deklico v čoln, koder je omedlela. A kmalu se je zavedla in tresočo se kakor šiba na vodi sta jo položila na solnčno obrežje. Tudi konja sta se srečno izmotala iz močvirja in veselo zarezgetala, ko jima pride Žižnec nasproti.

Obup se je spremenil v veliko veselje, ko so vsi stopali za obrežjem proti skalnati votlini. Dražna se je ogrela ob ognjišču in postajala dobre volje. Pravila je svojo zgodbo tako, da se je Žiznecu drobovje treslo.

A tudi Ljutici ni bilo prizanešeno. Čula je izzivajoče in obupne glasove od jezera ter je šla odpenjat ostali čoln, da gre na pomoč. Kar skoči za njo neznan človek na konju z našemljenim obrazom in jo potegne k sebi, da bi jo odpeljal. Ali orjaška paganka pograbi s svojimi pestmi roparja za ramo in ga stisne tako krepko, da mu je zmanjkalo ravnotežja in toliko, da se ni prevrnil s konja. Ropar poseže po nožu, dekle odskoči in pograbi za veslo, s katerim mahne po napadalcu. Zadela je le konja po hrbtu, da je ta vsled bolečin vrgel zadnji nogi kvišku in prekopicnil jezdeca čez glavo. Nož se je roparju zasadil v stegno, da je kri brlizgnila za moža visoko, a jezdec ni izgubil glave. Požene se na oplašenega konja, ta se pospne spet na zadnji nogi in pade z jezdecem znak na tla. Takrat je Ljutica drugič posegla z veslom, a ni bilo več treba. Ropar si je zlomil tilnik in izdihnil svojo grešno dušo, kakor bi pobil zver na polju.

Ljutica se je tresla srda, a skoro jo je lomil strah, ko pristopi in vidi, da se jezdec ne gane. Vest jo je zapekla, češ da je ubijalka.

Obrača jezdeca, ga kliče, mu potegne z glave kapo zakrivačo, mu moči senca, a ropar se ne gane.

»Oh, mrtev je!« zaihti Ljutica.

»Prav mu je!« zavpije Žiznec in ga sune z nogo.

»Morana ga je zadavila, « pristavi Stojdrag.

Zdaj šele se Žiznec zave, da je to Ljutičino delo.

»Za Boga svetega, kaj to pomeni?«

Ljutica začne pripovedovati:

»Tako mi Svetovida! Ko sem odpenjala čoln, da vam grem na pomoč, pa me pograbi od zadaj ta nepridiprav. Spoprijela sva se, on poseže po nožu, jaz po veslu in udarim po njem. Veslo je zadelo konja, da se je jezdec zvalil na tla. A bliskoma je bil spet na konju. Posežem še enkrat po veslu in zadenem. Konj in ropar se zvalita na tla.«

»Slava tebi, Ljutica!« kličejo sodrugi.

Žiznec pogleda konja, ki je hrskal in brskal po zemlji. Hrbtenico si je zlomil.

»Ta ne bo več za rabo,« vsklikne oproda in udari z veslom po konjski glavi, da se je žival stegnila.

Roparja pokopljejo, pa odidejo v votlino. Žiznec je sedel ob ognju in zadovoljno motril deklici.

»Veš kaj, Dražna, kriv sem vendar le jaz, ker sem te pustil toliko časa samo na samoti,« se opravičuje oproda.

»Ti si moj rešitelj, Žiznec!« odvrne Dražna.

»Vile naj ti spletajo vence slave, Žiznec,« ga blagruje Ljutica, »in pes ga ubij, kdor bi se lotil tvojega zlatega srca. Perun je pomagal tudi meni, da sem ugonobila skupnega sovraga.«

»Bog bodi zahvaljen, da smo se srečno rešili,« pristavi Dražna. »Že vidim, da je zadnji čas, da se zaprem v trdno zidovje. Ako še tavam okrog, bodem nesrečna jaz in moji zaščitniki. Žiznec, odidiva!«

Stojdrag je čuval konje, Ljutica pa je prepeljala potnika čez jezero. Solnce je že plulo v zaton in večerna zarja se je delala v daljavi, ko sta potnika stopila na samostansko porto.

Kocljev oproda je močno potegnil za zvonec. Stari vratar je takoj pomolil glavo skozi linico in nezaupno vprašal, kaj hoče imeti došli popotnik. Zlasti deklica ob njegovi strani mu je vzbujala radovednost.

»Kaj me ne poznaš, starina? Saj vendar nisem prvikrat pri vas. Kar odpri nama, pa je.«

»To ni kar tako, kakor si ti misliš, Žiznec! Žensk pri nas ne sprejemamo drugačnih, kakor tiste, ki so žlahtne krvi.«

»Ta je žlahtne krvi, prijatelj!«

Ko sta se vratar in oproda prerekala, je Dražna motrila kip sv. Benedikta nad pročeljem in napis z različnimi črkami: Beati, qui habitant in domo tua, Domine.[29]

»Obvestite prečastnega gospoda opata, da imava važna poročila od cesarskega palatina,« se vtakne vmes Dražna.

Vratar takoj zapre linico in četrt ure pozneje sta že sedela Žiznec in Dražna v obednici.

XII.[uredi]

Brat Audiosus jima je nosil na mizo, da sta se okrepčala. Žiznecu se je pri vinu razvozljal jezik in silno rad bi bil govoril na dolgo in široko o junaštvih preteklega dneva, ko bi ga kdo poslušal. Brat Audiosus z dolgo, črno brado in belim habitom je samo poslušal, a ni črhnil besedice. In to je Žizneca jezilo.

»Vem, da imate večen molk v samostanu, ali pri gostih je izjema. Zakaj ne govoriš, brate?« povpraša Žiznec došlega strežnika, a ta je le migal z ramama in besedice ni bilo iz njegovih ust.

»Nezdravja mi, Dražna, če je to samostanski brat, kakor se gre. Saj vendar nisem prvikrat tukaj in še vselej smo malo pokramljali, kadar sem prišel, danes pa nič. Škoda, da se dela noč. Jaz bi jo najrajši pobral iz te dolgočasne hiše,« se jezi oproda.

»Počakaj, potrpi, Žiznec! Saj ne gori voda,« opomni Dražna.

»Tebi je gorela voda danes opoldne, a zdaj nama gori vino. Veš kaj, dražestna Dražna, ali ni ta brat Audiosus podoben tebi kakor brat bratu? Oči, nos, usta — vse je tvoje.«

»Iz tebe govori vino, Žiznec!«

»In vino veritas,[30] pravijo menihi. In res je tako,« potrjuje Žiznec.

V tistem hipu se odpro duri obednice in noter stopi sam opat. Žiznec se hitro izmota izza mize in spoštljivo poljubi roko. Za opatom je stal nemi brat.

»Kakšne novice prinašaš, Žiznec?« povpraša opat sela.

»Milostni gospod opat, cesarski palatin me je poslal, da spravite to dekle v varno zavetje. Vojska se nam napoveduje in gospod palatin je uverjen, da bo dekle najbolj varno pod okriljem vaše milosti,« skonča oproda in si pogladi sivo brado.

»Kakšna znamenja za vojsko ima moj brat?« povpraša dalje opat Kocelin.

»To-le dekle je bilo na obiskih pri hrvaškem kralju Zvonimiru in ve mnogo povedati. Ako češki knez Svetobor ne pogladi brade Zvonimiru in Ljutoldu, deželnemu knezu, je vojska neizogibna.«

»In drugih znamenj ni?«

»Deželni knez je poslal sele do vseh grofov v Korotan, da naj se oborožujejo.«

»Oboroževanje še ni vojska,« odvrne opat. »Odkod si ti, devica?«

»Jaz sem sirota, ki tonem v dobrotah cesarskega palatina in naklonjenosti kneza Svetobora. Ne vem, kdo mi je dal življenje, ne vem, kdo me je dojil, ne pestoval, vem samo, da sem se porodila na gradu pri Olomucu in da se nimam sramovati svojega očeta,« odgovarja ravnodušno Dražna.

Ko je ta govorila, je Žiznec motril nemega brata v ozadju in mu ni ušla solza, ki se je pocedila po licih in bradi brata Audiosa.

»Frater Audiose, tebi izročim v skrb to ubogo deklico! Pelji jo v stolp onkraj božje njive nad jezerom, preskrbi ji vse potrebno in ji postrezi, dokler ne mine strah pred vojsko. Ti pa, Žiznec, se dobro odpočij in zarana se vrni v Mosburg z naročilom, naj se brat zanese name v vseh zadevah. Češki knez naj se zglasi pri meni, preden odide iz Korotana,« skonča opat in odide.

Žiznec poljubi roko opatu in se poslovi od Dražne, ki jo je odpeljal brat Audiosus.

Še precej časa je sedel za mizo in praznil majolko, dokler ga ni eden bratov odpeljal k počitku. Počival je sladko, sanjal ljubko, na uho pa so mu zveneli glasovi samostana, ki so odmevali iz kapele:

»Psallite Deo nostro, psallite!«[31]

XIII.[uredi]

Oprodo mosburškega grofa je nekam čudno pretreslo, ko se je vrnil in izvedel, da deželnega kneza ni doma. On pa je pravil osojskemu opatu s tako resnobo, kako knez pošilja sele na vse strani zaradi oboroževanja. Zato je precej omilil svoje besede, ko je drugi dan drugič pripovedoval v Mosburgu o svojem poslanstvu.

Ni pa minilo niti teden dni, da je Svetobor pričakal dohod deželnega kneza. Že je mislil, da odrine prej v Čehe in na povrnitvi Ljutoldu razodene uspehe svojega poslanstva v Spljetu, kar zatrobijo rogovi na gosposveškem polju. Knez Ljutold se je vračal iz Lombardije, pa slabe volje. V Italiji mu je bila sicer bojna sreča s cesarjem Henrikom ugodna in po trikratnem naskoku je zavzel cesar rimske okope s češkimi vojniki pod poveljstvom viteza Viprehta Grojskega. Češki vitez si je s tem prislužil za ženo Vratislavovo hčer Juto, korotanski knez Ljutold pa je med tem plenil po posestvih tuscijske grofice Matilde, ki je bila vdana vazalka rimske stolice, in je za plačilo dobil dovoljenje, da se je vrnil domov in smel spotoma pustošiti po Dalmaciji. Ljutold se je izkrcal v Belem gradu, opustošil staro mesto in plenil po deželi. Ali sreča ga je zapustila in naletel je na odpor, ki se ga ni nadejal. Veliki hrvaški župan Vecelin je prihitel z oddelkom vojnikov in ga prepodil. Za Humom ga je že čakal Gejza, vojvoda ogrskega kralja Kolomana, in ga tako namlatil s svojo izbrano četo, da je Ljutold moral bežati in marsikateri njegovih Korotancev je obležal med skalami. Srd je kuhal Ljutold nad ponesrečenim napadom in se je hotel osvetiti. Spotoma je odpeljal v sužnost župana Andrejčiča, hrvaške županije na Dobravi na gorenjem Kranjskem, Dobravce pa obtežil z visokim vojnim davkom. Ko pa se je vrnil čez Ljubelj na Krnski grad, je bilo prvo njegovo povelje, da mu ujamejo in pripeljejo župana Kukarja hrvaške naselbine na Gosposveškem blatu. Oba župana je dal ukleniti in vreči v ječo.

Ko se je knezova jeza polegla, mu je napovedal obiske češki knez Svetobor. Z resnim obrazom je pričel:

»Presvitli vojvoda! Žalost mi je legla na srce, ko sem izvedel, da si pustošil po Dalmaciji. Z velikim trudom sem potolažil ljuto srce hrvatskega kralja Zvonimira, da mi je obljubil podati roko korotanskemu knezu pod pogojem, da braniš pravice njegovih rojakov v Korotanu kot deželni knez in da ne zatiraš njihovega cirilo-metodijskega bogoslužja. Res da sem se zadržal precej časa, da ti sporočim to vest, toda moji posli v Rimu me opravičujejo. Zdaj pa je moj trud pokopan in pripravi se, da pričakaš doma Zvonimirjeve vojske in odložiš povratek v Italijo.«

Deželni knez je začudeno in nestrpno poslušal odposlanca in razburjeno odgovarjal:

» Sam črt vedi, da so Zvonimirjeve ponudbe miroljubne. Njegovo ravnanje v Italiji ne kaže miroljubnosti in papež se zanaša na njegovo pomoč. Kako bi ti verjel, kar pripoveduješ?«

»Tako mi svetca, da je resnica, kar sem govoril. Ti se biješ v Italiji za dvomljivo čast, dom pa ti je v nevarnosti. Saj veš, da je kralj Zvonimir dvakrat odšel zmagoslavno iz Korotana, pa ga greš dražiti na dom. Ali zdaj je kocka vržena in tvoja misel mora biti, kako jo ujameš?«

Ljutold se pomiri in zamisli.

Še hitreje sta hodila kneza gor in dol po viteški dvorani krnskega grada, da se je leseni tlak potresal in viteške podobe na stenah so kakor oživele.

»In kak načrt se ti rodi v glavi?« povpraša hitro deželni knez in se ustavi.

»Načrt imam, ako ga sprejmeš,« odgovarja počasi češki knez in spet začne stopati z Ljutoldom po tlaku gor in dol. »Zdaj ni drugega izhoda, kakor da takoj izpustiš zaprta župana, jaz pa pošljem dva talca v Spljet, da zagotovita hrvatskemu kralju tvojo resno voljo, izvršiti njegove predloge.«

Ljutold molči in premišljuje. Ali ne pride mu na misel pametnejši predlog.

»sicer ne misli,« reče naposled, »da se bomo Korotanci ustrašili Zvonimirjevega obiska, toda upoštevam njegovo moško besedo in potrdim tvoj načrt. Samo če ni prekesen.«

»Bog daj, da ne!« odvrne Svetobor. Kmalu potem so zarožljali ključi pozemeljske ječe. Češki knez je pomiril ob hrvatska župana, sam pa je izbral Dobrožita in Tipolda, da se urno podata na pot kot korotanska talca.

A tudi Svetobor je pospešil svoj odhod iz Korotana. Pridružila sta se mu Smil in Kojata. Potovali so čez Sungav in ob reki Aniži prestopili ozemlje Vzhodne marke, deželice Babenberžanov. Frankovski cesar Karel Veliki jo je ustanovil kot obrambno deželo proti Ogrom in Otoni so jo podelili Babenberžanom, da branijo sever proti jugu in delajo gaz do jadranske obali. Knez Leopold, vojvoda Avstrije ali Vzhodne marke, je bil pristaš sv. Stolice in zato je moral večkrat prijeti za meč, da je branil svojo marko pred izpadi zaveznikov nemškega cesarja. Ravno tisti čas, ko se je Svetobor vračal po svojih poslih v domovino in hotel priti naravnost skozi Vzhodno marko do svoje proštije v Brnu, je bila Avstrija v bojnem stanju s češkim knezom Vratislavom. Ta se je hotel prikupiti cesarju Henriku in je napadel vojvodo Vzhodne marke v njegovi deželici. Knez Leopold je hitro sklical svojo vojsko, da prepreči napad češkega kneza. Znane so bile hrabre češke čete iz raznih bojev na Saškem, Nemškem in Laškem in nemal strah je povzročil glas, da gre sam Vratislav v ozemlje Vzhodne marke. Prebivalci so gradili okope, vojniki so se zbirali pod bojno zastavo, vse se je kosalo, mlado in staro, da sprejme češkega kneza z vso vojno pripravo ter ga zapodi nazaj čez domačo mejo.

Vojvoda Leopold je bil hraber vojak in moder poveljnik. Dan na dan je snoval načrte s svojimi svetovalci, ukazoval utrjati gradove in vasi, vse z največjo naglico in moško vztrajnostjo. Njegov svetovalec je bil škof Altman, njegov vojskovodja Aco Gobarsburški. Knez je odločil, da škof Altman brani z močno posadko njegov grad, sam pa gre s svojim poveljnikom Acom iz svoje prestolice v Melku proti češki meji.

Ravno tisti čas je prestopil Svetobor ozemlje avstrijskega kneza. Zato je bilo naravno, da je naletel na nepričakovane dogodke. Čudil se je, da Vzhodna marka hrepeni po krvi in maščevanju. Vse se mu je zdelo nekaka uganjka in je sklenil najprvo poiskati starega znanca v Gottweigu. Škof Altman mu gotovo pojasni nove razmere ter mu priskrbi varno pot čez deželo. Ali kaj, ko so mu že ob meji preprečili njegove namere. O vojnem času ne pozna šale ne vojak ne kmet in oseba visokega dostojanstvenika mu je stokrat bolj dobro došla, kakor priprostega človeka. Ni čuda, da so bili dogodki češkega kneza presenetljivi že ob meji.

Njegova spremljevalca sta zapazila s svojim bistrim očesom selo ob mejni reki, okrog sela pa visoke nasipe, ki so se stegali naokrog. Toda Svetobor se ni zmenil za ta pojav in zdelo se mu je, da gre skozi domačo dežel, ako gre skozi avstrijsko marko. Saj je bil že stari znanec in od Admonta do Gottweiga, in tja do Klosterneuburga je poznal obraze menihov v Vzhodni marki.

Svetoborova pot čez Vzhodno marko je bila usodepolna. Komaj je prestopil avstrijska tla, že je opazil nenavadne prizore. Ljudje so tekali sem in tja, vsak je nosil pri sebi cepin ali motiko, sekiro ali balto in komaj je Svetobor zagledal prvo selo ob reki, že je opazil visok nasip, ki se je raztezal okrog selišča. Izza nasipa so kukale glave in se skrivale.

Svetobor bi se rad izognil selišču, vendar ga je gnala radovednost, kaj pomenijo nepričakovane utrdbe.

»V deželi je vojska, a kdo naj bi jo oblegal?« omeni Svetobor svojima spremljevalcema.

»Najboljše bi bilo, da se vrnemo čez Anižo in uberemo pot naravnost proti Pragi.« odvrne Smil, zateški župan.

»Mi smo mirni ljudje in ni se nam bati sovražnega orožja,« omeni spet brnski prošt.

»Kaj pa če je sovražnik Vratislav? In to je najverjetnejša misel. On izpostavlja povsod svojo glavo za češko krono,« ugiba Kojata, sin Všeborov.

»Potem nam ne bo dobro.« odvrne Svetobor. »Ali kaj hočemo? Ako se predstavim kot odposlanec rimske stolice, nam ne bodo skrivili lasu. Saj je vojvoda Leopold plemenit vitez in prijatelj rimskega papeža. In škof Altman mi je oseben prijatelj! Jezdimo dalje!«

Ko se potniki bližajo okopom, začnejo lesti kakor iz tal oboroženi možaki.

»Orožje odložite!« zakliče bradat mož z mečem v roki in balto ob boku.

»Mi smo papeževi odposlanci,« odvrne Svetobor.

»In kam jezdite?« povpraša spet bradati možakar.

»Na Moravsko,« odvrne češki knez.

»Moravska je zaveznica Češke. Tudi olomuški in brnski knez sta na Vratislavovi strani,« izpregovori oboroženi pešec s tulom in lokom, obračajoč se proti bradatcu.

»Ni drugače,« reče spet mož z golim mečem, »naši ujetniki ste.«

»Ali naj udarimo?« pošepeče Smil Svetoboru.

»Nikakor ne. Bilo bi prazno delo,« odvrne brnski prošt in začne odpasovati svoj meč.

»Ne bojte se, vitezi! Naša dolžnost je, da vas peljemo k vojvodi. Naš vojvoda je plemenit mož, ki vam ne bo storil nič žalega,« reče vojak s tulom in lokom.

Svetobor je odpotoval dalje brez orožja in v spremstvu štirih vojnikov.

Knez Leopold je sprejel češkega kneza na svojem gradu na Leopoldovi gori.

»Ker si Čeh, si naš ujetnik, Prečastni! Tvoja dva spremljevalca vtaknem v ječo, tebe pa na moško besedo izpustim, da se svobodno gibaš po mojem gradu.«

»Hvala ti, presvetli vojvoda! In kdaj imamo upanje, da odpotujemo dalje?« povpraša Svetobor.

»To je zapisano v zvezdah. Vendar pa morem toliko reči: kakor hitro bo mir v deželi.«

»In tega miru ti želim tudi jaz, češki podanik. Naj bog Janus že zapre svoj obraz in mir ljudem na zemlji, naj pojo angelski kori božične praznike tudi nad avstrijskimi in češkimi planjavami. Vendar si upam še vprašati, kod biva moj prijatelj Altman?«

»Tudi njega boš videl, a danes še ne. O vojnem času ne poznamo nič prijateljstva. Cenjeno mi je tvoje ime še izza zadnjega obiska, toda Čeh si, torej naš sovražnik — naš ujetnik.«

Babenberžan je zamahnil z roko, da so zatrepetali svileni čopki ob baržunastem rokavu, njegov lepi obraz je zasijal izpod kostanjevih las v bajni luči. Solnčni žarki so poletavali skozi slikana okna in poskakovali po temnih obrvih in črnih brkih Leopoldovega obraza. Češki knežič mu je vrnil pri odhodu sličen pogled, in Babenberžanu se je zdelo, da se gibljejo v njegovem in Svetoborovem srcu taisti cilji, taista hrepenenja.

»Vrl mož ta češki knežič! Da je on Vratislav, bi bila prijatelja, zaveznika! Tako pa moram potegniti meč in udariti na soseda. Nimam še škofa v deželi, ker ga cesar nastavlja, papež vse potrdi. Ta se brani simonije, oni pa celibata. Cesar hoče simonističnih škofov, papež pa zdržnih cerkvenih vladik. Jaz dvigam visoko prapor katoliške cerkve, ščitim plemenitega škofa iz Pasave, cesar pa me hoče imeti ob svoji strani. Razpor pogreva mojo dušo, toda ne vdam se in hočem vztrajati. Zato na vojsko!«

Tako je mislil avstrijski knez in odšel med svoje vojake, da jih navduši za obrambo svoje kneževine.

Češki knez Vratislav se je bližal z mogočno vojsko. Olomuški knez Oto je že prekoračil mejo in brnski knez Konrad se je že spopadel s prvimi stražami Vzhodne marke.

Selišča so gorela, ranjenci so ležali po bregovih in mrtveci so tičali za okopi. Prebivalci so bežali proti jugu, živina je begala po polju, njive so bile opustošene in vojni krik se je razlegal čez dol in hrib.

Že so trobili sovražni rogovi ob Donavu pred Leopoldovo goro. Okrog grada se je valil gost dim, pušice so letale po zraku, stroji za metanje kamenja so stali napeti pred okopi, plezači so naslanjali lestve na zidovje in rušili steno. V gradu je bilo vse kakor mrtvo, le obupni vzdihi iz podzemeljskih ječ so se slišali v globini. Knez Leopold in poveljnik Aco sta že odrinila s svojo vojsko proti jugu in le grajska posadka pod Altmanovim poveljstvom je branila grajske okope.

Kar se pokaže češka zastava na stolpu knežjega gradu. Češki vojniki pogledajo debelo in ustavijo napad. Niso vedeli, kaj pomeni zastava? Ali so se morda obleganci podali? A tudi četa za okopi se je ozrla in začudeno gledala na stolpu češke barve. Ali je Altman dal znamenje za udajo? Iz okopov so bežali poslanci v grad, da izvedo resnico, a tudi kralj Vratislav ni zamudil tega nenadnega premirja. S svojim spremstvom udere čez okope za grajskimi odposlanci, ki so odprli stranska grajska vrata, in ni minulo dosti trenutkov, ko Vratislav stopi na hodnik grajskega stolpa in pred seboj zagleda — Svetobora.

»Za Boga, Svetobor, ti tu v sovražnem taboru?« vzklikne Vratislav.

»Ne prenagli se, slavni knez in dragi moj stric! Jaz sem ujetnik. Prosto sem se sprehajal po zapuščenem gradu in na misel mi je prišla ta zvijača, ki mi jo bo Bog že odpustil — tako upam! Napravil sem iz oblačil češko zastavo in jo obesil na stolp, da premotim vojnike in ustavim boj. Saj sem dobro mislil, ker sem ustavil mesarsko klanje in mir pospešil. In zdaj sodi!«

Vratislav se je čudil in poklical svoja dva brata. Svetobor je nadaljeval svoje dogodke.

»Ne bom te obsodil. Tudi Kojata in Smil morata takoj iz ječe,« reče češki knez, ukaže ostalo posadko ujeli in grad zastraži z oddelkom svoje vojske.

Škof Altman je zbežal skoz podzemeljski rov na plano in se združil s svojo vojsko. Knez Leopold je hotel pričakati svojega sovražnika na odprtem polju. Zavil je s svojo četo proti severu, da bi obkolil Vratislavovo vojsko. Ali češki knez ni obhajal zmagoslavja na Leopoldovem gradu. Po selih je brzo poizvedel za smer sovražne čete in odkorakal s svojo četo pod poveljstvom olomuškega kneza tudi proti severu. Brnski knez je zapovedoval češki grajski posadki.

Čete so se kmalu našle. Levemu krilu je bil poveljnik olomuški knez, desnemu pa brnski prošt.

Pri Maverski gori (Mailberg) so se spoprijeli. Češki knez si je izbral ugodno postojanko. Na obrežju, ki se je skončavalo z dvema gričema je postavil svojo četo.

Poveljnik Aco je prvi napal sovražno krilo in hotel za gričem prodreti sovražniku za hrbet. Puščice so frčale na njegovo četo, kakor bi deževalo. Moral se je umakniti z velikimi izgubami.

Poprijel je Altmann, poveljnik levega krila, in z oklopniki prodiral na bližnji grič, ki ga je tudi osvojil, a še z večjimi izgubami kakor poveljnik levega krila. Kar cedila se je kri po griču navzdol, pretežko ranjeni oklopniki so vzdihovali po tleh pod železnimi oklepi, lahko ranjeni so se pobirali s tal in lezli po gori gor in dol. Svetobor se je umaknil na grič, z Altmanom v srcu.

»Za menoj, za dom, za avstrijsko slavo!« je klical knez Leopold in pognal svoje vojnike za Altmanovo četo. Tudi poveljnik Aco je navalil z oklopniki proti krilu češke čete, ki je bilo že zbegano in je bežalo v bojne postojanke. Oklopniki tega krila so skoro vsi obležali, umikajoči se strelci so pa popadali na tla ob bližnjem potoku in se poskrili za robom, ki je štrlel ob strugi navzdol.

Že je češki knez jel misliti na poraz, ko se hitro domisli olomuški knez na desnem krilu, da pohiti v dolino za sovražnikom in ga obkoli.

Naenkrat se je začela bojna sreča obračati. Levo krilo Acovo poprijema od zadaj, središče Leopoldove čete se zažene z novo močjo na Vratislavov oddelek, od potoka sem pa so letele pušice na Altmanovo krilo, ki je hotelo obkoliti češko središče.

Divjal je divji boj, obupno so se borili na desni in levi, tla so bila pokrita z mrtveci in ranjenci, konji so ležali ranjeni za grmovji in ječali ali pa letali po bojišču in rezgetali. Studenci rdeče krvi so izvirali izpod rušnje in se stekali pod bregom v temnem jarku.

Solnce je sijalo z zadnjimi žarki na bojno polje in se poslavljalo od mrtvecev, poslavljalo tudi od marsikaterega težkega ranjenca, da mu pritisne zadnji poljub na bledo lice.

Že je mrak objemal bojno polje, ko Leopold spozna nevarni položaj svoje čete in brž ji da povelje, da se umaknejo. Morali so bežati v divjem begu v temni noči proti jugu in šele onkraj Dunava so se ustavili.

Češki knez se je zmagovalno vračal iz vojske.

Ali Svetobor se je le težko vračal z bojnega polja. Žalost je trla njegovo srce in njegova rana ga je močno bolela. Sovražna pušica mu je napravila zevajočo rano in z zobmi je moral zaveza vali ruto, da je ustavil kri, ki je curljala iz njegove rane.

Ko je prisijal beli dan in se je češka vojska utaborila na moravski zemlji, je Svetobora močno zaskelelo v čutečem srcu. Šteli so zbrano vojsko, šteli pogrešane vojnike; Svetobor je obšel svojo četo, a ni bilo ne Kojate, ne Smila. Dve solzi sta se posvetili na njegovih trepalnicah, ena je bila Smilova, druga je bila Všeborjevega sina.

Na brnskem gradu je bil vesel in žalosten sprejem. Kneginja Kunigunda se je kopala v solzah in olomuška Evfemija ni mogla prenesti rane zmagujočega Svetobora. Svetobor je poročal knezu Vratislavu o svojem potovanju v Rim in ni ga mikalo in ni mu bilo potrebno, da bi spremljal kneza. Vendar ga je spremil do Sazave, kamor je šel tolažit otroke v boju pri Mavriški gori padlih junakov Smila in Kojate in se oglasil v samostanu, da poizve, ali in kako se je vrnil opat Božeteh iz Rima.

Mogočno so šumeli valovi reke Sazave in butali v trdno skalovje, na katerem je stal samostan in nad katerim se je dvigala nova cerkev menihov slovenskega bogoslužja. Srce je trepetalo Svetoboru, ko je jezdil po bregu navzgor in je njegovo oko iskalo častitljivo obličje opata Božeteha.

Opat je slonel na hodniku križnega hoda in kričal s hripavim glasom nad zidarji, ki so se motali na odru okrog zvonika in dvigali težak kamen na zidovje. Votel je bil njegov glas, obličje mu je bilo suho kakor okostniku in hrbet mu je zlezel v grbo. Ni še tako dolgo, kar se je vrnil iz večnega mesta, da je opravil spokorno pot, in še ga je boleli rama od težkega križa, ki ga je nosil rimski romar.

»Mari ti Bog, prečastni starina!« zakliče Svetobor na dvorišču in zleze počasi s svojega vranca. Zakaj rana se mu še ni zacelila in vsak premik mu je prizadel bolečine.

»Slava ti, Svetobore!« se odzove opat na hodniku, in prijatelja sta bila kmalu v objemu in živahnem pomenku.

»Mnogo si prestal, kneže, za slavo domovine in kraljevo krono Vratislavovo,« izpregovori opat, ginjen od življenjskih dogodkov, ki jih je popisal brnski prošt.

»Pokličem takoj našega brata ranarja, da ti preišče rano, Svetobor, ker vidim, da umikaš rano in da te še močno boli. Prevezati te mora in ozdravljenje rane z zeljišči pospešiti. Tudi meni je težko leseno breme prijelo kožo in meso do kosti, a rana se mi hitro celi in skoro me naš ranar ozdravi docela,« reče opat in potegne za zvonček ob durih.

Ko Božeteh pogleda rano, se prestraši in reče skrbno:

»Nikakor ne pojdeš od mene, dokler se ti rana ne zaceli. Imam ti še mnogo povedati.«

»In jaz tebi,« odvrne prošt. »Kaj misliš, ali bo zmaga na Mavriški gori iztreznila Vratislava, da ne bo tako slepo trobil v rog nemškemu cesarju?«

»Nikakor ne. On je slavohlepen in ne bo miroval, dokler ne doseže svojega namena.«

»Sv. oče mu je obljubil, da mu pošlje svoje odposlance, da napravijo premirje in red v njegovi deželi zaradi oddaje duhovniških služb. Bral sem tudi na očeh sv. očeta, da se bo moj stric Jaromir moral umakniti litomeriškemu proštu.«

»To je vse mogoče, Svetobor! Ali mene bolj skrbi, kako si poizvedel zaradi staroslovenskega bogoslužja.«

»Ti želji Vratislavovi pa papež ne more ugoditi. Edinost sv. cerkve mu tega ne dopušča,« je dejal sv. otec, »da bi dovolil slovensko bogoslužje,« in je res tako krasno dokazoval svojo trditev in tako dobro utemeljil, da se mu jaz nisem upal in mogel več ugovarjati.«

»Ah, ah, Svetobor, kaj ne poveš? In ti si tudi krenil s poti sv. Metoda? Kaj poreče hrvaški kralj Zvonimir?« vzdihne Božeteh in žalostno povesi svojo glavo na mizo.

»Zvonimir ima več sreče: njemu sv. otec ne krati narodnega bogoslužja.«

»Ker se Zvonimir opira na papeža, kajpada! A Vratislav drevi v Nemčijo v sužnost. Ah, ah, Vratislav, kako kratkovidni so tvoji cilji?« vzdihne spet opat in solza mu kane na roko.

»Imaš prav, prečastni oče! Zvonimir ima krono in bogoslužje, Vratislav nima ni krone ni bogoslužja. Vse je zaigral s svojim zavezništvom in naposled bo zaigral še svojo vojsko,« opomni Svetobor in se zamisli.

»Jaoh meni! Pokopani so naši upi, že vidim grob, ki ga kopljejo nemške grofice našemu rodu, na tleh leži svetinja sv. Metoda in jaz čakam živ mrtvec pred grobom, da me pahnejo vanj zadnjega Čeha.«

»Ne bodi prečrnogled, Božeteh! Osebe pridejo in izginejo s površja zemlje, duh pa ostane in na tvojem grobu bodo vzkalile kali, ki poženo cvetje in obrode stotern sad. Dokler pa nam vlada slepa krona, pa se rajši umaknimo, da počakamo boljših časov. Le na jug, prijatelj, doli k bratom Slovenom in sosedom Hrvatom. Tam sije gorko solnce, tam kličejo iz grobov vrli junaki, ki bijejo boj in žanjejo zmago.«

Prijatelja sta utihnila, solnce je šlo za gore, zvezde pa so zamigljale na nebu. Že so bila vrata na dvorišču zapahnjena z velikim zapahom, ko se oglasi neznanec, ki hoče v samostan. Z nevoljo pokuka vratar skozi linico in zagleda pred seboj junaškega jezdeca na spenjenem konju.

»Jaz sem Zderad, sluga možniškega gaštalde in oproda mosburškega grofa, ter prihajam kot sel oglejskega patrijarha.«

»In kaj bi rad?« povprašuje radovedni brat.

»Le oglasi me in izveš vse,« odvrne Zderad, težko čakajoč, da bi se mu odprla vrata. Prišel je zarana v Brno in ker je poizvedel, da se je Svetobor podal v Sazavo, je odpotoval dalje. Zakaj zanj je imel važno novico in naročilo.

Vrata se odpro, Zderad razjaše in se predstavi opatu in Svetoboru. To je bilo sedmi dan po prihodu brnskega prošta na Sazavi.

»Presvetli knez, prošt in kanonik oglejskega kapitlja! Patrijarh Henrik te je imenoval za svojega vicedoma in prosi, da se nemudoma podaš v Oglej ter nastopiš svojo novo službo. Viharni časi so, vojna se napoveduje in treba je odločnega in spretnega vojskovodje, ki bi branil ugled in pravice oglejske stolice. Da je moje naročilo resnično, dokazuje vam ta listina.«

Ko Zderad skonča svoje naročilo in poda Svetoboru listino, se ta sklone na mizo in pokrije lice z rokami. Opat mu vzame listino in jo prečita.

»Slava ti, Svetobore! Naj ti jaz prvi voščim srečo. Saj sem ti pravil, da tebe išče sreča na jugu. Časten posel so ti izročili, da ga ni častnejšega in vplivnejšega za patrijarhom. Le pomisli, vse vojaštvo oglejske stolice, vsa oblast na suhem in na morju, doma in na dvorih tujih držav ti je dana v roke. Ti boš napovedoval vojsko in sklepal mir, ti boš vodil čete v boj in sklepal pogodbe v imenu okolice. Slava tebi, vicedom oglejske stolice!«

Zderad je odšel v obednico na pokrep, Svetobor pa dvigne glavo in pomoli roko veselemu opatu.

»Bodi! Božja volja je taka: ako ima patrijarh zaupanje do mene, zakaj bi ga odbijal od sebe?«

»Imaš prav, prijatelj! Kaj boš tičal v tistem pustem Brnu in se klanjal nemškim kneginjam! Ti si rojen za više stopinje in kralji bodo tebi ukazovali, ne pa moravske grofice. Naj te Bog poživi na mnoga leta!« zakliče opat in samostanski kletar je moral poskrbeti po večerji za dober duplex.

»Na-me ne pozabi, dasi honores mutant mores,« je zaklical dobri opat ob slovesu na izviru Sazave, oglejski vicedom pa je še dolgo zrl z rosnim očesom za prijateljem in poljubljal svetinjo, ki mu jo je Božeteh pritisnil v pest.

»Pri tvoji svetinji prisegam, da nikoli,« odvrne Svetobor in zajaše čez gore s selom Zderadom, ki je delil žalost z oglejskim vicedomom.

Vrhu gore se še enkrat obrnil proti stovežati Prage, koder mu je tekla knežja zibel, obrisal solzo domačih tal ter v hitrem diru jezdil proti Brnu.

Knez Konrad mu je iskreno čestital, kneginja Valburga mu je voščila srečo hladno, ali Svetoboru je srce že plavalo nad Oglejem. V treh dneh je izvršil vsa svoja izročila in poslovila, pa je zajahal z zdravo ramo svojega vranca in ob Zderadovi strani krenil proti jugu. Podložniki so brisali solze za njim, verniki so mu poljubljali beli rob na hermelinovem kožuhu in sneg, ki je še naletaval, je zakrival sproti stopinje njegovega vranca.

»Kot deseti brat zapuščam nehvaležno domovino,« vzdihne vicedom.

»Kot prvega brata te sprejmejo Sloveni,« odvrne Zderad.

»Bog te usliši, Zderad!«

»Zima je na severu, na jugu pa bingljajo citrone na vejah,« omeni oproda.

»In če je svet še tako lep, še lepša je plemenita duša v plemenitem telesu,« zine oglejski vicedom in zasanja južne sanje.

Pohod je bil pust in dolg.

XIV.[uredi]

Vedno bolj so odmevali glasovi, da je vojska neizogibna. Vojaki najemniki se je niso bali, skoroda veselili, prebivalci pa so se bali najbolj vojnih čet, ki so potovale skozi deželo in plenile. Le kadar se je raznesel glas po deželi, da je treba braniti svoj dom, tedaj je bil ta glas kakor ena struna in vse se je kosalo, kako bi zagradili domačo grudo pred sovražniki. Gradili so okope, brusili meče in se urili v metu kopja in spuščanju pušic. Žene so poskrile vse dragocenosti, dekleta so pognala črede na planine, mladeniči so valili kamenje na robove visokih skal, možje so pripravljali vsakršno orožje.

Pred krnskim gradom je zboroval že več dni vojni zbor grofov in vitezov. Deželni knez jih je sklical po svojih selih, da ukrenejo vse potrebno za obrambo domovine. Ves dan sta se prerekala deželni knez Ljutold in cesarski majordom Kocelj. Pa nista prišla do edinosti.

»Prečastiti zborovalci in cenjeni vitezi! Že več kakor leto dni čujemo glasove, da se hrvatski kralj Zvonimir pripravlja, da udere spet z močno vojsko v Korotan. Kakor sporočajo zanesljivi sporočitelji, ni več daleč tisti dan, ko poskusi naš sovražnik prekoračiti naše meje in pustošiti po naši domovini. Zato je treba, da smo pripravljeni in da zložno odbijemo sovražnikov napad. Pregnati ga hočemo ne samo od mej, ampak tudi od sosedne nam Kranjske ter ga preganjali doli do Siska in tja do Jadranskega morja,« otvori razgovor deželni knez, sedeč na knežjem prestolu pod krnskim gradom.

Ob desnici knežjega prestola zavrti svojega šarca cesarski majordom in izpregovori z globokim glasom:

»Presvetli knez! Ko so se pomikale pred dvemi leti cesarske čete čez Korotan v Italijo, so pustošile tako, kakor bi bile naše sovražnice; celo na posestvih, ki so cesarjevi zajmi, so uganjali take stvari, da je bilo groza. Zlasti Čehi so se vedli surovo in morili celo ljudi. Ako se je tako godilo v mirnih časih naše dežele, kaj si šele moremo misliti, ako sovražnik udere v naše kraje. Smilila se mu ne bo žetev ne setev, ne živina ne človek, ne cerkev, ne poštenje. Zato je najbolj pametno, da se sovražnika ubranimo, predno pride. Predlagam, da se počaka z bližnjimi pripravami na vojsko, dokler se ne vrneta naša dva talca iz Hrvatske, in dokler se ne vrneta Tipold in Dobrožit, smo vendar brez strahu, da bi kralj Zvonimir vlomil v naše dežele.«

»Tudi jaz sem teh misli,« dostavi oglejski vicedom Svetobor, gladeč svojega vranca po grivi, »zakaj skusil sem jeseni, kaj je vojska, ko sem zašel ponevedoma v vojni stan avstrijskega vojvode Leopolda Lepega. Še zdaj mi gomaze po udih tiste ure, ki sem jih prebil v ujetništvu, in nosim na levi rami obrunek rane, ki sem jo dobil v grozni bitki pri mavriški gori pod zastavo češkega kneza. Vendar se ne zanašajmo v teh burnih časih preveč na moško besedo in sodimo tako, kakor vidimo in kar primemo. Mogoče je, da kralj Zvonimir upošteva moje pismo, ki sta mu prinesla talca, mogoče pa tudi ne. Mogoče da sta talca dospela v Spljet, predno je Zvonimir obvestil svoje poveljnika za napad, mogoče pa je tudi, da ne. Vsekako nimamo nič zanesljivega v rokah in upoštevati moramo vse mogoče slučaje. Zvonimir gotovo ni pozabil čez noč tvojega opustošenja po Beli Hrvatski, dasi ti je ogrski vojskovodja Gejza dobro izmil oči, presvetli knez.«

Pri zadnjih besedah je Ljutold skočil s prestola in siknil osorno:

»Ti lahko tako govoriš, oglejski vicedom, ker ne čutiš v sebi tistega ponosa, kakor ga čutim jaz kot zaveznik nemškega cesarja. Pod krivo palico je sicer dobro prebivati, a ne dobro gospodariti.«

»Opozarjam samo na to, cenjena gospoda,« skončuje vicedom, »da je za Zvonimirom sam papež Gregor VII. Dal mu je krono, zastavo in meč, tudi zahumskemu knezu je obljubil zastavo. Ogrski kraljevič Ladislav je brat hrvatske kraljice Jelene in je že deželnemu knezu dovolj pokazal, kako on ume pravico. Zvonimir se bo vojskoval kot vazal rimskega stola in čisto gotovo je, da udere v naše dežele, kakor hitro cesar Henrik spet odkoraka iz Lombardije proti Rimu. In tedaj te bo cesar spet poklical v Italijo, presvetli knez, kot svojega vazala, kakor te je že, Zvonimir pa bo pustošil po tvoji deželi.«

»Kake pogoje bi stavil Zvonimir našim odposlancem?« izpregovori Henrik, mejni grof Slovenske marke, brat Ljutoldov. »Ali menite, da bo zadovoljen z vicedomovo golo moško besedo? Ali mislite, da je izumrl v Hrvatih duh posavskega kneza Ljudevita, slavnega in tožnega spomina? Hrvatje bodo zahtevali Posavje, bodo stavili v mirovne pogoje odstop Slovenske marke. Kako bi mogel jaz trpeti kaj takega, postati varuh hrvaškega kralja? Nikoli in nikdar!«

Vitezi so godrnjali nad prepirom in deželni knez izrabi razpoloženje vojnega zbora.

»Slavni vitezi! Prav ima moj brat. Nikar se ne botajmo, ker nas bode gotovo žal. Cesar nas res lahko pokliče vsak čas v Lombardijo, toda mi ne smemo poprej potisniti v kot hrvaškega kralja, preden gremo na pomoč cesarju. Tuscijska kraljica Matilda bo še precej dala opraviti cesarju in tisti čas ne pride še tako hitro, ko bo treba v Italijo, pomagat cesarju naskočiti rimske okope. Zato le ne odlašati, le ne cincati, ne čakati sovražnika; v osmih dneh mora vsak grof postaviti hlapce na bojišče.«

Zborovalci so strmeli nad odločnim nastopom Ljutoldovim in skoro ni upal nihče več ugovarjati. Le za šest mesecev izvoljeni vicedom oglejskega patrijarha krene svojega konja in nadaljuje:

»Vojska je vojska in o vojnih časih ne moremo vselej preiskati pravice pri izviru. Zato ne oporekam trditvi cesarskega palatina in mojega tasta, da so moji vojaki postopali surovo po njegovih posestih — so pač na glasu kot neizprosni borci, kot predna straža cesarske vojske — ne oporekam grofu Slovenske marke, ostre severne kakor nežne južne krvi — pač pa oporekam kot generalni pooblaščenec za sklepanje miru in vojske, kot vicedom oglejskega patrijarha, da bi udarili na Hrvate, ker naš generalni kapitan kot načelnik ne more postaviti svoje armade na bojišče v osmih dneh.«

Poleg vicedoma na starem sircu sedeči krški škof Gunter prikimava zadovoljno z glavo izgovorelemu Svetoboru in zložno pristavlja besede:

»Naš presvetli deželni knez naj upošteva naš glas in naj se ne prenagli. Tudi Korotan še ni pripravljen na boj, ki utegne biti hud, in dokler ni prišel glas v vsako kočo, da se bližajo sovražniki, naj deželni knez ne udarja na bojne strune.«

Stolar in Samec se približata in izpregovorita besedo v imenu kmetov.

Pred kneza stopi mosburški župan Samec in se pokloni, odloživši svoje opanke na nogah.

»Slavni naš knez! Kakor ena sapa bomo stali na nogah vsi Korotanci, ko bo treba braniti domovino; toda dovoli, da se dovolj pripravimo. Dobra priprava je polovica dela.«

Tam izza grma se približa bojazljivo župan Kukar v imenu hrvaške zadruge in nagovori Ljutolda:

»Ne boj se, preslavni knez! Tudi mi Hrvatje izpolnimo svojo dolžnost, kadar se pojde za obrambo naše širše domovine, dasi govorimo s sovražnikom taisti jezik in molimo Boga v sovražnikovem bogoslužju. Sumničijo nas sosedje Nemci, ker spoštujemo jezik in obred naših pradedov, toda v težki uri hočemo dokazati, da ne zaostajamo za drugimi deželami. Zato pa le odlašaj vojsko, dokler moreš, zakaj naglica ni nikoli dobra.«

Nagovor obeh županov je vplival ugodno na zborovalce. Deželni vazali in ministerijali so utihnili, osojski opat Kordin pa krene svojo kobilo proti knežjemu prestolu in pošepeče na uho deželnemu knezu: »Vsekako splošno oboroženje, toda dneva še ne odločuj!«

Kakor bi božja iskrica šinila v knezovo dušo, tako se je zdela Ljutoldu modra beseda starega opata. Brž pomigne svojemu oprodi, ki mu privede rezgetajočega žrebca. Knez ga zajaše in izpregovori zadnjo besedo:

»Modre so bile besede, ki sem jih čul iz vaših ust, hrabri prelati in vitezi! Oborožujte se splošno in kadar bodo moji seli tekali do vaših gradov, tedaj se pripravite, da udarimo na sovražnika.«

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen] Ko so se zborovalci pomekovali še nadalje o podrobnostih deželne obrambe, so tudi oprode nižje doli začeli razvijati svoje jezike.

»Imenitno je bilo, ljudje božji, ali nezdravja mi, ako je kdo bolj govoril po mojem srcu kakor Moosburški župan,« izpregovori Žiznec. »Imenitni so bili govori vitezov, a kaj ko jih nisem razumel, ker ne umem dosti latinski. Samec je govoril slovenski in tudi Kocelj, naš gospodar, je namešal nekaj slovenskih besed. O ko bi bili sedeli pri bučah in majolkah, tedaj bi jim bil vse drugače jezik gladko tekel.«

»O, tisti belohlačar, tisti Hrvat je tudi dobro pogodil svojo nalogo,« pridene Zderad. »Kar čudil sem se, da je imel toliko srčnosti in da je v govoru celo vščipnil Nemce.«

»Prav ima,« odvrne Rep, »saj res Nemci Hrvatom krivico delajo. E, takrat je bilo bolj prijetno, ko smo tukaj pod vejo sedeli in pozdravljali novega deželnega kneza. Takrat je bil Stolar tako zgovoren, ko je stoličil novega kneza, danes se pa drži tako, kakor bi bilo njegovo vse Gosposvetsko blato.«

»Takrat so tudi ženske mešale svet, danes pa se čuje samo moška beseda,« odvrne kmet Stolar. »Tale Siladon še dobro pomni, kako mu je župan Samec dejal v klado njegovo izvoljenko.«

»Kaj to,« začne spet Žiznec. »Pustimo to, kar je bilo, Rep naj rajši pove, kaj je govoril brnski prošt, ker dobro ume latinski. Meni se zdi ves drugačen, odkar je postal oglejski kanonik. Ne upal bi se ga več nagovoriti tako po domače, ker je že tako odičen z zlatimi prtami in srebrnimi Siladon.«

»Ti ne veš nič,« ga zbode Rep. »Ti ne veš, da Svetobor ni več navaden kanonik, ampak je prvi za patrijarhom. On je vicedom, ki ima v rokah vso posvetno oblast in moč. Nemški cesar ga visoko ceni, papež ga upošteva, patrijarh mu brezpogojno zaupa.«

»O, kdaj sem že jaz pravil, da bo Svetobor še oglejski patrijarh. Ali mu ni sam cesar obetal to čast pred šestimi leti? Nezdravje mi, če bo on gledal še kdaj češko deželo!« odvrne Žizmec, hoteč pokriti očitano nevednost.

»Kje imaš Dražno, Žizmec?« povpraša Zderad.

»Ej, ta je že v varnem zatišju. Samo škoda, da ima takega varuha, ki ne zna govoriti. Gotovo mora biti revici dolg čas v osojskem samostanu,« pripoveduje Žiznec.

»Kaj ji bo dolgčas?« ugovarja Rep. »Vsak dan gre ladija za ladijo mimo njenega okna po jezeru. Ko sem šel tja zadnjič napovedat današni vojni zbor, sta se s tisto paganko razgovarjali tako prisrčno, kakor bi bili že stari znanki.«

»Nekaj čudnega se plete s to deklico. Znana je že po vsem Korotanu in na Možnici pravijo, da je »češka knežna«, modruje Silodon.

»Morda je sestra oglejskega vicedoma,« ugiblje Rep in pomenljivo pogleda Žizneca.

»Na tvojem zeljniku je zrasla že marsikatera pokvečena glava in tudi ta,« ga zbode Žiznec. »Tistemu mutcu na Osojah je pa res tako podobna, kakor bi bila njegova hči.«

»Kdo je neki tisti mutec?« poprašuje Siladon. »Ljudje se menijo, da je visokega rodu in da je dobil od papeža za pokoro, da ne sme govoriti.«

»Iz Rima je res prišel,« dodene Žiznec, »predno je prestopil prag osojskega samostana. Da bi bil pa navlašč mutast, so prazne marnje. Na obrazu se mu pozna, da je živel razuzdano in da je bil zadnji čas, da je odšel v samostan delat pokoro.«

»Pustimo to. Mene bolj zanima vprašanje, zakaj ni na zboru Možniškega gaštalda? Saj je vendar nečak Moosburškemu grofu in svak oglejskega vicedoma, sam pristen Korotanec!« omeni Stolar.

»To je že stara pesem, da se ne moreta s Svetoborom, dasi ima gaštaldo njegovo sestro za ženo. On je pri cesarskih četah v Lombardiji,« odvrne Rep.

»O jaz pa vem, zakaj se ne moreta? Naš gospodar Kocelj je pobožen mož, brez otrok in poseben prijatelj cerkvam. Obljubil je Svetoboru, da sezida iz Možniškega gradu samostan ter pokliče vanj benediktince,« razlaga Žiznec.

»Eh, možniški gaštaldo bo še glavo mešal Svetoboru!« vsklikne Rep.

Gospoda pa se je domenila in se začela razhajati. Bližnji graščaki so se vrnili domov še tisti dan, daljni pa so gostovali na Krnskem gradu. Le Oto Ortenburški iz Kranja ni hotel sprejeti gostoljubne ponudbe in se je vračal taisti dan s svojim spremstvom preko Ljubelja. Ob njegovi strani sta bila tudi stranjska graščaka Ostrovrhar in Galenberg. Osebno prijateljstvo s hrvaškim kraljem in njegovo ženo mu je delalo preglavico in težki so bili njegovi trenutki, ko je premišljal, kako bo brusil meč proti Zvonimiru. Še težje pa so bile ure starega Koclja, v katerem je še tlel duh njegovih pradedov, blatnograjskega Koclja in posavskega Ljudevita. Tudi župan Kukar je imel dovolj opravka, da je držal knezu dano besedo ter miril nezadovoljneže svoje hrvaške zadruge na Gosposveškem polju. Zato je bilo naravno, da vsi ti niso mogli pogrešati oglejskega vicedoma, ki naj spet zastavi svojo vplivno besedo in prepreči vojsko.

Obolom, oproda kranjskega grofa, je obletel neštete veljake in jih sklical pod košato lipo ob vznožju Ljubeljskega prelaza. Naredila se je temna noč in mal ogenj je žarel na tleh ter razsvetljeval temne obraze vitezov in temno smrečje v okolici. Da je deželni knez vedel za ta shod, bi proglasil zborovalce za zarotnike. In vendar to niso bili zarotniki, ampak možje, ki so čutili nemško pest, pa bi se je bili radi otresli, ki so se zavedali, da so Korotanci, da so dolžni pokorščino svojemu vojvodi, toda sorodna kri jih je zvabila na shod, da dajo duška svoji slovenski duši in da rešijo, kar se da rešiti, dokler ni prepozno.

»Povej nam, češki knez, ali ni več nobenega izhoda iz zagate, v katero nas je spravil vazal nemškega cesarja?« popraša Ortenburžan slovesno.

»Težak je odgovor na tvoje vprašanje,« odgovarja oglejski vicedom. »Kakor je oproda Rep prinesel poročilo od Možniškega gaštalda, ki je ostal s cesarjem v Lombardiji, je cesar Henrik zopet osvojil Rim in postavil za protipapeža Viberta kot Klemena III. Ta je kronal Henrika in njegovo ženo Berto v cerkvi sv. Petra in pravega papeža Gregorja VII. že oblegajo cesarske čete v angelskem gradu. Kako je tedaj mogoče, da bi kralj Zvonimir držal križem roke v tem usodepolnem času? Ako ni priskočil na pomoč svetemu očetu normanski kralj Robert, tedaj je gotovo, da to stori hrvaški kralj. Tako se nam za enkrat ni bati Zvonimirjevega upada. Ako pa je normanski kralj naskočil Rim, tedaj je skoro gotovo, da prihrumé v najbližjem času hrvaške čete v Korotan. Zato vsekako kaže, ne čakati doma, ampak poslati poizvedovalne čete, ki naj bi odpravile naše dvome in naše sumnje.«

»Modra je tvoja beseda, slavni vicedom! Vendar bi jaz predlagal, naj se vpliva na kneza, da pošlje v Spljet svoje odposlance, ki razodenejo naše želje in mirovne pogoje,« zine Kocelj.

»Je prepozno, ljubi naš majordom! O mirovnih pogojih ni govora, dokler se ne vidimo z Zvonimirom na odprtem polju. Ko bi Ljutold ne bil pustošil po Dalmaciji, bi se bilo dalo še kaj ukreniti. Tako pa ni upanja na mir, zlasti ker se ne vrneta naša dva talca Tipold in Dobrožit,« skonča vicedom.

»Morda pa vendar le kaj dosežemo. Saj vendar niti Zvonimir niti mi nimamo nikakih križajočih se načrtov in z moško besedo se lahko ustavi prelivanje krvi,« spet odvrne Kocelj.

»Jaz ne vem dati drugega sveta kakor oboroževanje. V tem pa se utegne kaj zasukati. Bojna sreča je opoteča, kdo vé, če naposled ne izpodleti nemškemu cesarju? Vsekako moramo biti pripravljeni na vse.«

Ortenburžanu ni ugajala zadnja Svetoborova beseda in zdelo se mu je, da je oglejski vicedom izpremenil barvo na plašču češkega kneza.

»Ako ti ne veš sveta, dam ga jaz, Svetobor! Poizkusi še enkrat svojo srečo pri Ljutoldu in ga nagovori, naj sklene premirje, ako ne prijateljstvo z Zvonimirom!« izpregovori spet Oto Kranjski.

»Poprej vojsko, potlej premirje, prijatelj!« odvrne vicedom.

»Vojska je že davno na Laškem, a premirja ni,« ugovarja Ortenburški. »Ti bi dosegel spravo, kakor si jo zadnjič, ako greš sam v Spljet.«

»Veliko zahtevaš od mene, cenjeni Kranjski vitez! Žal, da ne morem ustreči tvoji želji. Nemudoma se moram posloviti, da ukrenem vse potrebno za vojno. Saj si slišal, kako hiti deželni knez in tudi jaz ne smem zaostati. Gre ne samo za Korotan, gre tudi za Oglej. Je verjetno, da se Zvonimir izkrca z oddelkom svoje vojske v Ogleju. Zdaj ni čas premišljevanja, ampak odločitve.«

Vse zbrane viteze je poparil Svetoborov govor in Kocelj skončuje zborovanje:

»Pa idimo brusit meče za obrambo dežele, da rešimo domovino. Tuji knezi ne čutijo po naše, ali vojvode so izvrstni in mi se uklonimo. Vsak naj bo mož na svojem mestu, da pokažemo, da cenimo svojega vojvodo in da znamo ubogati.«

»Pa se razidimo! Z nami bodi sreča junaška in Bog čuvaj naše domove!« reče in se poslovi Ortenburžan s svojim spremstvom.

Tudi Svetobor se je vrnil s Kocljem. Skoro sta ves čas molčala v temni noči in oba je težil strah, ki utegne iznenaditi.

»Ako me Bog pokliče na bojnem polju k sebi, vedi, dragi moj Svetobor, da ti je moja Možnica na razpolago in napravi iz nje benediktinski samostan. Tudi pismo ti bom izročil, mojo oporoko, ker vem, da moj nečak ne bo rad zapustil priljubljenega mu gradu. On ima dovolj zemlje v Seličah in ni mu treba imetja množiti po laških hribih. Vsekako ti bode nasprotoval, ali tvoja sestra bo že poblažila razpor, ki utegne nastati med vama.«

Svetobor molči, naposled pa reče:

»Sveta mi bo vedno tvoja želja in bodi prepričan, da se zgodi, kakor velevaš. Toda ne misli preveč na smrt, saj si še čil v tvoji starosti in ni ti treba, da bi se postavil v prvo bojno vrsto pred sovražnikom.«

»Zdi se mi, ljubi moj, da je usojeno, da zadene zadnjega Korotanca stare krvi bratovska pušica.«

»Mi zmagamo, častitljivi starina! Jaz upam za gotovo.«

»In ta zmaga bo tirjala žrtve, dobri knez!«

Že se je jutranja zarja spenjala na nebes, ko se pokaže Vrbsko jezero.

XV.[uredi]

Smrtna tišina je vladala tisto spomlad po Korotanu. Ni je bilo meglice na nebu, ni je bilo živinice na polju, vetrovi niso vlekli in tiči so se mavsali po gnezdih.

Doli za Savo pa se je vlekla gosta megla, so se zbirali težki oblaki. Močna vojska se je zbirala in sam hrvaški kralj Zvonimir ji je ukazoval. Spredaj so jahali strelci, v sredi so se metali teško oboroženi vitezi, v ozadju pa so korakali pešci in ropotali bojni vozovi.

Pri Krškem se je ogromna armada razdelila. Velik oddelek je prekoračil savski most in se spustil proti Kostanjevici. Glavni oddelek se je premikal dalje ob Savi navzgor.

Tudi slovenska marka je bila kakor v spanju. Povsod mir, nikoder ni bilo videti ne ljudi ne živine. Vse je bežalo v Gorjance ali se zaprlo v gradove. Šele pri Mokronogu zadene oddeljeni oddelek na odpor. Z grada bivše koroške kneginje Eme so letele pušice, so se valile skale na mimoidočo četo. Sam mejni grof Henrik je čuval grad. Sovražna četa pa se ni ustavljala, ni napadala, ni oblegala in je korakala dalje.

Pri Kranju sta se spet sešla oba oddelka hrvaške vojske. Ortenburžan je dobro zavaroval že itak naravno utrjeni svoj grad in je opazoval z grajskih lin hrvaške čete.

Zvonimir razdeli svojo vojsko na tri oddelke. Prvi oddelek se je napotil čez Jezerski vrh, drugi se je že spustil po Korenski dolini, tretjega pa je vodil sam kralj čez Ljubelj in je dosti srečno prekoračil Ljubeljski vrh. Tudi oddelek, ki se je bližal glavni vojski od Železne kaplje, je dospel na gosposvetsko polje z malimi izgubami. Mnogo pa je trpel oddelek, ki se je pridružil glavnemu oddelku od Beljaka. Skale z gora in pušice iz gradov so letele nadenj, od zadaj pa mu je sledila z največjo opreznostjo četa mejnega grofa Slovenske marke. Tudi Oto Ortenburški jo je mahnil za Zvonimirom. Mosburški palatin Kocelj se je pridružil s Henrikovo četo ob Vrbskem jezeru in tema se je kasneje pridružil še Ortenburžanov oddelek. Pričakovali so še armado oglejskega generalnega kapitana pod zaščitjem vicedoma in možniškega gaštalda.

Deželni vojvoda Ljutold je zadovoljno motril sovražne čete, ki so taborile ob cerkvi Gospe svete, in je dal zapreti od hrvaške zadruge vse kmete, ki so bili količkaj na sumu, da utegnejo stopiti v dotiko s svojimi rojaki. Pošiljal je svoje sele na vse strani in komaj pričakoval trenutka, da udari s svojo vneto vojsko iz krnskega grada na sovražnika. Čete so se vedno bolj družile, navdušenost za boj je rastla. Ljutold je čakal zastonj, da bi Zvonomir napadel krnski grad. Vsekako je pričakoval bitke na odprtem polju.

Zovnimir se je dobro zavaroval za visokim zidom ki je obdajal cerkev Gospe svete, zatrdil okope s svojimi vojnimi vozmi. Naravna lega obrežja starega Viruna mu je služila kar dobro. Z zvonikovih lin je pregledaval bojno polje in zadovoljno gladil svojo brado.

Tri dni so čete že taborile na Gosposveškem polju. Krasni dnevi malega travna so se na enkrat obrnili. Nebo se je pooblačilo in je jelo snežiti. Obe vojski sta se poskrili pod šotori in kislo vreme je jemalo pogum vojnikom.

V jutro tretjega dne prihiti čez Ture armada oglejskega patrijarha. Korotanci so se je razveselili. Sam vicedom je jezdil poleg generalnega kapitana, pred predno stražo pa se je že vrtel na konju Možniški gaštaldo.

Deželni knez skliče vojni zbor v viteški dvorani krnskega gradu. Dvigne se s svojega prestola in začne govoriti:

»Sovražnika imamo pred očmi. Ali naj še odlašamo? Tri dni smo čakali, da začne prodirati in da naskoči naš grad, ali smo se varali. Nič več ne smemo odlašati, naše čete so pripravljene in mi moramo udariti na sovražnika. Zvonimirov prednik Krešimir nam je vzel Spodnjo Štajersko in Belo Krajino, ali naj čakamo, da nam Zvonimir vzame še Slovensko marko?«

»Nikakor ne,« dostavi knez Slovenske marke. »Nikdar ne uklonim tilnika mogočnemu Zvonimiru. Rajši častno smrt, kakor da bi hrvaški Dimitrija zapovedoval Slovenski marki.«

»Slavni knez!« izpregovori stari Kocelj. »Lansko leto nisi miroval, da si pustošil po Dalmaciji na povratku iz Italije. Kaj si imel od tega? Hrvaški kralj je pozval na pomoč ogrskega kralja Salomona, ki je spet vrnil dalmatinsko marko hrvaškemu kralju. Zalo ne podcenjuj moči hrvaške vojske in pošlji odposlance do Zvonimira, naj napove mirovne pogoje.«

»Nikakor ne, gospodje vitezi in grofje! Dovolj je že bilo ponižanja, zdaj hočemo mi nastopiti in streti sovražno moč,« odvrne Ljutold s tresočim in jeznim glasom.

»Dovolite tudi meni besedo,« se oglasi oglejski vicedom. »Moj svak Leopold prihaja iz Italije. Temu se bojna sreča obrača čudovito, Normanski kralj Robert je udri v Rim, pognal cesarske čete in papež Gregor je spet v Lateranu. Moj svak bi moral braniti Oglej od morja, ker utegne ogrski vojvoda Gejza s hrvaškim brodovjem napasti naše mesto. Vendar sem držal dano besedo in odšel z generalnim kapitanom in njegovo vojsko v Korotan. Ne pozabi, presvitli knez, da je Zvonimir dospel v Korotan po navodilu sv. očeta. Ne prelivajmo krvi brez potrebe. Tudi jaz se pridružim mnenju svojega tasta, da slavni knez poskusi najprvo mirnim potom rešiti naš spor.«

Ljutold hodi nemirno po dvorani, pa se hitro ustavi in izjavi:

»Naj velja nasvet Koclja, našega staroste! Mirovni pogoji pa so taki-le: Zvonimir naj spret odstopi Korotancem Spodnjo Štajersko in Belokrajino, mi pa se odpovemo vsem pravicam do dalmatinske marke in se zavežemo plačali za tri leta tistih 200 cekinov, ki jih plačuje Zvonimir papežu kot plačilo za kraljevo krono. Naša odposlanca pa naj bosta Kocelj in oglejski vicedom.«

Tišina je zavladala po dvorani. Nihče ni več ugovarjal deželnemu knezu. Kocelj in Svetobor pa se napravljata na pot.

Z belo zastavo jašeta v spremstvu Žizneca in Zderada v hrvaški tabor.

Pod visokim šotorom iz rdečega škrlata je sedel na pozlačenem stolu hrvaški kralj Zvonimir. Dragocen plašč iz belega damasta je visel na njegovih ramah, na glavi mu je stala dragocena bisernata krona. Ob njegovi strani je stal Gebizon, papežev odposlanec, poleg grof Kecelin, na drugi strani župani Svačić, Šubić, Kačić, Magarović, zadaj pa peharnik Tadi.

»Presvetli kralj Hrvaške in Dalmacije!« začne palatin Kocelj. »Že od nekdaj je spajala Slovene in Hrvate tesna vez. Taista kri teče po naših žilah, in praded našega korotanskega kneza, slavni Adalberon, je zašel celo v nemilost pri nemškem cesarju in izgubil svoj knežji prestol, ker se je vezal s Hrvati. Kako bi tudi nam ne stiskalo srce, ako si stojita nasproti sovražno dva brata. Ali bi se ne dalo pregovorili Vaše Veličanstvo in poslušati mirovne pogoje?«

Osupneno so poslušali hrvaški velmožje govor cesarskega palatina, kralj Zvonimir mu odgovarja:

»Tvoja beseda mi je osvojila srce, slavni sin slavne slovenske rodbine, ali povej še pogoje, ki naj bi osvojili tudi mojo glavo.«

»Spodnja Štajerska je bila poprej korotanska. Ravnotako Belakrajina. Prepusti naj Tvoje Veličanstvo ti dve deželici spet nam, mi pa te pripoznamo za neodvisnega kralja Dalmatinske marke in ti obetamo v znak zvestobe, da tri leta Korotanci plačujemo tistih 200 cekinov, ki jih vsako leto odplačuješ rimski stolici. Tako pokažemo, da smo tudi mi Korotanci vdani rimskemu papežu.«

Lahek nasmeh je šinil čez ustnice hrvaških velikašev, ko je skončal Kocelj, nasmehu pa je sledilo lahko mrmranje.

»Dovoli, mogočni vladar Hrvaške in Dalmacije, da se pridružim tudi jaz Kocljevi ponudbi kot generalni pooblaščenec oglejskega patrijarha. V Italiji bojna sreča ni ugodna za sv. očeta. Rimski plemenitaši so se uprli Robertu, normanskemu kralju, papež Gregor VII. je bežal v Salermo, cesar Henrik pa je postavil protipapeža v cerkvi sv. Petra. Tako je le v našo in vašo korist, ako se razidemo v miru, kakor sta se razšla Lot in Abraham.«

Spet je sledil vicedomovemu govoru posmeh in mrmranje. Kakor je Svetobor poprej na vojnem zboru previdno zamolčal najnovejšo novico iz Italije o begu Gregorja VII., tako je zdaj to novico poudarjal in Hrvate iznenadil.

»Pogoji,« odvrne Zvonimir, »ki jih staviš ti, cesarski grof, so nesprejemljivi; novice, ki jih prinašaš ti, oglejski vicedom, so sicer zanimive, a naših načrtov ne križajo. Upoštevam pa častitljivo besedo starega slovenskega kneza in dam tri dni odloga pod tem mojim pogojem: Korotan naj odstopi Slovensko marko Hrvaški in mi se vrnemo domov brez prelitja bratske krvi. Tudi nobene vojne odškodnine za napade po potu ne bomo zahtevali od svojih bratov. Da pa nam ne bo dolg čas te tri dni, ko bomo čakali na odgovor, pripeljite na sredo gosposveškega polja svojega najbolj glasovitega junaka, da se poskusi z našim junakom Magarovičem. Kdor premaga drugega, bo prejel v zajem Slovensko marko. Ti pa, župan Magarovič, pokaži svojega brata v njegovem šotoru, da si ga odposlanca ogledata in izbereta v svojem taboru njemu primernega junaka.«

Kakor bi ju polil z vodo, se vrneta odposlanca na krnski grad. Deželni knez je pihal od jeze in je hotel takoj udariti na sovražnika. Toda treba se je bilo držati mednarodnega prava in čakati tri dni.

Hitro se je raznesel glas med taborečimi vojniki o hrvaškem junaku in več se jih je oglasilo, da bi se dvobojevali z Magarovičem. Vzlasti mejni grof Slovenske marke se je togotil nad Zvonimirjevo ponudbo in njegovimi pogoji. Kar divjal je, ker hrvaški kralj tako žalil njegovo dostojanstvo. Dokazoval je svojemu bratu, da edino njemu pristoji dvoboj s hrvaškim debeluharjem, ker se gre za čast Slovenske marke. Toda deželni knez je določil, da se bota junaka borila brez orožja, samo z rokami, in da je zato treba izbrati po telesu najmočnejšega junaka iz bojne srede.

Kakih deset orjakov je stalo drugo jutro pred Ljutoldom, pripravljenih, da se gredo metat s hrvaškim junakom. Vitezi ogledujejo junaške može, ali nihče izmed ni tako ugajal kakor mlad vojnik brez brade in brkov, ki je bil za glavo višji od drugih in je vsakega izmeril čez prsi. Njegove pesti so bile kakor medvedove šape, njegove rame kakor volovska stegna. Nabran, kovinast oklep je stiskal njegove goste, dolge in plave lase. Vsi so bili mnenja, da gre prva beseda mlademu vojniku. Oglejski vicedom je stal zadaj in se držal na smeh, ko je gledal vojnikov obraz.

»Te-te-te, bo že videl hrvaški muštafar, s kom se je šel metat! Na zdravja mi, če bo rejeni Hrvat še kdaj tlačil hrvaško travo,« je modroval stari Žiznec. »Vsak ne ve, jaz pa vem, Silidon, kdo je ta medvedka v viteški opravi.«

»Saj bi bila res kmalu ženska, ker ima tako gladko kožo na obrazu,« odvrne Silidon.

»Ženska, pa kakšna!« vsklikne Žiznec. »Same Svaroge in Striboge in Perune bo klicala na pomoč, da se bo kar bliskalo in kadilo.«

»Ali je paganka?«

»Seveda je. Ali nisi še nikoli slišal o ribičevi hčeri na Osojskem jezeru?«

»Aha, to je tista, ki je obljubila ob ustoličenju samemu cesarju, da bo šla zanj v vojsko.«

»Tista je tista Ljutica! Je še več deklet v naših vrstah, ali take nobene. Deželni knez jim je dovolil, ker imajo korotanske ženske posebne predpravice od cesarja, da smejo z moškimi v vojsko.«

»Svet se suče, Žiznec!«

»Za obrambo domovine je vse dovoljeno, kar je pošteno, Silidon! Ti ne veš, kaj je ženska, če dobi pogum! Vsakega moškega poseka. Jutri zjutraj se boš sam prepričal.«

Ko sta oprodi modrovala, so že ponudniki odstopili. Oglejski vicedom je šepetal Ljutici nekaj na uho. Ribičevo hčer so povabili tisti večer v grad, da se pripravi na drugi dan. Mirna je bila njena duša, hladno je gledala v obraz juteršnjemu dnevu in v svesti si je bila, da njene roke polože na tla tolstega Hrvata. Skoro veselila se je ure, ko stopi na plan, in se je celo zavedala, da nosi na sebi usodo celeča Korotana.

»Ako ti zmagaš, Ljutica, si rešila domovino,« ji prigovarja deželni knez.

»Čast domovine leži na tvojih ramah,« ji pošepeče Svetobor. »Ali boš klicala na pomoč svoje bogove?«

»Samo Svaroga bom klicala, saj je on stvarnik in gospodar nebes in zemlje. Ako me on hoče poslušati, ne potrebujem drugih bogov. Svarožici so le njegovi sinovi in ne morejo nič brez njega. Morana ne more priti po me, če ji Svarog ne dovoli. Uroki mi ne morejo škodovati, če ni Svarogova volja, in Vile mi pridejo na pomoč, če jih Svarog pošlje,« odgovarja Ljutica in se globoko zamisli.

»Imaš prav, Ljutica!» potrjuje Svetobor. »Samo Svarog je, ki se mu mora vse klanjati. On je vsemogočen in tudi tebi pomore lahko, kolikor hoče. Tudi moj Bog ni drugačen, Ljutica! Vsemogočen Svarog je, Stvarnik nebes in zemlje. Njemu se moramo vsi pokoriti, ljudje in stvari, kralji in narodi. Ako pa ti kličeš na pomoč Danico, vedi, da je tudi nam kristjanom Zgodnja danica, ki nam je pokazala včlovečenega Boga. Častimo jo in evo ti onstran polja Gospo sveto, našo danico. Ti jo kličeš na pomoč samo zjutraj, mi jo kličemo tudi čez dan in v vsaki potrebi, da nam da srečo na zemlji, večno srečo v raju ...«

»Ali imate krščenci tudi raj?« povpraša hitro Ljutica. »Ali se vajini duši srečate v raju?«

»Ti veruješ v vsemogočnega Boga,« poprime besedo vicedom, »ti veruješ v neumrjočnost človeške duše, veruj še v včlovečenega Boga in Zgodnja danica nama pokaže pot v raj.«

»Svarožiči,« zine Ljutica, »so vsi včlovečeni bogovi.«

»A le eden Svarožič je včlovečeni Bog, vsi drugi so stvari, ki jih Vsemogočni pokliče in odpokliče, včloveči in razčloveči. Od njegove milosti so vsi odvisni, včlovečeni Svarog nam je zapustil oporoko: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

»Torej tudi ne jutri sovraga pogaziti?«

»Tudi ne, Ljutica!«

»Verujem v včlovečenega Svaroga, Svetobor! Pomoli k svoji Danici, da sem deležna njene milosti.«

»Krst želja ti je podeljen, Ljutica! Moliva skupaj k Danici!«

V stolpu Krnskega gradu se je videlo na zahodu na Perunov vrh, koder je še kipel v nebo paganski tempelj. Ali danica je vshajala na vshodu, izza gora Gospe svete. Svetobor in Ljutica sta klečala in zrla skozi lino čez gosposveško polje. Njemu so pogledi uhajali h Gospej sveti, nji pa na nebo k večerni danici, ki je žarela v daljavi ...

Milost božja je rosila solzne oči in srci sta se topili v živi veri do včlovečenega Boga.

Drugi dan je bilo nebo jasno. Ravnino je pokrivala snežena odeja. Žarki spomladnega solnca so se uprli v belo potrošena drevesa in topili snežinke na vejah. Vse gosposveško polje je bilo prehojeno že na vse zgodaj in videle so se same človeške stopinje po belem snegu. Klicarji so trobili na rogove in delali red, seli so prihajali od tabora do tabora in prinašali poročila svojim poveljnikom.

Sredi polja pod stoletno lipo so napravili ograjen prostor, so ga posušili in posuli z belim peskom. Dva šatora sta stala ob konceh, na okrog pa so se zbirali vojniki, preskrbevši odličen prostor za viteško gospodo.

Klicar zatrobi, izpod hrvaškega šatora se pokaše orjaški Magarovič. Globoke sledi so se poznale v pesku od njegovih medvedjih stopal, široke bele hlače so rahljale ob njegovih stegnih in z biseri okovan pas se je tesno oprijemal njegovih ledij. Medenast oklep se je svital ob solnčnih žarkih in njegove orjaške roke so mahale v zraku. Na tleh sta ležali dve vrvi.

Utihnili so glasovi, ko se je Magarovič pokazal pred šotorom. Ponosno se je ozrl na okrog in zaklical z močnim glasom, kakor bi zadonel veliki zvon:

»Hej, Korotanče, Magarovič te čaka!«

»Hej, Dalmatinče, le dobro se oddahni, ker potlej ne boš utegnil hoditi po sapo,« se začuje tenak glas iz nasprotnega šatora.

»Le priporoči se še vsem svetcem, ker pozneje jih ne boš več klical na pomoč.«

»Ravno do zdaj jih nisem, odslej jih pa bom klicala.«

»Vraga, kaj si ženska, da govoriš po ženski.«

Izpod šotora pokuka Ljutica. Med množico se začuje mrmranje in obenem začudenje.

»Le poglej me dobro, da se ne zmotiš, širokohlačnik!« zakliče Ljutica.

»Tristo medvedovih kož, da si ženskega spola!«

Ali Ljutica ni več odgovarjala. Mirno se bliža Magaroviću in ga pograbi za rame. Hrvat spozna, da nasprotnik ne pozna šale, in brž pograbi Ljutico za lehti. Stisnil je, da je dekle skoro zavpilo. Ali tudi ribičeva hči podvoji svojo moč in stisne tolsti rami, da so se prsti zakopali v meso. Magarović ni mogel objeti s pestmi Ljutičnih lehti. Zato je tem trdneje stiskal, da je z zobmi škripal, hoteč s stiskanjem ugnati nasprotnico. Ali Ljutica se je držala nepremično in potisnila Hrvata do šatora. Toda tudi ta je pritiskal na lehti in odrival sobojevnico.

Klicarji so stali zvrstoma proti gradu in proti Gospej sveti ter sproti donašali poročila velikašem.

»Odmor!« zakličejo klicarji in borilca odnehata.

Magarović je imel sapo, Ljutica skoro nič. Le Hrvatovi prsti so se globoko zajeli v meso.

»Hej, Magarovič!« zakliče borka, ko se je poleglo vpitje množice. Spet se spoprimeta. Zdaj jo je Hrvat prijel za rami, ona njega za lehti. Minilo je pol ure, a zmaga se ni obrnila na nobeno stran.

»Odmor!« zakličejo spet klicarji.

Borilca sedeta na bližnji klopici. Minila ju je volja, da bi se sporekla z besedami. Mislila sta vsak svojo, ko je množica ploskala: Hrvatje so vpili slavo Magaroviću, Korotanci slavo Ljutici.

Spoprimeta se tretjič. Korotanka popade Hrvata čez pas, da se je pozlačeni sklepanec upognil. Ali Magarović je bil težak in ni se ji posrečilo, da bi ga dvignila. Tisti hip ji hoče Dalmatinec izpodbiti nogo, toda Ljutica ga je prehitela. Ko je dvignil nogo, se je njegovo telo prevagalo in deklica ga privzdigne. Magarović se je otresal, brcal z nogama, ali bilo je prepozno. Ljutica ga treši na beli pesek in predno si je mogel Hrvat opomoči, že kleči Korotanka na njegovem vratu ...

Urnebesni krik se vzdigne med vojniki.

»Mari ti Bog!« kličejo Slovenci, Hrvatje škripljejo z zobmi.

Ljutica pridrsa z nogo vrv k sebi in še precej časa je trajalo, da je obrpanemu Hrvatu polovila in povezala roki.

Venci so začeli padati na bojišče in ni se polegel glas: »Živela Ljutica!«

Borilki se naposled posreči, da je povezala z drugo vrvjo tudi Hrvatovi nogi. Magarović je klel in si grizel jezik. Ležal je na pesku in se zvijal kakor kača, kri mu je lezla v glavo, višnjevi sta mu bili roki in nogi ...

Ljutica je izginila v šator, na pozorišče so leteli venci in šopki, ves šator ji je bil pokrit z rožami. Slovenci so klicali: »Živela Ljutica! Živel Ljutold!« Hrvatje so se umikali proti Gospej sveti. Klicarji so trobili na rogove, hlapci so slovesno spremljali Ljutico proti Krnskemu gradu. Na nosilnicah so nesli zvezanega Magarovića. Toliko da jim Hrvatje niso ugrabili svojega junaka. Sporekli so se in oproda Rep je že ukazal potegniti meče, da ni Zvonimirjev klicar zaklical: Magarović se mora odkupiti.

Zvonimirjeva odposlanca Svačić in Tadi sta prišla v Krnski grad, da odkupita svojega junaka. In sta ga odkupila. Pripeljala sta s sabo ujeta talca — Tipolda in Dobrožita in ju ponudila za Magarovića. Seveda je korotanski vojvoda odkup potrdil in veselja ni hotelo biti konca, ko sta Tipold in Dobrožit spet zagledala znane obraze. Pripovedovala sta svoje dogodke iz hrvaške zemlje in izdajala hrvaških veljakov tajne ukrepe.

Vse je bilo veselo, v gradu in v šatorih; v gradu so slavili Ljutico in jo dražili kot grofico Slovenske marke, v šatorih pa so izbijali šale iz povezanega Hrvata ter se smejali hrvaškim odposlancem, ki so prenašali mirovne pogoje.

Mirovni pogoji so se razbili, premirje je minilo, vojska se je začela pomikati proti vojski.


Na levem krilu so se pomikali od Zagrada Kocljevi oklopniki in strelci, na desnem od Stegen sem Henrikovi in Ortenburžanovi, središče so tvorile čete deželnega kneza in oglejskega vicedoma. Ozadje je krilo krdelo Možniškega gaštalda v smeri vasi Lokve.

Tudi hrvaški kralj je razpostavil svoje čete. Desnemu krilu pri Goričah je poveljeval grof Vecelin, levemu krilu pri Kačji vasi župan Svačić, središče pa je sklepala pod Gosposveško goro izbrana Zvonimirjeva četa.

Bitko so pričele prve straže strelcev na konjih. Pušice so frčale po zraku in se zabadale v zemljo, v samska drevesa, pa tudi v jezdece in v konje ...

Strelci na konjih so se umaknili, ko so začele frčati pušice hrvaških pešcev, ki so čepeli za vojnimi vozovi in dežili s pušicami. Korotanci so stali za ograjami, ki so obkoljevale hiše, ter spuščali pušice na sovražnika. Hrvatje so bolj hiteli, Slovenci so bolj merili. Vrsta Korotancev je stala nepremično v dobro zavarovanih postojankah, Hrvatje so pomoljevali le svoje glave izza voz in pušice so jim letele v glave.

Kar zadone rogovi in hrvaška konjenica se spusti po ravnini. V divjem skoku lete skozi gosto frčanje pušic in navale na korotanske oklopnike. Ali ti se niso umaknili, kakor sveče so stali in nabadali na sulice konje in jezdece. Hrvaški konjeniki so se morali umakniti, Korotanci so skočili za njimi in jih preganjali proti severu, da so zašli med oklopnike in strelce korotanskega levega krila. Strelci so spuščali pušice od blizu, da je vsaka zadela, oklopnikom so se konji nabadali na sulice, konjenica pa je potegnila meče in udrihala po Hrvatih ...

Skoro se je razjokal hrvaški kralj, ko je videl, da je njegova konjenica skoro popolnoma strta. A razjokal se je tudi Možniški gaštaldo, ko je zajezil hrvaške konjenike od spredaj in zagledal svojega strica ležati na tleh v mlaki krvi ... Žiznec je klečal pri njem in ogledoval palatinovo rano. Ko mu jo hitro poveže, ga posadi na konja in odhiti ž njim izven bojišča ...

Grof Vecelin je opazil nevarnost svoje konjenice in se je brzo pognal z jezdeci strelci proti korotanskemu levemu krilu. Padec Kocljev je pospešil zmešnjavo in že je bilo levo krilo na tem, da ga obkoli hrvaški poveljnik, da ni priskočil na pomoč seliški grof Leopold in porinil nazaj Vecelinov oddelek.

Zvonimir je spoznal, da se bori brezuspešno in zato da znamenje za naskok. Hitro so se pomikale vse njegove čete z golimi meči proti sovražniku. Od zadaj so konjiki-strelci spuščali pušice na sovražno vojsko in delali gaz svojim pešcem.

Kmalu se je začel boj na nož, pričelo se je klanje. Kakor snopje so padali vojniki, hrabrost se je kosala z bistrostjo. Zvonimir je opažal, da je njegovo desno krilo potisnilo sovražnika do obrežja. Slutil je, da ga utegne sovražna sila zajeti in zato ukaže umikajočemu se levemu krilu, naj prodere desno krilo sovražnikovo. Svačić vrže z vso silo svoje čete na desno krilo Henrika in Ortenburžana, ki sta se morala umakniti, obenem pa sta dala prosto pot desnemu krilu Hrvatov, ki so takoj pod Vecelinovim vodstvom pritiskali za Svačićem. S tem je dobila hrvaška vojska prosto pot proti Karavankam, kar je bila edina rešitev za njo. Zvonimir jo je odkuril proti Ljubelju in rešil središče svoje vojske, a zato je bilo levo krilo docela izgubljeno in sam poveljnik Svačić je padel v boju, tudi Magarović, slavni borilec je spet zašel v korotansko sužnost. Ortenburgov oproda Obolom mu je zadal z mečem lahko rano, a je moral zato sam sprejeti od njega smrtno rano.

Desno krilo se je umikalo proti Železni kaplji in odbijalo za sabo sovražne napade z velikimi izgubami. Sam grof Vecelin je odnesel iz boja nevarno rano in je preklinjal rimsko kulturo, ker je bil Bizantincem prijazen.

Korotanci so preganjali sovražne čete do meje, Ortenburžan in knez Slovenske marke sta mu sledila do hrvaške meje ...

Oglejski vicedom je hodil po bojišču in pregledoval mrtvece in ranjence. Razjokal se je nad dobrim tastom, ki sta ga Žiznec in Silidon nesla na nosilih v Mosburg, milo se mu je storilo, ko je obračal truplo Oboloma, Ljutičinega izvoljenca, razjasni se mu je obraz, ko je zagledal na tleh ranjenega Magarovića in zaskelelo ga je v srce, ko je ob Glinici naletel na hrabrega vojaka, ki je izpiral rano v potoku, rano na glavi, a glavo so mu krasili dolgi plavi ženski lasje.

»Ljutica, ti si ranjena?« se oglasi vicedom za hrbtom.

»Ni nevarna rana, ljubi moj češčenec! Mesec osorej ne bo sledu po nji. Srečna sem, da te vidim.«

»Hvala Bogu, da smo zmagali, Ljutica!«

»Hvala Devici, ki nas je varovala!« vzdihne Ljutica in hvaležno dvigne svoje oči proti nebu.

»Ali veš, kako je Obolomu?«

»Gledam v potok in zdi se mi, da se povodni mož veseli njegove družbe. Hodi z mano, da ti ga pokažem.«

»Mrtev je moj Obolom?«

»Poglejva, ali je mrtev ali ranjen?«

»Ah, če nisi govoril ž njim, je mrtev.«

»Poglejva, Ljutica!«

Svetobor in Ljutica kreneta proti jugu.

Grozen je bil pogled na Gosposveško polje. Večerna zarja je svetila na bojišče in spremljala zadnje vzdihe umirajočih bolnikov. Tu je vzdihoval težak ranjenec, ki ni mogel več na tihem prenašati hudih bolečin, tam se je poskušal ranjenec na noge, pa ni mogel vstati, tu se je kdo plazil po vseh štirih, da pride do dobrih ljudi, tam spet je tiščal drugi roko na zevajočo rano. Mrtveci so ležali na tleh drug čez drugega, strjena kri se je držala pogažene trave, tekoča kri je lezla po težko ranjenih. Tu je ležal okrvavljeni šlem, tam je tičal zlomljen meč, tu je bila zapičena sulica v zemljo, tam je molela uošica iz trupla.

Ljutica je napol mižala in težka skrb ji je mučila dušo. Zadevala se je z nogami ob mrtva trupla in lasje so ji vihrali v zraku.

»Evo ti Oboloma!« zakliče Svetobor, poklekne in obrača njegovo truplo.

»Moj Obolom!« vzklikne Ljutica in poljubuje vojniku čelo.

Kar se dvignejo Obolomu trepalnice.

»Še je živ!« zakliče Svetobor in hitro potegne steklenico izza pasa ter vlije ranjencu vode na ustnice, ki se razmočijo.

»Ljutica!« vzdihne Obolom.

Hitro mu odgrneta oklep, izpereta rano pod srcem in ga obvežeta.

»Ali te morava vzdigniti?« povpraša Svetobor.

Ranjenec odkima:

»Krvi ni več v meni in umrl bom.«

»Jaz sem krščenka, Obolom, in Gospa sveta me je obvarovala,« reče deklica.

Vojak se ozre proti Perunovi gori in vzdihne.

»Le ozri se, Obolom, tudi ti k Devici, ki prinaša upanje! — Ona je mati včlovečenega boga,« razlaga vojnica.

»Poznam troedinega bogakrščencev, ali Morana mi stiska goltanec,« vzdihne ranjenec.

»Veruj v Boga kristjanov, ljubi moj, on je dober in usmiljen,« zine vicedom.

»Verujem,« odvrne Obolom, »odkar poslušam okrog sebe pogane in kristjane. Vaši ljudje trpe vdano, naši ljudje kolnejo in si sami jemljejo življenje.«

»Milost božja te je zadela, Obolom! Ali želiš krsta?« povpraša Svetobor in zaupno upre oči v ranjenca.

»Pokrsti me, prečastni knez!«

In Svetobor vlije vode na glavo ranjencu, šepetajoč Kristove besede. Ljutici se je čelo razjasnilo in je božala lica krščencu.

Ali Obolom je zatisnil oči in ni jih več odprl. Poslovila se je njegova duša od telesa, od severa sem pa so se bližali vojniki, ki so pobirali ranjence in pokopavali mrtve.

Vicedom in Ljutica se obrneta proti jugu, ozirajoč se po ranjencih.

»Ljutica!« zakliče ne daleč ob potoku znan glas. Na bregu je sedel hrvaški junak Magarović in srkal vodo iz perišča. Meč mu je odsekal štiri prste na levici in le palec je gledal iz obveze.

»Magarović, tudi ti si tukaj?« se oglasi Ljutica in sočutno pogleda na ranjenca.

»Hodi z nama reče,« vicedom.

Magarović vstane, a tudi levo bedro na nogi je bilo ranjeno. Roko si je obvezal z ruto, na rani leve noge se mu je kri sama strdila. Ljutica mu izpere in obveže tudi to rano in junak stopa počasi za njo.

»Vicedom, pomagaj mi!« se oglasi znan glas od druge strani. Bilo je Tipoldov. Ni bilo rane na njegovem životu, a udarec konjskega kopita je bil usodepoln za njegovo življenje. Izbil mu je desno oko in pretresel možgane, da se je Tipold prebudil iz nezavesti šele ob večerni zarji.

Mrak se je povzpel čez Gosposveško polje, ko sta korakala Svelobor in Ljutica z ranjencema proti krnskemu gradu. Na gradu pa so pirovali in slavili zmago.

XVI.[uredi]

Na kameniti klopi ob osojskem jezeru je sedel Svetobor, oglejski vicedom. Ob strani sta mu sedela ranjenca Magarović in Tipold, ki sta uživala samostansko gostoljubje. Zdravje se jima je boljšalo in želela sta skoro spet videti, prvi kršno Dalmacijo, drugi slavni Oglej.

»Ko ozdraviš, Tipold, se vrnemo v Oglej. Tudi tebi, junak solnčne Dalamcije, bom poskrbel prostost. Mrzli Koretan ni za tvoja pljuča, »tolaži vicedom ranjenca.

»Hvala ti, presvetli knez!« odvrne Hrvat. »Res, da si želim domovine, toda s teboj grem, kamor hočeš. Hvaležen sem ti do smrti in tvoj spomin bodi blagoslovljen.«

»Pojdi z menoj, Magarović, prečastni naš vicedom ima veliko besedo pri patrjarhu. On ti preskrbi odlično službo in dober kruh,« nagovarja Tipold hrvaškega orjaka.

»Tisto pač, Magarovič! Oglej je veliko mesto in patrijarh potrebuje takih junakov kakor si ti. Njegova armada se je zredčila in jo bo treba spopolniti z novimi močmi,« pristavlja Svetobor.

»Samec sem in rodbina ne bo žalovala za mano, ako sprejmem tvoj nasvet,« odvrne Hrvat in pogled mu uide na stezo po kateri sta se bližala dva romarja.

»Hvaljen Jezus!« pozdravita na klopi počivajoča. »Prihajava z Velegrada in prinašava blagoslov blagovestnikov. Samostansko zidovje sva zagledala in reklo se je nama, da najdeva tukaj češkega kneza Svetobora.«

Ta vstane, obraz se mu potegne, romarja pa se ga okleneta z vsklicem: »Svetobor!«

»Moj Bog, ali sta od mrtvih vstala?« se začudi vicedom. »Saj smo vaju vendar pustili na bojišču pri Mavriški gori.«

»Tisto pač, knez, ali najini rani nista bili smrtni in sva ozdravela. Ostala sva ujetnika, dokler naju niso zamenili za naše avstrijske ujetnike. Od svojih otrok sva izvedela, da si se preselil za stalno naj jug in zato sva hotela še enkrat videti tvoj zorni obraz, predno umrjeva. Evo ti velegrajskih odpadnikov.

Tako je govoril Kojata, Vseborov sin, Smil Zatecki pa mu je uročil kovinskih svetinjic.

Tudi Tipold je spoznal naposled znanca iz Ogleja, ko sta potovala iz Rima, in je odpeljal gosta v samostan, da se pokrepčata in odpočijeta, Svetobor pa je še zaklical za njima:

»Ali od Božeteha nimata pozdrava?«

»Tudi od Božeteha imava naročila in od vojvode avstrijskega pozdravila,« odvrne Smil.

»Le predstavi jih opatu, Tipold, jaz imam še nekaj opravka na obežju,« reče Svetobor in se oddalji od sanjajočega Magaroviča.

Spomini preteklih dni so polnili dušo vicedomu. Tesno se je zavil v svoj plašč, misli pa so mu prepletale osrčje s češko zemljo in z oglejskim patrijarhatom.

Srečno se je končala vojna, sovražnik je moral sramotno oditi. Ali tudi Kocelju se je odtrgala nit življenja na bojnem polju in zavirala konec slovenskega knežtva. Svetoboru je prihajala v spomin ponočna ježa pod Ljubelj, Koceljeve besede so mu objemale dušo in tožni glasovi so odmevali iz globine njegovega srca. Svetoboru je budila spomin Vratislavova usoda, so mu begale dušo nemške moravske kneginje, so mu kalile veselje novic iz Italije. Ni je bilo bitke, da bi se je oprijel, da bi zatopil usodne zmage in da bi dal duška svojim načrtom, svojim blagim mislim. Božetehovo črnogledstvo se ga je polotilo in žalostna je bila njegova duša.

Obrne se in zagleda Hrvata, ki je še vedno čepel na klopi, sanjajoč pod debelim plaščem.

»Ti si žalosten, knez! Gotovo ti moré srce težke skrbi. Rad bi ti ustregel in odgnal oblak, ki se razgrinja nad tabo. Pa ne vem, kako?«

»Rad ti verjamem, vrla duša! Ali pomiri se in bodi uverjen, da preženem ta oblak, ki visi nad mano. Že je veter potegnil in ta veter požene oblak za gore,« odvrne vicedom in oko se mu obrača na jezero, po katerem je plaval čoln, v čolnu pa je sedela deklica, ki je veslala oberoč in pela pesemco o izgubljeni sreči.

»Evo ti Ljutice! zakliče Magarivić in se vzdigne s klopi.

V čolnu je ležal na dnu mrtev jelen.

»Ljubica, kam hitiš s tem plenom?« popraša Svetobor.

»Otec pošilja tega jelena v dar ranjencem,« odvrne deklica.

»Jelenček je letal prost in prostost mu je vzela življenje,« deje vicedom.

»Vsakemu ne tako. Meni je prostost prinesla življenje, prečastni knez! Ali tebi ne?« povpraša Ljutica z zategnjenim glasom.

»Ti si izjema, Ljutica! Ti si posebna posoda, katero je Bog prihranil za-se. Ali želiš prostost vživanja ali prostost zatajevanja?«

»Niti na misel mi ne pride druga prostost kakor prostost krščanske vere. Zdi se mi, da vse zmorem, če me opira Zgodnja Danica! Tudi moj otec se čudi moji duševni moči in že je minil lep čas, kar več nesel darov boginji Živi na Perunovo goro.«

»Ali Obolom še spleta venec tvojih molitev?«

Dekličje oči so se povesile, ko so se dvignile in zalesketale v prečudni luči, kakor bi skakale zvezdice iz mesečevega srpa.

Hrvatu so se skrčile zenice in strmele nepremično v Ljutične oči.

»Ne tarnaj, Ljutica, Obolomi so še na svetu,« zine Magarović in dvigne z desnico jelena iz čolna.

»Se motiš, brate!« odvrne deklica in grenke poteze šinejo čez njene ustnice.

»Ti pojdeš z nami v Oglej, Ljutica!« reče Svetobor kakor v sanjah. »Z nami pojdeš na jug, tam boš kraljevala ob morskem obrežju ...«

Bi se mi tožilo po osojskem jezeru.«

»Ne bo se ti. Kaj je jezero proti morju?«

»Se mi bo tožilo po otcu.«

»Otec pojde tudi z nami.«

»Ali on se še vedno straši Peruna. Daždbog mu prinaša blagodat in od Žive pričakuje mladosti.«

»Mladosti pričakuje?«

»Da bi je ne! Kakor hitro se spomladi pokoplje Morana, že je ves drugi in rad bi se ženil. Toda poganskih žena ni več v naši deželi. In kar jih je, so omožene. Zato ne mera več božice Žive in Gospa sveta mu vedno bolj polni srce. Všeč mu je zakon Jožefa in Marije, ki sta živela kot brat in sestra.«

Sveloboru se posveti v glavi in neodložljiva slutnja mu šine v srce:

»Ljutica, ti moraš od tod!«

Hrvat oprta jelena in odide proti samostanu. Tudi Svetobor gre za njim, lice mu je zardelo in ne ozre se, da bi videl zardela lica ribičeve hčere. Sklepal je, da se vrne prejkoprej v Oglej. In tedaj mu je stopil pred oči možniški gaštaldo, se mu je prikazala sestra Svetka, se mu je svital umrli obraz starega Kocelja, ki mu je s pretečim prstom kazal na osameli grad v Karnijskih gorah.

Kar ga pokliče droben glas iz stolpa:

»Prečastni knez! Pridi na kratek pogovor! Brat Audiosus je tukaj.«

»Dražna, ti si?« oglasi se Svetobor. »Mari ti Bog! Le potrpi še nekaj časa! Je bolj prav tako. Dobrožit se je vrnil zdrav iz Dalmacije in je vesel, da smo te tako dobro spravili.«

»In kje je Dobrožit, moj dobri Žit?«

»V Zagradu je za kronskim gradom. Tam zdravi ranjence. Kmalu se napotimo v Oglej in takrat pridemo po-te.«

»Hvala ti, dobri knez!«

Molčeči Audiesus spremi Svelobora v samostan. Tam v kotu za cerkvijo se ustavita. Nemi brat začne naenkrat govoriti:

»Svetobor, poslušaj me! Jaz sem radovoljen mutec. Jaz sem Boleslav »Drzni«, bivši poljski kralj — — —«

Mutcu so se zasvetile oči, zravnal se je po koncu, vicedomu pa je zastala sapa in ni odgovoril. Skoro ga je bilo strah bradatega brata.

»Ti poznaš mojo preteklost,« nadaljuje brat Audiosus, »ti veš, da sem umoril zavratno škofa Stanislava pred božjim oltarjem in zato sem šel za pokoro v Rim kot navaden romar. Sv. oče mi je že odpustil in me poslal semkaj, da delam pokoro do smrti kot osojski mutec. V tem kotu hočem umreti in čakati vstajenja.«

Češkemu knezu so se ježili lasje in ni zinil besedice. Poprijel se je za vogal zidu, nemi Audiosus pa govori nadalje.

»Ta deklica Dražna je moja hči. Ne razodeni ji tega. Saj poznaš mojo grešno preteklost. Greh preganja človeka. Dobrovit je dober mož in on ve za to. Vendar ti priporočim deklico, da jo varuješ in preskrbiš srečno prihodnost. Dovolj je že revica skušala. Dražna je moja edina skrb še na tem svetu. Ali mi obljubiš, da boš skrbel za njo? Saj sva v svaštvu in moja hči Svetoslava je žena tvojega strica Vratislava, češkega kneza. Poznaš jo dobro.«

»Presvetlost!«

»Nič »presvetlost«. Obljubi!«

»Kakor svojo hčer jo bom ščitil. Brez skrbi bodi!«

»Obljubi!«

»Obljubim slovesno,« jeclja vecedom.

Ko se vicedom ojunači, da bi obsul nepričakovanega srečalca z obilico vprašanj, ga ta gorko poljubi in izgine za zidovjem. Kakor pribit na tla stoji Svetobor nekaj časa na mestu, potem pa se počasi pomika okrog zidu in stopi v mračno cerkev — — —

Večna luč se je utrinjala in vicedom je želel ujeti vsaj nekaj utrinkov. Ali njegova duša je bila prepolna samih čutil, da bi mogla moliti.

»Benedictes, qui venit in nomine Domini!«[32] je šepetal enomer, ali njegovo srce ni moglo najti Imena Gospodovega — —

Kar pokuka pri cerkvenih vratih Cirijak:

»Prečastni! Sel je dospel iz Ogleja, in želi s tabo govoriti.«

Svetoboru je tudi ta napoved pretresla srce. Hotel je vendarle zbrati svoje misli v Imenu Gospodovem, ali njegove ustnice so izgovarjale ime patrijarhovo.

Po prstih pristopica po cerkvi domači opat Kocelin in sede v Svetoborovo klop:

»Prijatelj, patrijarh Henrik je umrl,« mu pošepeče na uho.

»Umrl?« se začudi vicedom.

»Moliva zanj!« namigne opat in začne moliti polglasno:

»De profundis clamavi ad te: Domine, Domine, exaudi orationem meam ...«[33]

Vicedom je odgovarjal, pa se je zmotil. Namesto naslednji odstavek psalmu za mrtve, je pobral vrstico iz srede:

»A custodia matutini usque ad noctem sperat Israel in Domino« ...[34]

Ko pa sta prijatelja vendarle skončala psalm, se dvigneta in zapustita cerkev.

»Kako je neki umrl?« povpraša Svetobor.

»Nagle smrti, kakor je zdaj navada pri patrijarhih,« odvrne opat. »Izobčeni smo.«

Vicedoma je pogrela opatova beseda, ali molčal je in stopil pred sela. Bil je Zderad, ki je prinašal novico.

»Ali je še kaj drugih novic, Zderad?«

»Belinjski opat Albert te iskreno pozdravlja,« sporoča oproda Zderad, »in te prosi, da prideš prejkoprej v Oglej, ker bo kmalu volitev novega patrijarha, prečastni vicedom.«

»Kaj pa kanoniki? Katerega ugibajo za novega patrijarha?« povpraša Kocelin.

»Tri stranke so,« odvrne Zderad. »Papeževi pristaši žele padovanskega škofa, cesarjevi litomeriškega prošta, tretja stranka pa je za belinjskega opata.«

»In ta kandidat je?« povpraša opat.

Sel se sramežljivo obrne in ne odgovori.

Svetobor se tudi obrne in gre, da se pripravi na odhod. Precej je že bilo prijateljev, ki so želeli z njim na jug, več je bilo že njegovih varovancev, ki naj jim preskrbi kruh v Ogleju, pa so bili še drugi in druge, katere vse naj vicedom zbere okrog sebe. In kaj, če Svetobor prižene s sabo Dobrožita in Dražno, Stojdraga in Ljutico, Kojuto in Smila, Božeteha in Zderača, Žizneca in Repa, Magarovića in Tipolda? Dejali bodo, da si je Svetobor že nabavil gradiva za svoj dvor. In vendar bi vicedom težko katerega pustil v Korotanu. Saj so mu vsi prirasli na dušo, saj vsi gore zanj in on jim je kot dober oče, ki poskrbi za svoje sirote.

Nemški cesar se je vračal iz Italije na Nemško, ko so zaklenkali mrtvaški zvonovi in že je bil v oglejski stolici, ko so umrlega patrijarha zaprli v krsto.

Ko pa je Svetobor zagledal od daleč visoki oglejski zvonik, se še peli zvonovi in klicali vse kapiteljske člane na posvet v baziliko, da izbero gospodarja — generalnega vikarja za čas izpraznjene patrijarhove stolice. Kapitelj je imel vso sodno oblast v duhovskih in posvetnih zadevah. Sedež in glas v kapitelju sta imela tudi namestnik nemškega cesarja in namestnik goriškega škofa.

Kapitelj je je izvolil z večino glasov za generalnega vikarja dosedanjega vicedoma — Svetobora.

Ne tako gladko se je vršila volitev patrijarha. Dvajset kanonikov se je upiralo Svetoboru. Nasprotoval mu je možniški gaštaldo in seliški grof Leopold z vso silo kot namestnik goriškega grofa Henrika, oglejskega zagovornika. Zanj pa se je gnalo trideset kanonikov in korotanski knez Ljutold kot namestnik nemškega cesarja. Odločila je cesarjeva osebna pričujočnost v Ogleju. Meseca avgusta je že cesar potrdil Svetobora za patrijarha in ta si je nadel novo ime Friderik po svojem ujcu, bivšem škofu v Devinu.

Seliški grof Leopold je škrtal z zobmi, ko je izvedel za izid volitve. Mnogo si je prizadel pri svojih prijateljih, da bi pridobil večino za litomeriškega prošta Langana, in kanoniki, ki jim je oddajal službe seliški škof in gaštaldo kot zastopnik možniškega gradu, so uporabili vso svojo moč in zgovornost, da bi nagnili svoje tovariše na stran svojega kandidata. Že so omahovali neodločeni, ali pristaši padovanskega škofa Urha so vztrajali in pri ožji volitvi oddali svoj glas češkemu knezu. Tako je Svetobor prišel iz bazilike kot patrijarh Friderik in kapiteljski dekan je razglasil izid volitve na kamnu pred cerkvijo pričakujoči množici.

»Živel Friderik, slava novemu patrijarhu!« je odmevalo na trgu. Seli so odnašali to novico na vse dvore in se vračali z darovi in čestitkami. Stric Jaromir, Praški nadškof, je pisal ljubeznivo pismo patrijarhu in mu poslal spretnega pisarja, knez Vratislav mu je podaril 100 vojakov za telesno stražo in vojvoda avstrijski Leopold lepi mu je poslal dragocen meč. Hrvatski kralj Zvonimir je sklenil s Friderikom tajno zvezo in mu naklonil bogato opremljeno ladjo, korotanski knez Ljutold mu je poslal krasnega konja in osojski opat bogato odičeni palij. Še razni drugi dostojanstveniki so se spomnili novega patrijarha in mnogo prijateljev se je odzvalo z lepimi darili in iskrenimi pozdravi. Le eden je bil, ki se ni odzval, da bi izrekel nad Svetoborom svoj »anatema«[35] ali svoj »placet«,[36] zakaj moral je bežati iz Rima v Salerno, na papeški stolici pa je sedel cesarjev papež Vibert.

Svetobor je hitel, da zbere krog sebe dovolj zvestih pristašev. Vedel je, da ga gledajo laški kanoniki postrani, slutil je, da nima zanesljive večine v kapitelju, boj za investituro je prodrl v srca tudi vzornih duhovnikov. Novi patrijarh si je napravil udanih služabnikov in poskrbel za trdno telesno stražo. Oprode Žiznec, Rep, Zderad so prišli na njegov dvor, Čeha Kojuta in Smil sta bila v njegovem obližju, hrvatski junak Magarović je hodil pred palačo, Dobrožit je pripeljal svojo Dražno in celo Stojdrag je zapustil Osojsko jezero ter dospel z Ljutico v Oglej.

Pričakovali so mnogo od mladega patrijarha Friderika, ki je bil mož zlatega srca in železne volje, izurjen v bogoslovni vedi in izkušen državnik, sorodne in prijateljske zveze so ga vezale od Prage do Rima. Slovansko ljudstvo ga je poznalo kot prijatelja slovanske liturgije, državniki so ga upoštevali kot vplivnega veljaka, cerkveni dostojanstveniki so ga cenili kot dobrega klerika.

Oglejska pokrajina se je raztezala čez vse alpske dežele in oglejski patrijarh je bil metropolit 17 škofov. Zato je bila posvetitev novega patrijarha nad vse veličastna. Prihajali so škofje iz Furlanije in Karnije, iz Goriške in Kranjske, iz južne Štajerske in Koroške, da so se poklonili novemu metropolitu. Arhidijakoni iz Karnije in Kodora, iz Savinjske doline in Slovenske marke so dospeli v Oglej na dan konsekracije. Opati iz Rogača in Sumaga in Osoj so odpotovali v Oglej, prošti iz Emone in Svinca in Ptuja so se odpravljali na pot.

Patrijarh Friderik je prijezdil iz palače s svojim spremstvom na beli muli z bogato opremljeno plahto, s pozlačenimi ostrogami, okrašen z dragimi kamni; a tudi muli je bila glava odičena z zlatimi portami in dragocenimi biseri. Pred sprevodom je stopal križenosec, za patrijarhom so korakali kanoniki v dragocenih ornatih, redovniki s svečami v rokah, s sv. močmi na nosilih in so prepevali hvalne pesmi. Škofje z visokimi mitrami so se majali v sprevodu, stopajoč precej za telesno stražo oklopnikov s srebrnimi in pozlačenimi šlemi, z bliščečimi ščiti in dolgim kopjem. Tudi Kojata in Smil sta bila vmes.

»Evo ti Svetobora!« zakliče orjaška deklica izmed množice, ki se je pestrila ob obeh straneh sprevoda v šarastih narodnih nošah. Dekleta iz Korotana in južne Štajerske, in Goriške in Slovenske marke, možje iz Primorja in Posavske Hrvaške so se gnetli ob strani, pasli radovedne oči in klicali slavo novemu patrijarhu.

»Kako je lep — kakor danica!« vsklikne spet orjaška deklica z avbo na glavi in za glavo višja od drugih.

»Bog ga blagoslovi!« vzdihne starec s sivo glavo. »Nama je bil dober in je.«

»In nama še bolj!« zakliče drobna deklica s svetlimi očmi. »Jaz ga ne zapustim nikoli.«

»Tako je, dete! Svetnik na zemlji!« vsklikne sivolasi Dobrožit in nateza oči.

»Božja roka naj bo ž njim!« oblagodarja orjaški starec, »Ljutica poglej sem!«

Ali oči ribičeve hčere so plavale za junakom na beli muli ...

Za duhovščino so se vrstili plemiči z dragocenimi oblačili, za njimi nepregledna vrsta vazalov, zlasti iz Furlanije in Kranjske. Turjaški in vipavski grof sta jahala na čilih žrebcih, ljubljanski in pograjski graščak sta se bliščala na zlatoopremljenih kobilah, Lož in Cobelsbertg sta poslala svoje zastopnike, Možniški gaštaldo je zaključil viteško vrsto.

Za plemiči so stopali vojaki z generalnim kapitanom, okrašeni z lavorikami in drugim zelenjem, vicedom in maršal, kriminalni sodnik in nadzornik cest, nesoči v rokah dragocena darila; predsednik sodišča in mestni načelnik sla šla sparoma, čivdadski gaštaldo in drugih 23 županov za njim so stopali korakoma, vazali in ministerijali so se družili, dokler patrijarhova garda ni zaključila sprevoda. Tudi hrvaški junak Magarovič se je ponašal in moški obrazi Žizneca, Repa in Zderada so se videli iz vrste.

»Kaj takega še ne, dasi sem star!« vzklikne Stojdrag in solza mu kane na lica.

»Kaj ne, oče Stojdrag, krščanska vera je lepa!« zakliče Dražna.

»Vera je lepa, res da, in ni me žal, da sem se dal pokrstiti. Ali v srcu teh vitezov polje huda kri, ki ne zna odpuščati,« odvrne Stojdrag in čelo se mu pomrači.

»Posvetni prah se drži tudi krščanskega človeka — kaj hočemo?« — Evo vam Magarovića — kako je šarast!« vsklikne Ljutica.

»Pravi junak, viteške krvi! Moral bi stopati med plemiči, pa ne, ker mu Seliški grof m dovolil.«

»E, pusti to, Stojdrag, danes je dan veselja!« zine Dobrožit.

»V srcu mu ni ugasnil ogenj, Dobrožit! Miruje, da tem hujše zaplapola pozneje in objame s svojim plemenom ne samo Magarovića, ampak tudi tistega, ki mu hrvaški junak dolguje hvaležnost,« modruje dalje ribič.

Sprevod se je bližal baziliki. Stojdrag je že s svojo družbo ob paganski lopi. Velik križ napravi pred krstilnikom, koder ga je krstil nekaj dni preje belinjski opat, pa zavpije svojcem:

»Le kar v cerkev!«

Velik šotor se je spenjal pred baziliko. Novi patrijarh stopi izpod šotora na kamen pred cerkvenimi vratmi, da se pokaže ljudstvu. Nato se odpro vrata bazilike in patrijarh stopi v cerkev. Sredi ladje mu vzame duhovnik biret iz roke, stolni prošt pa mu podeli klečečemu blagoslov.

»Oče, ali vidiš možniškega gaštalda? Opazujem ga že dlje časa,« izpregovori Ljutica, »pravi korenjak je, a čelo mu je mrko in ustnice se mu mrdijo. To nekaj pomeni!«

»O pomeni, pomeni, dete! Ta seliški grof ni prijatelj patrijarhov,« odvrne Stojdrag.

»Le verjemi, ribič, da se motiš. Žena gaštaldova je sestra našega Friderika,« pristavi Dobrožit.

»Sorodna kri, ta je šele huda, kadar se vname,« ugovarja Stojdrag.

»Ne daj, Bože!« moli Dražna.

Patrijarh je med tem zasedel svoj slonokoščeni prestol v prezbiteriju in začel govoriti v latinskem jeziku nastopni govor:

»Prečastiti prelatje, cenjeni vitezi in spoštovani podložniki! Po milosti božji, papeževi in cesarjevi sem sprejel palij oglejske stolice. Viharni so časi, temni oblaki plavajo nad katoliško cerkvijo in ni že dovolj močne roke, ki bi spajala duhovsko in posvetno oblast v lepo harmonijo. Zanašam se na vdanost svojih podložnikov, štejem za prijatelje odlične cerkvene in posvetne kneze in prosim, da mi zaprisežejo zvestobo.«

»Zvestobo do smrti patrijarhu Frideriku!« zakliče prvi belinjski opat Alberik, da se zamaje njegova mitra v zraku.

In klicu ni bilo konca.

Kakor bi se zemlja tresla, so doneli glasovi po baziliki, kakor bi nebo trepetalo, so odmevali ob stenah veličastnega božjega hrama.

»Mari ti Bog!« zakliče stari Stojdrag in spet je zašumel in zagromel staroslovenski pozdrav po obsežni baziliki, ki jo je sezidal Korotanec, patrijarh Popo.

Na marmornatem slopu je slonel malomarno gaštaldo Leopold in krivil svoje ustnice.

»Le poglej ga, Dražna, možniški grof ne odpre svojih ust! Res ni patrijarhov prijatelj!« zine Ljutica.

»O jih je še več takih! Le poglej okrog njega mračne obraze!« odvrne Dražna.

Ali sv. maša se je pričela. Tihota zavlada po baziliki. Patrijarh izdere pri evangeliju svoj meč iz svilene nožnice.

Ko je belinjski opat zapel staroslovenski evangelij, je Friderik povzdignil svoj meč visoko in solze so kapale po licih Kojati in Smilu.

Ob darovanju so prinašali sosedni vitezi dragocene darove. Kamenite mize pred cerkvijo so bile obložene z divjačino in ribami, s kruhom in vinom, z denarjem in plitvimi pa srebrnimi posodami. Tudi sestra gaštaldica se je izkazala z dragocenim križem, Dražna je darovala pitanega purana, Ljutica lepega srnjaka, ki ga je ubil Stojdrag v planinah ...

»Kako me je pogledal patrijarh, ko sem šla mimo njega,« je dejala Ljutica.

»In mene je prekrižal,« je pristavila Dražna.

»Otročji sta, deklini! Kaj mislila, da se vama bo smejal kakor ob osojskem jezeru!« kara Stojdrag.

»Glej, glej Žizneca! Na lesenem klinu nese štiri medvedove tace. Ta ve, kaj je dobro,« brblja Dražna. »Vidiš, kako se nama smeja!«

»Za njim pa Rep! O joj, kakšno ribo nese na rami! Saj je skoro daljša kakor on,« nadaljuje Dražna.

Naposled je minilo darovanje, nadaljevala se je sv. maša in belinjski opat je kot dijakon zapel po baziliki, da se je čulo na trg: »Ite, missa est!«

Pred cerkvijo so se postavili v vrsto vojaki in vazali. Patrijarh je nagovoril vojake tudi posamično, jim naklanjal darove in jih obsipal s pohvalami; načelniku mesta Ogleja je izročil svojo mulo z opremo vred, prelate je obdaril z meči in rdečimi zastavami, posvetne viteze z rdečimi prapori in prstani, druge vazale s »kapucami«. In teh je bilo mnogo. Samo na Furlanskem je bilo nad sto graščakov patrijarhovih vazalov.

Vojaki in vazali so zaprisegli zvestobo pri evangeliju. Goriški grof Henrik izroči meč patrijarhu, a glej — ni bilo več vseh, ki so bili prisotni cerkveni slovesnosti. Ni ga bilo gaštalda z Možnice, da bi zaprisegel zvestobo, ni bilo grofa Turjaškega, ne Pograjskega, tudi graščakov Vialtov ni bilo nikoder.

»Ali vam nisem pravil,« pravi Stojdrag, »da možniški gaštaldo ni vdan Frideriku?« Čudil se je Dobrožit, da je osojski opat Kocelin Še vedno z močnim glasom izgovarjal prisežne besede za opatom Alberikom iz Belinja.

»Dobro znamenje to,« pojasnjuje ribič, »dobro znamenje, le škoda, da je Kocelin tako prileten. Ta ni ni Leopoldov, dasi je njegov stric, ampak Friderikov.«

»Ah, oče, to bo prijetno v patrijarhovi bližini! Jaz bom hodila za posli po polju in jih nadzirala, da bodo vestno delali,« pravi Ljutica.

»In jaz bom hodila po kuhinjah in hlevih,« pristavi Dražna, »in nadzirala domače gospodinjstvo.«

»Poglejte, poglejte Žizneca!« vzklikne Ljutica, katere bistro oko je zagledalo starega oprodo v zvoniku.

»Ne tako na glas, Ljutica!« jo pokrega Stojdrag.

Vsi krenejo za Ljutico proti zvoniku.

V zvoniku so se sešli stari znanci in završili ustoličenje oglejskega patrijarha.

XVII.[uredi]

Patrijarh Friderik je nastopil svojo visoko službo z vso odločnostjo. Zavedal se je važne postojanke oglejske stolice, ki je vezala Italijo in Nemčijo, spajala in rušila napeto vez med papežem in cesarjem. Da bi pa mogel uspešno nastopiti kot tako odličen knez, je Friderik poskrbel pred vsem, da si zagotovi zanesljivo večino v kapitolju in pri oskrbnikih svojih obširnih posestev. Kanoniki so bili zvečine laške krvi, gaštaldi na gradovih pa zvečine nemškega pokolenja. Dasi so kanoniki vodili in volili v vseh važnih zadevah oglejske stolice, vendar je bil pritisek gaštaldov in vitezov na kapitelj tolik, da je skoro vselej uspešno posegel v patrijarhove zadeve. Novi patrijarh je zato hotel streti to moč gaštaldov in prvi njegov odlok je romal na Možnico. Odpovedal je patrijarh svojemu svaku oskrbništvo in postavil za gaštalda na Možnici ministerijala Tipolda, nekdanjega oskrbnika Slovenske marke. Novi kapitan Kojata je šel s četo vojakov na Možnico in ustrahoval seliškega grofa, ki je pobegnil v Korotan. Župana Jemca je Kojata odstavil in sklical sosednjo, ob kateri so kmetje izvolili za svojega župana domačina Repa, bivšega oproda.

Zašumelo je po gorah, pa tudi po ravnem. Nezadovoljneži so ostrmeli in omolknili.

»Ako ni prizanesel temu, ki mu je sorodnik,« so dejali, »kako bo prizanesel drugim?«

Službo dednega komornika je opravljal grof Turjaški. Patrijarh mu je odpovedal in postavil na njegovo mesto Smila, ki je bil v Friderikovi bližini. Dedni točaj je bil osojski opat Kocelin, ki je natakal prvo čašo ob slavnostnih dneh. Dedni stotnik je postal junak Magarović in dedni maršal stari Dobrožit, ki je nosil z nepopisno zavestjo prapor pred patrijarhom. Sicer so bili vsi patrijarhovi ljudje Oglejcem popolnoma novi, toda Friderik je nakupil svojcem posestva v patrijarhovini, da so bili povse samostojni, opravičeni in svobodni. Kot deželni knez je imel svojega finančnega ministra, vicedoma, in to je bil patrijarhov prijatelj, belinjski opat Alberik.

Vialti so seveda prišli v nemilost in ker je doslej eden izmed njih upravljal službo deželnega maršala, je patrijarh naklonil to častno službo Tipoldu, Žiznec pa se je naselil na Možnici, da igra vlogo gaštalda in draži svojega prijatelja, župana Repa.

Te spremembe v službah so rodile velika nasprotstva. Mnogi so kovali tajne zarote. Ali Friderik je izvršil vse te spremembe hitro, neoporečno in dosledno. Kojata je žrtvoval celo nekaj čeških oklopnikov, da je ukrotil upornike, zlasti Vialte, ki so bili znani kot cestni roparji. Patrijarh je zadelal vrzel v četi oklopnikov s samimi Sloveni. Tudi Zderad je bil vmes.

Stari ribič je nadziral poljske delavce in možil Ljutico. Dedni stotnik Magarović se je zaveroval vanjo in Ljutica mu je dala roko in srce. Žiznec je pripeljal na svatbo Repa in Ivera in Silidona, da so obnavljali staro prijateljstvo in se spominjali veselih uric na dvorišču Koceljevega Mosburga in usodepolne klade na Možnici.

Ko so se valovi polegli, je Friderik prenovil tudi svoj kapitelj. Za izpraznjena mesta je imenoval Čehe, Korotance in Hrvate.

Patrijarh je bil radodarnih rok. Mnogo cerkva je obdaril in njegov čut pravičnosti so podložniki čutili. Bazilika ima še ohranjen božji grob iz belega marmorja — njegovo napravo.

Novi patrijarh je začel slavno vladati. Vedno več udanih src se je družilo krog njegovega prestola in vpliv Friderikove modrosti se je kazal vedno v lepši luči.

Mislil je tudi nase. Doslej je izvrševal svoje dolžnosti lažje kot dijakon, odslej pa se je spenjala vedno više in više njegova namera, da bi prejel mašniško posvečenje. Zaželel je vršiti vzvišeni poklic katoliškega mašnika in milo se mu je storilo, da ni mogel doslej opravljati najvišjo skrivnost krščanskega bogočastja. Pripravljal se je na zakrament z iskreno molitvijo in z globokim premišljevanjem. Novi vicedom, belinjski opat, mu je bil voditelj.

Friderik je slonel na klečavniku in se oziral po sobani, ki je imela veliko slikano okno s portretom patrijarha Popona, slavnega Korotanca, čegar voditelja sta se pokrstila kot trebinjska graščaka in ustanovila osojski samostan. Ž rešpektom je gledal Friderik mladi obraz z dolgim nosom in majhnimi ustmi. Solnčni žarki so ga obdajali s čarobno svetlobo in Frideriku se je zdelo, da ga obraz gleda s pomilujočim pogledom. Patrijarhova duša je bila zatopljena v globoke misli. Pred njim sta ležala na mizi dva zvezka: v enem so bili začrtani nauki tedanjega modroslovca latinske cerkve sv. Anzelma, da iz vere raste spoznanje, drugi zvezek pa je bil prepis tedanjega francoskega kanonika Rošljina, ki je učil, da nam naši splošni pojmi ne kažejo istinitih predmetov, ampak so samo v našem umu. In nekdanji oglejski kanonik Svetobor se je nagibal na Rošljinovo stran. Njegovo življenje se mu je zdelo postulat lastne pameti, svojo karijero je pripisoval svojim prirojenim zmožnostim in njegovo svetovno naziranje, ki se je sukalo v srečni izognitvi boja med cesarjem in papežem, se je povzpelo do svojega viška v dosegi oglejskega patrijarhata. Uverjen je bil, da bo on vladal Evropo, plavajoč med nebom in zemljo, toda naenkrat mu je nedostalo zračnih perut in zdelo se mu je, da ne stoji samo na zemlji, ampak da se že vanjo pogreza. Še se je sklonil doli na zemljo, da se tem više požene proti nebu, zato je hotel prejeti še mašniško posvečenje. Ali ravno ta polet na zemljo mu je zmešal pojme in zdelo se mu je, da je njegov aparat prenehal delovati.

»Rorate coeli desuper et nubes pluent; aperietur terra et germinat Salvatorem,«[37] je čital patrijarh v mašni knjigi, iz katere se je učil maševati za advent. Njegovo srce se je pospelo do oblakov, se je dotikalo nebes, hrepeneče prejeti Zveličarja v najsvetejši daritvi. Ali odprla se je zemlja in ni pokopala Križanega, ampak je zevala, da pogoltne Svetobora.

S strahom se je zavedal prihodnji novomašnik, da plava njegova duša brez božje pomoči, da pogreša oporo, ki je iz nebes, da ne najde milosti, brez katere ni mogoče ničesar uspešnega. Vse je bilo pripravljeno, njegovo srce svatovsko oblečeno, poučena njegova glava in očiščeno njegovo osrčje, toda v daljavi se mu je svital obroček, ki je bil odtrgan od posode, mu je zeval naproti prst brez ribičevega prstana. Svetobor je stopal po vseh stopinjah do oglejskega patrijarha, je dosegel vse njegove časti, ali zavedal se je, da nima palija in prstana osamelega starčka v Salernu. Ravenski škof Vibert je izobčen od pregnanega poglavarja sv. cerkve in Frideriku zija nasprota taista usoda.

Polom je nastal v njegovi duši in odprta zemlja mu je zijala nasproti. Utrjena je bila v njem vera v odprto žrelo, vedel je dobro, da sv. pismo ničmanj kakor 15krat omeni pekel in prilika o bogatinu in ubogem Lazarju mu je stopala pred oči.

»Ako ne poslušajo Mojzesa in prorokov, tudi ne bodo verjeli, če bi kdo od mrtvih vstal.« Te besede očeta Abrahama so zvenele na uho in Friderik se je sklonil na klečavnik in obmiroval, kakor bi mu nedostalo življenja.

Tam zadaj pa se je pomikala po prstih ženska drobna postava. Rahlo mu potrka na ramo in zakliče sočutno:

»Prejasni knez! Kaj te je potrlo na zemljo?«

»Dražna, ti si, moja ekonoma, moja prijateljica, moja varovanka, moja tolažba!« se odzove in obrne patrijarh.

»Friderik, kako si čuden? Kaj ti je vendar? Vse je slovesno okrog tebe, božji sijaj se razliva po dvorani, tvoj obraz pa je kakor zvezda, ki ječi za oblakom.«

»Ti ne veš, Dražna, kako čudno je v mojem srcu. Kakor bi se odtrgalo in padlo na tla.«

Dražna se ozre na knjige na mizi in pravi:

»Že spet tičiš v teh knjigah, ki ti mešajo pamet. Ne tuhtaj preveč in poslušaj očeta Alberika, ki ti pase dušo. Milost božja je prva, ne pamet, ki se moti.«

»Ko bi jo mogel najti, Dražna, to milost božjo!«

»Kako si lepo učil druge, Ljutica te ne more pozabiti, kako si ji tajal srca, a sam pa tako slab!«

»Kakor otrok sem, deklica! Deviški sijaj na tvojih očeh me krepi in zdi se mi, da si pripravljena, da vstopiš v samostan. Pripravljena si že davno, a jaz se ne morem odločiti.«

»Takoj jutri gremo na pot, prečastni knez! Jaz ne morem pričakati, da me sprejmejo praške benediktinke. Ne morem pričakati, da se čez leto dni spet povrnem in začnem kot opatica svoje delovanje pri Sv. Ivanu ob Timavi.«

»Gremo pač, Dražna, toda najprej v Spljet. Že sem naročil krmarju, da pripravi Zvonimirjevo ladjo za odhod. Jaz moram do spljetskega škofa Lavrencija, da me odveže ali izposluje odvezo od nameravanega izobčenja iz svete katoliške cerkve. Moja duša ne bo mirovala poprej, dokler se ne spravi, dokler ne doseže stika z ujetnikom v Salernu.«

Dražni se pokažejo solze na trepalnicah in s sočutjem prime patrijarha pod pazduho, rekoč:

»Pojdiva v kapelo svetega zakramenta, Friderik!«

Kakor malo dete je patrijarh sledil svoji tolažnici. Pred Najsvetejšim je odprl svoje srce in podoba škofa Berengarja, ki se mu je za hip prikazala, ga ni mogla obvladati. Svetobor je molil goreče, in se je topil v solzah — milost božja je zasijala v njegovo srce, pri velikih oknih pa so se utrinjali solnčni žarki in poskakovali veselja na marmornatih tleh ...

Oglejski patrijarh se je vrnil iz kapele s prejšnjimi krepostmi, le sramežljiv pogled po okolici mu je kazil nekdanji obraz. Sramoval se je svojega otročjega obupa, tudi tega mu je zbrisala nežna roka nežne ekonome.

Drugi dan je patrijarh odpotoval — s trdnim sklepom, da se vrne iz Spljeta kot novomašnik. Spremljala ga je Dražna, spremljala sta ga tudi Ljutica in Magarović. Dedni patrijarhov stotnik ni še videl svoje domače grude, odkar je odšel z vojsko Zvonimirovo v Korotan, in zato je želel videti svojce in jim pokazati svojo izvoljenko.

Ljutici je žarel obraz veselja, ko se je zibala pod sinjim nebom na sinjem morju, smejala se je delfinom, ki so pljuskali slano vodo proti ladji in skoro je zavpila na glas, ko je zagledala morskega volka, ki je plaval za ladjo, migal z repom in odpiral žrelo.

»Takih zveri ni v osojskem jezeru,« je rekla.

»In takih deklet ne na morju,« se ji laska Hrvat.

»Kako bo pogledal hrvaški kralj, ako vaju zapazi!« reče Dražna. »Kaj, če vaju pridrži zase?«

»Tisto pa ne, Dražna!« se oglasi patrijarh. »Zdaj so časi mirni in kralj je moj prijatelj.«

»Kraljica Jelena se bo zasmejala na glas, ko nas pozdravi,« zine spet Dražna.

»Kako si srečna, ekonoma! Vedno dobre volje. Bog te potrdi!« vzklikne Friderik.

»Ne bodi otožen, prejasni knez! Vse okrog nas je veselo, po-kaj bi se vznemirjala tvoja duša, ki gre na angelska gostijo,« nadaljuje Dražna.

Ali patrijarh je bil miren, dasi v skrbeh. Skrbela ga je njegova pot do spljetskega škofa, ker si ni bil gotov, kako se skonča njegov načrt. Vedel je, da pot v škofijsko palačo ne bo tako gladka kakor je gladka morska površina, strah pred ekskomunikacijo mu je mračil spomin. Veliko skalo je bilo še treba prevaliti, preden bo mogel stopiti prvikrat pred oltar.

Dražna pa je brbljala svojo pot dalje: »Ali so v Hrvatih tudi ženski samostani?« povpraša Magarovića.

»Kajpada so, gospodična! Ali misliš, da se Hrvatice vse pomožé?« odvrne Hrvat.

»Slišala sem, da je sramota za devojko, ako ni vdana,« ugovarja Dražna.

»Ne boj se, dražestna devica! Tudi pri Hrvatih najdeš svojo srečo!« skonča dedni stotnik.

In deklica je zasanjala o sreči v Hrvatih. Zamislila se je, pa je dejala:

»Prečastni patrijarh! Meni je vse eno, ako grem v Spljet ali v Prago. Skoro mi je ljubša topla Dalmacija kakor mrzli sever. Ti si že Hrvatica, Ljutica, ha, ha, ha, jaz pa mislim biti,« se obrne Dražna na eni peti proti svoji prijateljici in se prisrčno nasmeje.

»Samo čuvaj se spljetske roke, Dražna! Kraljevič Radovan še koprni za tabo,« omeni patrijarh.

»Nič hudega ne bo, prejasni kneže! Radovan je ranjen, jaz pa bom ujeta ptica, ha, ha!« vzklikne Dražna in gleda za galebi, ki so leteli proč od ladje.

Že so se kazali od daleč goli stebri stare Salone in ladja je krenila proti pristanišču.

Spet je oživela za nekaj dni stara družba na otoku Jadranskega ustja v kraljevi palači, grdo se je držal spljetski škof Lavrencij v svojem domu in benediktinci na morskem pomolu so se veselili nepričakovanih gostov.

Z mirom v srcu se je patrijarh vračal iz Spljeta, dasi ne še kot novomašnik, Dražna pa se je poslovila nepričakovano od svojih spremljevalcev, da jo kraljica Jelena odpelje za leto dni k hrvaškim beneditkinkam. Hotela je biti opatica.

XVIII.[uredi]

Ladja oglejskega patrijarha se je vračala in bližala mirno oglejskemu obrežju, kakor je bilo mirno srce patrijarhovo. Zdelo se mu je, da je spet močan in neupogljiv, kakor kršnata skala ob morski obali. Premišljal je svoj načrt, kako bi prejkoprej zastavil s prezidavo Možniškega gradu in poklical s Češkega svojega ljubljenca, opata Božeteha. Mirno je bilo morje, tiho je bilo ozračje in niti sanjal ni patrijarh o bližajoči se nevihti s Krasa ...

Malo ladjico je krmar opazil v daljavi. Hitro se je pomikala, dokler se ni pokazala od blizu. Stari Stojdrag je stal na krovu in poleg njega oproda Zderad. Skrb in strah se jima je bral na obrazu, zakaj oproda je kazal na oklepu krvave sledi.

»Prečastni patrijarh! Zaveslaj semkaj na obrežje! V Ogleju je grozno,« pripoveduje Zderad.

»Upor, zarota zoper tebe! Seliški grof ga je povzročil, ko te ni bilo doma,« pristavi Stojdrag s tresočim glasom.

»Že sinoči so hodili Vialtovi hlapci skrivaj po hišah svojih zaveznikov in kačili k uporu. Postni dnevi so se pričeli in ni malo nas ni bilo mar, da nameravajo kaj takega. Na vse zgodaj so se vzdignili in jeli napadati meščane tvojega mišljenja. Mi nismo držali križem rok in smo se jim uprli,« pripoveduje Zderad.

Patrijarh se je skoro onesvestil. Pa se ojunači in tolaži svoje spremstvo.

»Na vse zgodaj se je začel boj, ki se je vršil največ na trgu sv. Ivana. Držali so se naši dobro, a morali so se naposled umakniti. Ne ustraši se preveč, prečastni, padel je Kojata in padel Smil,« obvešča Stojdrag.

Patrijarh pa poskoči, kakor bi ga pušica zadela v srce in zavpije:

»Brž, brž, na pomoč!«

Molk je nastal. Friderik se je naslonil na ograjo in globoko vzdihnil. Smrt dveh dragih mu je pretresla drobovje. Ali že je zatrl bolečine v srcu in solze na očeh, ko se ladji približate obrežju, ki se je nazivalo »aquae gradatae«,[38] kraj, koder so sv. Kancijan in njegovi tovariši prelili kri za sveto krščansko vero. Potniki izstopijo. Pri izlivu Soče v morje so jih že čakali konji in v dijme diru jašejo proti Ogleju.

Na trgu sv. Ivana se ustavijo. Strašni prizori so se pokazali. Po tleh je ležalo polno mrtvecev in ranjencev, ki so milo ječah in klicali na pomoč. Patrijarh skoči s konja, zagledavši na tleh poleg vodnjaka svoja prijatelja, Kojato in Smila. Smilova glava je slonela na Kojatovih prsih, pa življenja ni bilo več, ne v glavi, ne v prsih. Friderik se sklone nad mrtvimi trupli in bolestno vzklikne: »Tvoj otec je umrl za stare bogove, sin Všeborov, ti pa za krščansko poštenje!«

Magarovič pa je med tem zbiral razkropljene oklopnike in prevzel poveljstvo namesto padlega Kojate. Poprosil je za patrijarhov blagoslov in krenil proti cerkvi sv. Sira, da udari na zarotnike. Stojdrag je odpeljal Ljutico in konje v palačo, patrijarh pa je krenil peš proti baziliki. Zamišljen in potrt je stopal po božji veži, korak je bil težak, da je odmeval ob mogočnih slopih. Pri zadnjem stopu krene v stran in izgine po stopnicah v stari kripti.

Drobni stebriči so ločili kripto v tri dele. Slikane stene so žarele ob strani in pod slikanim obokom je ležal na sredini velik sarkofag s sv. močmi sv. Mohorja. Patrijarh poklekne h grobu, iskreno vzdihne in se topi v topli molitvi. Nikoder se mu ni zdelo tako varno, kakor na tem svetem kraju, pomočenem s krvjo mučenikov.

Tam na trgu Vseh Svetih pa se je tisti čas boril obupen boj. Stotnik Magarović se je pokazal junaka in neusmiljeno udrihal po zarotnikih, da so kar cepali na tla ...

Patrijarh je molil dalje za srečen izid boja, za zatrtje upora, za ponižanje zarotnikov, za ljuba mu prijatelja s Češkega. Podoba njegove matere Ide mu je šinila pred oči, pa je tudi zanjo zaprosil. Molitev mu je mašila ušesa, da ni opazil sence, ki je švigala po mozajičnih tleh, zatopljen je bil v božjo milost, da njegove oči niso videle moških stopinj, ki so se plazile po levih stopnicah navzdol.

Solnčni žarki so lili skozi ozke line in delali bujno svetlobo.

»Moj Bog, kaj to pomeni?« zakliče hipoma Friderik in se skloni po koncu.

Dva našemljena neznanca v viteški obleki sta stala pred njim.

»Kje imaš Kocljevo pismo?« se oglasi eden izmed njiju in potegne svoj meč.

Patrijarhu se šibe noge, ali glas mu je miren.

»Morda Kocljevo pismo o ustanovitvi možniškega samostana?« povpraša Friderik. »Hrani ga moj dedni komornik.«

»Podpiši to pismo!« zine sosedni vitez in pomoli Frideriku popisano koženico, s katero naj bi se patrijarh zavezal, da odstopi možniški grad Leopoldu, seliškemu grofu v popolno last.

Friderik vzame pismo, ga prebere in spet vrne, majaje z glavo:

»Ne morem, božja človeka! Ustanova je sveta zadeva, ki sega do vesti.«

»Podpiši, ako ne, ti potisnem bodalo v srce!« sikne prvi vitez.

»Leopold, ne okrvavi svojih rok z nedolžno krvjo!« odvrne patrijarh.

»Nisem Leopold, toda dal boš zadoščenje najprvo meni, ki si me sunil čez prag brez vzroka!« se zadere spet našemljeni prvi vitez.

»Morda si Vialto? Ako si, vedi, da je udanost prva reč pri podanikih; ker nisi hotel zapriseči zvestobe, te tudi nisem mogel obdržati,« nadaljuje Friderik premišljeno.

»Podpiši, ako ne, si sin smrti« ... Tako je zatrdil drugi vitez.

»Prisegel sem na evangelij, ne morem, viteza!« Že je stegnil prvi svoj meč, kar pomoli glavo v kripto — Stojdrag. Skrb za patrijarha ga je prignala v kripto.

»Stoj, morilec!« se oglasi stari ribič in potegne svoj meč. Meči se križajo, patrijarh dvigne roko nad drugim vitezom, da bi mu strgal krinko raz obraz, ali ta mu zasadi meč v srce — — —

»Stojdrag, vse moje je tvoje. Marija, pomagaj!« vzdihne Friderik v svoji krvi.

Krik je privabil tudi druge, da so prihiteli v kripto ... Napadalca sta zbežala po drugih stopnicah. Ali tudi Stojdrag je že obležal v svoji krvi. Našemljeni vitez mu je preklal lobanjo — — —

Opat Alberik je prihitel z drugimi in pokleknil poleg patrijarha.

»Ljubi gospod oče! Svakova roka je v ozadju. Našemljena viteza sta Vialtova. Ali odpoved Možnice ali smrt! In tako je prišla smrt,« govori patrijarh s pojemajočim glasom.

»Žrtev poklica!« vzdihne opat.

»Odpuščam mu,« še vzdahne češki knez in umolkne za vselej.

»Proficiscere, anima christiana!«[39] je šepetal belinjski opat in križal umirajočega patrijarha.

»Mučenec je umrl,« je šel glasi po Ogleju.

  1. ^ Palatin je opravljal službo cesarjevega sodnika po pokrajinah.
  2. ^ Večni mir mu daj, o Gospod!
  3. ^ Svetobor, moj ljubček, ti občuješ z Ljutico ne prvikrat, varuj se smole, varuj se petja srake, ki je v začetku orfejsko (Orfej = bog petja), nazadnje stoično (Stoiki so bili modrijani brezverci).
  4. ^ Častitljivi opat, čisto in vzvišeno mi je srce, kadar moramo skrbeti za pogane.
  5. ^ Skrb za duše opravičuje tvoj korak, moj dragi Svetobor!
  6. ^ Kar naj Bog odvrne!
  7. ^ Treska in hudega vremena — reši nas, o Gospod!
  8. ^ Zdrava, morska Zvezda!
  9. ^ Vse v večjo čast božjo.
  10. ^ Kdo je ta?
  11. ^ Sin češkega Spitigneva.
  12. ^ Vladislav, moj prijatelj, moj podložnik bo češki kralj, Svetobor patrijarh.
  13. ^ Hvala ti, presvetli cesar!
  14. ^ Benedikt je ljubil gore.
  15. ^ Mir!
  16. ^ Blagor jim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod!
  17. ^ Ko je že danica posvetila,
    prosimo ponižno Boga ...
  18. ^ Red in molk.
  19. ^ Moli in delaj!
  20. ^ Blodim kakor izgubljena ovca; poišči svojega hlapca, ker nisem pozabil tvojih zapovedi.
  21. ^ Sreča nas podpira!
  22. ^ V dvomih svoboda.
  23. ^ V potrebnostih edinost.
  24. ^ Ali — ali.
  25. ^ Zdravo, presvetli knez!
  26. ^ Prijatelj mi je Plato, a večja prijateljica mi je resnica.
  27. ^ Če hočeš mir, pripravljaj se za vojsko.
  28. ^ Ljudje smo.
  29. ^ Blagor jim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod!
  30. ^ V vinu je resnica.
  31. ^ Zaigrajte hvalo Bogu, zaigrajte!
  32. ^ Blagoslovljen, ki pride v imenu Gospodovem!
  33. ^ Iz globočine vpijem k tebi: Gospod, Gospod, usliši moj glas ...
  34. ^ Od jutranjega čuvanja do noči naj Izrael v Gospoda zaupa ...
  35. ^ Prokletstvo.
  36. ^ Potrjenje.
  37. ^ Nebesa ga rosite in oblaki dežite pravičnega; naj se odpre zemlja in rodi Zveličarja.
  38. ^ Stopnice v vodi.
  39. ^ Odpotuj, duša krščanska!