Sveto noč sem šel iskat
| Sveto noč sem šel iskat Alojzij Merhar |
Izdano pod psevdonimom Silvin Sardenko.
| |||||||||||
Tisto in tako kakor v davnih dneh. Stopil sem v prodajalno po jaslice. Naročil sem jih ze pet dolgih tednov prej. Lepe so bile in za svojo lepoto ne predrage. In pohitel sem z njimi med nežno deco.
Kadar zagledajo jaslice — sem si mislil, zažarela jim bo sveta noč iz nebeških oči, zatrepetala jim bo iz zavzetih ustnic, izvila se jim bo iz drobnih rok in plosknili todo v božično radost.
Otroci so sicer motrili jaslice, ali v njih očeb ni bilo ni tistega zaželjenega veselja, iz ust ni bilo slišati otroškega začudenja, in roke se jim niso stegnile po jaslicah. Deklico so se zasanjale in zagovorile dale drugam. Videle so namreč angele rajati ob betlehemskem hlevu, pa so se spomnile drugih in drugačnih rajev.
»Sinoči sem videla Rusalko!« je pričela prva: Erna.
»Jaz pa pojdem k Pepelki in Snegulčici,« se je veselila Nevenka.
»O Hoffmanove pravljice so lepe!« se je ponosno vzravnala Božena.
»Pri našem sosedu se pa urimo balet«, se je izdala Jelica.
»Bodi!« sem jim dejal, »nocoj nisem prišel, da vas grajam… Ali oditi moram.«
»Kam?« in z dolgim pogledom so posedale za menoj.
»Sveto no grem iskal, ko je pri vas nisem našel.«
Ustavim se na T. cesti pri svojem prijatelju-uradniku.
»Obiskavat sem te prišel. Prinesel sem s seboj zadnji dve Sattnerjevi božični pesmi. Zaigraj mi jih na glasovir, da malo pobožičujeva.«
Glasovir se je oglasil z božično melodijo. Že sem zaslutil sveto noč.
Ali prijatelj je nenadoma dvignil glavo in roke in me prašal z velikim zanimanjem:
»Si tudi ti vpisan pri Samopomoči?«
»Sem.«
»Kaj ste danes dobili?«
»Ne vem.«
»Kakšna je bila vaša moka?«
»Ne vem.«
In še nekaj takih vprašanj.
»Oprosti, brate! Moj čas je prišel,« in prijel sem za kljuko.
»Kam se ti mudi?«
»Sveto no grem iskat.«
Krenil sem v predmestno selo. Nekje stoji tista koča, kjer smo časih prepeli, prečuli, prelupinčali toliko svetih večerov.
Vstopim.
»Ravnoprav! Prisedem, zapojem in zalupinčam z vami. Koliko daste orehov za dve kroni?«
»Najprej zahvaljen, da nas še nisi pozabil. Ali orehov ne prodajamo! Ali bodo res z novim letom dve- in enokronski papirji ob veljavo? Ali res kroži po Ljubljani ponarejen kolekovan denar?«
Zanikal sem in da jim pogovor obrnem v drugo smer, sem jih opozoril na stenj v svetilki:
»Popravite luč! Plamen kadi!«
»Tak petrolej! Pa da bi vsaj takega imeli. Kje pa skrivajo ljubljanski trgovci petrolej? In vžigalic tudi ne dobiš. Vse je prešlo.«
Poslovil sem se.
»Tako malo časa! Se splača obisk?«
Nisem rekel, a misli sem si: Ni se mi splačal. Sveto noč moram iskati drugod.
Zavit v srebrni plašč mrzle megle se napotim na materin grob.
Komaj vidno se zablesti pred menoj, s kamenega spomenika enobesedna posvetitev v zlatih črkah: »Materi…«
Dal K Tebi, mati, sem prišel tožit: Sveto noč iščem, pa je nikjer več ne najdem tiste in take, kakor v davnih dneh, ko si bila še ti med nami.
Božični dihi so dihali na pokopališče od štirih cerkva. Od Sv. Katarine in Šmarne gore, z Rožnika in od sv. Roka.
Postal sem b poslušal.
Ali ne bo zazvonilo! Zapotrkava.
Zastonj sem čakal.
Pa Draveljski zvonar je mojstrsko poizkušal, kako bi se potrkavalo z enim samim zvonom. Ni se mu posrečilo.
Vi, ki ste nam pobrali zvonove, kakšno nadomestilo nam boste dali za poezijo božičnih zvonov.
Kdo mi pove, kje najdem sveto noč?
Spomnil sem se osirotele vdove s štirimi otročiči. Tja pojdem. Morda najdem pri njih sveto noč.
»Lepo od vas, da ste prišli ravno nocoj!« me je pohvalila vdova. Dolgo se že nismo videli; pa si še nocoj ne moremo prav videti z obraza v obraz. Nimamo druge luči, kot to borno leščerbo.«
Zbal sem se, da sem spet zašel in prejšnji pomenki se prično od kraja. Hitro sem se umaknil izpod krova.
»To pa ni lepo od Vas!« je potožila za menoj.
»Vem, vem, žena! Prav imaš. Prava pobožnost je, obiskavati vdove in sirote in jih tolažiti v njih stiski. Ali nocoj? Veš, nocoj hoče imeti tudi moje srce svoj prav. Naprej moram.«
Potrkal sem na novih durih.
Nihče se ni zganil.
Potrkal sem vnovič.
Nekaj je zaropotalo v sobi. In spet mir in molk.
Potrkal sem na okno, Sveže ivje mi je obviselo na sredincu.
Vedno jih je bilo pet pri hiši, kako da nocoj ni enega ni.
Spet je zazvenelo v oknu.
»Kdo je?«
»Vide, odpri!«
Sorodnik Vid je prišel odpirat.
»Dober večer! Si sam?« sem ga pozdravil.
»Ona je bolna. Joža je kje na vasi. Ivan je vjet pri Talijanih. Polde pa počiva na Galiških poljanah.«
Vstopiva v sobo.
»Jaslic pa nisi postavil?«
Hotel sem takoj odpreti jaz za jasen tok božičnega razgovora.
»Postavil. Pa sem ugasnil luč. Ona je rekla, da sicer ne bo dovolj olja za vse tri božične večere. Pa ker si ti prišel, spet nažgem.«
V tem se je prebudila njegova žena.
»O, glej ga no! Kdo bi pričakoval? Ti si?« In še nekaj je hotela reči, pa ji je besedo povzel nadležni kašelj.
Doma razgovor se je razvil med nami. Ali svete noči ni hotelo biti od nikoder.
»Pa z Bogom ostanita!«
Ostal sem sam zunaj pod božičnim nebom. Dve cesti sta se vili pred mojimi iskajočimi očmi. Rimska cesta nad menoj, Dunajska cesta pred menoj. Po kateri pride sveta noč?
Šel sem doli k miljeni družini na S.
Pozvonil sem pri glavnih vratih. Služkinja je bila takoj na mestu.
»So vsi doma?«
»Vsi!«
»Me pričakujejo?«
»Menda ne, ker ste rekli, da ni treba voznika.«
»Čemu?«
Služkinja je šla pred menoj in odpirala vsaka vrata prav do zadnjih, tista so se kar sama odprla, ko sem stopil na prag.
Devet rok se je prožilo v pozdrav.
»Pa Vas dolgo ni bilo. Smo bili že v brezupu! Kje ste bili?«
»Na iskanjih.«
»Kakšnih?«
Ljubko dekletce je pričelo prižigati sveče na božičnem drevesu. Druga je prijela za gosli. Tretja je prisedla k glasovirju.
Sedel sem na divan in poslušal.
Tiho! Sedaj pride sveta noč.
»Malo čaja, gospod?«
Tiho! Sedaj pride: zaželjena, pričakovana.
»Vzemite vendar, gospod! Shladilo se bo.«
Mirujte! Sedaj prihaja na nevidnih krilih hrepenečih akordov.
»Šumi, šumi gozd zeleni!…«
»Kaj ti veš, kako je meni?…«
Melodija vsaj ne moti mojega razpoloženja. Pil sem in poslušal dalje.
»Sedaj prihaja!«
Ah ne! mi je nekaj reklo: Erotika! Erotika pa ni in ne more biti sveta noč. Sveta noč je tudi ljubezen, ali ljubezen nad vse ljubezni.
»Odhajate?«
»Nekaj me žene naprej.«
»Vam ni dobro med nami?«
»Oprostite! Očem bi bilo dobro in srcu za trenutek morda tudi. Ali duša, gospa, moja duša je nocoj tako žejna. Moram naprej, da jo kje napojim…«
»Kaj pa je nocoj Sardenku? Saj ga menda nismo užalili?«
Kolikokrat mislijo ljudje, da smo užaljeni, če se zresnijo naši obrazi ob njih družbi, ali resnično je samo eno: naše duše so žejne, naše duše so na iskanju.
Mimogrede sem se ustavil ob novem, pet let pred vojno dozidanem karitativnem poslopju.
Ali je holmca, ali hiralnica, ali oboje, ne vem.
Nocoj je odprto.
»Sestra, smem vstopiti.«
»Smete! Vendar ne veste? Vašega znanca ni ve v teh prostorih. Pred tremi tedni smo ga zagrebli.«
»Vem, sestra! Hvala Vam in vsem, ki ste mu z dobrim kruhom in toplo besedo postregli. Ali nocoj sem prišel, da si ogledam jaslice v vaši kapeli. Spominjam se…«
Vstopil sem pri steklenih vratih.
Pokleknil sem v zadnjo klop.
Spredaj na desni strani oltarja je pri velikih jaslicah gorela drobna luč.
Sredi pred oltarjem, pred tabernaklom je žarela — večna luč.
Žarek drobne luči in žarek večne luči sta se prijazno srečala in prijetno objela: Morda pred mojimi očmi? Morda v mojem srcu? Morda pa v mojih očeh in v mojem srcu.
Iustitia et Pax osculatae sunt. Pravičnost in mir sta se poljubila. In tedaj sem jo našel in začutil v svoji duši: tisto in tako sveto no kakor v davnih dneh.