Sveti večer v vojni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti večer v vojni
Leopold Turšič
Izdano: Slovenec 43/8 (12. 1. 1915), 1-2.
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Umazana in raztresena gališka vas, kakršne so vse. V nočni tmini — ura je že pol 12. — smo jo komaj našli, ker je par sto korakov oddaljena od glavne ceste. Tudi hiše so vse lesene in z ilovico ometane, enako umazane in nesnažne in ponoči se ne da izbirati mnogo. Pokoja vojak v vojski itak nima, zato je vesel, da dobi streho in nekoliko slame. Udje so trudni od neprestanih maršev in premrli od mraza; željan je počitka in gorkote.

Potrkamo na prvo slamnato bajto. Par topničarjev znotraj votlo zamrmra. Morajo si iskati drugega prenočišča. Gospodar, visok slok starec, navajen zadnji čas takih obiskov, prijazno pozdravlja in takoj pripravljen, po skromnosti nam postreči. Zapali ogenj, da si skuhamo čaj in prinese nekaj snopov slame za posteljo. — V kotu na klopi se razteza jetičen človek. Neprijazni so njegovi pogledi. Ne privošči nam zdravja in dobre volje, ki jo imamo.

»Prijatelj, ne glej mnogo okrog sebe. Lezi in zaspi.« mi pravi tovariš, dobro znani slovenski zdravnik iz Kamnika.

»Res, sicer izgubim apetit tudi za spanje,« mu odvrnem. Ubogam ga in kmalu oba sladko zaspiva.

Zgodaj zjutraj alarm. Dalje! Kam, nihče ne ve. Po blatni poti se giblje vse križem. V eno stran odhajajo topničarji, v drugo konjenica, v tretjo pehota in tolikega šuma in krilca, kakor tu, ni v nobenem turškem bazarju. Iz vsega se vidi, da božični praznik ne bo potekel mirno, kakor smo pričakovali in da pride ravno v sveti noči do večjega spopada s sovražnikom.

Obvezovališče je bilo dirigirano na drug konec vasi, ki je zelo raztresena in dolga skoro uro hoda, v majhno dolinico ob vodi. Dobili smo prijazno in prostorno hišo in, kar je glavno, tudi prijazne ljudi; kakor nalašč, da bomo lahko z njimi vred praznovali sv. večer.

Dan nam je urno potekel ob splošnem umivanju in čiščenju, ki je bilo potrebno za velik božični praznik. Na snago se v vojski pač ne more mnogo gledati, ker navadno ni niti prostora niti časa za to. Vsakdo je vesel, da ujame kako uro, da se umije in preobleče in zdrgne z obleke ilovnato cestno blato. Ko je bilo to naše delo opravljeno, smo bili vsaj za med ljudi, četudi ne za v salon, in smo se drug drugemu divili.

»Prijatelj, zdaj že bolj čutimo, da je juri sv. dan,« pravi tovariš zdravnik. »Kaj pa naše malhe? Te so najbrž vse precej prazne in na božič se pač spodobi boljši prigrizek. Predlagam, da kupimo primernega prašička in spodobno napasemo na tak dan sebe in moštvo. Ali ste zadovoljni?«

Predlog se sprejme enoglasno z odobravanjem in komaj je preteklo par ur, je bil lepo rejeni prašiček kupljen, zaklan in očiščen ter moštvu zdravstvene kolone razdeljen v nadaljno uporabo.

»Doktor, dobro si jo pogodil,« se je glasila naša pohvala in moštvo ji je z dobrodušnim nasmehom pritrjevalo. Zaradi neprestanih maršev je bila menaža zadnje dni postala nerodna in zato so bili fantje našega oddelka tembolj veseli.

»Za jutri je torej preskrbljeno,« pristavim jaz, »kaj pa je za nocojšnji sv. večer. Vsaj malo spomina naredimo!«

»Kako? Božično drevesce?«

»Seveda! Tako bogato ne bo okrašeno kakor doma, a ob njem se bomo spomnili svojih domačih. Doktor, ti imaš ženo in otroke!«

»Ah, da. Kakšen sv. večer imajo letos brez mene?«

Doktor se je za trenutek zamislil in globoko vzdihnil:

»Papež!«

»Povelje, gospod kurat?«

Pristopi gospod doktorjev sluga, dobroznani član in igralec društva rokodelskih pomočnikov iz Ljubljane.

»Stopite ven in poglejte nekoliko okrog, če dobite v bližini kako smrečico za božično drevesce.«

»Tema je že, težko jo bom dobil, a vseeno pogledam.«

Čez nekaj trenutkov se Papež vrne s prijazno smrečico in okroglim lesenim podstavkom, ki mu ga je dal gospodar.

»Smrečica je tu, a ni obeskov, niti svečic, da jo okrasimo in razsvetlimo.«

»Imate veliko voščeno svečo, s katero ste nam svetili že par večerov. Iz te napravite nekaj manjših svečk, gospodje pa bodo dali piškotov, cukrčkov, cigar in cigaret za obeske.«

Dali smo iz nahrbtnikov vse, kar je bilo primernega za okrašenje božičnega drevesa, Papež pa je sedel na skrinjo in kmalu spretno zvaril nekaj svečk. Njemu samemu se je dobro zdelo, da mu gre novi obrt tako lepo od rok. Zato je rekel:

»Gospod kurat! To morate pa v »Slovencu« popisati, da tudi naši domači izvedo, kako smo praznovali sv. večer na bojišču.«

»Bom in vas bom še posebej pohvalil.«

Zabliščale so svečke in z božičnega drevesca so viseli skromni okraski. Velikih rdečih rož in papirja je nanj pripela hčerka, vsa vesela nenavadnega božičnega večera.

»Ali pri vas ne delate božičnega drevesca?«

»Delamo ... Gospod, a letos ...«

Vsi domači, ki so ginjeni zrli naše božičevanje, so zaihteli.

»Gospod, vojska nam je ugrabila tudi božič in njegovo veselje ... Samo polnočnica nas bo še spominjala sv. večera.«

»V katero faro spadate?«

»V Zmigrod Stari..«

»Imate gospoda doma.«

»Da. Stari gospod nas ne zapusti. Drugi, zlasti rusinski, so odšli v tujino in ljudje so ostali brez svojih dušnih pastirjev ... Gospod, lahko bodete šli z nami in maševali. Skupaj se povrnemo domov.«

Vesel sem bil prijaznega povabila, kajti že par tednov nisem maševal... In še celo o polnoči, daleč od domovine, na bojišču ...

»Vsi skupaj gremo, gospod kurat,« se oglasijo častniški služabniki in moštvo, kar ga je bilo v sobi.

»Samo, če nas bodo pustile dalje patrulje? Pot v Zmigrod Stari je zasedena,« pristavljajo drugi.

Domači so pokleknili in ob svitu božičnega drevesca molili po poljsko sv. rožni venec. Mi smo odšli v sosednjo hišo, kjer je bilo nastanjeno moštvo in smo ga odmolili po slovensko. Tu so mi fantje pripovedovali obred sv. večera, ki ga je praznovala sosednja družina. Vsi fantje zdravstvenega oddelka so bili povabljeni k večerji. Gospodinja prinese na mizo najprej šop slame in ga razrahlja po nji. Seno pogrne z belim prtom. Vsakemu navzočemu da najprej košček oblata, ki jih nosi pred božičem cerkovnik po hišah. Potem se začno vrstiti razne jedi, pet, šest: kaša, zelje, krompir, češpljevi cmoki itd. Vsak parkrat zajame, ker gostov je veliko. Slednjič gospodinja urno pobere žlice iz rok, jih parkrat prekriža, moli nekaj molitvic in odnese posodo z žlicami hitro iz sobe. Obred pomenja, naj bi božično Dete skozi vse leto blagoslavljalo vso hrano in vse poljske pridelke.

Poslovili smo se nekateri in odšli nazaj v prvo hišo. Iz daljave se je zdaj pa zdaj zasvetil žar topov, ki mu je vselej sledil votel, zamolkel grom. Nad nami na gričih so pele božično pesem strojne puške s tako silo, kakor še nobeno noč ne poprej. Skozi oblake je lahno seval zadnji lunin krajec ...

Zdrznili smo se in obstali ... Strojne puške ropočejo bolj in bolj. — Spremlja jih daljno grmenje topov ...

Sveta noč, blažena noč zdaj vse spi, je polnoč ...

No. Naši fantje ne spe. Čuti morajo v tej sv. noči in varovati domovino pred sovražnikom. Pastirji na betlehemskih poljanah so čuli pri svojih čredah ...

Sveta noč, blažena noč ... Strojne puške odnehavajo. Za hip tišina. Z roba nami se oglasi obupen klic ...

»Kje je obvezovališče?«

»Stopajte v dolino, do druge hiše.«

Čakamo nekoliko. Dva nosača prineseta težko ranjenega Korošca. V prsih mu zija težka rana. Za silo je bil že obvezan, a naši zdravniki so ga hoteli prevezati.

Stopili smo v hišo. Lučke na božičnem drevescu so dogorevale, domača deca se je veselila skromnih darov, cukrčkov in piškotov, z božičnega drevesca, svojim služabnikom smo za božič podarili nekaj denarja ...

Sveta noč, blažena noč ... Ranjenec težko hrope pred nami ... Vsi smo ginjeni, domači plakajo ... Spovem ga ter mu podelim sv. poslednje olje in papežev blagoslov. Zdajpazdaj nalahko odpre oči, ozirajoč se na božično drevesce ...

V eni sapi stopi v sobo ordonanc, star rezervist iz Gorice. »Gospodje, odhod, takoj!«

Ura je kazala pol devetih. Nekateri so že sezuli čevlje, da bi legli k počitku. V trenutku smo bili odpravljeni. Zasedli smo konje. Moj Sibinec je veselo zarezgetal... Marširali smo vso noč in svetega dne polovico ...

Ranjenec je zaspal za vedno, ko smo se odpravljali k odhodu.

Sveta noč, blažena noč ...