Sveti večer na bojišču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti večer na bojišču. Iz spominov veteranca.
Anonimno
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/17 (1914), 195–196
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Popoldne je, dne 24. decembra 1870. Ura bije štiri, v stolpu gradu Montinji bije, tu v Pikardiji, severnovzbodno od Amiena, kjer se naš kor že od včeraj bori s Francozi.

Zdi se, da je za danes končano; bojni hrup je polagoma utihnil pred našim, štiridesetim regimentom, samo v daljavi je še godrnjal glas topov. Mračilo se je. Goreče vasi so naznanjale, kje je bila bitka najbolj vroča. Ko je solnce zašlo, je zavel leden veter, tako da je postal že prej občuten mraz še hujši. Kuhali danes še nismo; želodec prazen in pri srcu nam ni lahko, ker vemo, da v zadnjem, dvodnevnem boju nismo popolnoma zmagali.

Skratka, bil je zelo neprijeten večer. Zmrzovali smo strahovito, ljudje in živali, in potem ti še naenkrat butne v srce: Saj je danes sveti večer! Ali bomo morali tudi to noč prebiti pod milim nebom, na bojišču? Zdelo se je, da bo tako, kajti zastonj smo čakali povelja, naj se umaknemo v kako vas. Pobiti, topi in čemerni smo sedeli častniki na kupu prsti, zaviti v svoje plašče. Vojaki so stali molčeči v skupinah ali pa so letali semintja, da se ogrejejo. Nikjer vesele besede, nikjer smehljaja Tudi konji so se stiskali v gručo in so prezebali, prezebali kakor njihovi gospodarji.

Kaj čuda, da so vse misli hitele domov? Človek nehote zatisne oči in zasanja: Doma, v prijetno topli sobi so sedaj prižgali lučko pred jaslicami, sveče na božičnem drevescu gore. Prijeten vonj se širi po vseh sobah. In potem zapojo otroci, bratje in sestre: Sveta noč, blažena noč. Tam nad jaslicami trepeče angelček, kakor vsako leto, in kliče: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« Otroci so radostni in ne vidijo, kako je meglen obraz očetov, kako čudno drhti okrog materinih ust. Ali je ta Božič res vesel, ko je naš fant tako daleč v sovražni deželi? Ali je prišla pošta do njega s toplo obleko in ali je našel naše pismo s podobico božjega Deteta, ki širi roke, kakor bi mu prinašalo blagoslov staršev? Ali se je morda naš fant ravno nocoj preselil v večni Božič? Ali ga je Dete obdarilo z lepo vojaško smrtjo, ali ne leži morda na belem polju, ubit od sovražnega svinca, ali morda v lazaretu, pohabljen od sovražne krogle? Kajti časopisi pišejo, da se tam na severu vedno bore in štirideseti regiment je zmerom V ognju ...

O ti ubogo, izmučeno materino srce, ti skrbni oče, ti ljubljena sestra; in ti izvoljenka mojega srca, ki sem hotel s teboj praznovati to jesen poroko! Kakšen sveti večer je to?

Vedno ostrejši veter brije po poljani; v daljni vasi se je ta trenutek udrla goreča streha in proti nebu je švignil cel oblak tlečih isker. In nam je vedno tesneje pri srcu. V marsikateri hiši, kjer je lansko leto kraljevala na nocojšnji večer neskaljena božična radost, bo letos vse tiho; nobena lučka ne bo razsvetljevala okna. Padel je mož, oče, sin v boju s sovražnikom — in kdo ga vrne?

Daleč, prav daleč zamrmrajo zadnji streli topov; vse utihne na bojišču in nad njega bedo se širi krasno, zvezdnato nebo. Kakor kragulj nam trga žalost srce. Moj prijatelj Karel tiho zajoka in se stiska v svoj plašč. Pred par dnevi je dobil obvestilo, da mu oče umira ... Naš poveljnik hoče pregnati žalostne misli, skoči pokonci in hodi z dolgimi koraki gorindol. Poznam ga, njega, ki mu je družina vse; sedaj misli na svojega najmlajšega otroka, ki ga še ni videl. Ali ga bo videl, ali se bo vrnil? In kako bo nam, drugim? Kdo ve, ali ni že ulita tudi tista krogla, ki je meni usojena? Kajti ta vojska nima konca ...

V takih trenutkih se šele človek zave, kaj je sveti večer; tukaj, v ledu in mrazu tujine, med gorečimi vasmi in pred sovražnikom razume vso lepoto domače hiše, krščanske družine, svojega doma. Da, bil je žalosten sveti večer, brez luči in pesmi, v tuleči severni burji, na zasneženem sovražnem polju, in vendar je bil sveti večer, v katerem je Bog vojnih trum med gromom topov potrkal na naša srca in nam pošepetal: »Kako je s teboj? Ali si pripravljen, da stopiš pred me, če te pokličem ?« —

Tedaj me je naenkrat zbudil iz mračnih misli glas polkovnega adjutanta: »Gospod poročnik, pojahajte v Amien in pripeljite prtljago v Renvil; polk bo tam prenočil!«

Čez nekaj trenutkov sem bil v sedlu in sem v naglem diru — kaj mi je bil mar mraz in veter? — jahal poldrugo miljo nazaj. Bil je srečen slučaj, kajti edini med svojimi tovariši sem postal deležen božičnega veselja. Ko sem namreč okrog desete ure ponoči prijahal v predmestje Amiena, sem zagledal tako čudovit prizor, da sem mislil: sanja se mi! Sto korakov pred menoj se je iz okna male mitničarjeve hiše razlivala sijajna svetloba. Resnično, bilo je božično drevesce! Vojaki so se, čakajoč povelja, tukaj zbrali in praznujejo sveti večer.

Naglo s konja in v hišo! — Stisnil sem gospodom roko in obstal solznega očesa. Pred menoj je bilo božično drevo, pod njim skromne jaslice in nad njim zvezda, znamenje miru. O srečni, o sveti, o blaženi božični čas!

Tak je bil moj sveti večer na bojišču.