Sveti večer (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sveti večer
Anonimen
Izdano: Slovenski narod, 24.12 1903, (36/297)
Viri: dLib 297
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Mirno in polagoma se je prostirala noč nad zemljo. Od severa doli so zaveli vetrovi, mrzli in sneženi. Pihali in vrišcali so okoli mestnih vogalov. Sneg je v debelih kosmičih padal na zemljo. Iz daljave so se pa oglasili glasovi zvonov, ki so brneli tako otožno po sneženi ravni, kakor da bi vzdruževali jok in strah, trpljenje in boj človeštva. Ko so nehali zvoniti, donel je še vedno v ozračju njih odmev in se razgubljal, razgubljal polagoma in mirno in slednjič utihnil. Le veter je še zdaj pa zdaj prinašal tihe odmeve iz dalnjih krajev.

Ulice so se jele prazniti. Le tu pa tam hiti še kdo po mestu in slednjič izgine v svoj dom. Saj danes je vsak doma, da preživi ta večer v kraju svojih domačih. Nocoj je sveti večer.

Sveti večer! Koliko poezije vzdržuje v sebi ta beseda! Sveti večer! S snegom je odeta širna ravan. Mrzli vetrovi pihajo zunaj, a v srcih nam je ta večer tako gorko, tako idealni postanemo ta večer.

Kakor hipne sanje beže mimo nas spomini minulih dni. V duši se nam porajajo spomini iz vesele mladosti, iz nepozabnega detinstva. Kako so utripala naša srca, ko smo stali pod božičnim drevescem! Radost, smeh nam je bil na licih.

A minulo je vse! V naših srcih se pa probujajo še sedaj sladki spomini blaženega detinstva. O srečni časi, ki ste bili!

Človeku pa ne ostane v srcu ničesar več, kakor tihi spomini na vas, dnevi blaženstva.

Sveče ugašajo na drevcu, v nas pa ugašajo upi. Zlate niti, ki so se prej lesketale, so temne, temna je naša bodočnost.

A sveti večer nas prebudi; ni vsakdo prebil srečne mladosti, a vendar spomin na poezije polni božič nas razvedri ...


Težkih korakov je stopal proti domu Ivan Smrekar. Smrekar je bil živ stroj v neki pisarni. Zjutraj ob osmih na delo, opoldan domov, ob dveh v pisarno, ob sedmih domov. Izmučen se je vedno vračal domov, poljubil na čelo svojo hčerko, večerjal, naslonil se na mizo in pozno v noč brezmiselno zrl predse. Truden je bil življenja ...

Bilo je pred nekaj leti. Smrekar je dovršil srednje šole; stal je pred bodočnostjo, ki mu je bila zaprta. Bil je revnih staršev. Kot dijak se je preživljal s podučevanjem. Imel pa tudi ni moči, da bi se vrgel v bodočnost.

Vstopil je v privatno službo. Morila ga je enakoličnost, a ni si znal pomagati; življenje mu je bilo tako pusto, dolgočasno. Vendar je prisvetila v njegovo življenje zvezda, ki pa je komaj zasijala, ugasnila.

Smrekar se je poročil z neko lepo hčerko predmestnega trgovca. Drage dote ni imela, kakor svoje ljubeče srce in poštenost. A vendar je Ivan tako goreče ljubil svojo Marijo. Ona mu je bila življenje, tiha, mirna sreča. Skromno je bilo njiju življenje, a vendar tako lepo. Smrekar se ni menil za svet, Marija mu je bila vse.

Ko se je zvečer vračal iz pisarne in hitel domov, čakala ga je Marija v sobi, skočil je k njej in jo goreče poljubil, gladil ji lepo čelo.

In sedela sta pozno v večer skupaj, kramljala o svoji ljubezni ... Minevali so naglo meseci, preteklo je leto ...

Marija mu je porodila nežno deklico. Kako jo vztrepetavalo Ivanu srce, ko se je ozrl v svojo hčerko ... Nova radost mu je zasijala v dušo. Življenje mu je postalo naenkrat lepo. V krogu svoje žene in hčerke čutil se je neskončno srečnega. Bilo mu je, kakor da bi šele sedaj začel živeti. Ah, blažene nadeje utripale so v njegovih prsih, bodočnost se mu je zazdela naenkrat lahka in nadepolna.

Minevali so zopet dnevi ...

Ko se je vrnil nekega večera Ivan domov, zdela se mu je Marija nenavadno bleda in tiha, nekaj časa jo je molče opazoval, potem pa jo je vprašal, kaj da ji je. Ona pa mu je s tihim, mirnim in tako tužnim nasmehom odvrnila: „Nič!"

Ivan ni spal vso noč. Vsak trenotek se je dvignil in se ozrl vanjo.

Drugo jutro je ostala v postelji. Ivan je poklical njeno mater, da bi čula poleg nje.

Ko se je vrnil iz pisarne, je komaj spoznal Marijo. — Bleda, upalih lic, udrtih oči je ležala na postelji. Mariji je bilo vedno slabše ... od dne do je bolj hirala. Ivan je ostal poleg nje.

Bil je lep zimski dan ... Solnce je prodrlo oblake in svetilo nizko nad zemljo.

Ivan je sedel poleg Marijine postelje v polutemni sobi. Skozi špranje so se ukradli medli solnčni žarki ... Tedaj se dvigne Marija in prosi Ivana:

„Odpri malo okno, da vidim še enkrat dan!"

Ivan stori to ...

Solnčni žarki so osvetlili Mariji bledo lice. Prestrašen se je ozrl Ivan vanjo ...

Tedaj se hipno skloni Marija in tiho reče:

„Pokliči mater, da mi donese mojo Marto!"

Ivan hiti ven in privede Marijino mater, kije držala v naročju malo Marto.

Krčenito so se napele Mariji žile, ko je zagledala svojo Marto ... Mati jo ji je dala na roke. S tresočimi rokami je oklenila Marija svojo hčerko, nagnila se k njej in jo poljubovala tako vroče in gorko ... Za hip se ji je vrnilo še življenje, toda nenadno omahne, mati ji vzame iz rok Marto ...

Mirno, nepremično je ležela uboga Marija, dolgi, razpuščeni lasje so ji bili prostrti okoli glave ... Lahno zašepeče;

Ivan!

Smrekar skoči k njej — in jo poljubi .. . Marija se sladko nasmehne . .. globoko dihne, roke ji omahnejo ...

Grobna tišina je zavladala v sobi.

Marija je bila mrtva ...

Smrekar ni vedel, kaj se godi z njim ... Zdelo se mu je, da se odpira pod njim globok prepad, neznane moči ga silijo k tlom, pred očmi se mu temni, postane ga nenadoma groza, strah ga je, bežati hoče, a nekaj mu zastavlja pot ... Ne more z mesta, stemni se mu in omahne-------


Danes se je vračal Smrekar domov, spomini so mu bežali mimo duše.

Težkim srcem je stopil v svoje stanovanje ... Marta je že spala ... Stopil je k njeni postelji in ji gledal v obraz, mirno je spala in se smehljala.

Tedaj se polasti Smrekarja obupna bol, nasloni se preko postelje in iz prsi se mu izruje bolestnn klic:

„Marija! Marija!"

Dolgo je slonel Ivan nad posteljo in obupno plakal — — — — — —

Zunaj pa je naletaval sneg, zvonovi bo pa brneli tako otožno, kakor da bi vzdruzevali bol vsega človeštva.