Sveti večer (Janko Cegnar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti večer
Janko Cegnar
Izdano: Slovenec, 1915, letnik 43, številka 294
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gosta tema je legla po mestnih ulicah. Vojna je kruto posegla tudi v občinsko gospodarstvo, in mestnim očetom pri najboljši volji ni bilo mogoče, da bi bili preskrbeli vsega potrebnega v splošno blagost meščanom.

Trpela je pred vsem mestna razsvetljava, ker že nekaj tednov sem je pohajalo potrebno svetivo, in nedostatek, ki so ga že dolgo občutili meščani na svojih domovih, zakaj splošno je šla trda za kurivo in svetivo, se je drzno preselil na ulice in ceste. Ugasnile so sicer nepreredke svetilke in ko so prodajalne ob večerih pozaprle izložna okna, je bilo po mestu mahoma temno kakor v rogu.

Le na križiščih med ulicami so še gorele svetilke, da so se preprečile sicer skoro gotove nezgode. A še te so brlele otožno in sanjavo, da niso kaj posebno razsvetljevale okolice, temveč skoro le še temnejo delale tmino okrog sebe.

Tudi nocoj tako, nocoj na Sveti večer! Radi bi bili starešine napravili izjemo in odredili nocoj v povzdigo najnežnejega in najljubkejega praznika običajno svečano razsvetljavo, ki se je vsako leto pridruževala starodavni ljudski šegi, da mora na Sveti večer vso noč goreti luč v hiši. A svetilni vir je bil usehel in je zeval: nimam! — in ulice bi bile ostale temne tudi nocoj, da ni snežni odsev ubijal najhujše teme.

In vendar ne! Polagoma so se svetlila okna in zlasti po osrednjem mestu je zasijalo drugo za drugim v čarobnem sijaju. Odsev je lil na ulice, ki so se skoro odele v nejasno in mrko, vendar mehko in blagodejno, skoro tajnostno svetlobo.

Bil je odsev stoterih lučk na božičnih drevescih, ki je prodrl iz gorkih domov na temne mrzle ulice. Morda te lučke letos niso bile tako mnogoštevilne kakor druga leta, vendar številne dovolj, da so ogrinjale v čudovit blesk bajno odičena drevsca in odsevale v svetlih očeh radostni deci...

A po ulicah je bilo le malo ljudi. Kdor ni imel nujnega posla, kdor je imel dom in obitelj, je preskrbel začasa, da je nocoj mogel biti doma v krogu svojih dragih.

Kdor je imel dom in obitelj ... O sveti Izveličar, koliko domov je samotnih nocoj, koliko obitelji nepopolnih, žalostnih!...

Očetje so tam gori na severu na bojnih poljanah ruskih, ki jih že dolgo pokriva nepregledni sneg. V mokrotnem jarku žde v mrazu in puščobi na straži proti sovražniku, ki jim ne da hipa miru, niti toliko ne, da bi si počili brez skrbi in utegnili mirno in udani pomisliti na drago družino, na ženo in deco daleč tam doma, nocoj na Sveti večer, drugi že, ki ga praznujejo tako samotno. Ta ali oni, sin, brat, ženin sameva morda celo v ujetništvu v daljni Sibiriji in tudi gotovo misli na dom in hrepeni k svojim, za dolgo morda še nedosežnim...

In njihovi dragi doma tudi mislijo nanje, trepečejo zanje, hrepene po njih ... Morda vedo, kje so, morda niti ne, ker so že dolgo brez glasu ... Morda se vrnejo, morda tudi ne, nikoli več, nikoli več, ker kdove kako dolgo jih že krije okrvavljena tuja zemlja, pohlepna trupel, nenasitna...

Tam gori na severu, da, ali doli na vzhodu po balkanskih pustinjah, skalovitih, oglodanih, strahovitih ... Ali po brezdnih temnih črnih gor in brezdanjih prepadov albanskih... Ali skalovitih pustinjah kraških, po zelenih brdih goriških, po razstreljenih gričih posoških, po planinskih rebrih in vrhovih krnskih, koroških, tirolskih... Boje se zanje in molijo zanje...

Od vseh plati pritiska sovražnik na domovino, vse svoje sinove je morala poslati v obrambo svojo, vladarja, pravice in posestia, napredka in blagosti, vere in poštenja, v zaščito proti razbojništvu, v oviro pohlepni grabežljivosti, v kazen brezvestnemu rovanju, nasilnosti in zavratnosti. In vsaka obitelj je morala žrtvovati cvet in moč v skupno blagost, darovati može, očete, sinove, brate, ženine vse v najlepši dobi, da bode spoznal sovražnik, kako ničevi so vsi njegovi napori ... A te žrtve so vendar usekale v obitelji mnogo zevajočih vrzeli, nebroj bolečih, krvavih ran... In te rane krvave iznova, bole posebno nocoj, na Sveti večer ...

»Daj, Gospod, da se vrnejo skoro! In Tvoj nebeški mir onim, ki se ne vrnejo več! ...«

V mnogih družinah kipi v nebo nocoj ta vroča molitev, zaupno, udano ...

»Kakor je Tvoja volja: slava Ti v višavah!...«

Solzne so oči, drhteča ustna v vroči molitvi, trepetajoča srca v strahu in upanju...

»In mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje...!«

Milijone src pošilja v nebo to vročo željo ...

»Ki so dobre volje...«

O Bog, o Bog!... Ki so dobre volje, o Bog, o Bog!...


Po glavni mestni ulici je hitela ženska, tesno zavita v nepretežko ogrinjalo. Zavitek je tiščala k sebi ter sveženj drv. Šestleten deček je tekel za njo. Proti stranski ulici za vodo sta zavila.

Deček bi se bil rad ustavil pred kakim oknom, kjer so sijale lučke, a mati ga je naglo potegnila za seboj. Treba je domov, doma so še drugi otroci, ni izgubljati časa.

»Pač so srečni ljudje, ki bivajo v teh hišah, ki bivajo doma, dele radosti otrokom in ne čutijo vojne in njenih žrtev!« 

Skoro trpke so se ji porajale na tihem te misli, kakor rahli očitki napram usodi.

»Lahko živé doma v miru in izobilju in jim ni dosti do trpinov v vojni in na bojiščih. Z nekaj kronami za darove, z nekaj škatljami cigaret so se odkupili vseh nadaljnih skrbi in misli na vse vojno gorje in se ne dado motiti v radostih in mikavostih Svetega večera. Privoščijo si, kar jim je na srcu, in ni jih skrb za tuje težave. Nihče jih ne preganja po svetu, nihče jim ne zapira doma, nihče ne ugonablja hiše in imetka in nihče jih ne podi v hudi zimi zopet v neznane kraje. Srečni ljudje!«

Solze so lile ubožici po licih, ko je hitela domov. Hlastno je odprla temni, mrzli dom, ko je prispela do samotnih duri, izza katerih ji je bil na uho otroški jok...

Najprej je poiskala konec sveče, da je napravila luč, potem utešila lačne otroke. Vse popoldne je begala okolo, da bi bila dobila mleka za malo deco, zaman, ni ga dobila. Toliko, da se ji je posrečilo dobiti sveženj drv, da bo zakurila ter bodo vsaj na gorkem nocoj na Sveti večer...

Skromna večerja je bila kmalu pri kraji, kmalu opravljena pobožna večerna molitev. Nekaj časa je pravil bratcem in sestrici deček, ki je bil z materjo, o lepih lučkah, ki jih je videl, a njegovo pripovedovanje ni dramilo dolgo zaspančkov, ki so skoro pospali nasičeni in odeti v blagodejno toploto, ki se je razgrnila po mali sobici...

Mati jih je premotrila še enkrat, prekrižala jih, ugasnila luč in obsedela v temi pri peči. Že dolgo ni bilo dobiti petroleja, sveče so že davno redke in drage, treba je hraniti...

»O Bog, kam smo prišli!« je vzdihnila siromašna žena. »Sveti večer lani in letos! O Bog!«

In pred očmi so se ji zvrstili dogodki minulega leta.

Lani tam doli na Goriškem, doma, kako srečna je bila vsa obitelj! Deca je imela božičnico, radost je odsevala otrokom iz oči ob svetlih lučkah, ne manj roditeljem ob radosti otroški. On je bil doma, bivali so vsi v svoji hiši sredi prijaznega vrtička, ne v razkošju, a tudi ne v potrebi, ker imeli so živeti ob čem.

A prišla je vojna z zavratnim Italijanom, z njo sila in nadloga. Očeta, moža so vzeli k vojakom, naibližnjo okolico je zasedel sovražnik in v malo dneh so jeli padati streli na njihov prijazni trg...

Trumoma so bežali ljudje z doma in ostavliali pogubi imetek. A ona sama z otroci si je mislila, ljubo doma, kdor ga ima, in ni bežala nikamor. Skrivala se je z deco po kleteh, kadar so letele krogle gosto na trške domove, opravljala vsakdanje posle ob mirnih dneh.

A prišlo je hujše. Streha za streho je bila porušena, dve krogli sta padli na njen dom in ga razrušili. Komaj je otela otroke in življenje. Bila je na ulicah, ko je udarila v hišo granata. V smrtnem strahu je skočila med podrtine, gotova, da ji je ubilo otroke. A našla je žive vse... Hvala Bogu!...

»Mama, lanata, lanata!« je klical najmanjši deček... Kdo ve, ali mu ni bila ,všeč v otroški nevednosti...

Ona je pograbila deklico v naročje, v naglici vzela denar, kar ga je bilo v hiši, prijela za roke otroke in bežala... bežala... Vsa je bila zmedena. Eden dečkov ji je bil nadel po stopnicah, ki so bile polne razvalin. Pobrala ga je, a misleč, da ga drži za roko, ga je vlekla za nogo po veži. Neznansko je kričal, ko se mu je drsala glava po tleh. Vsa zbegana, kakor je bila, jo je ujezil otrokov jok, da ga je nemalo potegnila za hip, češ, kaj se dereš, saj te vodim lepo!... In ozrla se je.

Šele sedaj je opazila, kako lepo ga je vedla za nogo... In danes se ji je zdela celo šaljiva ta njena zmota, da se je nasmehnila v vsi bridkosti.

A takrat je bežala, bežala z otroci, bežala z drugimi tržani. Razen denarja, kar ga je imela s seboj in razen obleke, ki so jo imeli na sebi ona in deca, ničesar niso oteli iz razvalin... Vse je ostalo tam, golo življenje je prinesla v tujino, med ljudi, polne prijaznih besed, trdnih zagotovil, a redke, redke pomoči, med gostoljubne tujce, ki ji prijazno kažejo — dalje v tujino...

O kako grenak je kruh tu v tujini! A vendar še boljši, kakor v pribežniških taboriščih, kjer jim ga režejo drugi, drugi odkazujejo stan, omejujejo prostost, skoro kakor jetnikom... In zakaj? Kaj so zakrivili hudega, dočim so žrtvovali vse, kar so žrtvovali drugi državljani in še mnogo več, ker so morali žrtvovati tudi dom in imetek...

In kaj naj bi jim bilo v povračilo? Nič drugega, kakor mir, da bi si prosto izbirali bivališče med rojaki, znanci in sorodniki ter v miru objokovali svoje bridke težave in nadloge, dokler ne bi bilo možno vrniti se jim na razvaline svojih domov ter pozidati jih iznova, iznova ustvariti si srečo minulih dni...

Pa!...

»A kaj pomaga tarnanje! Oni, ki nas potiskajo dalje v neznani svet, ko smo se že nekoliko privadili tukaj, oni, katerim nismo ne v škodo, ne v nadlego, pa nas vendar ne vidijo radi med seboj, oni ne izgube ničesar, ne trpe ničesar; trpimo le mi, izgubiti pa tudi nimamo več ničesar«

In ubožica je zaihtela iznova, tiho, a krčevito, da bi se je usmilil kamen...

Ej, bridka je usoda pribežnikov, trda, kruta!


Še dolgo je slonela ženska ob peči, po strehah se je v temi lahno belil sneg, in njegov odsev je tudi v sobi nekoliko zmanjševal temo. Ogenj v peči je bil pogasnil sicer, a prijazno toplo je bilo navzlic temu v sobi.

Otroci so spali mirno. Kaj bi ne; otroci ne poznajo skrbi in težav življenja!

Tudi mati se je pomirila. Jok ji je olajšal srce in ji pregnal iz duše trpkost. Naposled je mislila le še na moža in na srečo minulih dni...

Ubrano zvonenje jo je vzdramilo iz lepih sanj.

»K polnočnici zvoni, pojdem!«

Iznova je prižgala luč, da bi se opravila. Pri tej priliki je zagledala ob durih na tleh pismo, katero je bila najbrž prezrla, ko je prišla domov. Karta je bila z bojišča, pisal ji je mož.

Le kratka je bila vsebina, že nekaj dni star njen datum.

»Izposloval sem, da ostaneš, kjer si. Še te praznike se vidimo...« 

Skoro je omahnila radosti ob tej veseli novici. Čitala je karto iznova, zopet in zopet. Potem se je vrgla na kolena k postelji in vroča zahvala ji je kipela v nebo.

Kdor se je kdaj moral seliti v tujino ubožen, s kopico otrok, utegne razumeti njeno srečo, da ji bo prihranjena ta nadloga ...

Že v drugič je bilo odzvonilo, ko je vstala. Naglo se je ogrnila, ugasnila luč, zaklenila in odšla v noč.

Kakor srna je brzela po snegu proti bližnji cerkvi. Sijajna svetloba je sijala iz na stežaj odprtih duri in orgle so jubilirale v mogočnih zvokih.

Lahno je stekla po stopnicah navzgor. Vrh stopnic je skoro trčila v vojaka, ki je z nasprotne strani prispel na vrh.

Osupla sta obstala oba...

»Ivan!« 

»Helena!«

In mož in žena sta si pred odprtimi cerkvenimi durmi zdaj slonela v objemu...

»Gloria in excelis Deo!« je zadonelo v istem hipu iz cerkve . Vsi zvonovi in zvončki so se oglasili in se združili z orglami v veličasten spev... Vmes pa so odgovarjali glasovi kot odmev z neba:

»In mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje...!«