Sveti večer (Franc Kulovec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti večer
Franc Kulovec
Izdano: Slovenec 43/298 (30. 12. 1915) 1—2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na bojišču, 24. dec. 1915.

Sveti večer je nocoj. Spomini vstajajo iz davnine in se razblinjajo v daljavo, in noben ni močan dovolj, da bi razgrel in vzpalil čustva v srcu kakor so jih prejšnji sveti večeri. Srce, zakaj si tako pusto in tužno nocoj? Ali ne čutiš, da se obnavlja nocoj največje dejstvo človeške zgodovine, da prihaja tudi ta večer na zemljo kralj miru in sprave? Pa ko se obnavlja, kje je tisti tajnosti polni mir, ki zbuja v človeku hrepenenje po neizmernem in neizrekljivem, kje ona blaženost, ki opaja s skrivnostnim opojem človeška srca, da v hipu pozabijo težave in nadloge in se očiščena dvigajo kvišku in pevajo pesem o sreči in veselju?

Nocoj sem šel mimo lovcev in sem jih pozdravil: »Sveti večer je nocoj.«

»Ah, sveti večer je nocoj,« so ponavljali drug za drugim, in trudni in zamišljeni sedeli po umazanem kamenju. In sedaj drdra voz za vozom mimo, konji pekečejo po opolzkem kamenju, težko obloženi, čete korakajo, in robata beseda se izgublja v temno noč... Ali je to sveta noč? Pozno je že, in uho pazno posluša, kdaj se oglasijo svetonočni zvonovi in povabijo vernike v božji hram, pozdravit kralja miru. Posluša in posluša, in od nikoder ne prihajajo prijetni valovi, ki so nekoč sladko kot nebeška godba božali človeško srce.

Ah, tam doli menda pa vendar prihajajo verniki z gora v nižavo k polnočnemu opravilu. Vsa pokrajina je posejana z lučmi kakor doma, ko sem stal na pragu in gledal množico lučic, ki so hitele vse k istemu cilju, k župni cerkvi. Mogočno se nocoj dvigajo proti nebu tja doli do Adrije, se vzpenjajo vedno više, ožarjajo z mogočno svetlobo nebo in zemljo, polagoma zopet padejo in izginjajo v temno noč ... Tam izza gore se bližajo svetilke, kakor bi rezki bliski naznanjali bližajočo se nevihto. Tuintam zažari v zraku in silen grom odmeva v razoranem skalovju ...

V razbiti bajti, ki nas je sprejela na sveti večer gostoljubno pod streho, zadrsajo težki koraki po tleh, spremlja jih bolesten krik ranjenca, ki leži onemogel na nosilnicah.

»Celo na sveti večer ...«

»Ah, nocoj je sveti večer,« se mu bolestno izvije iz prsi.

»Nocoj je sveti večer,« ponavljamo vsi, kakor bi mu hoteli vliti hladilnega balzama v trpeče srce. In zopet vzdihne in trudni obraz se mu za hip razjasni in poživi, kakor bi v trenutku še enkrat preživel vso srečo in veselje vseh prejšnjih svetih večerov ... Ali bo še kdaj z onim svetim hrepenenjem in globokim čuvstvom v srcu, ki se ne da izraziti s človeškimi besedami, stal na domačem pragu in čakal trenotka, da gre v razsvetljeno domačo cerkev in ob zvokih svetonočnih pesmi uživa vso srečo svetonočnega večera? Obraz mu blesti in pot mu stopi na bledo čelo ...

Lani smo še skupaj praznovali božični večer. Spomini vstajajo in z njimi dolga vrsta mož in mladeničev, ki so pili slast in veselje lanske svete noči. Spomini vstajajo in z njimi dolga vrsta mož in mladeničev, ki smo z njimi lani skupaj praznovali božično noč. Nocoj so prišli vsi ti k meni v vas ... Doma je že minila polnočnica, a še vedno se pogovarjajo z menoj ... Oko je trudno, a duh se noče ukloniti postavi mere in se mudi pri dragih znancih in prijateljih. Vsi so prišli in vsakdo ima toliko povedati.

Srce, zakaj si tako pusto in žalostno nocoj? Vsi prihajajo in se opravičujejo, da mi ne morejo delati družbe nocojšnjo sveto noč. Le njih duh je pri meni, njih telesa so posejana širom sveta ... Pomenkujejo s z menoj o svojih upih in vzorih. O novi spomladi, ki je vzklila po naših poljanah, govore tako lepo in prepričevalno, da občutim pomlad v naši deželi. Vsem je razsvetljevala življenje tvoja Luč, ki ima svoj izvor v sveti noči ... Sedaj se pokaže up in cvet ...

Srce, ali veš, zakaj si žalostno in tako prazno nocoj?

In roka mi zopet poseže po listku, ki sem ga zadnje dni prečital že neštetokrat. Ko sem ga dobil v roke, mi je napravil največje veselje. Malo besed je bilo, a v njih zagotovilo, da bom v kratkem segel v roko možu, s katerim biti prijatelj je moralo biti vsakemu v ponos.

Na poti v dolino sem se ustavil oni dan in se zagledal v čudovito lepo pokrajino, ki se je razprostirala okoli mene in pod menoj. Kakor srebrn pas se je vila pod menoj Soča po rodovitni ravnini. Tam doli na jugu je žarela sinja Adrija v žarku južnega solnca. Tako vabljivo lepa je širna vodna ravan, da bi človek šel, sedel na ladjo in se odpeljal bogve kam. Proti severu je vstajala rano Gorica in krasen venec vasi okoli nje iz megle in se jela kopati v gorkih žarkih prvega južnega zimskega dne. Tam proti zahodu same znanke zadnjih mesecev. Kako lepe se vidite od daleč, pa koliko ste popile naše krvi ...

Podgora! Zopet ime, ki ne bo nikdar izginilo iz spomina naših ljudi. Kako nedolžna in prijazna se zdiš s svojimi polagoma padajočimi polsni, pa si bila pred kratkim še kakor vulkansko žrelo, ki si bljuvala iz sebe ogenj in žveplo in požirala hekatombe. Ob pogledu nate sem se spomnil na geloeške gore, kjer je padel cvet izraelskega ljudstva, in slična želja se mi je tudi skoraj dvignila v srcu: Dež in rosa naj ne padeta več nate . . . Na tvojih obronkih spi cvet naših ljudi. Skorej pozabljeni so, malokdo se jih spominja. A oni so šli skozi trpljenje, kakršnega ne bi mogla približno izmisliti niti Dantejeva fantazija. Vsa čast Dalmatincem, a dejsto je in ostane, da so stali na Podgori, v odločilnem trenutku, tedaj ko so vladale tukaj prave peklenske sile, naši ljudje. Ko se je vse umirilo, so izročili svojim naslednikom prvotne postojanke, ki so bile preje že izgubljene ...

Mimo mene je prišel oddelek naših ljudi. Vsi so gledali tja proti Podgori in Oslavju. Vsi ti so bili tam. »Vidite, tam je Podgora in Oslavje,« jih nagovorim.

»Bil je pravi pekel tam, so odgovorili vsi. Dali smo jim pa le popra, da jih bo še dolgo peklo.« In šli so dalje, eni zamišljeni, drugi prešerno veseli. Četovodja se vrne in mi pomoli listek.

»Prav, da sem se domislil. Neki nadporočnik, ki Vas pozna, Vas pozdravlja in pošilja ta listek.«

Zadovoljno sem pospešil pot v dolino. Vesel sem bil, da Ti po sedemnajstih mesecih zopet sežem v roko, dragi Izidore. Kolikokrat sem že korakal tam doli po cesti in nisem vedel, da si Ti tukaj, dragi prijatelj. Ogoljufan sem bil za uro veselja, ki bi jo bil vžil v prijateljskem razgovoru s Teboj, plemnita duša.

»Kje je g. nadporočnik,« nagovorim četovodjo Bošnjaka, stoječega v dolini pri oddelku Bošnjakov, ki je delal. Zamišljeno je gledal predse, kakor bi mu kaj težkega ležalo na duši. Koščeni obraz je razodeval rezkost in odločnost da bi človek kar stopil korak nazaj. Le ko si mu pogledal v oči, si videl v njih toliko udanost in prijateljsko odkritosrčnost, da bi mu segel v roke in rekel: »Ostaniva prijatelja tudi še nadalje.« »Kje je gospod nadporočnik Modic,« ponovim vprašanje.

»Neodločno in tiho, kakor da ne bi sam sebi veroval, mi odgovori: »Nema ga više.«

»Kaj?« ga začudeno vprašam. »Kaj naj to pomeni?« In zle slutnje so mi napolnile dušo. Ali nisem včeraj slišal, da se je nekemu nadporočniku pripetila velika nesreča? Kdo je bil to?

»Gospodine! nema ga više,« ponovi znova in debela solza mu zdrkne po koščenem obrazu. »To Vam je bio čovjek, da ga je nemožno opisati,« in druga solza se mu prikaže na obrazu. »Sedemnajst mesecev sva skupaj živela in trpela, stradala in se veselila in — molila. To Vam je bio čovjek, da ga je nemožno opisati.« In mož se je obrnil in se razjokal kakor otrok.

Oddelek je videl ta prizor in je čutil, kaj govoriva. Vedno več jih je bilo okoli naju. Vsak je ponavljal: »To Vam je bio čovjek, da ga je nemožno opisati« in se je obrnil v stran, kakor bi hotel sam zase potočiti solzo hvaležnosti in spoštovanja do Tebe, dragi Izidor, ki mu je privrela na koščeni obraz. Danes sva bila zopet s prijateljem v dolini. »Hočeš zvedeti sodbo o ranjkem nadporočniku?« mu pravim. »Tam je četovodja, ki je bil pri nesreči zraven.« In zopet ni govoril, ampak je rekel: »To Vam je bio čovjek, da ga je nemožno opisati.« In zopet mu je solza zaiskrila v poštenih očeh ... In nocoj vasuješ pri meni. Moj duh se ne more ločiti od Tebe. Dolga leta prijateljstva so naju družila. Tvoje življenje leži odkrito pred menoj in ne opazim na njem madeža, krepostni mož. In srce si stavlja zagonetno vprašanje: »Zakaj si moral od nas, Ti najboljši med najboljšimi?« — Srce ali sedaj veš, zakaj si žalostno in tako prazno nocoj?

Jutri ali pojutrišnjem poromam na Tvoj sveži grob. In oko, ki ne pozna več solza, ker jih je neizmerno gorje, ki ga je že gledalo, vse posušilo, naj porosi zadnjo solzo za Teboj, dragi prijatelj, v imenu prijateljev, ki ne morejo do Tebe.

Have, anima pia!