Sveti krog

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti krog
Josip Suchy
Izdano: Kres, 1/7 (1922), 121–122
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na Gangovem obrežju v Benaresu je sedelo več mladih brahmanov, ki so se pripravljali k obredu žrtvovanja. V to svrho so okoli sebe napravili krog iz kravjih odpadkov. Ta krog ni smelo prekoračiti nič tujega, ker bi bilo žrtvovanje sicer brezuspešno.

Ko je bilo tedaj po dolgem naporu in čakanju že vse pripravljeno in ko so se pojavila že prva znamenja, se je zgodilo, da je žoga, s katero se je v bližini igral sluga belega sahiba, krščana, priletela v sveti krog mladih brahmanov, ki so bili ravno mnenja, da so prišli do zedinjenja z božanstvom.

V sveti jezi so navalili na slugo belega sahiba in bi ga ubili, da ni na njegov obupni klic prihitel sahib, njegov gospodar.

Ko je ta poprašal mlade brahmane, zakaj hočejo ubiti njegovega slugo, so mu odgovorili:

»Po dolgotrajnih naporih žrtvovanja smo bili ravno na tem, da pridemo do zedinjenja z najvišjo svetovno dušo; pa prileti žoga tvojega sluge v naš sveti krog in ves trud žrtvovanja je bil brezuspešen. Radi tega hočemo tega človeka ubiti.«

Sahib je odgovoril:

»Ali ste prepričani, da je to storil z zlim namenom?«

»Nismo, toda ker je oškodoval naše duše, mora umreti.«

»Ah ne veste, da je prvi pogoj vsake vere usmiljenje?«

»Prvi pogoj vsake vere je pravica do sebe. In to vršimo, če ubijemo tega človeka. Sicer pa, kako moreš govoriti o usmiljenju? Ali ni tvoja vera brez usmiljenja zažigala vse, kar se ji je protivilo?«

»Kolikor se nas samih tiče, smo usmiljeni. Kjer pa žalijo Boga, kaznujemo brez usmiljenja.«

»Ravnotako smo tudi mi usmiljeni, vkolikor se nas samih tiče. Kjer pa kdo škoduje našim dušam, tam kaznujemo brez usmiljenja.«

Ko so se tako prerekali, pride po potu buddhistični menih. Stranki sta se sporazumeli, da naj bo on njih razsodnik. Razložili so mu zadevo, nakar je menih rekel brahmanom:

»Ali poznate ono svetovno dušo, radi katere hočete škodovati drugim bitjem?«

»Ne, sami je ne poznamo, toda rishi nas o tem uče in oni vedo več kot mi.«

Na to se je menih obrnil do belega sahiba, krščana:

»Poznaš ti tistega Boga, radi katerega škodujete drugim bitjem?«

»Ne, sam ga ne poznam, je pa mnogo razsvetljenih mož, ki o njem govore in pišejo.«

Po teh vprašanjih se je menih zatopil v premišljevanje. Potem je brahmane ogovoril:

»Dokler onega ne poznate, kar je bilo po vašem mnenju oškodovano, nimate pravice usmrtiti tega človeka.«

In k sahibu:

»Dokler ne poznaš boga, katerega visočanstvo vi kristjani rešujete na grmadah, nimaš pravice, ščititi slugo. Zakaj ti brahmani ne store prav nič drugega kot to, kar ste delali vi kristjani.«

In obema strankama:

»Pustite zadevo toliko časa nerešeno, dokler obe stranki ne spoznate onega, radi česar se prepirate. Čim ste pa spoznali, pridite zopet k meni in razsodil bom zadevo.«