Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pobožna pripovedka

Uvod

Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmed njiju - po značaju ga je vsak pedenj samo poštenje - kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje, dolge in kratke, ter brusi nožice (škarje) in drugo skrhano rezilo. Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nimajo nič primere niti vilicam niti nožem. Čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi v podzemeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove mrtvih mačk in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja vari pesmi in kar je najposebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodalnici na steklu tistih oken, kjer ima razloženo blago, nedaleč od velikega trga, v rokopisu izdaje novine, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasilo našega že sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajeno, ki v njem često udriha sam sebe, da laže potlej na druge plane, se imenuje: "Kovaško kladivo, humorističen list mimo gredočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati". Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipec in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre neukretnosti svojih rojakov. Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graja in hvali, celo začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prodalnico, kjer se obenem ureduje Kovaško kladivo, radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani, a tudi kak srdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomoli stisnjeno pest, da bi se ž njo jezi dala krepkejša podpora. O drugi prikazni tega mesta ni povedati enake hvale. Pred seboj imamo že starikavega "literata", ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, najsi bodo svobodoljubno uredovani ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načelo enako dobro. Samo v Kovaško kladivo nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker ni verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače in tudi, ker naš prijatelj nima nikakršne soli v peresu. A nedelaven vendar ni, kajti v dežel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo "pesem o kaki svatbi", kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsakih dvajset let po ene "božične jaslice" v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu Dramatičnemu društvu neprestano brez uspeha ponuja. Vsakih petnajst let izda učeno, osem strani debelo razpravo o "povodnih možeh", in take spiše z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje "svoja nesmrtna dela". Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posveti visokemu, najrajši obenem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zelo učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celo "doktorand" veli reči, da li morebiti nikdar ni od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolenec, kakor sam ne taji, zategadelj, ker ima že vsa kriva kolena. Minuli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva modraka nista zapazila, kadar sem poslušal, kako sta se med sabo pogovarjala. Premeteni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domov ter jo zapisal, kolikor sem koli natanko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pristavki in govori obeh učenjakov. Ponavljam jo v Zvonu blagovoljnim čitateljem. Ta pripovedka me je dvojno zanimala: prvič, ker je šaljiva in ukovita, porojena morebiti celo v humorističnih možganih doktorja Pipca samega, drugič, ker iz nje verno odseva pripovedovalčev in poslušalčev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita med sabo. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo, kar govori doktor Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.

PRIPOVEDKA

Doktorand Kolenec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero nam zopet nova številka Kovaškega kladiva prinese iz neusúšnega vira vaše bistroumnosti. Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže strmečemu občinstvu. Doktorand Kolenec. Krasno! A preden nas bode krepčal nedoseženi duh izvrstnega Kladiva, prosil bi, da mi razložite včeraj obetano povest o svetem doktorju Bežancu. Doktor Pipec. Ta čudni mož, kakor vidim, vam ne gre iz uma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to prvi ter zadnji svetnik izmed vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim. Doktorand Kolenec. Prvi res utegne biti - a zadnji? Jaz ne verjamem! Komu je skrito, kako se dr. Costa pripravlja z brevirji, svetimi pismi novega in starega zaveta, z brojanicami, škapulirji in drugo božjo potrebščino, da bi pustil Bežanca daleč za sabo v svetosti! Doktor Pipec. Če ga more za sabo pustiti, bode na slavo tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej v sveta nebesa postavimo dva krepka stebra namesto enega. A zdaj me poslušajte! Doktorju Bežancu je izpočetka bilo drugo ime, katerega ni ohranila zgodovina. Doktorand Kolenec. Siromak! A naju nesmrtni imeni sta dovolj znani že po širokem svetu in prideta z najinimi spisi do poznih rodov, če je Bogu milo. Doktor Pipec. Kdo bi dvomil? A doktor Bežanec ne more tožiti, da njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo tako malo slave, ostane skrito radovednim ušesom ter da vesoljna zgodovina oznanja samo njegov poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenitil. Doktorand Kolenec. Kako je dobil svoj drugi pridevek? Doktor Pipec. Prijel se ga je zato, ker so njegovi neutrudni sovražniki vselej in povsod vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti iz vsakega kraja božje zemlje, kjer se je koli pripravljal gnezdo nanašati in s svojim imenom poiskati si veljave. Kar je večni Žid med človeki, to je bil on med doktorji. Bežal je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od dežele do dežele. Videl je vse dele sveta, a poleg tega tudi osivel, da je imel brado belo kakor sneg, in obe nogi si je odhodil do samih kolen. Doktorand Kolenec. Kako odhodil? Doktor Pipec. Gor do kolen mu je nogi gladko odbrusilo večno popotovanje. Doktorand Kolenec. Ubožec! Za mladih let sem jedel tudi jaz nekatere matere kruh, a taka bridka usoda me vendar nikoli ni gonila. Doktor Pipec. Začne torej premišljati in reče: "Kaj mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel, prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič med ljudmi! Zdaj sem star, moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni. Koliko je praznega prostora na zemlji, a jaz ga nimam, da bi nanj palico oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico živeti pod nebeškim stropom, zavržen sem edini jaz! Meni Bog nikjer ni odkazal mirnega kota, katerih ima brez konca in kraja, a vendar so me učili, da smo vsi njegovi enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde; jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se me usmili?" Ko je tako v se pogreznjen meril svojo trdo srečo ter oprt na palico debele solze točil v dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne poprej še nikdar ni imel. Po vseh državah preganjanemu siromaku je bila namreč poslednja moč umrla baš na cesti pred kapelico, na katere prostornem oltarju takrat ni bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat ali njivo orat ali v senožeti kosit ali v gozd po drva ali k maši ali v semenj ali kam drugam - sveta zgodovina tega natanko ne pripoveduje. Doktorand Kolenec. Torej ni trdnega sledu, kako in kam je bil izginil? Doktor Pipec. Niti njegovo slavno ime ni znano. Vendar se nahaja sledu več, nego je treba, a neovržnega dokaza ni. Baš ob tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno čitati, na velikem oltarju svoje cerkvice niso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako črvojedinasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Med vrsticami svetega, zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti ponoči ter brezimenega svetnika siloma vzeti raz oltar in iz kapelice. Doktorand Kolenec: Brezimenega! Še nesrečnejši je bil od doktorja Bežanca, preden so ga prekrstili! A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čigar mesto so ga postavili, ne more konja nikakor pogrešati. Doktor Pipec. Sveta povest piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote, a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšice ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govore, da predrzni tatje ukradeno, res nekoliko obledelo, a sicer še trdno podobo so samo z drugačnimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene častite brade odtesali, da je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega moža ni bilo zdaj nikakor spoznati. Doktorand Kolenec. In potlej so rekli, da je to sveti Jurij pešec? Doktor Pipec. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekrstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedaj so jo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vtaknili leseno sekiro bradačo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna doma narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili kolikor toliko. Doktorand Kolenec. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmetske pasje obisti? Doktor Pipec. Kmetske premetenosti so časi zvite kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj ni težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero okradeni kmetje - sami ob sebi hudi pravdarji - srdito ovadijo sodišču, da je bilo preiskavanje tudi v cerkvici, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od vrha do tal ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli ni prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma pod zaprto streho preneseni gospod morebiti nikoli ni začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat jezilo ščebetavo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešavi glavi dajali ubogo malo časti in poštenja; celo nespodobnega dela se niso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kdaj bil domislil iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker bi na svojem prostoru našel - živega namestnika! Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je že zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja ali ne, to nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela ni utrpela najti moža pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim oglavjem, v roki je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da ni mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo na zemlji. Doktorand Kolenec. To je čudna prigodba! Kakor da bi za svetnika bil še zmerom dober, kdor za nobeno drugo rabo ni! Vendar me zelo zanima, posebno zategadelj, ker vse na to meri, da se je vršila v tisti kapeli, katero sem jaz tako nesmrtno prepeval. Doktor Pipec. Ako je to res, o čemer gotovo najmanje ni podvomiti, onda ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesmijo res dali dolžno slavo, da li se vam o tem do zdaj niti sanjalo ni. Doktorand Kolenec. Kaj bi je ne dal, ker jo imam! Doktor Pipec. V spisih velikih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar ni prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumno zasledili in mi učenjaki že zdavnaj trdimo, da velik je samo tisti pisatelj, v čigar delih je več, nego je on vanja položil. Doktorand Kolenec. Taki so tudi naši spisi; torej se ne da tajiti, da sem jaz ta dva svetnika res utegnil prepevati, četudi sam nisem vedel. Doktor Pipec. Kdo bi smel reči, da ni tako? A vrniva se zopet na poprejšnje ter zvedite, da je doktor Bežanec jedva zlezel na oltar, ko star prosjak (berač) s palico v roki pristoka po cesti. Bil je ali res pobožen ali se je pobožnega samo delal, da bi prejemal obilnejše darove od kmetov - skratka, pokleknil je pred kapelo, preden se je hotel oglasiti v bližnji vasi, ki je stala poldrugi streljaj od ondod. Sveti doktor Bežanec morebiti ni bil še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal na svojem prestolu. Prosjak to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknjen v začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahoma ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, že več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti kakor živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si torej misliti, da je doktor Bežanec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki je prej vladal na njega mestu, a vse drugo da je primaknila razgreta dedčeva glava, ki morebiti nikoli ni bila najbistrejšega uma. Prosjak se naposled pobere, stisne palico pod pazduho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kosti in premnoge vreče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je takim ljudem navada. Doktorand Kolenec. Radoveden sem, kaj se je potem zgodilo. Doktor Pipec. Prosjak jedva izgine, piše sveto poročilo, in že prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasi. Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna. Kadar toliko odideta, da že nista mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila, nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom ter eden reče: "Saj veš, Kotlovščak, da so Koritnici naši vasi zato zdeli priimek Tožbanja vas, ker se vedno tožujemo, poprej se je imenovala že od starine Lisičja glava, kar Čičev Martin še zdaj pomni." Kotlovščak odgovori: "Kaj bi ne vedel! I nu, saj to ni nič hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe, ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor ptič brez peruti ali riba brez vode. Naj govori naš kaplan, kar hoče, pravde so zmerom bile in bodo. Kaj bi tisto! Pošten kmet brez poštene pravde ne velja nič. Tudi ime Pravdanja vas je bilo nas že začelo po hrbtu udrihati. Prekleti Slemenci so se ga bili domislili; Petrač je bil prvi. Ko moj oča, Bog jim daj dobro, saj so na božji pravici, to ime zaslišijo, klobuk s kljuke, palico v roke ter s kratkim potem k sodbi. Povedali so, da se ta beseda more presukniti še drugače, zelo zarobljeno, kakor jo nekateri že tudi izrekajo ter nam zabavljajo s tisto otročjo uganko: ,Deset mož dve koži vleče proti Pravdanji vasi.' Ako se to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih sramota večne čase. Vidiš, takega očeta sem jaz imel! Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dni. Daj ali ne daj - Slemenci so bili nazadnje vendar izgubili. Plačevali so, da so cvilili kakor lesena kola. Petrač je bil povrhu še celih štiriindvajset ur zaprt. Prav mu bodi! Česar je iskal, to je našel. Zmrzljak, ali ni res tako?" Zmrzljak se oglasi: "Lejte, res! O dokler je živel dohtar Zavijač, nam so šle vse pravde po sreči, kakor smo sami hoteli. Vse je bilo naše, kamor smo prišli. Zdaj ni tako! Preglavica na preglavico leze. Saj znamo, kakovi so današnji dohtarji. Vedno vpije: ,Daj, daj, plačaj!' Pa ni nobenemu nič upati in tožba se pri njem toliko gane, kolikor kosec kruha v roki; vsak dan je je manj: Jaz ne vem, če je poldrugo leto ali ka-li, kar je Zavijač umrl?" Kotlovščak reče: "Leto je minilo o svetem Jerneju, ko dero komarja. Ka si pozabil, da so nam bili tačas Krkovci iz te kapele ponoči ukradli svetnika, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdali? Celo babe so dejale: ,Nikoli bi ne bil svetnik izgubljen, ako bi Zavijač hodil še po zemlji.' "Menim, da ne!" vzdahne Zmrzljak. "Pod nobenim kmetskim zvonom ga ni kolikaj nebeščana, da bi svojim ljudem tako lepo dobrotoval, če je treba, kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali ter nikoli ni odmajal. Tega svetnika mi je še zdaj žal, dohtarja Zavijača tudi. Dveh tako potrebnih podpornikov Tožbanja vas ni še nikoli imela in po vsem svetu bi ju zastonj iskala. Razloček je bil samo ta, da božji mož nam je dajal vse na upanje, razen kar je stroškov prizadevala streha njegove kapelice in tudi to smo jemali največ iz puščice, kamor so mu dajali milostinjo popotni ljudje; a Zavijaču je bilo treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila. Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil. Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo rezal: omlatil je po štiri, vsak drug dohtar po eno in še to stežka. Premisli nu, koliko smo si zdaj siromaki s tem na zgubi, ko namesto desete pravde še prva ni v kraju! Verjemi ali ne verjemi, jaz tožim Ložančka že dve leti za pol mernika ovsenih plev in še zdaj ni sodbe od nobene strani! Dohtarja nimamo pravega, dohtarja! To je, to!" Kotlovščak pritakne: "Dohtarja in svetnika nam je tako treba kakor slepcu vida. Ali pomagaj si! Najdi ga, če ga moreš!" Zmrzljak reče: "Vendar bi se za svetnika morebiti še prej kako preleglo, samo da bi dohtar bil! Poslušaj me, Kotlovščak! Svet misli, da so res dohtarji tako navihani. Kosmatega vraga so navihani! En dohtar bi na obilici živel samo o nas Tožbanjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbanja vas ima enega in trideset gospodarjev na dobrih zemljiščih. Razen nejevernega Rebernika, ki se nikoli ne pravda, redi vsak gospodar po štiri debele tožbe, hvalo Bogu - tudi po pet, če je volja božja. Nu, recimo po štiri: to jih je sto in dvajset, ako ne štejemo onih treh kočarjev: Izvasnika, Oplatovca in Žarina, ki drže, ker so ubožnejši, vendar tudi vsak po eno ali po dve." Kotlovščak dostavi: "In vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad bi jih imel po štiri, če ne celo po dobrih pet. Dokler smo bili še z domačim svetnikom založeni, Oplatovec je vsak večer pred kapelico kleče prosil, da bi se opomogel vsaj do štirih pravd. In zdaj s tega namena z romarsko palico in rdečo svečo za klobukom hodi vsako leto po dvakrat na sveti Kum in po trikrat na sveti Zaplaz k sveti Neži in k Materi božji." "Nu, reci zdaj, če moreš, da nisem prav govoril!" beseduje Zmrzljak. "In tudi to je, kadar prva tožba mine, za njo vselej pri nas druga pride tako gotovo, kakor petek za četrtkom. Ali bi se ne mogel dohtar z ženo in otroki ob tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?" "Zlodej ga vzemi, če ne more!" odgovori Kotlovščak, nogo predevaje čez prelaz ter odide po stezi, a Zmrzljak po kolovozniku v Tožbanjo vas. Doktorand Kolenec. Kaj si je le mislil doktor Bežanec, ako je vse to razumel? Doktor Pipec. Recite: sveti doktor! Čast, kdor je časti vreden! Doktorand Kolenec. Mi, ki smo ž njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači med sabo! Nam tega vendar ni treba! Doktor Pipec. Bodisi za prvič! A naša pobožna pripovedka razločno govori, da je sveti doktor Bežanec vse natanko slišal in razumel. Uverjen, da mu je sam božji prst velel stopiti na oltar, ni čudo, ako je menil, da je na oltarju treba ostati. Kotlovščakovo in Zmrzljakovo besedovanje mu je nadrobno pokazalo, da Tožbanjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijač ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijaču, ker so tako mrtvi na tožbe, da jih celo hodijo po božjih poteh prosit. Ko to stvar v srcu razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govori. Odgrne se mu namreč, da bi v kapelico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi, nego je zdajna; kajti živa duša tako zlahka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje obenem izvrstno sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je Bog častito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade, božji mož nakani o prvi priliki izvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja. S tega poštenega namena ponižno privleče iz torbe debelo, rdečo obrezano pravdoslovno knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše oprtiv prenašal po vseh deželah sveta. In v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi pristoji knjigo držati kakemu učenemu svetniku. Tako pripravljen ter v božjo voljo vdan čaka in gleda, kaj po sedaj pride na vrsto. Doktorand Kolenec. Povedati mi je, da sem zelo nestrpljiv, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosjak v Tožbanji vasi opravil? Doktor Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil od kapelice po kolovoznem potu. Zmrzljak in Kotlovščak namreč jedva prideta domov in že najdeta vso vas pokonci. Od ust do ust, kakor ogenj - piše sveta povest - leti čudovita novica, da je tako tajno zmaknjeni svetnik zdaj zopet na oltarju, in sicer živ, morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povrnil, kar jim je žalega storil, ko ga ni bilo nad leto dni med njimi. Stari in mladi Tožbanjci dero s prosjakom, izvoljenim poslom, na čelu pred kapelico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Srce jim je glasno utripalo, kakor bi delalo v stopah, česar naša sveta zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom, prosjak najprvo oči bogoslužno pošlje v kapelico, od koder jih obrne v nebesa ter s povzdignjenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba zdelo: "Ozrite se na ta preblaženi oltar in sami pogledite, slavni Tožbanjci in Tožbanjke, možje in žene, mladeniči in deklice! Vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajc ali kruha, soli, žita, moke in drugačnega daru ali strehe ponoči - odkritosrčno govorite, ali so moje stopinje danes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž!" V tem slovesnem hipu vzdigne sveti doktor Bežanec desno roko na tožbanjski narod, mrmraje, kakor bi molil, ter ga potem poblagoslovi z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s hripavim grlom: "Blagoslovi vas vsemogoči Bog oča, sin in sveti duh!" Med blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje, kateri so držali v rokah klobuke že poprej, odkar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemo trkati na prsi, vzdihovati, naglas jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj o takih prilikah. Več je bilo solz nego veliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, oči otiraje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske z zastori, neka stara mati daleč tam zadaj celo z rešetom, zakriče vsi kakor vrabci v zrelem prosu: "Živ, živ je, živ! Vrnil se je, bogvedi od kod!" Potem župan stežka zleze na plot, ker je bil rejen mož kakor trebanjski Urekar ter se oglasi: "Poslušaj me, Tožbanja vas! Tako nas je danes Bog osrečil, da imamo vsega dovolj!" "Samo doktorja Zavijača ne!" zavpije Zmrzljak iz množice. "Kdo ve? Morebiti polagoma najdemo tudi Zavijača ali vsaj njemu dostojnega namestnika," lokavo odgovori župan, kateri si vendar po vsej priliki nikakor ni mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enakega neče namigniti: "Z veselja so tukaj že solze kapale," župan dalje reče, "a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem Bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!" Zadnjih besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpodrsne, da se na glavo postavi ter prekopicne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, da je bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za sabo vleče. Tožbanjci so menili, župan je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopicevali vsi, mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih srajcah, katerim je šlo to opravilo najspešneje od rok. Tudi prosjak je odvrgel palico ter z vrečami prepet skopičil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda, a v podpori mlajših rok je vendar izdelal. Ta važna stvar je jedva z božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo ni zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosjaka ter jame z njim plesati, da se je zemlja tresla. Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega nego sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrti na čast povrnjenemu svetniku. Tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje, če je zgrabil vsak svojo ali ne; kajti Bogu na čast ni nič greh, kakor vsakega krščenika pobožno uči ljubljanska porcijúnkula ter mnoga božja pota na zemlji. Brezzobe starice in nadušljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožigali, kakor bi kačam glave trli. Ka morebiti niso tudi vedeli zakaj? A vsaka stvar ima začetek in konec, minilo je torej tudi to. Doktorand Kolenec. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor? Doktor Pipec. Od besedice do besedice, gospod doktorand! Doktorand Kolenec. Hem! hem! Ne bi verjel, da ne slišim iz vaših ozbiljnih ust, gospod doktor! Doktor Pipec. Zakaj ne? Doktorand Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi Tožbanjci bili neumni, če se niso morebiti celo rogali svetemu doktorju Bežancu. Doktor Pipec. Oboje so jim podtikali tudi njih sovražniki, zlobivi Krkovci, a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej klevetavim Krkovcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti, da oni v svetnem tobotanju trebuhu na korist niso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno srce. Ali se ne pripeti često, da glupi svet navdušene može, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, preden in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je izvršil svojo božjo umeteljnost katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je trpel Galileo Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okoli sonca, a ne velikansko sonce okoli našega drobnega planeta! Navadnim smrtnikom so plemenitejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand! Doktorand Kolenec. Vendar se mi upira misliti, da bi imeli plemenitejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki časte? Oprostite, gospod doktor, da mi je beseda "neumno" zopet ušla. Doktor Pipec. Zakaj se vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi že od nekdaj s plesom slavili bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je celo kralj David poskakoval pred skrinjo miru in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ni treba ni sezati, ker še danes ta običaj vlada med nami. Blizu Čabra, dva dni hoda od Loža, nad Plesci, je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno Materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščenje, Hrvatov kakor listja in trave ter o godbi z mešičkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje. Doktorand Kolenec. Bodisi torej ples, ker ga tako izvrstno zagovarjate, a čemu je bilo treba prekopicevanja, gospod doktor? Doktor Pipec. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če ni pobožen. A kar je do prekopicevanja, ne znate li, da gleda Bog samo preprosto srce in dobro voljo, katere so Tožbanjci res imeli z vrhom. Nego zopet se vrniva pred kapelico! Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignjejo prosjaka, Tožbanji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukaje, "živio" in "slavo" hrumeč neso domov, kjer so mu potlej stregli zvesto kakor bolnemu očetu ali porodni ženi ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sedaj bi mu že ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand, kaj uči prigovor: komur se prosjaška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho. Vrstil se je namreč okrog vseh gospodarjev kakor čednik od svetega Jurija do svetega Martina. Povest nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek do smrti na vso Tožbanjo vas, razen Rebernikove imovine, celo v zemljiške bukve vpisati; a vse njegovo delo je bilo, da je pričal, kadar je bilo treba, kar se je pač godilo, sam Bog vedi kolikokrat, kako je našel doktorja Bežanca na oltarju. In súčimo stvar, kakor nam je drago, tajiti vendar ne moremo, njegova zasluga je res velika. Da ni o pravem hipcu on prišel povedat, morebiti svetnik zopet kam pobegne, preden bi ga bilo moglo spaziti katero koli tožbanjsko očesce, kar se je tem verjetneje zdelo vsemu svetu, ker ga Zmrzljak in Kotlavščak nista videla, četudi sta v dolgem pogovoru stala blizu kapelice, kakor sta sama prisezala vsakemu, kdor je utegnil ali hotel poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti, da se je povrnjeni pomočnik prvič hotel slavno razodeti baš po izvoljenem prosjaku edinem, a po nikomer drugem? Doktorand Kolenec. Kdor na vse strani učeno presodi, kar ste povedali o svetem doktorju, ne more se ubraniti misli, da je on prejšnjemu pomočniku res vendar bil neizmerno podoben - recite, kar hočete - ker se je o njem vesoljna vas tako zelo motila, če to ni morebiti baš kako nebeško znamenje. Kaj menite, gospod doktor? Doktor Pipec. Ako pismo govori, da brez čuda ne spade vrabec s strehe, las človeku z glave, kako bi se torej mogla tolika stvar goditi sama ob sebi. Zato se ne posmehujmo, da se živ krst ni domislil zahtevati, naj bi možje preiskali do trdnega, če je Bežanec res tisti svetec, kateri je bil izginil, ali ne. Resnica tolike globokosti se ne preiskuje, ker trebe, da jo samo v božjem strahu verujemo. Punktum! Še tega niso zasledili, da si je obe nogi odhodil, ker je že z rojstva bil nad kolenjo zgibo res dolgovezen, a doli niže do same plesne (podplata) siromak tako zelo kratek, da je meril jedva malo ped otročjih prstov. Svojo dolžnost je zvesto opravljala tudi njegova ohlapna suknja, ki je zaradi zbrušenih golen sezala do tal presvetega oltarja v kapeli. A razodenem li vam do kraja, kakor se je godilo, pristaviti je z bridkostjo, da odkritosrčna zgodovina srdito poroča, kako bi sam nejeverni Rebernik to stvar bil rad vedel stokrat bolje nego vsi ostali Tožbanjci. Ogrozni, trdovratni grešnik se tako popisuje v izvoljenih knjigah: bil je dolgopet, sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, dasi že bel kakor golobec in beder tako tankih, kot bi dvorogljate vilice vanj zasadil. Nezmotna ljudska govorica trdi, kar se nekako tudi med vrsticami našega pisatelja svetlika, da je utegnil biti rodu tistih strašnih ljudi, ki so Boga križali, zaradi česar si je ves bistroumni svet šepetal, da ima na hrbtu pasji rep, katerega vedno taji kakor kača noge. In po vsaki jedi je baje oslinil prste leve roke ter z njimi se umival po obrazu, okoli oči in po laseh kakor izkušen maček, preden se vreme izpremeni. Tak je bil ta mož! Rebernik je tedaj krta čakal, motiko nad glavo drže, pod kapelico v neki sodolini svojega travnika skriven, ko je bogoslužna Tožbanja vas prigrmela častit vrnjenega svetnika. Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter kvišku pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup in potlej se prikrade gor više za krsikov grm, od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica naposled izgine, pogan z motiko na rami prileze ter svetnika jame pokrit premišljati najprvo iz daleč, oko nagibaje zdaj na levo stran zdaj na desno, kot bi premerjal kako poslopje od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki primakne do samega praga, od koder božjega človeka zopet na vse strani ogleda tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar molče zvrši to delo, nejevoljen odmrmra po zavrtih in pred neko apneno jamo postoji ter potlej zopet grede reče sam s sabo: "To se zna, da sem ga! Že poprej sem ga nekje videl. Samo se ne morem, treska, domisliti. Čakaj, čakaj, ti neobič grd, pokora zagatna, ti! Kaj te je prineslo semkaj na oltarček, in te je? Kdo je bil pote pisal ali poročil? I nu, kje sem ga že videl, kaj deste? Svet prav govori: stara glava, pusta glava. Res je to! A ko bi sekire namesto dežja padale z nebes, domislim se vendar! Ni kragulj, da bi se ne!" Takisto se je prepiral ta peklenščak in ako se ne motim, klel je tudi, ali zato, ker mu je bil krt ušel, ali morebiti, kar je še verjetneje, ker se mu novega prebivalca v stari kapelici ni nič treba zdelo. Doktorand Kolenec. O, zato, zato! Ne menim, da bi ta vražjak zavidljivi svetemu doktorju namerjal kolikaj dobrega ocvreti. Doktor Pipec. Niti jaz ne menim, dasi celo slavna povest, ki zmerom Bežancu pošteno pritrkava, ni zamolčala, kako je bila zdaj baš tista njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo zabeljene ocvare, ako tudi je bil petkov dan; kajti na ves jezik je rečeno, da jedva sovražni starec odleze, ko lačni svetnik pazljivo okoli sebe pogleda, in kadar se uveri, da je zopet sam, naglo razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere prinese dar usmiljene krčmarice v Lokanjem selu, namreč lepo krivino mesene klobase in urezanico črnega kruha ter začne tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupaj molil. Doktorand Kolenec. Sreča, da kmetje niso videli, kako se njih pomočnik s klobasami petku v bran postavlja! Doktor Pipec. O, še drugačne stvari bodo videli in slišali, samo potrpe naj malo. Doktorand Kolenec. Razbistrite mi zdaj, gospod doktor, ali mu je zelo ugajalo tožbanjsko veselje. Doktor Pipec. Morebiti vam ne bi, ka-li, gospod doktorand? Kdo torej sme vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo ko so mladeniči nesli prosjaka, izpočetka ni hotel prikimati, a globoko premišljaje vendar potem v duhu spleza do nepromične sodbe, da v zadnji meri tudi to kakor vse drugo, kar se je govorilo in delalo, v resnici leti nanj, česar nikdo ne izpodmakne, ako si nos odgrizne. Doktorand Kolenec. A kako se je držal, ko je nejeverni Rebernik okoli njega vohal? Doktor Pipec. V Ljubljani je bil krojač, po imenu Željko, Bog mu daj obilo, tam kjer je, saj že trave ne tlači. Od poroda tako razkodranih las kakor ovca in sajavega lica kakor cigan, svojo kožo vrhu tega še tudi sam počrni ter odide v Tirole in tamkaj se ljudem jame kazati za gotovo plačilo, da je pravi mur (zamorec) iz Afrike. Če ga je kdo ogledoval, mislite li, da je kolikaj Željko trenil z nosom ali ušesom. Nikoli! Mirno se je vedel, kakor je bilo takemu resnemu poslu treba, kar priča neki njegov znanec, ki ga je videl pri tem delu. Takisto se je držal tudi Bežanec pred Rebernikom, da li naša verjetna pripovedka res ne išče pomečkati, kakor bi se vendar ne bil malo pribojaval. Doktorand Kolenec. O tem krojaču sem že slišal. Govore, da ga je na zemlji posebno veselilo, prenarejati kožo, kakršno je Bog ustvaril. Nekdaj baje kupi konja, tako belega, da nobene dlake ni imel črne ali rjave na sebi. Ko ni bilo krme, novcev še manj - kaj se je prevržljivec domislil! Belo kljuse namaže povsod z jako zeleno šaro (barvo) samo zato, da Ljubljančani potlej niso zapazili, ko ga je pasel po njih košenicah, ker je bila trava in konj oboje enako. Doktor Pipec. Res je tako počenjal. A tudi med Tožbanjci so se danes godile nenavadne stvari, ki jih zgodovina krepko in vestno popisuje. Kmetje se namreč jedva s prosjakom na ramah vrnejo domov, ko občinske odbornike takoj v sejo povabi župan, s katerim smo se že pošteno videli pred kapelo. Tepežkan so mu rekli; kajti dokler je mladoval, ni še bil zavalúšnega telesa, nego v temnih nočeh je celo skokonog zahajal dekletom nagajat pod okna, od koder ga je bilo časi treba zapoditi z ocepkom ali polenom v roki ter nekolikrat še huje pretepežkati. Zato se ga je bilo prijelo ime, katerega se ni potlej do smrti mogel otresti, kolikor bi rad bil plačal, ker je bil imovit človek; tudi pravdati se je že često mislil - a pomagaj si, ko nikoli ni do trdnega zvedel, kdo mu je pritisnil ta grdogledi pridevek. Izbran je v župana bil samo s tega modrega ozira, ker je edini med sosedi mogel zalagati osem velikih poleg ene male pravde. Naš razumni Tepežkan je potreboval občinskega hlapca Rožanca, ki je nosil obe nogi na vnanjo stran toliko zakrivljeni, da bi se zlahka bilo med njima kolo zatočilo. Tega zdaj pokliče ter v svoji pravici in oblasti naglo zapodi z okovanim kravjim rogom po vasi, da je od Izvasnikove koče do Gazibrodove hiše krivenčil in tako prekleto na dolgo trobil, kakor bi izraelskemu kraljestvu oznanjal tri sveta leta obenem. Rog je vreščal, Rožancu pohajalo sape, a k županu je skokoma hitelo vse Tožbanje selo, tudi žene, celo dekleta in otroci. Tako je bilo vselej, kadar so zborovali; samo nejeverni Rebernik, čitamo, da se ni dal nikoli spregledati med njimi: grešni odurnež je vedno hodil po svojih posebnih okljukih. Ljudi se natepe v sobo, da je bila natlačena kakor meh s proseno moko, če mlinar prevelike merice ne vzame. In župan sede gor v kot za mizo pod stekleno podobo sodnega dneva ter ob desnico poleg sebe posadi prosjaka, ki se je njegovim priznanim zaslugam samo v ta imenitni dan za nameček dovolila tudi odborniška čast, katere junak potlej ni pozabil, dokler je hodil po zemlji; a na levici se v navadni prostor dene občinski pisar Trimož. Imenoval se je zato tako, ker so dejali, da treh dobrih mož delo opravlja; kajti poleg svoje navadne službe je obenem tudi raztrgane škornje trdil in stare peči prekladal, kadar ni bilo v pisarnici prevelikega posla; obetali so mu celo, kadar kapelico dozidajo ter vanjo postavijo orgle, da bode on meh vlekel. Niže se razvrste, največ kakor kane, ostali svetniki in svetnice; kajti bile so tudi one med njimi, zaradi česar pametna zgodovina Tožbanjcev ne more prehvaliti. Na mizi je čakal kozji zvonec, da bi v zboru tako zvesto in brez najmanjše bojazni ustrezal svojim glasnim dolžnostim, kakor da je od čistega srebra. Zanj torej prime Tepežkan ter precej trdo pozvoni, prične važno sejo in brez dolgega oščavanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo o svetniku - večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične prigodbe piše, da se na drugem koncu mize prvi oglasi Marko Bogobaznik in tako požene svoje puste modrosti neukretno besedo: "l nu, svetnik ima strešico in oltar, česa potrebuje še povrhu! Tako bi jaz mislil. Če morebiti kak Tožbanjec, ki je bogatejši s pravdami, kaj boljšega ve, kaj nismo zato prišli, da se pomenimo? Ali ni res tisto? Vselej so rekli: da se zvon spozna, treba slišati dve resnici. Ne verjemite, da bi svetnik bil našo navado že pozabil! Kakor ga zdaj ni bilo nekaj mesecev med nami, vendar je poprej dosti dolgo poslušal in gledal Tožbanjo vas. Edini Čičev Martin pametuje, kdaj so ga bili naši predniki v Radovljici kupili. Zini, Martin, ali je ali ne!" Ogovorjeni Čičev Martin, do stoleten, zelo nizek možiček, ki je imel toliko zob v glavi, kolikor žaba volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada vselej nosa dotikala, kadar je kaj glevil, ob visoki leskovi palici prileze izmed poslušalcev ter počasi jame iz praznih ust pripovedovati, kolikor je koli mogel po moški, in reče: "Res je, res! Ka ne vem, kako ga je bil Skočir prinesel na tovoru, lepo v slamo zavitega, po stari cesti - novo smo potlej naredili semkaj gor od Grebenikovega korita? Še zdaj, kakor bi se danes godilo, vidim Skočirja, Bog mu daj luč nebeško, in tudi njegovo serasto kobilico, ki si je bila drugo leto potem na Petražah levo nogo zlomila nad prednjim kolenom. Božička so imenovali moža, ki nam je svetnika izdolbel iz celega kosa najlepše lipovine, ko je drevo še rastlo. Zato je tudi bilo treba odšteti zanj šmarne petice in odmeriti dve četrtinki ječmena šestovrstnika, preden smo ga k rokam dobili. Tako je bilo!" "Zdaj sami vidite," zadovoljen povzame Bogobaznik, "da ni pritekel ta sveti zajec danes prvič v tožbanjski zelnik. On že ve, kaj moremo in česa ne moremo. Kolikor je dobival poprej, toliko mu dajmo zdaj; več ne smemo, ko bi tudi utrpeli, da se ga kaka nova pravičica ne prime. To je pametno! Komur ni prav, toži naj; saj ve, kje in po čem se pečati delajo, če je svetnik!" Pobožna pripovedka je na tem mestu pač malo čemerna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a vendar v svoji potrpežljivosti zopet ne tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal z njene svetosti, ker je nevedni kmet samo preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravoverni Tožbanjci, kar tudi ona potolažena dalje pripoveduje, o tej priliki grozno zaplapolajo, kakor bi ogenj v slamo vrgel ter posebno vse vrle Tožbanjke od prve do zadnje. Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica po duši in zlasti po telesu tako odlikovala kakor obila pogača iz drobnih oprešic. Že njeno ime odkriva, da je mlajšemu zarodu Tožbanje vasi baš ona pomagala pripotovati na ta žalostni svet zaradi česar je bila v toliki zasluženi slavi, da je uživala stanoviten prostor v občinskem odboru, kjer je Trimož njene besede natanko zapisoval. Poprej je sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala, če dela prav ali ne, zlasti kadar je njene govore izročal nesmrtnemu spominu; a danes je stolovala pri možu prosjaku samem, kateremu je zmerom kaj na uho pripovedovala, kar je tudi vedel spodobno čislati. Razen te občanke je dosmrten sedež poleg prvega svetnika imela edina županja, ustvarjena vse drugače, nego si take oblastnice po navadi mislimo; kajti bila je dolga, suha, kljukonosa žena. Če se je res malokdaj v sejah oglašala, imamo verjetne svedoke, da ne zategadelj, ker morebiti ni vedela kaj reči - saj zgovorni so vsi ženski jeziki - nego samo s pravičnega ponosa, kar so njene strupovite sovražnice po krivici imenovale ošabnost. Poudarjala je, da zanjo govore srebrna usta, ki so baš pripomogla, da se je primožila k županu, kateri naj torej namesto nje stopi na prste, ako je treba. Tako se je često pripetilo, da kadar je ona kaj hotela povedati, zinila edino to: "Moj dedec ima besedo!" Razumni Tepežkan je potlej vselej pohlevno vstal in hrabro modroval, kakor ga je bila poprej naučila, da je torej vendar vsa Tožbanja vas plesala po njenih goslih. Danes je molče poslušala, ker se ni poprej utegnila pogovoriti z možem, kateremu ni toliko upala, da bi mogel brez nje kaj pametnega v prodaj postaviti. Imela je tedaj sama teta Plenica med vsemi Tožbanjkami o tej priliki zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila neustrašeno kot najboljši govorec. Bogobaznik - tako piše poročilo - jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda ter natakne velike naočnike, brez katerih v seji nikoli ni odprla ust svoje učenosti. Kadar on umolkne, zagrozi se bogaboječa žena s tako pravično srditostjo, da z rokama vrhu glave ploskne ter zavpije, kolikor je koli utrpelo nje prostorno grlo: "Baba in babica sem, torej dvakrat baba ter dasi vdova, nimam pravdice, kar bi jo kdo za psom vrgel, razen tistega prepička z bačevo materjo Košaro za suknen svitek, vendar tako zagovedno bi nikoli ne izpregovorila! Bogobaznik, ali te ni goza, da bi s tvojih besed zadela nesreča tebe in vse nedolžne sosede? Pozabil si, kako je bilo predlansko leto na Kovornem, ko je hodilo strašit, da se Bogu smili! Časi je opolnoči od Prhajeve mlake krvavo stegno brez bedra prijezdilo na pisanem Ništarcu, ki je ob kraji votel, na sredi ga nič ni; časi strašna kosmata brada brez las in brez glave - Bog nas hrani in sveti Anton! - od Kračic do Razteznikove smreke cesto pometala tako z veseljem kakor nobena dekla; časi uboga obsojena duša, v dolgih škornjih vsa skrita, z lesenim izzuvalnikom, zadaj privezanim, sedela pod Meteliževim orehom ter jokala tako bridko, da Bog nam pomagaj. In kadar je vstala, hodili so ti pogubljeni čevlji sami brez nog po vasi od hiše do hiše, kjer je izzuvalnik potrkal na vsaka vrata, če niso imela morske noge, da nobeden človek ni dahnil od samega trepeta. Čemu se je to godilo? Kaplan je res dejal, da za tisto, ker se tudi Kovorniki radi pravdajo. Verjemi kdor hoče ali more - jaz ne! Zato je bilo, zato, saj mi je Oplenova osebenica Stržina pripovedovala, ker so bili ključarji pozabili šestico davka plačati od cerkve svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo, da je sirota bil zanj rubljen. Vendar je narejen sveti Donat samo v podobi na platnu; a tožbanjski pomočnik je ves drugačen korenjak, če premislimo. Kaj ni storil mirakeljskega čuda, katero smo vsi gledali na svoje oči o belem dnevu? Kaj nismo pred njim od veselja plesali po nogah in po glavah, kadar nas je prekrižal in tako milo, da so nam v očeh solzice igrale, po latinski zazvenčal: "Venedi teh špirtu santu!" Bogobaznik, ali si tiščal ušesa in trdovratno mižal, ker nič ne veš, da je živ prišel od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji? Zdaj vsi vidimo, tisti, ki rabimo naočnike, in tisti, ki jih ali še nimajo ali jih ne bodo nikoli imeli, da nam ga res niso bili ukradli Krkovci, katere smo torej po nedolžnem tožili, siromake, Bog nam grehe odpusti! Bogobaznik, Bogobaznik, ti se nič Boga ne bojiš!" Ko bistroumna Plenica usta zapre ter naočnike vzame z nosa, hitro vse Tožbanjke, stare in mlade, grde in lepe, zakriče obenem: "Bogobaznik, Bogobaznik, ti se nič Boga ne bojiš!" "Ni Boga ni božje besede, to je nam odbornikom vsem pokazal!" pristavi prosjak, ki bi zdaj svoje telo morebiti rajši bil pod pazduho prijel ter z njim šel k Mazincu v krčmo na polič dobrega vina; a ker je bilo treba tukaj sedeti, mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati, in zavpil tako živo ter krepko, da so mu od tega dneva rekli Žikrep, katero ime so potlej svete knjige raznesle daleč po krščenem svetu, celo dol v turško zemljo. Tako se mu godi, kdor je imeniten! Doktorand Kolenec. Gospod doktor, kar je res, to je res. Plenica zna govoriti, da bi jo bilo vredno poslati v državni zbor na Dunaj. Doktor Pipec. Zategadelj naš pisatelj obširno poroča, kako je bil zelo preplašen Bogobaznik. Vsak lasec mu je imel svojo kapljico, tako se je potil. A vendar zopet vstane, četudi bojazljivo, in da bi prejšnjo svojo nepremišljenost malo pogladil, jame besede takisto previjati: "Poslušajte me nu, žene! Dajte si dopovedati, možje! In vi, prijatelj, ki se vam je svetnik prvemu pokazal! Saj beseda ni konj! Kako se moremo kaj pomeniti, če grmečega Boga ni čuti med nami? Vselej so dejali: ,Modrost je začetek božjega strahu!' Jaz nisem takisto mislil, da bi svetniku morebiti kako kaj zabavljal, Bog mu daj zdravje! Saj vemo, da brez njega toliko opravimo, kolikor kak oreh pri žabi. Kaj bi se menil! Hotel sem povedati, kakor bi se nam ne bilo bati, da bi zdaj spet kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji, kakor je rekla naša teta Plenica, ki vsi vemo, da je pametna žena. Takisto sem jaz mislil, vidite!" Doktorand Kolenec. Kako se je dalje vršila seja, gospod doktor? Doktor Pipec. Sveto poročilo piše, da za Bogobaznikom vstane Zmrzljak, kateri je s Kotlovščakom vred bil tudi občinski odbornik, in reče: "Bogobaznik zdaj prav in po pameti govori, kakor je poprej neumno verižil. Vse nam kaže, da svetnik se je povrnil res, vendar samo zato, ker misli pri nas ostati. Ali si mož ni poskušal, če je hotel, dovolj sveta, odkar je bil pobegnil? Kdo ve, kako se mu je godilo pri neznanih ljudeh? Morebiti časi ni toliko imel, da bi si bil enkrat zakuril tobaka. Med nami je star prigovor: ,Kdor si obilo prebira, tak si malokdaj prebere.'" Naglo se potem oglasi tudi Strigoj, ki je znal toporišča delati: "Mene vprašajte, mene, kaj so tuji ljudje! To vem jaz, ki sem v poprejšnjih letih od svetega Mihaela do svetega Jurija drva sekal na Hrvatskem. Zmrzljak je dobro zadel in vse tako je." "Ni tako, ne!" zavpije Razhúdnik, ki je imel blizu ceste zidano hišo. "Če si ti hodil tam po Hrvatskem, Strigoj, kaj ti je bilo hudega? Ali ni vsak človek vedel vsaj povrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti, kaj on govori? Bratec moj ljubi, ko bi naš svetnik bil z menoj šel, z menoj, tja na Štajersko, in onkraj Naprha, ali gor med Korošce, koder je sam Nemec do Nemca, kakor bi jih nasejal, ki ne more po božje izpregovoriti nobeden, potlej bi on zvedel, kako se moli kozja molitvica, potlej, če nemški ne zna! Toliko so me razumeli, kaj pripovedujem, in toliko je meni šlo v glavo, kar so oni z menoj govorili, kakor bi se s plotom prepiral. Tako je, vidiš! Tudi tisto je težko verjeti, da bi se res mislil svetnik za vselej tukaj ustaviti, če mu damo oblast, počenjati, kar bi se njemu zdelo. Kaj niste še nikoli videli, kako bečele, kadar so roji, časi od kod človeku pred nos prilete na kako vejo? Vendar, če ne priteče s panjem, kateri se namaže z medom in materino dušico, da jih lepo ogrene, prebito hitro začne živalca peruti razgibati, in potlej Bog z njimi! Išči jih, če veš, kod! Naš svetnik je tudi tak. Zdaj ga imaš, zdaj ga nimaš, kakor tisti prigovor: ,Pes in izgaga sta šla v Rim; pes je prišel, izgage ni.' Morebiti nismo tega že sami poskušali? Odgovorite mi! Zdaj ga spet imamo, hvalo Bogu zanj! Lovi ga, je slab mož, drži ga, je dober. Držati ga je treba; saj smo ga dolgo krvavo pogrešali!" Za tem govornikom ledje svoje modrosti prepaše Kotlovščak in začne: "Razhúdnik je najbolje besedo zasadil. Kaj bi ne, ker je dohtor, ki ni do zdaj še izgubil nikoli nobene pravde! Res ne kaže svetnika iz rok puščati; samo to je, kako bi ga privadili, da spet sam od nas kam ne popihne?" Zdaj župan tako skrivaj, da je videl obilnejši del zbora, pogleda svojo dolgo ženo, katera takoj zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti ali ne. Županja vse to sicer malo nerada umeje; a ker je bilo očito, da mnogi Tožbanjci s teto Plenico vred že natanko vedo, po čem je Tepežkanovo mežikanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar pritrdi z levim očesom in župan se potlej samooblastno povzdigne ter mogočno oglasi: "Kotlovščak bi rad zvedel, kako bi se naredilo, da svetnik kam ne uide. Temu je lahko votek najti. Razumnih ljudi sem slišal: ,Tvoja glava, tvoj svet.' Ako nečeš ostati zlepa, ostani zgrda, kadar vidiš, da si potreben! Ali nismo Gladežu in Kozoglavu kupili tiste perutničaste sulice, da namesto nas hodita ponoči na stražo, ker so babe dejale, da jih je strah samih doma? Ujna Tesla med poslušalkami hitro zavrne župana: "Katere babe? Kako je to, da bab takrat ni bilo strah, ko vas je šlo časi pol vasi k dohtarju v Ljubljano, od koder vas ni bilo po dva, po tri dni? Tudi ste prišli vsi tako pijani, da ste mački teta dejali. Uboge babe pritikate povsod, kjer nas je toliko treba kolikor vozu petega kolesa. Tepežkan, radi nas imate, radi, četudi se delate na videz, kakor bi vam samo v preglavico bile na svetu. Svoje žene vprašaj, kje je strah doma in kateri zelnik rodi najboljše tožbanjske glave! Ali bi rad še kaj zvedel?" Ta govor zbudi veselost in smeh po zboru. Župan je dovolj čutil, da ga je Tesla pri polti usekala; a da je stvar dobila nekoliko lepše lice, tudi on se je po sili držal na smeh, kateri je torej bil precej kisel. Zgodovina odkrito priča, da se je Tepežkan res bal svoje žene bolj nego vseh strahov in vedel je siromak že zdaj, koliko neusmiljenih besed ga čaka, če morebiti ne celo palica, zaradi nesrečne Tesle, kadar samega predse dobode županja, katera je iz edinega očesa v glavi nanj streljala tako srdito, kakor bi se za hribom bliskalo. On se torej najprvo malo odkašlja in kadar zopet zbere nekaj sape, katero mu je bila jezična govornica vso zaprla, jame nadaljevati: "Bodisi tako ali tako, tisto vem, da imata Gladež in Kozoglav po toliko plače na leto, po kolikor trije čedniki ne. Sam Bog zna, kako sta zastonj med nami do zdaj redila trebuhe! Vzameta naj torej vsak svojo sulico ter gresta pred kapelico in potlej bi ga rad videl svetnika, ki bi mogel tema hrustoma pobegniti, če je tudi v božji milosti zapisan tako globoko, da njegove svetinje vsako noč po trikrat preletavajo od cerkve do cerkve!" "Tepežkan tudi ve, kaj govori, ne samo soseda Tesla," reče strina Ruvača tam zadaj pri vratih. "Gladež in Kozoglav naj stojita na straži ponoči in podnevi. Tako bodi, možje! Ni pes, da ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res domislil perutnice razpeti, kakorje Razhúdnik prerokoval!" Ko Ruvača umolkne, Bogobaznik še enkrat stopi na prste. Sveta pripovedka oznanja zelo nepristransko, da ta mož kosti svojega telesa vzdigne zdaj obilo pogumneje nego v poslednjem govoru in takisto beseduje: "Poprej ste bili vsi name planili kakor sršeni. Menite li, da ne bi zdaj mogel jaz na vas, ako bi kolikaj hotel, ka-li? Naj pogubim vse pravde, kolikor sem jih od očeta prevzel, kolikor sem jih sam pritrudil in kolikor jih še prigospodarim, če je volja božja; naj me hodi mora tlačit, ako se mi ne zdi preglavičen greh, okoli svetnika stražo tako postavljati kakor okoli kakega ujetega razbojnika! Premislite, kaj počenjate, da vas božja roka ne potiplje! Usmilite se nedolžnih otročičev, možje!" Zapisano je ostalo, da so te besede zelo potrle vse Tožbanjke in Tožbanjce, kolikor jih je bilo na sedežih in kolikor na nogah, posebno župana, ki ga je tudi pekla poprejšnja zadrega s Teslo, da je torej molče premišljal in v mizo srepo gledal, kakor bi izgubil svoje štiri take pravde, katere, je že mislil, da ima v žepu. Naposled se vendar Kotlovščak pojunači in jame tolažiti: "Ni še taka huda zabrega, ne, kakor je Bogobaznik rekel! Saj nismo še nič ukrenili. Pogovorimo prosjaka, da to delo prevzame; on ga je vreden! Svetnik se ni razodel Tepežkanu, dasi je župan ter dasi ima največ in tudi najboljših pravd med nami; jaz in Zmrzljak sva zastonj oprezovala tam pred Ognjetovim prelazom tako blizu kapele, ker božja volja ni bila, da bi ga mi grešniki prvi osledili. To je bilo prosjaku spravljeno, zato njega spet na cesto odpravimo! Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako bi rad imel, da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdi Gladeža in Kozoglava pošiljati." Prosjaku Žikrepu so te besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu Slovencu, kadar kje zaleze kako dobro, staro besedo. In sveto poročilo posebno poudarja, da je že od mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Plenica zopet naočnike natakne ter krepko reče: "Kakšen greh? Povej mi, Kotlovščak! Ali je o veliki noči greh, ko pred božjim grobom pokriti vojščaki stoje z mečem in sulico! Ali ni vse to Bogu na čast? Kdo je še kdaj slišal in v kateri cerkvi se je učilo, da je greh o svetem Telesu, ko po mestih toliko pokritih z orožjem hodi pred Bogom in za Bogom? Ali je zato kdaj toča pobila, kdaj zbolela živina ali črv žito pojedel? Prosjak je res izvoljen človek; morebiti je še deseti brat, kaj vemo! Ali mi vendar pošljimo Gladeža in Kozoglava." Tem zelo težkim besedam še Razhúdnik za nameček pritakne: "Če res mislite, da človeku pred kapelico ne pristoji pokritemu biti, ker zdaj ni velika noč ali sveto Telo na pratiki - nu, kaj ne moreta razoglava hoditi sem ter tja po cesti? Morebiti se vendar svetnik tudi njima kaj oglasi in zato še malo tukaj počakajmo, da zvemo, kako bi mu ustregli. Ako namigne, da bi s prosjakom govoril, saj ta pojde rad k njemu, dve pravdi stavim, da pojde; saj sta si med seboj kakor dva mala strica. Drži ga, dokler ga imaš, drži ga!" Temu nasvetu so naposled pritegnili vsi Tožbanjci in Tožbanjke; celo otroci so zavpili: "Razoglav Kozoglav!" in rekli, da je prav tako, zato, ker so vedeli, da se Kozoglav ne bode smel od kapelice ganiti, da bi jih podil, če jim na misel pride v Jazbarjeve kravajnice hruške klatiti ali na Otrepovi njivi zakuriti ali tam doli pod Lemeževo leso žabe s kamenjem preganjati po luži. Doktorand Kolenec. Kaj vam je prinesel ta mož, ki je zdaj odšel iz prodalnice, gospod doktor? Doktor Pipec. Dovolitev, da mi je svobodno Kovaško kladivo prilepiti na okno. Čitajte sami, gospod doktorand! Doktorand Kolenec. Ne trebe! Naglo torej prilepite in prosim vas, potem dalje pripovedujte o svetem Bežancu. Doktor Pipec. Oprostite! Zdaj vidite, da ne utegnem; kajti za oknom v skritem kotu mi bode poslušati, kaj današnjemu "Kladivu" poreče slavno mimogredoče občinstvo. Doktorand Kolenec. Pripovedujte in poslušajte, gospod doktor! Doktor Pipec. Oboje se ne da obenem. A da vam ustrežem vendar, kolikor vsaj morem, zategadelj hočem pripovedko končati, kakor nje konec poročajo svetega Bežanca sovražniki, katerim torej nikakor ni vsega verjeti, ker sami vidite, da mi današnji list brani, zdaj zvršiti jo, kakor se na dolgo raztegnjena čita v pobožnem poročilu, ki se za doktorja Bežanca vedno hrabro poteza in resnice brani. Doktorand Kolenec. A kdaj mi jo poveste, kakor se je ohranila v tem poročilu samem, gospod doktor? Doktor Pipec. Morebiti kdaj, morebiti nikoli ne; kakor nanese prilika. A zdaj me torej poslušajte, gospod doktorand! Gladežu in Kozoglavu župan ukaže, da vzameta sulici ter odideta razoglava pred kapelico na stražo. Služabnika se hitro dvigneta in pobožno stopita vsak na svojo stran svetega doktorja, kateremu to sumno početje ni bilo nič pogodu, kakor vse kaže, kajti globoko zamišljen raz oltar izpregovori v debelem basu naslednje besede: "Čemu sta semkaj prišla, človeška otroka? Izpovedita se čiste resnice, da vaju ne zadene kazen iz neba!" Gladež in Kozoglav o teh besedah trepetaje padeta na kolena ter se jameta na prsi trkati. Nobeden se ne drzne ziniti. Sveti Bežanec se zopet oglasi: "Ti na desni strani, ki si starejši, govori brez bojazni, kajti Bog se te je usmilil zaradi moje prošnje!" Potem Gladež kleče in v tla pripognjen reče: "O božji svetnik, naj v tvojih očeh najdeta milost uboga hlapca, katera je poslal župan na stražo samo zato, da ponoči zopet kam ne pobegneš ven iz Tožbanje vasi. Midva sva nedolžna!" Zdaj sveti doktor Bežanec tako ozbiljno in vladajoče kakor kak cesar ali kralj s prestola ukaže: "Vrnita se v miru ter oznanita vsem Tožbanjcem, da mi je znova pri vas ostati ukazal sklep neskončne božje modrosti, katera hoče, da vam bodem pomagal v pravdah in drugih stiskah na zemlji; a jutri zjutraj ob sedmi uri naj se pred mojim obličjem zbero vsi Tožbanjci od prvega do zadnjega, poslušat, kaj bode iz mojih ust govorila večna resnica." Za temi besedami Gladež in Kozoglav naglo vstaneta in zdirjata domov, kakor bi gorelo za njima. Vsa preplašena prisopeta v županjo sobo ter povesta čudo, katero se je zgodilo. Tožbanjci in Tožbanjke jemo od veselja ploskati, vriskati, klobuke, peče in svitke v strop metati, da so se okna tresla. Ko se hrup uteši, zine Razhúdnik: "Možje, ako svetnik res ostane pri nas tudi za dohtarja, treba je, da jutri kako zvemo, če zna mož etecetro delati, ali je ne zna. Tega ne pozabimo, ker dohtar brez nje v današnjih časih ne velja nič." Teta Plenica brzo odgovori: "Kako morete vprašati? Da bi svetnik etecetre ne znal! Etecetra naj vas nič ne skrbi, možje!" Po tem pogovoru vse razbegne po vasi, naglas kriče: "Etecetra in svetnik! Obojega nam je treba!" Doktorand Kolenec. Kdo je ta etecetra, gospod doktor? Doktor Pipec. Ko so Zavijača kmetje nekdaj vprašali, kako je, da tako hitro zvrši sleherno pravdo, odgovoril je šaljivo, da zato, ker vselej in o pravem času ve, kdaj in kam je treba v pisanju postaviti "et caetera", česar ne zna vsak doktor. Da so mu kmetje verjeli tako trdno, kakor bi s klinom pribil, to se umeje samo ob sebi. A vrniva se k povesti! Nocoj so bile polne vse tri krčme Tožbanje vasi ter povsod se je govorilo o svetniku in etecetri. Samo nejeverni Rebernik ni prišel pit, nego v trdni temi je prijel za palico in po zavrtih nekam izginil, da nikdo ni vedel kam, ker nikdo ni utegnil paziti nanj. Ko luči naposled pogasnejo, sveti doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarju ter jame glasno smrčati kakor vsak pobožen krščenik, ki se je podnevi utrudil s hojo ali z delom. Stoprv jutranji hlad ga predrami, da se pokonci vzpne ter v poprejšnji red postavi na oltar. Zora jedva poči, ko s kebli na glavah proti Grebenikovem koritu mimo njega pride nekoliko Tožbanjk. In vsaka se pred kapelico malo pripogne ter pokriža, kakor je ženskam običaj, kadar idejo mimo kakega znamenja. Robačeva Košara, ne tako daleč od kapelice, da se ne bi vanjo moglo vse slišati, reče: "Kaj, da bi naš svetnik vendar vsaj malo tudi tisto ritecetro ali kako se imenuje! Možje govore, da se noben dohtar ne more pravdati brez nje, tako zelo je potrebna." Tesla jo zavrne: "Etecetra, etecetra - ne ritecetra!" Sveti Bežanec je torej zastonj zvedel to važno skrivnost in ohranil jo v srcu, da jo je porabil, kadar je ukazovala prilika. In ta je prišla hitro, kajti že obilo pred sedmo uro se je k njemu zbrala vsa Tožbanja vas, ki je molče in bogoslužno zijala v oltar na vrnjenega patrona, kateri najprvo pobožno zamiži, zatem pogleda malo kvišku ter se naposled oglasi: "Pravoverna Tožbanja vas, poslušaj skrivno besedo mojih ust in zvedi tukaj današnji dan, da sem jaz sam sveti Henoh, katerega je Bog živega vzel v nebesa, da ga zopet k ljudem pošlje, kadar ga je kje posebno treba na zemlji. Poprej sem vam dobrote delil brez krstnega imena v leseni podobi, a zdaj me vidite živega med sabo, ker je Bog velel, da se je tako zgodilo. Ni me bilo med vami enajst mesecev brez petih dni in trijeh ur. Na Dunaj me je bil gnal božji duh, da sem se tam izučil vsega, česar potrebuje doktor, kateri piše pravde na zemlji. Posebno slovečo etecetro znam, kakor je ne zna krščena duša v devetih deželah. Vse to je bilo zategadelj, ker je večni oča v svoji milosti videl, kako vi krvavo pogrešate dobrega doktorja, odkar je Zavijač pred sodni stol poklican. Po Dunaju sem vedno hodil z dijaki ali študenti, vendar bi me zdaj tukaj ne spoznal nikdo izmed dunajskih mladeničev, niti sam ostrovohi Bole ne, ker med njimi sem bil tudi jaz lep, kodroglav mladenič in za vino sem dajal, kakor njih kateri, ako je bilo treba, da niso uganili, da imajo med sabo samega svetega Henoha. Ker sem od vas bil pobegnil, imenujte me presvetega doktorja Bežanca; tako je volja božja. A jaz vam ne bodem pomagal samo v pravdah, nego bodem tudi nadomeščal druge pomočnike. Mislite li, da vam bode po sedaj treba svetega Florijana za ogenj ali svetega Valentina za božjast ali svete Polone za bolne zobe ali svete Jedrti za miši ali svetega Roka za kužne bolezni ali svetega Antona za živino ali svetega Joba za bečele ali svetega Donata za točo? Meni se zvesto priporočajte, meni, in jaz bodem gasil, ako se vam poslopje vname, jaz bodem pomagal božjastnim in zobognilim ljudem, jaz bodem preganjal miši izpod vaših streh, branil vas bodem kuge, lakote, draginje, vojske in vseh hudih časov, jaz bodem zdravil bolno živino, množil vaše bečele in toče branil vašega žitnega polja! Vse to prejmete zastonj, razen kar sami radovoljno podarite v puščico. A to vam je znano, dragi moji, kaj govori sveto pismo, da volu, kadar vrši žito, ne zavezuj gobca, kar bi se po domače tako povedalo: veliko delo je vredno velikega plačila!" Po tem slavnem govoru popadajo vsi kmetje na kolena ter prosjak Žikrep neizmerno zavpije: "Presveti dohtar Bežanec!" a vsi drugi mu naglas odrjove: "Za nas Boga prosi!" V tem hipu se izza kapele pokrit in rdeč od jeze prikaže grešni starec, nejeverni Rebernik ter plane kakor mladenič pred oltar, prime s prekleto roko svetega doktorja za častito sivo brado, pogleda mu v oči in zavpije: "Kaj meniš, da se nisem domislil, kdo si, ka-li? Videl sem te že, videl, ko sem še kupčeval po svetu! V Ljubljani si bil, na Vrhniki sem te zasledil, v Postojni si hlače trgal, v Novem mestu si ubožec pisaril, v Ribnici, ako se ne motim, menda tudi, in povsod so te gospodje pehali od sebe, ker nisi nič znal. Potlej si hodilo kakor izgubljena ovca bogvedi kod in si trebuhu votka iskalo. Zato so ti zdeli ime Bežanec, zato ker ti je bilo treba večno bežati. A zdaj bi rad sleparil tukaj v Lisičji glavi uboge neumneže, kateri so že brez tebe tako vrtoglavi, da so staro pošteno ime svojega sela prekrstili v Tožbanjo vas! Ne misli ne, da so polhi prasci!" Ko hudičev nejevernik to izreče, stisne svojo pogubljeno pest in ubogega svetnika tako za uho poči, da je tri sonca videl in da so mu svetle solze udrle po obrazu. Doktorand Kolenec. Ali so Tožbanjci to črno zločinstvo mirno gledali, gospod doktor? Doktor Pipec. Nikakor ne. Od vseh strani se vname strašen hrup: "Ubijmo peklenskega Rebernika!" In ljudje so res že nanj leteli s kamenjem, z ocepki in s poleni, a v tem hipu zadaj zakriči krepko grlo: "Kdor se boji smrti, ne gani se!" Ljudstvo se obrne nazaj ter vidi štiri žandarme po katere je bil nejeverni Rebernik sinoči skrivaj lezel. Njih glavar se zopet oglasi: "Vaš imenitni pomočnik je nam davno znan. Lovimo ga že dve leti. Po očetu ga svet imenuje Potikavca. Njegova posebna strast je, da se namesto svetnikov postavlja na oltarje. Že lani je na Junčem bil naredil kakor kukavica, katera iz tujega gnezda pomeče jajca drugih ptičev, da svoja nese vanj. Tako je bil tudi on iz kapele vrgel svetega Avguština, ter v njega mesto sam na oltar stopil v škofovi kapi in mašnem plašču iz papirja. Ta mož je naš!" Po teh besedah žandarmi svetega doktorja Bežanca ob kratkem pahnejo z oltarja in ga vzemo s sabo. Doktorand Kolenec. Kaj so temu kmetje rekli? Doktor Pipec. Zijali in molčali so, kakorje kmetska navada, kadar jim kdo srdito pokaže stisnjeno pest. A zgodovina vendar nekako pripoveduje, kakor bi jim bil sveti doktor Bežanec malo oči odprl in da so zatorej odsihdob v Korotan po lipova jabolka poslali vse vraže in vse pravde, ker se jim je zasvetilo, kako hudobni svet na vse strani dere nedolžno nevednost preprostih ljudi.