Sveti Senan (Krajnska čbelica)

Sveti Senán.
Zbirka Krajnska čbelica (1848).
Dr. Prešerin.

Viri:	Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Zató, de b' od ženskih ne bil zapeljan,
Podál na otòk se je svéti Senán;
Valovi šumejo okrog in okrog,
Otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.

Na morji se vzdigne pràv velik vihár,
Vse klíče svetníke na pomoč mornár;
Strašno se valovi, vetrovi tepó
In strele letíjo, grom trese nebó.

Kje barko k otoku vihár perderví,
'Z nje deklica stopi z nebeškim' očmí —
Dve skal'ci vzdiguje strah persi mokré,
Senánus je zmoten, se djat' kam ne vé.

»Vihár me perdervil je sèmkej do vàs,
Pod streho vzemite me, oče! ta čas,
De se posušim, in prosíte Bogá,
De póšlje drug' veter, de vreme nam dá«. —

»Za vreme, ji reče, jest hočem molit',
Na tem pa otoku ne smeš se mudit';
Menih sta in ženska nasprotne stvarí;
Le hitro od tod proč, ker se že mračí!«

Poklekne in prosi za vreme Bogá,
Poležejo koj se valovi morjá,
In luna zasije, zvedrí se nebó; —
Proč deklico mokro vetrovi nesó.

Senánu se sanja potem vse nočí,
Od deklice nedrij, od njenih očí,
De v smertno bolezen pogreznil jo mraz,
In de jo spovédat' zamudil je čas.

In kadar vihár spet na morji bučí,
Po barki ozira se z skerbnim' očmí;
Ak žensko perdervil vihár bi tje v stran,
Pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.

Tam čaka zastonj in zastonj se kesá;
Nazaj med ljudí se Senánus podá.
Od tod se minihi ženstva ne bojé,
Za dušo in truplo njih radi skerbé.