Sveti Osvald
| Sveti Osvald. anonimen |
| |||||||||||||
U gornjem Rožju in pri Zili je od sv. Osvalda nekde prav lepa pesem. Meni so od te pesni sledeče pripovedovali u razrešenom slogu (Prosa):
„Sveti Osvald je bil puščavnik in je u gojzdu prebival tri in trideset let; je mu brada zrasla, da bi se bil lehko odel š njo. Tičica je perletela, tičica lep bel golobček in je Osvaldu govorila: Oj Osvald moj jidi na domov. Na tvojih domih gospoda ni, da se bodeš oženil. Kako se bodem jaz Osvald oženil, ki ne poznam prave neveste? Jedna je sicer nevesta za me, pa je daleč za silnim morjem, lepa zamorkinja. — Lep perstan mi daj, oj Osvald, in ga nesem črez morje nevesti, lepej zamorkinji. Sv. Osvald da golobčeku svoj perstan zlat, kteri se je svetil, da bi luč pri njem peržgal. Beli golobček leti visoko črez silno morje in nese perstan zlat u svojem kljunču. Huda burja se na morju vzdvigne in golobčeku iz kljunca perstan izpade, golobček se za perstenom zažene in ga vjame popred, ko perstan morje zadoseže. Beli golobček se tako prenebeško ustraši, da se pri tej priči črez in črez počerni. Zlati perstan srečno lepej nevesti zamorkinji pernese in se čern golobček k svetomu Osvaldu verne in od zamorkinje zakonski perstan prinese.“
Sv. Osvald se česti za mogočnoga priprošnika u morskih nevarnostih. Mala se kakor verli vitez nad oblaki klečeč, pod njem silno morje in barka u hudoj burji. Na roki mu sedi černi golobček deržeč u svojem kljunu perstan neveste zamorkinje. Nekteri krivo misle, da je ta černa ptica vrank — je pa le beli golobček, kteri se je od straha počernil. —