Sveti Matija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveti Matija
Josip Novak
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Legenda.)

Smili Bog se, kakšno žalovanje!
Ali joka mlada sirotinja,
ki zagrebli staro so ji mater?
Ali plače siva kukovica,
ki červičev truma jo končuje?

Ne žaluje mlada sirotinja,
ki zasuli so ji mater,
ne ne plače siva kukovica,
ki ne more več si pomagati;
solze toči pri zibeli mati,
pri zibeli svetega Matija.
Boga prosi ino vse svetnike,
pomagali da bi odverniti,
odsodile kar mu rojenice.

Nič ne čuje prenedolžno dete,
nič ne čuje, v Bogu sladko spava. –
Dete naglo zraslo je cveteče,
kot konoplje na širokem polji.
Vsi ljudjé so verlo ga ljubili,
ga ljubili in povsod hvalili.
Ali bolje mati je ljubila
svoje dete, svetega Matija.
Kadar kruha ona mu dajala,
vsaki pot se britko je zjokala.
„Le povejte moja blaga mati,
kaj teži vam serčice premilo,
solzé vedno sili vam v očesi,
kaj uzrok je vaših tužnih stokov?
Ako kriva revšina je tega,
Bog gotovo hoče pomagati,
z žalostjo ak to serca ne polni,
kruh zakaj mi móčite s solzico?“

Mati milo dete pogledava,
solzé toči, nič, ne progovarja.
„Oj Boga mi! moja stara mati!
Da z molčanjem nočete lagati!“
„„Sinko dragi! s kletvijo priganjaš
govoriti svojo sivo mater!
Oj! da nikdar bi se ne zgodilo!““
„„Govorite, Bog če pomagati!““
„„Oj! da nikdar b se ne zgodilo,
odsodile kar ti rojenice,
božje dekle, blažene sestrice.
Da jemal boš meni ti glavico,
in umoril svojega očeta.““

Svojo mater za roko poprime,
tugujočo mnogokrat poljubi,
pa začnè ji lepo govoriti:
„Greh je velik ubijati mater,
umoriti strašno je očeta!
Al obema jemlje kdor življenje
naj se gadje, kače in modrosi
ovijajo mu krogi života.
Mučijo ter ga v peklu na večno.
Kazni tej, da, mati, jez odidem,
moram daleč se od vas ločiti.
U deželo pojdem jaz deveto.
Daleč je, da veter omaguje
preden more trate nje doseči,
ter nazaj ne upa se podati.
Nikdar raji živih vas ne vidim,
da jez mogel bi vas umoriti.“

Blagoslova še poprosi mater
in objame svojega očeta,
ki poslušal je molčé na strani,
ter z ličesa brisal si solzice.

Srečno hodil sveti je Matija
popotaval tri je cela leta,
preden vidil déželo deveto.
V nji ustavi se in srečo najde,
srečo najde in ženo bogato.
Že minulo je deseto leto,
kar se ločil sveti je Matija,
ino šel u déveto deželo.

„Eno dete le nama podaril
premogočni Bog je, ljubi mož moj,
težka leta tlačijo že naji,
ino smert več daleč ni gotovo.
Preden da se ločiva iz sveta,
vidila bi rada sina enkrat,
enrkat še na serce stisnila ga.
Pojdi, greva v deveto deželo,
v gostje greva k svojemu sinovu,“
rêče mati svetega Matija.

Berž na potvo vzdigneta se daljno,
gresta v gostje k svetemu Matiju.
Čez tri leta prideta v deželo,
u deželo, kjer nju sin prebiva.
Sprejme lepo nji sinaha mlada,
streže jima s kruhom, vinom sladkim.
Pa, ker trudna pota dolzega sta,
v lastno pelje posteljo ju belo,
pride z lova da sveti Matija.

Srečno kakor še poprej nikoli
se na lovu sreča mu obrača;
tri ustrelil hitre je košute,
zalezuje že četerto plašno.
Ali sreča babica ga stara,
stara baba, spremenjeni zlodi.
Nagovarja lovca mi tako-le:
„Dansi srečno pač ti streljaš zveri,
pa doma pri ženi drugi spava“.
Mutno lovec babo pogleduje,
prevariti vragu se ne dade:
„Govoré, kar babe, ni resnica“.
Za košuto še bolj jo podviza.
Dedček sivi ga kmalo ga srečuje,
pa tako-le lovcu beseduje:
„Oj Matija! ti loviš košute,
ženo drugi ti sramotno ljubi“.

Šinila mu v lica černa kri je,
zabolela ljuto ga je glava,
prevariti dade se vragu.
„Kar možje mi stari govorijo,
prav'jo, da gotova je resnica“.

Ustreljenih se košut ne spomni,
ki ostale so červom za hrano.
Proti domu tekal je serdito,
pod nogami, da se zemlja tresla,
ino skoči v spavnico s sekiro.

Moško glavo viditi pri ženski,
zavihti na kviško z desno roko
ter udari po obéh s toporom,
da u strop je švignila kri černa;
nič ne gleda, naglo se oberne,
spavnico ter hoče zatvoriti.
Al na pragi srečala ga žena,
pa prijazno moža nagovarja:
„Oj Matija! pač drage gostove,
tvoje starše, dansi tù imava“.

Hudo glava ga je zabolela,
ino zdigne britko s tihim glasom:
„Odsodile kar ste, sim dopolnil!“