Sveti Juri
| Sveti Juri. Bajka. Frančišek Ločniškar |
| |||||||||||||
Zlata večerna zarja je venčala s škrlatnim vencem sive vrhove daljnih gora. Završali so vrhovi smrek v tihem gaju, in gozdovi so zašumeli svoj večerni spev. Nad tiho pokrajino pa je legel svečan mir. Le lahen zefir je zagibal semtertja staro jablano sredi polja, da je zašumelo v tihem polju. Rosne travice pa so se sklonile, kot bi sanjale — — —
Na samotnem gričku je zapel zvon. Milotožno je plaval mrtvaški glas njegov čez spečo naravo, kot bi ji pel zadnjikrat v bridko slovo. In ljudje v dolini so molili, spominjajoč se prošlega dneva in vseh težav, ki so jih že prestali kdaj. Na večer, v tem tajinstvenem času, se zbuja vse, tudi to, kar je že leglo v gomilo preteklosti, v pozabljenja tihi kraj. In ob teh milih glasovih se je še vsak natančneje spominjal onih bridkih ur, ko je mislil, da bi bilo boljše, da mu takole lepo zazvone zadnjikrat — —
A na gorici je zvonilo, zvonilo. Ljudje so odmolili in molčali. Iz nizkih, umazanih dimnikov se je nehalo kaditi in semtertja so se že užigale lučce, ki so bajno prodirale skozi majhno okence v sivi, molčeči mrak. A na gorici je še vedno zvonilo. In zdajpazdaj se je kdo doli v vasi domislil, kdo bi umrl. In začeli so šteti one, ki so bili najbližji. Toda glasovi niso bili podobni onim otožnim, mrtvaškim. In vsakemu je postalo nekako milo-otožno pri srcu ...
Tisti čas pa je sedel šentjurški cerkovnik na klopi pod zvonikom in zvonil. Pobožno je vzel kučmo z glave in jo dal poleg sebe. In prijel je spet za vrv, katero je že toliko sto in stokrat vlekel. Danes pa je hotel moliti za duše, ki so se že ločile od tod in šle počivat na boljši svet. Izmolil je par očenašev, a naprej ni šlo. Mimo njega so začele prihajati čudne podobe, katerih se je bal in se tresel pred njimi kot otrok pred črno nočjo. Bili so spomini.
On pa je sanjal in sanjal ... Zdelo se mu je, da stoji v cvetočem vrtu. Okrog njega vse cvete in duh vijolic napaja zrak ... Tajinstveni mrak odeva vso vas in vse miruje. Le tam v grmu še ubira slavec ubrane melodije mili družini.
Tedaj zaškripljejo vrata na vrtu. Po belem pesku prihiti postava, obsvitljena od mesečine. On se zgane ... A predno se zave, kaj je, že stoji pred njim Marica. »Ti si tukaj, Filip? Oh, zakaj si tako žalosten, saj ne odideš za vedno.« »Prosim te, pusti me, Marica!« odgovori on šepetaje.
A ona mu dene vitko roko okrog vratu in pritisne obraz k njegovemu. Neka sladkost ga spreleti po vsem životu. On jo prime in pritisne k sebi strastno, kot še nikdar ...
Tam v grmu pa so zapeli slavci najlepše in mesec se je zasvetil izza črnih oblakov kot zlato.
Zdaj se odpro drugič vrata. V vrt pa stopi njen oče, prime njo in jo kruto odtrga od njega. Kot bi ga ranil z mečem, odskoči on in se postavi med očeta in hčer; a zdaj ga zaboli glava in omahne ...
Čez kratko se zbudi ... Glava in pesek, na katerem je ležal, je krvav. Na vzhodu se žari in lahna jutranja sapa mu hladi vroče čelo. Pred hišo že stoji gospodar, da mu izplača zaslužek. Počasi in slovesno mu govori: »Od danes, ko je sveti Juri, zaprte so ti moje duri!« ...
On vzame denar in gre brez slovesa. Nikdo se ni prikazal, ko je odhajal. Le ob vrtu so se priklanjale njene rože in zdelo se mu je, da se bleste na njih zlate solze in kapljajo na mater zemljo. Samo te so tožile za njim in še nekdo ...
Tam gori v podstrešni sobici je sedela ona. Nihče je ni videl, samo on, ko se je prikazala in mu mahala z rdečim robcem v slovo ...
On pa je romal, romal po svetu ... Trnje ga je obdajalo, kamor je stopil in krvavel je ves. Dolgo časa je hodil brez ciljev po neznanih puščavah. In dospel je zopet v kraj, od koder je šel pred nekaj leti. Neznan je bil njegov obraz in nihče ga ni več poznal, razen nje. Prišel je nenadoma kot sveti Juri in prišel je tudi z njim. Kakor svetnik z zelenim plaščem, je bil tudi on poln zelenja in mladik, poln novih nad. In romal je z njimi od hiše do hiše ter prišel do starega gospodarja. Bil bi šel zopet v službo, a ni ga hotel, dasiravno ga ni poznal.
Tiste dni pa je zazvonilo šentjurškemu cerkovniku. On ga je šel kropit in izvedel, da iščejo drugega. Šel se je ponudit in drugi dan je že naznanil smrt vaškega očaka.
Ljudje pa so govorili: »Nikdar niso peli zvonovi tako lepo, kot zdaj, ko zvoni novi cerkovnik ...«
In nekdo iz vasi je mislil še drugače, kadar je zvonilo ...
On pa je zvonil in zvonil, kot bi spremljal v grob svoje nade, svojo mladost ...
In nekega dne je moral res zazvoniti svoji mladosti. Prinesli so k cerkvi belo rakev ... Za njo je šlo nebroj ljudi, in mnogi so naglas jokali. A on ni mogel. Bil je ves otopel in držal se je za vrv. Včasih je malo pozvonil in zopet nehal, dokler mu niso vzeli vrvi ...
Krsto so nesli med grobove ... Žalne molitve so bujno donele čez nizko ozidje pokopališča. Mrzla sapa mu je pihala v hrbet, da se je ves tresel ... Zdaj zagrmi prst ... On se strese kot bi pal težek kamen nanj. Za njim padajo še drugi težki, vedno težji. Zdaj zakriči nekdo za njim: »Marica, moja Marica ...«
On pa pade na zemljo, začne težko hropsti in si ruvati lase ...
In hodil je od tedaj vsak dan po trikrat zvonit in vselej se je spominjal nje. O poletnih večerih pa so govorili ljudje, da hodi na staro pokopališče duh, ki se plazi okrog zidov in tuli kot volk ...
On pa sanja še dalje ...
Zdi se mu, da je sveti Juri. On odhaja od hiše z žalostjo v srcu. Zdajci se oglase za njim streli, se ozre in strmeče oko mu zastane: Vsa hiša je v zelenju, pred njo stoji zlata kočija in v nji pa kot bajna kraljična — Marica. Okrog cveto rožice in ptiči pojo najlepše melodije. Na gori zapojo zvonovi tako nebeško lepo in vabijo k poroki. Marica ga vabi nazaj, oče ga vabi, mati, vsi, a on pada v brezkončno temo ...
***
Drugo jutro pri svetem Juriju ni zvonilo. Ljudem se je čudno zdelo in pravili so: »Sveti Juri je umrl, več se ne oglasi, še celo na svoj godovni dan.«
Kmalu pa je prišla v dolino čudna vest, da so našli šentjurškega cerkovnika pod zvonikom, naslonjenega na zid, z vrvjo v rokah in mrzlega, mrtvega ...