Sveti Jožef (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Sveti Jožef (Španska pripovedka))
Jump to navigation Jump to search
Sveti Jožef (Španska pripovedka)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 6 (20. marca) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Apanakem je živel nekdaj pošten tesar, ki je bil sv. Jožefu iz srca udan. Saj ta svetnik je že zdavna mogočen zaščitnik poštenih tesarjev, ker je bil sam kol rednik Jezusov tesaraki mojster.

Napega tesarja je kaj rada obiakovala nesreča. Pomrli so mu žena in vsi otroci, le jedno hčer je le imal; obolel in c-eiabel je še sam in naposled š« oslepel. Vie nadloge pa je aaož potrpežljivo prenašal ia avojega pobožnega aaupanja do Boga in av. aatčitaika tudi v bridkih i»kuiq,ah m izgubil. Ker pa ni mogel delali, in ludi hči, ki mu je stregla, m imela mnogo čaaa za delo, morala tu bitno opravo kot za kotom prodati, in le tU nazadnjt zatia v velike etiake. Približala M ja celo amrt Predao pa je po blagem moj etru poeegU kolčena amrt, poelal je hčer po belešmka, da mu napravi oporoko. »Na oporoko miabte !• vzkliknila ja hči ter aajokaU ; »aaj aimati ničesar zapustiti, ubogi, ljubi oče!«

»Stori, kar li ukazujem, deta!«

Deležnik pride Ko vidi ubožno, la najpotrebntjio opravo, mtali sam pri sebi: »Starec je bil hud nitkač m tkopub; ubožen je le videti, Bog zna, kake zaklad« ima aknte!«

Beležnik aede in prične teaUvljati oporoko, kakor je tploh navada. Nato pa mu narekuje umirajoči letar: »Svojo dušo izročim Bogu, avoje telo zemlji in imenujem za izmevalca oporoke in hčeri varuha tvojega tavetnika »j. Jožefa.« Ko je to izrekel, zaspal je v Gospodu sladko, kakor more le kriatijan, ki ima livo vero in čiato veti. Beležnik je nevoljen zaputtil hišo, v katen je bilo tako malo zanj.

Sirotno hčer je aedaj v oiametoetJ in aapulčeootti še baje bolelo uboštvo Dolgo je eedeta oeano žalujoč ob bornem lelilču in gtedato ljubo, Uho nrtvalko obli**- Nekdo na lahko potrka. 8irota odpre d«ri, in pred dekletom stoji častitljiv, ekromen atarOek milega, pnjato^ obličja.

»Nič naj le ne akrbi,« pravi dekletu. »Kar je potrebno, opravim 2e nam ler se v kratkem k tebi povrnem.« Keksi sapustil je strmelo in čudovito potolaženo airoto. A kmalu so je starček povrnil s krsto in mrtvaškim prtom in vsem za pogreb potrebnim; prišli so ludi duhovniki, in vrti tesur je bil pošteno, krščansko pokopan. To pa še ni bilo vse. Prav tedaj, ko so ubogega lesarja pokopavali, sedel je v lastni, lepi biši v sosednjem velikem mestu bogat in spoštovan mož. Tudi na njegova vrata je potrkal skrivnostni ptujec. Vprašan, kaj teli, odvrne hišnemu gospodarju: »Ali se spominjate silnega viharja, ko ste bili vi z vsem svojim imetjem na poti it Indije v Kvropo in vas je na morju zalotil vihar?«

• Seveda se tega spominjam,« osupnjen odgovori bogati kupec; »pa kako vi to veste?«

• Ali se se spominjste obljube, ki ste jo napravili, ako vas liog reši is one nevarnosti?« nadaljuje pluji starček, »da vzamete namreč najubolnejše in najkrepostnejše dekle za ženo?«

• Kaj pa da!« zatrjuje kupec; >a odkodi vi vse to veste, ko vendar nisem nikdar nikomur o tem spregovoril besedice? t

•Ali pa imate voljo izpolniti toobljuooT« vprašuje netnani starček naprej.

»Seveda, ali naj drugače ravnam? Kako mi je Zal, da sem se doslej tako obotavljal!«

• Ali želite, da vam sedaj najrevnejše in najkreposlnej& e dekle pokažem ?«

•Kako hvaležen bi vam bil ta to'«

•Pojdite torej z menoj!«

Kupec se je t nepoznanim ptujcem, čegar skrivnostno vedenje je imelo čudovito moč nanj, napotil in kmalu sta stala pred stanovanjem uboge sirote. »Ne jokaj več,« dejal je častitljivi starček deklici, ko je stopil v sobo, »in ne akrbi vsč aa svojo pnliodnjost! (ilej, ta le gospod bode odslej skrbel zate. Kreposten mož je in s tssmm imetjem obilno obdarovan; vzel te bode za ženo in te zvesto ljubil in čuvul.«

V kratkem so obhajali žcnitovaaje, tudi akrivnoatni dobrotnik je prišel. Ko st« ga pri veselem obedu novoporočenca prosila, naj jima pove, kdo da je. vstal je in rekel: »Jožef sem. od I loga izvoljeni spremljevalec Marijin in varuh božjega Deteta. Tvoj dobri oče, draga hči, ohranil je do amrti pobožnost in spoštovanje do mene m me je na smrtni poslnlji imenoval za izvrševalca avoje poslednje volje. Natanko sem torej vse izvršil; njegovo pobožno dušo sem nesel k Bogu, njegovo telo sem pokopal in kot tvoj varuh aem tudi tube dobro preskrbel.« V tem hipu ae odpre atrop v sobi in luč, lepa kot jutranja zarija, zasveti, in nebeško Dele se prikaže v »juju in ogovori atarčka: »Pridi ljubi oče, Mati Te kliče!« Pobožna novoporočenca sla med lo prikaznijo padla na kolena ter povzdignjemh rok prejela blagoslov »vetnika, ki je prijel blagoslavljajoče roko nebeškega deteta in jo počasi vzdigoval, dokler nista sveti osebi izginili v oblakih.