Svetišče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ujetega ptiča tožba Svetišče
Poezije 1
Simon Gregorčič
Srce sirota
Za Wikivir prirejeno po http://www.ijs.si/lit/gregorci.html-l2.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Z višave zelene je cerkvica bela
prijazno v dolinski odsevala cvet;
gor romarjev četa je mnoga hitela
po mir, po tolažbo, ki nima ju svet.
A cerkvice ni več! Zidovi posuti,
brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti;
zvonika ni zreti, ni čutil zvonov,
ne petja ne verne molitve glasovi.
Darilca, darov in darilnikov ni,
svetilnikov več in kropilnikov ni:
žare ji le luči na nebu goreče,
krope jo megle izpod neba roseče,
že trn in osat je prerasek razpad,
po skalah tam plazi se pisani grad,
in potnika groza obhaja,
ko vidi strupenega zmaja.
A meni kaj tožnost objema srce,
ko cerkve spominja se vrhu gore,
kaj solza v oko mi prihaja?...
Svetišče najlepše je tvoje srce,
prostora ni ondi za zlate malike,
se zidale so ga najvišje roke,
naslikale notri nadzemeljske slike.
Brezmejno ko Bog je svetišče srca,
skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga?
Vesoljno neskončnost zemlje in neba
z ljubeznijo sveto in živo obsega!
Stotisoč svetil na zvezdišču gori,
stotisič čutil v tem svetišču plamti,
ob luči so večni prižgana,
ni nična svetloba jim dana.
Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram,
duhovi le blagi kraljujejo tam,
in božji krilatec svetišču od praga
odganja sovraga! -
Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,
rad v tvoje svetišče upiram očesa,
in groza skrivnostne srce mi potresa,
v lepoto čarobno zamaknjen strmim.
Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,
srce mi neskončno je polno tako
ko zrl bi v odprta nebesa.
In vendar -- kaj sili mi vedno v spomin
posuto svetišče na vrhu višin?
Kaj tožnost srce mi pokriva,
kaj solza oko mi zaliva?...