Svet Mihael, ki vago ima,
en dan vaguje rajnce,
ko ravno pervič kolera
je pobirala Krajnce.
Katerega na vago dé,
ga greh li doli tlači;
o vsacem dosti satan vé,
se zasmehljivo pači.
Rogat merčes je svoje gnal,
veselo zavolj zmage,
zbor angelj-varhov je ostal
prepaden zraven vage.
Začel je Rafael tako
otožno govoriti:
Bogu se smili! kaj je to? –
Pa saj se ni čuditi!
Saj vémo kaj godi se vse,
ko hodimo po sveti,
kaj človek vès priprost počne,
kaj satan sam si speti.
Žalvavce Rafael je zbral,
da ž njimi gré pred Boga;
Bogu je milo tožil, djal:
Prižene nas nadloga.
Oh Oča! ti usmili se
objoka vredne zemlje;
strašno je, kakor doli gré,
vse satan nam odjemlje.
Ob svet'ga Petra rimski stol
dolg jezik on otresa.
Na tvoje pazi, kakor skol
na ptice iz drevesa.
Kjerkoli pelje kaka pot,
jih cele trume vjame;
poredne kerčme so povsot
njegove lovske jame.
Pristudil je bivavcom koč
oblek blago domače;
le žlahna je že sploh rekoč
obleka za berače.
Kaj pride iz pijanosti?
Kaj lišpa zna obleka?
Ni treba meni praviti,
poznamo ga, človeka.
Celó na božje pota gré
peklenšek sam rogati,
odpustek opisati vé,
na sladko strup devati.
Marije človek ne pozná;
otrok je mater zgubil,
hudoba ga na verci jma, –
kako bo tebe ljubil!
Že skoraj ene duše ni,
ki vago bi spolnila,
zmotnjavec dobro zdaj stoji,
možuje, da je sila.
Gospod tako odgovor dá:
„Z vojasmi sem udaril,
pa kaj je prida iz tegá? –
Svet bolj je otraparil.
Zdaj z novo kugo, – kolero
bom žugal, strašil, tepel;
pa malo bom opravil ž njo,
ker človek je oslepel.
Ameriški koren bom dal
smerdeti in pa njiti,
pa človek rad bo glad prestal,
da lé se z grehom siti.
Pijanost rada naredí
tate, Škarjote, Kajne,
in mati je nečistosti,
nje brat je postopanje.
Pijače, ki je Noeta
in Lota omamila,
dalj časa terta plesnjiva
ne bode nič rodila.
Ljudje pa bojo pili strup,
žganje se temu pravi;
ob manjem ino bolji kup
'z človeka zver napravi.
Egipta kdaj nadlog deset
h posluhu ni prignalo,
tako za dandanašnji svet
je to še vse premalo.
Prišel bi jez do živega;
pa vse bi zlo bolelo. –
Bo že li nespokornega
gorje enkrat zadelo!
Saj Petrov rimski stol stoji
nepremakljiva skala;
zastonj pekel se va-nj grozi,
ne krene ga iz stala.
Vodite duše lih tako
kot vodil si Tobija,
da jih kak Asmodej ne bo,
pomogla bo Marija.
Človeka v kratkem bom učil,
kaj more mati sveta,
brezmadežno jo bo častil,
ker taka je spočeta.
Po ene bodem smert poslal;
ker meni so nasproti,
z britkostmi druge bom berzdal,
krotíl na svoji poti.
Svet Mihael, moj vojskovod,
naj pride koj do mene.“
Odborniki so šli na pot
spolnit to naročenje.
Pred Božji tron vojšak nebes
ko strela vé skočiti
rekoč: Gospod! kaj zapoveš?
Kaj meni je storiti?
Vse tiho je okoli blo,
Gospod Bog pa iz srede
serdit zavzdignil je krepko
prot vodju te besede:
„Prekleti hudobije sin
po zemlji se razvira,
volkov požrešnih truma ž njim
ovčice mi požira.
Z vojsko zapodi njega preč,
kaj ima on pri mojih?
Naj doli v brezno gré goreč
se slinit okolj svojih.“
Priklonil se je vojskovod,
vojšake k sebi kliče:
„Li kdo je kakor Bog Gospod?
Udrimo nad hudiče.“
Med tem je Satan bil prignal
novince dol' med zlodje,
kjer dalje je tako možval
sklicavši svoje vodje:
nakviško hočem pred Bogá,
naj bode mi pripušal,
da, kdor se meni ne podá,
kot Joba ga bom skušal.
Rogač gré k vabi pred nebo,
alj notri si ne upa,
ko redki notri cepajo,
za njimi bistro kuka.
Ni družbe k nji se stisniti,
med njo naprej hoditi,
Bogu priklon napraviti,
v pogovor se spustiti.
Zdaj ravno imenitnih ni,
le ž njimi se pečati,
do kraja jim odperati,
odperto popušati.
Nazadnje truma prihití:
mučenci so s Kitaja,
nebes gorki so vredni bli;
odpró se jim do kraja.
Od vage Satan smuk med nje,
le hajdimo v nebesa! –
Vojšakov notri so verste,
on praska se za ušesa.
Oberne se na vrat na nos,
gré k svojim, ter jim pravi:
Zdaj vojska bo, in kdor je kos,
naj se za-njo pripravi.
Junaki moji! drag je čas,
Evropo obhodite;
da grom ne bo prezgodaj vas,
se varno še prikrite.
Ti, Mamon! kamorkoli greš,
le dobro se poprimi.
Ti, Belcebub! da me umeš,
ti hodi proti Rimi.
Na nemško stran jez poletim,
dežele bom nadražil,
da narod bode vlado Rim
kot pajka zlo sovražil.
Na bolj pripravljena stoji
presneta vojska una
pa saj smo perloviti mi,
le tiho, buzakljuna!
Več let se vé peklenski roj
Mihelu prikrivati,
našuntal je ljudí na boj
med sabo se končvati.
Bog svoje ljudstvo je podperl
u prid katoljške vére
na hčer sionsko se ozerl,
jo rešil iz pripére.
Vojšaki Božji so z vojsko
peklenšeke podili;
kervavo pomirit' zemljo,
so šuntarje strebili.
Pa satan miroval ne bo,
si še katero speti;
s tovarši se inkognito
napravil je po sveti.
V popotni list si dal imé,
on pravi, da je „Šega“,
in Mamom si „Previden“ dé,
popotva zraven njega.
Peklenski vodja Belcebub,
kaj zmislil si je hudi?
On pravi, da je „Miloljub“,
pa je slepar med ljudi.
„Nedolžen sem“ dé Asmodej; –
povsod ga je zadosti,
v samotah, družbah in naprej,
posebno pri mladosti.
Tako zdaj satan moti svet
in bo ga dalje motil.
Dobiček mora on imet'?
Zastonj se ni napotil.
