Svete gore

Svete gore Davorin Petančič

Izdano:	Slovenski gospodar 70/1, 3-35, 37-35 1936, Slovenski gospodar 71/1-7 1937
Viri:	dLib 1, dLib 3, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 10, dLib 11, dLib 12, dLib 13, dLib 16, dLib 17, dLib 19, dLib 21, dLib 22, dLib 23, dLib 24, dLib 27, dLib 28, dLib 29, dLib 30, dLib 31, dLib 32, dLib 33, dLib 34, dLib 35, dLib 37, dLib 38, dLib 39, dLib 40, dLib 41, dLib 42, dLib 43, dLib 44, dLib 45, dLib 46, dLib 47, dLib 49, dLib 50, dLib 51, dLib 52, dLib 53, dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Povest.

PRVI DEL

Noč v dobravi.

Na Mihelovo popoldne je bilo na sv. Gorah tiho in mirno. Lenčka je sedela na klopci pred hišo in se trudila s šivanjem. Zdaj pa zdaj je poskusila kako sveto pesem, pa zopet umolknila. V rdeča lica ji je dahnil rahel nemir. Pepa je počivala v travi in uživala ob podobicah svetnikov, ki jih je nerodno razvrščala po veliki molitveni knjigi. Njen koščeni obraz je sijal od zadovoljstva. Psu se je na široko zehalo. Zalajal je iz dolgočasja in zopet vložil lisasto glavo med prednje šape, da bi zadremal.

»Janeza pa danes ne bo,« je izustila Pepa in se vriskajoče zasmejala. Lenčka je ni pogledala. Zardela je, kakor bi je bilo sram, rekla pa ni ničesar.

»Misliš, da ne vem, zakaj hodi gor? Najmlajša si, pa si taka! O, mama ranjka so prav rekli: Najmlajša bo najgrša. Pa si res.«

Namerila je oči naravnost na njo, da bi videla, če se bo izdala.

»Nič ji ni. Še rdečica ji gine z lic,« je dognala pri sebi in vstala. Tako je bila visoka, kot kak moški in zdelana kot hlapec. Lenčka je dvignila oči in poiskala njene. Ko je slišala, da je vstala, je že kar vedela, da se kesa. Smilila se ji je. Tako je bila dobra in pobožna. Greh je sovražila z vso dušo, pa tudi človeka, ki je greh delal. Imela je rada vse dobre, najbolj pa delo in Marijo.

»Lenčka, nič ne bodi huda. Kar tako sem te podražila, veš. Rada te imam. Janezu pa reci, če bo prišel, naj gre, da ne bodo ljudje o tebi tako govorili. Grem, bom krave spustila na reber ...«

Lenčki je bilo nerodno radi njene ljubezni. Spoštovala je Pepo, ljubiti je ni mogla, ker je bila preveč odmaknjena od vsakdanjosti. Obleka in dolge kite črnih las so ji dišale po cerkvi in paječevini v njej. Saj je bila tolikokrat na dan zgoraj pri cerkvi. Zvonila je, snažila oltarje in napletala čudežno podobo svete Device. Lenčka se je ni upala objeti, ker jo je motil duh po svetih rečeh. Samo pogledala jo je hvaležno in se ponudila:

»Bom jaz pasla, dokler Lojze in Miha ne prideta. Ti si tako trudna, ko kar naprej garaš. Pojdi in vlezi za kako uro ...«

Pepa je zavriskale in se branila:

»Jaz da bi spala! V nedeljo. Moj Bogi Če boš res pasla, bom pa šla jaz v cerkev. Pri nas je tako čudno ob nedeljah popoldne, kakor da ne bi bilo večernic pri fari.«

Lenčka si je zagrnila šivanje v predpasnik, se spustila do hleva in začela odpenjati kravam priveze. Potem jih je odgnala na strmo reber onstran proti Orliškim bregom, ki so bili odeti v zeleno odejo igličevega drevja. Na Javorju se je drl zategnjeno Preskarjev pastir in se poganjal za živino, ki je nemirno bezljala.

Čez čas je prisluhnila. Zazdelo se ji je, da je zalajal pes s čudno znanim tenkim glasom. Prisluhnila je še, pa ni bilo ničesar slišati. V duši se ji je rahlo zganilo. Obudila se ji je misel na Janeza in Pepo. Do danes je mislila, da je vse le njena skrivnost, Pepa ji je pokazala, da se moti. In če bi oče zvedel ... Tu je nehala misliti.

»Pa saj bo enkrat vendar moral zvedeti!...« ji je vpadlo.

Njena žalost se je še povečala. Skočila je za juncem, ki je bodel z rogovi v breg in ga ošvrknila s šibo.

»Beži, da si rogov ne polomiš!«

Počilo je. V dobravi je odjeknilo na kratko in odsekano. Potem še enkrat in še enkrat. Ob Dramlji, ki je srebrnela spodaj, je zalajal Janezov pes. Škorci so se v široki, klinasti jati spreleteli od Javorja proti boštovskim goricam. Pastir na ravnici je z odprtimi ustmi obstal na mestu.

V njej je zaživelo čuvstvo strahu in nemira.

»Zdaj bo tu!«

Pes je pritekel iz gaja in se gnal v vneti naglici čez cvetočo ajdo v reber.

»Lenčka!« je toplo zapel Janezov pozdrav. Naredila se je, kakor da ne sliši in se zameknila za češminov grm, ki je bogatel na drobnih rdečih sadovih.

Janez se je razgledal, da bi jo našel, kam se je potuhnila. Potem se je zasmejal na glas, da ga je slišala in nagnal psa. Rolf je bil v skoku pri njej.

Vlovil je njeno roko in ji pogledal v oči ostro, boleče z mačjim pogledom:

»Zakaj si se skrila?« Glas mu je bil narejeno lepo. Lenčka se je bala moči njegovih oči in glasu, pa se ob enem veselila. Danes pa ji je bilo težko, da bi se mu najrajši iztrgala in zbežala čez reber v dobravo in se tam razjokala. Potlačila je bolečino, ki ji je rastla iz globin in se delala hladno.

»Tako ...«

Postavil je težko puško predse in si zapalil pipo.

»Kaj je rekel stari?« Je odločil mučen molk, ki je bil med njima.

Lenčka je medlela in ni mogla takoj odpreti ust, ker ni marala lagati.

»Da ne da, je zarežal nad teboj!« je dejal suho in skoro malomarno Janez.

Pekla jo je njegova trda beseda o očetu, pa mu ni upala oponesti. Trepetaje je prosila:

»Janez, nisem ga še vprašala, ker – – «

»Ker ga nisi upala! Jaz ga pa bom! Je doma? Grem.«

Naredil se je, kakor da bi bil užaljen in se dvignil za korak navkreber.

»Saj ga ni doma!« je zastokalo iz nje.

Za nekaj trenotkov sta zopet molčala. Pred njima je sanjala Orlica, do pol svetlo obsončena. Večerilo se je že.

»Torej, dokler bo oče živ, ne boš moja žena?« Lenčki se je zazdel v tem trenotku dober.

»Pa Pepa me tudi ne mara!« Vzdihnil je, kakor da bi v resnici trpel.

»Pravi, da v cerkev ne hodiš, kolneš in piješ.«

Premaknil se je in se naglo poslovil. V hrib se je vzpenjala njegova visoka postava. Lenčka si je z roko zasenčila oči in gledala za njim – – –

Janezu se je razvijal v glavi hinavski načrt. Ozrl se je na vrata, ki so bila zaprta in krenil v hrib proti cerkvi. Rolf se je motal med trnjevim grmičevjem, zalajal, pa zopet tekel v šumo. Okoli in okoli je prežal sveto skrivnosten mir. Lovec je na široko izdnhnil sapo in vstopil v svetišče. Slike so bledele v poltemi, le blesket večne luči jo je žaril. Janez je oprezno stopil izpod zvonovih vrvi in se ustavil na pragu, da bi se razgledal. Ozka senca je ležala na cerkvenem tlaku, ki ga je svetloba večne luči svetlila.

»Pepa!« je uganil. V trenotku se je premislil. Šel je do srede pod veliki luster, ki ga je jesenski veter rahlo pozibaval. Pokleknil je in se naredil, kakor da bi molil. Rolf je vohal po cerkvi in se priklatil kakor slučajno do Pepe. Vzkriknil je od groze in planila iz globoke zamaknjenosti po koncu.

»Marija!«

Janez je ostal na kolenih s trdno sklenjenimi rokami. Dejal je komaj slišno:

»Pepa, nikar se ne boj! Moj pes je.«

Pepi se je glas zdel domač, pa le ni mogla verjeti, da bi brezbožni lovec klečal pred oltarjem.

»Kdo je?« je jadrno vprašala.

Ko ga je prepoznala, se ji je blaženo stoplilo srce.

»To je njeno delo. Naša Lenčka!« V hipu je zrasel v njej ponos, da ji je Lenčka sestra. In njega, brezbožnega lovca, je v hipu vzljubila tako, kakor da bi bil brezgrešen in svet.

»Tončka, križ pa sveče deni na mizo!« ječi in prosi Pepa, ki ji je le duša očetova na skrbi.

Pri fari je zazvonilo, dvakrat z velikim in nato zacingljalo čez vas.

»Pepa, pomagaj! Že grejo z Bogom,« hiti Lenčka.

»Saj je dobro tako. Bog ne gleda na zunaj,« ve Pepa iz pridige.

Oče je pri zavesti. Še govori lahko. Le glavo si je pobil, ko je padel.

Tončka skoči do Mihe, ki se je ustavil na pragu.

»Miško, pa kako se je zgodilo?«

Miha jo pogleda srepo, kakor da bi mu vprašanje ne bilo po volji.

»Kako? Pili so preveč, pa so se spodtaknili na tisti skaženi poti. To vino —!«

Tončka podvomi:

»Pa le ne verjamem. Oh, kolikrat so že oče hodili po tistih stopnicah. Snoči pa je bila celo mesečina. Svetloba, da bi jo lahko otipal ... Zre mu v oči resno sprašujoče, kakor da bi sama kaj vedela.

»Eh, kaj bo drugega! Drugekrati se ni, tokrat pa se je namerilo. Nesreča ne počiva nikdar.«

Z Bogom je prišel dekan ...

Paule kleči v lopi poleg Lenčke, ki ihti venomer. Pogleduje jo pogosto. Njena žalost riše poteze tudi na njegov obraz. V očeh pa se mu sveti, kakor da bi ji nekaj rad povedal. Pepa moli počasi, poglobljeno in vzdihuje, kakor v slabosti:

»Ki je za nas križan bil!«

Miha godrnjavo odgovarja, tudi Lojze ni zbran, ki drugače tako verno moli, da le malo za Pepo zaostaja.

Potem, ko je prejel sv. popotnico, se je bolnik še precej razumljivo razgovarjal z župnikom.

»Miha bo za menoj ...«

Dekan je pokimal in skušal obrniti misli njegove od posvetnosti v dušo in njeno življenje.

Ko je duhoven odšel, pa je bilo pri Gršaku kmalu podobno kot vsak dan.

Miha je stopil na prag in pogledal za vremenom.

»Lepo je. Otavič bomo lahko posušili. Mara, Lojz, gremo!«

Mara je pograbila grablje, Lojz trhle vile in sta se napotila pod reber. Dokler je bil še oče pri moči, je zapovedoval on, zdaj bo pa Miha. Nič se ne bo izpremenilo. Miha še ni bil zadovoljen. Pomignil je sosedovi Tončki.

»Pepi reci, naj gre, da bomo otavič obrnili. Kaj le toliko moli!«

Lenčka je slišala njegov hrapav glas in se potožila:

»Oče so tako slabi. Zakaj ne bi bili danes vsi doma?! Če umrejo —«

»Dosti je, da si ti brez dela. Pokliči me, če bo sila! Pepa naj gre brž. Na Rožco se je megla razpela, lahko, da bo dež. Dela pa toliko!«

Lenčka je zasopla težko in si mislila:

»Tako je pri nas. Delo, delo ... Nečesa manjka.«

Pepa si je zavezala rdečo, križasto ruto pod vratom, kakor stara ženica in stopala počasi za Miho. Zibala se je visoka in tenka, kot da bi jo mučil glad.

Lenčka in Pavle sta se srečala na pragu. On bi ji bil tako rad nekaj tolažilnega povedal, pa ni mogel. Sploh ga je bilo sram, kadar je stal pred njo. Ona pa je čutila vedno, kadar sta se dobila, da ima besedo za njo, lepo, pa plaho. Smilil se ji je ta nefantovski fant, sosedov Pavle.

»Lenčka!« je dahnil v šepetu. Ona je mislila, da ji bo nekaj razodel. Iz njega, pa je planilo odkrito, preprosto: »Ne bodi žalostna!« Pa še te besede ga je bilo sram.

Bežal je skoro proti Javorju.

Janez se je prebudil na kozolcu nad podsredškim gradom. Tu je navadno spal, kadar se je kesno vrnil. Solnce je že bilo visoko. Kakor da bi kje gorelo onstran pustega vrha, se je zdelo njemu. Spodaj pod kozolcem je bevskal Rolf. Glas psa se mu je zabodel v dušo in jo predramil: zavedel se je vsega, kar se je v noči dogodilo. Zastudil se je samemu sebi. Vlegel je nazaj, kakor da bi ga bilo sram stopiti na prosto, pod sonce in jasno nebo. Celo uro se je mučil, se obsojal in opravičeval, pa ni mogel priti do jasne misli. Na perotih vetra so mu priplavali na uho dekliški glasovi. Beračice so pele v vinogradu pod Veternikom. Na njegovem obličju je prijetna melodija zarisala nekaj lepih potez. Skočil je potem po koncu in se udaril po čelu:

»Norc sem. Saj ga morda niti nisem jaz, morda se je sam.«

Pomislil je še malo in se čez čas našel v toplih mislih na Lenčko.

»Narediti se moram neobčutljivega. Nalašč grem ravno danes na Gore ...«

Zmislil se je na Rolfa in se prestrašil:

»Če me je izdal?« Pa se je pomiril, ko je pogledal v njegove oči. »Ah, te oči! Saj Rolf nima govora ...« Vzel ga je s seboj.

Na poti je srečal dekleta, ki so se vračale z dere. O Lenčki so govorile. Na Preski so sejmarji imeli v mislih gorskega mežnarja. Janeza so boleli ti pogovori. Na Javorju se je hotel izogniti Preskarjevi hiši, pa je že bilo prepozno. Pavle mu je šel ravno nasproti, grenkega izraza na obličju in s čudnim sijem v očeh. Ko ga je Rolf zagledal, se je razlajal najprej, potem se je pa spustil čez Gršakovo reber v Dobravo, ki je dremala v opoldnevu. Mežnarjevi so se gnali na kosišču in obračali. Lojze se je celo zmotil in rahlo zažvižgal.

»Da te ni sram! Oče za smrt, ti pa ...« ga je oštevala Pepa. Vsi so bili vsakdanji in dolgočasni. Ko se je Rolf pripodil mimo njih, so za hip obstali.

»Za kom pa beži?« se je pozanimala Mara.

»Nič, kar tako. Pes ima čas, mi ga pa nimamo!« se ja obregnil Miha in zopet so dirjali v vrsti naprej.

»Ti!« Janez se ga je lotil, da sam ni vedel, zakaj.

»Kaj hočeš?«

»Kje je bil moj pes sinoči? Ko sem od tebe šel, sem ga pogrešil.«

Pavle je nasršil obrvi in bruhnil iz sebe:

»Tam, kjer si bil ti!« in se je zgubil na stezi v dobravo, šel je svojo pot.

Janeza je zadelo.

»Ta Rolf in Pavle! Ko bi teh dveh ne bilo!« že je omahoval, ali ne bi bilo bolje, da bi ostal v hosti. Pa se je čez čas zopet opogumil:

»Bogve, kaj je Pavle mislil. Saj nič ne ve ...« —

Pospešil je korak proti Goram.

»Lenčka, vina mi daj!« je zaklical, ko je stopil na prag.

»Kako, da je prišel? Ob pondeljkih ga navadno ni bilo,« ji je vpadlo in jo zmedlo.

»Janez, tiho bodi, da te oče ne slišijo. Boleni so na smrt. Boljše je, da kar greš .. „«

Lovec se je zasmejal hihitajoče.

»Poznam to bolezen, ki jo človek dobi za pondeljek.«

Lenčka mu je na kratko razložila nesrečo. Nevednost je dobro kazal. Nad njo se je čutil močnega, parkrat pa ga je le njen globok pogled zabodel.

»Kakor da bi slutila ...«

»Nesreča!« je še rekel njej in se poslovil. Kesal se je, da je šel na to pot.

Vsi so ostrmeli. Le počasi so se zavedli, da Miha igra.

»V takih časih pa toliko denarja izplačati, se pravi posestvo prodati. Ne, nočem, da bi ljudje rekli: stari Gršak je grunt skupaj spravil, mladi pa zapravil. Ne, nočem. Jaz grem za hlapca drugam, samo del svoj vzamem. Grunt naj ima grof, mi pa njemu hlapčujmo!«

»U!« je zatulila Pepa. »Zdaj se bomo pa za denar vlekli. Pa že kar danes. Oče se bodo v grobu obrnili. Miha, slišiš? Grunt je tvoj, ti si najstarejši. Za doto pa te ne bo nobeden gnal. Kadar boš imel, boš pa dal.«

Mara je pogledala nevoljno Pepo in stopila pred Miha.

»Meni boš kar naštel. Vstran grem, pri tebi ne bom za deklo.«

»Kam greš?« je udarilo iz Mihe.

»Služit. Ne vem še: mogoče se poročim.« 

Njena korajža je vse poparila. »Kaj pa vi drugi?«

Lojze se je smejal in šobil usta, kakor da bi rad zažvižgal. Lenčka je zmigala z rameni in si zakrila obledeli obraz z dlanmi. Pepa je bila daleč od posvetnih skrbi:

»Miha, jaz ostanem. Delala bom in zvonila.«

Lojz je spregovoril:

»Ostanem!«

In Lenčka je rekla:

»Ostala bom.«

Miha se je zavedel, da je zmagal. Udaril je po mizi in vzrojil nad Maro:

»Denar dobiš. Vedi pa, da razdiraš očetov dom. Te nič ne boli? Še takrat te menda ne bi, če bi birič bobnal po svetih Gorah!«

»Dekla ti ne bom, tebi ne, Miha.« 

Miha pa se ni več menil za njo, drugim se je predstavil mladi gospodar:

»Grunt prevzamem, ker tako hočete. Ženili pa se ne bomo. Tudi jaz se ne bom.«

Pozabil ni na Lenčko, najmlajšo in njenih sto:

»Saj jih ne dobi!« in je zamahnil z roko.

Lojze in Mara sta bila že zunaj.

»Mara, kdaj boš šla?«

»Bom že šla. Čez teden ali kesneje. Postavila sem se pa dobro, kaj ne?«

Miha je obstal na pragu in jo osorno premeril.

»Na Bošt bomo šli. Grozdje bo treba pobrati, da ne pride moča in bi segnilo. Vole zapreži, Lojz, na voz pa polovnjak zavali!«

Mara se je igrala s psom in je podražila Miho, ne da bi ga pogledala:

»Kaj smem tudi jaz v vinograd?«

»Od dela te nihče ne goni.« 

Pavle in Tončka sta prišla pomagat.

»Polovnjak bomo nabrali popoldne, kaj?« je nameril Miha vprašanje na Tončko.

»Če bomo pridni.«

Pepa je ogrnila veliko ruto iz volne in sedla na voz. Miha je prinesel škafe in lakonco in prisedel k Tončki.

»Hajd!« je pognal Lojz in razsušena kola so zaropotala po grudnatem kolovozu.

»Z Bogom, Marija!« je rekla Pepa in mislila pobožno.

Na pragu je stala Lenčka in pes je lajal pri njenih nogah, ker so ga pripeli.

»Tako bo šlo iz dneva v dan!« in se je lotila posode.

Rolf v dobravi ...

»Gnivec meči proč, da ne bo vino imelo duha po gnilem!« zapoveduje Miha in dela zareze v palico.

»Trideseta brenta. Lani ga je bilo več.«

»Saj še nismo gotovi, Miha!«

Tončka mu pomore brento na rame in se spusti k tlom, da pobere jagodje, po tleh raztreseno.

»Če boš pila mošt, stopi z menoj v prešnico.«

»Bom, če imaš sladkega. Rdečega od sinoči.«

Miha sope težko, ker je grozdje mokro in težko.

»Pomagaj mi, Tončka, da jo prevrnem v kad.«

Kad se polni belega grozdja.

»Pij, Tončka. Nekaj te bom vprašal«

»Kaj hočeš, Miha? Nevesto iščeš?«

»Tudi to, najprej pa nekaj drugega. Ko sta si z Lenčko dobri, kaj ti je povedala kaj o Janezu?«

»Ah, ta Janez. Ni ga veliko prida. Lenčka, ne, nič mi ni rekla o njem. Ljudje pravijo ... Pa Rolf ...«

In razodela je slutnjo.

»Naš Pavle je psa pridržal tisti večer doma. Ko ga je spustil, se je kar zavalil pod breg v dobravo. Poznaš Rolfa. Če ga s svetih Gor spustiš, bo naravnost letel v ono smer, kamor je šel Janez.«

Miha maja z glavo:

»Torej, da ga je on?«

Tončka se je preplašila:

»Ne, ne, nisem rekla tega. Le to, da je čudno, da je bil pes tistokrat v dobravi.«

V Mihovi duši se je obudilo neko neopredeljivo čuvstvo jeze in veselja.

»Oh, če ga najdem, tega raztrganca pri hiši, kako ga bom gnal. Veš, Tončka, zdaj sem jaz gospodar ... Za gospodinjo pa vzamem tebe.«

O, na svete Gore bi vsaka rada šla. Še Tončka se smeji z očmi in usti.

»Delo čaka, morava iti!« in je že zunaj pod kapom in beži ob brajdah navzdol.

»Tončka!« se je oglasila Mara. Ta pa rdeča od sramu v lica kot mak, se je šele sedaj zavedla.

Lojze in Mara sta šušljala med seboj:

»Vidiš, Lojze, Miha se bo ženil. Boš videl, da se bo. Tončka ti bo rezala kruh. Ti si neumen. Iztrgaj in pojdiva!«

Lojze je odkimal:

»Od svetih Gor ne.«

Na večer je prišla Lenčka. V veliki naglavni pletenici je prinesla večerjo. Pavle jo je videl od daleč in se zagnal v breg k sv. Vidu.

»V hramu bomo, Lenčka!«

Pomore ji pletenico z glave in jo položi v travo.

Zbrali so se še drugi, pomolili so in se lotili večerje. Lenčka je sedla k stiskalnici in poslušala njeno pesem. Pri mizi so molčali, le Mara se je zdaj pa zdaj zasmejala, Pepa pa je po večerji še malo posedela za mizo. Tako je bila zbita, kakor bolna. Miha je zavrtel kamen in vložil še eno veslico, da je kamen višje, visel. Drugi pa so šli k cerkvi, da bi uživali ob kresovih in pesmih, ki so brnele iz hramov in zidanic.

»Lenčka!« jo je pozval Miha ostro.

V njej je bilo vse še tako razbolelo od grenkih čuvstev in strašnih misli zadnjega tedna. Njegov klic jo je ranil.

»Ah, Miha!«

»Kaj se boš delala! Znanje z Janezom moraš pustiti. Moraš! Me razumeš? On je očeta. Ne bom govoril s teboj o tem!«

Pepa je kriknila kakor iz sna.

»Kaj govoriš, da ga je on? Čisto drugi je, kot je bil nekdaj, še v cerkev hodi in moli! Oh, za Boga, ne govori tega, Miha!«

»Molči, Pepa. Jaz vem, kar vem. Lenčka, če ga najdem v besedah s teboj, ne bo ti dobro! Da bi se s takim, ki je očeta!«

Lenčka je molče pospravljala posodo v pletenico in stresla jesenco, da je pokrila.

Miha je zaškrtal z zobmi in se umaknil za hram.

»Pepa, greš?«

»Grem. Dolgčas mi je že po cerkvi. Bodo že brez mene stisnili tole kad.«

Šli ste.

Doma je Pepa vzela ključ in se napravila na stopnišče k cerkvi.

Pod vrhom jo je oblajal pes.

»Rolf!« Obšlo jo je prijetno po vsem telesu. Srce ji je burno bilo.

»Da bi on očeta? Pobožen je, samo pred ljudmi ga je sram.«

»O, Pepa! Dolgo vas že čakam!«

Bil je ves veder in drzen, kakor prej. Pijača in prečute noči so mu živec ubile. Zdaj se je čutil zavarovanega, da bi ga kdo spoznal.

Pepa ni videla v njegov obraz, da bi razbrala hinavstvo na njem.

»Tako smo nesrečni,« se mu je potožila.

Tolažil jo je, kakor da bi se bil naučil. Pomolila sta vsak zase in se sešla zopet pod vrvmi.

»Kako bo pa zdaj pri vas?«

»Oh, hudo bo ... Miha bo gospodar. Saj ni hudoben, skrben je in gospodarski še preveč. Ko bi bili vsi bolj skupaj, tako je pa vsak zase. Odrasli smo že ...«

Govorila sta še in še. Razlagala svoje križe in težave in se tolažila.

»Ta Janez! Pameten je in mnogo ve...« je mislila Pepa pri sebi. »Zdaj vem, zakaj ga Lenčka rada posluhne. Do zdaj ga nisem poznala.«

»Se boste še spodaj oglasili? Lenčko pozdravite in kako dobro besedo recite! Tudi njo je vzelo.«

Lovec je drsal po bližnjici do hiše. Rolf je poiskal Lenčko pri svinjaku in jo oblajal v pozdrav veselo in razkošna.

»Ti si bil v dobravi ...« se je domislila in udarila psa po gobcu.

»Lenčka, kako si pridna!« je zapel Janezov pozdrav.

»Nič mu ni! Takšen je kot prej ... Da bi se mogel tako narediti, ne verjamem... Če bi ga vprašala?« Prestrašila se je misli.

Dal ji je roko, pa je ni hotela videti.

»Morda ga je ravno s to sunil ...« se ji je sililo, čeprav se je branila.

»Mi ne daš roke? Saj nisi gnoja kidala …« je pošalil.

Opravičila se je:

»Ne, pomije sem mešala za svinjske napoje. Umazano imam.«

Prijel jo je in ji pogledal v oči.

Rahlo se je vznemiril in in pridržal sapo, da ga ne bi odkrila.

»Kaj se me bojiš, Lenčka?«

Njej ni bilo prijetno. Spomnila se je vsega in še Mihove grožnje, in jo je zapeklo v možganih.

»Ne hodi več k nam!« ga je zaprosila.

Prestrašil se je in osupnil.

»Lenčka! Zakaj?«

Jecljala je:

»Veš, Miha, ne, ljudje govorijo, da . ..«

Janez se je zbral in napel živce no nemožnosti:

»Da ...? Govori!«

»Da ... da ... Rolf v dobravi...«

Janez se je zakrohotal in jo stresel.

» ... da sem bil tudi jaz v dobravi, da sem ga, starega. Takole ...«

Lenčka je jecnila.

»In ti verjameš?«

»Janez! Miha je rekel ...«

Lovec se je zakrohotal in zažvižgal Rolfu.

»Rolf, povej zdaj, kaj si delal v dobravi? Povej!«

Pes molči in milo pogleduje.

»Ne upaš povedati. Ha-ha. Nočeš me izdati? Povej: Janez ga je, starega.«

In se je krohotal še in še. Lenčki pa se je vrtelo v glavi. Njegov krohot je udarjal vanjo, kakor obsodba. Izdajal se je ...

»In ti verjameš, Lenčka?«

»Janez!« Ta vzklik je povedal le to, da želi z vso dušo, da ne bi bilo res.

»Ne hodi več! Radi Mihe in — mene!«

Zavriskal je razkošno, glasno in na dolgo in koračil do vrta, ki se je belil v bogastvu rož vsesvete. Izruval si je rdečih in belih in jih zataknil za klobuk.

»Adijo, dekle!«

Zavriskal je in zapel. Še dolgo potem je bilo slišati njegovo pesem narejeno razigrano, hinavsko veselo.

Lenčka si je položila roki na prsi in zahlipala. Trpela je in uživala v tem slovesu.

»On ga je!« je živelo v njej.

Pepa jo je veselo nagovorila.

»Kaj je že šel?«

»Kdo?« se je čudila Lenčka.

»Janez, ne? Nič se ne boj! Dober je. V cerkev hodi in moli. Pameten je in dosti ve. Miha nima prav. Pobožni ljudje ne ubijajo nikdar.«

»Da moli, da v cerkev hodi?« ni mogla verjeti.

»Skupaj sva molila. Da, res.«

Nad Orlico so se spenjale megle, ki so se pnele iz Drameljske doline.

»Lisice kašljajo. Dež bo,« je dognala Pepa.

Onostran Javorja je zavriskal Janez.

Čuden romar.

Svetogorska cerkev je bila majhna in nizka. Notranjost njena je mogla objeti komaj nekaj sto ljudi. Število romarjev pa se je množilo silno naglo. Tedaj je bila cerkev že davno premajhna, da bi mogli ob romanjih vanjo vsi častilci svetogorske Matere božje. Razen tega pa je bilo svetišče že staro in zanemarjeno. Romarji so prihajali o Binkoštih, molili in prosili, delali zaobljube, a ko so odhajali, so pozabljali na vse. Zid se je krušil in pokal in omet je odpadal.

Pepa se jo odločila, da bo popravila hišo Mariji, jo obmetala in na novo obelila. Ukradla se je vsak dan kako uro Mihovim očem in se vračala k svojemu delu. Pa še druga dekleta je dobila, da so ji pomagala. Znosile so prsti na kup, peska in apna na vrh. Pepo so v srce bolele razpoke v cerkvenem zidu.

»Vse bo razpadlo. Tako se mi smili Marija. Pa se nihče ne zgane, da bi ji hišo popravil. Stolp je že ves siv od starosti in razpoko v stenah reže ...«

Tekli so dnevi in tedni. Od strani se je cerkev že bleščala v novi obleki. Le pročelje je še črnelo in stebri zvonišča.

Naložila si je brento vode in klecala po stopnišču iz brun, ki so trhnele. Zgoraj se je oddahnila in odložila breme, ki je tiščalo. Zajela je z roko vode in si omočila grlo.

»Tako me je upehalo ko kako staro. Pa še nisem v tridesetem.«

Razgrnila je kup peska, ki se je segrel na soncu in ga polila. Odmerila je zajemar apna in ga primešala pesku.

»Še prsti ilovne zraven, ki drži kot lim,« si je naročala. »Potem pa belivnico v roke.«

Ko se je naredil večer, je poljubilo sonce, ki je zahajalo, pročelje že pobeljeno. Pepa se je odmaknila in pogledala od daleč. Zavriskala je in zaplosknila z dlanmi, ko otrok, če ga lepa igrača zveseli.

»Pa je dobro!«

Pa se ni dolgo veselila.

Zvonik je rastel v nebo, visok in širok, prevelik za tako majhno cerkev. Veter je suval vanj in nemalokdaj je strela udarila v njegov vrh.

Pepi je potem pogled obstal na zvoniku. Dih sonca se je ustavil na očrneli streli. Odkimala je zase, ker se ji je stožila do tal duša:

»Streha, streha ... Kako bi prišla do nje?«

Zamahnila je z belivnico in se vjezila na malomarnost ljudi.

»Za cerkev nič, da bi bila njej primerna in lepa kot se spodobi. Ko se mu pa vol za slinavko stegava, pa prosi in moleduje okoli nje. Ona pomaga. Jaz ne bi, če bi bila Marija. Zakaj pa se prej nisi za me brigal in ti ni bilo nič za to, če bi cerkev starost podrla, ko si bil zdrav ti in tvoja živina?«

Pa je pokleknila zunaj na trati in pomolila.

»Marija, rada te imam danes in vsak dan ...«

Na svete Gore so priplavali valovi glasov s hrvaške strani, od Bizeljskega, od Save in Sotle in še od onstran ... Mogočni in proseči ...

»Na Starih Gorah že binglja. Zdaj bom še jaz, ko drugi odzvone. Vsi jih morajo slišati, naše zvonove!«

Rolf se je prihulil iz gošče mladega leskovja in brezovine.

»O, Janez pride ...«

Prismejal se je res in Pepo nagovoril.

»Pepa, kaj pa to?« in se je ustavil pri kupu.

»Poglejte steno, to sprednjo!«

»Vi belite?«

»Stene bom že, pa streho poglejte, če ni grda, ko svinjski pisker lončeni, za peč?«

Janez je gledal, kakor da bi ga zanimalo.

»Pa res, to je sramota. Ali imate kako lestvo, da splezam gor?«

»Vi?«

Janez se je oveselil njene nevere.

»Zakaj pa ne? Saj imam rad Marijo. Nocoj je prekasno, jutri na večer pridem. Samo lestvo mi pripravite!« V Pepo je vdrlo toliko veselja naenkrat, da se ni mogla premagati. Prijela je Janeza za roko in se zjokala.

In tudi on je bil ginjen ...

Ko je odzvonila, ga je povabila.

»Ali greste nocoj malo k nam?«

Janez je odklonil in se naglo spustil v dolino. Rolf je pregnal zajca in se gnal za njim. Pepca pa je krenila proti domu, zatopljena v misli na cerkev ...

Pepa se je prestrašila. Srce ji je prestalo biti za trenotje. V mislih so ji zagomazele pravljice o strahovih in pripovesti o razbojnikih.

»Jezus!« je zahlipano sunila iz sebe in se umaknila ob rob steze.

»Dušica zlata, kaj se bojiš pobožnega romarja? Ali so tvoje roke pripravljale tako sladke glasove zvonovom? Zvabili so me in sem šel v hrib, da bi molil. Ne boj se me, romar sem.« Kako je pel in zvenel njegov glas, kakor zvon v cerkvi pred oltarjem, visoko in mehko.

»Dušica, ti imaš ključ? Ali bi šla in mi odprla? Za lepo nagrado« in je prestopil do nje. Ona pa je zavpiia vreščeče:

»Janez!« in zbežala.

Glas se je razletel po temni loži in se zdrobil. Janez ga je slišal in Rolf, ki je zajca pustil in se obrnil v hrib, kamor je merila Janezova noga. Na vrhu se je pes ustavil, zanosljal po zraku, potem se pa zakadil naravnost v neznanca. Ta je zaječal in se spustil v borbo s psom, ki je renčaje česal z zobmi spodnji del njegovega plašča. Zval je psa, ki se je razbesnel, z najlepšimi imeni, pa Rolf ni popustil.

»Rolf!«

Pes je stekel k Janezu, ki je ves zasopihan priletel in umolknil.

»Kdo si?«

Tujec se je tresel od razburjenja in prestrašeno odgovarjal:

»Prijatelj, romar sem ... Cerkev bi pogledal. Ta pes, Dio mio! Moj plašč ...«

Janez je zaškrtal z zobmi, pograbil tujca za ramo in mu posvetil v obraz.

»Sumljiv si človek. Lah potuhnjeni ...«

»Ah ne sodi me, prijatelj. Mojo kri pusti, človek sem ...« je prosil.

Janez je razbral na obrazu njegova leta in je zrahljal prijem.

»Ušel mi ne boš! Kaj hočeš?«

»V cerkev bi stopil, nič drugega.«

»Po kaj pa hodiš ponoči?«

»Ko so dnevi prekratki, ljuba duša. Od daleč sem in ne vem, kdaj pri vas sonce zahaja. Ali veš, kje rasto zlato rumene oranže in se pridelava mastno olje, za grlo prijetno in nos? Tam, kjer je sonce, na jugu.«

»Lah si, sem rekel.«

»Vem, po besedi si me uganil. Hitrost v sodbi te razodeva, da imaš pamet in nisi neumen. Daleč je sončna laška dežela, ne muči me, tujca.«

Janeza je začel zanimati.

»Pepa, nič se ne boj. Cerkev odpri!«

Še vedno nemirna in v trepetu se je tiščala k cerkvenim vratom. Vtaknila je ključ v ključavnico in obrnila. Umaknila se je v kot cerkve in čakala, kdaj se bo pojavila tista čudna prikazen.

Janez je zapahnil vrata in nažgal svetilko. Zdaj ni bil prišlec kar nič več grozen. Na glavi je nosil širokokrajen klobuk, izpod katerega so mu udarjali dolgi, nakodrani lasje. Na sebi je imel plašč, ki mu je segal čez kolena. S svetilko mu je posvetil v obraz, ki so ga razorale črte, močno poglobljene. Sive oči pa so se mu lokavo smejale.

Janez si ga je ogledal, potem pa mu dal roko.

»Oprostite, da sem vas tako trdo prijel. Za suknjo pa se odškodujem. Vidim, da niste, za kar sem vas imel ...«

Starec se je krehljal.

»O, nič hudega, mladi gospod. Kaj takega se mi večkrat nameri. A kje je ona golobičica, ki sem jo tako prestrašil?«

Pepi je bil zoprn. Oči so mu nemirno švigale po prostoru, se ustavljale tu in tam in zopet begale. Nenadoma se je pognal k steni in z roko razprašil sliko, ki jo je neznan umetnik ustvaril v prošnji ali zahvali. Janez in Pepa sta ostrmela. Govoril je v tujem jeziku, kakor sam zase. Potem se je naenkrat odmaknil in odkimal. Vrtel se je sredi cerkve, kakor da bi kaj iskal. Stopil je k oltarju, poskusil z zvoncem pri ušesu in otipal svečnike.

»Brezbožnik je, niti pokrižal se ni, niti pokleknil, pa si upa stopiti k oltarju, kjer mašnik stoji! Pa z roko sega čez oltarni prt in tabernakelja se dotika Brezbožneš!« Pepo je grabila v dušo silna bolestna jeza.

Romar se je pozanimal še za večno luč in lestenec iz svetle kovine.

»Gospod, če bi hotela cerkev prodati tole kadivnico, ali zvonec ali kaj podobnega. Ne silim, samo vprašam. Morda bi zamenjali za novo in kaj malega dodali ...?«

Janez in Pepa sta še bolj ostrmela. Pepo je premagala jeza in ostro mu je zabrusila.

»Nič ne prodamo. To so božje reči!«

Oni se je nasmehnil prijazno in nedolžno, kakor otrok.

»Vprašal sem, golobica, samo vprašal. Zlata ni kadilnica in zvonec tudi ne, iz kovine sta, ki se je rja prime in jo izje. Velike vrednosti ni. Te stvari so toliko vredne, koliko so lepe. Nove so lepše. Zato sem rekel, ponudil ...«

»Ali ste vi trgovec s tako robo?« je hotel vedeti Janez.

»No, da. Kupujem staro, prodajam novo. Ali imate kaj zlatega, kelih ali monštranco?«

Pepo je grabilo vedno bolj.

»Svete stvari, da bi prodajali? Blagoslovljene in posvečene? Saj to ne gre! Kelih je zlat in monštranca tudi, da se vsa sveti, kadar jo dvignejo v blagoslov, pa na prodaj ni.«

Trgovec je stopil k njej in jo prijel za roko.

»Dobra si, vidim. Skrbi te cerkev in lepota v njej, jutri se pomeniva, ko bo dan. Ne boj se, po sili ničesar ne vzamem, le v zameno za lepše, novo.«

Zapirala je cerkev in prišlo ji je na misel, da bi morala bolje zapreti. Janez in trgovec sta se pričkala.

»Gospod, kako Vam je ime?«

»Lovec Janez sem.«

»Janez, torej. Greste z menoj, kaj ne? Malo posediva in se pomeniva, da se spoznam, kje sem.« Janez se je branil, a gospod iz tujega sveta je vplival nanj s skrivnostno močjo.

»Pa grem! Kaj mi pa more Miha!?« Zmislil se je na Lenčko in ga je celo zveselilo.

»Jezilo jo bo! Pa ravno to me vleče!«

Šla sta.

Lenčka je prihajala s škafom na glavi domu in poltiho popevala. Nenadoma je priletel pred njo Rolf in jo veselo oblajal. V njo je planil strah, da ji je srce zabilo burno in slišno.

»Janez, za Boga! Miha je doma!« Ustavila se je pod lipo, da bi ga tu odslovila. Ozrla se je okoli, pa ga ni mogla zagledati.

»Janez!« je zaklicala. Neznan glas ji je udaril na uho.

»Kdo je to?« Porodila, se ji je strašna slutnja: Morda ga biriči ženejo.

»Janez!« ga je pozvala v nepremišljeni naglici naglas.

Miha se je pojavil na pragu.

»Kdo je?« je siknil.

Lenčka je zavila k svinjski kuhinji spodaj pri svinjakih, da je Mihovo oko ne bi opazilo. A pes se je oglašal venomer in bežal pred njo.

»Sram te bodi!«

»Dober večer, Miha!« ga je pozdravil Janez skoro izzivajoče prijazno. Miha bi ga bil nahrulil, a ni maral, da bi se pred tujcem skregala. Potlačil je jezo.

»Bog daj,« je malomarno zabrundal.

»Miha, tega-le gospoda boš oskrbel, da bo zadovoljen. Trgovec je iz Laškega.«

Mihi se je prijetno raztegnil obraz.

»No, bo vsaj nekaj zaslužka,« in je prijazno povabil gosta v sobo.

»Vina najboljšega, sladkega!« je pel Talijan.

Miha je to rad slišal. Letel je na vso moč naglo v klet. Spotoma se je zaletel v Pepo, ki je nesla bukova polena v naročju in jo oštel.

»Brž! Nič se ne znaš obrniti! Vlečeš se kot polž. V kuhinjo za svinje pojdi, pa naj Lenčka pride gor, da bo postregla.«

Pepa je zagnala polena v podpečjnak in šla k svinjakom.

»Pojdi, Lenčka. Bom jaz popazila na ogenj.«

Ko je Lenčka vstopila v sobo in postavila kruh na mizo, jo je čudno prevzelo.

»Kake oči ima.«

Pepe jo je pogledal na ozko in vlovil njeno roko.

»Vina nam prinesi, dekle, vina, da potopimo bridkosti v njem.« Pogledal je kakor mimogrede v Janezove oči in je videl, da so počivale na Lenčki. Njej je udarila rdečica v lici do ušes. Obrnila se je in zginila za vrata.

»Kakšen je!«

In tujčev glas je priplaval za njo, trepetajoč v višinah tuje pesmi, ki jo je popeval.

Z Janezom sta se pobratila.

»Ostanem tu nekaj tednov, da si ogledam okolico in cerkve. Vi mi pa boste prijatelj.«

Janezu je stopilo vino v glavo. Čudno se je mešalo v njem: opojno vino in laška pesem. Razbesedil se je in se odkrival.

Pepe ga je poslušal kakor samo v zabavo. O Lenčki, o Mihi, o pobožni Pepi in cerkvi na Gorah je tekla beseda ...

»To je zanimivo, kar mi pripoveduješ.«

Prišel je še Miha in zadovoljno pogledal po praznih posodah.

»Še bokal, gospoda.« Prinesel ga je in prisedel. Lah ga je priklenil nase s košato samohvalo o sebi in svojem bogastvu. Še za Janeza je našel prijazno besedo, ker je bil Lahov prijatelj.

Pavle se je priklatil med nje. Janezov pogled ga je bodel:

»Zadnje čase si menda reden gost tu, ko so meni prepovedali ...«

Lah mu je ponudil vina, pa je Pavle odklonil in se zmedeno približal Janezu:

»Škornjice ti bom pomeril ...«

Janez je slutil, da mu je zadrega potisnila na jezik ta izgovor in ga je podražil.

»Ponoči hodiš po mero?«

»Ko te je težko dobiti, sem pa mislil, nocoj bi najlažje.«

»Zima bo kmalu in škornjce bom res rabil.« Dal si je pomeriti.

Pavle je brez pozdrava odšel.

»Lenčka, zakaj?« se je ustavil pri njej.

Razumela je dobro, pa ni nič odgovorila. Pavle je čutil, kakor da bi mu ne bila dobra. Pred hišo ga je ujela Mara.

»Pavle, kaj boš bežal. Ostani pri nama z Lojzom, ko sva sama in je dolgčas. Samo kola bo še obrnil, junce spregel in jih k jaslim privezal, pa pride Lojz.«

»Mudi se mi,« se je hotel izviti. Po dveh korakih pa se je obrnil k Mari:

»Kaj veš, kdo je tisti tujec z Janezom?«

Mari je bilo pogodu: zdaj bo lahko besedo povzela in jo razplela na dolgo in večer se bo hitreje premaknil, ko so pa večeri tako dolgi in prazni v pozni jeseni!

»Pojdi, boš sedel na koruznico v parni, ko si truden. Jaz bom Lojzu pomagala ta čas.«

Pavle je bil obsojen na čakanje. Poslušal je v noč. Lojze je žvižgal juncem, ki so pili iz škafa.

Mara je pripenjala in žvenketala s privezi.

»Na, stopi!« se je vjezila in udarila z dlanjo vola po križu krepko, da se je slišalo.

»Nič se ti živina ne smili!« je Lojze zaprosil in žvižgal dalje rahlo in otožno melodijo.

»Veš, Pavle, živine jaz nimam rada. Nesnažna je in ni lepa.«

Pavle se je začudil.

»Pa si kakor gospodična iz šole. Lepe roke brez žuljave kože in gladek obraz bi rada imela. Za kmetico ne boš.« Mara se je zasmejala zaletelo in prešerno, kakor če bi jo hvalil. Lojze je sedel na soro velikega voza, se oddahnil in molčal. Ni mu bilo do besede.

»Trgovec je z Laškega, bogat, da ni pri nas takega. Poslušala sem malo pri vratih. Kako ti govori! Kakor da bi med precejal. Stare stvari kupuje po cerkvah, pa nove prodaja, mi je rekla Pepa.«

»Koga? Pa z Janezom hodi?«

»Slučanjo sta se dobila vri cerkvi. Janez se zna z boljšim porazgovoriti, ko je pri graščinskih.«

Pavletu se je vzbudila neumna misel, ki je rastla in se jačala.

»Janez in Lah. Pa cerkev ...«

»Lahov ni veliko prida, pravijo.« Lojz se je obrnil, kakor da bi šel spat, a je skrivaj zavil proti cerkvi na Gori.

Mara je zalala poskočno popevko s svojim bogatim glasom in stopila v kamrico, ki je vonjala po uvelih rožah in jeseni …

Pavle pa se je grizel. Jezil ga je Janez in žalostila ga je Lenčka. Vpadla mu je še misel na Laha in se je raztogotil.

»Zalega!...«

Ko je urezoval škornjce za Miho, ga je spreletelo nekaj čudnega. Zamislil se je v podplat, se udaril po čelu in zavpil:

»Seveda!« Njegov krohot se je ob stropu odbil.

Kožuhači.

Dnevi so ginevali in nič posebnega se ni dogodilo. Mara se je dolgočasila in se predajala sanjarijam. Lojze jo je podražil:

»Kdaj boš šla, Mara?« 

Namrdnila se je in ga ozko premerila: »Kaj me tudi ti težko vidiš?« 

Lojze je skomignil z rameni in se opravičeval: »Nisem mislil za res.« Zaiskal je z roko v slapu bršljinja, ki je padal od vrha strehe ob steni do tal in iztrgal zelen, srčast list.

»Boljše je, da ostaneš. Radi mene ostani, Mara.« 

»Bom videla,« mu je vrgla nevljudno in se obrnila.

Lojzetu pa je bilo žal, da jo je spomnil na sklep, ki ga je naredila po očetovi smrti. Želel je, da bi ostala pri njem doma. Krenil je v poreber in si delal pot skozi grmičje in visoko ostarelo resje.

Nad Rožco se je kadilo in kunšperški grad je odevala gosta in neprodirna megla. Na ono stran proti Pilštanju in Prevorju pa se je jasnilo, le modre sence oblakov so polzele po nebu. Stolpi cerkva so se pneli s hribin in njihove strehe so žarele rdeče nadahnjene v soncu.

Lojze se je oddahnil pri kapelici sv. Martina in mežikal v jesensko sonce. Njegove odkritosrčno modre oči so se smejale. Od kapelice sv. Jurija so mu priplavale na uho besede iz Lahovih ust.

»Menda so že zgotovili ...« Pognal se je k cerkvi. Janez je plezal po lestvi navzdol. Miha mu je držal lestvo. Pepa je gledala od strani in v očeh ji je gorelo veselje. Lah se je držal Lenčke, ki se je hihitala venomer.

»Janez, ti si fant od fare!« ga je hvalil Miha.

»Streha je kakor nova. Sveti se, kakor če bi bila srebrna!«

»Pepa, to je tvoja iznajdba. Kdo bi pri nas prišel na to?«

Lojze se je postavil k Pepi in pritegnil:

»Res, lepa je streha!« Gledal je Miho in Janeza in poslušal. Govorila sta, kakor največja prijatelja. Dregnil je Pepo in s prstom pokazal na onadva: »Poglej, Pepa.«

»O, Janez je dober človek in pameten, da malo takih. Poglej, to je vse on naredil« in zastrmela se je v streho.

»Lojze, greš na Javorje? Kožuhali bodo.« Janez ga je odbil. Miha je zagodrnjal nekaj zase in pristavil.

»Lojz naj bo doma, grem jaz.« 

Lojze je zabodeno pogledal Miho in Janeza in se umaknil. V njem se je težko čuvstvo obudilo. Ko je bil sam se mu je utrgalo polglasno iz prsi:

»Tončka zavorska! Ženil se bo!...« Juga je bolelo. Bežal je, da bi poiskal Maro.

Janez se je prestopal po gošči. Vsega ga je prevzela zavest, da je zmagal.

»Oh, to je bilo srečno naključje, da sem se dobil s tem Lahom. Zdaj prideva z Lenčko skupaj gotovo. Miha je za me, Lenčka pa tudi!«

Popravil si je prešerne kodre in razprl veji, ki sta silili na pot.

»Tako se odstranjujejo ovire.«

Rolf se je priril in ga nagovoril z lajanjem.

»Beži mrcina ...« Pes pa ni odnehal. Lajal je še in še ... Janez se je ustavil in ga motril trenotek. Vest ga je zapekla in v jezi je sunil s palico psa, ki je zacvilil in se potuhnil k tlom. Janezu je bilo kakor da bi mu kdo bodel nož v dušo. Stresel se je, da bi se rešil iz objema obupne bolečine, ki ga je v hipu napadla. Rolf se je zopet razkoračil in zalajal proti dobravi. Odjekalo je mrtvo, suho ... Janezu se je vrhnelo v glavi in mu obračalo medle oči venomer v dobravo. Mršil je obrvi, se delal močnega in odganjal slabost, ki se mu je silila. Občutja so se menjavala v njem z grozno naglico. Zdaj se je zmehčal kakor v kesu, da mu je solza zalila oko, pa je zopet zbesnel in udaril psa, da je utihnil. Planil je v reber in se zagrizel v pot. Rolf se je plazil po nepokošeni, jesensko rumeni travi za njim kakor slaba vest, dokler se ni iz grmovja utrgal zajec. Tedaj se je Janez oddehnil.

»Pravijo, da pes nima pameti. Ima jo.« Ko se je razgledal na vrhu, mu je odleglo.

»Saj ni nič! Človeka včasih prime.« Zavriskal je in se napravil na pod h kožuhačem, ki so že popevali. Dekleta so sedela v kotu. Miha je dvoril Tončki in ji od časa do časa pošepetal kako veselo neumnost. Janeza so sprejeli hladno. Fantje ga niso marali. Presodil je položaj in uvidel, da jim je neljub, pa ga je zveselilo, da bi jim nagajal. Priplezal je do kota in se vsedel k Lenčki, ki je zardela.

»Zdaj pa le glejte, tesla! Lenčka bo moja nevesta!...« se je veselil pri sebi in začel raztresati rešeto svojih dovtipov. Dekleta so se viharno smejala, fantje pa so ga srepo motrili.

Miha se je zagrizel vase in kazal nevoljo.

»Na, ponudiš mu prst, pa zagrabi celo roko. Saj to prijateljstvo ni radi njega, ampak radi Laha, ki je imeniten gospod in da zaslužiti. Na, zdaj se ti pa smoli okoli Lenčke, pa še kaj reči ne upam.«

»Lenčka je čudna! Z njim, pa pred vsemi!...« mu je tožila Tončka. Miha je dobro vedel, kam misli. Janez je vezal v kotu odbrane klase skupaj, pa mu ni dalo miru. Pognal se je kvišku in šel ven.

Lenčka je čutila poglede vseh na sebi. Boleli in pekli so jo v dušo.

»Poleg njega sediš, ki je tvojega očeta ubil!«

Do duše jo je presunila ta misel. Da bi ga Janez, v to že dolgo ni več verjela.

Resnost ji je objela obraz in nič več se ni smejala.

»Boljši je kot drugi. Na skrivaj moli, ker ga je sram hvale ljudi. Pepa ve, ker ga je videla.«

Janezu se je zgenilo v srcu, ko je pogled ujel njen nemi izraz na obličju.

»Vsi gledajo naju … Zdaj me ne smejo uganiti.« Stisnil je veke in obrvi in govoril glasno in bahavo. V srcu pa ga je grizlo ... Postajalo mu je žal, da je šel sem, pa se je zopet opogumil:

»Vendar moram z njo priti do jasnosti.«

Izmuznil se je iz poda, kakor da še ne bi mislil oditi. Ko ga ni bilo več, so se fantje oddahnili.

»Kako se nese, zelenec!«

»Rogovilast je ko hrast, ki ga je strela oplazila.«

»Podkuril bi mu ...«

Tako in podobno so se gnali in ga sodili. Lenčka se je vstala, stresla iz predpasnika kožuhinje in lasinje od klasja in tiha odšla.

»Da bodo vedeli, da mi ni za njihove pogovore,« je mislila pri sebi, kakor da bi bila močna. Zunaj pa jo je prevzelo. Naslonila se je na deblo jedrovitega bora, ki je rastel za podom. Zahlipala je, ker ji je grenko stopilo v grlo.

Rolf se je oglasil in se zagnal proti njej.

Janezova roka jo je vzdramila.

»Lenčka!«

»Kaj nisi odšel, Janez?«

»Ti bi hotela, da grem?«

Odgovorila ni nič, obrnila se je na stezo, ki jo je belila mesečina.

»Spremil te bom,« se je ponudil Janez in stopil pred njo. In sta šla. Molk ju je spremljal.

»Lenčka, reci mi odkrito besedo!« je začel, ko sta dosegla konec grebena in se vzpela na brežulek, odkoder se je najlepše videlo v dobravo.

»Ne mislimo se ženiti. Nobeden od hiše se ne bo.«

Janez se je zasmejal, kakor da bi se šalila in neresno mislila.

»Res. Sklenili smo tako po — očetovi smrti.«

Janezu se je čelo potemnelo in za hip ni našel besede.

»Miha pa se bo. S Tončko se bo,« je iztisnil čez čas.

Lenčki je bilo neprijetno radi njega in hudo v duši. Janez pa ni odnehal in je silil vanjo naprej:

»Lenčka povej, kaj misliš! Čemu skrivaš nekaj v sebe? Doto dobiš, nekaj gotovine imam sam, kupiva hišo in par ogonov zemlje in bova živela. Radi tega se nikar ne boj! Reci besedo, da bom vedel, Lenčka.«

Lenčka pa se je odmaknila od njega in se zastrmela v dobravo, ki je sanjala. Jedroviti bori in vitke smreke vse črno zelene so se majale v medeni svetlobi. Dramlja je rahlo šumela v toku ...

Tedaj je v dobravi zalajal Rolf …

Lenčko je presunilo do duše in tudi Janez se je zgrozil. Oba sta mislila eno:

Rolf v dobravi ...

Lenčki se je oživilo vse, kar so ji pripovedovali. Pred očmi ji je rasla očetova glava z razbitimi senci, okrvavljena in njegov obledel obraz. Kakor da bi ji govoril zdaj, se ji je zdelo:

»... Eh, veš ... njegov pes ... Rolf je, kaj ne ... Sinoči se mi zdi, da sem ga videl … ne, samo slišal, kako je cvilil in bevskal ... Takrat ko me je ... kamen ... Njegov pes je bil ... Njegov pes ... Kako je cvilil ...«

Trpljenje trenotka se je raztegnilo v neskončnost. Žalost in strah sta se mešala, da ni vedela, kam bi se dela. Da bi se izmaknila tla pod njo, da bi jo črna prst vsesala vase, je zaželela. Da ne bi videla dobrave, ki poje in razkriva skrivnost one noči, da ne bi videla rok Janezovih, katerih se drži kri, rdeča, strnjena kri njenega očeta. Janez ubijavec! ... Da ne bi bilo res! Pa je: Rolf priča.

Kriknila je groze in omahnila:

»Janez, ti si ga! ...«

On pa je stal visok in tenek od mesečine obsejan in ni mogel odgovoriti. Zazrla se je vanj in ji je vpadlo, da je lep, a v zraku je zopet zamigotalo, se spoprijelo in očetov mrtvi obraz je vpil in kričal:

»Beži pred ubijalcem! ...«

»Janez, zakaj si ga?!«

On je nemel in trpel. Čutil je, da je ona močnejša od njega, vedel je, da mu je razbila vse mreže pretkanosti in hinavščine in da stoji pred njo takšen, kakršen je: ves hudoben in slab. Trepetal je in gledal nepremično v tla v nemi muki. Lenčka se je stresla, ko je zajela njegovo podobo. Lovila se je za sapo in bežala … Ko so odpeli njeni koraki v temi, se je ovedel Janez vse teže, ki je padla vanj ...

»Lenčka!« je zaklical in prisluhnil. Rolf mu je odgovoril iz dobrave. Zaškrepenel je in zaškripal z zobmi in se vrgel v bežanje ...

»Janez je.«

»Beži kot zajec s puško,« so se norčevali kožuhači iz njega.

»Stopimo za njim.«

»Saj je res. Primojdunaj ta je dobra. Naj malo beži!« Spustili so se za njim in ga gnali kakor begunca.

»Boš strašil po Javorju!«

Lovec je letel na vso dušo, kakor da bi se jih bal. Na puško, ki jo je imel, se ni spomnil. Sploh ni mislil na to, kdo bi utegnil biti. Gotov si je bil le tega, da mora bežati. Gnala ga je slaba vest, bežal je pred samim seboj.

»Halo, Janez tu imaš škornjice,« je bečal za njim Pavle, ki mu je ugajala Janezova plahost.

»Janez, kaj si znorel, da divjaš, kot ubegel konj!«

Tedaj se je ustavil.

»Kdo je?«

»Da si tak strahopetec, pa nisem vedel!«

»Kaj mi hočete?«

»Škornjice ti Pavle ponuja.«

Zagrabil je zanje, jih vrgel na ramo in jih ostavil v naglem diru.

»Kaj mu je?«

»Vidite, kaj dela slaba vest,« je namignil Pavle.

»Seveda, ko se obeša okoli dekliških ogalov!«

»Raztepen človek.«

Še nekaj časa so ugibali fantje, potem so se pa strnili v krog in zapeli, da je odjeknilo od Preske in Špička.

Janez se je ustavil na križpotju in se za spoznanje umiril. Zabodeno je zamotril gore, pogledal belo in izdihnil odvečno sapo. Premislil je in se spustil čez goličavo med mladim leskovjem in cvibovino. Rolf se je pehal za njim in ga komaj dohajal.

Dobrava je počivala. Svetli molk smrečine je vdrl v Janeza. Omehčal se je in padal v trezno premišljanje.

»Tu torej. Da sem ga ...?«

Bližal se je kesu. Želel je že, da ne bi bil tega storil. Presvetil je ves prostor, izračunal kako je vrgel in kam naj bi bil kamen padel. Našel ga je. Posvetil je še dalje. Ob mladem drevesu se mu je zazdelo, da vidi krvavo liso.

»Ne, nisem ga!« je plamenelo iz njega. »Kamen je tu, njegova glava je udarila tam spodaj. Nisem ga!« se je prepričeval, a vseeno vest je pekla vedno bolj in bolj.

»Mislil sem ga res, pa ga nisem ...«

Rolf je stal pri njem in ga opazoval. Sedel je na zadnje noge in mu zrl v obraz. Janez je zastokal in Rolf se je oglasil.

»Ti si me izdal!« In napadla ga je ob spominu na Lenčko besnost, da je pograbil puško, pomeril in sprožil ...

Dobrava je jeknila boleče in proseče.

Janezu je bilo kakor olajšanje za nekaj trenotij.

»Zdaj ga ni več! Nihče ne izve več!«

Potem se ga je polastila vsega žalost, da je jokal kakor otrok. Rolf mu je bil prijatelj.

»Zdaj je konec!« ukrivljen k tlom se je obrnil v hrib in ni upal pogledati mrtvega psa. Sploh ni pogledal, če ga je zadel ali ne. Truden in izmučen se je vrnil na križpotje. Naslonil se je na puško in se zatopil v bregove in gore, ki so se odevale v megle. Mesečina se je ujela v bleščeče stolpe cerkva. Janez, beden v grehu in ponižanju, se je odkril. Na Preski so peli kožuhači in na Bizeljskem so igrali tamburaši.

Mara gre.

Mara in Lojze sta se našla v pogovor.

»Lojze, pojdiva na Javorje. Tončka mi je rekla, da bodo kožuhali.«

Lojze je odkimal.

»Kakšen fant pa si! Nikamor ne greš, razen v cerkev. Kakor Pepa!« se je norčevala iz njega.

»Miha bo šel.«

Mari je vzelo sapo. Na glas je vprašala:

»Kaj praviš? Miha?«

Lojze ni nič odgovoril.

»Kaj nisem rekla, da se bo ženil? Tončko bo vzel že dolgo vem, da jo bo. Le naj jo, jaz grem.«

Pepo je delo močno shujšalo. V obraz jo je sama kost in koža.

Privleče se na zapeček in sede, kot starka pozimi, ko brije sever.

»Zebe me.«

Onadva molčita in mislita svoje križe. Mara se razgreva v ihti. Nekaj plamteče lepote je v njej.

»Pepa, zdaj bom pa za res šla.«

Pepo prevzame, kakor da bi jo udaril.

»Kam?«

»Proč. Vstran. Doma ne ostanem, da bi mi Tončka kruh rezala in bi Miha zadrezal nad menoj. Svojih osemdeset izterjam in grem. O, svet je velik!«

Pepo grize, da bledi od jeze v obraz.

»Avša! Kaj se ujedaš v Tončko, pa v Miho. Saj se ne bo ženil. Sam je rekel, da se ne bo.«

»Ti verjameš to, če hočeš. Dolgo ne boš mogla, čeprav si neumna kot otrok,« se razgreva Mara in hodi po sobi nataknjena kakor napeta vzmet.

»Mojih osemdeset mi bo odštel stiskač, potem se naj ženi! Za neumne nas ima vse druge in misli: bodo že čakali. Ko ostare, jim bodo leta pregnala misel na denar in ženitev.«

Pepa se opoteče po sobi in zablodi k Lojzu, Mara pa ne odneha.

»Če imaš kaj pameti, Pepa, še ti poterjaj! Če bosta še Lojz in Lenčka zahtevala svoje, pa bo pustil ženitev.«

Pepa stoka in se brani:

»Ne, moj del bo za maše po očetu in molitve, sama pa ostanem pri hiši, če bi tudi drva na meni sekali. Saj Tončka ni napačna, zakaj se je bojiš?«

»Naj bo dobra kot Bog, za gospodinjo mi ne bo, ker je mlajša kot jaz,« se je odsekala zadirčno.

Lojze ni robantil. Ril je s prsti po nepočesanih laseh in zrl pred se vsakdanje mirno. Le v očeh mu je ždela senca žalosti.

Tedaj je vstopila Lenčka. Presodila je njihov molk. Lojze se je ozrl po njej in opazil, da ji ustne drhtenijo, je pobaral narahlo:

»Kaj pa je tebi, Lenčka?«

»Ah, nič!« se je naredila sitno in stopila do vrat v sobo. Mare ni vzdržalo.

»Tudi ona mora zvedeti, če še ne ve,« je mislila.

»Lenčka, Miha se ženi.«

»Naj se!« in je odprla vrata.

V Mari je zavrelo in vzkipelo:

»Kakor da je nič brigalo ne bi, se dela! Z vami ni nič. Sami otroci ste še vsi. Saj res niste za drugo, kakor da bi doma sedeli in čakali, kdaj bo Miha kaj zagodrnjal. Jaz sem pa druge pameti. Po svetu bom šla. Kaj meni ti bregovi in skalovine?«

Lojzu se je milo storilo:

»Ti ni nič za reber in dobravo, za dom in cerkev Gorsko ?«

»Nič, čisto nič. Kaj pa imam od tega dela. Umazane roke in staro lice, drugega pa nič, čisto nič.«

»Pa naše zvonove boš pozabila lahko?«

»Oh, Pepa, kaj misliš, da drugod nimajo zvonov? Še lepše in večje, ki zvonijo kakor bi pel.«

Še so ugibali sem in tje, a konec je bil vedno eden in isti. Mara je hotela iti.

»Leč grem,« je zaključila.

V postelji je mislila na svoje besede in zatipala vase. Našla je, da je bila laž v njenem govorjenju. Rada bi bila ostala. Zvonovi gorski so jo priklepali na Gore z neodoljivo silo. Trma jo je premagala vso. Še v postelji se je razhudila nad Miho in Tončko.

Ko se je Miha vrnil s kožuhanja, je šlo že v jutro.

»Denar moram nekje dobiti, moram ga, da ga vržem Mari v obraz in jo poženem. Da bo vedela, da sem jaz gospodar.«

Miha je obešal klasne poveze pod ostrešek in računal. Z Maro sta se sprla na vse zgodaj. Sitna je bila in mu je nabrusila takih, kakor jih še ni slišal.

»Saj ne bo za dolgo. Tončka bo imela doto. Saj bi lahko njenemu staremu že zdaj rekel, pa nočem, ker bi nerodno izgledalo. Nekje naskrivaj bo treba dobiti.«

Mara si je likala čevlje spodaj pod bršljinjem na klopci in pogledavala izza ogla Miho, kako je prskal. Veselila se je svoje trme:

»No, seve, če noče, potem je boljše, da gre. Ne smeš ji braniti, ker človek nikdar ne ve, kje ga sreča čaka. Njo bo morda tujina osrečila in obsipala z bogastvom. Pa da kani kmalu od doma?«

»Strašno se ji mudi, za to bi jo rad še danes izplačal.« Lah se je delal, kakor da bi se žrtvoval.

»Težko je, ker nimam mnogo novcev s seboj. A dal ti bom, ker sva prijatelja in ker mi je za njeno srečo.«

Miha se mu je zahvaljeval na vso moč prijazno. Lah se je hinavsko otepal hvale in se gnal:

»Saj rad pomagam dobrim ljudem, če le morem. Miha, le pusti! Kaj se mi oklanjaš, ko ne gre za to.«

Miha je po zajtrku stopil v veliko izbo in se razšopiril nad domačimi, ki so srebali iz škrbaste sklede gobovo juho.

»Takole! Hoče še kateri, da ga izplačam? Naj zine zdaj! To je za Maro, ničvrednico raztepeno, ki ji ni za dom ne grunt!« Zagnal je denar na mizo in čakal na uspeh svojih besedi.

»Miha, ne deri se nad menoj! Moj del boš za maše dal, kadar boš imel,« je prosila Pepa in ostavila jed. Lojz je pohrkal in zajel še enkrat iz polprazne sklede. Lenčka pa tudi ni odprla ust, le ogel robca si je potegnila na čelo, da ji ne bi videl v oči.

»Tiho ste? Povem vam zdaj vsem: oženil se bom z javarsko Tončko. Kake volje ste vi, mi je vseeno. Ne bi se, pa me je Mara prisilila. Dolg, ki sem ga zdaj naredil, ne sme ostati na hiši. Tončkina dota ga bo plačala. Če hočete, da grunt propade, tedaj oglasite se zdaj! Denar dobimo, se izplačamo in gremo po svetu.«

Oni trije so molčali.

Mara se je prismejala v izbo in premerila vse s prezirnim pogledom.

»Mara, tu je denar!« Miha je s prstom meril ostro na mizo, kjer so ležali papirji.

Mara se je premaknila do mize, vzela z leno kretnjo denar, ga zmečkala in ga potisnila v žep na predpasniku. Vse to je storila tako, da so vsi čutili, da ji ni nič za denar, da hoče nekaj čisto drugega.

»Jutri bom šla,« jih je zagotovila in se malomarno prisedla k Lojzetu, ki je osupel gledal prizor.

Miho je minilo vse razpoloženje do prepira in ob njeni ravnodušnosti je pozabil na besede, ki si jih je bil pripravil. Ob vratih se je še obrnil in jim zabičal:

»Vi ste pa priče, da sem ji res dal.«

Mara se je na široko zasmejala.

»Kaj misliš, da mi je toliko za ta denar! Če bi bil Lojz na tvojem mestu, bi mu jih dala nazaj. Tebi jih ne dam, ker si skopuh.«

Miha je bil že zunaj.

Pepa se je spustila v jok:

»Zdaj bomo pa šli narazen. Kaj bi oče rekli, če bi živeli.«

»Kaj bi oče rekli? Nič, ker takrat ne bi šli. Očetu sem se dala, Mihi pa se ne bom.«

Vstala je, ker jo je mučilo Pepino jokanje in Lojzetov žalosten pogled. Zastanovila se je pri oknu, potem pa je odšla naglo.

»Pavle!« je pozvala od lip.

»Kaj je, Mara?«

»Zbogom, bi ti rada rekla.«

Osupnil je in jo pogledal pozorno.

»Kaj namerjaš? Vesela si, kakor da si na gostijo vabljena,« jo je podražil in se prislonil k lipi.

»Ah, na gostijo!« Glas se ji je spremenil, da je Pavle kar uganil, da misli za res.

»Kaj ste se sprli?«

»Ne, ravno sprli ne. Grem pač. Kaj pa hočem čakati doma. Snubca ni ...« posmejala se je narejeno poredno in utihnila.

»Bo že še prišel. Saj ni treba, da bi prišel ravno danes ali jutri. Kje je še zdehen petek! Še štiri mesece,« je dejal pol za res, pol za šalo.

»Ti se lahko norca delaš. Meni pa ni tako.«

»Meni je tudi narobe, pa kaj ti bom pravil.«

Namrdnila se je in mu dala roko.

»Z Bogom!«

Zavila je za hišo, sesedla se na klopco, glavo pa zarila v slap srčastega listja.

»Zdaj bom morala iti. Ponižati se ne maram. Mihe ne bom prosila. Doma bi pa rada ostala. Svete Gore imam rada,« in se ji je stožilo do tal duše.

Tedaj pa se je prihulil Lah k njej, jo pobožal po razmršenih laseh in jo sladko nagovoril:

»Ti je hudo revica? Kako se mi smiliš! Ta Miha! Kam omerjaš?« Prijala ji je sladkost njegovega glasu. Tako lep je bil, tuje sicer, pa vabeče. Bil ji je strupeno sladka skušnjava. Tujina jo je vabila s čarom skrivnostnih lepot in bogastev. Pred njo je zaživelo mesto z visokimi hišami, obsončenimi okni in z bajno lepimi vrtovi.

Mara ga je poslušala, kako ji je bajal o nevidenih krasotah in rastla iz obupnega domotožja v hrepenenje, da bi vse to videla in doživela. Ako je že beseda o tem tako lepa, kaka bo šele resničnost!

Lojze se je ustavil za šupo in napel ušesa.

»Grem z vami. Hvala vam, vi ste mi pokazali pravo pot v življenje. Res nisem vedela, kam bi jo ubrala.«

»Dete, ne boš se kesala. Odpelješ se jutri do Hrvaške in tam počakaš, da dospem jaz za teboj in te popeljem na laško zemljo, do morja, v slavne Benetke.«

Pospravljati je hitela svoje stvari in jih zlagati v skrinjo. Lojzetu je bilo, kakor da bi pripravljali krsto za njo.

Ko sta bila sama, jo je prijel trdo za roko in jo zaprosil:

»Ostani! Glej, tu je tvoja mladost na tej zemlji, naj bo tu še tvoja starost. Poglej na Kunšperg, Orlico in Presko, pa boš videla, da je tu lepo kakor drugod. Svete Gore pa so samo ene.«

»Ne!« je siknila Mara v boli, ki se ji je porodila radi njega. On je šel v hrib in blodil okoli cerkve.

Mara se je odpravila. Lojze ji je vrgel škrinjo na voz, pripregel belca in čakal na njo. Pepa je vriščeče tulila in jo prosila, naj ostane. Lenčka se je odtrgala od nje naglo in se skrila. Miha se ni prikazal:

»Naj opravijo babe med sabo! Bog, da sem se Mare rešil!«

Kola so zaškripala na oseh, ki so jih pozabili namazati.

»Brž poženi, Lojze!«

Bila sta že daleč na hrvaški meji, ko je Mara opomnila Lojzeta, da se mora vrniti. Nema sta stala nekaj trenutkov obraz proti obrazu. Mara se je držala trdo, kakor da bi ji ne bilo nič težko za domom. Lojze ji je pomolil staro obledelo podobico od sv. Gor.

Nekje je zazvonilo na široko vabeče, da je po ravnini donelo ... Lojze se je obrnil še enkrat in zaklical Mari:

»Na Gorah zvoni.«

Slišala ga je in skrila obraz med roke.

Proti vzhodu se je razpela silna ravnina. Na nebu je žarelo sonce in brizgalo zlate žarke na orumenele bregove in šume na Hrvaškem.

Lojzetu je stisnila bolečina grlo, da je jecnil ... Mara pa je šla s trudnim korakom nasproti zlatemu soncu, ki je padalo v zaton ...

Denar.

»Miha gorski se ženi« je šlo od ust do ust. Dekleta so zavidale Tončki, da ima tako srečo.

»Na Gorah je bogatija, da je ni ne blizu ne daleč« so govorile ene, druge pa so presojale ženina.

»Neroden je.«

»Grd je, da ni prestati pri njem. Še Mara je morala iti, ki mu je sestra. Ne bi ga vzela za noben denar.«

»Samo za denar mu je, za Tončko prav malo.«

Ugibale so na vse načine, vsaka po svoje, resnica pa je ostala le ta, da se je Miha res ženil.

Dobil si je moža in so šli na oglede.

»No, Miha goden si res. Preko treh križev si že, a ne?« se mu je posmehnil Brčar z Vrhunc.

»Res je.« Mihi je bilo nerodno, ker se ni znal kar nič postaviti.

»Gospodinje ti ni treba na domu, ko sta dve ženski pri hiši. Leta te ženejo v ženitev.«

»A, ne!« se je branil Miha. »Priženiti bom moral nekaj, saj veste, da jih moram izplačati, pa so mi visoko nabili oče.«

Brčar se je krehljal:

»Potem bi pa dal rajši pri cerkvi oklicati, da iščeš tako, ki ima denar. He-he, pa ne mislim za res. Ti hočeš tudi dekle, da bo za kaj, kaj ne?«

Pot je šla h koncu. Stali so že pri hiši. Brčar je stopil naprej in pozdravil:

»Sosed Preskar, ne zameri, da te motimo. Slišali smo, da imaš živinče naprodaj, pa smo rekli: hajd, pojdimo in poglejmo, kako je in kako ceno ima.« Brčar je bil star mešetar na sejmih, pa tudi za ženitve.

Preskar je kar uganil po kaki kupčiji so prišli.

»Smo že prodali telico. Debela je bila, pa jo je mesar vzel« in je hitel, da jih je postregel z žganjem.

Pogovor je šel počasi, pa lepo naprej, da so si bili vsi v svesti srečnega konca.

Miha je bil s Tončko zadovoljen, črnooka Tončka z njim tudi, še bolj seve z gorsko kmetijo. Hotela je biti gruntarca za vsako ceno, pa če bi tudi Miha po berglah hodil.

Srečna in zarudela se je sukala okoli hrastove mize in prinašala dobrote na njo. Ko je pa priletela v kuhinjo, so šumele sestre okoli nje in jo spraševale:

»A boš?«

Pri Preskarju je bilo mnogo otrok vseh mogočih letnikov od dvajsetega navzdol. Pavle je bil najstarejši, za njim pa Tončka.

Mešetarja Ulčnik in Brčar sta skušala na vse načine, kako bi privlekla pogovor na ono kočljivo vprašanje o doti. Miha je s strahom pričakoval. Brčar jo je iztaknil:

»Kako si pa kaj pri denarju, sosed?«

Preskar je nekaj zamrmral:

»No, ja ... Glede dote misliš!«

»Ne, ne ... Ampak, ker smo že pri tem, pa spravimo stvar do konca!«

Mihi je bilo, kakor da bi na iglah sedel. Za Tončko mu je bilo, a bal se je, da bo stari premalo obljubil.

Oče si je zasukal brke, odkimal z glavo, pa zopet prikimal.

»Naj bo. Težko jih bom dal ali vseeno dal jih bom: Sto in kravo!«

Miha je na debelo pogledal. Mučen molk se je naselil med nje. Brčar je mencal, Ulčnik je iskal klobuk, da bi šel. Stari si je natlačil pipo in si zapalil.

»Ti ni dosti, Miha?«

»Premalo je za moj grunt, oče. Jaz rabim denar.« In zopet so imeli usta zaprta.

»Hm, če rabiš denar, moraš iti k hiši, ki ga ima. Pri meni ga ni.« Govoril je počasi in težko, ker mu je bilo neprijetno.

Snubci so odšli na hitro, kakor ni bila navada. Tončka je postala na pragu in zrla za njimi. Iz naglice, s katero so odšli, je dognala, da se niso naredili. Ko so se postave zamaknile za hlev, je planila v neutolažljiv plač.

»He, kaj boš bečala, saj ni prišel po tebe. Z denarjem bi se rad sešel, ki ga pa ti nimaš.«

Miha je zdaj vrgel ženitev na stran. Na Tončko je še mislil včasih, pa misel, da je revna, mu je ogrdila njeno podobo.

»Saj dekle samo bi bilo, pa če ni denarja zraven, ne velja nič,« je sklenil zadevo in jo skušal pozabiti. Janez ga je podregnil:

»Tončka te pozdravlja.«

Obregnil se je nad njim Miha:

»Kaj boš pihal! Z beračico se ne bom ženil, pa tudi noben berač se ne bo pri nas. Saj nismo neumni.« Janez je dobro občutil, da meri nanj. Izginil je in ga več časa ni bilo na Gore. Tudi Lah se ni prikazal, odkar je Mara odšla. Nihče ni vedel za njegova pota.

Črni načrti ...

Jesen se je tisto leto dolgo držala. Še po Vseh svetih so pasli po gmajnah in rebrih. Tudi Gorski so gonili živino na pašo, ker je Miha štedil z mrvo. Reber nad Dobravo je živo zelenela kakor trate pomladi, ker je bilo dovolj moče in sonca.

Lenčka je pasla v popoldnevu. Sonce je lizalo podnožje Orlice in risalo za sabo dolge, črne sence. Lenčka je ležala v travi in se trudila, da bi šivala. A ni ji šlo. Misli so ji uhajale v dobravo in na stezo čez goro. Onega večera ni mogla pozabiti. Napolnil jo je z grozo in s studom do Janeza, ubijavca. Z dnevi in novimi dogodki pa je izginjala iz duše groza in polaščalo se je je hrepenenje. Bala se je, a vendar želela, da bi se ji Janez zopet približal.

Krave so mulile travo vedno na enem mestu, le junec ji je nagajal. Zaletel se je z rebri k potoku in čez in se ril v kopino ostrozobo in zaraslo srabotinje. Lenčka je letela za njim, da bi ga obrnila, pa jo je prešinil strah, ko je stopila preko Dramlje. Strašna tema je zijala iz goste smrečine.

»Tam je očeta ubilo.« Zagomazelo ji je po vsem životu kakor mravljinci. Tedaj je še nekaj zavekalo komaj slišno in nerazločno. Potem je dobro čula Rolfov bevsk in lajež. Skočila je v naglih skokih čez vodo in se pognala navkreber.

»Janez gre.«

Čakala je, pa se ni od nikoder prikazal. Lajanje se je oddaljevalo in končno utihnilo. Z bolečimi občutki se je spustila v travo in se mučila.

Ko je prišel večer, je začelo rahlo dežiti. Pognala je živino navkreber in se opiraje na palico napotila za njo.

»Ne bom več pasla na rebri,« se je odločila.

Oprezala je v strahu na vse strani.

»Česa se tako bojim? Saj ni nič!« se je prepričevala.

Pri Osojnikovem križu se ji je le zdelo, da se je temna postava zamaknila za znamenje. Odsopla se je, ker ji je v prsih burno bilo.

»Nekdo je.« Opotekla se je za živino in nehote začela moliti, ko ji je tuja roka padla na ramo.

»Lenčka!«

Kriknila je in osvenela. Zdelo se ji je, da so ji odpovedale noge in da pada, a uho je dobro spoznalo Janezov glas.

»Tako-le je stopil pred očeta tisto noč!« jo je zbodlo v možganih.

Tudi Janez je trepetal: težko se je bil odločil za ta sestanek z njo.

»Samo to ti povem: nisem ga jaz ubil.« Spustil jo je in zdrknil v temo, ki je napolnjevala preseko med Špičkom in Gorami.

Njegova igra je bila dobljena, čeprav se tega sam ni zavedal. V Lenčki se je razživljal ta večer in njegova izpoved v dolga premišljevanja. In zaverovala je zopet z vso dušo: Nedolžen je, Rolf se potepa po dobravi za divjačino sam.

Janez se je vračal po gorski drči, po kateri so spuščali bukova debla z gore. Na Javorju je bleščala lučka pod križem.

»Čaka me!« je dognal in pospešil korak. Pod njim je polzelo, ker se je ilova zemlja prepojila z deževnico, ki je tekla po strugi v drči. Polglasno se je jezil Janez na se, na pot in na vreme.

»Ravno danes ta dež!«

V obraz mu je velo ostro od severa in ga hladilo.

»Če le ne bo sneg?« Ozrl se je nazaj v dolino in pregledal hribino, ki jo je že premeril, čisto blizu njega za trnovim grmom je nekaj na globoko zadihalo. Lovca ni prestrašilo in naredil je korak proti grmu. Zašumele so vejice in po gozdu se je razlegel jokajoč glas. Janezu je šlo skozi dušo grenko in mrzlo ga je oblilo po telesu. Začelo se mu je dozdevati, da je že slišal nekoč podoben glas. Spomin mu je privedel misel na noč, ko je ustrelil Rolfa. Zganil se je in krenil naglo v višino, kakor da bi ga preganjala divja zver. »Saj sem ga ustrelil! Rolfa.« Pred očmi mu je rastla venomer ustreljena žival. Od vseh strani so mu vpadale v glavo strašeče slutnje. Domislil se je pasjih sledov, ki jih je ogledoval zjutraj okoli gradu. Omalovaževal jih je: »Psi se klatijo po noči okoli. Bogve čigav je bil.« Zdaj se mu je sililo prepričanje, da so bili Rolfovi sledovi.

Misel na ustreljenega psa ga je navdajala z grozo. Rolf mu je bil slaba vest ...

Dirjal je, da ni čutil tal pod sabo in ni pazil na pot. Ko je dospel do vrha, ga je zazeblo po vsem telesu. Pri križu je sedel človek odet s črnim ogrinjalom čez glavo, v roki je držal svetilko.

»Saj ni bil Rolf! Morda je bil zajec ali lisica ...« je vedel lovec, ko je ugledal svetlobo.

Človek s svetilko je vstal, vrgel ogrinjalo z glave in si ga ogrnil.

»Dolgo te ni bilo, Janez!«

»Pepe, ne zameri, da si moral čakati. Pot je polzka in brežina vzpeta, da mi je sapo jemalo.«

»Torej, hočeš, da ti povem načrt? Ostaneva tu, ali greva drugam?«

»Kam hočeva? Grad je daleč in tebi se mudi.«

»Ne, ne mudi se mi nikamor. Jaz ostanem pri tebi. Moram ostati radi načrta. Zato pojdiva! Noč je dolga in ne bo nama žal poti in hoje.«

Okoli luči so zamigotale snežinke.

»Prvi sneg bo padel. Pa ta ne bo dolgo, ker so tla mokra.« Zavihala sta si ovratnike in stopila od križa.

»Upihni luč! Bo boljše, če naju nihče ne vidi. Bogve, kaj bi si mislil človek, če bi naju srečal.«

Lah je upihnil luč in se oprijel Janezovega komolca.

»Pot mi ni dobro znana, temno pa je kakor v rogu.«

Par metrov sta prehodila molče, kakor da bi se nobenemu ne ljubilo govoriti. Janez se je čutil nekam slabega, da je s težavo vlačil noge po blatni brozgi.

»Torej denarja rabiš, prijateljček. Za srečo svojo rabiš denarja. Brez denarja ni sreče, je že tako. Denar je že sam sreča,« je modroval Lah dobro premišljeno in pretehtano.

»Miho poznam. Ne dobiš od njega krajcarja, če bi ga tudi v koleno vrtal. Denar torej. Kako ga dobiti? Poznam tebe, Janez, zato ti bom povedal. Drugemu ne bi, ker taka pot do sreče ni za šleve.«

»Kako? Na kratko povej!« je silil Janez.

»Ne bodi siten kot podrepna muha. Poznaš cerkev gorsko? O, seveda. In monštranco si videl že, kelih ... Sta vredna ...«

Janeza je ustavilo.

»Kaj? Da bi ...«

Lah je bil na to pripravljen.

»Da. Da vzameš zlato monštranco in kelih z dragoceni kameni, da boš dobil denarja, da ga pomoliš pred Miho, da vzameš Lenčko, da boš srečen...«

»Ne, tega ne storim.«

»Nočeš za svojo srečo? Ne upaš iz strahu?«

Lovec je pustil Laha in se razburjal:

»Ne, nočem ... to se pravi: ne morem ...«

»Ker se bojiš?«

Janez je bil ujet. Iz trme se je branil. Zakaj, pa ni vedel povedati.

Lah je pel dalje. Saj je vedel vse, kar mu mora povedati, da bo padel.

»Nihče ne bo vedel prijateljček. Meni se zaupaj! Junaka se pokaži! Kaj je junaštvo? Nekaj si upati storiti in izvršiti to tako, da nihče ne ve. Glavno pa je, da si upaš. In kaj si vse upajo ljudje za srečo? Hm ... Ubijajo celo, ubijajo, veš ...« Lah je užgal svetilko, kakor da si hoče napaliti pipo. Pogledal je na skrivaj Janezu v obraz in lokavo se je posmejal, pa še ponovil:.

»Ubijajo za srečo ... ker vsak hoče srečen biti ...«

Janeza je peklo v dno duše Lahovo ponavljanje in luč ga je bodla v oči.

»Zakaj ponavljaš? Naprej pripoveduj!«

Lah je doznal upadlost v njegovem govoru in strah.

»Kaj ti je to neprijetno? Te morda na kaj spominja?« V Janeza je vrezalo kakor strela. Zavpil je z razdraženim glasom:

»Kaj mi hočeš?«

Lah je kihnil kakor za šalo in dejal v smehu:

»Ti si že ubijal!«

Njegov smeh je dajal besedi njegovi gotovost, kakor da bi vse vedel. Janez ni mogel misliti, da ga Lah samo skuša in se je izdai z vprašanjem:

»Kdo ti je povedal ...?« Hotel se je popraviti, pa je bilo že prepozno. Lah je pograbil besedo kakor zver svoj plen.

»Kdo? Nihče! Iz obraza sem ti bral, da si ga, starega z Gor. In vem, da se mučiš. Pa čemu? Kaj je to kaj tako hudega? Saj si za srečo ubijal ... In če te sreče potem nisi dosegel, kaj moreš ti zato? Tvoja krivda je radi tega še manjša!«

»Vse ve!« Ko se je osvobodil prvih vtisov udarca, mu je postajalo celo prijetno, da ima prijatelja.

»Vedel je, pa me ni izdal!« se je zavedel.

Zaupal mu je vse in se krčevito oprijel njegovih nasvetov nekaj iz vere v njegovo prijateljstvo, nekaj iz strahu, da bi ga izdal.

Strahovi.

Na Gorah se je razvijalo življenje, ko je Mara odšla in se je Mihova ženitev izjalovila, še bolj pusto in dolgočasno. Gostov skoro ni bilo nobenih. Le včasih je zablodil kakšen lovec iz graščine na Bizeljskem. Lojze je žvižgal in pletel košare in jerbase iz suhega vrbičja, ker za drugo delo ni bilo. Miha se je oziral po kmetijah in računal, kje bodo hčere dobile večji denar. Dolg ga je bolel kakor rana. Nagovarjali so mu zdaj eno, zdaj drugo, pa se za nobeno ni mogel odločiti, ker je sodil, da so vse prerevne. Lenčka se je kazala brezčutno, čeprav je v globinah duše vojskovala hude boje.

Večeri so bili posebno prazni. Pepa je molila naprej dolge molitve tako, da se je Miha večkrat nevoljno obregnil nad njo. Nekega večera, ko so bili v sredi molitve, je nenadoma potrkalo na okno. Ura je bila sicer šele pet a vendar so se vsi začudili. Miha je šel odpret in vstopil je Janez. Miha ga ni bil vesel kaj posebno. Lovec je sedel v kot in si naročil vina, kakor da bi bil tujec. Videti je bil močno utrujen in upehan.

»Kaj je novega na oni strani?« je vprašala Pepa in prisedla. Žal ji je bilo le za molitev, ki so jo prekinili, sicer pa je bila Janeza močno vesela.

»Snežni plazovi se udirajo po gori. Skoraj ni varno okoli hoditi. Ste že slišali volkove?«

Vsi so zazijali na široko.

»Volkovi?« je prišla Lenčka do sape.

»Teh je še treba!« se je razburil Miha in se približal.

»Sava je zamrznila, pa so prišli od Kočevskega. Več jih je. Slišal sem jih že. Na Preski so konja napadli še za dneva. Po noči se bližajo celo hišam.«

»Jemnasta, Jezus, Marija!« je vila roke Marija.

»Čim več bo snega in čim hujša bo zima, tem strašnejša bo ta nadloga. Zver je drzna in napade tudi človeka.«

»Zdaj jih že več let ni bilo na to stran, ker so bile zime bolj mile.«

Janez je postal naenkrat zanimiv in ga niso pustili.

»Ko je tako dolgčas! Ostanite! Saj lahko tu spite. Pa tako ni varno ponoči hoditi čez goro.«

Pepa se je odpravila zvonit.

»Sama ne grem. Lojze, nocoj moraš iti z menoj, pa vzemi s seboj kako batino!«

»Vas bom pa jaz spremil, ko imam puško.«

»Pa pojdimo vsi trije.«

Zunaj je naletaval sneg in zametaval razširjena pota.

Ko so se dvignili na vrh do kapele sv. Jurija, ju je Janez opozoril.

»Posluhnimo v goro, če jih bomo slišali.«

Nastavili so vsi trije ušesa vetru in molčali.

»Slišite?« ju je Janez pozval. »Pod Špičkom se oglaša. Zver je menda gladna.«

Pepa se je oklenila Lojzeta in tarnala. Volk se je oglašal še in še.

Vrvi so bile premrzle in gladke.

»Bom jaz z velikim,« se je ponudil Janez. »Lojze, ti pa malega primi!«

V lini zgoraj nad vrati se je nekaj zganilo, zavreščaio kakor sova in utihnilo. Pa se je oglasilo znova, ko sta onadva popustila vrvi. Pepa je treščila ob zid in jecnila, kakor da bi jo božje zadelo. Janez je bil v hipu pri njej.

»Nič ni. Sova je zašla v lino, pa jo mrazi.« Skočil je na prizidek in segel z roko v lino.

»Ne, da te ne bo!« je zaprosil Lojze.

»Jo že imam!« je vzkliknil veselo Janez in vrgel mrtvo sovo na tla v zvonišču. »Kaj pa je to?« je vzkliknil naenkrat in ostal na prizidku. Težki koraki so bobneli po stropu in utihnili.

Zažvižgalo je, potem pa je bil molk kakor prej.

Pepa je medlela in klicala Marijo. Tudi Lojzeta je napolnil strah, da ga je treslo. Še Janez se je čudil.

»To je čudno.« Prijel je Pepo čez križ in jo napol nesel pod breg, Lojze se je kar prevalil po snegu navzdol.

»Straši!« je vpila Pepa. »Straši!« Lojze se je sesedel za mizo ves prebledel.

»Kaj vam je? Ali so vas volkovi?« je zaskrbelo Lenčko.

»Ne volkovi, nekaj drugega je. Kje je Miha?«

»Pri hlevih zapira. Kaj je, za božjo voljo?«

Miha je otresel sneg ob pragu s čevljev in godrnjal :

»Kako ste pa nocoj zvonili? Se vidi, da ste bili trije, zvona sta pa samo dva.«

»Hajdi, Miha, greva k cerkvi. Ni varno kar tako pustiti, da kdo monštrance ne odnese!«

»Kaj?« je zakričal Miha in pograbil sekiro. Bežala sta na vso moč k cerkvi.

»Kje je kdo?« se je hrustil Miha. »Odmah ga!« Tolkel je po hrastovem deblu, da je odmevalo daleč naokoli. Janez je svetil okoli cerkve, odprl cerkev in vse pregledal po kotih, ako se je tat kam skril. Konec iskanja je bil, da ni bilo nikogar. Janez je vzel mrtvo sovo, vstrelil v zrak in dejal:

»Pregnali smo ga. Bil pa je nekdo, bogve s kakšnimi nameni!«

Na Gorah vso noč niso spali. Janez je ostal pri njih in ugibali so sem in tje.

»Jaz pa vem, da ni bil živ človek! Oče so bili, oče, ki pomoči prosijo. Miha, za mašo bo treba dati. Zvonila jaz ne bom več!« Pepa še ni doživela toliko strahu naenkrat.

»Človek je bil. Paziti bo treba, Miha.«

Janez je zjutraj odšel, še prej ko se je delal dan. Preiskali so na vse strani, če bi vodili kaki sledovi, pa ni bilo ničesar opaziti. Tudi na podstrešju je ležalo vse neizpremenjeno. Vse to je Pepo še bolj potrdilo v veri, da v cerkvi straši.

Pavle je prišel še predpoldne, da bi kaj več zvedel o strahovih.

»Sinoči je bil Janez pri vas,« je pozdravil Lenčko.

»Kako ti to veš? Ponoči je prišel, ponoči je odšel. Kaj si ga videl?«

»A, ne. Pa vem,« in se je skrivnostno smejal. Lenčki je bilo preneumno, da bi ga še dalje spraševala.

Na Gorah so bili volkovi in strahovi ...

Grunt.

Pepe in Janez sta se prebudila na kozolcu že kesno popoldne. Trgovec se je skobacal čez mrvo, ki je dišala po vročem poletju, poiskal steklenico in naredil požirek.

»Še teden dni me bo dolgčas jemal!«

»Samo teden dni? Saj je res. Jutri teden je Božič.« Zvijal se je, da mu je pokalo v sklepih. Razgrnil je slamo v strehi in pogledal za vremenom.

»Nebo se motno kisa. Jug bo zopet prinesel sneg.«

»Tako vreme bo še bolj pripravno. Vsa stvar je dobro pripravljena, kaj se ti zdi?« si je laskal Lah.

»Ti si od gada, Pepe. Samo teden dni je še časa.

Na Vrhunce bom moral radi grunta, kakor sva se domenila.«

»Seveda boš moral iti. Rečem ti: Miho vzami s seboj in pred njim razgrni denar! To bo zazeval stari škrtavec! Rad bi bil zraven. Pa ne smem, ker me že mesec dni ni v teh krajih in bom šele čez mesec zopet prost.«

Janez se je oblačil.

»Lase si popravi in brke, ko greš na oglede. Jaz vem, da greš in ne zastonj. Koga pa še ni denar preobrnil ?

»Ne vem,« je odkimal Janez, a godilo mu je vseeno Pepetovo govorjenje.

»Kaj tisto sovo so že natlačili? Pravil si mi, da jo kani Lojze.«

Janezu se je ob spominu na sovo veselo razpotegnil obraz. »Tista je bila dobra. Res da! Pa kje si živo sovo vlovil?« Lah se je razpletel v pripovedovanje :

»Zanko sem naredil in jo obesil pred šupljo v onem hrastu. Prejšnji večer je sova vriskala na njem. Potem sem mirno spal in se nisem dal motiti. Ko se je do dobra zvečerilo, me je potegnilo. Ujela se je. Zdaj bo vsak sum izključen na naju. Mene ni v teh krajih, ti pa uživaš sedaj vse spoštovanje in zaupanje. Drugo te ne bo izdalo, le sebe se boj! Človek je sebi največji sovražnik. Pazi na svoj obraz, na roke, besede in glas.«

Janez si je nataknil klobuk na glavo in počepnil na lestvo.

»Adijo!« je zaklical prijatelju, ki se je zopet zaril v krmo, da bi spal.

Na Gorah so ga veselo sprejeli.

»Miha, bi šel z menoj na kupčijo?«

»Kam ?«

Janez se je naredil skromnega.

»Tisti gruntec bi si rad kupil na Vrhuncah. Človek je le rad, če ima kaj svojega. Nekaj sem si prihranil zadnja leta in bi kar vtaknil v zemljo.«

Miha je zazeval od presenečenja:

»Tisto kmetijo greš pogajat. Na Vrhuncah je grunt, ne kočarija. Treba bo šteti.« In je računal po svoje. »Več je bo zemlje kot naše. Osem glav lahko rediš in še konja.«

Janezu je bilo po godu, da mu je tako dobro uspelo.

»Radi denarja se ne bojim. Če ne bo mojega zadosti, pa ga dobim od graščine na posodo, da bom odslužil. Ne mudi se mi res še ne, ali take prilike ne bi rad izpustil, ker sem vedno želel, da bi se naselil kje v bližini Gor.«

Miho je imelo:

»Glej ga hudirja! Pa sem mislil, da je suh. Zdaj ti pa računa na kmetijo na Vrhuncah. Je to čudno! Da ima toliko denarja.«

Janez ga je uverjal še dalje:

»Navadno mislijo, da pri graščini slabo plačujejo, pa ne. Dajo od rok in si lahko prihraniš, če vsega ne zapraviš.«

»Vidiš ga hudimana. Zato ti je Janez tako škrtal zadnje mesece. Lenčka ni mislila slabo.«

Zarila sta se v pot, ki je vodila med visokim skladovjem snega.

»Da boš za mene govoril, Miha, ko se bolj razumeš na grunt in na tako kupčijo.«

»Bom že, Janez!« Janez! Ime je šlo Mihi iz ust danes gladko in se mu je naenkrat priljubilo.

»Lovec Janez! Ali se to sliši lepo za uho!« si je mislil.

»Potem bomo pa sosedje!« de glasno.

Janez je hodil zložno in se veselil pri sebi:

»Lah pozna ljudi. Kako sem ugnal tega-le Miho. Sladek je ko med na jeziku!«

Ko sta pregledala hleve in svinjake, prehodila po hiši in se razgledala skozi okno na posestvo, so se začeli pogajati.

Janezu se je zdela cena nizka in se ni spustil v barantanje. Miha pa je pozabil, da bi moral vzpodbijati navzdol, ker ga je skrbela sama radovednost, koliko bo Janez takoj položil na mizo. Ta je segel z bahavo kretnjo po denarnico in naštel na mizo vso vsoto z malomarnim izrazom na obličju.

»Tako, Vrhniški. Zdaj je vse, kar stoji in giblje, moje. Daj roko. Miha, ti si pa priča!«

Mihi je vzelo presenečenje dar govora. Poželjivo je zrl v kup novih denarjev, ki so ležali na mizi.

»Če bi bili moji ...!« Lakomnost ga je prijela, da bi najrajši kar segel, stisnil tolarje in jih porinil v žep.

Spili so likof, potem sta pa z Miho še enkrat pregledala vso bogatijo.

»Da ne bo kaj zginilo med tem časom, dokler je še stari gospodar tu. Dolgo ga ne bom pustil. Po Novem letu se oženim in se spravim na svoje.«

Zdaj se je Mihi posvetilo:

»Zdaj bo treba omleti, ko je vode ...«

Ko sta se vračala mimo Osojnikovega križa, se je prihulil k njemu in ga toplo pobaral:

»Z Lenčko sta imela besede ...«

Janez je že slutil, kam meri.

»Pa me ne mara ...«

Miha se je razbesnel v sveti jezi:

»Ona da te ne mara ? Kdo je pa to iztisnil! Vedno je bila za tebe. Kako te je hvalila! Da si lep, pameten ... Pa Pepa! Za svetnika te ima. O, če ti je za Lenčko, potem kar brez skrbi pridi! Denarja res ...« je, hotel napeljati še vodo na svoj mlin.

»Ga ne rabim. Naravnost: nočem ga. Jaz bom vzel Lenčko, ker jo imam rad.«

Mihi se je topilo srce od dobrote.

Lenčka je vse lepo pripravila, da bi se dobro imeli na sveti večer. Lojze je postavil jaselce v kot in obil steno s smrečjem, ki je bogatelo na veskih.

Ravno so molili, ko je lovec prišel. Pokleknil je v kot in molil ž njimi do konca.

Na mizi so ležali svetonočni sadeži. Povesno prediva, jabolka, lešniki in orehi.

»Vsako leto nas bo manj. Mare manjka nocoj, drugo leto še Lenčke ne bo več.« Pepa je potožila kakor iz navade, ko so odmolili.

»Jej, Janez!« je ponujala Lenčka.

Ni se branil, pot ga je bila res ulaknila.

Ob različnih pripovestih je gineval večer. Pepa je najrajši imela pogovor o strahovih. Janez je znal kakor lovci sploh mnogo takih povesti.

»Miha, kaj si plačal mašo za očetom?« je zaskrbelo Pepo.

»Bom že!« je zabrundal Miha.

»Saj takrat v cerkvi ni strašila očetova duša. Cel človek z grdimi nakanami je bil.«

Pepa še vedno ni verjela.

Pri fari je zapel zvon in zavabil k polnočnici.

»Živini bo treba položiti,« je rekla Pepa, »in z vodo poškropiti po hiši. Miha, ti si gospodar. Lani so še oče.«

Miha je zajel prgišče blagoslovljene vode in poškropil po izbah. Vse to je naredil malomarno, kakor iz nadležnosti, ker pač mora biti.

»Glejte ga, kakšen je! Nič ne spoštuje svetih stvari.« Pepa je godla in se spravljala z zapečka.

»Kdo bo ostal doma?«

»Če greste vsi drugi, bom pa jaz. Vem, da me bo strah, pa vseeno.«

Miha je šel v hlev in dal živini mrve, da bi tudi ta občutila svetost noči.

Potem so se napotili vsi, tudi Janez, k fari k polnočnici. Od vseh strani so se pomikale luči in metale medenobarvne soje na snežne ravni. Slišati je bilo vriske in pesmi. Janez je dvoril Lenčici in zažigal baklje ter jih metal v zrak. Zaukal je, da je odjeknilo od Rožce in od Katarinskih hribov na Hrvaškem.

Pri cerkvi je mrgolelo ljudi. Ženske so se rinile v cerkev, možki so ostajali zunaj. Janez je pustil Lenčko in se umaknil iz gneče za hleve in izginil v hosto proti Goram.

Sveta tišina je napolnila dolino, le od daleč so srebrneli zvonovi – – –

Prijel je za vrv, se potegnil po njej do strehe. Z železom je dvignil kovinasto ploščo na strehi in zlezel previdno v notranjost. Užgal je svetilko in stopal preračunano po stopnicah čez kor navzdol v cerkev.

Stal je pred oltarjem ...

Drget za drgetom spreletava njegovo telo in zobje mu treskajo skupaj in šklepetajo.

Zdaj se odloča ... Tisoč misli mu napolni dušo. Tisoč čustev mu sili iz srca. Groznih, da mu sapa pojema. »Zdaj ... Trenotek ... dva ... tri ... in bo vsega konec. Poslej ostane še samo eno: sreča! To hočeš!...« Kakor da bi mu Lah šepetal v sladki svoji govorici. Kri se mu razburjeno, veselo zažene po žilah ...

»Zdaj!«

Vratca božje hišice zaškripljejo, zarska pila in ... razodene se bleščeča svetloba. Roke mu upadejo, vse telo polije smrtnomrzel pot ... Stoji pred Bogom ... V možganih se mu vrtinčijo in kupičijo podobe Boga grozečega in kaznujočega ... Omahuje, ne upa stegniti roke ...

»Nočeš sreče? Primi to zlato kovino... Ne upaš? Bojazljivec! Stegni roko! ... Za vsem tem te čaka sreča! Lenčka!« Ni več premišljal. V mrzlični naglici je razgrnil vrečo, segel, zagrabil in vrgel v praznino vreče in še enkrat in še enkrat ...

Po isti poti je zopet izlezel. Zunaj je snežilo na drobno. Pes ga je oblajal pri hiši; podražil ga je nalašč, da ga ne bi spoznal in umolknil. Pot je bila naporna, ker je bilo treba hiteti. Hotel je kreniti vstran od velikega tira, pa mu je vpadlo, da ne bi bilo dobro; sledili bi lahko po sledovih. Ko se je tir spojil z belo cesto, ni vedel kam. Po cesti nadaljevati pot ne bi bilo varno, druge steze pa ni bilo nobene. Na mostovžu se mu je zasvitalo. Skočil je v potok in brodil po njem. Zledenela voda mu je pronicala v čevlje in ga mrazila. Ko se je potok izlil v Sotlo, ga je zopet pogrelo. Lah je čakal na oni strani. Moral je planiti v Sotlo in jo preplavati. Ves je bil moker in prezebel. Onstran reke pa se je zaril v sneg, ki je še ležal v celem. Ozrl se je, ko je bil v sredi selca, po lučki. Ni bila več daleč. Vrgel se je z novo močjo in gazil preko bele ravnine. Moči so mu pešale in strašil se je, da bi omagal.

Srečno je dospel.

»Janez, opravljeno, kaj ne?«

Lovec je spustil vrečo v sneg in vrgel vrhnjo obleko raz sebe. Oblekel je ono, ki jo je prinesel Lah.

»Je bilo hudo? Pot je nerodna.«

Od Janeza ni bilo besede, dokler se ni oblekel.

»Tu imaš! Denar mi odštej!«

Lah je pregledal vsebino vreče in mu stisnil nekaj denarja.

»Dosti imaš.«

Janez ga je ostavil brez besede in hitel proti fari. Orgle so plale v blagoslovljenih sozvočjih in pevke so vriskale:

»Sveta noč ... sveta noč ... sveta noč ...« Potem je zazvonilo srebrno izpred oltarja in ljudje so pokleknili.

»Blagoslov bo.« Nevidna sila je tiščala tudi njega navzdol. Začutil je pezo na sebi, kakor da bi nosil težko butaro drv. Ves je bil razgret, čeprav je mrzlo velo.

Ko so se usuli fantje iz svetišča, se je odtrgal od stene in se pomešal med nje, da so vsi mislili, da je bil ves čas v cerkvi. Naglo se je spustil v pogovor le toliko, da jih je opozoril nase. Vse je delal po načrtu.

Da se mora z gorskimi sniti, je vedel. Popravil si je lase in si obrisal poten obraz. Ko so zažarele luči po cesti in so se oglasili dekličji smehi in fantovski vriski, mu je odleglo in zopet je bil močen. Zasmejal se je pri sebi, ko se je razmislil:

»Zdaj pride sama sreča. Lenčka je moja nevesta.«

Poiskala sta se. Toplo ji je stisnil roko in ji ponagajal:

»Si kaj molila za me?«

»Sem. Ti pa menda nič za mene.«

V srcu se mu je oživil črv in grizel. Čudil pa se je, kako se z lahkoto na zunaj pretvarja.

»Sem molil. Ti me imaš za hudo slabega.«

Tako se je raztresal v pogovoru z njo vso pot.

Za njima pa je stopal Pavle sam ...

»Srečna sta!« Ta zavest ga je bolela.

Pepa jih je pozdravila z nerazumljivim vpitjem. Janez je dobro vedel, kaj bo povedala.

»Nekdo je bil. Pes se je gnal. Toliko da se ni z verige utrgal. Morda volkovi.«

Janez je pograbil puško v hipu.

»Miha, Lojz, pojdimo brž!«

Pri hlevu ni bilo nikogar, živina je ležala in mirno preživljala. Teliček v kotu je zabecal in zopet onemel.

»Tu ni bilo nikogar.«

»Menda se je Pepi samo zdelo. Strah ima velike oči,« je godrnjal Miha, ki mu ni bilo za ponočen lov.

»Kaj pa, če je kdo v cerkvi ...«

Janez je zdivjal, prej ko je mogel Lojze dogovoriti. Onadva za njim.

Na zvonišču ni bilo nič posebnega, vrata so molčala trdo zaklenjena.

»Mogoče je na podstrešju.«

Miha je snel vrata s tečajev, kar je znal samo on. Janez je posvetil in razodelo se jim je razdejanje.

»Pokradeno!«

»Kelih, monštranca!«

»Jezus ...!«

Pepa je omedlela. Lenčka se je zgrozila. Doživeli so vsi strašno jutro. Pepa je jokala, kakor ob smrti očetovi in tudi Janez se je solzil. V tem joku je bilo mnogo resničnega.

Na sveti dan je zvedela cela domača fara in še tri druge za strašen zločin, za božji rop. Prihajali so ljudje, si ogledovat razdejanje. Tudi Pavle je prišel.

Sled.

Janez je bil prepričan, da ni pustil za seboj nobene sledi, ki bi ga mogla izdati, a se je varal.

Izdala ga je malenkostna sled.

Pavle se je na sveti dan priklatil na Gore kakor slučajno. Lojzeta je dobil v kolarnici in ga je zapletel v pogovor.

»Kaj ste že našli tata?«

Lojze je žalosten odkimal:

»Sam Bog ve, kdo je to bil!«

Pavle pa je tiščal vanj, da je pozvedel vse, kar ga je zanimalo.

Okoli cerkve so vodili različni sledovi. Pavle se je pripognil in meril vsako sled s točnimi in dolgimi pogledi. Janezove sledi je odkrival s čudovito naglico.

»Ta je njegova. Ona vodi navzgor, tale navzdol. Tale je čisto pri zidu. Tudi Janezova.« Pa iz vsega tega ni sledilo nič.

Ko je dobil ključ, je splezal na podstrešje. Tu ga je ovirala pri raziskovanju tema. Posvetil si je s stresko in pokleknil na tla.

»Tu je torej strašilo. Nobenega znamenja ne najdem, ko leži vse tako razmetano.« Stikal je naprej in se premikal na kolenih po stropu, ki je rastel v obok. Tam ob robu je bila deska. Približal se je še njej in jo pri svetlobi pogledal.

»Kaj je to?« Potipal je in se razveselil.

»Mokro. Tu je nocoj nekdo hodil.« Premaknil, se je še vstran in znova posvetil.

»Sled!« je vzkliknil ob najdenju. »Tu je stopil z mokrim čevljem.« Ko je še bolj točno preiskal mokri odtis podplata, je razločil tudi odtise žebljev. Tedaj ga je prijela strast detektiva in s prstom je štel na podplatu žeblje in iskal obliko, v kateri so bili nabiti.

»Na sredini so trije. V eni vrsti trije. Srednji je bil večji.« Tedaj je vedel, da je sled Janezova. Nalašč mu je bil na škornjice nabil tri žeblje na sredo podplata, kakor nobenemu drugemu, da bi lahko točno uganil, kam in kod hodi.

Satansko veselje se mu je sililo ob tem najdenju. Izginil je z Gor in ni nikomur omenil, kaj je odkril.

Janeza in Lenčko so oklicali enkrat za dvakrat. Govoric je bilo mnogo in razgovarjali so Lenčko: češ, da je očeta ubil, da je zapravijivec in pijanec. Ona ni hotela niti poslušati takih ogovorov in je želela, da bi skoro minili ti dnevi pred poroko. Pripravljali so na široko, ker so se hoteli postaviti. Janez je prihajal pogosto na večer in nihče ni doznal na njem kake izpremembe, čeprav ga jo morila v duši črna zavest greha. Dobro je igral. Sebe pa je tolažil:

»To bo vse minilo, ko bova zvezana. Potem pride sreča.«

Tako je kazalo vse na najboljše. Gorski Miha je s težavo čakal poročnega dneva, ker se je bal, da bi se sicer še kaj v njegovo škodo predrugačilo.

Bilo je že zadnje dni pred dnevom veselja, ko je Pavle poiskal Lenčko. Njegov prihod jo je navdal z neprijetno slutnjo. Saj je vedela, da jo ljubi. Pustila je delo na mizi in ga pogledala v obraz. Čuden smeh in zagoneten izraz je našla v njem.

»Kaj bo novega, Pavle.«

Sikajoče se je nasmejal. Takega ga še ni videla. Do danes ga je poznala kot plahega, prosečega fanta, ki ni bil zmožen nobene hinavščine.

»V nedeljo bom streljal tebi v čast,« je začel tako, da je lahko uganila, da ne misli resno. Prislonil se je k steni in meril z očmi ostro v kot. Precej časa je stal, da se je Lenčki nerodno zdelo, a ni mogla pogoditi prave besede, da bi prekinila molk. S pogledom je poiskala njegove oči in milo se ji je storilo. Solze so se mu kradle iz njih. Dočutila je globino njegove boli po sebi in pozabila na obraz, ki ga je imel, ko je vstopil. Hotela ga je potolažiti:

»Zakaj jočeš, Pavle?« Glas ji je zvenel toplo in proseče. On je požrl solze in nagrdil lice:

»Lenčka ti ne smeš biti Janezova!« je zatrdil in pogledal vstran. Lenčka je vztrepetala, ker je slutila, da bo planilo iz njega zdaj nekaj, kar jo bo zabolelo. Nežna vlakenca njene duše so se vznemirila.

»Pavle, bodi dober! Saj ga ne jemljem, da bi koga drugega žalostila. Za srečo gre.«

Zagrizel je zobe v spodnjo ustnico, da je posinela.

»Ti misliš, da greš v srečo, a padaš v morje nesreče.«

»Zdaj!« je vzkipelo in zavrelo po njej.

»Kako se rešiti njegove besede?« je kljuvalo v njenih možganih.

On pa je neusmiljeno udaril:

»Janez je ubijalec in — tat, cerkveni tat ...«

Utihnil je, kakor da bi mu v hipu pest porinil v usta.

Lenčka je osupnila prvi hip, potem je zakričala iz duše:

»Lažeš, lažeš. On ni ...« Ni mogla izgovoriti.

»Očeta ti je ubil, ti boš pa njegova žena. Ali te ne bo zabolelo vedno, kadar se te bo z roko dotaknil? S tisto roko, ki je očeta —« Pomaknil se je k vratom in se obrnil.

»Ni res! Ni ...!« je ponavljala ona. »Pavle, ti me hočeš narediti nesrečno.«

»Janez je tat. Monštranco in kelih na Gorah je ukradel on!« je vrgel vanjo.

Lenčki se je zdelo, kakor da bi jo koščena roka pograbila, stisnila za vrat in jo tiščala k tlom. Oni pa je nadaljeval v jezi in togoti nebrzdano:

»Sled sem našel, sled, ki je gotova, kot je Bog v nebesih. Verjemi, če hočeš! Grunt je kupil za ukraden denar, Bogu ukraden!«

»Nehaj, nehaj, Pavle in ne ubij me!«

V tem trenutku je začutil ljubezen do nje in se je pobral.

Lenčka je mislila in se prepričevala:

»Saj ni mogoče! Z nami je šel k polnočnici, z nami se je vrnil.«

Verjela je v njegovo nedolžnost. Ali vedno in vedno jo je bodel dvom:

»Kaj pa če je Pavle le našel sled?« A že v prihodnjem hipu se je kesala:

»Saj ni mogoče. Z nami je bil.« 

Tiste dni je hudo trpela, a močna je bila njena vera v Janeza. Ko je prišel, pa se mu je umaknila, da ne bi morda našel sence dvoma v njenem obrazu. Izbegavanje je prevzelo tudi Janeza.

»Kaj, če že ve?« je velel moreč glas.

V boli sta se izogibala eden drugega in čakala, da bi vse to brž minilo, da bi ostala potem za njiju sama ljubezen, ki je sreča.

Nevesta.

V soboto zvečer so se zbrali fantje in dekleta pri gorski nevesti na »krancelj«. Godca sta igrala na vso sapo dolgo v noč, ko je zunaj razsajal silen vihar. Sneg je premetavalo po zraku in kupičilo ga je na nekatera mesta, da se je zdelo po ravnini ob Sotli kakor v poletju, ko krmo splastijo.

Lenčka je s strahom, ki ga še dosedaj ni poznala, pričakovala zadnji dan svojega deklištva.

»Da bi brž bilo jutro!« si je želela. Fantje so jo vabili na ples, pa se nobenemu ni odzvala, kar so ji zamerili, ker bi kot nevesta zadnji večer morala plesati. Taka je bila navada. Ženina ni bilo na Gore, ker mu je Lenčka po Lojzki namignila, da je boljše, če ne pride.

Posvetna zabava je motila Pepo v zbranosti in zato se je umaknila. Tako je bila oslabela od jesenskega dela, še bolj pa po zadnjih razburljivih dogodkih. Z Lojzetom sta otožno kramljala zase in se nista brigala za družbo, ki se je razživljala v pesmi in plesu.

»Da bi le bila srečna! Naša Lenčka!«

Lojze je pomolčal in pripomnil čez čas, kakor da bi se prebudil iz svojih misli:

»Čudno, da Pavleta ni nocoj.«

Pavleta res ni bilo, Tončka pa je prišla.

»Nalašč grem!« si je lagala, a v resnici ji je bilo za Miho. Ta ji je rekel malo besed kar med drugimi in se zopet odstranil:

»Da si ne bo kaj mislila, reva!«

Bučno slavje je nehalo, ko je šlo v jutro. Vihar je utihnil in nebo se je v prvem dnevu zjasnilo. Zrak je bil čist in svetel od sonca, ki je krvavo žarelo nad Sv. Ano onstran Sotle. Lojze je doživel to jutro. Položil je živini, prislonil koš k steni staje in sedel nanj. Ni mogel odmakniti oči od mavričnobarvnih ravnin, ki so se širile do Medvednice. Začarani svati, okameneli spomeniki na trati zgoraj cerkve sv. Ane, so gledali iz bele snežne podlage. Cela Medvedova gora je bila kakor vodni val velikega razpenjenega morja. In vanj se je sonce kakor potopilo, krvavo rdeče sonce ...

»Tam nekje je Mara. Tam v tistem soncu, ki je kakor sama sreča.«

On sam ni hrepenel, da bi bil tam doli. Dovolj mu je bilo, da je gledal to lepoto, ki je ni človek ustvaril.

»Srečo daje Bog, kakor vse.«

Lenčka je prilezla od maše trudna, ker je bila pot polzka. Dolgočasilo jo je vse: poročna obleka in venec, dom in ljudje. Zaželela si je, da bi bila sama. Spustila se je k hlevom in naletela na Lojzeta, ki je hrepeneče zrl v jutro, ki se je razpelo na ravnini in v gori.

»Lojz!« Toplo je zapel njen zvok.

Vzdramil se je in videl, da je sestra.

»Poglej Lenčka, kako je lepo jutro!«

Zadivila se je.

»To je lepše kot gostija,« se je posmejal.

»Kaj misliš, da bi bilo boljše, da se ne bi?«

»Nič ne mislim. Vem samo, da je prijetno sedeti pred hlevom in gledati v sonce. Ali pa drugekrati poslušati volkove in strmeti, ko se rušijo snežni plazovi.«

Zbudila se je v njegovo otroško veselost in nejasno besedilo čutila, da je vkljub bratstvu daleč od nje, da nejasno besedilo more razumeti.

»Lenčka, nocoj pride tvoja sreča.«

Odkimala je.

»Ah, ne vem ... človek misli, da je že čisto pri njej, pa se moti včasih.«

»Pusti žalost! Če že srečna ne boš, na večno nesrečna tudi ne. S tem se tolaži!«

Že dopoldne so se začeli obirati svatje in tete.

Pili so in kramljali med sabo v malce slovesnem tonu. Počasi so se rahlo napili in začeli govoriti v različnih jezikih.

»Nevesta je lepa. Take ne pomnim že dolgo!« je hvalil starejši svat.

»Pa fant je tudi čeden po postavi. Oči ima, da bi zid s pogledom predrl. Samo drugače ...«, je vedela teta in namigavala. Nekatere izkušene ženice so se spravile okoli Lenčke in jo obsipavale z nasveti, ki so izhajali iz vere v vraže in čarovnije. Lenčka je napol poslušala in se napravljala.

Janez ni imel nobenih sorodnikov. Povabil je le nekaj fantov in dve starejši ženski. Po nevesto je prišel v zgodnjem popoldnevu, ker se mu je strašno mudilo.

Dekan Jakob Gietler se je potrudil in dospel vkljub slabi poti na Gore, ker so tako hoteli. Za njim se je priteplo še več radovednih zijal.

Ko je stala na pragu, se je polastila Lenčke slabost in trudnost. Ko so odigrali godci slovo, je morala stopiti s praga in kreniti proti cerkvi. Šla je skoro nerada. Svatje so noreli in uganjali burke, ker so bili pijani. Janez je bil slovesno resen in čudovito lep v črni obleki. Boleče poteze so dajale obrazu še posebno zanimivost. Lenčka je opazila, kako je lep, a je ni ganilo. Slutnje ji niso dale miru ...

Zvonovi svetogorski so slovesno zadoneli čez bele gore in bregove.

»Naj vedo vsi, da se naša Lenčka moži!« se je gnal Lojze in bil z zvonovi. Opojnost je udarjala iz njega, ki ni bila žalost in ne veselje.

Ženin in nevesta sta zrla v oltar. Janez je mislil še vedno, da bo prenesel bližino njegovo, pa ga je že ob prvem pogledu začelo tresti in zebsti. Lenčko je objel obup in nehote ji je padla v glavo Pavletova obdolžitev:

»Tat je, cerkveni tat! ... Ubijalec očetov.«

Oba sta upirala zabodeno oči v svečnike, da se ne bi našla njuna pogleda.

»Da bi minilo skoraj!« sta želela, a kratek nagovor dekanov se je zdel neskončno dolg.

Njegove izbrane besede so ju bičale.

Pri vratih je slonel Pavle in jokal ...

Po cerkvi je šel rahel šepet:

»Kako sta lepa!«

»Kako sta srečna!«

Župnik je nagovoril ženina:

»... Reci: da!«

»Zdaj!« je vpilo v njem. Zahlastal je za besedo in sunil s silo iz sebe:

»Da!«

V Lenčkini glavi se je zavrhnelo. Pogled se je odtrgal iz oči in skočil na Janeza: roka se mu je tresla kakor šiba na vodi, obraz mu je bledel in težke znojne kaplje so mu polzele po licu ...

V Lenčkini duši je zakričalo. V možganih jo je udarilo, da se je onesvestila in se zgrudila kakor mrtva ...

Po cerkvi je šlo trenje, duše je spreletel mraz ...

Janez je stal okoren in trd kakor iz žice in se ni pripognil, da bi nevesto pobral.

Dekanu, sivemu očetovskemu starcu, se je potemnilo čelo. Stopil je s pred oltarja in se sklonil k Lenčki. Šele tedaj so se zganili svatje in tete.

Cerkev pa je trepetala v strahu. Tu in tam se je slišalo ihtenje, polglasno vpitje in vzdihovanje.

Odleglo ji je in je vstala.

»Ti je še slabo, Lenčka!« jo je dramil skrbni dekanov glas.

»Ne več. Le sanja se mi ...«

Po cerkvi se je stišilo, da bi slišal bitje srca.

»Kaj se ti je sanjalo?«

Janez je nemel in padal v sebi ves zgreznjen in prepaden.

»Sanjalo se mi je, da ... Boga sem videla … V beli obleki ... Monštrance ni bilo ...«

»Joj!« se je utrgalo v cerkvi. »Blede se ji …«

Nihče ni našel besede v nemirnem drgetanju.

Tedaj se je Lenčka zavedla in zavpila, da je slišala vsa cerkev.

»Ne, nič se mi ni sanjalo. Vse vem, vse vem ...«

Dekan je vprašal njo, da bi se mučnost dogodka polegla.

»... Reci: da!«

Ni ji dalo, da bi odprla usta. Oči so ji obvisele na Janezu. Začutil jih je na sebi, nedolžne in izprašujoče. Ni vzdržal. Obrnil se je, se zagnal po cerkvi ven in izginil v dolino ...

Molk in tišina. Potem vzkrik in padec.

Pri vratih je zajokal Pavle naglas.

Lenčko so spravili v posteljo in poslali po padarja v Kozje. Svatje in tete, vsi trezni, so se razhajali pobiti bolj, kot če bi vso noč prečuli pri vinu.

»Na taki gostiji še nisem bil!« so zatrjevali vsi.

Lenčka se je borila s trpljenjem ...

DRUGI DEL

Lov na volkove.

Erazem Tatenbach in žena Ana sta preživljala praznike navadno na gradu Bizeljskem. Ana je bila še mlada, pobožna in dobra. Reveži in cerkve so prejele mnogo darov iz njenih rok. Ni ji bilo za šumno življenje v Račah in Mariboru in zato se je rajši mudila na gradovih v Podčetrtku ali na Biželjskem.

Za Božič je prispelo mnogo gostov na grad, kamor jih je povabil grof Erazem. Od Bizeljskega so se širile proti svetim Goram in še dalje obsežne šume. Lovci so z veseljem hodili na lov vanje, ker so bile bogate na divjačini. Glas, da so v gorah volkovi, jih je navdal vse z lovsko strastjo. Poslali so po Janeza, podsrečkega lovca, češ da pozna gozdove in pota in bi jih lahko vodil, še ko so ga našli, se je izgovarjal. Končno se je vdal in prispel v torek opoldne na bizeljski grad. Konji, osedlani in pripravljeni na naporno pot, so ga pozdravili s hrzanjem.

Gospoda ga je sprejela z veliko radostjo, on pa se je držal čemerno, kakor da bi mu za ves svet ne bilo.

Še pred poldnem so zajahali. Grof Thurn je kazal posebno korajžo in je zajezdil prvi mogočnega belca.

»Dober je, mrha!« Udaril ga je po plečih in zdirjal po snegu, ki je segal do kolen. Grofica Ana in sin Anton sta ravnala bolj oprezno. Spremljali so ju hlapci, oboroženi s svetilkami, nahrbtniki in dolgimi drogovi. Konji so se gnali preko Vrhunc in Javorja na Presko. Ježa je bila zabavna in lepa. Sneg se je belil z rahlo rdečico nadahjen. Po nebesnem svodu nad Gorami so se razprle krvavo žareče proge in metale škrlaten blesk na ravni in bregove, strehe hiš in stolpove. Lovci so uživali v lepoti, ki jim je razodela, ko so dosegli vrh Orliškega brega nad Podsredo.

»Snežilo bo,« so uganili hlapci in motrili nebo. Konji so hrzali in sopli v ostrem zraku rezko in globoko.

»V zraku se mehča. Mraz bo kmalu popustil,« je dejal veliki hlapec grofu Erazmu, ki se je na to zasmejal:

»Lov bo še bolj zanimiv. Luči imamo seboj, da bomo pot nazaj gotovo našli.«

Na Pustem vrhu so se razgledali po Posavju in Urvaldu, nato pa krenili h gostilni na Preski.

»Tu so sledovi!« Psi so se ustavljali in nosljali po zraku. Hlapec je skočil s konja in sledil.

»Sledovi so pasji. Pes je moral iti za človekom, ker je sled po tiru vidna.«

Janez se je spomnil, da ni danes še nihče mogel iti po tej poti razen njega. Pasji sledovi so ga vznemirili.

»Z menoj ni bilo psa!«

Vdal se je in zaključil v sebi.

»Zdaj je vseeno! Ona ve vse.« Po ušesih so mu zabrnele besede lažnjivega Laha:

»Človek je sebi največji sovražnik!«

Janez je svojo usodo že zaključil in za to mu ni bilo več za razmišljanje. Spoznal je svoj greh, a ga ni zasovražil. Zasovražil je samo sebe.

Premaknil se je na konju in pogledal pred se. Pred gostilno so lovci razjahali in privezali konje v parno, ker v hlevu ni bilo prostora. Nato so se utaborili v krčmi, da bi se odpočili in najedli.

Popoldan je žrla noč, ki je padala na zemljo.

»Menim, da bomo morali začeti z lovom, dokler se dodobra ne zvečeri. V dolino moramo priti še za dneva, brez svetilk, da nas zver ne opazi. Kje je Janez?« Lovci so se spogledovali in videli, da ga ni.

»Zunaj sedi in vas čaka. Pravi, da ne gre notri.«

»Čuden je!« se je namrdnil Thurn in vstal.

Nebo se je oblačilo s težkimi meglami in naglo so se zavijali bregovi v temo.

V hitrih skokih so zdrknili v dolino.

Ura je bila komaj štiri popoldne, a lozo je že napolnila gosta tema. Gospo Ano je prestrašila temna praznina in se je oklenila grofa Thurna.

»Meni je tako tesno, kakor če bi bila sama. Morda bi naredili bolje, če se vrnemo. Doživeli smo lep dan in žal bi nam bilo, če bi se zaključil s kako nesrečo. Moj Bog, jaz se tako bojim.«

»Gospa Ana, vi ste doživeli lep dan, mi ga nismo. Strastnemu lovcu je tudi krasen dan brez lova pust in prazen. Bojite se? Na mene se zanesite! Čuval vas bom pred vsako nevarnostjo.«

Tatenbach je odrejal:

»Razjašite vsi in privežite konje za smreko!«

Noč v gozdu jih je navdala s strastjo. Pripravili so si puške in svetilke in se namerili v hrib.

»Hlapci ostanejo pri konjih. Ana, ali greš z nami?«

Grof Thurn se je zavedal svoje obljube in se opravičeval :

»Gospa, z nami boste težko hodili. Sneg je visok nad koleno in se južni. Udiralo se bo in hoja bo naporna in nevarna. Če vas ni strah, pojezdite raje po dolini naprej na veliko pot. Tukaj sicer ni steze, a konj bo rad šel po potočni strugi, čeprav je lednata. Prehudo gladko ne bo. Snidemo se prav gotovo spodaj.«

Poklicali so Janeza, da bi jo spremil, a ni ga bilo nikjer.

»Čudnega vodnika imamo danes!« se je hudoval Thurn in pomignil velikemu hlapcu, naj se pripravi na pot z graščakinjo. Ostali hlapci so zakurili ogenj v najbolj gostem smrečju, odkopali sneg daleč naokrog in se greli.

Gospa Ana in hlapec sta jezdila po potoku eden za drugim molče. V dolini je vladala tišina, da se je slišalo razločno dihanje konj in čofotanje po snegu, ki je odpuščal. Hlapec je ugasnil luč in napel ušesa. Iz doline sta se dvignila na kolotečino proti Javorju in se polagoma vzpenjala na podnožje hribov ter zavila počasi nazaj proti dobravi.

Lajanje psov, ki jih je odvedla četa lovcev s seboj, se je slišalo iz daljave zamolklo, nerazločno. Hlapec je vneto prisluškoval in skušal dognati, kje se nahajajo.

»Menim, da so pod Špičkom, še daleč na zgornji strani.«

Ana je trepetala in se strašila teme, ki je polnila Dobravo, da je še konja motila in se je prestopal počasi, kakor da bi s kopitom iskal varnih tal pod seboj. Od časa do časa se je ustavil in zahrzal glasno, da je Ano pretreslo do mozga.

»Pes je tudi mrtev. Čudno, da se je zgubil.« Zavlekel je obe živali na kup h konju in posvetil, da bi spoznal, čigav je bil pes.

»Za Boga!« se mu je izvilo začudenje.

Grofico je dirnilo:

»Kaj je?«

Janez je pomolčal, potem pa odkimal:

»Nič. Pes je, kakor drugi. Samo: zdaj verjamem tudi jaz, da se je zgodil nocoj čudež in ne samo eden, dva sta se zgodila.«

Gospo je prevzelo:

»Kako to?«

Janez je preslišal vprašanje in se postavil h konju:

»Gospa, odjezdimo. Ni gotovo, da se bodo vračali lovci po dobravi. In čakati v tem mrazu in strahu ni prijetno.«

»Samo psa vzemimo s seboj, da ga dam nagačiti za spomin, kako me je Marija čudežno rešila smrti.«

»Gospa, oprostite, pes je moj in ga bom vzel sam v isti namen. V spomin, da me je Marija čudežno rešila smrti.«

Grofica se je čudila:

»Kako govorite. Ali so tudi vas napadli volkovi?«

Janez je pokimal kar tako in se pripravil.

»Tako strašne noči še nisem doživela. Da mi ni vpadla ta srečna misel, da sem poklicala Marijo, bi bila že mrtva. Zaobljubo sem naredila, da ji postavim cerkev novo na Gorah in to hočem in moram izpolniti. Ali ste tudi vi zaobljubo naredili?« Glas se ji je še vedno tresel.

»Ne ravno. Ampak hvaležnega se bom izkazal.«

Lovci so prihajali ravno z Javorja. Svetilke so obsvetljevale velike kolobarje, ki so se križali.

Hlapci so vriskali in peli.

»No, je ta lepa! Vriskajo in pojejo. Grof Thurn je sebičnež. Če bi bila šla z njimi, bi se mi najbrž ne primerila ta nesreča.«

Thurn je grofico viharno pozdravil:

»Kako sem vesel, milostljiva gospa. Sijajen lov. Tri zverine smo pobili.«

Grofica bi mu bila najrajši ostro odgovorila, a ga je rajši osramotila:

»Malenkost. Mi smo sami dve in psa, volkovi pa hlapca in konja in tudi mene bi bili, če ne bi bilo Marije, ki je čudež naredila, Janeza in njegovega psa.«

Thurn se je delal vznemirjenega in izražal sočutje:

»Oprostite, milostljiva gospa baronica, meni je neskončno žal.«

»Zdaj je to vseeno. Skrbite, da hlapca domov pripeljete ...«

Tatenbach je prebledel ob tej novici in iskal Janeza, da bi bolj točno poizvedel, kaj in kako se je dogodilo. A Janeza že ni bilo več.

»Thurn, ne zameri, ampak tvoj nasvet je bil vsega kriv. Zakaj si spustil konja, da so ga volkovi zasledovali! Ko jim je naš konj ušel, so pa napadli hlapca in Ano, ki sta bila slučajno v dolini.«

Thurnu ni bilo po volji, ker je bila ponižana njegova oholost in lovska spretnost:

»No, da. Krivda je na meni. Tako je navadno.«

Gospa Ana je v solzah pela zahvalo Mariji in premišljala, kako bo izpolnila svojo obljubo.

Janez pa je šel peš preko Javorja proti Podsredi. Ko je bil sam, je položil psa na tla in prižgal luč.

»Rolf!«

Več trenutkov je stal pred njim in ga nemo motril. Solze so mu zalile oči in polzele po pobočju.

Janezov grunt.

Janez je prebedel noč v premišljevanju. Kesal se je in sklenil storiti in popraviti vse, kar more.

Ko je prišel pred župnišče v Sv. Petru, ga je zopet prijela skušnjava in mu prigovarjala:

»Neumen si. Čemu greš k župniku? Izdal te bo. Saj še nihče ne ve. Nihče!«

Janezovo kesanje je bilo globoko in kes trden. Domislil se je pa res:

»Kako sem bil čuden. Mogoče pa Lenčka sploh ne ve. Bog ve, kaka slabost jo je vrgla v nesvest ... Pa če Lenčka ve ali ne, greh ostane ...«

Žlobudrava kuharica ga je prijela v lopi.

»Ho, da ste še vi enkrat prišli k nam. No, to je pa čudno! Menda še sploh niste bili tukaj!«

Obrisala si je roko v predpasnik in jo pomolila Janezu.

»Saj ne boste zamerili. Kaj ste vi ženin od gorske Lenčke? Saj ste. Recite, da ste.«

Janez je pomislil:

»Nisem.«

Ženska je zazijala:

»A? Da niste? E, bežite! Nalašč nočete povedati. Saj sem vas že videla večkrat. Boste vi meni povedali.«

»No, pa pravite, da še nisem bil tukaj! Kje so gospod dekan?«

»Tak ste vi! Oh, to je bilo nerodno. Pred faro, ki ne razume. Naš gospod so rekli, da ni nič čudnega. Jemnasta, je bilo meni hudo, ko sem slišala. Gorsko dekle imam tako strašno rada.«

»Kje so gospod?«

»Da, vzela se bosta? Menda pa že! Človek ste dober in postaven, a Lenčka tudi ni, da bi mimo nje po drugih gledali.«

Janez je postajal siten.

»Prosim vas, povejte vendar brž, katera je dekanova soba. Meni se mudi.«

Pa se je še ženska obregnila.

»Ah, kaj pa ne poveste, po kaj ste prišli in h komu!

V glavi imam sto misli in ne morem še te imeti. Tule je dekanova soba.« Držala je za kljuko in s spremenjenim glasom pobarala:

»Dejte no, kako je dekletu? Slabo, pravijo. Da ni v glavi čisto ... Meni je hudo, ko smo si znane.«

Janez jo je odrinil in odgovoril kratko:

»Nič ne vem. Nisem bil zgoraj.«

V možganih ga je zabolelo in je ponovil.

»Da ni v glavi čisto ...«

Dekan, star in ves bel po glavi, je sedel v naslonjaču in molil brevir. Ko je govoril, so mu trkali zobje skupaj in šklepetali. Bil je zelo učen in odlikovan od papeža z naslovom apostolskega protonotarja. Farani so ga ljubili kot svojega očeta, kar je tudi res bil vsakemu po ljubezni.

Janez je obstal pri vratih ponižen in plah. Včasih se je norčeval iz tega svetega starca. Zdaj ga je napolnila njegova bližina z božjim strahom in spoštovanjem.

»Gospod dekan!«

Gospod je vstal, zaprl knjigo in nataknil naočnike.

»No, saj je Janez. Vedel sem, da boš prišel. Računal sem celo, da boš ravno danes prišel.«

»Kako je to vedel?« se je vzbudilo v Janezovi duši. Niti misliti ni mogel, da bere dekan vsakemu njegovo sliko, njegovo grešnost ali svetost na obrazu. Dekan je poznal duše.

Janez je stal tiho in sukal klobuk v rokah.

»Da, da. Moral si priti. Če ne bi prišel, bi bil šel jaz po tebe. Dober pastir pusti devetindevetdeset dobrih in gre iskat eno izgubljeno ...«

»Vse ve!« je plalo v Janezu.

»Ali naj vzamem štolo? Bova kar tukaj ali greva v spovednico? Kar spoved bo bolje in potem še posebej. Saj želiš tako.« Ta milina v dekanovih očeh Janeza mami in pojoče zategnjen glas njegov ga vabi. Brez besede sede na stolico, ki mu jo je ponudil, dekan pa njemu nasproti. Oči si je zagrnil z rdečo žepno ruto, da ne bi motil spovedenca.

Križ še zna.

» – – Amen!« in umolkne.

»No kar tam začni: »Zadnjič sem bil pri spovedi.«

Janez gubi čelo in premišlja:

» — deset let, dvanajst, petnajst ... dvajset let.«

»Zdaj pa grehe!«

Kesanje moli za gospodom in toči solze ...

»Meta, vina prinesi, klobaso in kruh. Jezik pa spodaj pusti pri peči. Tu ga ne rabimo.«

Po hodniku odmeva njeno reglanje.

»Gospod vejo, da so mi grdo rekli, da bi jezik spodaj pustila! ...«

»Postavi na mizo in pojdi. Meta, si že zunaj?« In uboga. Natoči dekan in nudi:

»Pij Janez. Pri meni ga še nisi! Ni slabo iz Kozje peči in od Bošta.«

»Gospod, tisti grunt na Vrhuncah ...« se trga iz Janeza.

»Razumem. Kaj je ž njim?«

»Ni moj. Za ukraden denar je kupljen ... Boli me, pa ne vem, kako bi ...«

»Ves grunt za tisti denar? Nisi nič svojega zraven dal?«

»Nekaj sem, a tisto je malenkost. Kako bi?«

»Prodaš in vrneš denar. Tukaj meni, da kupimo novo. In bom oznanil z leče: »Neznan dobrotnik je poklonil za monštranco toliko in toliko ... Zazevali bodo vsi in se razveselili, da jim ne bo treba nič dati.«

Janez je ubogal dobrega duhovna. Prodal je zemljo in vrnil denar za cerkev.

»Oznanil bom kasneje, da ne bo šušljanja. Uganili bi: Janez je posestvo prodal ... Odkod denar za cerkev. Hm, hm, bi migali z glavami: Tu, tu bo nekaj vmes. Janez in cerkev. Boljše kasneje.«

Pepa je neke nedelje pridivljala od maše in kakor pobesnela od sreče je vpila:

»Monštranco, novo monštranco dobi Marija na Gorah. Vso zlato. Oltar bo kakor v soncu. Kaka sreča, naravnost čudež je vse to!«

Lenčka je stala bleda ko smrt pri vratih. Ni rekla niti besede. Vedela je vse v hipu in se domislila vsega preteklega: v očeh se ji je zavrtelo in oči bele in stekleno svetle so iztopile.

Pepo je spreletelo hladno. Zavpila je in pograbila Lenčko, ki je sopla trgoma, kakor da bi se davila. Rdeča pena se ji je nabirala na ustnicah. Vpila je in besnela. Njen govor je bil nerazumljiv, da to so vedeli, da kliče, kadar ima napad, vedno Janeza in Marijo.

»Miha, stopi no sem! Lenčki je prišlo ...«

»Eh, se je odrezal Miha, »umrla ne bo še!« in ni vstopil.

Ko je Lenčki odleglo, je zaspala. Pepa je sedela ob njeni postelji in mislila na novo monštranco, zlato, svetlo kakor sonce ...

Kje je Mara?

Na Gorah se je razvijalo življenje enostavno iz dneva v dan. Lenčka je blodila po hiši obupana in nesrečna. Govorila je čudno, zmešano, da se je vsem smilila. Vsi so pa s strahom pričakovali, kdaj jo bo prijelo. V njeno dušo ni mogel nobeden prodreti, le Lojze je slutil globino njene boli. Miha jo je preziral, skoro sovražil:

»Avša, kaj se je pa pačila pred oltarjem. Na Vrhuncah bi lahko bila danes kmetica, kakor jih je malo. Od hiše bi ji ne bilo treba niti dinarja. Zdaj pa nori, kakor kak pravi norc.«

Zmislil se je na grunt na Vrhuncah in poželel si ga je v strasti:

»Uh, ta Janez. Baba je. Zakaj ni počakal malo, da bi Lenčko minila neumnost? Čemu je le prodal? Oh, da bi imel jaz tisto posestvo! Kako bi ga rad imel!«

Ko je slišal, kako se Janez preobrača, se je prijel za glavo in se čudil:

»Kaj ga je zmešalo bedaka! V cerkev hodi, moli, se spoveduje kakor kaka tercijalka!«

Janeza, ni bilo na Gore nikdar več po poroki. Miha bi ga bil rad dobil, da bi mu malo vest izprašal. Tudi Lenčka je nekega dne vprašala nenadoma Pepo:

»Pepa, kaj si kaj videla Janeza?« 

Pepa je odkimala:

»Ah, kje! Veš, da ga je sram, ko se je tako končalo. Škoda, pravim, pa je že bila božja volja taka.«

Lenčka se je stisnila v kot in jokala zase. V tem joku je doživela še enkrat vso tragedijo, težo svoje ljubezni in Janezovega greha. Čez čas pa je bila zopet ista kot prej. Igrala se je kot otrok, spravljala v govoru skupaj podobe in misli, ki so bile daleč odmaknjene ena od druge. Lojze je ni mogel nikdar mirno pogledati. Zdaj sta dve bolečini motili njegovo srečo doma: Mara in Lenčka.

»Kje je Mara?« so se spraševali bratje in sestre. Pol leta je že skoro minulo, a od nje in sploh o njej ni bilo ne glasu, ne besede. Lojza je morila ta negotovost in mu jemala spanje.

»Da bi vsaj Laha dobil. On ve.« 

Drugi ni nihče vedel, da jo je speljal v tujino Lah, razen Lojzeta, ki je takrat poslušal za oglom, ko ji je zapeljivec slikal lepoto tujine. Zdaj, ko ni dobil nobenega poročila o njeni usodi in sreči, je rasel v slutnjo, da jo je Lah zapeljal hote v nesrečo.

Večerilo se je v zgodnji pomladi. Svete Gore je še pokrivala snežna haljica, bregovi in ravnine onstran pa so že zelenele. Domačnost večera in zrak pomladi, ki je sladko vonjal po trobenticah in zvončkih, sta napojila Lojzeta z veseljem. Požvižgaval je pod Rožco in belil kolje za vinograd. Od Osojnikovega križa so prihajali človeški glasovi. Lojze je prisluhnil in ujel tujo besedo:

»Dio mio! ...« Zagomazelo mu je po životu, ko je barvo glasu prepoznal:

»Lah!«

Vdrl jo je čez gaj in bukovo hosto h križu in se zamaknil za deblo.

»Sam si si kriv, Janez! Obraz te je izdal. Meni to nič mar, sam glej! Sem mar jaz bezljal kot tele za gorsko deklino? Ti si jo hotel imeti in denar bi ti jo bil pridobil. Če nisi bil zmožen obvladati mišic v obrazu in bitja srca, pa bi bil povedal. Nisem te silil. Mnogo denarja sem ti dal, pravega denarja. Nisem iskal dobička in res sem imel izgubo.«

Janez je stal pred njim mirno. Zamahnil je z roko in mu zažugal:

»Lah, vedi, da nimam strahu pred tabo. Javi me, kakor hočeš! Pretrpel bom kazen. Na tvoja pota pa nikdar več. Vabiš me, da bi še ropal naše cerkve, Bogu kradel in dobrim ljudem! Ne. Postal sem pošten in tak ostanem, če bom moral tudi beračiti. Midva nisva več prijatelja! Če hočeš, naj bo med nama tako, kakor da se nisva nikdar poznala.«

Lah se je hinavsko hehljal in norčeval iz Janeza:

»Pobožnjak si strahopetni! Jaz ti hočem pregnati to slabo slastnost. Greš z menoj, dobro. Ne greš, slabo. Izbiraj!« Stopil je korak naprej.

Lojze se je odtrgal od debla in skočil pred lovca in Laha. Oba sta ostrmela in v pamet jima je udarilo:

»Ta ve zdaj vse!«

»Gospod, kje je Mara, moja sestra?« mu je zalučal vprašanje drzno v obraz. Lah je stisnil lici v ozke gube in se naredil malomarno začudenega:

»No, to mi pa ne gre v glavo! Mara. Briga mene taka skvarjena punčara!«

Lojzeta je bila sama dobrota in mirnost, a sedaj ga je zagrabila jeza in sovraštvo do tega človeka. Ne zaradi potuhnjene laži, ampak zaradi obsodbe nad njegovo sestro:

»Mara, moja sestra, skvarjena punčara? Ni, nikdar ne bo, ker ne more biti. Moja sestra je!« besedo so mu vrele iz grla. Mara in Lojze sta se imela najrajši.

»Fante, imej nekaj pameti! Če se že jeziš radi tiste punčare, pa rečem, da ni. Samo molči in ne bevskaj kot mlado ščene.«

Tedaj se je zlomilo v Lojzu vse. Udaril je Laha s pestjo v obraz in zakričal na vso moč, da je odjekalo v hosti!

»Pes. Zvodnik nesramni! Ti si jo zapeljal, da je šla. Zdaj pa praviš, da je skvarjena punčara! Taki ste vsi zapeljivci! Lepo narišete greh, da človeka zavodi lepota, potem pa obsojate prvi. Meni ti lagal ne boš! Slišal sem vse, kar si ji kvasil o tujini in Benetkah. Sestro pripelji nazaj, sicer te ubijem. Zločinec! Večji kot Janez. Zakrknjenec črni! Da boš še naše cerkve ropal?! Ne boš! Ne boš! ...«

Lahu je postalo vroče, da mu je pot zdaj hladan, zdaj vroč tekel po obrazu. Poškilil je v gozd, se odmaknil za korak in zbežal.

Ko je Lah izginil, se je Lojze zagrizel vase. Sram ga je bilo, da se je tako razburil. Iz njega je kričala ljubezen. Ljubezen pa je strašnejša kot sovraštvo, ko se razbesni.

»Mare ne bo več!« je menil zase, kakor da bi bil sam. Janez je stal nemo pri njem in trpel, a je vseeno vztrajal.

»Janez, ti si mi pa Lenčko umoril! Lah Maro, ti pa Lenčko.« Njegov glas je donel otožno. Nič besnosti ni bilo v njem, le žalost, težko občutena.

»Zdaj vem, zakaj je Lenčka omedlela pred oltarjem. Jasno mi je, odkod njena blaznost.«

Janez je dihnil globoko in zaprosil:

»Lojze, povej, če je to resnica!«

»Res! Pa — ne obupaj radi tega! Opazoval sem te zadnje tedne in občudoval tvoje izpreobrnenje. Ugajaš mi. Ne sovražim te.« Dal mu je roko na ramo in mu pogledal v oči, ki so se smejale v solzah.

»Lojze, nisem vreden. Koliko sem storil hudega tebi, domu in Lenčki.«

Oba sta jokala, vsak iz svojega trpljenja in iz usmiljenja eden do drugega.

»Z Bogom, Janez.«

Ko je prispel domov, ga je presunilo vpitje pri hlevu.

»Konja in voz, če nimaš denarja. Meni se mudi. Imam dolgo pot. Miha, midva sva bila prijatelja. Pomagal sem ti, ko ti je bila sila. Ti mi pa vrni nocoj, ko mene tarejo skrbi. Konja in voz. Oboje ni vredno niti sto. Daj, zapreži! ...«

Miha je škrepenel in se jezil na vso moč.

»Pridi jutri! Dobiš denar. Nocoj ga ne morem dobiti. Kako malenkost že!«

Lah je moledoval:

»Konja in voz. Ali vsaj konja. Moram ga imeti, ker se mi mudi.«

Lojz je skočil preko gnojnice in zagrabil tujca za vrat, da se je zvil. Hotel se je zmuzniti, spodrsnilo mu je in zdrknil je v gnojnično jamo.

»Dio mio! Za Boga, fant, pusti me! ...«

Miha se je čudil Lojzu in Lahovi ponižnosti.

»Kaj pa uganjaš, Lojz!« ga je posvaril.

»Kupčijo imata vidva, ki sta za Maro igrala. Sto si mu posodil, Lah, Maro si dobil za obresti!«

Tujec se je tresel od mraza, ker mu je gnojnica prodrla do kože in od strahu, ker ga Lojz ni izpustil.

»Pustim vam vse, samo naj odidem!«

Lojz ga je presekal:

»Ne boš, podlež! Za to nejasno besedilo Mare ne dam, več je vredna kot tristo –– – in obresti!«

»Pes, ali misliš, da mi je za denarje. Za življenje in srečo mi gre.«

»Pa bi ga spustil, Lojz. Saj nam ni nič storil,« Miho so pekli tisti denarji, da bi dušo zapisal samemu vragu, le da bi ne bi bilo treba vzeti zopet na posodo in da bi konj in voz ostala pri hiši.

»Ti nimaš besede, ki te je sama skopost in oderuštvo. Moj del mu vrži! Tako mu jih zaženi, kakor se vrže obrana kost psu! Tu gre za življenje in srečo.«

V Mihi se je nekaj pretrgalo. Ni mogel doumeti tega izbruha v Lojzetu, ki ga je bila navadno sama mirnost in sama dobrota.

»To je čudno, da se more človek tako tepsti za koga drugega.«

Lojze mu je postal uganka.

»Kje je Mara?« Lojze je gnal Laha proti gozdu, da bi bila sama.

»Pa ne vem, res ne vem, fant! Kaj mi hočeš?« Zdaj ga je razjarila zopet besnost in gnev. Zagrabil ga je za vrat in ga udaril, da je tujcu sapa pojemala in vpil:

»Povej, kje je Mara!«

Kri mu je bila zavrela v žilah in ni mislil ničesar le strast ga je gnala.

Lahu je bila zadnja ura ...

Janez je položil roko Lojzu na glavo.

»Ne ubijaj! Strašno je imeti na vesti uboj! Preganjalo te bi vse življenje ...«

Lojze je ostrmel:

»Ti, Janez?! Kaj hočeš?«

»Vedel sem, da ti je zavrela kri in da bi lahko storil kaj grdega! Za to sem šel za teboj. Tudi zločinčevo življenje je sveto! ...«

Lojze je jecnil v težkem pridihu in se udaril po čelu.

»Res je. Prav je, da si prišel. Pri njem je že stala smrt in hudič je stregel na njegovo dušo. Ubijal ne bom, a oditi mi ne sme, dokler se Mara ne vrne. Povej, grda duša, kje je sestra!«

»Ne vem, res ne vem, če me tudi ubiješ, po nedolžnem ubiješ« je v trepetu lagal.

»Veš, kaj bom naredil, Janez? Zaprl ga bom v staro klet. Iz nje mi ne uide.«

Lah je moral v ječo. Lojze je vzel ključ in ga nosil vedno pri sebi.

»Še predobro se mu godi. Svežo slamo ima za postelj in kup cunj, da se odene. Od gladu tudi ne bo odšel s sveta, kar bi sicer zaslužil.«

Včasih pozneje se je Lojza polotilo veselje, da bi ga mučil. Postavil se je nalašč pred klet in žvižgal. Odprl je in ga vprašal:

»Že veš, kje je Mara?«

Starec si je izmislil laž.

»Lojze, povedal bom vso resnico. V slavnih Benetkah je. Tujina jo je osrečila; ker je lepa, je dobila lahko in visoko službo v bogati gosposki hiši. Zdaj se je pa poročila z višjim gospodom od vojaške oblasti. Bil sem pri njej in dejala mi je, da se ne misli vrniti nikdar več na svete Gore, da sploh ne misli več na nje, da jo je vso prevzela krasota morja in mesta. Prosila me je, da torej molčim o njej, kakor da ne bi vedel, kje je. To je resnica, Lojz in daj mi sedaj svobodo!«

»Kaj, če je res taka!« je bolelo Lojza, a Laha še vedno ni izpustil.

»On jo je odtujil Goram in nam, naj trpi!« Sedel je na kladi pri tnalu in premišljal obrnjen proti goram, kjer se je sneg topil. Voda je v potokih drla z bregov v dobravo. Voda se je lesketala in tekla kakor živo srebro, kot bi sonce v njej potopilo svojo svetlobo. Gore so zelenele, ptiči so se vračali in spletali gnezda. Lojze je imel najrajši kosa, ker žvižga.

»Da bi Mara na večno mogla pozabiti na svete Gore, ne verjamem. Ali je morje lepše kot dobrava polna megle prežarjene s soncem? Mogoče morje sploh ni lepo. In kako bo mesto lepše, ki so ga človeške roke ustvarile, kot Gore z drčami in potoki, skalovjem in smrečjem, ki so delo božje? Lagal je Lah, lagal, da bi me prevaril.«

Pepa je nekega dne slučajno nesla drva mimo kleti, ko je plaho, sladko proseče poklicalo:

»Pepa, reši me!«

Vstrašila se je, da so se ji polena sesula z naročja.

»Straši. To so bili oče. Miha ni dal za mašo.«

Lahu ni bilo nobenega upanja.

»Tu v tej slami bom poginil.«

V njem ni bilo niti malo kesanja.

Veliko romanje.

Dekan Jakob Gietler se je obrnil po veži in zaklical kuharico Meto:

»Kje pa regljaš, Meta?«

»Želijo gospod?« se je prikazala iz kuhinje.

»A tu si. Če kdo pride, me išči pri čebelah na vrtu!«

»Pa ne bi oni rajši šli na to stran, je bolj sonce, pa bi še popazili na piške, da jih vrana ne pokrade.« 

Dobri gospod se je osmehnil in ji vrgel nazaj:

»No, Meta, pri gnoju bi bilo tudi nekoga treba!«

Ni dolgo sedel pred ulnjakom, ko je pridrdrala pred farovž svetla kočija. Nataknil si je naočnike in si ogledal kočijaža.

»No, lepše je oblečen kot dekan pri sv. Petru. Kočijaž tako, kako bo šele gospod.«

Pa ni bil gospod, bila je gospa. Dekan si je obrisal roke in težkih korakov stopil čez ograjo proti kočiji.

»Gospoda dekana bi rada obiskala,« je prosila gospa.

Dekan je pohrkal in naredil dobrodušen obraz. Njegova obleka gospe ni sodila prav.

»Gospa, kaj bi pa bilo, če bi bil kar jaz dekan?«

Gospe je bilo nerodno.

»Oprostite! Ana Tatenbah, graščakinja z Bizeljskega.«

Dekan ni pokazal ob tem naslovu nobenega posebnega spoštovanja.

»Želim z vami govoriti v zelo resni zadevi.«

Povabil jo je v sobo. Pripovedovala mu je zgodbo, kako jo je Marija čudežno rešila in mu razodela svojo zaobljubo.

»Novo cerkev bi radi sezidali?« se je čudil gospod Jakob.

»Da, gospod apostolski protonotar! Na vsak način hočem uresničiti svojo obljubo, ki sem jo dala Mariji.«

»Saj cerkev je res potrebno povečati, ker nikakor več ne zadošča za številne romarje, ki prihite vsako leto na romanje. Ali bojim se, da sredstev ne bo lahko dobiti.«

»Polovico bom dala sama in ves potreben les. Drugo se bo pa tudi med ljudstvom nabralo, če res tako močno ljubijo svetogorsko Marijo.«

»O čudežnih uslišanjih je slišati zelo pogosto in romanje raste čudovito od leta do leta. Cerkev je sedaj najmanj petkrat premajhna.«

»Mislim, da se bo moja zaobljuba uresničila brez velikih težav, če je češčenje svetogorske Matere tako razširjeno.«

»Za Binkošti bo veliki shod in tedaj bomo vrgli vašo misel med ljudstvo. Molil bom, da bi jo z ljubeznijo sprejeli in se odzvali z darovi.«

Tako se je začelo v kraju novo gibanje.

»Cerkev bomo zidali!«

In res so kmalu po tem pogovoru med dekanom in grofico Ano prispeli ljudje, ki so premerili prostor okoli cerkve, napravili načrte in račune.

Dekan ni izjavil še ničesar javno, a vendar so prihajali ljudje eden za drugim in se ponujali:

»Vozil bom kamenje, kar bo še treba. Imam vole. Eden bi mi bil skoro poginil, pa ga je Marija rešila.«

»Kamenje bomo obdelavah trije od hiše. Starejši je bil že čisto na koncu, pa je ozdravil, ker se je k Mariji zatekel.«

»Peška imam na svojem, kar ga bom odstopil nekaj vozov. Na porodu bi mi bila žena skoro ugasnila. Marija jo je otela, ko je ni mogel noben padar.«

»Če me boste porabili za kaj, bom na razpolago. Hromo roko sem imel, zdaj je zdrava in močna.«

Tako so se hoteli pokazati hvaležne. V nekaj tednih je vedel že ves kraj, da bodo zidali novo cerkev.

Binkoštno romanje tistega leta je bilo še mnogo večje kakor druga leta. Že dva dni pred praznikom so bile vse ceste polne božjepotnikov, ki so hiteli na Gore. Po kozjanski cesti so prišli romarji iz zelenega Urvalda, Celja in Savinjske doline. Ptujčani in Prleki so romali preko Tinske gore na Podčetrtek in ob Sotli proti sv. Petru. Kranjci so morali narediti težko pot preko Orliške gore. Največ pa je bilo Hrvatov in Hrvatic. Procesije so se vrstile ena za drugo vsaka s svojimi pesmimi in napevi. Včasih so imele celo duhovnika s seboj. Šel je navadno v sredi med njimi in pel litanije naprej. Ljudstvo mu je odgovarjalo s prosečimi, mogočnimi glasovi.

Sv. Gore so oživele. Lecetarji in kuharice črne kave, gostilničarji, ki so si postavili šotore za pivce in peki, berači in godci različnih inštrumentov so zavzeli mesta, ki so si jih zagotovili.

Vsak je romal z boljo in prošnjo, skrbjo in upanjem v rešitev in z veliko vero v Marijo svetogorsko, ki je tiste dni poslušala reve človeške, gledala njihove rane in govorila tolažeče in odrešujoče.

»Pojdimo k Mariji na svete Gore!« je bila rešitev iz vsake stiske. Vera v njeno moč je ozdravljala ljudi in živino, reševala jetnike in vračala zašle iz tujine, je spreobračala grešne in dvigala žalostne. Že otroci so hrepeneli, da bi videli svetišče, kjer deli milosti sveta Gospa ...

Vsa Gora je pela in vriskala na večer. Krvavi zublji kresov so švigali in svetili v temo ...

Pepa ni imela ves dan niti trenotka časa, da bi stopila v cerkev. Ljudje so prihajali trudni, lačni in žejni, pa jim je morala streči.

»Pepa, greš v cerkev?« Lenčka se je prebudila ob pesmih in godbi, ki je igrala zunaj. Tako je bilo vse veselo in razigrano, ona pa je morala ležati mirno, ker ji je bila glava težka ko svinec.

»V cerkev grem, pa ne bom dolgo. Bom molila za tebe.« Opazila je njene zblodele oči in se je hudo zbala za njo.

Lojze se je razgovarjal zunaj z romarji in jim stregel. Sploh je zadnje mesece zrasel njegov ugled, da so se vsi nanj obračali z vprašanji, ki so se tikala gospodarja.

»Kje pa je Miha?«

»Kaj vem, kod hodi. Dela pa je toliko!«

»Z Janezom je odšel,« je povedala Tončka, ki je stregla.

»Z Janezom? Ta je gotovo zgoraj pri cerkvi.«

»Marija, kako pa to, da z Janezom! ...«

»Pepa je pomignila k Lojzu in mu pošepnila na uho:

»Pojdi k Lenčki in pazi na njo, da ne bi vstala. Tako je slaba!«

Sedela je na postelji in se igrala s krajcem belega predpasnika. Lojze je sedel k njej in jo božal po laseh:

»Lenčka, kako ti je?«

Dvignila je oči in premerila njegov obraz.

»Čudno mi je. Kakor takrat tisto jutro, ko je Mara odšla. Zbežala bi v noč.«

»Ah, Mara! Morda še pride kdaj. Če ne danes, pa jutri. Dom jo bo poklical in svete Gore.« Sam ni verjel v to. Zdelo se mu je nemogoče, da bi jo še kedaj videl. Togota je vstala v njem, da bi odmah šel v klet in bi Laha premlatil.

»Si videl kaj Janeza? Zdelo se mi je, da sem slišala njegov glas.«

»Videl sem ga. Molit je šel. Pepa je pravila, da je tudi prej molil, a zdaj je tako pobožen kot Pepa, če ne bolj. Celo k spovedi hodi. Se nič ne čudiš?

»Nič. Jaz vem vse, vi drugi pa ne veste. Tudi ti, Lojz, ne veš.«

»Vem vse. Slišal sem pogovor med njim in Lahom. Vendar pa ga imam rajši zdaj, ko vem, da je ubijalec in ropar, kot prej, ko je igral bogatega in poštenega človeka!«

»Ne govori o — tistem ...« je zaprosila.

»Še ga ima rada!« je padlo njemu v glavo.

»Ali bi rada ž njim govorila?«

»Ne! Nočem, res nočem.« Vlegla je in vsa rdečica ji je izginila zopet iz lic kakor, da bi jo kdo izpil. Bled in ovel obraz se je odražal od bele blazine. Oči so se ji zblodile in prsa so se ji burno dvigala. Iz njene govorice je Lojze nekajkrat izluščil Janezovo ime. Ko se je umirila, se je zdelo, da je zaspala. Lojz je po prstih odšel.

»Lojze, vina mi natoči!« je drhtela Tončka, žareča v lica. »Kje si bil?«

»Pri dekletu!« se je pošalil, če ravno se navadno ni. Tončka ga je bila vesela.

»Uganila bom!« in je naštevala imena.

»Ne boš! Pri Lenčki sem bil!«

»Ti!« mu je žugnila in se zavrtela med ljudi.

Pepa je tisti čas molila goreče iz duše:

»Marija ozdravi Lenčko. Naj bom bolna jaz mesto nje. Če bi imela Lenčka umreti, naj umrjem jaz, ki sem stara in slaba. Marija varuj Lenčko, ozdravi jo in obrani jo smrti! češčena Marija ...«

V njej je vriskalo veselje, ko so ji brnele na uho svete pesmi pobožnih romaric in romarjev, slovenskih in hrvaških. Vse je dihalo sproščeno in srečno. Od oltarjev je vonjalo po lilijah, ki so jih darovale dekleta.

Ko se je obrnila, ji je padlo v oči, da sedita Janez in Miha vzadaj in pojeta.

»Miha, ki ni rad v cerkev hodil niti k maši, sedi zdaj tukaj in popeva. To je Janezova, pa bo še kdo rekel, da ni dober.«

Lenčko je našla v lopi, ko je ravno hotela zapustiti hišo. Oblekla si je bila belo poročno obleko in pripela venček okrog čela.

»Poglej me, če nisem lepa!«

»Jezus!« Pepo je obšla žalost.

»Naša Lenčka! Nevesta je bila, zdaj pa tako. Saj mora znoreti. Marija, vendar se je usmili!«

Zunaj je vršelo šumno življenje.

»Lenčka, nikar ne hodi ven!«

Silila je:

»Grem, pa grem. Mogoče je Janez zunaj.«

Janez in Miha sta ravno tedaj šla proti hiši.

»Adijo, Miha. Jutri se vidiva!«

V Lenčkini duši se je zganilo. Zavpila je, da se je slišalo daleč.

»Janez!« in planila iz lope k njemu.

Ko se ga je oklenila, je čutila kako drhti in se trese. Ust ni mogel odpreti. Ljudje so se nabirali v gručo in z zanimanjem gledali nevesto.

»Kje bo pa poroka? Pa zdaj!«

»Čegava pa je?«

Vprašanja so padala eno za drugim.

Počasi se je Lenčka iztreznila in zaživela polno resničnost. Obrnila se je in šla v hišo. Janez pa se ni mogel takoj geniti iz mesta, tako ga je zagrabila njena podoba.

Gorski so stali kakor okameneli ...

Na noč so doživeli romarji še novo presenečenje. Po kolovozu mimo studenca pri božji nogi se je prigugalo veliko, za te kraje nemalo čudno vozilo. Konja, belo lisasta in suha, da so se rebra še pri mesečini razločila, sta vlekla voz, ki je imel obliko škrinje, le da je bil velik kot manjša hiša. Na njem so bila izrezana okna in vrata, obrobljena s črnim pasom. Konja sta pešala in sta se kmalu vstavila. Kočijaž je bil pritlikav in nagrbljenega obraza. Nosil pa je frak in na glavi mu je čepel visok cilinder.

Ljudje so vstajali od miz in leteli h klancu, da bi si pogledali čudo.

Kočijaž je pozvonil z zvoncem, ki ga je imel pri sebi, nakar so se vrata v hipu odprla. Eden za drugim so poskakali iz voza čudni pojaci. Sami majhni in črni fantki, salonsko napravljeni s širokimi pentljami na vratu. Za temi se je prikazal visok fant, lep po postavi in obrazu. Za njim pa še starejši gospod, težek in širok, da so se vsi začudili. Oni visoki fant je nekaj zabičal v tujem jeziku in pri vratih sta se pojavile dve ženski glavici. Ponudil jima je roki in ju spretno potegnil na tla. Grbavec je zarjul močno in skrčil nos, da se je vse smejalo. Konji pa le niso hoteli prijeti.

»Gremo pomagat!« se je navduševal Pavle.

»To so cigani!«

»Niso ne! Ti ne veš vsega, Tončka! Cirkus je!«

»Kaj bo cirkus! Kje imajo pa zverine?«

Ljudje so bili v dvomih.

Tedaj so fantki poskakali nazaj v voz in se vrnili vsak s svojim inštrumentom. Postavili so se v krog in zaigrali poskočno in lepo, da so ljudje strmeli.

»To pa to! Igrati pa znajo!«

Kočijaž je zopet zarjul in konji so potegnili in izpeljali voz srečno na vrh. Nato so iz voza zmetali nekaj rant in plaht. V pol ure je že stal velik šotor, od vseh strani zaprt. Muzikantarji so se gnali skozi stojnice z lectom in svirali. Vsakokrat, ko je zavpil grbavec, so nehali. Povedal je v slabem domačem jeziku, da bo predstava ob deseti uri, da bodo kazali čudovite, nikdar videne stvari in čarovnije, da bo godba in da nastopijo pevke. Potem so izginili pod šotor.

Oni veliki fant in gospodični pa so se sprehajali gor in dol. Fantje so se nastavljali in si ogledovali dekleti. Pavle in Tončka sta iz radovednosti gledala za njimi, ko se je naenkrat ena obrnila in ju ustrelila s čudnim pogledom.

»Moj Bog, te oči!« je zažvrgolela Tončka.

»Videl sem jih že. Te oči jaz poznam!« se je prepričeval Pavle.

»Eh, ne bodi neumen! Kje bi jih le videl?«

»Pa sem jih, če rečem! Pojdiva še enkrat za njimi!«

Zopet so se srečali in zadeli s pogledi.

»Moj Bog, ima lepe oči in žive, da zapeče.«

»Videl sem jih, pravim zopet.« Pavle ni odnehal.

»Oči so si podobne, le tako žarečih v naših krajih ni.«

Ob desetih je vse ljudstvo, kar ga je bilo spodaj drlo na predstavo in tudi tu je Pavle opazoval oči, ki so nemirno švigale po prostoru, kakor da bi kaj iskale. Zdelo se mu je, kakor da bi se pri njem ustavile in se mu nasmejale.

Tončka je občudovala prekrasno pevko, visoko in tenko, v dolgi črni obleki, ki je valovila ob naj manjšem gibu. Pela je prelepo s širokim, razkošnim glasom, da je trepetal zrak nad ljudmi.

»Lepa je!« so zatrjevali eden za drugim. Vse drugo, kar so jim veselega pokazali pajaci, je izginjalo iz spomina in ostajala je samo čarobna pevka in njena pesem. V tej je bilo nekaj domačega, hribovskega, naravnost Gorskega. To so čutili in doumeli preprosti ljudje. Ob koncu je nastopila še enkrat in zapela — slovensko, vaško popevko o domu. Pridobila je vse in jih napolnila s čuvstvi.

Lojze je slonel ob ranti in zrl nepremično vanje.

»Kakor da bi bila Mara, kakor da bi ona pela! Oh, da bi ...«« Zagrabila ga je bodeča želja, da bi jo videl in slišal. Še pogled v njene oči in je ni bilo več. Predstava se je končala.

»Jutri zopet!« so upali ljudje, pa so upali zastonj. Proti polnoči je potihnilo življenje. Ljudje so posedli okoli ognjev in se zatopili v pogovore. V cerkvi so popevali vso noč. Okoli stojnic so zgrnili platnene strehe do tal. Konjički so hrzali privezani za kramarske vozičke. Po klopeh so sedele še posamezne družbe in se počasi odpravljale. Gorski so čuli vso noč in se pripravljali za drugi dan.

Tudi v šotoru tujih umetnikov se je naselil molk. Tedaj je hušknila črna postava izza ogla, se pritisnila k temni steni iz vejevja in drsala ob njej do hlevov, zavila navzdol in se zaletela za vrtom k zadnjim vratom hiše ...

Zadihala je in se odsopla, kakor da bi nosila dolgo pot težko breme. Črna postava. Roka se je stegnila, ovila rahlo okoli kljuke in obstala, kakor da bi ne upala odpreti.

»Tu sem zdaj! Mislila sem, da se bom vračala kakor kraljica, pa sem ubežala revna in pribežala, da bom prosila milosti! ...«

Srce je bilo neurejeno in tolklo, kakor da bi hotelo skočiti iz prsi. Roka je vztrepetala in dlan je krepko stisnila kljuko. Počilo je in na trati se je zabelila široka svetla proga.

Še nekaj korakov ... Vrata v veliko izbo so odprta ... Kako to domače diši po čebuli in jeshu.

»Dober večer!« zapoje visoko, da osupnejo vsi. Pepa nemi.

»Ta dolga obleka kakor za pust!« ji vpade. Lojze poskoči iz kota; se postavi pred — tujko in gleda.

»Kdo ste?«

Ona ne odgovori:

Lojze ji zre v oči.

»Vi ste pevka, kaj ne? Pepa, saj sem ti pravil. Gospodična ima take oči, kakor jih ima naša Mara.«

»Mara?« zastavijo vsi.

Tujka odpne zaponko na prsih in izvleče listek, obledel in zmečkan in ga pomoli Lojzu.

Listek je sveta podobica Matere svetogorske.

»Mara!« plane iz Lojza in jo objamo.

»Mara!« zavriska Pepa in pridruži se ji Mihov glas.

»Skrijte me, da me ne dobe!« prosi ubežnica.

»Naj kdo pride! Vržem ga, da bo dalje padel kot vidi!« se hrusti Lojze in je ne izpusti, sestre Mare.

Pepa jo drži veselo kakor igračo. Še Miha poskoči z mesta in do nje, ki je tako čudovita za vse ... Še zanj, ki se nista trpela nikdar. Zdaj jo ljubi, sestro.

»Mara, krivico sem ti storil!« brundajoče poje Mihova beseda, ki je opravičilo in prošnja.

»Kaj se boš, ko sem bila sama kriva!« Glas ji zveni in bridko izveneva.

»Skrijte me, da me ne dobe. Pobegla sem. Jutro bo skoro in pogrešili me bodo.«

»Brž, na podstrešje na mojo postelj,« ponuja Pepa, Miha išče luč in Lojze jo vodi.

»Pa kje je Lenčka?«

Vsi trije molče, ker jim je težko.

»Ah spil V jutro bo vstala in pošljemo jo k tebi!« Si izmisli Miha, robavsast navadno, da je ne bi Lenčkina nesreča potrla takoj ob prihodu.

»Samo pogledala jo bom.«

Odgrne ji lice in ga presodi:

»Joj, kako je bleda, kakor da bi bila bolna na smrt.«

»Ne, trpi preveč, veš Mara. To bo že preminilo«, de Miha obzirno.

Lenčka je spala in dihala globoko. Vsi zro v njeno obličje. Bratje in sestre so se združili v jutru velikega romanja ...

Praznik pobožnih duš. Cerkev poje in vriska, orgle valove v mogočnih glasovih ... Srca polna in duše bogate pri vseh ...

Pridiga dekan z belimi lasmi in neizmerno dobroto v obrazu, da vsi čutijo, da jim je oče in še več! Njegov glas je doneč, prijeten za uho in dober za srce.

»Čudež ste doživeli že vsi. V bolezni dušni ali telesni, v nesreči v družini ali pri živini ... Marija daje srečo ljudem v vsem. Če treba izprosi kruha človeku, mu pomore, da bergljo odloži, očeta ali mater ti s postelje dvigne. Sliši vsako prošnjo in jo usliši, če je Bogu povšeči. Komu pa še ni duše umila, če je za to prosil, ga na pravo pot obrnila, če je hotel? Poglejte v srca in povejte! Vsi ...«

Grofica na stranskem koru:

»Čudež me je smrti otel!«

Janez v klopi:

»Čudež mi je novo življenje dal!«

Miha ob njem:

»Čudež, da se je Mara, ki mi je sestra, srečno vrnila in je ni tujina pogubila.«

Vsak najde svoj čudež ...

»Zato: novo svetišče ji bomo pozidali.«

Govore vsa srca:

»Da!«

»Bomo molili zato in darovali od svojega njej, ki je Mati naša vedno in povsod!«

Usta šepetaje pritrjujejo:

»Dali bomo!«

Zunaj pa gre kakor vihar:

»Novo cerkev bomo zidali Mariji. Veliko in lepo, kakor se ji spodobi. Dvor bomo postavili kraljici!«

»Predstava! Predstava!« vpije kočijaž, grbav in grd z nerodnim cilindrom.

Mladi fant, umetnik iz tujine, pa hodi besen kakor nor med stojnicami vpije in kriči v svoji sladki govorici.

»Dio mio!«

Zagrabi grbavca in ga vleče s seboj k Lojzu, ki se vrti med stoli in mizami. Prinaša, naliva in hiti. Tončka vsa v sopenju ga komaj dohaja.

»Kdo je tukaj gospodar v hiši?« hruli grbavec, kakor siten golob.

Lojz se ustavi nagrdi svoj lepi in svetli pogled in reče oblastno:

»Jaz!«

Kočijaž nafrkne nos, da bi pozornost vzbudil. Lojz se malo obregne:

»Nos si popravi, da ti ne odpade!« 

Mali pogrkne nevoljo in zine:

»Ali je mogoče pri vas naša pevka?« 

Lojz ustvari zaničevalen izraz in sikne pikro:

»Imejte svoje ženske! Mi imamo svoje, le te nam v miru pustite!«

Odide in se povrne zopet in zopet:

»Morda je pri vas? Poglejte!« 

Lojz zapiči prst in ga odžene:

»Beži, ne poznam šale.«

»Kako se je Lojz naredil zadnji čas! Ves je drugi, sam svoj in ponosen, kot mora biti fant z grunta,« govori Tončki srce.

Po maši se vdere reka ljudi, pisanih Hrvatic, belih, rdečih in črnih, fantov s peresi za klobuki in žen in mož. Otročji drobiž se k materam tišči in za krilo drži ... Oblegajo stojnice, pijejo medico in iščejo prostora v senci. Tam so tamburaši vrezali svojo, tu je veseli berač raztegnil harmoniko ...

Procesije odhajajo. Žalost in jok. Še enkrat pokleknejo in molijo v slovo ...

»Z Bogom, Marija!«

Popoldan je bučen, a večer je nem in tih. Stojnice počivajo, lepotij in sladkarij oropane. Tudi voz z umetniki je odškripal v dolino. Ljudstvo je bilo nezadovoljno in čakalo pevko, ki poje domače, po gorsko. Pa je ni bilo. Pavle je zastonj iskal tistih oči ...

Večer je preganjal dan. Sonce je lizalo z bledo svetlobo Rožco in Špiček. Tedaj je Mara zlezla s podstrešja, da bi praznovala veliko romanje, po katerem je hrepenela.

Slavne Benetke.

Mara je doživljala vsako podrobnost doma. Vonj od gnoja pri hlevih jo je prijetno dražil in vabil. Hodila je okoli hiše in hlevov, gledala v gore in ravnine.

»Kako je tu vse drugače kakor tam doli. Na Gorah je pomlad, kakor je ni nikjer.«

Lenčko je našla na trati pod lipo in se je razveselila.

»Bolna je, pa je vsaj pri meni!«

Našla jo je bedečo in se spustila k njej na zelena tla.

»Mara, kako ti je bilo v tujini?«

Obšel jo je spomin na pretekle mesece in se je užalostila. Lojze in Miha sta mazala voz pri kolarnici. Ko sta zapazila, da je Mara pod Lipo sta pustila delo in se približala k njima.

»Lojz, pa Miha sedita sem, da bo Mara povedala o sebi, kako ji je bilo!«

Lojz se je naslonil na deblo in sedel na koreniko, ki je molela iz zemlje. Miha je stal malo vstran, ker mu je bilo nerodno pred Maro zdaj ob svetlobi dneva.

Mara je pripovedovala ...

Ko sta se Mara in Lojze ločila, je Maro prevzelo moreče domotožje. Pogled na podobico jo je zabolel. Poljubila jo je in jo skrila v žepu. Počakala je na Hrvaškem do drugega dne, da je prispel Lah. Potem sta se vozila čez visoke, skalnate gore, po dolgih prašnatih cestah. Tu ji je še bilo prijetno, ker je oživljala svet razumljiva govorica. Čez teden dni je zagledala prvič morje pri Trstu. Prevzelo jo je vso. Zelenkasta gladina se je v daljavi svetila in lesketala v živih barvah, kakor da bi se sonce razbilo v njej. Domotožje se je izselilo iz duše in polastila se je srca radost in oči poželenje, da bi videla še več. Lahovo govorenje jo je vabilo kakor grešna skušnjava.

Z barko sta se peljala preko morja. Tako tiho je drsela in rezala vodo. Imela je vsega v izobilju. Lah je trošil in ji prinašal zlatormenih oranž, ki jih še nikdar videla ni, smokev in grozdja.

Jutro je bilo, ko so zagorele pred njo beneške luči.

»Še eno uro, pa boš tam. Po mojem je to najlepše mesto na svetu,« je pravil.

»To je prijazen človek, doma pa gode tisti Miha. O, prav je, da sem šla!«

S čolnom sta se prepeljala med hišami in obstala.

»Poglej, Mara, tam boš ti!« Pokazal je s prstom na veliko poslopje z visokimi okni, ki so bleščala v vročem soncu.

»Joj, kako je lepo!« se je čudila.

Po ulicah je vrelo ljudi, da se je s težavo izogibala, ker ni bila mesta vajena in še nerodna. Poslušala je govorico in jo je zaskrbelo:

»Kaj bom tukaj, ko ne razumem niti besedice!«

»Te bodo že naučili. Tu gre hitro!«

Stopila sta v veliki hotel. Toliko oken in vrat, še ni Mara z Gor nikdar videla. Natakarice in natakarji so švigali kakor muhe, pa se nobeden ni zadel v gnječi.

»Tega jaz ne zmorem niti prazna!«

»Ti boš imela drugo delo, kar brez skrbi bodi!« Potrkal je na vrata v drugem nadstropju in odprl.

Debel gospod, sicer pa lepe zunanjosti, je sedel v naslonjaču in se mučil s časopisom. Moder dim smotke se je širil po sobi v gostih oblakih.

»O!« se je presenetil in skočil po koncu.

Lah se je poklonil in sprejel ponujeno roko.

»Pozdravljen! Pripeljal sem jo, kakor sem ti pisal.« Gospod je poiskal z očmi Maro, ki je začudeno gledala po bogati sobi in skušala, da bi razumela njun pogovor. Prijel jo je za roko in ji pogledal v oči.

»Dobra je. Kje si jo le iztaknil?«

»Slovenka je, hribovka. Čisto je še neumna.«

»Take rabim, lepe, pa neumne. Jo bodo že spreobrnili he-he.« njegov smeh je zvenčal po izbi. Mara je širila oči in strmela.

»Kako sta čudna!«

»Izplačal ti bom takoj.«

»Nekoliko še lahko primakneš. Dolgo pot sem naredil. Srečo išče, veš, pa sem menil: Tu jo bo našla!«

Zopet sta planila v smeh, ozek, hihitajoč.

Mari je bilo hudo. V dušo ji je vpadlo, kakor da bi prežali na njo dve krvoločni zveri ...

»To je tujina!« je dočutila ostro.

Potem so je zapeljali v sobo, o kateri so rekli, da bo njena. Lah ji je pomolil roko in se prezirno nasmehnil:

»Mara, zdaj se ne vidiva več! Pripeljal sem te v srečo. Bodi mi hvaležna!«

»Laže, laže!« je vpilo v njej.

»Meni je tako tesno, da ne morem ostati. Tu je moj denar! Vzamite vse in zapeljite me domov! Na svete Gore ... Tu umrjem.«

»Ne morem in nočem. Ker hočem, da si srečna. Poglej skozi okno na mesto in na morje, kako je lepo. To je zdaj tvoja domovina ...«

»Ni, jaz čutim, da ni!« se izvije iz nje.

»Pa bo, ko se boš vživela! Lepoti moraš pritrditi ...«

Pustil jo je in naglih trdih korakov zapustil sobo. Onemela je za hip na mestu, potem pa zakričala:

»Gospod! gospod!«

Ni se oglasil. Letela je na hodnik. Slišala je še pesem njegovih korakov in potem nič več. V zavesti samote se je spustila po stopnišču ...

Ustavil jo je gospod. Z ljubeznivo kretnjo jo je prijel in potegnil za sabo. Maro je bilo pred njim sram. Požirala je solze. Zapeljal jo je v sobo in ji prijazno pokimal. Potem pa je slišala, da je ključ zaškrtal. Skočila je h ključavnici in poskusila s kljuko.

»Zaprta!«

Ni mogla, ne kričati ne jokati. Vrgla se je na stol in trpela ...

Poslali so k njej mladega gospodiča, da bi jo tujega jezika naučil, kolikor bi rabila.

Vstopil je s smehom na ustnicah in ji zapel narejeno in neprijetno slovensko pesem. Mara je začutila vso lepoto svetih Gor v enem hipu.

»Dekle, jezika te bom učil.« Vrata je zaklenil in vtaknil ključek v žep.«

»Zakaj zapiraš?«

Ugajalo mu je, da ga je potikala kakor fanta doma.

»Boš že še razumela! Hotela si ubežati in bojijo se, da bi še poizkusila. In kaj bi storila sama v tako velikem, nepoznanem mestu. Radi tvoje sreče zapirajo.« Mara je verjela.

»Poznajo dobro ljudi!«

Naučila se je prvih stavkov in besed z lahkoto. Učitelj se je čudil in ni je mučil prehudo z učenjem. Ugajala mu je njena skoro robata preprostost. Povsod jo je spremljal, na sprehod in celo v cerkev.

»Zakaj hodiš v cerkev?«

Mara je zazijala in ga ni razumela, kaj hoče. Ko je razmislila, ji je bilo težko. V sobi je poiskala podobico svetogorske Matere in jo poljubila.

»V cerkev bom hodila. Kaj jih briga!« Čudila se je, da ji ne dado nobenega dela. Teden je že minil, pa je še vedno samo poslušala brbravega učitelja, spala in se sprehajala. Pa ravno brezdelnost jo je mučila. Doma je imela toliko drobnega dela.

Neki večer pa jo je presenetila nova obleka, ki jo je našla v sobi. Kmalu na to je vstopil učitelj in ji rekel, naj jo obleče, da gresta zvečer v kavarno ...

Prevzela jo je radovednost. Ko je zvlekla obleko na se in se pogledala v ogledalu, jo je posilil smeh:

»Tako sem nerodna v tej neumni obleki!« 

Nič ji ni bilo zanjo. Zanimalo jo je le, kako bo potekel večer.

»Kaj pa moje delo?« 

Učitelj je skomignil z rameni:

»Delo še že pride!« 

V salonu so žarele rdeče luči ...

Mara je sedela v naslonjaču, kakor na hrastovem stolu doma. Dolg čas ji je bilo in najrajši bi bila odšla.

Pozabila je na vse in se zamislila domu.

Odprla so se vrata ...

Družba pijanih gospodov in razigranih žensk se je usula v salon.

»Natakar, šampanjca!« je vpil starejši gospod.

Mara se je zasmejala in odkimala:

»Sami bedaki! Ženske so kakor šeme!« 

Posedli so. Natakarji so prihiteli in uslužno stregli. Mara se je stisnila v kot, da je ne bi opazili.

»Ne, ti so znoreli! Ženske kadijo! Še sanjalo se mi ni nikdar kaj takega.«

Učitelj se ji je približal in jo ogovoril:

»Ali so veseli. Ti ne bi hotela takole sedeti poleg mladih mož in piti tisto kipečo pijačo?« 

Mara ni verjela, da vpraša resno.

»Med nore ljudi me ne spravi nihče.« 

Učitelj se je čudil, kako je ostra in kmečka. Ni vedel, da je s svetih Gor doma. Poskusil je drugače. Odmaknil se je od mize in se nagnil k pijanemu gospodu pri mizi. Ta je vstal in se obrnil majavo po sobi:

»Kje je?«

Učitelj mu je pokazal na Maro.

»Gospodična, ali vas smem povabiti k naši mizi?« 

»Ne grem!« se je odrezala. Onemu pa pogum ni upadel. Pograbil jo je za roko in jo vlekel k sebi. »Rožica! ...«

Ona pa, v vstali jezi, skrči roko in ga udari v obraz, da jo izpusti in se huduje:

»Kokla nerodna! Kako obnašanje, za vraga! To mora zvedeti gospod! ...« 

»Lopov ste!« 

Zgražajo se vsi:

»Kako surova deklina!«

Mara pa gre zravnana proti vratom in jih zmerja pol po laško pol po slovensko:

»Pijanci! Nič vas ni prida! Da so v Benetkah tako grdi ljudje, ne bi mislila ...«

Odpre vrata in gre. Učitelj za njo takoj.

Gospodje in ženske pa se razburjajo.

»Pa kaj puščajo tako v salon!«

Zatožili so Maro gospodu.

Poklical jo je in ji brusil:

»Vi ste lepa in ni čudno, če se vas kateri dotakne. Čemu ste tako občutljiva? Govoriti morate z gospodi prijazno in se vesti obzirno. Imajo svoje navade.«

»Navade gor ali dol! Meni nič mar! Pijanost je surovost, pa ne odločna beseda. Ne, pa ne: Zakaj me prijemlje za roko?!«

»Ne, za tako lepo službo, kakor jo imate vi lahko in lepo, ni potreba nič drugega kot malo prijaznosti.«

»Kaj?! Jaz sem prišla radi dela. Vodo bom nosila, drva sekala, če hočete. Le v oštariji ne bom poleg pijancev.«

»Ne hitite! Škoda bi bilo vaše lepote za delo, ki stara obraz in dela žulje na rokah.«

»Vi imejte lepe roke, ki ste gospod. Meni pa dajte dela! Sicer pa grem.«

»Ne gre, oditi ne morete.«

Mara je vzrojila:

»Ne morem? Kdo pravi to? Meni?«

Gospod je stopil po sobi in rekel malomarno:

Tako sta se domenila, da ostanete tu.« Mara je kriknila:

»Kako? On se je domenil? Kaj ga pa briga! Grem, kadar hočem. Tu so denarji za hrano in po-trošek, mu zaluča kovance pred noge.«

Gospod ga je pobral, šel k njej in ji ga potisnil v žep.

»Moja ste in ostanete pri meni dokler bo moja volja! Pojdite zdaj v svojo sobo!«

Mara je treščila ob vrata in zameglilo se ji je pred očmi.

»Prodana!« je kričalo v njej. Ni imela dovolj grde besede, da bi z njo obsodila gospoda. Stisnila je pest in se postavila predenj trdo, da se je splašil. Smejal pa se je vseeno.

»Norica! Glej, to-le igračko, če ne vidiš mojih rok in moči v njih.« Igral se je s pištolo.

V Mari pa je zavrelo in vzkipelo. Udarila je z nogo ob tla in mu pribila dlan na lice, rdeče in mastno. Gospodu se je stresla roka, pištola mu je padla na tla in se sprožila. Po sobi in ven se je razlegel strel in pok ...

Gospoda je zadelo v nogo, da je klecnil z krikom. Natakarji in strežnice so hiteli po stopnišču in vreli v sobo ...

Maro je postalo strah.

»Ubili me bodo!« V tej grozni muki ji je padla v glavo misel na svete Gore. Izvlekla je podobico in jo poljubila v gnječi, ki je nastala. V hipu je vedela, da mora zdaj bežati in je bežala ... Ven iz hotela, ven iz mesta in daleč, daleč ...

Mara je trpela in se pehala po cestah v domovino. Samo slutila je, v kateri smeri so svete Gore. Trepetala je, da bi zašla. Ustavljali so jo potepuhi. Odpravljala jih je po fantovsko s pestjo in dlanjo. Ko je noč objela zemljo, so ji opešale moči in bila je trudna, da bi se vrgla sredi ceste in bi zaspala na kamenju.

»Da bi dospela vsaj do vasi! Pomagaj, Marija! In zopet je izvlekla sveto podobico in jo poljubila.

Zašumelo je grmovje v vetru. Njo je prestrašilo, kakor da bi čula konjska kopita biti po trdi cesti za seboj.

»Moj Bog, če me zasledujejo!« in je zbrala vso moč in še pospešila korak.

Zvonik vaške cerkve je pogledal izza hriba. Njo je napadlo veselje, kakor da bi bila doma. Sonce, ki je padalo v zaton, se je smejalo kot obraz rdečeličnega otroka ...

»Kje so še svete Gore? Teden dni sem se vozila s konji sem dol. Peš bom rabila mesec dni ... Ne pridem. Nikdar se ne vrnem, umrla bom na cesti!« je obupavala.

V vasi je našla čudno prikazen. Voz, kakor hišico in umetnike, majhne in grbave.

Povprašala je v gostilni za prenočišče.

»Nimamo!«

V drugi zopet.

»Smo oddali!«

V nobeni ni bilo prostora za njo.

Ljudstvo je drlo k predstavi in tudi ona se je pririnila med gledalce. Tedaj je srečala mladega fanta s črnimi lasmi in dobrim pogledom. Tudi on je našel njene oči.

Njuna pogleda sta se večkrat zadela. Pa ni mogla obstati med ljudmi v stiki in vročini, ko je noge niso hotele več nositi. Zunaj je legla v travo in dremala. Minila je noč in ona ni vedela za njo.

Ko se je prebudila, je opazila, da stoji pri njej fant z dobrimi očmi.

»Dekle, odkod si in kam greš?«

»Doma sem — na Slovenskem.« Kaj ve oni, kje so Gore, svete Gore?

»Pa greš peš?« se je vznemirjal.

»Kajpak, ko nimam voza!«

»Oh, nikdar ne prideš! To je daleč, strašno daleč. Celo leto boš hodila, če prej ne umrješ.«

»Saj vi ne veste za Slovensko?« se je branila v solzah.

»Vemo, ker gremo tje. Čez Gorico, proti Ljubljani in preko Hrvaške na Ogrsko.«

Mara je zaprosila ko otrok:

»Gospod, naj grem z vami! Plačam!« in je poiskala denarje in jih pokazala mladeniču.

»Hm, se je nasmehnil! Ta denar ne velja tukaj nič.« Mari se je smešno zdelo:

»Denar je denar!«

Mladenič ji je dokazoval, da ni denar povsod enak.

»Potem pa me vzamite s seboj, da Vam bom za deklo«, je moledovala.

»Znaš peti lepo po slovensko!«

O, to je Mari po volji:

»Peti pa znam. Kadar boste hoteli, vam bom zapela, samo vzemite me na voz!«

Vesela je sedla na klopico v vozu, ki je zaropotal po grušču kamene ceste.

Od vasi do vasi je šla njihova pot. Igrali so in peli. Maro so vzljubili vsi radi njene visoke pesmi.

»Ostanete za vedno pri nas? Ostanite!«

Mara je lagala, saj je vedela, da mora domu:

»Ostanem.«

In so ji verjeli vedno bolj. Tako jih je speljala na svete Gore in ušla ...

»Marija pomaga. Če bi nje ne bilo, bi nikdar ne dospela. Gnalo me je srce nazaj sem, ker tu je sreča. Greh je, brez sile dom zapustiti in iti v tujino, ki je kakor smrt, grob in pekel. Ubogi, ki morajo bloditi. Oh, vi bratje in sestre, odpustite mi greh in ljubimo se! Ker ni denar in lepota tisto, kar srečo ljudem ponuja, ampak ljubezen doma.«

Niso nič odgovorili. Le srca so jim zabila goreče eden za drugega.

Maščevanje.

Mara je začela delati z veseljem. Bilo je v poletju, ko so se posli odprli, da človek ni vedel, kje bi prijel. Zdaj, ko je bila Lenčka bolna in ni mogla skrbeti za kuhinjo, se je Mara prijela gospodinjstva.

Nesla je napoje svinjam popoldne. Korito je pripravljala in popevala kot pastirička. Pavle se je vračal od sv. Petra in je slišal njeno žvrgolenje.

»Mara popeva.«

Skočil je k njej in jo ogovoril:

»He, Mara. Kaj si res ti?«

»Zakaj pa ne bi smela biti!« ga je izzvala.

»Sem slišal, da si prišla, pa nisem mogel verjeti, Tončka pa je pravila, da si, pa da si. Pa je res po njenem. Oh, kako si bela! Kot z mlekom umita. Škoda tvojih lic in rok, da se bodo zopet nažulile.« Ni mislil nič hudega.

Postavila se mu je pred nos in ga ošinila, da je obledel:

»Me dražiš!?«

Ni mogel misliti na to, kaj je rekla, le oči njene so ga prevzele.

»Ali ni ona pevka imela takih oči?«

»Kaj me gledaš kot tele nova vrata, saj nisem iz zlata!«

Zavedala se je svoje moči.

»Mara, ne zameri, le zdi se mi, da tvoje oči niso one kot prej.« Bal se je, da ga bo zavrnila.

»Zdaj ti pa že moje oči niso po volji. Ali sem kaj vprašala?«

Ni vedel, kaj bi rekel. Obotavljal se je dolgo, da je naravnost vprašal, pa še potem je izjecal:

»Ti, ali nisi oni večer ti pela, ko so bili tisti ongavi tu?«

»Bež ga no! Pavle, ti imaš glavico. Za župnika bi bil. Vidiš, kar ni in veš, kar ni bilo in ne bo. Da bi Mara z Gor s cigani po svetu lalala?«

Ni upal vnovič reči, da ne bi še hujše udarila po njem. Njenih oči ni mogel pozabiti.

»Ali niso tistokrat na meni obstale?« In mu je bilo sladko ob tej misli.

Mara si je pod kletjo naložila polno naročje polen in šla po stopnicah proti hiši.

Iz kleti je udarilo:

»Odpri! Odpri!«

»No, kdo je pa tu?« se je radovedna obrnila h kljuki.

»Odpri! Odpri!«

»Kdo si?«

Umolknilo je. Prepoznal je njen glas.

Ko ni dobila odgovora, je šla vstran.

»Lenčka, kdo je pa v kleti?«

»Nevem. Menda zdaj nihče!«

»Pa je nekdo klical.«

Niso mogle ničesar dognati. Povprašala je Miho in nič ni vedel.

»Pa kje je ključ?«

Tudi nista vedela zanj ne Lenčka, ne Miha, gospodar.

Lojz se je vrnil kesno.

»Ali veš ti, kdo je v kleti.«

Prijel se je za glavo.

»Joj tri dni že nisem bil spodaj, da le ne bi umrl.«

»Kdo?« je imelo Maro.

Naredil se je, kakor da mora iti, samo da se je izvil njenemu vprašanju.

»Mora mi povedati!« se je zagotavljala, ko je nosila večerjo na mizo. Pobarala je pred vsemi.

»Oh, saj res! Straši! Oče so. Miha, za mašo si dal?« Sram ga je bilo:

»Sem. Za celo leto.«

Vsi so se čudili Mihi, da je res dal.

Lojz se je prestrašil:

»No, zdaj me bo pa ujela in pred vsemi!« Ustrelil je z očmi Maro, da bi morala razumeti, naj molči. Pa ni, kakor za nalašč ni.

»Kdo je, ti Lojz, veš! Povej, da ne bomo okoli hodili!«

Lojze zajema in noče ust odpreti.

»Človek ni, bi že umrl, če bi bil. Kdaj je že bilo to, ko sem jaz slišala klicanje!« goni Pepa svojo.

Lenčki se je posvetilo:

»Lojze, kam si pa nosil vsak dan kruh in vodo?«

Naredil je neumen obraz in lagal kakor za stavo.

»Kje? Kaj?«

Lenčka se dvigne:

»Kje je majolka z rožcami?« Jo išče z očmi in pretika po kuhinji.

»Ni je, pa je ni!«

Lojza so ujeli.

»Povej, zdaj! Saj ti na obrazu berem, da skrivaš.«

Lojzu ni prijetno, pa mora ziniti:

»Laha sem zaprl!«

»O!« se čudijo vsi in iščejo za besedo.

»Kdaj si ga?« hoče vedeti Mara.

»Takrat, ko je v gnojnico padel.«

Vsi premišljajo. Pretreslo jih je. Pepa je celo vesela:

»Prav si naredil, Lojze!«

Zopet molčijo.

»Saj ni res! Ni bilo prav, še hujše bi ga bil moral,« meni Miha.

»Motite se: Odpustiti bi mu morali!« zine Mara in Lenčka ji prikima.

»E, ste čudni. Ali ni mar zaslužil, da ima malo pokore,« žene Pepa svojo.

Lojz pove in se toži proti njim, da je slab:

»Ubil bi ga bil celo, da ni Janez moje jeze zastavil,

Zopet ponove vsi:

»Janez!«

Lenčka zadiha. Miha zasope.

»Janez!«

Drugi dan sta Mara in Lojze obiskala Laha.

»Oštel ga bom in izpustil!«

V Mari tudi kipi, da bi se maščevala, a se kroti v sebi in išče izraza, kako bi ga odpustila.

Odpre. Na slami leži, bled in suh, neobrit in nepočesan.

»Gospod, dobro jutro!« Mara se je premagala in dejala mirno, brez bodice.

Pogled njegov se zabode vanjo, kakor da bi jo hotel predreti. Krikne in klecne na koleni, ki se treseta.

»Mara odpusti!« se mu izvije iz globine. Bil je kes ali strah, ki mu je narekoval prošnjo za odpuščenje. Mara ni preiskovala. Lojze je tiščah glavo k zidu in ni hotel pogledati Laha, da mu ne bi kri zavrela in bi udaril.

Ko si je jetnik opomogel od težke bolečine, je vprašal Maro ponižno, z glasom, ki je padal v žalosti.

»Kdo te je rešil?«

»Marija svetogorska. Morda bo tudi vas. Vsi bomo molili za ta namen. Sami pa tudi sebe ne pozabite!«

Jokal je kleče in ni mogel vstati. Mara mu je pomogla.

»Pojdite zdaj, malo vas pospremim.«

Šla je z njim do velike ceste, ki je vodila v svet ...

»Na Marijo mislite včasih!«

Pokleknil je, da bi še prosil odpuščenja, a ona ga je ostavila naglo.

Lojze je padal v sebi:

»Kako je Mara dobra, kakor svetnica. Ko mi vsi je boljša. Še Pepa je ne doseže, ki je vedno v cerkvi in pri oltarju.«

Zvečer so molili za Laha in njegovo pot.

Miha je tedaj dočutil veličino Marine duše ...

Pesem zidarjev.

»Tak z Lenčko, da ne bo nič na boljše, da jo je že zopet prijelo za hudo. Ženske so pravile včeraj po maši. Jemnasta, je sitna taka bolezen. Ni za življenje ni ne za smrt.« Meta je regljala v Janeza, kakor nalašč v njega. On ni slutil ničesar hudega, pa je prijazno odgovoril.

»Hudo je res, pa bo Marija pomagala, ki zmore vse.«

Prestopil se je do stopnic, da bi zavil h gospodu.

»Pa ne to, da je z njo tako. Le to, ko je bila prej taka kot rožica, zdaj pa da vene in hira, to, to! Moralo se ji je nekaj hudega dogoditi. Strah tako bolezen v človeka spravi, pravijo, jaz ne vem. Ravno na poročni dan jo je prvič ...«

Janez se je vgreznil vase in zinil nepremišljeno:

»Žal mi je in Bog ...« Tu se je spomnil, da se izdaja.

Starka je vzela besede, kakor denar.

»Pa je! On je lopov, tat in ubijavec. Oh, da ga kazen božja ne zadene, da strela ne pade vanj, strela božja!« je predla božje sklepe, kakor da bi bila ona Vsevedni.

Janez je pozdravil gospoda.

»Z delom, kdaj bomo začeli ? Ko denarja ni, Grofica je dala, pa drugi nič. Pozabili so na svoje obljube. Janez je plamenel:

»Pa bom šel jaz na domove k romarjem in izterjal od njih, kar so dolžni Mariji! Samo pisanje mi dajte, da bodo verjeli, da je za njo in ne za me.«

Starček se je razveselil iz dna duše in razgrel s solzami v očeh:

»Sin, pojdi! Pisanje bom naredil za tebe, da ti ne bo nihče polen pred noge metal!«

Janez je odpovedal službo gospodi posvetni in se izročil za hlapca Mariji. Delo je bilo naporno in sitno radi ljudi, ki so dajali sicer, pa z nevoljo.

»Malo, da ne bo nič!« je prosil lepo in se priljubil. Odprto srce je odprlo roke.

Čez mesece se je vrnil ves srečen in treščil pred gospoda vrečico žvenčečega drobiža.

»Toliko si nabral sam?«

»Marija je hodila zraven. Jaz sem izgovarjal samo, ona je govorila.«

»Zidali bomo, zidali!«

Prihodnji teden so se razvrščali vozovi po cesti v goro. Vozili so s tremi pari en voz kamenja. Zgodilo se je, da je živina popadala v trenutku na tla kakor mrtva. Pa so poklicali Marijo, da je pomagala. Živina je vstala in vozila, kakor da se ji ne bi nič zgodilo.

»Čudež!« so vpili in delali še bolj.

Pod lipo pa je kar mrgolelo ljudi in otrok. Nalagali so si kamenje v naročje in nosili na hrib k cerkvi. Tisti, ki so imeli posebne prošnje za zdravje in srečo, so kleče plezali po stopnišču do cerkve in okoli nje. Nekateri so storili to še po večkrat na dan. Hoteli so izsiliti pomoč od Matere gorske.

Roke so se gibale in noge premikale. Zlagali so vozove in nalagali kamenje sebi v breme.

Zidarji so prišli. Obdelovali so kamenje, trdo in krhko, da so čuli njihovo pesem daleč na okoli. Za ušesa pobožnih ljudi je to bila sveta pesem.

Miha se je pomešal med druge in nosil kamenje v košu na hrbtu in polno naročje. Na večer, ko so drugi odšli, pa je plezal po kolenih. Mara ga je videla.

»Kdo ga je izpreobrnil ?« jo je zanimalo.

Janez je delal ves dan in ponoči. Kje spi ni nihče vedel. Mislili so, da ima službo na gradu še vedno. Da nosi vso noč kamenje, ne bi nihče ne bil verjel.

Lenčka se je čutila zdravo zopet nekaj dni. Mislila je lahko in jasno. Hotelo se ji je, da bi živela zopet tisto življenje kot nekdaj. Polno skrbi in dela, misli in načrtov. Na večere se je odmikala domačim, ki so govorili po svoje. Kdo je vedel za vso globino njenih boli?

Takrat se je silno lepo večerilo. Sonce je poljubljalo cerkev še z zadnjimi žarki v slovo, od koder je vela vesela pesem zidarjev.

Lenčke ni vzdržalo. Na vrtu si je natrgala rož, belih in rdečih, da bi šla k Mariji in ji darovala. Čutila je, da bi ji morala tudi ona te dni nekaj pokloniti. Moči ni imela, da bi kamenje za novo cerkev na breg nosila.

Rože je tiščala na prsi in se prestopala v brežino, obdano, s črno hosto. V njej ni bilo nič več dneva. Rože je položila na oltar in pokleknila v molitev. Tedaj pa se je začelo oživljati v njej vse pozabljeno ... Jad in strah, žalost in bolest je vdrla vanjo, da ni mogla ostati pred oltarjem. Zbežala je in čutila s hitrostjo, kako ji raste v glavi zmešnjava. Treslo jo je in mrazilo. Izpadla ji je misel, zavrtelo se je v glavi in srcu in okoli ... Zvrnila se je in padla po lesenih stopnicah, da so zabobnele.

Janez je nosil kamenje in goreče molil:

»Da bi Lenčka ozdravela, naj bo ta pot!«

Kamenje je zložil na stopnico in se sklonil k tlom.

»Nekdo se je ponesrečil.« Budil je, pa nič. Ogovarjal je, le rahlo hropenje.

»Umira!« Naložil si je v naročje umirajočega in letel skoro proti gorski hiši. Po desnici je čutil, da mu teče nekaj vročega.

Zleti v sobo in ne pogleda nikogar. Odloži breme na postelj in prisluhne:

»Še živi!« Pogleda v obraz in prepozna:

»Lenčka!«

Ona odpre oči počasi, ko ji zmoči čelo s hladno vodo.

»Janez!«

Kmalu so domači pri njej in Janez izgine.

Poljubi kri, ki se je zasušila na desnici ...

V nedeljo potem so blagoslovili temeljni kamen. Na Gorah je bilo vse polno ljudi in tudi Janez med njimi. Ko se je končalo se je hotel vrniti, a oči biričeve so ga iskale.

»Z menoj greš!« mu je rekel rezko.

Janez je premišljal hip in se vdal.

»Grem!«

Šel je mirno za njim.

Na pragu gorske hiše je stala Lenčka, da bi videla ljudi. Kadar je zagledala biriča, je vedno vztrepetala.

In tedaj se je izpolnila njena slutnja ...

»Birič in Janez ...«

Janez je dobro videl zamah telesa in slišal padec ...

Bratje in sestre.

V visokem poletju je bil na svetih Gorah čudovit mir. Mara je šla po trati od lipe in se čudila pokoju narave. Vse je mirovalo, le bele marjetice so drhtele. Odtrgala je cvet in si ga vtaknila med zobe.

»Naša Lenčka, kako trpi! Rahla je kot cvet. Kaj bi dala za njeno zdravje! Spanje, če treba, tudi življenje!«

Lojze je mazal voz in žvižgal po svoje.

»Kaj pa ti je, Mara, da si kisla?«

Mara mu je pogledala v dušo.

»Kaj si ti menda vesel!«

Ni upal reči, da je, ker bi lagal.

»Po žito grem z voli!« Hotel je pretrgati oni pogovor.

»Nisi vesel. Kaj ne, da ti je radi Lenčke hudo?«

Nemo je gledal v tla in delal kot bi se mudilo.

»Reci no kaj, saj nisi iz kamna!«

Tedaj ga je prijelo. Izdrl je ročico in jo stisnil Mari v roke.

»Zdaj udari po meni, na, po glavi! Bož daj!«

Prevzelo jo je, ker ni vedela, kaj hoče.

»Kaj ti je, Lojz, da besniš?«

»Udari me, da bo Lenčka zdrava!«

Zdaj sta molčala in grizla oba isto žalost.

»Pa naj gre k padarju. Ta jo bode gotovo ozdravil,« je mislila Mara po dolgem molku na glas

Lojze je trezno odkimal:

»S tem ni nič. Česar ji svete Gore ne dajo in Marija, ji tudi človek ne bode dal.«

Nad Orlico je bilo nebo svetlo in čisto kakor umito steklo.

»Kdo ti bo pa naložil, Lojz?«

»Je Miha dol, bo že on! Ti si nikar ne delaj skrbi! K Lenčki pojdi!«

Pripregel je vola, sedel na ročico in pognal. Pokal je z bičem, da je odjekalo v hosti.

»Ko bi bila Lenčka zdrava, zdaj bi bilo življenje pri nas prijetno!« Stožilo se mu je.

Mara pa se je motila okoli Lenčke.

»Pa ne bosta mogla sama. Večer bo kmalu. Pot je dolga, preden se bo tje pripeljal.«

Pepa je prišla od zidarjev pri cerkvi.

»Da jo bodo podrli staro, pravijo. Samo zvonik bodo pustili. Rekla sem jim, naj jo pustijo in kar novo zraven postavijo, pa so se mi smejali.«

»Kaj boš zdaj doma, Pepa?« jo je ustavila Mara.

»Bom. Kam pa greš ti?«

»Oblači se, pa bosta težko sama naložila. Grem dol, da bomo doma prej, ko se usiplje nevihta.«

Ko je letela skozi gozd pod Rožco, je že pogrmevalo za Gorami in nebo je prevlekla težka siva odeja. Pognala se je na strnišče. Grabila je snopje in ga dajala Lojzu v roke, da je vlagal. Grom se je bližal vedno bolj in nebo se je svetlikalo.

»Poženi navkreber, da nas ne dobi!«

Kolovoz se je pnel strmo navzgor čez reber in voli so se pehali in hropli. Dež je padal v težkih škrapljah na redko, ker mu je veter branil. Žitno steblovje v rastavah je šelestelo. Kaplje so plesketale po listju na drevju.

»Hajd! K sebi!« je gonil Lojze in vlekel vola za rog.

Mara in Miha sta šla nekaj korakov zadaj in gledala naravo, kako se je zgrozila v pričakovanju nečesa strašnega.

»Toče ne bo menda. Veter bo pač počesal drevje in sadje stepel,« je menil Miha in podprl z lesenimi vilami voz, da se ne bi prevrnil na obronku.

Zabliskalo se je krvavordeče, na dolgo in široko. Zagrmelo je, kakor da bi se zemlja vdirala v neznane prepade. Na Vrhuncah je zagorelo v hipu z visokimi, ostrimi plameni.

Mara je kriknila in Mihi se je stožilo.

»Nov pod je, pa bo zgorel. Kaka škoda.« 

Mara pa je klicala Lojzu:

»Brž v breg. Gor pa izpreži, da ne bo nesreče. Bežali bomo na Vrhunce gasit.« 

Mara je napela oko in kriknila: »Joj, hiša je že tudi v plamenih. Ogenj je preskočil.«

Zagrizli so se v breg in hiteli ...

Blisk je sledil blisku in grmelo je venomer ...

»Mara, ti se bojiš bliska?« 

Mara ga je debelo pogledala:

»Seveda se ga bojim ko vsak.« 

»Jaz pa se ga ne bojim. Kjerkoli umrjem, ker sem tako zaobljubo naredil. Za Lenčkino zdravje.«

V tistem hipu se je zasvetilo in zagnalo kakor ognjena kača nad njima, da sta izgubila vid. Zarsalo je in se razbobnelo v grom ...

»Jezus!« je zakričala Mara.

Ko je odprla oči, se ni mogla znajti. Taka svetloba kakor v peklu. Voz gori. Junca mučeta in vlečeta vsak na svojo stran ... Ves breg je ožarjen ... Zublji švigajo in sikajo v noč, kakor jeziki velikega zmaja ... Mara plane k juncem, pa jo Miha prehiti. Izpreže živali. Tedaj se zgane voz in goreča grmada se spusti v dolino.

»Kristus!« Mara budi Lojza. Saj mu ni nič. Le zemlja se je dvignila pod njim in ga vrgla. Tako je čutil.

Dobrava je zagorela. Plameni prodirajo v smrečino. Vrenje in sikanje. Pokanje in bobnenje ...

Vsi trije neme brezmočni, da bi kaj naredili proti tej sili.

Vola sta se vlegla, hropeta in bela pena jima gre iz gobcev. Izmučila sta se.

»Po krampe skočimo in po ljudi, da zajezimo ogenj v dobravi.«

Plameni so lizali vedno višje in dosegli že skoro skalovje, ogenj pa je rastel tudi v širino ob Dramlji navzdol in navzgor.

Po bliskovo so hiteli in se spustili v ognjeno dolino. Krampi so bili po skalovju in valili zemljo na ogenj. Ogorelo drevje je padalo s hreščem ... Lojz je prišel najvišje, na sivo skalo ... Udaril je trikrat, štirikrat, ko mu je padla v oči žival stoječa na gornjem kraju. Segel je in prijel. Ni se zganilo. Pogledal je pri svetlobi in se čudil.

»Pes je, kakor vsak drugi!« Prijel je žival in si jo shranil za skalo, da bi jo vzel s seboj.

V polnoč je že šlo, ko so pogasili. Lojze in Miha sta se do smrti trudna vrnila.

Sestre so prepadle zrle v došleca in spraševale:

»Kaj še gori?«

»Dobrave ni več!«

Lenčka se je premaknila na postelji in odprla oči na široko:

»Dobrave ni več?«

Lojze je pravil dalje:

»Ko sem dospel do vrha, sem se obrnil nazaj. Kdor je danes zjutraj videl dobravo, je sedaj ne bi poznal več. Zemljo smo vso premetali, drevje je zgorelo, sivo skalo smo prevalili. Nocoj je silen pogled na njo ... Žari, vsa je v iskrah. Majhni plamenčki vstajajo in ugašajo. Dramlja žubori. Noč pa je temna. Lahko rečem: Dobrave ni več.«

»Dobrave ni več!« Lenčki se je nekaj odvalilo s prsi.

Lojz je prinesel iz lope svoj plen in ga postavil na mizo.

»Jezus! ...«

»Bog! ...«

Začudenje in strah sta kipela iz duš.

Lenčka je sedela na postelji in zabodeno zamotrila žival:

»Rolf!« je zakričala.

»Rolf!« so ponovili vsi.

»Kje si ga dobil? V dobravi?« je imelo Pepo in čelo se ji je temnilo.

»Rolf je bil v dobravi.« Lojze je izgovoril jasno.

Zajemali so sape in iskali besede. Iz Pepe je udri krik razočaranja:

»Janez ga je, očeta! Jaz vem zdaj, on ga je!« in je tulila in zmerjala Janeza in Rolfa.

Ostali so nemeli ...

»Vi že veste, da ga je on?«

»Že dolgo vemo ...«

In zopet so minili trenutki molka in tišine. Lenčka je drsala z glavo po blazini.

Pepa je planila nad nje:

»Meni niste povedali?! In niste Janeza biričem izročili, ubijalca peklenskega?«

Molčijo in mislijo.

Tedaj je že Mara spregovorila svojo:

»Pepa, tvoji pobožnosti nekaj manjka! Odpuščati ne znaš.«

Obsojena, se je Pepa zdrznila in premerila njihove oči.

Lenčka je še enkrat zase ponovila:

»Dobrave ni. Rolf pa je tu!«

Vsi so vedeli, da je zbrisala Janezovo krivdo, ki jo je imel nad očetom.

»Molimo!« je začela Mara.

»Oče naš ... Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...« Te besede je močno naglasila. Pepa se je vznemirila in se zavzela:

»Da je v očenašu to, pa nisem vedela.«

»Za Janeza! Očenaš ...«

Potem so šli spat.

Lenčka pa je še ponoči odšla na Vrhunce in pogledala v dobravo, ki je dogorevala.

»Res, ni je več. Spremenila se je v čudovito lep raj. Z ognjem je Bog opral Janezov greh ...«

Vrnila se je in stopila k Lojzu, ki je žvižgal pri oknu.

»Si že vstal?«

»Kje si pa ti bila?« ga je zaskrbelo.

»Dobravo sem si šla ogledat, pa je res ni več!«

Lojze je opazil, kako je lepa. Rosa se ji je ujela v lase in nadahnila kožo na licih. Kiti sta ji neurejeno padali okoli vratu na prsi.

»Lenčka, ali bi zelo rada ozdravela?«

Posmehnila se je, kakor že dolgo ne.

»Veš, da bi rada. Zdaj, ko ni več dobrave.«

Lojze je doumel njeno čuvstvo.

»Vsi te imamo tako radi, da bi se ubili za tvoje zdravje. Rekel sem: Bog, pošlji meni smrt in Lenčko ohrani!«

Pa me ni hotel v zameno: Strela je zadela voz, mene pa ne.«

Lenčko je bilo sram njegove ljubezni in je zbežala v izbo.

Miha je bil zjutraj sam v družinski izbi. Šel je k mizi in objel je Rolfa. Mara je vstopila.

»Kaj je, Miha?«

Stal je pred njo kot otrok pred materjo.

Žrtev.

Med brati in sestrami je bila ljubezen, da bi umrli eden za drugega ... Ponujali so se vsi Bogu v zameno za Lenčko, On pa je izbral po svoje ...

»Jutri začnejo cerkev podirati,« je prinesla Pepa. »Večernice bodo nocoj, za slovo še v stari cerkvi. Bom sama zvonila, ko ni drugega blizu, ki bi znal.«

»Jaz bi, pa moram biti za mežnarja!«

Ko se je večerilo, je Lenčka prispela domov vsa rdeča v lica.

»Kot pomaranča si, Lenčka. Še bo zdravje, bo.« Pepa jo je ogledovala kakor zaljubljena.

Lenčka se je prijetno razotročila. Pomislila je in vprašala od daleč:

»Si huda na Janeza!?«

Pepa se je branila:

»Ne, nisem več! Kaj bomo sodili in zamerjali, ko že Bog odpušča!«

Lenčka se je oklenila nje in ji rekla:

»Videla sem ga!«

»Pa so ga odgnali!«

»Pa so ga izpustili!«

Pepo je radovednost prijela:

»Si kaj govorila z njim?«

»Pozdravil me je in se potuhnil. Jaz sem pa rekla: Hvala, da si me rešil Janez, dobrave ni več. Ozrl se je in mi poslal začuder. pogled. Rekel pa ni ničesar.«

Zvečerilo se je in Pepa je šla proti cerkvi.

»Kolikokrat sem že prehodila te-le stopnice! Vsak dan po trikrat in še več. Skozi dvajset let že zvonim.«

Potem se je zatekla v cerkev. Pokleknila je pred oltar in čula, da je nekdo zavdihnil poleg nje. Janez je bil. Zadnjič pred oltarjem, ki ga je oropal ...

Pepi je vdrlo v dušo vse polno čuvstev do Janeza in Lenčke. Domislila se je njene rdečice in zaplamenela:

»Marija, vzami mene in njej daj zdravje in srečo! Mlada je in veliko življenje je še lahko za njo. Jaz, tvoja najslabša dekla, ne zmorem ničesar več tebi v čast. Lenčka bo imela otroke, ki jih bo tebi posvetila. Lahko, da bo sina mašnika zredila. Misli na to, Marija!«

Janez je skoro razločil njeno prošnjo, ko je šepetala.

Prišla mu je v spomin Lenčkina beseda:

»Dobrave ni več!« in je mislil:

»Marija, zdaj si zbrisala tudi na zunaj spomin na moj prvi zločin. Glej, tvoje svetišče bodo podrli, da se izbriše še misel na mojo hudobijo, ko sem tebe oropal. Hvala, hvala ti. Veš, da sem si življenje hotel vzeti, pa si mi ti roko zastavila. Vzemi ga zdaj ti za Lenčko, mojo nevesto. Zakaj trpi ona, ne vem. Morda zato, da bi oba prej dotrpela. Ohrani njo, mlado in nedolžno ...«

Pepa se je dvignila in šla čez cerkev, ki se je polnila, v zvonišče in potem v stolp. Pozvonila je z malim na kratko, potem pa z obema.

Ko je odzvonilo v cerkvi za blagoslov in je čula, da ljudstvo odhaja, se je ozrla čez lino na vse strani. Kresovi so goreli po bregovih. Na Rožci ga je žgal Miha. Mesečina in svetloba ognjev sta se spajali. Svetlo je bilo skoro kot podnevi ...

»Ne bom luči prižigala, saj vidim v temi!«

Zataknila je nogo v zavezo na žvenglju malega zvona, z levico je gnala velikega za vrv, z desnico pa pritrkavala. V njenih rokah sta pela zvonova, kakor v nobenih drugih. Še Lojze ni znal spraviti iz njih takih pesmi kot Pepa. Pa tudi lahko: dvajseto leto že pritrkava. Ima roke zato in srce. Včasih zvoni tako lepo, da se sama solzi. Ko odpojo, vedno prisluhne čez line, da ujame, kako pesem izveni nad Rožco, v dobravo in na Hrvaško stran.

»Še eno kitico!« jo žene veselje. Prisluhne pri lini in se zagleda proti strani, kjer stoji Zagorska Mati božja in zaišče za cerkvijo Matere sedem žalosti v Podsredi.

»Le poslušajte, kako vam novo cerkev naznanjam, veliko ko graščino in lepo ko nebesa!«

Kresovi pojemajo, plameni ugašajo ...

»Zvonite zvonovi!« in začne. Desnica žene veliki zvon, ki doni kakor bi v prazen sod govoril.

Pepo navdajajo sveta čuvstva in neukročeno hrepenenje:

»Da bo Lenčka zdrava, Marija ...!«

Vrv se ji je izmuznila iz objema pesmi. Zatiplje z roko v temo in grabi, pa je ne najde.

»Oj, zdaj se bo skvarila pesem! Pa bodo ljudje zamerili, da ženska zvoni, ki ne zna. In zadnji večer v stari cerkvi.«

Glasovi bijejo skupaj, kakor da bi mrliču zvonili.

Pepa se jadi in grize:

»Oh, da se mi je moralo skaziti!«

Pripogne se, da bi pograbila vrv pri odprtini, skozi katero drsa. Žvengelj se zamahne in trešči ... Pepi se zatemni, potem se ji pa zasveti sonce in tisoč zvezd, se ji odprejo nebesa ... Krikne in omahne proti lini.

Zvonova pojemajoče pojeta skupaj ... Žalostno odjeka od Rožce in Orliške gore ...

Janez moli v cerkvi. Spomin mu sili podobo, kako sta prvič klečala s Pepo v cerkvi. Kako jo je varal ves hinavski in lažnjiv. Sploh ni molil, pa je vendar ustnice premikal, da je verjela.

Odganja težke misli in se potaplja v pobožnost.

»Da bi bila Lenčka zdrava!« prosi venomer kakor v litanijah.

Premoti ga klenk ... Pogleda na vrvi v zvonišču, kako se gibljejo same po sebi. Zažene se v stolp po trhlih stopnicah, pa se začudi, ko pripleza do zvonov, da je vse temno in mirno. Le ura brni in oven nad zvonom se maje in škriplje. Užge svetilko in posveti po prostoru.

Pepa leži mirno s telesom na trhlem stropu, glava pa ji sloni na ograji v lini. Kri ji curi iz senc in teče po očeh in licu ...

Lovca je prevzelo, pa ni zajokal. Ni se zganil z mesta, kakor da bi se zatopil v globoko misel. Niti prisluhnil ni, če še diše. Razodelo se mu je v srcu, da je morala umreti. Posvetil ji je v obraz, ko je domislil do konca skrivnost. Hotel je še enkrat videti poteze in izraz na obličju te svete zvonarke, gorske Pepe...

Zveselilo ga je, da je sedel k njeni glavi in čakal, da bodo prišli ljudje.

»Zdaj ve njena duša že vse moje laži!« mu je vpadlo in obšel ga je kes še enkrat čez vse grehe zadnjega leta. Vsak trenutek mu je prinesel misel na večnost in njegovo grešnost.

Tako si je očistil dušo ob mrtvi Pepi ...

Ko se je polegla groza prvega vtisa v dušah domačih, so presojali dogodek vsak zase na skrivaj in prihajali vedno bolj do vere, da se je zgodil čudež. Lenčka je bila od tistega dneva zdrava in je rastla v svojo prejšnjo moč in lepoto.

Cerkve niso podrli takoj, temveč šele po njenem pogrebu so začeli z delom. Janez je gledal, kako so rušili debele zidove ... Mogočno kamenje je padalo na zemljo s silo, da se je tresel stolp in da so jekali zvonovi v njem.

»Spomini na grehe padajo,« je občutil v kesu.

Lenčka se je vrnila od pogreba in se skrila za vrt, da bi bila sama. Bobnenje ji je udarjalo na uho in jo bolelo. Šele čez čas je doumela, da izginja preteklost. Skočila je v hišo, pograbila nagačenega Rolfa, zletela v gozd pod Rožco in ga odložila.

Kamenje pri cerkvi je shrumelo na kup, da je odmevala gora kakor od topovskih strelov.

»Rolf, tudi ti moraš iti. Pepa ni zastonj umrla.«

Zakresala je kamen in pripalila dlako na Rolfovem hrbtu. V nekaj minutah je bil ves v plamenih. Lenčka je sedla nekoliko vstran in gledala, kako je razpadal. Rep, za njim ušesa in glava, ko so noge pregorele, je padel skupaj. Ostal je samo kup pepela.

Zdaj šele je stopilo Lenčki nekaj grenkega v grlo. Pred njo so vstajale podobe iz prejšnje pomladi in poletja. Kolikokrat jo je Rolf oblajal in ji naznanil Janeza, še potem po očetovi smrti, ko je že nosil greh s seboj ...

Vračala se je trudna od misli in žalosti ... Nasproti ji je prišel Janez. Njegove oči so izžarevale nekaj svetlega. Stopil je k Lenčki in ji dal roko. Zaiskal je s pogledom v njenih očeh.

»Zdrava si! Tudi jaz sem ozdravel! Rolf je zgorel v dobravi in cerkev so podrli. Lenčka ne boj se me več!«

Lenčki je trepetalo v glasu, ko mu je odgovorila:

»Pridi enkrat, bova šla gledat pod Vrhunce!«

Mislila je na dobravo.

TRETJI DEL

Miha gre ...

V Mihi se je silno obrnilo mišljenje in življenje. Nanj so vplivali le močni zunanji dogodki in mu kazali, da ne misli prav, da ne hodi po pravi poti. Posebno udarno silo pa je imel nanj Janez. Vso svojo dolgo zgodbo mu je razvil in na njej je bilo posebno trdno eno: da ni denar sreča. Potem mu je potrdila to resnico Mara s svojo pripovestjo o slavnih Benetkah. Prepričala ga je usoda Lahova.

Ko je ležala Pepa na mrtvaškem odru, je presedel večino dneva in noči pri njenem zglavju. Ljudi je bilo po noči malo, ker je Lojze prepovedal priti vsem, ki pridejo iz radovednosti, da bi se zabavali ali radi pijače.

Na Pepinem obrazu je sijalo veselje, ki ga je pričaral na obličje zadnji pogled v sonce in tisoč zvezd. Miha je modroval v veri:

»V nebesih je; zato jo je Marija vzela k sebi. Sreča je pri Bogu.«

Ob njeni smrti je doživel novo življenje, ki ga je klicalo in vedel je, da to ni več klic zemlje.

Z Maro sta se v nedeljo po Pepinem pogrebu sešla in se napotila na sprehod, ker je tako želel. Boštovske gorice so zorele.

Ustavila sta se pri cerkvici sv. Vida in preletela z očmi obsončeno ravnino, zeleno Medvednico in Gorjance v daljavi. Povsod je bilo samo sonce.

»Mara, povedal ti bom nekaj takega, česar nihče ne ve in ne sluti. Tebi bom zaupal, ker si trpela v tujini.«

Mara se je začudila njegovi govorici.

»Razodeni se, Miha!«

Pogledal jo je z močno vero, da ga bo razumela.

»Odšel bom.«

»Miha, nikar! Dom te kliče, dom hoče imeti gospodarja, ti si najstarejši. Pa zdaj, ko je ljubezen med nami? Zdaj, ko je sreča doma, pa hočeš oditi?«

Prijel jo je za roke in rekel mirno:

»Sreča je pri Bogu!«

Mara ga je na veliko pogledala in razumela:

»Miha, ti greš k ——— menihom?«

»Šel bom.«

Bil je slovesen trenutek. Posvetil ga je molk in začudenje.

»Pa kako, ali greš radi Tončke? Saj ji ni Lojze nič rekel. Menda sploh res ni, kar ljudje govore. Tončka se hvali.«

Miha se je čudil:

»Tončka in Lojze!« Bilo mu je novo.

»Prvič slišim. Tončka? Saj je nikdar nisem posebno ljubil. Ženil sem se radi bogastva.«

»Pa ona še vedno misli na te!«

Miha je hotel nekaj drugega:

»Ne bi rad videl, da bi vsi vedeli, da sem šel v samostan. Zato, prosim te, molči!«

»Kaj misliš na skrivaj oditi? Da jim boš vsem novo rano zadal? Že ni dovolj jeze in žalosti? Lojze in Lenčka tudi lahko vesta.«

»Sram me bo povedati. Ti jima reci!«

»Tako pa že.«

»Gospodar je pa Lojze, se razume.«

Kolovratila sta še nekaj časa po trsju, dokler ni sonce zbežalo iz dolin na vrhove.

Miha se je varal, ko je mislil, da bo slovo tako lahko. Ni si določil dneva, ko bo šel.

»Drugi teden pa grem gotovo!« si je zatrdil in začel jemati slovo. Blodil je po rebri in gozdu, gledal zemljo in postajalo mu je težko.

»To je moja zemlja!« Zavest ga je grabila in mu budila strast.

»Moje!« To je bila zanj čudovita beseda, lepa in silna.

Bolj ko se je bližal oni teden, je čutil, kako močno je še priklenjen na dom in na zemljo. Boštovske gorice so zaživele zopet v trgatev. Kresovi in godbe, vriski in pesmi so mu rezale v dušo. Postal je pri stiskalnici in zagrabilo ga je škripanje slemena in sičanje mošta.

»To je vse moje!«

Mara je hodila za njim in ga s strahom opazovala. Razumela je njegovo borbo in ni še čudila, da mu je strast po gruntu gledala iz oči.

»Težko je, Miha. Pa ostani!«

Ozrl se je in zardel pred njo. Odvrnil pa je z lažnjivim glasom malomarno:

»Ah, kaj se menim za vse to. Moje misli so daleč.«

Mara ga je prepoznala, da laže.

Stopil je v vrste in gledal berače. Novo vrsto so začeli pri spodnjem koncu. Miha je sedel pod trs in zrl po vrsti, kjer je Lojze držal brento. Dekleta so nosila škafe in izsipavala. Hihit je brnel z njihovih ustnic. Za drugimi je prinesla svoj škaf tudi Tončka. Smejala se je Lojzu v obraz, ko se je šalil z njo.

Miho je zabolel njen smeh. Saj se je njemu včasih tudi tako smejala.

Ne, ona ne sme vedeti, da mi je kaj za njo. Saj mu ni. Če bi mu bilo, bi jo že zdavnaj lahko vzel. Danes mu je čudno, da se sam ne razume. Razburja ga javorsko dekle in ne more odtrgati oči od nje. Vpade mu skušnjava, da bi šel doli in spregovoril z njo kako besedo. Pa ne: preveč bi ga bilo sram. Zdaj je pomogla Lojzu brento na rame. Kakor njemu pred letom. Miha mora vstati, da se z Lojzom ne dobita. Ne bi mu mogel mirno pogledati v oči. Umakne se in zablodi proti hostam pod Rožco, ki so z rumenim listjem nastlane. Mahne jo v Vzdolec, kjer ajda cvete in diši.

»Ajdo sem jaz posjal!« ga boli. »Drugi jo bodo poželi.«

Prime za stebelce ga izruje in približa k sebi:

»Posejal sem te, na moji zemlji si zrasla, ki sem jo jaz obdelal. Čegava si? Moja, moja!«

Zmislil se je na to, da bo drugi teden odšel. Nocoj pa je sobota.

»Nedelja bo že?« se sprašuje, kakor da ne bi mogel verjeti. Krene od njiv, kakor da bi se trgal. Še s pogledi se poslavlja od njiv, oblitih s soncem. Bela dišeča ajda pa valovi v vetru in popeva šumljajočo pesem ...

»Jaz sem jo posejal! Nič se ne bo izpremenila, ko bom odšel. Cvela bo in zorela. Kako zemlja nič ne čuti za človeka!«

Zavije, da bi šel domov. Na Lenčko misli in Maro. Doma ste. Morda bi se s katero kaj pogovoril, ko mu je tako tesno. Ko bi današnji dan, ko mu še ni treba iti, trajal na večno. Vedno enak in žalosten. Samo, da ne bi šel. Ko je stal na cesti od Osojnikovega križa, ga je zmotila dekliška pesem.

»Mara pase svinje pod hlevi.« Stopil je na rob poti in prodrl s pogledom čez stara bukova debla do nje. Prej mu ni bilo za petje in ni nikdar opazil, kako lepo popeva Mara. Zdaj je dobro čutil bogastvo, ki vre iz duše Marine, kakor da bi se razodevala komu. Beseda nezapeta malo pove. V pesmi je sila.

Sence padajo na trate pod vrtom in se daljšajo. Svinje rijejo po travi in krulijo, Mara pa kroži pesemco. Od svete Gore odjekajo udarci svete pesmi zidarjev. Prebeljen stolp se sveti in novi zidovi se dvigajo.

Miha mre od hrepenenja. Žal mu je, da je dal sestri besedo, da gre. Ona jo je predala gotovo že drugim.

»Miha!« Tončka je rdeča ko rak. Pletenico ima na glavi z belo jesenco pokrito.

»Ti!« plane iz Mihe in se ujame, da ne zdrkne pod breg.

»Po večerjo grem,« gre Tončki težko, ko gleda njegov obraz.

»Gospodinja je že!« kriči v Mihi. »Lojzova bo žena in gospodinja na Gorah! Zdaj je izgubljena cela igra.«

Tončka se obotavlja, da bi šla, kakor da bi mu rada nekaj povedala.

Miha je ne more gledati. Pogledi na njo ga režejo v dušo.

Tončka je šla.

Mihi se silijo misli. Nekaj sovražnega je v njih proti Lojzu.

»On mi jo je prevzel!«

Nekdo mu daje grd nasvet:

»Ne daj grunta Lojzu! Mari ga zapiši ali Lenčki! Samo, da Tončka ne bo na Gorah za gospodinjo. Ali pa sam ostani, da jim prekrižaš lepe načrte ...«

Misel zapeljuje Mihovo srce. Ta grda skušnjava govori vedno glasneje, vedno bolj jasno.

»Čemu pa prav za prav greš? Da osrečiš druge? Kdo te more siliti, da zavržeš svojo srečo? Zločin delaš nad ramim seboj.«

Miha se je vdal.

Tedaj je zazvonilo na svetih Gorah.

Miha je stal trenutek na mestu in prisluhnil.

»Mene kliče! ...«

Pognal se je domov.

»Miha, kaj se je zgodilo?« je planila Mara.

»Nič!«

Umil si je roke in si oblekel pražnjo obleko. Prsti so se mu tresli, ko je zapenjal. Mislil ni na nič več. Vedel je, da mora iti na klic božji, ki so ga oznanili zvonovi. Tako je šel v srečo Janez in Pepa in bodo šli vsi k sreči le po klicu zvonov …

»Adijo, Mara!« je zaklical na pragu.

»Kam bežiš?« Prijela ga je za rokav in potegnila k sebi.

»Srečni bodite vsi! Lojzu pa reci naj Tončko vzame! Nič denarja ne sme imeti. Moj del je njen, grunt pa njegov.«

Stopil je čez prag, se pokrižal in se spustil pod breg.

»Miha!« se je oglasilo od praga.

»Miha!«

On je spoznal glas in bežal pred njim. Tončka je bila. Mara se je smejala:

»Vidiš, pa te je le rad imel!«

Tončka je slišala Mihovo oporoko ...

Ko so se v nedeljo gorski odpravljali k maši, jih je Mara zbrala vse tri okoli sebe in rekla:

»Miha je odšel. V samostan. Vedla sem že davno, pa nisem povedala. Tudi vi molčite! Njegov del je Tončke javorske, ki naj bo gospodinja. Lojz, grunt je pa tvoj!«

Vsi so zazijali in se začudili:

»Da je Miha šel, ki mu je bilo samo za denar?«

Pa je šel res. Poslovil se je od očeta in Pepe na grobu in nastopil pot ...

Na Javorje.

Zidali so vse do Božiča. Tedaj so pa delo ustavili. Začel je pritiskati mraz in zmanjkalo je denarja. Ko je dobil dekan Gietler sporočilo, da dela ne morejo nadaljevati, se je silno razžalostil. Premišljal je in si belil glavo, odkod bi dobil potrebnih sredstev, čez zimo bi bilo potrebno spraviti skupaj visok znesek. Upanja pa ni bilo nobenega.

Janez je prišel, da bi se z gospodom pogovorila. Meta se mu je v veži umaknila naglo in se skrila, kakor da bi se ga bala.

»Meta!« jo je pozval Janez. »Kaj so gospod doma?«

»Le gor pojdite! V pisarni so,« je hitela iz kuhinje. Janeza je smeh spreletel:

»Glej jo babnico, pa je le izregljala!«

Dekan je luščil fižol v veliko košaro in molil rožnivenec.

»Janez, denarja je zmanjkalo, denarja!«

Janez je ostrmel:

»Kako? Da je denarja zmanjkalo?«

Dekan je pustil delo in zaklical Meto:

»Pijače prinesi!«

Pridrsala je v copatah in gledala v tla. Ni marala videti Janeza.

»Kako se pa držiš, Meta?! Na toplem si, pa dremlješ kar naprej!«

Meta se je obrnila in oddrsala po stopnicah navzdol.

»Kako priti do denarja, Janez? Staro smo podrli, zdaj bi pa nove ne mogli do konca dozidati. Ta bi bila huda!«

Janez je mencal in gubil čelo. Tu je bilo težko se prikopati do pametne misli. Dekan ga je gledal in hodil po sobi v okornih škornjih, da je pod škripal.

»Veliko je še treba?«

»Četrtino še celo!« je stokal gospod in puhnil dim v zrak, da se je soba zakadila.

»Od hiše do hiše bo treba iti in reči ljudem. Menim, da bodo dali.«

»Si boš upal ti?« ga je pogledal od strani z negotovim pogledom.«

»Pojdem takoj po praznikih in bom poiskal dobrih src in darežljivih rok. Radi denarja cerkev ne sme ostati taka!«

Dekan je udaril Janeza po rami in dejal: »Ti si mož, Janez! Nisem se zmotil, ko sem še potegnil pri gosposki za tebe. Hitro so te izpustili in je prav tako. Kaj pa delaš zdaj?«

Janezu je bilo nerodno in je le počasi odkimal:

»Nič. Službo sem pustil, zdaj pa ne morem najti druge. Saj to ni najhujše. Pomagam enemu, pa drugemu, pa se pretolčem.«

Dekan se je nečesa domislil. Udaril je po mizi.

»Janez, ostani pri meri. Dela bo, jela pa tudi!« 

»Bom pa ostal, če me hočete.« Po volji mu je bilo. Ljudem se bo čudno videlo, on pa bo le prišel zopet v red.

Tako se je Janez naselil v župnišču.

Prišel je na sv. Gore in priplezal po blatni stezi do Cerkve. Okoli in okoli je bilo strašno razdejanje. Kar so izkopali, je ležalo razmetano in neurejeno. Mrtvaška glava in kosti so gledale iz kupa izkopane prsti. Janez se je spravil na delo. Prekopal je zemljo ob gozdu proti Podsrečki dolini in zakopal kosti.

Lojz je prišel, da bi odzvonil poldne.

»Janez, sedem laških let te že nisem videl!« 

Janez se je smejal in ga je prijel za roko:

»Saj sem še vedno isti, kaj ne?« 

»Kam si nam pa Miho spravil?« se je pošalil.

Prijela sta vsak svojo vrv in zvonila mrliču. Potem sta pa oba ubrala pot navzdol. Nenadoma se je Lojze obrnil k Janezu zaupno:

»Janez, greš z menoj?« In mu je povedal, da se bo ženil.

»Saj ne silim, ko ni treba pri nas. Mara pa Lenčka pa pravijo vedno: Daj se, saj te ne bo nihče požrl! Grunt je velik in več kot je ljudi na njem, boljše je.«

Janez je pokimal in obljubil, da bo šel.

»Kar zdaj greva, ko nama ni sile hoditi v nedeljo.«

Vrezala sta jo proti Javorju. Njemu je bilo nerodno zaradi Pavleta, pa se je trdo držal.

Stari Presker ju je sprejel prijazno in pogostil po domače. Pavle ni hotel blizu. Izginil je, ko je Janeza prepoznal. Tončki pa je zaigralo srce:

»Zdaj bom Gorska!«

Sestre so ščebetale okoli nje in jo osrčevale. Hodile so poslušat k vratam in se vračale:

»Bo. Vzel te bo! Ti, Tončka imaš srečo! Me bomo pa čakale in jesih zalivale ...« 

Tončki se je odločilo življenje.

»Sto ji bom dal! Več pa ne! Lojz, zadovoljen boš, če nisi prišel radi denarja!« 

Lojze se je premaknil na stolu.

Stari se je tresel, kaka bo njegova beseda.

»Doto ima že doma. Celo doto ima po Mihi. Ne vzamem ne vinarja od vaše.«

Presker ni mogel do sape. Delal se je razburjenega in užaljenega:

»Kaj mislite, da nimamo? Ni od revne hiše, ne! Tisto dobi, kar sem rekel. Kar rečem, dam. Saj imamo!« Ia njega je šla baharija, ker ga je prevzela židana volja.

»O, tisto je za njo pripravljeno, če bi jo tudi cigan vzel. Pa bi takemu fantu ne dal, kot si ti Lojz. Na roko ti jih bom naštel, razumeš? Letos ni bil slab vinski kup. Saj ga bo tudi pri vas denarja treba. Dveh ne boš težko izplačal.«

»No, da ti rečem, saj ni nič iz tega. Toliko, da si povemo! Menjali bi. Vaša sem, naša tje.«

Lojz in Janez sta se čudila, kako mu gre barantija.

»Pravim: nič ni iz tega, če nočejo, sto jih dam tudi na roko.«

Janez je dregnil Lojza:

»Reci, da bi za cerkev dal, da bomo dozidali.« 

Lojze se je muzal, ker mu je misel ugajala.

»Hm, da ne bodo rekli, da ni imela nič, pa naredimo tako-le: za cerkev obrnemo stotak, ki ga ima od vas in — one od Mihe. Vse! Da si ne bodo babe jezikov stegovale, ko imajo predolge.« 

Preskerja je pogrelo.

»Glej ga, šmenta! Vidiš ga, kako mi jih je izpeljal! Zelenca nagajiva.«

Na glas pa je drugače pobrundal:

»Pa dam. Za cerkev rad! Kdaj nisem, kadar so pobirali? Mošta, pravim vedno, župniku škaf, Materi božji pa brento, da nas bo rada imela. Res je, pride bolezen v hišo ali v hlev, kdo ti bo pomagal? Kdo?«

Lojze je pretrgal njegovo brbljanje:

»Tako, da bo držalo, kar smo rekli.« 

Stari se je kisal v obraz, v besedi pa ohranil medenost:

»I, kako pa! Za cerkev največ, kar se bo dalo.« 

»Vidiš ga, kako je zvit!« Pa je pripomnil:

»Sto, smo rekli, pa kravo. Tri in pol vse skupaj, da ne bo pomote, Janez, boš zapisal.«

Zapisati so dali in je držalo. Janezu je bilo, da bi v sobi zavriskal, posebno, ko je še Lojze rekel dostaviti na isti papir:

»Doto po Mihi z Gor, tudi tristo, dobi cerkev.«

Pozvali so Tončko, da so trčili. Presker je zrl s ponosnim pogledom na njo:

»Mlada gorska! Ta je samo ena ... Tri sto! Draga je, a vendar še vedno poceni.«

Domenili so se še glede poroke in se razšli.

Presker je sklical vse otroke pred se in jim dal nauk za življenje:

»Tako smo stišali zdaj Tončko. Osem vas še čaka. Le glejte, kako se boste obrnile, ženin ne pade z neba. Takega pa ne dobi nobena več, zato boste pa tudi manj dobile, da se ne bo doma zamajalo. Le glejte, leta hitijo in z njimi mladost.«

Janez se je vrnil viharno razpoložen. Meta se ga je v lopi nezaupno izognila, ko ji je klical.

»Meta, denar imamo!«

Razdražila je psa in ga nalašč mirila, da ji ne bi bilo treba kake besede z Janezom.

Dekan je klečal ves opadel in nebogljen pred križem in molil:

»Križani, daj da ne bodo Janezova pota zastonj, da bomo počastili Tvojo Mater s svetiščem na Gori!«

Veroval je z vso dušo, da bo odrešen. Iz vere v dobroto božjo, je jokal:

»Gospod! Gospod!«

Janez je stal v sobi v zacoklanih škornjih in molel pisanje proti njemu:

»Berite, tu je napisano!«

Starček je preletel z očmi vrste okornih besed in nekaj zajecljal. Rdečica mu je šinila v obraz in podplula ovelo, nagubano kožo. Stresel se je in omahnil. Janez ga je prestregel v naročje in ga položil na postelj.

Starec je sanjal vse dni in noči, ko je ležal o velikem dvoru svete Kraljice gorske ... V sanjah je pel njeno pesem, ki so jo zložili romarji sami:

» – – – Ti si vredna naše hvale, ker rodila si Boga, Tebi bodo čast dajale trume celega sveta – – – «

Drugič pred srečo.

Javorski je učil sina:

»Za gorsko poglej! Eno ali drugo! Da pride denar k hiši. Toliko moraš priženiti, da boš doma dve ali pa kar tri izplačal.«

Pavle je zrastel že sam v upanje, da bo gospodinja na Javorju dekle z Gor. Ni pa še vedel, katera. Lenčka je bila zopet zdrava, pa tudi Marine oči so bile še v njem. Zadnje leto ga je precej predrugačilo. Postal je bolj korajžen in fantovski. Upal si je s fanti v krčmo, stepel se je včasih s katerim in podobne umetnosti je uganjal.

Priklatil se je v nedeljo na Gore in sedel med pivce, ki so oblegali mizo v mali sobi. Mara jim je prinesla poliček na mizo in se odsmejala. Pavle se je spomnil na svojo dolžnost.

»Ženil se bom!« je zalučal med fante, ko se je z vinom ogrel. »Mara, Mara!«

Prihitela je in premerila na ozko Pavleta, da se je stisnil pod mizo.

»Kaj ti pa je, da me zoveš, kot dojenček mater!« 

Družba se je zarežala.

»Veš, Mara, Pavle se ženi!«

Mari je postalo v hipu žal, da ga je tako osramotila.

»O, ženi se! Potem moram biti bolj vljudna z njim! Morda, morda ...«

Fantje planejo v smeh. Pavletu pa blešči obraz od rdečice.

»Vina na njegov račun!« 

Mara je pogledala Pavleta:

»No, ali boš pokimal?« 

Pokimal je narahlo in Mara je zletela.

Fantom je bilo po všeči, da jo je Pavle tako skupil od Mare.

»Tak mlečnozobnež se ženi, mi, ki imamo že trideseto na ramenih, pa se ne moremo.« 

Pavle je drevenel med njimi.

»Preklicana Mara!«

Postavila je poliček na mizo in se obrnila k njemu:

»Le pijte! Ta mi ne uide.« 

Pavleta je vžgalo:

»Glej jo! Za otroka me ima!« pa si ni mogel pomagati. Ko mu je vino zlezlo v glavo je vstal in odkolovratil v veliko izbo. Mara je sedela na štedilniku, popevala in šivala. Pavle je obstal, kakor da bi videl prikazen. Mara pa ga je naglo uganila.

»O, fant od fare, pojdi sem!« 

Jezik se mu je zapletal, da je jecljal:

»Ma-ma-ra-ra – –«

Nasmejala se je in se obregnila:

»Kako je meni ime? Ali si pa res pozabil?«

On pa je gnal svojo naprej:

»Ženil se bom!«

»Jaz se bom pa možila.«

Mara je določno vedela, da bo zdaj prišel s ponudbo:

»Bi me vzela?« Domislila se je onega dneva, ko se mu je silila v ženitev. Pa je ni razumel. Ona pa zdaj njega ne bo. Malo se sme poigrati z njim. Sicer pa, saj ji ni zanj in za ženitev. Po Pepini smrti zvoni, pase, gnoj kida in popeva. Pa je zadovoljna, kot ne bo drugje.

Pavle, če bi bil trezen, ne bi upal vprašati. Zdaj ko ga čuti, mu raste moč. Le ko bi jezik ne nagajal. S težavo je spravil iz sebe :

»Ma-ma-ra, a-li b-bi me v-v-z-zela?«

Mara je skočila s štedilnika in se naredila veselo, kakor neumna.

»Oh, ne veš, kako sem te vesela! Noč in dan že čakam, kdaj boš prišel! Seveda te bom vzela, od srca rada. Samo, če me hočeš, ker sem se s cigani po svetu potepala.«

Pavle ni slišal njenega smeha in je verjel:

»Res, Mara? Kaj tisto s cigani!« Klatil je z rokami po zraku in se lovil, da ni padel. Zdaj je bil dvakrat pijan. Hotel se je približati Mari in ji reči od blizu kako fantovsko besedo. Mara pa je stegnila roko in ga prijela za suknjo na rami in ga držala po koncu.

»Vidiš, da ga imaš danes zadosti. Domu pojdi, pa pazi, da ne zmrzneš v snegu!«

Pavle ni nič prav razumel, a slutil je, da ga ošteva. Šele, ko ga je potisnila skozi vrata, ga je nekaj zapeklo.

Snežilo je capasto. Vse je bilo že belo. Gore so bile čudovito lepe.

Pota so bila neraztirjena. Pavleta je jezilo, da se je večkrat spozabil in zaklel. Nikjer ni bilo človeka. Nedelja je držala ljudi doma pri drobnem zimskem delu.

»Vražja Mara!«

Prskal je in se lovil v koraku. Sledovi njegove hoje so bili pričali, da je bil pijan. Na Vrhuncah ga je oblajal pes. Sunil ga je v gobec, da se mu je kri pocedila iz njega, pes pa se je še hujše razdražil. Bevskal je in se zaletaval vanj, dokler mu ni strgal hlač in opraskal meče na nogah do krvi.

Ko je stopal proti domu, so ga dohiteli glasovi od kolovoza nad dobravo. Ozrl se je. Gorski so peljali vino za gostijo. Lojz je sedel spredaj na sodčku, Lenčka in Janez sta sedela vsak na svoji lojtrci.

»Janez je!« ga je zbodlo, da je pozelenel.

Lenčka in Janez sta poskakala z voza.

»Glej, dobrava je lepa. Tako zasnežena, kakor kaka planjava v planinah. To sploh ni več dobrava.«

»Prej je bila črna, zdaj je pa bela!«

Kolovoz je krenil rahlo navkreber in zato sta Lenčka in Janez šla peš za vozom. Janez je s palico brusil sneg s koles, ki se je prijemal.

Pavleta je zagrabilo do mozga. Sam se je čudil sovraštva do Janeza, ki je prežalo v njem in se razpalilo ob vsaki priliki.

»In ta mi bo v sorodu, tat in ubijalec! Ne, Lenčka ga ne sme vzeti! Če mene ne, njega še manj. Nikdar! Hinavec, kako se je pobožnega naredil in zopet bo premotil Lenčko. Lenčko!« 

Smučal je po snegu v hišo in pijanost je izginjala. Vanj se je selila druga strast — sovraštvo.

»Pa kako oteti Lenčko!?« Delal je vedno tako, kakor da mu gre za Lenčkino srečo in ne za se.

»Moram jo iztrgati iz krempljev tega jastreba, ki jo hoče požreti. Tat, ubijalec!« Domislil se je njegove krivde in se udaril po čelu:

»Zakaj ga nisem izročil biričem že takrat. Ob glavo bi ga spravili. Prav bi mu bilo, zakaj je pa ubijal?!«

Pa je še predel načrte v sebi in gruntal:

»Kaj ko bi ga sedaj! Prekesno ni. Lenčka mi bo hvaležna!«

Po noči ga je morila skrb in po dnevi. Nobeno delo mu je ni pregnalo. Sovraštvo je zadobilo še ostrejšo silo, ko se je spomnil Mare ...

»Kako me je oštevala! Ko bi se znal narediti tako, ko se zna Janez, me ne bi. Preklicani hinavec!«

Ko se je zvečerilo, se je odtrgal od doma. Nihče ni vedel, za njegovo pot in opravek.

Na gostiji se je razživelo omizje.

Tončka in Lojze srečen par. Gorski gospodar in gospodinja.

Janez je bil povabljen, pa ni prišel, Lenčka se je komaj pokazala; bala sta se, da bi trpela ob spominih na svojo prvo poroko.

Pavle se je držal Mare, ki se je komaj krotila, da ga ni ozmerjala pred vsemi. To bi bila zabava. Radi Tončke ni hotela. Svatje in tete so se zabavali ob godcu, ki je našemljen sedel v kotu izbe in uganjal svoje burke.

Starešina je držal govor. Zavijal je in popisoval srečo te hiše in zadnje žalostne dogodke. Vsi so se razžalostili in ženske so se celo solzile. Pa žalost je bila le hipna in zopet je brnel smeh in pesem. Pavle je vriskal kakor neumen. Oprijel se ga je duh očetov:

»Gorska gospodinja! Naša Tončka!«

Mnogo je bilo zavisti v resnici.

»Kako da se je v tisto zagledal, ki je avšasta!«

»Njena dota pa tudi ni noben denar za Gore.«

Lojza pa je hvalilo vse; njegovo mirnost in veselost. Zunaj so voglarili in laštali. Fantje s Preske in Javorja so zapeli nevesti krepko hribovsko, Lojzu pa fantje iz Sv. Petra. Kuharice so jim postregle z vinom, kruhom in mesom. Lojze jih je pozdravil in se nekaj časa pogovarjal z njimi. Ni mu bilo za družbo pijanih svatov in brbljavih tetk, ki so predle pogovore, kakor pajek mrežo. Zunaj si je vsaj malo oddahnil.

»Srečen si, Lojz! Janez bo pa šel.«

Lenčka je nalivala fantom pijačo in poslušala.

Lojza je zanimalo:

»Zakaj ga pa hočejo imeti?«

Kaj!

Slišali smo tako, da jih rabi bizeljski grof za vojsko, ko ima hlapcev premalo.

»Janez! Kaj, če bi njega hoteli?« Skrb se je zagrizla v Lenčko. Lojz se je vsedel za mizo in začel kar brez uvoda:

»Pavle, zdaj se pa boj! V vojake boš šel.«

Vsi so izbulili oči, posebno pa Pavle. Cez čas se je ščamal:

»Koga?«

Mara je iztegnila jeziček:

»Soldatek boš!«

Pavle ni čutil osti. Obrnil se je k njej:

»Za mene se nič ne boj! Jaz že ne bom. Samo grajski bodo šli!«

Kaj veš! je podvomil nekdo.

Živo je zatrdil:

»Pa vem, za gotovo vem!«

Malo so se čudili. Mara ni dala miru prej, da ga je upiknila:

»O, ti si res brez skrbi, kaj bodo pa s teboj? Vina menda nimajo, da bi te tja postavili.«

Posmejali so se na kratko. Pavle je bil revež, da je še Tončki bilo nerodno radi njega. Ni se dal tako hitro v koš:

»Vem, da pobira vojska samo take, ki nič nimajo in potepuhe, kakor je Janez. Graščina pozna svoje.«

Mara se je zresnila, vstala in šla ven, da so vsi čutili, da ne mara takega govorjenja. Stari Presker se je hudoval na sina. Pod mizo ga je dregnil s škornjem v koleno.

Zabava se je skvarila in pogovor skrhal.

V kuhinji sta se dobila Lenčka in Janez.

»Za naju ni v sobi prostora!«

Janez je odkimal:

»Saj ne grem notri, še tako me spomini tarejo.«

Lenčka je šla, kakor da bi kam morala iti. Na pragu pa se je obrnila in pomignila Janezu s prstom.

Dvignil se je in šel za njo. V kotu se je ustavila.

»Nekaj ti bom povedala. Fantje so nocoj govorili, da bo bizeljski grof v vojake vzel. Zbala sem se, če bi tebe?«

Janeza je presenetila njena beseda in trenutek ni prišel do govora.

»Da bi še v drugič padla najina sreča?«

»Ne sme, Janez. Ne sme!« je prosila in se ga oklepala.

Janez je naglo stisnil kljuko, odprl vrata in šel.

Gostija se je naglo končala.

»Lenčka, grunt na Vrhuncah je zopet na prodaj. Kaj, ko bi ga mi kupili. Splačali bi ga že kako počasi, če bomo pridni. Potem se pa razdelite vedve z Maro ž njim za doto.«

Lenčka je pokimala Lojzu.

»Še Maro vprašaj!«

Mara je bila za to:

»Kupi grunt, da bosta Lenčka in Janez imela kam. Za mene ne skrbi. Lenčka bo pa kmalu nevesta.«

»Vem. Zato sem mislil, da bi bilo dobro, če kupimo zemljo, da bomo blizu skupaj.«

Lenčka je potem z veliko skrbjo čakala Janeza, da bi mu razodela srečo.

Obisk po noči.

Janez se je vračal z Gor. Bežal je, kakor da bi mu že bili za petami zasledovalci, tatovi sreče. Mahne jo kar po čez, ko še ni sneg tako visok. Mimo županove hiše pred trgom ga vodi pot. Pred vrati stoji črna postava. Senca njena se močno odraža na belem snegu, ki ga osvetljuje luč iz izbe. Janez zavije čez brv in na ono stran.

»Morda besede sejejo. Ko bi mogel kaj slišati!«

Postava pred vrati se je zganila. Janez opazuje senco na snegu. Ustavila se je.

»Birič bo!« meni. Slabo vidi od starosti in ne dobi me. Tiho prileze po snegu do stene., Do okna ne more, ker mu drva zložena na kup branijo. Potiplje za kup in zmeri prostor med steno in drvami z roko.

»Dosti je širok za mene.«

Previdno zleze in je tik pri oknu.

»Nihče me ne vidi.«

V sobi se šopiri župan. Debeluhast dedec s plešo. Maha okrog sebe, kakor da bi kosil.

»Grof hoče imeti vojake. Uloviti ga moraš, kjer hočeš. Dati ga moram. Kaj bom vas poslal mesto Janeza, kosti polomljene. Janezu pa, farovžkemu hlapcu, nihče ne upa reči. Ali boš šel ti ali jaz? Da ti glavo odtrga ali rebra polomi. Nak, nikdar me ne pripravi sam cesar do tega. Rajši vraga, ko bi Janeza za vojaka graščinskega nagovarjal. Boljše bi bilo, če bi ga v luknjo djali, kamor bi zaslužil — jaz vem — a zdaj ga grof ravno rabi. Jutri opoldne, možje, se bomo spravili skupaj in stopili h gradu, da zvedo zakaj in kako. Lovci pa — če jih bo — bodo tudi na mestu. Tak slišite možje, jutri opoldne. Da mi niti eden ne manjka!«

Prikimali so in vstali ...

Janeza je oblival hladen pot. Izvil se je izpod drv in zletel v hribino.

»Odprite!«

»Kdo rogovili ponoči!« je karala Meta s počenim glasom nevšečno. »Ni bilo dneva dovolj?«

»Janez sem!«

Meta je utihnila ko duh.

»Gospod! Svetujte mi. Grof bizeljski me hoče za hlapca, vojaka.«

Dekan je snel očali, pobesil spodnjo ustnico in se razsrdil:

»Za vojaka, pa tebe?!«

»Pri županovem oknu sem slišal, dobro slišal. Jutri opoldne pridejo, kaj naj – –?«

Stari gospod si je pulil lase in govoril za se:

»Pa zdaj, ravno zdaj, ko cerkev postavljamo in te rabimo ...«

»In ko mi je sreča tako blizu.«

Stresel je z glavo gospod in gredoč po sobi poškilil na križ.

»Bežati bo treba, Janez, še nocoj, da bo sledove zamelo. Pojdi h gospodi v Podsredo in prosi, da rečejo kako tehtno za tebe. Če ne, pa beži na Prevorsko stran, tam so šume, ki še niso videle človeka.«

Janezu se je žalostno storilo, da bi moral, tako daleč.

»Pozneje boš pa prišel nazaj. Bom pisma naredil sem pa tje. Z našimi se ne bom kregal, z višjimi se da prej kaj pomeniti. V gospo Ano imam upanje.«

Janez je bil, kakor trd.

Dekan pa je gnal svojo:

»Meta! Meta, vstati boš morala. Ne pomaga nič!«

»Bom že, gospod.« Pa je trajalo dolgo.

»Mesa in kruha nareži, žganja steklenko in vina barilec natoči! Janez gre na božjo pot, daleč in za dolgo in rabi popotnico obilno in tečno! Hitro se obrni, Meta, vsaj tako kot polž!«

Meta oddrsi, dekan pa de Janezu:

»Bablje je počasno, a brbljavo. Vse pove. O tebi pa ne bo, ne besede. Ti ne veš in ti ne bom pravil, kako sem jo ozdravil. Župan ji je žlahte.«

Janez je odpotoval. Na Gorah je prisluhnil in slišal, da so svatje še v hiši in ni vstopil.

Bilo je že jutro skoro. Na vzhodu se je krvavo rdečilo nebo in Rožca se je oblekla v debele megle.

»Zdaj je še varno!« Ni šel čez Javorje, kar na kratko gor pa dol. Vrnil se je prazen, ko je na Gorah sedem odzvonilo.

Lenčko je dobil na pragu, ko ga je čakala.

»Lenčka, bežati moram!«

Ni jokala. Le zagrizla je zgornje zobe v ustnice in občutila grenko.

Janez je rekel tako:

»Usoda naju preganja.«

Ustnica ji je sinela, oči so se ožile:

»Ne, usoda, ampak greh in hudobni ljudje. Razumeš, da ti ne očitam.«

Janez jo je prijel za roko, za slovo. Pošepnil jI je v uho nekaj in dostavil:

»Nihče ne ve in ne sme vedeti. Le ti. Ko bo varno, pridi mi povedat. Z Gospodom govori kdaj!« Spomnila se je na grunt na Vrhuncah, ki ju bo čakal in ji je bilo še hujše.

»Grunt! Isti grunt!« se je trgalo začudenje iz Janeza.

»Če se ti ne bo kaj hudega zgodilo!«

»Nič se ne boj, volkov letos ne bo, ko je mila zima. Z Bogom, Lenčka!«

»Z Bogom, Janez!« Požrla je solze in strmela za njim, ki je izginjal v silen vihar in snežni metež, ki se je vnel v Gorah. Bučalo je, da so zvenčale šipe v oknih in da je mukala živina v hlevu.

»Ubogi Janez!« Bila je pa ponosna nanj, ker je bil pogumen.

Župan je mencal, možje so mencali.

»Mi moramo. Ni radi nas. Grof, sam grof hoče ...« Kvasil je dalje in nič povedal koga.

Dekan je vedel, pa se ni izdal. Naredil se je sitnega in delal na vse kriplje pri mizi in pisal. Čez čas je zaškripal stol in gospod je stal pred čredo mož.

»Koga hočete? Mene? Pa k čemu le? Kaj pisati ne znate? Pisarja si vzamite!«

Možje so osupnili in se gledali.

»Ti povej!« je dregnil župan svojega soseda in tako je šlo po vrsti do zadnjega.

»Ti povej!«

»Ste ob pamet vi ali jaz? Možje, zinite, če imate kaj! Če nič, pa pojdite! Danes ni praznik, je delaven dan. Ali niste slišali včeraj, da bo šele čez teden dni nedelja.«

»Ja-ja-neza!« se je ojunačil župan in se oddahnil, kakor da bi sod na voz zavalil.

»Hlapca mojega na posodo? Da vam bo sneg kidal z gnojišča? Ali kaj?«

»H grofu mora!« je šlo županu še vedno rodo iz ust.

»A? Na, zdaj pa vem. Hvala Bogu! No, če ste sklenili, naj pa bo.«

»Pa kje je?«

»Na hlevu menda ne, ko je že poldne.«

»Da je odšel, je Meta povedala. Na božjo pot, da je šel. Ni vedela prav, če na Kalobje ali k Majki Bistrički na Hrvaškem.«

»Kaj jaz vem! Moj hlapec gre, kamor hoče. Vaši pa drugače.«

Spodaj so čakali biriči s kolci.

»Vse smo premetali, pa ga ni.«

Imeli so hitro posvet.

»Takoj na Gore!« in biriči so se vzpeli v hrib, ki se je še belil v dnevu.

Lojze je sekal drvo na tnalu in žvižgal.

»Ne zameri, mladi gospodar. Ali si kaj videl Janeza? Je bil na gostiji?«

Lojz je kar uganil, kaj hočejo z Janezom.

»Ne, ni ga bilo. Povabljen je bil, pa ni prišel.«

Iskali so vseeno po hiši in hlevu. Iskanje je bilo zastonj. Vrnili so se brez Janeza.

Župan je rohnel, kakor nor:

»Za nič ste vsi skupaj. Ne znate loviti.«

»Kako bi ga vlovili, če ga pa ni nikjer!«

Župan se je hrustil:

»Da ga bom dobil v roke, vam rečem. Če ne verjamete, pa nič!«

Razpisal je nagrado na živega Janeza, farovškega hlapca.

Izdaja.

Večerilo se je lepo in mraz je popuščal. Lenčka se je napravila za pot in se skrbno zavila z veliko ruto.

»Mara, nič ne povej drugim, kam sem šla. Reci, da ne veš.«

Mara ji je zavezovala ruto in popravljala, pa odvrnila:

»Veš, Tončka ne sme nič vedeti, ker je Pavletova sestra.«

Lenčka se je udarila po čelu:

»Pa nisem prišla prej na to? Kaj smo kaj govorile vpričo nje!«

»Lenčka, meni se tako zdi, da je Pavletovo delo, da mora Janez v vojake.«

Lenčka se je zavzela in sklenila roke proti njej:

»Beži, na! Misliš?«

»Na gostiji se je izdal! Pojdi zdaj, da ne bo prekesno, pa pazi, da te kdo ne vidi! Svetilko si vzela? Na Javorju zavij na stran, da ne boš mimo Preskarjev šla. Pomolzla bom že sama.«

Lenčka je vzela košarco v roko in hitela. V sredi gozda na Javorju si je mislila.

»Zdaj sem pa dobra!« Kar je zaslišala zvonenje verige in neko drsanje, potem pa človeški glas.

Prisluhnila je.

»Živina je!« Zagazila je v celec na globoko, da da bi se umaknila živini in očem.

»Poženi, da pridemo na breg!«

Lenčka je prepoznala glas:

»Jezus, Preskarjevi so!«

Vola sta težko sopla in se ustavljala. Pavle je gonil, stari pa je obračal drevo vzadaj, da se ne bi zadelo.

Lenčka se je tiščala k deblu in s strahom čakala, da so prepeljali mimo, potem pa nadaljevala pot. Ko je dosegla obronek, je začela šteti debla dreves ... Pri desetem se je ustavila in prižgala svetilko.

»Janez!« je zaklicala polglasno.

»Janez!« je ponovila glasneje, a še ni dobila odgovora.

»Janez!« je zakričala, da jo je prestrašil lasten glas.

Takrat se je oglasilo in v hipu je stal pred njo Janez.

»Lenčka, kako da si prišla?«

Pogledala mu je pri luči v obraz.

»Kako si shujšal. Jesti sem ti prinesla. Že štirinajst dni si tukaj. Menda nisi nič jedel.«

Janeza je ganila njena skrb.

»Veš, da sem te vesel. Le škoda je, da si prišla ravno danes, ko so vozili Preskarjevi drevje. Tile sledovi od tira do desetega drevesa po celem me lahko izdajo. Pa vem kako bom naredil. Splezal bom na drevesa, iz enega na drugega in jih bom stresel. Nihče se ne bo čudil!«

Lenčka je trepetala zanj. Rada bi mu povedala, kaj veselega, pa ni vedela ničesar takega. Nenadoma je začutila, kako je prišla prazna. Ponudila mu je košarico.

»Pojdi boš pogledala, kje sem. Ce te zebe v noge, pa gibi ji s prsti!«

Ganila jo je njegova nežna skrb. Ko je bil sam tako reven in zapuščen, pa ima za njo toliko bogastva, ljubezni.

»Sem stopi in poglej!« Zlezel je po klinih lestvice, ki si jo je naredil, dva metra globoko in pripalil košato tresko, da je ves prostor razsvetlila.

»Joj, kako je strašno! Pa tu notri si noč in dan?«

»Tebi se zdi, ko nisi vajena. Meni pa ni nič! Kurim si in dremljem. Prostor je velik. Kar cel plast slame imam za ležišče.«

Splezal je nazaj in dejal v šali:

»Vidiš, lansko leto sem tu volke lovil, zdaj pa mi je volčja jama za izbo. Vse pride prav. Po cerkvi mi je dolgčas. Sicer pa gre.«

»Lačen nisi?« se je brigala Lenčka.

Janez se je smejal in se šalil:

»Puško imam. Če vidim zajca skozi luknjo, pa ga ustrelim. Godi se mi, kakor gospodu.«

»Kaj pa strah po noči te ni, da bi volkovi prišli in te raztrgali?«

Položil ji je roko na ramo in jo potolažil:

»Volkov letos ni. Lisica pač pride včasih na streho, pa se ne vdere, ker je z lesa. Lani je bila iz vejevja. Noč je že, morala boš iti. Spremil te bom na Javorje. Posveti, da bova hodila po tvojih stopinjah, da ne bo preveč razhojeno, bi težje zamel.« 

Lenčka mu je branila:

»Janez, boljše, če ne greš! Ostani tu! Kaj če kdo pride po tej poti?«

Vzel ji je svetilko iz rok in svetil, z drugo roko pa držal Lenčko za roko in jo vodil. Tema je bila kot v rogu. Sova je skovikala in vriskala. Lenčke je bilo groza noči in sov.

»Oh, Janez, če bi bila sama, bi umrla od strahu v tej temi. Zdaj se pa nič ne bojim, ko si ti pri meni!« je zatrjevala, vendar ji je drgetalo vse telo. Ko sta dosegla vrh, je Janez stisnil Lenčkino roko in jo ostavil brez besede. Premagal ga je jok.

Na Preski so popevali fantje ...

Lenčka je pridirjala vsa vroča in zasopla do Osojnikovega križa, ko jo je preplašilo žvižganje. Napela je uho in se ustavila.

»Pavle gre na Gore! Skupaj ne smeva priti.« Počakala je malo in pomolila raztreseno pod križem, potem pa je počasi stopala proti domu. Žvižganje je utihnilo pri hlevih. Obstala je in počakala, da bi slišala, če se bodo vrata odprla. Zaškripala so v tečajih in glasovi so se zaslišali.

»Pavle!«

Tiho se je pritipala ob steni do praga.

»Si ti, Lenčka?« je spraševala Mara skrbno, šepetaje.

»Ja sem! Kaj je?« je dihnila Lenčka.

»Pavle je prišel. V kuhinjo pojdi, umij se in umiri, da ne bo vedel, da te ni bilo doma.«

Lenčka se je res izmuznila neopaženo v kuhinjo.

»Kako mu je?«

»Veš, Mara, ne moreš si misliti. Dva metra pod snegom, v volčji jami! Pa tema in sove ...« je tarnala in se razpravljala.

»Da je le na varnem!«

»O, tisto pa je. Pameten bi moral biti, kdor bi ga iztaknil.«

Malo so še posedele, potem pa je Lenčka vstala:

»Grem v sobo, drugače se bo čudil, da me nič ni.«

»O, Lenčka kod pa ti?« jo je viharno pozdravil. Od njegove nežnosti in otroškosti je malo ostalo.

»I, spala sem. Zdaj je čas, ko je tako vreme,« je lagala.

Pavle pa ni verjel:

»Boš ti, navihanka! Bogve, kod ti hodiš!«

»Kakor da bi kaj sumil!« ji je vpadlo, pa je še bolj živo zatrdila:

»Nisem bila nikjer. Spala sem, če hočeš vedeti.«

Pavle pa le ni hotel verjeti:

»Zakaj je pa danes Mara krave pomolzla?«

Lenčka je zardevala in ostrmela. Odkod ve to?

»S Tončko sta govorila sedaj in ti je rekla, da me ni doma, ko ni vedela.«

Pavle je segel vmes:

»Nič ni res! Jaz vem, da pri vas ti molzeš!«

Lenčko je izdala zadrega, čeprav se je branila še vedno.

Pavle je kmalu zopet odžvižgal.

Drugi dan sta stari in sin z Javorja zopet smučala drevje domu. Predpoldne sta naredila eno vožnjo, popoldne pa drugo. Sneg je bil južen in se je kopičil na drevo.

»Bolj počasi ženi, da se žival ne pretegne!«

Podehnili so se in obrisala sta si pot s čela. Pavletu se je zazdelo sumljivo, da so v snegu sledovi. Vrgel je bič od sebe in se sklonil:

»Ženski sled. Eden, dva ... do debla. Tu je stala. V loku nazaj na tir.« Poiskal si je najlepši odtis čevlja in ga ogledoval:

»Lenčkin! Te čevlje sem ji jaz naredil. Dve leti bo tega. Sinoči je hodila tod in se je izognila nama. Doma je ni bilo. Torej se vse strinja. Radi koga je hodila? Janeza. Vrag!«

»Kaj si zlato uro zgubil!« ga je imel za norca stari.

»Poženi brž, da ne bomo zmrznili tu. Samo sledove gledaš. Kakega zlodeja le študiraš! Podplate najbrž, ko si čevljar. Daj, sivec!«

V Pavletu se je naselilo veselo sovraštvo.

»Dobim ga, tata, ubijavca. Ni daleč od tod!«

Zaukal je iz duše in zakričal na voli, da se je stari prestrašil.

»Kaj noriš?«

V volčji jami.

Mara si je šla nabirat šibic za klobase, ker so ravno tiste dni klali. Ko se je vračala, je srečala Pavleta, ki je hitel iz Sv. Petra.

»No, koga pa ti preganjaš?« ga je prijela nalašč.

P&vleta je prijel njen pozdrav:

»Kaj me pikaš? Raje se kaj lepšega pomeniva! Veš, zadnjič sem ti nekaj kvasil. Bil sem malo tako ... Res je pa, da mi oče dajejo grunt vprek. Ženil se bom.« Mara se je namrdnila:

»Kako se šopiriš! Prava reč, če se ti ženiš! Nisi edini.«

Bilo mu je, kakor da bi mu kdo vrtal v glavo.

»Mara, kaj je zadnje dneve s teboj? Nič ni, da bi se pomenila. Vedno pikaš in pikaš. Mene si se že dosti najedla.«

Mara se je pripravila ta čas, kako ga bo napadla:

»Kako si ti grd! Če bi vedel!« Vrgla mu je besede, kakor se vržejo kosti psu. in ga pustila.

Gledal je za njo in majal z glavo.

»Tako mi pove, da je imam dosti in gre!«

Vjezila ga je dodobra, naravnost razkačila.

»Tisti potepeni Janez jo šunta. Le čakaj, še nocoj boš kjer zaslužiš, če bo kaj sreče.«

Šel je domu, opravil pri živini in čakal. Prišla sta dva fanta in se mu pridružila.

»Jaz se bom malo pomazal po licu, da me ne bi spoznal. Saj vesta, nerodno je zaradi žlahte, ko je imela Lenčka neke besede ž njim. Res pa tako ni bilo vse skupaj nič.« Oblekel si je suknjič narobe, si potisnil na glavo črno kapo, ki je zakrivala oči in si potegnil parkrat s sajavim papirjem po licu. Vse si je bil pripravil v hlevu, da domači ne bi nič yedeli.

»No, zdaj sem pa res grd! Če bi me Mara videla, bi si pa zopet norca delala!«

Mahnili so jo ob robu gozda, da se ne bi sence videle na ono stran in se vlekli skrivnostno počasi in previdno vedno bolj v notranjost hoste.

Ko so se pririnili do sledov pa so začeli riniti v sneg.

»Tu-le so sledovi.« Posvetil je in so pogledali.

»Zdaj pa mirno! Ni gotovo, da prideta, a vendar čakati moramo, če ne bo nocoj, pa jutri. Iz smile mu nosijo jed, ko ne vedo, kakšen je.«

Tišina je bila povsod. Od časa do časa so zalajali psi v Podsredi. Iz bregov v Urvaldu je zabrnela pesem, pa se izgubila in onemela.

»Menda ne bo nič nocoj!« je bil eden nepočan. Tudi drugi je hodil sem pa tje in godel, da ga mrazi v noge. Le Pavle je bil neugnan in vztrajen:

»Le čakajmo! Kaj mislita s kurami spat? Pa mraz! O, za tako nagrado bi stal noč in dan v snegu. Vsak pol je dobita, jaz ne vzamem nič, ker gre za žlahto Gorsko. Pa tiho bodita, da sem bil zraven!«

Onstran, ko hosta valovi, je zacvekalo ... Potem pa drapež, kakor da bi pes mačko zagrabil. Bežanje in cviljenje ... še drug glas ... Strel ...

»Halo, fantje! Pojdimo! Počasi, previdno! Zasmikajta se za drevesa, da bodo sence krajše. Halo, a vidita: zajec se je zvalil; zvija se, cvili ... Tam zgoraj pa lisica ... Pst! Zdaj bo nekdo prišel, pazita, odkod ...«

Iz volčje jame je pomolil glavo Janez.

Nočni lovci toliko, da niso počepali na tla.

»To je nekaj strašnega! To ni človek ... Kakor da bi iz snega rastel!«

Janez se ozre okoli, stopi na rob in se še enkrat ozre. Skoči k zajcu, ga pograbi, pa zopet prisluhne v zrak. Nekaj mu ne ugaja. Lovec dobro sliši in vidi, celo voha kakor pes. Preskoči prostor, več metrov širine in izgine, kakor da bi se vdrl. Sliši se še padec na zemljo in nič več ...

»Fantje, nič straha. To je volčja jama. Tu-le se skriva Janez. Pst! Zdaj ga imamo. Vsak od svoje strani se bomo postavili. Ti, Tonče, ti imaš dober glas, ti ga boš poklical ven. Če ga ni, pa vstrelimo! Župan je rekel, da lahko.« Pavle je izveden v zasledovanjih. Koliko noči je že zato žrtvoval. Včasih je sledil koga po cele ure kar tako za šalo.

Približali so se prepadu in se ustavili. Srca so jim burno bila v strahu.

»Janez, pridi ven!«

Nič.

»Janez, še enkrat, ven pridi! Sicer streljam!«

Nič.

Spogledajo se in prikimajo.

»Kam bi streljal, ko ni nobene luknje.«

»Zadeti ga ne smeš!« je branil drugi, ki se je odmaknil.

»Tule se bom postavil.« Prestopil je … Pod njim je zahreščalo ... Čutil je grozničavo bolečino, kako je padel. Potem pa naenkrat ogenj ...

Pavle je sprožil ...

Janeza je zajela stara lovska kri, pograbil je puško in sprožil, pa bila je prazna. Tedaj se je domislil pravega. Ves kup slame je vrgel na ogenj, da je zagorelo z visokim plamenom. Jezičasti zublji so že lizali strop. Janez je vzel desko, ki se je zrušila pod Tončetom in začel metati oglenje na onadva zunaj. Janžetu je padlo v oči in na prsa, da je zagorela v hipu obleka, drugemu pa se je vnel klobuk in brki … Tisti trenutek je izrabil in smuknil iz jame, se zagnal v breg in zaklical nasprotnikoma, ki sta se svetila v temi kakor živi baklji:

»Vrzita se v sneg, da ne zgorita!«

Nasvet je bil dober. Kopala sta se v snegu in si otela življenje. Sama ne bi bila prišla na to, ker sta se trudila predvsem, da si obvarujeta oči in lice. Tonče v jami je stokal, ker se ni mogel zvleči hitro z oglenja, ki mu je pregorevalo obleko in ga žgalo v kožo. Imel je polomljeno roko in nogo.

Janez pa se je gnal divje čez gozdove Orlice na Bizeljsko in prek na Hrvaško. Še pred polnočjo je bil tam. Proti večeru drugega dne je šla zopet Lenčka s košarico. Našla je razdejanje. Ko pa je še zapazila kri, ki jo je prelil zajec, jo je obšla groza. Ni minila ura in vsi na svetih Gorah so vedeli, da je Janez zadet ...

Potres.

Janeza ni bilo od nikoder. Župnik je tarnal, rotil Boga in molil. Zidarji bi morali začeti z delom, pa ni bilo človeka, ki bi naredil najnujnejše. Pisal je na vse strani, da bi ga oprostili, pa ni bilo še nobenega odgovora.

»Meta, na vidiš, zdaj pa Janeza ni nazaj. Imaš dolg jezik, da bi segel do Podsrede. In tudi seže. Če se farovžu tele po vrže nocoj, se bodo jutri po Podsredi menili, kako je v Sv. Petru dekan bogat!«

Meto je prevzemal strah pred gospodom.

»Naj nehajo, ko pa nisem jaz!«

»Nisem nič rekel. Ti veš! Babe ste klepetale, ti si ga proti županu stegnila in on ga je. Konec besedi. Tistokrat sem ga izrezal, zdaj ga ne morem!«

Njegova jeza je rasla z vsakim dnevom. Zidarji so se pripeljali in moral je sam z njimi na Gore.

»Nič se ne morem ščamati, ko nisem bil zraven.« Dal jim je ves denar in jim naročil:

»Lepo pridno delajte! Velikega zaslužka ne iščite pri cerkvi, ki jo zidamo za božjo čast!«

Lenčka se ga je oklenila in mu poljubila roko.

»Pusti! Janez, kje je?«

Zardela je in jo je bilo sram pred gospodom.

»Kaj boš zardevala, ko si že bila pred oltarjem ž njim. Hipec je manjkalo, pa bi bil zavezal. Kje je, zini!«

»Gospod, res ne vem. Tončka pravi, da je na Hrvaško pobegnil.«

»Pa nič ne pride? Ne ponoči in ne podnevi?«

»Res, da ne, gospod dekan!« je zatrjevala in pobešala vlažne oči. »Kaj ga še vedno iščejo?«

»Nak, ne dajo mu mira. Nekdo se briga zanj. Če pa Janeza ni, bo pa moral Lojze poprijeti delo.«

Dekan se je odpravil domov.

»Kako je z Janezom, gospod?« se je oglasil za njegovim hrbtom župan.

»Vem toliko kot vi!«

Župan pa je vseeno poslal biriče na Gore:

»Zdaj zidajo cerkev, gotovo se bo prikazal. Čakajte noč in dan, posebno zjutraj! Gorje, če vam uide. Glave vam ne bodo dosti!«

Šli so na noč in dremali v hosti.

»Kaj ga bomo čakali, če ga pa ni! Samo da županovo voljo izpolnimo, pa ležimo tukaj!«

Spomlad je vstajala, pojoča in cvetoča. Vse se je v Gorah drugače slišalo, kakor pozimi. Če je fant zaukal na Preski, so ga čuli na Gorah in mu odgovorili. Noči so žrle dneve. Po vinogradih so popevali količi ...

Nebo se je rdečilo v širokih lisah in bliskalo se je iz jasnega. Noč je padala na zemljo.

Popotnik se je trudil čez Podsredčko Mater božjo in hribove povprek proti sv. Petru. Skrbno se je izogibal hiš in velikih cest in si zbiral steze in prečnice.

Ko je pri Bistrici moral na veliko cesto, si je potegnil krajec klobuka na oči, potisnil je roke v hlačne žepe in zavihal ovratnik na suknjiču. Poltiho je požvižgaval, kakor kak fant iz domače vasi.

Pri pokopališču se je zmotil in stopil h grobovom. Vezačice so se vračale po hrvaški cesti in žvrgolele domače popevke. Ni jih hotel srečati. Ko je odpel njihov korak po cesti, je nadaljeval pot. Previdno se je pritisnil k zidu in se vlekel kakor senca. Pri župnišču je zavil k hlevom, od njih pa na zadnjo stran hiše. Pobral je kamenček in ga pognal dekanu na okno.

Kosci.

V visoki pomladi je na svetih Gorah zaživelo novo življenje. Bilo jim je silno lepo Mari, Lenčki, Janezu in Tončki. Bilo jim je, kakor da so se sprostili vseh morečih skrbi. Mara je zopet pope-vala, zvonila in delala.

Pavle je ležal na Gorah ves teden, šele potem so ga prepeljali domov. Zdravje se mu je le počasi vračalo. Blodilo se mu je v vročičnih prividih. Ko je ležal doma, je velikokrat klical Maro, ki mu je na Gorah s tako skrbjo in ljubeznijo stregla.

Sestre so imele časa in so ga venomer obkrožale. Prinašale so mu cvetja na postelj in zelenja iz gozda, ko so prihajale od fare. Ležal je pri odprtem oknu. Pred oknom zunaj se je razpenjal grm španskega bezga, ki je močno vonjal. Sonce je prosevalo skozi grm in obsevalo belo postelj.

Ker so bili dnevi dolgi, se je začel počasi spominjati vsega, kar se je bilo dogodilo. Podrobnosti so mu ostale še vedno nekam v megli in nejasne. Vpraševal je sestre, ki so mu povedale, kolikor so vedele. Da ga je Janez odkopal izpod kamenja, so pravile. In da je večkrat vprašal po njegovem zdravju. Vse to ga je začelo zanimati in polotil se ga je kes.

»Mara mi je pa stregla! To je čudovito, kaki so ti ljudje. Prej, ko sem bil zdrav nič, zdaj pa vse.«

Dnevi in ležanje ga je mučilo in dolgočasilo, da ni vedel, kaj bi si počel. Hotel je ostati, pa so mu vsi domači branili. Tako si je želel, da bi mogel kam iti. Na Gore ga je posebno vleklo.

V večer je bilo. Španski bezeg je dišal. Pavle se je obračal na postelji in stokal. Soparno je bilo v izbi in neprijetno. Nenadoma pa ga je vsega prevzelo.

»Tvoje tu oko premilo, zre na nas obrnjeno, da tolažbo bi delilo, vsem, ki tebe iščejo ...«

Marin glas je srebrnel, se dvigal in padal.

»Mara!« se mu je odtrgalo in se je dvignil na komolec. Ona pa se je poredno zasmejala, odtrgala grozd cvetja z grma in ga je pognala skozi okno njemu na podzglavnik.

»Na, da boš vedel, da je zunaj visoka pomlad.«

Zdaj bi bil rad on govoril Mari. Vse drugače bi ji povedal, kakor takrat, ko je bil pijan. Ne upa in ne more. Njegov šepet ne bi dosegel njenih ušes.

»Mara!« se mu izvije.

Ona pa je preprosta, kakor vsikdar:

»Ko ne moreš priti ti, sem pa prišla jaz! Novega ni kaj! Pač: cerkev že stoji. Spomladi jo bodo posvetili. Janez je na Vrhuncah gospodar, pa ima veliko dela! Pozdravlja te!«

»Zakaj si tako dobra, Mara? Za mene čutiš, ko sem ...« V glasu je bila žalost in prošnja.

»Kako ne bi, ko toliko trpiš. Usmiljenje je meni ljubezen.«

Nič si ni upal, ni mogel od začudenja:

»O ljubezni govori?«

Mara se je prislonila k oknu in mu govorila zaupno:

»Pavle, zdaj ti bom odkrito povedala. Tvoja sem bila, še preden sem odšla od doma. Da si mi ti takrat besedo rekel, pa bi bila ostala. Pa nič za to. Zadnje leto te nisem marala, ker si bil tak. Saj veš sam ... Na Javorje bi šla. Nikamor drugam ne grem. Tu bi bila, da bi bile Gore vsako uro pred mano. Tu na bregih bi živela in garala, da bi se moja pesemca slišala do Gor in do Preske, na bregove gorenjske in v bizeljsko ravnino. Še to ti povem: Takrat sem res lalala s cigani. Če ne bom gospodinja na Javorju, bom pa zvonarka na svetih Gorah, kakor je bila Pepa.«

Pavletu se je vrtelo v glavi in čutil je, kakor da bi sanjal.

»Mara!« je iskreno zaklical.

Zunaj so zapeli kosci, ki so se vračali.

»Pavle!« je pritrdila Mara v šepetu. »Ko boš pa zdrav, pa pridi! Ni treba nič mož!«

Zatrpel je in šepetal, da bi ničesar pred njo ne zamolčal:

»Mara, nisi me videla. Ne veš, kako sem grd v obraz!«

Zasmejala se je.

»Obrazi bodo vsi grdi, srca naj bodo vedno lepa. Pridi! Zdaj grem, da me ne dobe kosci pod oknom!« Odmaknila se je in odprla usta v pesem. Vso dolino je napolnil njen glas in dosegel vrhove, ki so goreli v škrlatnih plamenih sonca. Pastir nad dobravo je prisluhnil in kosci so utihnili, da bi ujeli njeno pesem in čudovito vsebino iz nje. Njena pesem je bila vsem doživetje.

»– – – ko bo zadnja ura bila, in bo smrt po nas prišla, ti nas vodi, Mati mila! Pelji nas pred Jezusa ...!«

Pri Osojnikovem križu se je ozrla na Gore, od koder se je belila nova cerkev. Potem je pokleknila h križu in molila:

»Bog, ti veš, da delam prav. Pomagaj mi, da bom prenesla vse, njegov skvarjen obraz in bolezen. Tebi v čast!«

Doma sta imeli z Lenčko lep večer ...

Seno je dozorelo in prijetno dišalo. Po Josih so kosili na večer, ko se je rosa trave prijela ...

Janez se je vživljal v gospodarstvo. Vsak dan lepše se mu je zdelo imeti zemljo, biti ji gospodar, obdelovati jo in ljubiti. Nadzoroval je delo pri cerkvi, pa se vračal domov s hrepenenjem. Lojze ga je učil, kako naj seje in dela. Vsaka malenkost na gruntu ga je zanimala in ga privlačila. S posebno ljubeznijo pa je obiskoval svoje travnike nad DramIjo in rebri v Zagaju.

Vrgel si je koso na ramo in šel čez dobravo v Jos. Kosa je rezala ostro in popevala.

»Saj mi gre! Lojz me je dobro naučil!« Pogovarjal se je sam s seboj in rezal travo. Zmotil ga je Pavle.

»Janez!« je plaho poklical.

»O, Pavle! Mi greš pomagat?« Bil je vesel, da je prišel, čeprav je čutil, da mu gre trepet skozi telo. »Morda bo še enkrat poizkusil, da mi vzame Lenčko!«

Pavle je sedel na klepačko in si mel roko, kakor da ne bi vedel, kako bi začel.

»Si še kaj jezen name, Janez?«

Janez je odločno odkimal:

»Nič nisem jezen. Vse, kar si naredil, je bilo prav.«

Pavle se je obtožil:

»Razumeš, da sem delal vse to le radi Lenčke ...«

In se je še Janez:

»Tvoj greh je majhen. Jaz sem ubijal in kradel, ker sem jo rad imel.«

Malo sta umolknila, kakor da bi poslušala šepet vode in ptičev v brezovini.

»Trpel si več kot jaz in zato nimam nobene pravice do nje.« Govoril je počasi in važno.

»Pavle!« Janezov glas je pel hvaležno.

»Midva sva se pa z Maro zmenila.«

Tedaj sta si oba oddahnila.

»Kako je bila dolga in težka pot do sreče!«

Pokimala sta in se veselo zamislila, dokler ju ni zdramilo slovesno zvonenje s svetih Gor...

»Ti, kaj ko bi molila?« Janez je snel klobuk in začel, Pavle pa je odgovarjal.

» – – – odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom – – – Amen!«

»Ali greš nocoj na Gore? Likof bo. Pojdi, da bomo vsi skupaj.«

»Pa grem!« se je odločil Pavle.

Pri cerkvi je slovesno pritrkavalo ...

Veliki oltar.

Do jeseni so v cerkvi zgotovili vse, a vseeno so blagoslovitev svetišča preložili na pomlad. Čez zimo naj bi postavili še glavni oltar. Tu pa je bila težava, ker je bil dekan Jakob Gietler v tem oziru nepopustljiv. Prinašali so mu različni ljudski umetniki, pa tudi tuji, načrte in jih hvalili:

»Gospod, boljšega ne najdete, kakor je ta. Samo Marijin obraz poglejte! Kakor da bi bil živ, je!«

Gospod, ki je bil duhoven človek in globok, pa se ni dal premotiti. Vse zamisli so se zdele površne in premalo zgrajene v duhu romarske cerkve, ki naj bi privlačila romarje in jih navdajala s svetimi mislimi in željami. Vbijal se je sam in se trudil, da bi dal oltarju močen izraz, ki bi zapuščal v srcih vseh mogočne vtise. Pa vse razumsko delo ni rodilo nobenega uspeha. Obupal je že in se odločal, kateremu mojstru bi izročil delo, naj ga izvrši po svoje.

Nekega večera se je spomnil, da bi morda Marija sama pokazala, kakšen oltar bi ji izbral. Klecnil je na klečalo in molil goreče pred njeno podobo. Ves truden se je vlegel, da bi spal. V spanju so se mu naenkrat začele prikazovati različne podobe, ki so se pa mešale in spreminjale ena v drugo. Mučile so ga sanje, da se je prebudil. Spoznal je, da leži na srcu. Obrisal si je potno čelo in se obrnil na drugo stran. Ko je zaprl oči, pa se je že začela sanja, tako, da drugi dan ni vedel, ali je bila res sanja, ali pa je bila morda resnica.

Sliši nebeško godbo: harfa brenka, violina poje, bas brni, orgle plovejo v blagoslovljenih sozvočjih, klarinet zvenči, trobenta siplje vesele glasove in boben doni. Vse skupaj pa izzveneva v čudovito pesem, neslišno tiho in skrivnostno, pa mogočno, da se tresejo nebeški svodi, se majejo zvezde in lebdeče sonce medli. Angelci, lahkokrili metuljčki, igrajo in za njimi so še trume belih in prepevajočih. V sredi med nje pa stopi visoka Gospa, Mati Marija z Jezusom v naročju. Dete se ozira s svetlim očesom v nebo: tam je rešenje za vse boli, bolezni in nesreče. Tam je sama sreča. Nad Marijo v oblakih, prežarjenih s soncem, pa sije podoba iz davne zgodovine: rojstvo Device, presvete hčerke Davidove predstavlja. Dete Marija se ziblje v zibeli v angelski družbi. In slike se upodabljajo same od sebe: Marijino venčanje in njeno oznanjenje. Prikažejo se mu še obrazi iz svetih zgodb, iz sorodstva Marijinega. Vse pa prešinja veliko veselje, upanje, ljubezen in vera ...

Ni se še zdanilo, ko je gospod vstal. Kri mu je nemirno plala v žilah in srce ga je sililo, da bi risal, pamet pa mu je velela: vzami sveto knjigo in poišči Razodetje svetega Janeza, evangelista. Roka drgeče, ko drsi po papirju. Saj še nikdar ni njegova roka sukala pisala, da bi obraze upodobila ... Sedaj pa gre samo od sebe, po navdihnjenju: obraz raste za obrazom in postava za postavo ...

Ko pa zgotovi, je truden in bolan, kuha ga vročina in moti slepota. Ves se je izčrpal in dal iz sebe vse, kar je bilo v njem močnega, silnega, svetega ... Zaspi in se ne prebudi ves dan ...

Meta pa gode in tarna, da je gospoda bolezen napadla. Kliče, moleduje in prosi na vratih, v sobi, pri postelji, a gospod se ne zgane, kakor da bi se že duša njegova iz telesa odselila. Spi mirno in pokojno, da skoro ni slišati sopenja.

»Takih še ne pomnim nikdar! Kaj bo to?« tare Meto radovednost in skrb.

Žele na večer vstane in se sprehodi po sobi.

»To je pa čudno, da sem danes podnevi zaspal kot še nikdar.«

Zagleda sliko na mizi in se preplaši:

»Duh božji ga je prinesel, ta-le načrt!« Pa se ne spomni, da ga je delal ponoči sam.

Meta privihra kakor nevihta nad gospoda in ga na hitro ogovarja:

»So vstali? Hvala Bogu! Starec je spodaj, suh, da ga skoraj nič ni, in bled, kakor sama jetika. Čaka že ure dolgo in pravi, da mora govoriti z gospodom nocoj!«

Gospod bi vprašal drugekrati z nevoljo, ker je star, zdaj zamahne z roko:

»Naj pride!«

Bobnijo koraki po stopnišču, počasi, nerodno, kakor da bi kdo po bergljah hodil. Odprejo se vrata in prikaže se častitljiva starost moža, z belo lasuljo in plešo na sredi, pa z brado srebrnonitasto do prsi.

»Hvaljen Jezus!« izdahne in se odsope.

Gospod nemi in se ne zgane, ko se zasvetijo vanj zenice v starčevih očeh.

»Na veke!« se mu odtrga čez čas.

Starec pa začne zgodbo svojega življenja, ne čisto novo, tisoč drugim podobno.

»Greh sem storil, velik in bogoskrunski. Potem sem jih storil še sto in sto. Manjših in večjih. Kradel sem v cerkvah svete posode, ljudem srečo jemal in jih ubijal. Blodil sem v grehu štiri dolga, neskončno dolga desetletja. Bog je do mene usmiljenje imel, do mene grešnika in me ni pred časom izpreobrnjenja pogubil. Marija mi je milost izprosila in mi naklonila spoznanje božje dobrote. Izpovedal sem se vsega in zadobil po mašniku sveto odvezo. Zdaj hodim in iščem svetih krajev, da bi pokoro, zadosti veliko, grehom primerno in božji dobroti, opravil. Častiti gospod! Novo cerkev zidate, so mi pripovedovali ljudje in sem pogledal. Prekrasen ste postavili Kraljici nebeški dvor. Velikega oltarja pa še ni v njem. Častiti, dovolite, samo besedo recite, da jaz ga postavim! Ne vprašam za denar in plačilo, potrošil bom svoje, potem itak umrjem. Dovolite, častiti, da se pokorim pri vas z delom, molitvijo in postom. Zadoščenje bo vam in meni ...«

Dekana je prešla sveta groza ob misli:

»Kaj, če se je sam nebeški Gospod poslužil podobe berača in prišel s to čudno ponudbo?!« 

Vprašal pa je le v skrbi:

»Pa znate slikati in kipe svete izrezovati?«

»Prikimal je starec:

»Znam, častiti! Moja domovina je daleč in tam sem se naučil v mladih letih. Slikal sem cerkve in upodabljal svetnike vse do tedaj, ko me je skušnjavec potegnil za sabo, da sem se z grdim namenom prvič dotaknil svete posode.«

Gospod se je čudil še bolj in rastel v zavest, da se izvršujejo božji sklepi:

»In tale načrt? Bi znali dati v oltar to podobo in jo navdihniti s svetim duhom?«

»Častiti, dušo bom trgal iz sebe; skesano dušo in jo položil na oltar, Mariji v dar.«

Dekan se ni več pomišljal.

»Naj bo! Poskusili boste.«

Starec se strese, sklone se po roko gospodovo in jo poljubi.

»Taka beseda! Denarja ne rabim nič, prav nič! Da vam ne bom škode delal in izgube.«

Prenočil je v župnišču. Zjutraj, komaj se je dan naredil, pa je že lezel na Goro. Skrbno se je zaklenil v cerkev, pomolil in začel z delom.

Popotnik pride čez goro ...

Čudovita so pota božja ...

Pomlad se je naredila in odprla delo. Ljudje so garali po poljih in v vinogradih od prvega dneva do trdega mraka. Vmes pa je bilo mnogo veselja in veselega pričakovanja. Cerkev je že stala in se od sonca svetila, da so jo občudovali daleč naokoli, po Hrvaškem in Slovenskem.

Gorskim se je posebno smejala sreča. Lojz in Tončka sta dobila malega Lojzeta. Otročeta so vsi ljubili in ga hoteli pestovati. Tako jih je otrok še bolj povezal skupaj v družino. K njemu so se vračali trudni od dela in pri njem so se odpočili ob nedeljah.

Mara je sedela na postelji in zibala otroka, drugi pa so bili okoli mize in se zatapljali v pogovore o delu, gruntu in sreči.

»Sreča je le doma,« je menila Mara.

»Pri Bogu je sreča, dom pa grunt sam ne.« Janez se je oprijel Pepine misli.

Lenčka pa je še vedno verjela v Janezovo izpoved:

»Ljubezen je sreča!«

Pavle je bil tiho in kimal v vsem, ko se je Lojze oglasil. Vsi so posluhnili:

»Mi govorimo o sreči, pa govorimo vsak o sebi. Lenčka hiti v zakon, po katerem hrepeni že četrto leto. Zato je ljubezen za njo sreča. Mara je preizkusila tujino in zna ceniti prijetnost doma in njegovo vrednost. Dom je Mari sreča. Tako bi našel vsak zase nekaj, kar ga osrečuje. Sreča ni samo ena, sto, tisoč jih je. Toliko jih je, kolikor je ljudi, ker vsak človek ima svojo srečo. Samo, da vse to mine: dom in grunt, ljubezen in denar. Človek bi pa rad bil zmeraj srečen. Kolikrat sem si že jaz zaželel kak trenutek, ko sem bil res vesel: O, ko bi trajal ta hip v neskončnost! Pa ni. Raztrgal se je in razvezal v drugega, žalostnega in nesrečnega. Prav je imela Pepa: sreča je pri Bogu. Bog sam je sreča, ker po tem hrepenimo vsi, po večni sreči, ki je Bog, ker drugo vse mine in izgine v nič.«

Tedaj so se odprla vrata in vstopil je popotnik ...

»Frater Anton!«

Oslonel je pri vratih in stisnil roki v rokave. Obraz je imel shujšan, lične kosti so mu močno izstopale. Oči je pobesil v tla in rahla rdečica mu je planila v lica, kakor da bi ga bilo sram. Metliška halja mu je valovito padala do tal. Ni odprl ust, ni nagovoril nobenega. Vsi so vedeli, kdo je, pa nobeden ni mogel vstati, da bi ga pozdravil. Njegov nenaden prihod je zbegal vse. V duše jih je zbodla misel: »Kaj, če je prišel rušit našo srečo? Kaj bo, če bi vdrla iz njega strast po gruntu ...?«

Miha je slonel pri vratih in gledal z veselimi očmi.

»Če bi se razplamtele v hipu te oči in bi odprl usta: Grunt hočem nazaj! ...?« so trepetali.

»Se me bojite?« je dahnil njegov otožen glas.

Lojze se je dvignil. Postal je še pri stolu za hip, kakor da bi se boril sam s seboj, potem pa je planil k njemu in ga burno objel:

»Miha! Miha!« Iz glasu je zvenela prošnja, krčevita prošnja: »Pusti nas! Ne razkolji nas zopet!«

Vsi so čutili bolečino v srcu in grenkost v duši. Ponujali so mu roke, se delali vzhičene, pa čakali, kaj bo zahteval.

»Kot popotnik sem prišel pogledat, kako živite. Nič drugega ne bom storil, kakor pogledal bom vas srečne in grunt, reber in Jos, Rozčo in Vzdolec.«

Tedaj so se oddahnili, pa še vedno ni bilo njihovo veselje iskreno. Posebno Tončka je čutila vsak njegov pogled na sebi kot nekaj morečega ...

Miha pa se je smejal. Pogledal je otroku v obraz in oči ... Zasolzil se je. Oči vseh so strmele vanj ... Lojze je trepetal:

»Otrok je moj!«

Miha pa je tako mirno rekel:

»Kake oči ima to dete! Sama sreča je v njih ...« Sprešel se je po sobi in gledal podobe. Začudene oči so ga spremljale ... Nobeni ni prišlo na misel, da bi mu postregla.

Čez čas se je okrenil k njim in dejal v otožnem smehu:

»Kako sem že odmrl domu! Mislil sem, bogve, kako mi bo težko se še enkrat odtrgati od doma. Hrepenel pa sem vseeno, da bi ga še videl. Zdaj ga vidim, pa mi je tako prazno tu pri vas. Edino tiste otrokove oči so me zveselile. V njih je nekaj božje sreče ...«

Domače je postalo sram, da so tako hudo mislili o njem. Hiteli so, da bi mu stregli. On pa je odklonil in jih povabil:

»Samo cerkev bom še pogledal, potem bom pa zopet šel. Lojze, gospodar, greš z mano?« Pa so se dvignili vsi in stopili za njim.

»Ključ je pa zgoraj, ker oltar dela!«

Miha se je spominjal od koraka do koraka dogodkov, ki ga niso veselili.

Glavna vrata so bila zaklenjena.

»Pa pojdimo k malim! Tista so gotovo odprta!« je dejal Lojze in stopil naprej.

Tudi mala vrata so bila zaprta. Zaklical je. Nič odgovora. Ko je zavpil na vse grlo, je bilo slišati samo jek v gori in nič drugega. Vzel je leseno bruno, ki je ležalo pri kapelici, in ga postavil k lini nad velikimi vrati. Vrgel je suknjič raz se, splezal do odprtine in se pritiščal vanjo. V podstrešju so zabobneli njegovi koraki, počasno, težko in zamolklo. Oni zunaj pa so v tem trenutku onemeli ...

»Jezus, Marija!« je zavpilo nekje in padlo je nekaj na tla, glasno, da so slišali vsi. Lenčki so vdrli spomini na ono leto, ko je bilo pokradeno, in zopet se je zbala, da bo namišljena sreča uničena ...

Lojzeta so spremljali z ušesi. Njegovi koraki so peli po stopnicah s kora v cerkev. Ključavnica je zarskala in svetloba dneva je planila v cerkev, naravnost na glavni oltar.

»Jezus, kako je to lepo!« se je izvilo Mari in Lenčki.

Glavni oltar je sijal, kakor da bi bil iz samega zlata. Angeli in Marija so gledali tako lepo, kakor da bi bili res živi. Zdelo se jim je, da celo slišijo godbo angelsko, harfo in citre, gosli in trombe, piskajoče klarinete in brneči boben.

Miha je vprašal iz radovednosti:

»Kdo pa je ta oltar izdelal?«

Lojze je opisoval:

»Majhen, star ko zemlja, z belimi lasmi in brado. Ne vem, kje so ga gospod iztaknili.«

Janez pa je posegel drugam:

»Kako pa, da je cerkev od znotraj zaklenjena? Nekdo mora biti v cerkvi! Lojz, kaj ti nisi slišal, kako je nekdo zavpil in padel?«

Lojze je prikimal:

»Sem slišal, pa mislim, da je bilo nekje zunaj.«

Janez ni rekel ničesar več. Šel je naprej po cerkvi in gledal v oltar.

»Vse je sveže pobarvano, ker se še ni zasušilo.«

Pri obhajilni mizi se je stresel in se odmaknil. Mara je skočila k njemu.

»Kaj ti je?«

Lenčka se je prestrašila in razburjeno zadihala. Mara pa se je vzpela in pogledala čez obhajilno mizo.

»Jezus!«

Pred oltarjem je ležal mrtvec ... Krvava lisa se je vlekla od njegovih ust po kamenitem tlaku ... Desnica je molela trdo navzgor in krepko tiščala v pesti slikarski čopič ...

Janez je prestopil oltarno ograjo in se približal mrtvecu. Zganil ga je, mu stresel roko. Pa odnehal. Bil je v resnici — mrtev.

Nekaj trenutkov so stali vsi zbegani in niso mogli ne misliti in ne moliti.

»Kap ga je zadela. Tvojih korakov se je prestrašil, Lojz,« je menil Janez in privzdignil slikarjevo obličje, da ga je obsijalo sonce. Mara edina je stopila k njemu in motrila oveli in počrneli obraz. Drugi pa so drgetali v strahu, da je mali Lojzek v Tončkinem naročju na glas zajokal.

»Janez, ne poznaš teh sivih oči?« je vprašala nenadoma Mara.

Janez se je nagnil in vprl pogled ostro v tujčev obraz. Potem pa ga je naenkrat izpustil in omahnil na oltarno mizo.

»Kaj je?« so trepetali drugi. Mara pa je stiskala ustnice skupaj in zadrževala jok ...

»Kaj je?« je zakričalo iz Lenčke. »Janez, povej, kaj je!?«

»Lah!« je v šepetu izgovorila Mara.

Lica so se v hipu vsem zresnila od groze in čela potemnila. Ko je utis popustil, pa so jokali na glas vsi, razen Janeza. Lahov obraz pa je obsijalo sonce, ki so ga cerkvena okna rdeče nadahnila ... Ko so ga pogledali, so videli, da je čudovito lep ...

»Marija mu je odpustila!« se je vzradovala v žalosti Mara.

Janez je šel s težkimi mislimi v srcu k župniku in mu vso zgodbo povedal.

»Da je bil to tisti? Ti, moj Bog, kako ti vodiš duše k sebi po čudovitih potih!«

»Oltar je kakor iz zlata. Bogve, kako je to, da ga je zadelo ravno tedaj, ko je bil z delom pri kraju ...«

Župnik ni na to ničesar odgovoril.

»V kapelici sv. Jurija mu naredite oder! V soboto popoldne ga bomo pokopali ...«

Župnik je klecnil pred križ in iz globočine molil.

Ko so se gorski odpravljali k pogrebu, jih je Janez nagovoril:

»Vsem bom povedal. Takrat je strašil Lah. Še danes dobro slišim njegov korak ... Bil je ravno tak kakor Lojzetov oni dan ... Starec se je prestrašil in ga je zadela kap. Slaboten je pa bil: vse dni, kar je delal oltar Mariji, ni jedel nikjer ... Bogve, kako je to, da je brez hrane živel ravno tako dolgo, da je izvršil delo? ...«

Čudna so pota božja – – –

Nabralo se je ogromno ljudi iz domače fare, pa tudi od drugod. Pokopal ga je dekan. Ko so postavili krsto pred cerkev, je dekan zamahnil z roko in začel govoriti.

»Zdaj izginja še zadnji spomin iz preteklosti!« je pošepnila Lenčka Janezu med govorom.

Ljudje so se čudili:

»Gorski stojijo skupaj pri krsti, kakor da bi mu bih v žlahti!«

Govor pa je prevzel vse. Gospod Jakob je stal na vzvišenem mestu pred zvoniščem, od koder je imel razgled na Orliške bregove, Rožco in hrvaško ravnino. Naravna lepota ga je navduševala, da je govoril, kakor še ni nikoli. Oči je imel vprte v sonce, ki je lebdelo nad Presko. V zraku je migotala svetloba, kakor da bi se zlato perje razletelo v njem. Ljudstvo je plakalo ob misli na dobroto božjo in na svojo grešnost ... Pripovedoval jim je zgodbo umrlega slikarja ...

Dolg sprevod se je razvil po Gorah navzdol. Zvonovi svetogorski so mu peli slovo v velikih zamahih in težkih odjekih ... Zdelo se je, kakor da bi zvonilo na vseh vrhovih ...

Na Gorah so se zbrali zvečer zadnjič brata in sestri ... Drugo jutro je Miha odšel in se ni poslovil od Josa in rebri, dobrave in Rožce ... Gnalo ga je nazaj v tihoto samostana.

»Samo kot popotnik sem se pomudil pri njih. Popotnik sem jim bil, nič več ...«

Ko so cerkev posvetili ...

Končno je vstala sobota pred velikim dnem ...

Romarji so se zbirali v skupine in šli na daljno pot. Od Maribora in Ptuja so se dvignile trume božjepotnikov, popevale svete pesmi in se bližale svetim Goram. Na Pečici, v klancu pod Poljčanami, zagledajo prvič novo svetišče, popadajo na zemljo in molijo iz duše in srca. Procesije iz Posavja in krškega polja se ustavijo najprej pri Osojnikovem križu. Hrvatje in Hrvatice prihajajo v pisanih narodnih nošah in pojo litanije. Križar hodi spredaj in nosi križ, vižar pa poje naprej z visokim glasom.

Na Gorah je vse oživelo. Krčmarji so si postavili krčme, lectarji stojnice, kuharice črne kave so zakurile ognje, berači brez rok, brez nog, z rakom v obrazu, slepci, stari in mladi, ženske in moški. Prepirajo se za prostore, prosijo, pojejo svete pesmi in igrajo na vsemogoče instrumente.

Procesije prihajajo. Pri studencu Božje nogej se ustavijo. Duhovnik pride po nje, da jih pelje v cerkev med petjem, streljanjem in slovesnim zvonenjem. Pred cerkvijo pokleknejo še enkrat in po kolenih plezajo do oltarja. Vsak romar poklenka z malim zvonom. Potem se pa glasijo svete pesmi celo noč, odmevajo od sten in beže ven na gore in v doline. Ves svet okoli cerkve je napolnjen s svetimi pesmimi.

Gorski imajo dela čez glavo. V kuhinji in pri kleti. Mara je natakarica, kuharica in dekla obenem. Leti v klet pograbi kup drv in nese v kuhinjo, pa zopet beži, da postreže temu in onemu. V obraz je razgreta, lasje se ji lepijo na znojno čelo.

»Mara, ti moraš biti sama zunaj. V kuhinji bo Lenčka opravila, Tončka ji bo pa pomagala,« pravi Lojz in Mara ga uboga.

Večeri se. Romarjev je že polna cerkev in po vsej Gori jih je kakor listja in trave. Srečavajo se tujci in se spoznavajo in prepoznavajo od prejšnjih let. Tu se sklepajo prijateljstva hitro med Hrvati in Slovenci, Kranjci in Štajerci.

Zdaj so zapeli zvonovi večernico, strelci so zažgali možnarje. Zvonenje in pokanje gre čez gore. Čez uro je mrak, večer in noč ... Mara zavre pipco pri sodu, ki stoji na prostem. Okoli in okoli diši po svinjetini. Mladega prašička pečejo na ražnju. Mara ima čas za trenutke. Skoči med stojnice, da bi dobila odpustkov za Pavleta, ko jutri ne bo časa. Na Rožci je kres in pesem, tudi po Hrvaškem kresujejo bližnji sosedje. Zvoni pa povsod: pri sv. Katarini in na Klanjcu, na Bizeljskem in pri sv. Ani v Ravnini. Povsod vre pesem iz srca in kipi vrisk iz duš, gre zvonenje iz zvonikov in pokanje s hribov ...

V Mari je sama sreča in veselje, volja pa razigrana, da bi vriskala kot fant. Se šali in smeje pri stojnici, fantom nagaja in se s kramarco pogaja.

»Ni vredno! Ste iz Rima prinesli to robo? Pa niste, ko vem. Predrago! Za pol!«

Dekleta barantajo s kramarco in jo vlečejo, ko se drži ko kaka stara skopulja.

»Hud mešetar si, Mara!« pravi Pavle in jo potrese za ramo, pa se ona obregne za šalo sitna ob njega:

»Saj za tebe barantam, fant. Če ti ni po volji, pa ne kupim nič!« Seže v žep na predpasniku in vrže drobiž na deske, da zazvenči.

»Da ne bo kdo mislil, da nimam! Pavle, ti si pa vzami to-le drobnjav!«

Fant se zadovoljno smeji, spravi kupljene reči in potegne Maro za sabo.

»Da bom še jaz svojo dolžnost opravil!«

Med stojnicami se rineta v gnječo ljudi. Vroče jima postaja, ko ni izhoda nikamor.

»Pojdiva nazaj, Pavle!« hoče Mara. On pa se hoče pokazati močnega. Napne lakti in suje na levo in desno. Sitnari se ta in oni, pa Pavle ne odgovarja nazaj. Mara se pomika za njim.

Ognji bliščijo, da je svetlo kakor v izbi. Obrazi se točno odražajo in videti so še lepši kakor so v resnici.

»Mara!« je dahnil za njo nekdo čisto blizu, skoro v lase.

Ona se ozre in zaišče znani obraz in usta, ki jo kličejo. Napne oko in postoji, Pavle pa se odmakne in se vtopi v gnječi z vero, da je ona za njim. Gleda, najde in prebledi.

Mladenič z črnimi lasmi in drobnimi očmi ... V enem hipu zaživi v Mari tujina, slavne Benetke, potovanje s pevci in z njim. In zdaj je tu spomin na zagrenjeno preteklost, on, ki jo je pobral z bele laške ceste in jo vzel na voz, da jim je pela in s pesmijo dospela v domovino, na sv. Gore.

»Mara!« zvoni mladeničeva govorica.

Njo je sram. Vročina ji siplje potne kaplje na lice in čelo, oči ji medlijo in srce razbija.

»Dobro mi je storil, jaz pa sem lagala in mu ušla!« jo peče in grabi, ko ne misli niti ne ve, kako bi se izgovorila.

»Zakaj si nam to naredila? Te nismo dovolj ljubili? Si pretrpela od nas kako krivico? Od mene?«

Mara bi morala dati odgovor, pa ga ne more. Oči fantov in deklet okoli zrejo vanjo in se ji po-smehujejo. Zbere vso moč, sune v živo ograjo in tišči z glavo naprej, da bi ubežala. Mladenič za njo. Ljudje pa v smeh, ozek in zasmehujoč.

»Mara! Še besedo!« prosi in moleduje mladenič in kakor brezumen ne gleda na usta in obraze ljudi, ki se mu smejejo.

Mara plane v hišo in v izbo in se vrže na postelj, rdeča kot škrlat v obraz in vroča, spotena. Mladenič je v hipu pri njej. Od zunaj pa smehi prebijajo šipe in bičajo Maro.

»Mara! Povej, ali greš z menoj?! Moraš iti, ti si obljubila meni, da ostaneš za vedno. Nadaljujemo pot proti Zagrebu. Meni ni dalo miru in slutnja me je gnala sem, da te najdem in privedem nazaj. Radi mene, za mene, pojdi nazaj!«

Njegove fino rezane nosnice dihajo globoko in vroče kakor v strasti.

Mari se je odprla duša:

»Giovanni, pojdi, beži, pusti me! Vse moje obljube so bile laž in pretveza, da sem dospela domov, na svete Gore. To je moj dom! Lagala sem tebi in vsem. Beži in pusti me! Moja poroka bo jutri zvečer. Saj razumeš, prosim te, pojdi!«

Mladenič pa stoji nepremično in oči mu steklene. Nabrekle ustnice drhte in krvavo rdijo.

»Nevesta! Mara!«

V Mari se obudi upanje. Stopi predenj, da ga doseže dih njene sape in za trenutek pomolči, potem pa še enkrat zahteva:

»Odidi! Nevesta sem ...«

Pogledata si iz oči v oči, potem jih povesita v tla ...

»Grem, radi tvoje sreče ...« zašepeče tiho, ji poljubi roko in izgine v noč. Mara pa stoji še dolgo na mestu, kakor da ne bi verjela, da je šel. Zažge se ji misel, da bi ga poklicala nazaj. Odpre usta, pa po hodniku pripojo Pavletovi koraki. Zdane se. pograbi predpasnik s postelje in si ga pripenja.

»Kaj si mi zbežala, Mara?«

Naredi se sitno, kakor je njena navada, in ga zavrne:

»Kaj bi se te morala vedno držati, ko otrok materinega krila?«

Pavle ne sluti, da je izvojevala veliki boj s preteklostjo in s spominom na tujino.

»Odpustke sem ti prinesel.«

Mara pogleda in ga draži:

»Malo je, jaz sem ti več dala!«

Lojz kliče Maro, Lenčka jo išče.

»Ob šestih zvečer bo poroka, so rekli dekan. Mara, ali si vesela?«

Mara ga upikne in se nasmehne:

»Le glej, da ne boš pozabil priti!« in hiti, da postreže ljudem, ki čakajo trudni, lačni in žejni. Noč je lepa. Gore so medenozlate v mesečini, ki lije v širokih, svetlih trakovih na zemljo. Zublji kresov sikajo z ognjenimi jeziki ostro v nebo. Na sejmišču streljajo. V stolpu pritrkava. Berač brez noge navija lajno ... V šotoru igrajo Hrvatje. V cerkvi romarji svete pesmi popevajo v štirih zborih. Fantje pojo na Bizeljskem.

Romanje se je sijajno završilo. Mnogo oči se je omočilo od solz iz veselja. Janez je občutil žalost in radost, ko so cerkev blagoslovili z novo monštranco. Poleg njega je klečala ženska, ki je jokala glasno in v trepetu, kakor da bi se zvijala v krčih. Ko so orgije gromko odbučale in se je razlezel dim kadila izpred oltarja po celi cerkvi, jo je poiskal in nagovoril:

»Ali ste vi, Meta?« Prijel jo je za roko in ji dejal v tolažbo:

»Ali je bilo lepo, da bi se zjokal.«

Ona pa ni mogla odgovoriti. Le za roko ga je prijela in mu jo močila s solzami.

»Odpusti, Janez!« je drhtela.

On je razumel, da misli na kazen, ki mu jo je ona priskrbela.

»Na gostijo pridite zvečer!« jo je povabil in se odtrgal od nje.

Reka romarjev je drla od cerkve po stopnišču proti lipam. Povsod je ležalo sonce: na zemlji, na obrazih in v srcih ljudi. Procesije so se poslavljale z jokom in vsaka s svojo pesmijo. Zvonilo pa je venomer.

Vsak je pustil na Gorah svojo skrb in svojo bolezen in Marija mu je vlila novo upanje in novo veselje. Ta darova so nesli romarji domov v svoje hiše, svojim doma in v življenje. Nesli so Boga.

Popoldne se je precej izpraznil tudi prostor okoli lipe. Nekaj jih je ostalo, a ti niso mislili oditi, ker so si hoteli ogledati poroko.

»Janez!« je zaklicala Lenčka, »pojdiva gledat dobravo. Časa še imamo več kot uro, pripravili pa bodo že drugi.«

Janez je čutil dobro, da mu izprašuje vest. Videl je, da trepečejo nje češnjevordeče ustnice in da ji sije nemir iz oči.

»Pojdiva, Lenčka!«

Zletela sta čez Vrhunce in se ustavila nad dobravo. Mlada trava je poganjala na pogorišču in zeleno grmičevje je raslo iz panjev. Strmela sta nekaj hipov, potem se pa odločila.

»Lenčka, ali vidiš zdaj, da se je dobrava spremenila v trato? Ali verjameš, da je na svetih Gorah nova cerkev? Ali veš, da lahko grdo preteklost človek pokoplje in vstane v novo, dobro bodočnost?«

Lenčka se je oklenila njegovega vratu in mu pogledala živo v oči, pa zatrdila:

»Verjamem.«

Zvonovi so ju vabili h poroki.

Dekan je ženina in nevesti nagovoril v izbranih besedah. Mara se je držala resno, Lenčka pa se je smejala. Od sreče.

» ... reci: da!«

Iz Lenčke je zapelo:

»Da!«

Cerkev se je oddahnila, ker so se vsi bali, da se bo zopet zgodilo kaj takega, kot se je takrat, ko je stala prvič pred oltarjem.

Janez in Lenčka sta bila mož in žena.

In Maro je župnik nagovoril:

» ... reci: da!« 

Polglasno je povedala:

»Da!«

In cerkev se je znovič oddahnila. Župnika je veselje teh dni vsega prevzelo. Že ko je poročal, se mu je zdelo, da se majejo tla pod njim, da se ruši, da pada v prepad. Kri mu je udarila v lica in silna dremota mu je delala veke težke kot svinec. Kako je bil častitljiv! Sonce je udarilo skozi barvana okna in mu poljubilo glavo, belo ko sneg in lase, nakodrane in mehke ko volna mladega jagnjeta. Po mašni srajci pa so se igrali senčni odsevi lipovih listov. Obraz mu je bil kakor s čudovito glorijolo obdan.

Po poroki je zlezel na spodnjo stopnico in pokleknil, da bi molil. Začel je:

»Da bi bili vsi srečni na svetih Gorah! Oče naš ... zdaj in ob naši smrtni uri! Amen ...«

Zatemnilo se mu je in ga streslo. Še z močnim glasom je zavpil:

»Marija svetogorska!« potem pa je klecnil in padel na obraz pred oltar.

Cerkev je zavzdihnila, planila v neutolažljivo jokanje. Umrl jim je najboljši, najdražji, ker je bil oče vsem.

Na Gorah niso imeli nič svatbe.

»In prav je tako. Božja volja je bila!« je vzkliknil Janez.

Vsi so mu pritrdili, ko so se po pogrebu sešli.

Šli so v cerkev in pokleknili pred oltar Marije svetogorske in molili:

»Marija. Daj nam srečo na Vrhuncah, na Javorju, Mihi v Klanjcu in Lojzu pri tebi na sv. Gorah, pa še vsem, ki te ljubijo ...«

Razprla je roke in vrgla seme vanje, ki je vzklilo in rodilo srečo. To je storila visoka Gospa, svetogorska Mati božja — Marija.

Konec.