Sveta gora na Češkem
| Sveta gora na Českem. M. Reinhart |
| |||||||||||||
Proti sredi trinajstega stoletja je živel na svojih grajšinah med Breznico in Přibramskimi gorami mogočen vitez iz slavne rodovine Maloveških gospodov, kterim je slišalo bližnje brezovo lesovje, od kterega je že Libaša rekla, da je poln srebra; in morde po tem brezovju so se poslej nekteri zmed Malovcev tudi Brežki imenovali.
Mnogo let srečnega zakona viteza Zdenka Malovca je že bilo preteklo, bez da bi mu bila draga njegova soproga po nja vroči želji kakega deteta porodila. Ali zdaj se je vendar bližal blagi čas, da bi imel oče imenovan biti; kar pride mu od kralja povelje, da se oboroži in s svojimi vojšaki bez odloga na pot poda, ker vladar njegove pomoči potrebuje.
Njegova žena Ana je bila že visoko na času, in ker po odhodu svojega sopruga ni hotla na samotnem gradu sama ostati, ga poprosi, da bi jo k njeni dobri prijatlici spremil; tam je namreč hotla svojega poroda dočakati. Iz serca rad je Zdenko v prošnjo svoje sopruge privolil, in ko se je moral potem vkratkem s svojim oddelkom h kraljevi armadi vzdignuti, je jej vkazal sesti v nosilnico, varno od dveh mezgov nošeno.
Vojšakom je vkazal vitez popred iti, in on s drago svojo ženo je jim počasi sledil, ker je hotel mezge sam voditi in ravnati.
Bilo je že proti poldnu in ona v sredi globokega gojzda; kar je začutila Ana britke bolečine, zakaj ura njenega poroda je že bila blizo. Silno se vitez prestraši in če ravno v divjem boju pogumen junak je zdaj trepetal kot slabo dete po celem životu. Med tem je pomagal soprugi iz nosilnice, in po njeni želji je jo peljal pod zravenšao drevo, kamor se je v mehki mah vsedla in svojo glavo na deblo nagnila. Zvesta nje služabnica, ki je jo spremljala, ji ostane na strani in Zdenko se je skerbno oziral krog in krog, ali bi ne bilo kje kakega človeškega stanovanja najti.
In glej! tu stopi iz goščave borno oblečena žena, jerbasček poln nabranih gob v rokah, in pri ogledu mukopolne gospe začudljena postoji. Vitezu je bilo, kakor se bi mu bil kak angelj iz nebes prikazal; zakaj sladka nada ga je obdajala, da bo svojo preljubljeno ženico s pomočjo te starke pod varno krovje k dobrim, gostoljubnim ljudem pripravil in jo tako še daljših nesreč otel, ki so jej v sredi globokega gojzda protile.
Starka je hitro spoznala, kaj se tu godi; zatorej se je obernila k vitezu, rekoč: „Če je tvoja volja, prežlahtni vitez! hitim na moj dom po dva moža, da bi milostljivo gospo v našo bajtico odnesla.“
„Kdo si pa, žena! in kje je tvoje domovanje?“ jo povpraša vitez.
„Moj mož je voglar Boleslav; glej tam, kjer se dim proti nebu vali, tam dela on zdaj z dvema hlapcama. V četertinki ure smo vsi trije zopet nazaj.“
„Lepa ti hvala, draga ženka! vendar ljudi hočem sam poiskati. Ostani med tem pri moji gospi.“
In urno se zdaj požene vitez na svojega belca, ter jo proti naznamnjenemu mestu zapektá.
Vendar še popred da se je vernul, je mu bila Ana s pripomočjo skerbne voglarice porodila in sicer dekličico. Ko je zdaj Zdenko pervič svojga novorojenega deteta vgledal, se mu je milo storilo okol njegovega serca in kolena so se mu vklonile na zemljo k vroči molitvi.
„Dete je slabo, silno slabo, žlahtni gospod,“ povzame zdaj voglarica „treba bi blo, da ga kerstimo.“
Brez da bi bil besedice zinil, je zajel u svojo kacigo (helm) vode iz mimo romonečega potočiča ino k ženi pristopil, ki je detice na svojih rokah deržala.
„Prosimo božjo porodnico, ki je kralja vsih kraljev te zemlje v borni štalici na svet rodila, za botro, jaz sim le njeno pokorno orodje,“ je govorila voglarica in Ana je dopadljivo njenim besedam prikimovala.
Potem je poškropil Zdenko glavico svojega nevbogljevnega deteta, rekoč: „Jaz te kerstim v imenu Bogá Očeta, Boga sinú in Boga svetega duha. Marija naj ti je ime, v čest božje porodnice. Naj te Oná vodi in varje na vsih tvojih potih. Amen.“
To vse je se tako hitro zgodilo, da je že vse opravljeno bilo, ko so voglarji z nosilnico prišli, v ktero so potem bilovja in drugega mahovja nastlali, porodnico rahlo v njo položili in proti voglarski bajtici odnesli. Skerbno je bil Zdenko vselej zraven nosilnice, in voglarica in služabnica dete varno v oblačilih zavito na rokah ste jim sledile.
V bajti voglarske družine so bile hitro, kolikor se je namreč dalo, vse potrebniše naprave storjene, ino vitez je zdaj nevtegama na svojem berzem konju jednega posla na svoj grad odposlal, da bi se njegova gospa hitro s vsim, kar je še potreba bilo, za čas njenega prebivanja v tem divjem gojzdu previdila. Gradski duhovnik, ki je po Zdenkovi želji tudi prišel, je blagoslovil porodnico in novorojeno detice ki je obderžalo tisto ime, ki se mu je pri pervem kerščenju dalo.
Tudi Anina prijatlica je dohitela, kakor je hitro te dogodbe zaslišala, da bi jej tudi zvunaj svoje hiše postregla. Ko je zdaj vitez svojo predrago soprugo v tako dobrih in gostoljubnih rokah vedel, je jo priporočil z deticem vred varstvu Vsegamogočnega in se je hitro na pot odpravil, da bi poklicu svojega kraljevskega vladarja zadovolil.
Marte voglarice strah in bojazen za življenje slabega deteta se vendar v veselje vsih ni obistinil (vresničil), temuč dekličica je bila zdrava in je tudi od dne do dne močnejša prihajala. V kratkem je tudi Ana ozdravela, ter se po povabilu svoje prijatlice na njeno stanovanje podala, ko je še poprej svoje poštene postrežnike bogato obdarila.
Več mescev je že bilo preteklo in vitez se je zdrav zopet vernul iz vojske. Tu je najdel svojo Maričico zdravo, okroglih, belorudečih lic v naj bolji rasti in se ni mogel nagledati krasne podobe svojega deteta, ki je z njegovo brado in lasmi igralo. Veselje, ki je ga vitez zdaj v družbi svoje preljubljene ženice in svojega deteta zavžival je mu bilo čez vse druge radosti in veselice.
Hitro minejo srečna otročja leta, in mala Maričica je zala devica postala. Pogled lepo cveteče divice je očetovo serce s sladkim ponosom napolni! „Le škoda,“ je djal k svojej soprugi, „da bodeva morebiti že v kratkem najno ljubo hčerko zgubiti morala, če se ljubezen v njenem mladem sercu vneme. Tedaj pa mora si Marička verlega in berhkega viteza izvoliti; jedini biser moje hiše ne dam komur koli bodi.“
Marička je pa tudi zaslužila te perimek; zakaj s vsimi čednosti okinčana, ki pridnej gospodinji pristojijo, in š njenim blagim sercam in živahnim duhom se je vsakemu prikupila.
Razun svojih starišev je vse domače enako ljubila, in s vsakim z enako nedolžno odkritoserčnostjo govorila.
Med hišnimi je bil tudi sin voglarja Boleslava s imenom Jindrih, ki ga je Zdenko med svoje oprodnike uverstil. Ko je Marička še majhna bila, je moral fantič pogosto pri njej se znajti in š njo igrati, in ko sta oba že bolj dorasla, je Marička še zmiram svojemu blagemu tovaršu, ki je zdaj berhek vojak postal, posebno nagnjena bila, kar je tudi njenim starejšem dopadlo, ki so odkritoserčnega in poštenega mladenča prav radi imeli.
Jindrih je bil že dvajseto leto dopolnil. Prav terdne postave je bil, in si je v vojaških vadbah toliko urnosti prilastil, da je skoraj vse druge tovarše prekosil. V dveh bitkah je svojemu gospodarju veliko k zmagi pripomogel.
Pri poslednji bitki je pa tako hudo ranjen bil, da so ga morali domu odnesti. Blagoserčni Zdenko, ki je mladenča kakor svojga sina ljubil, je ga posebno Maričkinej skerbi priporočil. „Le glej,“ je djal, „da tvojemu tovaršu ničesar ne pomanjka, zakaj on se je hrabro bojeval.“
Bolj ko zdravila je zala Marička s svojim milim pogledom in s sladkim govorom bolečine polajšati znala, tako da je Jindrih vkratkem spet ozdravel.
S telesnim zdravjem je pa ubogi mladeneč ljubi mir svojega serca zgubil. Zmiraj mu je Marička na mislih bila. Neka žalost se je njegovega serca polastila, ki mu je vsako veselje kalila. Predobro je vedel, da on ubogi vojak, iz najnižjega stana rojen, nikdar ne sme v sercu nježni plam ljubezni do svoje nekdajne tovaršice dalej gojiti ali ga njej clo razodeti.
Enaki nemir je tudi Maričkino serce obuzel. Zmiraj je jej nekaj menjkalo, odkar se je Jindrih ozdravil. En primerlej je jej uzrok njenega nemira razložil.
Jindrih nepokoja se znebiti sklene svoje občutke svojej materi razodeti, in se š njo posvetvati. Ravno tiste dni je njegova mati v grad prišla. Komaj je dočakal, da bi se s njo pogovoriti mogel. Zvesto začne svoj nemirni znotrajni stan popisovati, in jo prositi, da bi mu v tej stiski pomagala. „Za božjo voljo,“ mu reče mati, „kako si še kaj takega misliti in svojega nizkega stana pozabiti mogel! Kako bi vitez tvojo prederznost kaznovati vtegnul, če bi tvoje misli zvedel! Zogni se rajši tega kraja, kjer nemoreš več mira vživljati.“ —
Prepričan da se njegove želje nikolj ne morejo spolniti, žalostno glavo pobesi in materi roko poda rekoč: „Prav imate, ljuba mamka! tukaj ne smem dalej ostati, jez moram odtod naprej. Moje komaj zaceljene rane in slabost bote me na nekaj časa vojaške službe rešile.“
Marička je pa za vertom vsa ginjena cel pogovor poslušala. Neizrekljiva žalost jo obide slišati, da Jindrih zavolj nje grad zapustiti hoče.
Jindrih svojo mater nekaj pota proti domu spremi. Že je jelo sonce zahajati, ko se nekemu logu blizo grada bliža, po kterem je se Marička rada sprehajala. Tudi dnes, pa vsa zamišljena se je v tem logu sprehajala, tako da Jindriha ni prej zagledala, da je jo pozdravil. Vstrašena obstoji in oba se zmetjeno pogledujeta.
„Si svojo mater spremljal, Jindrih?“ ga Marička s trepečim glasam nagovori.
„Svojo mater sim spremljal, milostiva gospodična,“ odgovori Jindrih in svoje oči pobesi.
„Kaj pa je ti, da si nekaj časa tako žalosten in potvarjen?“
„Moja bolezen, — še nekaj je zaostalo,“ nehotoma položi roko na svoje serce; „bode pa že spet boljše,“ reče težko zdihovaje, „le to, da tukaj ne morem dalej ostati.“
Marička, ki je zavolj Jindriha že terden sklep storila, mu je djala: „Meni zaupaj, morebiti ti dober svet dati, in ti serčnost in zaupanje do sam sebe vdihnuti zamorem, če se mi razodeneš. — Ti molčiš? — No ker se bojiš tvoje serce meni odkriti, tako vedi, da mi je vse znano, kar tvoje serce teži.“
Pri teh besedah Jindrih njeno roko prime in jo na svoje ustnice pritisne, ter hitro v germovje pobegne.
Drugi den so Jindriha v gradu zgrešili pa mislili so, da je s materjo domu šel. Pa ko ga tretji, četerti den, ja ko ga cele nedelje še ni bilo domu, je Zdenko posla k voglarju poslal poprašat, zakaj Jindrih nazaj ne pride. Pa tudi tukaj ga ni bilo, ker je še v tisti noči, ko je slednjokrat s Maričko govoril, k svojim starejšem prišel, in drugi den po nasvetvanju in s pomočjo taistih iz tiste krajine pobegnul.
Občno je se v gradu zavolj Jindriha pogovarjalo, in zlo je skerbela njegove znance nja neznana osoda.
Tudi Marička je bila zlo žalostna, in je po samotnih krajih zavolj njega jokala. Tako plakajočo je enkrat njena mati zapazila, ki je že dolgo uzrok njene žalosti zvedeti hotla.
„Jindrih me ljubi in je zatorej v ptuje kraje pobegnul,“ je rekla plakajoča, in je svojo mater objela. — Modra mati je zatorej ni grajala, ker je dobro vedela, da bi to vse zastonj bilo, in jo je le tolažila, da bode se sčasoma vse na boljše obernulo. Zraven si je pa mislila, da bode Jindriha sčasoma morebiti čisto pozabila. Tudi soprugu je pri lepi priložnosti Maričkino ljubezen do Jindriha razodela, ki je se zatorej zlo zavzel. „Čeravno“ je djal, „mi je zlo žal po mladenču, pa vender njegovo djanje le hvaliti moram, ker je skoz to pokazal, kako skerbi za čest naše rodbine. Koljko žalega bi on nam mogel storiti, če bi ne bil tako pošten mladeneč. Rad bi enkrat spet od njega slišal, da bi se mu za njegovo lepo djanje hvaležen skazati mogel. Hvala Bogu, da je se to še tako obernulo, deklica je še mlada in bo ga v kratkem pozabila.“
Marička pa svojega tovarša ni mogla pozabiti. Da bi pa svoje starejše, ki so zavolj nje še zmiraj v skerbi bili, potolažila, je od dneva do dneva veselejši prihajati si prizadevala. Oče in mati so se zatorej zlo veselili, ter niso vedeli, da je le sladki up ljubega Jindriha v srečnejših okoljšinah zopet najti v njenim sercu veselje zbuditi zamogel.
Vsako leto je se Maričkin god svečano obhajal. Vsi sosedni vitezi s svojo družino so se povabili. Velika gostija, ples in igra je vse goste na dobro voljo pripravila. Tudi lov nikolj ni smel menjkati. Marička kraljica te svečanosti je se od drugih žlahtnih gospodičen odlikovala ko lesketeča denica od drugih zvezd. Marsikteri verli vitez je zalo devico snubit prišel, alj Zdenko se še ni hotel od svoje ljube hčerke ločiti, kar je tudi Marički zlo po volji bilo.
Ko je pa osemnajsto leto dopolnila, in ko je Bernard sin Zdenkotovega naj ljubšega prijatelja Maričko snubil, je oče mislil, da bi zdaj že čas bil jo vdati. Bernard Rišovski je bil sicer še mlad, pa verli in hraber vitez, da bi vsaka gospodična si v čest štela takemu plemenitniku roko podati. Tudi Marička je ga zlo spoštovala. Pa vender svojega dragega Jindriha ni mogla pozabiti, zmiram je še upala, da bo se gdekedaj sreča še tako obernula, da bo ga enkrat svojega imenovati mogla, ker pa starišev ni hotla razžaliti, je, čeravno s težkim sercem, v zaroko s Bernardom privoljila. Pri gostiji si je prizadevala dobre volje biti, zraven je pa gorko molila k materi božji, da bi jej iz te stiske pomagala.
Po gostiji se je cela vesela družba v veliki gojzd na lov podala. Zdenko je predeleč od svojih tovaršev berzega jelena lovivši zašel, da ni vedel, kje da je in kam da se ima obernuti. Upaje koga svojih ljudi priklicati nekterikrat v svoj lovski rog zatrobi, kar zasliši šum v germovju, ki se mu zmiraj bolj približuje. Zdenko konja spodbode in ravno šumu nasproti jezdi. Naglo ga neka misel spreleti. Spomnul se je namreč, da je pred nekimi nedeljami v tej krajini tolovajsko druhal razgnal, od kterih je nekoljko polovil, nekoljko mu jih je pa všlo.
Kaj hočem storiti čisto sam, je djal sam per sebi, ako me tolovaji napadejo? — Kar zagleda šest čverstih oboroženih možev iz germovja pridreti. V svojem obupanju še enkrat v svoj rog zatrobi. Pa kmalo ga tolovaji obstopijo. Nehotoma mu na misel pride, kako je pred osemnajst leti svojo hčerko v tem gojzdu kerstil, in naglo raz konja skoči, poklekne, roke povzdigne rekoč: Sveta Marija, mati božja! bodi moja pomočnica in vari me proti sili sovražnika.
Osupnjeni tolovaji malo nazaj stopijo, kakor da bi iskrenega molivca ne smeli motiti. Komaj je svojo molitvo dokončal, prijezdi v skok mlad oborožan vitez s svojim oprodnikom nad prestrašene tolovaje, ter začne po njih mahati. Zdenko hipoma švigne na konja in svoj ojster meč potegne. Tri tolovaji so lehko ranjeni hitro pobegnuli, dva sta bila vjeta in zvezana, in jeden, ki je se preveč zoperstavljal, je bil v boju posekan.
Zdenko se zdaj vitezu zahvaliti hoče, ki ga je gotove smerti rešil, ko ga pa bolj pogleda, zavpije poln veselja: „Jindrih! Ti si bil moj varh, ki ga je meni blažena devica poslala? — Od kod pa prideš? Kako berhko si oblečen! — Vidim, da imaš vitežke znamnje.“
„Kralj me je za moje male zasluge med svoje viteze uverstil in mi lep gradč v vžitek dal.“
„O pojdi s menoj ljubi Jindrih! da poiščeva lovsko družbo; tam se hočeva dalej porazgovoriti.“ —
Kmalo so se vsi lovci na odločenem mestu sošli, in Zdenko, je jel pripovedati, kaj se bi mu bilo zgodilo, če bi ne bil Jindrih o pravem času prispel in tolovajsko četo razkropil. Jednoglasno „živio“ je zadonelo iz vsih strani.
Maričica, ki se je v ženski družbi tudi tukaj snidla, je svojega ljubovnika na pervi pogled spoznala. Njeno lice se je jelo spremenjati; ni mogla besedice pregovoriti.
Kmalo sta se Jindrih in Maričica porazumila, ktera mu je bila med tem tudi namen svojih starišev razodela. Jindrih se je tega močno prestrašil, vendar upanja še ni clo zgubil. Odkril je njeni materi nepremenjena čuvstva svojega serca, ter o živo poprosil, da bi nju pri očetu zagovarjala, kar je res tudi storila.
Zdenko se je sicer nad tem začudil, vendar naslednje v te prošnje privolil rekoč: „Vlovili ste me; vjiti vam nikakor ne morem. Ti, Jindrih, si zdaj verli korenjak in junak, pošteno si svojo deklico zaslužil. Naj blagoslovi vaju oče nebeški!“
Da Bernardu Rišovskemu to vse ni po volji bilo, si vsaki sam lahko misli. Vendar kaj bi bil hotel početi? Še te večer si je izbral izmed krasnih devic, ki so se pri zaroki Jindriha z Maričico snidle, drugo ženico.
Na gori, kjer je bil Zdenko Maloveški na čudno vižo tolovajem otet, je dal cerkvico sozidati in jo Materi Božji posvetil. Veliko čudežev se je tukaj zgodilo. Zatorej se je te kraj: „sveta gora“ imenoval in se še dan današnji tako imenuje, kamor vsako leto tisuč in tisuč romarjev shaja častit čudopolni obraz Marije device, Matere Božje.
Na stenah krog cerkve speljanega hodališča je še med veliko druzimi tudi viditi namalana podoba, kako vitez Zdenko Maloveški, odkoljen od tolovajev, na zemlji kleče za pomoč iz nebes prosi.