Sveta božična zgodba
| Sveta božična zgodba
kakor jo pripoveduje slovenska narodna pesem. |
| |||||||||||||
I. Rojstvo.
Rimskega cesarja zapoved je prišla, da je popisati vse ljudstvo s celega sveta.
Sveti Jožef, prileten mož, pravičen mož in cimperman povsodi znan, je rekel in dejal: »Oh moja Marija, žalosten ti povem glas, po deželah gre zapoved: Popisati naj vsak se da, odkod je kdo doma!«
Lepa je roža lilija, še lepša devica Marija. Marija je odgovorila: »Oh Jožef, sveti ženin moj, tudi midva pojdiva po zapovedi, da prideva v judovsko mesto Betlehem, ker sva iz hiše Davidove!«
»Oh roža Marija, ti moja nevesta, ostani doma, ker dolga bo rajža, čez tri dni hoda!«
»Moj dobri Jožef, varuh moj, nikar se zame nič ne boj! Ako bo treba, bova hodila tri dni in pol.«
Sveti Jožef in Marija se vzdigneta na pot: volička ženeta, oslička peljeta tja po cesti proti betlehemskemu mesti, četrti dan prideta pred mesto, noč ju obide, naprej ne moreta.
Pravi sveti Jožef roži Mariji: »Tule me čakaj, devica, trošt mojega srca, v mestu imam strica, on nama jerperge da!«
Roža Marija je vzdihnila: »Le hitro, le hitro, da jerpergo dobiš, da me v tem mrazu zunaj ne pustiš, ker čas se mi poponuje, ura približuje!«
Sveti Jožef je hitel, pa stric je bil birt, pokazal mu je kljuko, ukazal je hlapcem: »Le ven ga, potepuha, nima, da plača kruha! Jaz imam streho le za te, ki mi kaj izkupiti dade.«
Sveti Jožef si vzame srce, vse mesto je prehodil, nikoder ni dobil strehe za to noč. Pritekel je nazaj k Mariji, se razjokal prav močno, od žalosti prevelike ni mogel govoriti.
Smilil se je Mariji in ga je tolažila: »Jožef moj, nič ne žaluj« vse to je božja volja!«
Tedaj je zapela grlica, ozrla se je Marija, glej! Ugledala je štalico, naslonjeno na skalico, in sta stopila vanjo. »No, kaj ti pravim, Jožef moj, gotovo bom povila nocoj Njega, ki je ustvaril zemljo in nebo, človeku dušo dal in telo.«
Sveti Jožef je pospravil, je pokadil! štalico, privezal je vanjo volička, pristavil k jaslicam oslička in je dejal: »V kotiček stisnila se boš, v plašč se moj zavila boš. Ta zimski čas je velik mraz, o, Bog se usmili nas!« In še je zavekal: »Temna je ta noč, kdo nama da luč?«
Odgovorila je roža Marija: »Le poglejva na nebo, kako nama zvezde svetijo!«
Še je zaskrbelo svetega Jožefa: »Za večerjo ti nič ni!«
Pa je dejala roža Marija: »Saj večerje treba ni, nebeška špiža se nama bliža. Bog nama da svojo pomoč, da srečna bo ta noč!«
Marija je razgrnila plašč, si ga dala pod noge, pokleknila je nanj. Molila sta do polnoči, Bogu se v roke dala, malo zaspala.
Marija se zbudi, Jezus pred njo na plašču leži! Komaj ga je poljubila, že so došle tri vode, mlačne kakor kropek, in so Jezusi kopale, došli so trije vetri, topli kakor sapa, Jezusa so greli.
Marija ni imela pleničice, sveti Jožef si je slačil srajčico, Marija ni imela povojčka, sveti Jožef si je snemal pintico, Marija ni imela odejice, sveti Jožef je dajal suknjico.
Pa Marija pravi in govori: Nocoj ta noč je mrzla noč! Da bi poslal mi Bog dva angelca, golobčka dva, da bi mi prinesla plenici dve, povojca dva, da bi pokladala Jezusa.
Komaj je to izgovorla, poslal ji je Bog dva angelca, golobčka dva prinesla sta ji plenici dve, povojca dva, da je pokladala Jezusa, zveličarja vsega sveta.
Marija je vstala, Jezusa je sprevijala.
Sveti Jožef sa je na roko vzel od veselja je jokati pričel. V jaslice ga je položil pred osliča in volička, oba sta padla na noge, na tla položila svoje glave, spoznala sta pravega Boga.
Z nebes je prišel svit kakor opoldan, ne solnce ne luna ne sije tako. Zvonovi so zazvonili od sebe, vse gore so bile zlate, vse vode so tekle z vincem.
Sveti Jožef je vzel barigljico, hitel je na mrzlo vodico in prinesel Mariji sladkega vinca.
Nad štalico pa so piskali in peli angelci:
»Nocoj se rodil je naš Jezus, naš kralj! Sveti Jožef starina je naš general, Marija devica je naša kraljica! Čast, hvalo Bogu zapojmo svetu!«
II. Pastirčki.
Okoli Betlehema so našli pastirje, tam trije, tam štirje, so čuli, dremali, so pekli krompir.
Pa ravno o polnoči, ko se najbolj sladko spi, se je naglo zabliskalo, široko so se odprla nebesa, z nebes je prišel fantič zal, ves se je svetil, lesketal:
»Le sem, le sem pastirčki vi! Eno čudo se godi: Rodil se je človek Bog. Nas bo rešil vseh nadlog.«
In jim je ukazal hitro vstati in proti Betlehemu, kjer nad štalico angelci pojo glorijo Sinu božjemu. Pastirčke je zdramila svetloba, ne solnce ne luna ne sije tako! Čuli so nebeški glas in so ga razumeli in so dejali: »Kako čemo iti, svoje črede zapustiti?«
Angel jim je govoril: »Čredo vam bo čuval Bog, lepo jo bo nadaril — vsako ovco z dvema janjcema, vsakega ovna z zlatim zvoncem.«
Pa so vstajali pastirci in s sabo jemali darove: ovco, jagnje, torbo jajc, kruha krajc.
Svit iz štalice jim je kazal pot in so hodili mimo hiš in so klicali ljudi. Vsi so šli za svitom, še Juri s palico, ki ga je imel snoči en polič preveč, in so mu dali tobaka, da ni dremal po poti. In je šel Tomaž in njegova stara in oba poba in Anzelj tudi in Jakelj in Jože in bogati Matija in vsak je nesel svoj dar. Juri s palico je bil vzel s sabo kos sira, in zadnji je bil Jernač in je nesel zibelko.
Prišli so v štalico in je bila štalica le malo pokrita in nič zaplankana:
»O cartano dete, kako je lepo. Od mraza trepeče, je skoro nago!«
Jakelj je ponujal svojo suknjo, pa suknja ne velja, je ni bilo drugega ko 'uknja, raztrgana vsa. Tomaž je dajal nogavice za gole nožice, vzel jih je stari. Jože pa je skočil domov po plahto, da je zadel dete.
Bogati Matija je poklonil svoj dar: dve jagnjeti, dve grlici, kapunov en par, tri pure, dve raci, en žakelj soli, golobe bi bil, pa so še premladi.
Pa tudi Juri s palico ni stal kakor steber. Poiskal je iz koša zadnja dva groša in ju dal Mariji in je z glave vzel klofrnico, pokleknil je na tla in se prekrižal. Tudi na sir ni pozabil in ga je dal voličku: »Na, ljubi volek moj, da lačen ne boš nocoj?«
Jernač pa je dal zibelko. Sveti Jožef, mož prestar, lepo belo brado ima; z brado je gibal, z nogo zibal prelepo dete Jezusa.
Marija je pevala lepo: »Aja tutaja, le spančkaj sladko!« Osliček je dihal voliček je pihal, okoli štalice je godla, burja, in bilo je veselje, »da bi piskal, da bi žvižgal, da bi jokal na glas!«
III. Sveti trije kralji
Tisti čas je vžešla na oni strani črne gore presvetla zvezda, svetila je na široko, svetila na visoko. V zvezdi je stalo dete mlado, v rokah držalo zlati križ, v križu so bile zlate črke, da je to dete pravi Bog, rojeno v priprosti štalici v volovskih jaslicah, in da je kralj črez vse kralje.
To zvezdo so videli trije kralji: Gašper, Melhar, Boltežar.
Zvezda jih je zvabila, šli so za njo, hodil je vsak svojo pot, prišli so v mesto Ruzalem.
Po mestu so srčno barali, kje je rojeno dete, ki je kralj čez vse kralje. Herodež se je ustrašil in je rekel tako: »Le pojte, iščite dete mlado in ko najdete kraj, mi pridite nazaj!«
Kralji so hodili vsak zase, zvezda jih je pripeljala vkupe in so se začudili in se izpraševali:
»Gospod kralj, kje ste Vi doma?«
»Jaz sem tam doma, kjer ljubo solnce gori gre.«
»Gospod kralj, kje ste Vi doma?«
»Jaz sem tam doma, kjer ljubo solnce opoldne počiva.«
»Gospod kralj, kje ste Vi doma?«
»Jaz sem tam doma, kjer ljubo solnce k božjej gnadi gre.«
In še so se izpraševali: »Gospod kralj, kam je Vaš Pot?« in jim je bi1 enak odgovor: »Moj pot je za zvezdo. Kjer bo ta zvezda obstala, tam se je kralj rodil, ta bo kralj čez kralje vse, še čez Herodeža srditega, kralja judovskega«.
Zapustili so mesto Ruzalem. Vižala jih je presvetla zvezda. Gašper je jezdil naprej, najbolj je poznal ceste. Jezdili so na kamelah, kamor so daleč prijezdili v judovsko mesto Betlehem. Nad betlehemsko štalico je zvezda obstala.
Marija, roža cartana, je bila zgodaj vstala, da je vrezala sinku srajčico. Ni je vrezala z nožkom, ni je sešila z iglico, ni je oprava v vodici: vrezala jo je z mesecem, sešila jo je z zvezdico, prala jo je v svojih solzah.
Pa je zagledala Marija čudne tri može in se jih je ustrašila.
Pastirčki so nehali piskati in peti in so dejali: »Gotovo bi radi ukradli Jezusa!« Zbrali so se vkup in so vzeli gorjače: »Bodimo hudi kakor strup! Kdor bo ukradel Jezusa, ta bo koj mrtev!«
Pa so kralji prišli bliže: prvi je bil siv in star, imel je krono do ušes; drugi je bil ociran prav tako; tretji je bil črn in mlad, ves oportan in zlat.
Vstopili so v štalico, padli so na kolena, nizko se priklanjali, krone doli devali prelepo so pevali:
»Mi smo sveti kraljitarji, iz treh dežel smo sem prišli, Gašper, Melhar, Boltažar.«
Odprli so zaklade, darovali so Jezusa: Gašper, najstarejši z narlepšim zlatom, Melhar s kadilom, Boltežar je imel črno lice, pa je dal za dar mire, da bi se ga Jezus ne bal črnega zamorca. In še so povedali roži Mariji bridko novico: »Herodež je srdit, boji se novega kralja, vse fante je ukazal pomoriti: dvanajst tavžent moških otrok, to je bila žalost in jok!«
Marija je zahvalila može, ker Jezusa tako časte. Sveti Jožef je bil tudi vesel, ker je Jezus lepe darove prejel.
Pa ko so bili Jezusa molili in darovali, so se trije kralji poslavljali, na pot so se pripravljali: »Mi vrnemo še to se noč, Jezus nam bodi na pomoč!« —
Srečno rajžo, lahko pot. Bog nam daj jo vsem povsod!