Sveta Antuza, začetnica pervega sirotišča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveta Antuza, začetnica pervega sirotišča
A. Št.
Viri: Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. zvezek), 1861: SV 3 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Antuza je bila hči cesarja Konštantina V., Kopronima, kteri je bil naj grozovitniši trinog svojih časov. Vsa drugačna pa je bila njegova hči. Oče kerviželjen kakor divja zver, živa podoba vse hudobije, hči pa čista, mila, ljubeznjiva, vseh čednost polna nebeška cvetlica. Od kod pač ta čudna redka prikazen? Njena pobožna mati Irena jo je v katolški veri dobro podučila in v strahu božjem izredila. Zató Antuza kmalo spozna vso nečimernost in praznoto posvetnega veselja. Toraj se že v mladih letih odpové v svojem sercu vsem pregrešnim veselicam visokega dvora, se oblači ponižno in objokuje na tihem zmote svojega očeta. Tudi je znala s svojo brihtno glavico vse ponudbe zakonskega stanú lako odkladati, da svojega očeta ni žalila. Ko pa Konštantin, njen oče, umerje, zapusti brez odloga cesarski dvor, se odpové za vselej svetu in gre v samostan. Polovico svojega premoženja razdelí med uboge, drugo oberne pa za dobre dela keršanske ljubezni. Spravi samostane, ktere je njen oče razdjal, zopet na noge, oprosti in odkupi nebrojno jetnikov, in je miloserčna, ljubeznjiva oskerbnica vseh zapuščenih, nesrečnih sirot.

Da bi zapuščenim sirotam tudi za prihodnje čase bila pomočnica, sozida s svojim premoženjem sirotišče, v ktero jemlje zapuščene in zaveržene otročiče obojega spola. Ona jih daje v pravi veri podučevati in keršansko izrejati; in kader odrastejo, jim še stoji na strani, da si pošteno svoj kruhek služijo. Kakor dobra mati obiskuje vsak teden večkrat svojo mlado družinico, opravlja in oskerbljuje sama tudi nar težje opravila. In sveta nebeška radost ji sije iz milih oči, kedar vidi toliko zbranih poprej nesrečnih otrok, kterim je zdaj ona mati postala, ter jih časne in večne nesreče otela. Prenebeško se ji serce širi, ko vidi celo množico zdravo in veselo sebi naproti hiteti. Ljubeznjivo se do njih poniža, pestuje male, in dojenčki podajajo veselo in hvaležno svoje majhne ročice svoji kraljevi dobrotnici. Nima oskerbrnika, tudi ne svetovavca, sama je Antuza vodnica celega sirotišča. Ravná po čisti vesti in goreča ljubezen do bližnjega ji kaže pravo pot.

Cesar, njen brat, in po njegovi smerti njegov sin jo mnogokrat serčno vabita, da bi se zopet preselila na cesarski dvor. Ali njeno pobožno serce ne najde več veselja v leskečih izbah cesarskega dvora, ne v slovečih lepotijah nečimernega visokega življenja. Ona živi le za Boga, njeno edino veselje je: dan na dan deliti ubogim sirotam, naj drajšim udom Jezusa Kristusa, brezštevilnih dobrot.

Ko pa izdihne svojo dušico Stvarniku v roke, se zemlja razjoka, nebó zveselí. Cerkev jo časti božjo svetnico; človeštva dobrotnico, kliče jo svét.