Svet v prstu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vprašanja Trst v žepu-Svet v prstu
Marko Kravos
Očetovi živci in mamino srce
Spisano: Pretipkala iz Trst v žepu 2006, Nataša Uršič.
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Zdravnik je rekel, da moram zaradi vnetja pljuč vsak dan po kosilu najmanj eno uro in pol počivat. Menda sem malo bolan tudi zares.. Ležim in si ogledujem roko. Koža ni povsod enaka. Ponekod je gladka, drugod je na njej veliko luknjic za potenje. Ob vsaki luknjici so drobni brbončki.

Prsti so členkasti kot tablica čokolade: prst se lahko upogne in prime kako stvar, ker so med členki zglobi. Čokolada nima zglobov, zato se zlomi. Koža nad pregibi prstov je grebenčasta, ker bi drugače ob upogibu popokala. Na spodnji, notranji strani prsta, pod zglobi torej, so pa brazdice. Prsti imajo na konicah blazinice, ki jih pokrivajo ščitki iz nohtov. Kjer raste noht iz mesa, je vrisan bel polmesec. Na blazinici vsakega prsta so vijuge in na sredini se te črtice skodrajo kot svileni laski v luži pri Birsovih. In na dlani: tu je razpok in rek, valov, hribčkov in ravnin, kolikor češ! Povsod izpod kože pa je videti sinje žilice in rožnate lise od krvi, ki je tam spodaj.

In kako se vse spremeni, ko se členki preganejo: ko se dlan skrči in sestavijo prsti prgišče ali pest. – Prav tako se začudim, ko obe roki sklenem. Tudi takrat dobiš nekaj čisto drugega. Roki sta morali biti nekoč sprijeti skupaj, ko pa se tako natančno skladata! Iz obeh lahko sestavljam žive oblike: hiško, votlino, zvon,, v katerem vsak prst po svoje pokuka in miga.

Če stiskam v roki cunjico, se mi zdi vse nežno. Če v njej tiščim okrogel kamen, je, kot bi mačka skočila na miški. Če zgrabim pesek ali vodo, me obide žalost, ker nekaterih stvari ne morem zadržati zase.


Odkar pomni, cizam prst, palec desne roke. Z enakomernim sesanjem dajem lastnemu telesu vedet, da sem mu blizu. Telo se takrat od zadovoljstva pomiri in posluša. Pod jezikom in ob mehkem nebu čutim, kako sem pripet na utripajočo zvezdo. Med mojo zvezdo in mojim palcem je srebrna struna.

Nobena prijaznost drugih oseb se ne more primerjat s tem veseljem ob lastnem telesu. Skozi usta segam vanj, se pravi vase. Moji domači mi dopovedujejo, da je prst v ustih strašna sramota. Kaj se vtikajo v to! Kaj druge briga, če sem prisesan na lastni jaz!

Palec mi namažejo s pelinom, včasih ga zavežejo v cunjico, ob tem mu obljubijo bombone in čokolado, če bom zdržal tri dni brez cizanja.

Sam sem proti vsem: očetu, in mami, gospe Trobec v vrtcu in katehetu in sestram v cerkvi. Včasih me res že skoraj prepričajo.

Občutek, da sem nespodoben in da nisem za med ljudi, skoraj prevlada. Potem, če ima človek sebe zares rad, se ne zmeni več za nasprotnike. Tako cizam svoj prst naprej, samo bolj na skrivaj.

Od časa do časa skušam sebe prepričat, da je treba rabit roko raje za to, da bo prijemala stvari, božala živalce, mahnila kakega lumpa, ki mi je pljunil na čevelj. Vedno znova me potem obide, da sem sam sredi sveta in da moram poskrbet za tisto moje. Res moje pa je samo, kar je znotraj pod kožo. V meni.

Ne morem pogledat v žile, videt v kosti, do dušic, ki se mi oglašajo po votlinah v mojem telesu, niti jim ne morem reč kaj nazaj. Ko pa vtaknem palec v usta, jim tako le dam vedet, da mislim nanje. Globoko znotraj mi je nek škrat hvaležn in mi daje enakomerna znamenja. Vrača mi nežnost in ljubezen.

Palec je moj ključ v začarani grad.

Sploh ni preprosto ostati zvest škratu v sebi. Cizanje palca stane veliko živcev. Tako ubogega in od drugih odvisnega se počutim. Ma, če ne bi imel tega ključa, bi me lahko oblekli v kakega drugega fanta in ne bi bil več Marko, ampak objokan sosedov Klavdio.

Sosedov pes ne more cizat prsta. Niti rok nima. Človek sem, ker si lahko vtaknem prst v usta.


katehet - duhovnik, ki uči verski nauk

cizanje – sesanje