Svatoboj puščavnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Svatoboj puščavnik
Josipina Urbančič Turnograjska
Spisano: 1851
Viri: Slovenska bčela 1851, 50-52. Slika besedila v Google books na http://books.google.com/books?id=rA8EAAAAYAAJ&printsec=frontcover&dq=slovenska&lr=&as_brr=3&hl=sl#PPA50,M1. Tu klikni na link Pokaži golo besedilo za OCR; skopirati se ga da od strani do strani. Ureja Anja Miklavčič.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krasna danica, vesela zora zasije slavljanstvu, ko mogočni Svatopluk sedi na moravskem prestolu. Mogočnost, bogatija in sreča obdajajo celo njegovo kraljestvo. Njegovo ime je strah in trepet vsim sovražnikom matere Slave. Ali prezgodaj objame hladna gomila njegovo truplo; kakor vihar za viharjem počasi mogočno poslopje razdene, tako podirajo po Svatoplukovi smerti bitve in bitve mogočnost in srečo lepe moravske deržave. Nesloga med brati krepi sovražnikov kljub. Vladoželjni Nemec pridere od zapada in finski barbar prihruši od iztoka. Mladi kralj Svatoboj, sin velikiga Svatopluka, se junaško bije s sovražnikom svojiga kraljestva. Ali vsa hrabrost, vse junaštvo je le mahjen upor proti grozovitni sili njegovi. Zastonj branijo Slavljani serdito in hrabro svoj dom zastonj - bitva je zopet zgubljena. - Kakor da bi ga sto sirel prešinilo, tako raztergano je ubogo serce nesrečniga Svatoboja, ko vidi, da je moč njegovih Slavljanov zdrobljena, ko vidi, da je s to nesrečno bitvo zadnja zvèzda na slavljanskem obnebju otamnela. Na teleh leže najmočnejši stebri slavljanstva. Moravci beže pred sovražno derhaljo. Svatoboj bega kraljestva obropan. U strašni nevarnosti je njegovo življenje.

Že je tamna noč svoje zagirnjalo na zemljico poslala. Žalostni piš se igra z verhi zelenih dreves, ktere le malokdaj mila luna posreberni. S tamnimi oblaki je prepeto celo neizmerno nebo. Enaka tmina prebiva u sercu begajočiga Svatoboja. Urni zelenec ga nese skoz tamno gošavo. Tužno pobešena je galava nejgova. Trud, glad in tuga slabijo njegove moči. Divja gošava ga obdaja. Tihi mir, ki merzi človeško serce, tukaj prebiva. Še zmiraj ne uzdigne tužni Svatoboj svojih oči ali naenkrat ga prebudi siva gora iz njegovih tužnih sanj, ki se zdaj kakor bleda senca uzdiguje pred njim. Gleda in gleda. Ne ve, ali budi, ali sanja. Nepoznana mu je ta divja gošava. Vidi, da ga je streloviti zelenec zanesel u pušavo, po kteri še morebiti nobena človeška noga ni hodila, ktere še nobeno človeško oko gledalo ni. Tukaj sklene ostati, tukaj u hladni senci visociga drevja si hladila, si miru iskala za svoje serce. Kmalo skoči na merzlo zemljo in stoji pri svojem zvestem zelencu. Grenke solzice kapljajo iz njegovih tamnih oči u zmeršeno grivo trudne živalice. Tužno nasloni kralj svojo glavo na svojiga nosivca in mislim glasom začne svojiga tovarša tako nagovarjati: „Ločiti se moram, zvesta živalica, ločiti od tebe, ki si bil delitelj moje sreče, ki si me zvesto spremljal in nosil u bitvah! Ah - ločiti! Pojdi, zvesti tovarš, pojdi nazaj med ljudi, morebiti še srečo najdeš med njimi. Ah tvoj gospod - nekdaj mogočni kralj, se sreče u človeški družbi več iskati ne upa. Le hladni boršt, divja pušava naj posluša njegove britke tožbe, da je sreča njegoviga naroda - pokopana - pokopana za veke. O nesi, nesi mojimu narodu besede nesrečniga kralja, kteri zastonj hrepeni po njegovi sreči, po njegovi mogočnosti. Pozdravi mi ljubljene - zaterte brate, kterim se vlečejo černi oblaki na čisto obnebje svobode, nesi jim pozdrav nesrečniga Svatoboja!“

Kakor da bi brihtni konjiček zastopil te besede, še enkrat pogleda svojiga gospoda, se oberne in kmalo izgine izpred njegovih oči. Tuga, obup in slo drugih strašnih občutkov preuzame Svatoboja tako, da se nevedoma vleže na merzlo zemljico - mirno spanje ga stisne u svoje krilo. Vesele podobe mu pripelje pred dušo, uzame mu žalost, tugo in skerb.

Beli dan posrebri hrib in dolino. Ljubko sonce posije skoz gosto verbasto drevje. U čistem zraku se strese sto in sto milih glaskov, kteri teko iz gladkih gerličkov drobnih tičic, ko še zmiraj Svatoboj mirno počiva. Zdaj se gibati jame. Začuden gleda krog sebe. Vse je mu novo, vse čudno. Le počasi se spomni pretečeniga dneva - se spomni strašne resnice. Mirno spanje mu je zopet blede lica rudeče prižgalo in bolj veselo gleda njegovo oko na naravo, ktera se ravno danas kakor srečna nevesta s posebno krasoto, s posebno milino kinči, kakor da bi hotla tužniga krlaj k sebi vabiti. In - preuzela ga je njena krasota. Hvala, hvala se uzdiguje iz njegoviga serca k Večnimu, da ga je pripeljal u naročje prekrasne narave. Serčno se uzdigne. Rudeče jagodice se mu prijazno u zelenem mahu smehljajo in mu ljubko migajo k sebi. Ne brani se dolgo Svatoboj milim skušnjavkam, poskuša in poskuša, dokler ne zginejo vse iz zelene trate. Čutil je zdaj, da u njegovih zlatnih in srebernih skledah u belem dvoru nikoli ni bilo takih dobrih jedi. Žarno sonce pripeka na njegovo čelo, mu jezik suši, mu žejo budi. Ali bister studenček šumlja izpod skalice sive in se zliva med ljubko dišeče cvetlice. S tim si Svatoboj vroče lice hladi, s tim si ude krepi, s tim žejo gasi - in spozna, da mu rujno vince u zlatih kozarcih nikoli tako ni dišalo, kakor merzla, čista vodica, hčerka skalice blede. Ko se krepi z merzlo vodico, mu vselo pojejo tičice pesmico milo - in Svatoboj čuti, da milejših glasov ni slišal u svitlem dvoru. In ko se zlato sonce zvečer od zemljice loči in ji k slovesu še milo zarjo po nebu razlije, kmalo vabi mila lunica zadovoljniga Svatoboja k počitku, ali dolgo se ne more ločiti od zlatih zvezdic, krasnih lučic, ktere tako ljubeznjivo na zemljico kukajo. In zopet vidi, da nobena luč kraljeviga dvora tako milo ne sveti, kakor svetijo svečiče, ktere si večni u svojo slavo na nebu prižge. Njegovo serce se izliva u serčnih molitvah vladarju mirjadnih svetov, mu pošilja neskončno hvalo u nebo ter ga prosi, da bi se smilil njegovih zatertih bratov. In zopet ga objamejo sladki sanji, prebujeni od prekrasne narave, in mu krepijo dušo in telo.

Sonce in luna sta se že velikrat verstila, in še zmeraj prebiva Svatoboj u svoji pušavi. Ne obdaja ga mogočnost, ne teži kraljeva krona njegove glave, ne streže mu sto in sto strežnikov - ali zadovoljen je. Kar mu puhla mogočnost, prazno človeško gonenje, kar mu sjajnost in žezlo niso mogli podati, - to najde u divji pušavi, najde mirno in zadovoljno serce. Ne obdaja ga tukaj zavid kratkovidnih ljudi, ne hinavšina nesramnih lizunov. Njegovo srce ne pozna skerbi, ktere svitla krona na glavo tistih pritisne, kteri jo nosijo. Vsaki dan mu prinese novo veselje, novo radost in - zadovoljen - srečen je.

Ko se že leto u jesen spreminja, dobi tri tovarše, ki tudi iščejo mir in zavetje u samotni pušavi. Z njimi vred si Svatoboj pripravlja zimsko staniše, si iše sladkih koreninic u černi zemljici in jih hranuje za zimo. In ko ta pokrije zemljico s svojim belim kožuškom, ko vihar divja po gošavi, gledajo Svatoboj in njegovi tovarši izpod sive pečine in povišujejo tistiga slavo, na čigar povelje tudi silni vihar prepeva svojo prečudno pesem.

Tako prejde leto za letom. Černo kodri Svatobojeve glave se spremenijo u sive. breme mnogih let mu že ude terdi, - ali še zmiraj sije mir in veselje iz njegoviga černiga očesa. Že čuti stari sivček, da mu zadnjikrat drevje zeleno postaja, že čuti, da bodo ob letu že ljubke cvetlice svoje cvetje ne njegovo gomilo razsipale. Čudno mu je pri sercu. Njegovi tovarši da ljubijo neizrečeno in strahoma vidijo njegove moči dan za dan bolj slabeti. Svatoboj ne more že več hoditi po zeleni tratici, ne več si naberati jagodic, slabomočen leži u zelenem mahu cel dan in se po otročje veseli miliga petja drobnih tičic, krasniga duha lepih cvetlic in ljubiga šumljanja čiste vodice. Včasih se spomni srečne dobe slavljanske. Nje spomin mu mirno serce pretrese, in jeden biserček več se zabliska na zeleni trati. -

Nekiga jutra pokliče Svatoboj svoje tovarše k sebi. Njegove lica so blede, njegove oči pa še zmiraj jasne in žive. Ali vendar se sivčeku vidi, da se mu merzla reka nemile smerti že bliža. Njegova glava se enmalo uzdigne in milo reče svojem tovaršem: „Čutim, da je blizo moj zadnji trenutek, čutim, da bode moja duša kmalo Večniga gledala, čutim da vas moram zapustiti - zapustiti za vselej. Mili tovarši! ali pa veste, kdo da sim jaz? - Bil sim svoje dni - mogočni - moravski - kralj. Silni narodi so se vklanjali mojimi žezlu. Ali vse to ni moglo pomiriti mojiga serca. - Večna previdnost je hotla, da sim bitvo za bitvo zgubil, da sim zgubil svitlo krono in žezlo ter sim moral u samoto bežati, da otmem svoje življenje. Ali kmalo se privadim samote. Ni me več mikal kraljevi prestol. Merzelo me je se podati nazaj u človeško družtvo, kjer toliko zavida, toliko hinavštva prebiva. Ni mi dala kraljeva svitloba prave sreče, ni mi dala pokojniga serca. Tukaj u tamni pušavi sim ga dobil. Tukaj sim zvedel, kaj je mirno, zadovoljno serce. O biser je, kteriga nam „svet“ dati ne more. Ni me več tukaj obdajala mogočnost in sjajnost, ali tudi njo spremljavki, hinavšina in skerb, ste bile daleč od mene. In zdaj, ko me bode kmali klamu suha smert objela, zdaj vam hočem še zadnjo prošnjo dati na znanje. Ah splonite jo, mili tovarši! Mojiga trupla po moji smerti nikar ne ločite od mesta, kjer sim zadovoljnost, svojo srečo najdel. Naj nad mojim grobom iste tičice prepevljajo svoje veselinke, ktere so mi u življenju serce hladile z milo pesmico, naj obešajo ista drevesa svoje veje na mojo gomilo, ktere so me u življenju u svojo senco vabile, in isti potoček naj šumlja memo mojiga tihiga stanu, ki mi je leta in leta žejo tolažil. Ko pa zaspim u Gospodu, pošljite koga tje k mojim ljubim. Naj jim nese moj zadnji pozdrav, naj jim nese blagoslov - srečniga Svatoboja!“ - To izrekši izdihne svojo pobožno dušico u roke svojiga stvarnika.