Sv. trije kralji (France Koblar)
| Sv. trije kralji. Božična zgodba. France Koblar |
| |||||||||||||
Vselej kadar zadnjič oznanja zvon zornice, ko se oglase v srcu pričakovanja polne besede: »Gospod stoji pred vrati in trka, pripravite mu hram, naj bodo vaša srca sveta in vaša pot v pravičnosti« — vselej takrat, ko napoči dan svetega delopusta, katerega solnce vzide v noči, smo vsi otroci in sami si govorimo besede: »Bodite kakor mali — njih so nebesa.«
Takrat se vračajo duhovi v svojo domovino. Blagor popotniku na daljni poti in blagoslovljen čas, ki ga je vrnil na stezo pravice; dolga je pot nazaj, čeprav pelje samo do srca — a saj so pota srca najdaljša — stoteri blagor pa njemu, ki sedi v blagoslovljeni koči in čaka doma čara svete noči, blagor njemu, ki je bil celo življenje otrok.
In tak otrok je bil stari organist Gašpar.
Plašno se je prebudil zadnje jutro pred Božičem.
»Ali je zvonilo ali še sanjam? — O moj Bog in Gospod, če je bil tvoj glas, prav; zgodi se tvoja volja!«
Poklical je, boječe in v sveti grozi.
»Marija! Ta Božič bo moj zadnji!«
Žena se je bila že prebudila. Strogo se mu je odzvala:
»Kaj? Ali si se že priporočil Bogu za srečen dan, da že zdihuješ?«
»Zadnji bo, pravim. Človek se veseli v vsem le smrti. Trije Kralji so prišli prej kakor Sveti Dan, moj patron mi je sam naznanil, naj se pripravim na dolgo pot.«
»Že tri leta se pripravljaš. Postiš se in moliš devetdnevnice in vedno se ti zdi, da te kličejo sveti Trije Kralji. Zima te potare, pomlad popravi.«
»Vidiš, opominjajo me vedno. Morebiti še nisem bil zrel v očeh božjih — a zdaj gremo — gremo.«
»Vstani vendar k zornicam, ali bodo nate čakali?«
»Vidiš, zdaj spoznam, da se nisem motil, zvonilo je, in ravno takrat so me klicali sv. Trije Kralji. Poslušaj: gori nad hribom je kar naenkrat vse zagorelo, in izza gora je prisvetila zvezda. Šla je ko blisk in bila kakor utrinek v poletni noči; ravno nad našo hišo je hitela, potem pa naenkrat utonila na nebu. — Jaz sem stal na pragu in že vse vedel. Pravzaprav sem vedel samo, da moram oditi. Poslavljal sem se od vseh. Tedaj so prišli po poti ljudje, koledniki so bili; hotel sem jih obdarovati, pa sem zastonj iskal denar, nikjer ga nisem mogel dobiti. Tedaj mi reče prvi: »Ne išči denarja. Mnogim si pel zastonj, čemu bi ti tudi mi ne peli zastonj k pogrebu? Mi smo Sv. Trije Kralji, pojdi z nami na daljno pot!« Obstal sem začudenja, kakor bi se mi zdelo še prezgodaj, kakor bi še ne hotel umreti. Pa jim pravim: »Šele pred Božičem je, kako prihajate že sedaj?« Tedaj odgovori moj patron:
»Prišli smo v Adventu, da se tembolje pripraviš.« — Zazvonilo je k zornicam, popotniki pa so odšli.«
Počasi se je oblekel. Zunaj je bilo mraz, a on je trepetal že v sobi. Čutil se je slabega.
»Bomo šli — bomo šli!«
Ko je pri maši sivi župnik v vijoličnem plašču molil »Rorate«, in so otroška grla zapela okoli Gašparja »Vi oblaki ...«, on ni pel. Solza mu je blestela pod očesi, in s tresočimi rokami je orglal.
Ti sveta noč, ti noč otrok! Radujejo se v tebi otroci in stari postanejo otrokom enaki. Ti noč prvega božičnega blagoslavljanja, ko se hiša izpremeni v božji hram, in se za svetlimi okni opravlja božja služba, polna sladkih skrivnosti. Kadilo gori na ognjiščih in od povsod govore nevidna usta: »Blagoslovljeni, blagoslovljeni!«
Pa kako si mislite sveto noč samotnih ljudi? Tudi čutijo svojo srečo, še lepšo — vse njihove neizpolnjene želje se izpremene v zaklade nebeškega povračila.
V sobi je bilo tiho, polmračno, le lučka pri jaslicah se je živo smehljala. Dim kadila se je že enakomerno raztegnil po vseh kotih, kakor nedeljski večer v cerkvi o Avemariji, ko bdi le še najgloblja pobožnost.
»Marija«! — se je oglasilo v kotu, kakor bi se nekdo zbudil iz globokega sna. »Zakaj nama Bog ni dal otrok?«
»Je že vedel, da ti jih ni treba.«
»Ne, Marija, nocoj bi mi jih bilo treba. Ali si moreš misliti večje veselje in lepši sveti večer, kakor če bi šla za nama procesija nedolžnih otrok; kadili bi in kropili, potem pa zapeli. Ali slišiš otroke pri sosedu — poglej pri oknu! Hudo mi je, Marija — nocoj bi si želel številne družine.«
»Otročji si!«
»Prav je, sva midva otroka! Pa —« obstal je; dolgo ni izpregovoril nihče.
»Kaj ti je spet?«
»Vidiš, spomnil sem se nečesa! Nocoj bi se poslovili. Rekel bi jim: »Ljubi otročiči, nocoj imate še očeta — veselite se, spominjajte se me vsak sveti večer, takrat se bom v duhu z vami veselil!« — A zdaj pravim tebi — Marija, nocoj imaš še moža, ali sina ali očeta — kar hočeš, bil sem ti vse, spominjaj se me, kar Božičev me boš še preživela.«
»Nocoj si pa res čuden! Sedi sem, zaigraj, da te mine! Druga leta si igral cel večer, da so ljudje pod okni stali in poslušali. — Nazadnje res zboliš!«
Žena je prižgala luč, a Gašpar se ni ganil. Sedel je v usnjatem naslonjaču, noge je imel zavite v tople ovitke.
»Pojdi!« ga je prijela žena za roko. «Tudi jaz zapojem.«
»Ne spodobi se, da bi nocoj pel, bolje bi bilo moliti; tam, kjer trka smrtna ura, navadno molijo.«
»Saj ti sv. Trije Kralji niso prišli sem k peči povedat, da boš še nocoj umrl. Božja volja je nad nami vsemi, in pripravljeni moramo biti vedno, kadar nas pokliče. In starega človeka Bog kliče vedno. Ne vem, čemu nocoj to čudno vedenje — cel dan si molčal — tudi to ni dobro. Sedi sem in zapoj, ali pa lezi v posteljo do polnočnice.»
»Besede, Marija, besede, a tu notri je glas, ki ne laže!«
Počasi je vstal in šel proti kotu, kjer so bile od okna do okna postavljene velike jaslice, delo celega življenja. Trije veliki hribi iz mahu, polni pastirjev, izrezljanih iz lesa — za vsakega je vedel, kdaj ga je izrezal, vsi so bili obrnjeni proti hlevu. Gašpar si nikdar ni mogel misliti jaslic drugačnih, kakor da vse vre proti hlevcu. Vrhu srednjega hriba je stala velika razsvetljena cerkev z rdečimi, modrimi in zelenimi okni, nebeški Jeruzalem. Vse k Jezuščku — gori pa nebo! Tako je razlagal Gašpar misel svojih jaslic, kadar so prihajali tuji gostje ogledovat njegovo umetnost. Od stropa je visela izrezljana svetilka, vsa s srebrom in zlatom popenjena, odmerjena prav po oni v cerkvi. Gašparjevo stanovanje je bilo vedno kakor cerkev — v kotu je stal lesen veliki oltar, ravno tak kakor cerkveni, in na njem se je celo leto vse izpreminjalo pravtako, kakor v cerkvi — praznik in delavnik, Advent in Post.
Nocoj je Gašpar obstal pred jaslicami kakor pred življenjem. Vse je bilo eno, vendar je izmed njih izbiral dobe življenja — pa nič ni bilo starejše kakor od včeraj. Vsaka pot je bila jasna, vsaka stopinja sveža. Ni čutil starosti, ne let — nikjer ni bilo razlike. Ista pot: cerkev in dom. Le včasih je šla pot kvišku, in takrat postanejo navadno noge težke — pa spomin ne ohrani teže razen duševne. Tu pred jaslicami je stal tam, kjer je začel — mlad je bil. Dobrega ni užil mnogo, a slabega tudi ne — skozinskoz mir — tako življenje preide, kakor bi se ne bilo nikoli začelo in nikdar nadaljevalo — ne čutimo ga mi in ne ljudje okoli nas. Pa vendar nas konec straši!
Dolgo je molil pri jaslicah in premišljeval svojo stoječo mladost.
»Marija!« je rekel in gledal ves zatopljen v jaslice, »Ali veš, da sva nocoj oba mlada? Nimava nikogar, ki bi naju spominjal starosti in bi se zanj bala. Smrt bo za eno skrb lažja. — Zdaj pa zapojva!«
Žena ga je začudeno pogledala. Stari klavir se je oglasil. Zapela sta oba:
Ješček mili
bod' češčen,
nam presrčno
zaželjen —
In šlo je dalje in dalje. Veselo — poskočne medigre, stare cerkvenonarodne pesmi so se vrstile.
Potem je zazvonilo.
Ali ste že kdaj mislili na poezijo organista? Saj je ni drugače kakor sveto noč, in tudi za organista je ni, če ni star, ker takrat ne čuti let in ne življenja, čuti le blaženost. Stare orgle buče, otroški glasovi done tisto pravljično uro kakor sami angeli — vse je povišano v nebesa.
Gašpar se je zavil v staro suknjo, ki jo je ogrnil samo na Sveti večer in Sveti dan, ter odšel — najprej pa je pokleknil še v cerkvi pred jaslice in zajokal.
Ti druga noč božičnega blagoslavljanja, ti noč premišljevanja! Staro leto umira, kadilo mu bodi v večnost, novo prihaja, blagoslovimo mu hram in srce. Koledniki trkajo na vrata, trume otročičev hodijo od hiše do hiše, pojejo božične pesmi, voščijo srečno novo leto — mladost daljša življenje starosti.
Gašpar je stal v veži in poslušal pojoče otroke, a ni bilo srečnega nasmeha v njegovih očeh; razdelil jim je darove, revnim je dal več, nepotrebne je samo poplačal.
»Zapojte še novoletno, otroci, potem bo dovolj.«
In otroci so zapeli pesem, ki jo je pela vsako leto cela cerkev in ki jo je naučil Gašpar sam:
V starem letu so zaspali
in pred nami v večnost šli,
nam pa pot so pokazali,
k'tero pojdemo tud' mi.
»Marija!« je rekel ženi, ko sta bila sama. »Jutri je Novo leto, gospod ga bodo voščili na leči, prijatelj prijatelju, otroci staršem — jaz ga voščim tebi že nocoj; — jutri bodo povedali v cerkvi število mrtvih v tem letu, in jutri leto bom že jaz med njimi.«
»Bodi vendar pametan in odnehaj!« Žena je zadnje dni nenadoma opazila, da mož očitno hujša; lične kosti so se dvignile iz upalih lic, oblečene so bile samo še v velo, ohlapno kožo. Začelo jo je skrbeti.
»Ves si prevzet od čudnih misli; če se ne boš varoval, si res nakoplješ bolezen. Najbolje je, če ostaneš v postelji. Ubogaj me!«
»Jutri, na Novo leto! Še nisem zamudil v cerkvi praznika, pa bi na starost in zadnje dni tako lahko opravil brez Boga? Kaj mi je pa hudega?«
»Tvoja volja! Pa pojdi vsaj nocoj kmalu k počitku!«
»Če sem pa lahko pokonci! Nikoli nisem ležal za kratek čas. Lepo te prosim, kaj vendar misliš, da mi je?«
Zdaj Marija ni več govorila, ni si vedela več pomagati; hotela je zmagati z molčanjem. Nekaj trenutkov sta oba molčala, mislila sta si vsak svoje. A Gašpar je uganil ženine misli, dvignil je pomenljivo glavo in se približal Mariji, kakor da ji je vzel najglobljo misel in jo pokazal ob belem dnevu.
»Marija — čemu skrivaš? Saj vem, kaj misliš. Moj obraz je upal; kako bi ga ne videla in ne spoznala gotovih znamenj?! Ne skrivaj misli zaradi mene — a legel bom takrat, kadar mi bo velela smrt. Čemu bi te prezgodaj spominjal na mrtvaški oder? Govoriti je lahko, a leči na postelj, v zavesti, da več ne vstanem, to je smrt. Ne tuguj! Srečno leto naju je združilo, in prav tako leto naju bo ločilo, da se zopet veseliva združenja. Marija, pomisli, jutri je tako lep praznik. Vesel in žalosten obenem. Samo dvoje tako lepih imamo, ki nam sežeta globoko v srce — ker nas spominjata na konec. Vsi SvetnikHn Novo leto — preteklost in prihodnjost, v prihodnjosti pa smrt.« —
Srečno Novo leto je začel Gašpar —- naslednje dni pa so se zagrnila okna — obležal je. Prišli so z Bogom, vse tako nenadoma, da ni nihče hotel verjeti. Marija pa je spoznala gotov konec in na tihem venomer plakala.
In ti, tretja noč Božiča, ti čudna noč, vesela in globoka! Jutri je praznik Modrosti, daj nam pravo modrost, da iščemo in doumemo Resnico v tem revnem življenju, po smrti pa ji pademo v naročje, Saj je življenje sen in resnico snivati je sladko — in sladke so sanje, da jo v prebujenju objamemo brez sanj. V sanjah si jo nekoč naznanila in pozvala Tri Modre na pot, in vesela je bila resnica. S sanjami v sanjah sanjamo trpljenje in odpoved, ko iščemo zakladov, da jih položimo pred te za vstop v življenje. Dajte nam, Modrijani, da obogatimo v zakladih sanj!
»Zapri okna, Marija, zunaj je vihar, blizu so! Ko bodo šli mimo, jim odpri. Takrat mi prižgi tudi svečo!«
Ustnice so mu trepetale — bile so she, kakor bi hrepenele po poživljenju. Pogled je bil utrujen — vendar je gorela v njem sila, ki gleda svoj svet.
»Ali si žejen?« Marija je ponudila bolniku sladkega rdečega okrepčila — a ni ga videl, tudi ustnice ga niso občutile.
»V viharju pridejo! Zdaj pokadi hišo! Sv, Gašpar, Miha, Boltežar — nocoj!«
Tako je ležal že pol dneva. Zdaj mu je bilo boljše, zdaj slabše, najhujše je bilo o mraku.
Naenkrat je začel drgetati.
»Moja duša — sveti moj patron! — Ne daj, ne pusti!«
Ženo je postalo groza. Klicala ga je po imenu — a on je govoril naprej — trepetal in vzdihoval. Prižgala je vse sveče pri jaslicah in oltarju v kotu — začela glasno moliti.
Bolnik se je oddahnil. Poteze na obrazu so se umirile — čez dobro uro je zatisnil oči.
Krog polnoči je bilo.
»Marija!«
Žena se je nagnila k njemu.
»Lahko mi je. Srečen sem. — Ali si že postavila sv. Tri Kralje v jaslice?»
»Zaspi — vse je napravljeno.«
»Je že njih praznik?«
»Polnoči je ura — zaspi, saj sem pri tebi.«
»Hvala Bogu in sv. Trem Kraljem, hvala mojemu patronu! Češčeni naj bodo — vedno in povsod, božji preroki!«
Dolgo je molčal. Mirno je zaklopil oči kakor da spi — a to so bile misli, polne blaženosti, ki ne potrebujejo pogleda v svet, ampak so popolne same v sebi.
»Marija!« se je oglasil bolnik čez dolgo časa, »veliko bi ti še rad povedal — a ti ne morem. Še mnogo bi rad govoril. — A samo da vem, moja duša je rešena!«
»Zadremlji, jutri poveš vse — pozno je!« Popravila mu je odejo, a vse bolj iz ljubezni kakor iz potrebe. Bolnik se je nenadoma začutil krepkega.
»Vstal bi in bi šel k jaslicam. Ali si uredila vse?«
»Moj Bog, vse, bodi miren.«
»Zdaj mi je, kakor bi sijalo zunaj solnce, in bi me vabilo, naj vstanem.«
»Po polnoči je.«
»Ne čutim časa, vem samo, da mi je lahko. — Marija, kako je lepo, ko se izpolni vse, kar človek upa. Upaj v svet, pa se ti ne izpolni niti polovica želj — upaj v nebo, vse ti pride, kar je dobrega zate. Glej, vedno sem prosil za srečno smrt — zdaj ji grem naproti kakor popotnik, ki mu nenadoma vstane v srcu želja po domu, in ko se bliža njegova pot koncu, ne ve, kako bi pozdravil, ko vstopi v domačo hišo, tako polno mu je srce. Jaz pa bom rekel v nebesih: Vse življenje sem orglal v slavo božjo, naj tudi v nebesih zaorglam zahvalno pesem Bogu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, Mariji Devici in Trem Kraljem.«
Ko je vstajala nad belo vasjo rdeča zarja, ko so šli prvi ljudje v cerkev, takrat se je odpravil tudi Gašpar; ni vedel sam in ne žena — tako tiho in nezavedno je odšel — zbudil se je pri nebeških orglah.