Sv. križ

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sv. križ.
Ž.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (6. zvezek), 1862, 63–67
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


2. Sv. križ.[uredi]

Ni imel zmirom križ v očeh človeštva tega visocega in veličastnega pomena, ki ga ima sedaj. Stare čase je bil križ orodje bridke muke in kazni za največe hudodelce, zasmehovan in zasramovan pred celim svetom. Kakor se na primer mi s studom proč obračamo od vislic, tako so govorili nekdaj le z največim zaničevanjem o križu. Pri samem izvoljenem narodu Božjem imel se je križ za znamenje zaničevanja in zaverženosti, kakor je to izrečeno v pismu: „Preklet je od Boga, kdor visi na drevu.“ V. Mos. 25. 23, in — kdo bi bil to mislil? ravno to znamenje je postalo sedaj reč najvišega in naj serčnejšega češčenja! Če bi kdo izmed nekdanjih nevernikov iz groba vstal in zvedel, kako čast kerščanstvo skazuje križu, gotovo bi ne mogel zapopasti, kako je to toliko zaničevano znamenje prišlo na toliko čast in slavo. „Kaj se je,“ bi prašal, „zgodilo s križem? mi smo obsojali nanj najhujše hudodelnike, in vi se pa hvalite s tim znamenjem, postavljate ga na najperve, naj častilejše mesta?“ — Hočeš li tedaj vedeti, ptujec, od kterega časa se je zgodila ta premena s križem? Od teh dob, kar je naš Gospod in Zveličar, Bog — človek Jezus Kristus na verh Gore Kalvarije umerl. Jezus Kristus, učlovečeni Sin Božji, je križ s predrago svojo kervjo od njegove zaničljivosti očistil, on ga s svojim predragim telesom olepšal, in tako je bil kletvi in zaničevanosti konec — križ sveti na enkrat v časti, slavi in veličastvu nad celim svetom.

Od tega časa, kar je Jezus Kristus na lesu križa umerl, stoji tam križ visoko in vzvišan, kot predobitno znamenje Božje ljubezni, ko naj draži kinč zemlje, ko naj zmagonosnejše orožje proti peklu, ko naj silnejši pripomoček našega izveličanja, ko naj močnejše sidro našega upanja v nadlogah življenja, ko znamenje sprave za grešnika, ko naj terdnejša palica na pot onim, ki nevarni pot v večnost nastopajo. In zato se tudi križ našim pogledom povsodi prikazuje: nahajamo ga na grobéh mertvih in po hišah živih, na ulicah in po potih, na poljih in razpotjih, po verhovih in pečinah, v leséh in dolinah, na turnih in oltarjih. Križ je naj draži kinč duhovnikom; križ se leskeče ko znamenje časti in slave na persih hrabremu vojščaku, kralju in cesarju; križ počiva ko ščit milosti človeku v roci njegovi, kedar se mu duša s svéta loči. O sveti, o močni, o sladki križ! Blagor mu, kdor skrivnost križa razumé.

Pobožen pogled na križ dela najteže reči prenesljive. — Neka gospodičina visocega rodu je htela stopiti v zelo oster samostan. Poglavarica tedaj, da bi njen poklic skusila, jej je na vso moč popisovala ostrost samostanskega življenja, peljala jo v duhu na vse mesta samostanske družbe, ter jej pokazovala le take reči, ki se morajo posvetnemu človeku (zunaj samostana živečemu) strašne zdeti. Gospodično, vidilo se je, groza sprehaja, in kar besedice ne reče. „Deklica moja!“ pravi naenkrat opatica, „kaj mi nič ne odgovorite?“ Nato gospodičina z veliko živostjo odgovori: „Jaz Vas le nekaj prašam. Ali je pri Vas tudi križev? Bom li našla križ v oni izbici, ki se tako tesno v njej stanuje, in na terdem lesu spavati mora, v oni obednici, ki je v njej hrana tako slaba, v oni hiši, kjer vladajo tako ostre pravila?“ „Se ve da, devica moja, v vseh teh izbah najdete podobo sv. križa.“ — „O! mati moja,“ odgovori gospodična, „kjer križ najdem, tam se upam vse težave voljno prenašati.“

Marija Medicis, žena kralja Areha IV., kraljica francoska, in mati treh sinov, ki so ko kralji gospodovali, svetu znana zavoljo posvetne časti, ki jo je obsevala, in ne manj zavolj strašnih terpljenj, ki jih je prenašati morala, izbrala si je v svoji domovini za prijatlico neko gospodično, po imenu Pasitejo Kroyi, ki so jo zavoljo pobožnosti in lepega vedenja ko svetnico spoštovali; in ker se jej to zdi nemogoče tako dolgo od svoje prijatlice ločeni biti, jo da k sebi v Pariz poklicati. Pasiteja pride, in ko stópi pred kraljico, se ta razveseli ter jo popraša: „Kaj mi prinašaš dobrega in lepega iz moje domovine?“ Pasiteja odgovori: „Naj boljši in naj lepši dar, izbran izmed vseh druzih.“ Tu se zbudé v kraljici želja po prekrasnem daru in jo prosi, da ga jej brez pomude izroči. Pasiteja odide in kmalo srep lesen križ prinese. Marija osupne in se ga brani zavoljo njegove velikosti. Pasiteja ne odjenja. „Vzemite ga, kraljica,“ prosi ona, „serčno ga sprejmite! Kmalo pride za njim veliko veči.“ Jeli bila kriva prerokinja, ali je resnico govorila, to se je za malo časa pokazalo. Čez nekaj dni je padel Areh, Marijin mož, pod nožem tistega morivca, ki ga zgodopisci le s studom imenujejo, in komaj je imela globoko razžaljena vdova toliko časa, da se nad svojim možem razjoče, ko so jo jele trikrat zapored domače vojske kar naj huje stiskati; osem dni se je ravnalo ž njo kakor z jetnico, in potem je bila iz dežele izgnana na ptuje, od kodar se je vernila, le da so jo spet vjeli; izmakne se na novo in je živela nekoliko let v veliki revščini na Holandskem, potem na Angleškem, dokler se ni v Kolinu iz tega sveta ločila. Ni jej tedaj brez višega znanja ona služabnica Božja velikega in težkega križa za dar prinesla kot podobo onega mnogo večega križa, ki se ga ona tje do konca življenja svojega nikdar več ni rešila; ali ni brez vzroka tudi imenovala Pasiteja tega njenega dara, da je najboljši, in izmed vseh ostalih izbran; kajti to je prava slava kerščanske duše na zemlji jedina, ki se ž njo ponaša sv. Pavel: „Jaz sem z Jezusom na križ pribit — rane Jezusove na svojem telesu nosim — meni je svet križan in jaz svetu — proč s tim, da bi se hvalil, razun v križu Kristusovem!“

Karel Klarentin, rojen v Pikardiji na Francoskem, je bil v glavni šoli Amienski izgled svojim součencem in eden izmed najbolj gorečih udov kongregacije (zbora). On se je zdel zdrav ko riba v vodi, pa kar na enkrat nevarno zboli in strašne bolečine čuti po celem životu. Ni se motil nad svojim stanom, temveč zaželi in prejme koj s serčno pobožnostjo svete zakramente. Enega dne, ko se mu je vidilo, da več terpi kakor navadno, približa se mu spovednik, da bi ga v poterpežljivosli poterdil, ter ga popraša, kako da mu je kaj? „Gospod oče!“ odgovori Karel, obe roki položivši na persi, „telo res veliko terpi, toda duša mi je polna tolažbe.“ Služabnik Božji mu pomoli križ. On ga zgrabi z radostjo, ga serčno poljublja in reče večkrat: „Moja ljubezen je križana, in jaz — jaz še živim!“ K čutom vroče ljubezni se zdajci pridružijo tudi čuti otročjega upanja ter jame on govoriti, križ kviško povzdvignivši: „Kdo si upa na me pod tako obrano udariti? Križ je moj meč, moj ščit, moja životna straža.“ Berž ko je čutil, da ima le še nekoliko trenutkov živeti, razprostre roke svoje na podobo križa, da bi nekako kakor njegov Zveličar umerl. Ko ga potem na nekoliko časa bolečine popusté, zbere na zadnje še vse svoje moči, da križ svoj zgrabi, povzdigne oči svoje k nebu in zavpije z umirajočim Zveličarjem: „Oče! v Tvoje roke izročam dušo svojo.“ S temi besedami je umerl leta 1652 mlad sicer v letih, ali dozorel in star v modrosti križa!