Pojdi na vsebino

Sv. Trojica na Holmu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Sv. Trojica na Holmu
Roma
Silvin Sardenko
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


I. Vnebohod, 1. junija 1905.


VZVIŠEN NASLOV so Rimljani
tvojemu dali svetišču:
k tebi se kakor v nebesa
gre po visokem stopnjišču.
Palmovi vrtni nasadi
senčijo tvoje okrožje,
rožnemu trgu podobno
tvoje dehteče je vznožje.
Bliže nebo se mi vidi.
Praznični zvon je zazvonil.
Ali je dvignjena duša?
Ali se nébes je sklonil?
Kar mi je lepega Dante
pel o nadzvezdnih nebesih,
danes šepeče nad mano
v palmovih tvojih peresih.


II. 22. junija 1905.


KO TELOVO so praznovali
s slovesnim himnom in sprevodom;
ko spremljali so pari zali
Gospoda slave z lahnim hodom;
ko bujni venci so sijali
pod palmovim zelenim svodom:
tedaj srce me k njim je gnalo,
da videl zarje vsaj bi malo.
Tedaj sem blizu bil nebesom.
Kot angeli so šli nad mano
oblaki z bisernim telesom.
In skozi vitkih palm dvorano
z mogočnim pel je zvon slovesom.
V akacijah se je ubrano
pod vsakim zibal cvet peresom.
Tedaj bi, s komur bi govoril,
le mir in up mu v duši storil.
Tedaj sem čutil kot nikoli:
Oko je naše za lepoto,
srce je naše , sredi boli,
ustvarjeno le za blagoto,
uho zavzeto v solznem doli
za rajskih le glasov miloto.
In duša naša prazna njiva,
če v božjem soncu ne počiva.