Sv. Frančišek in tiči
| Sv. Frančišek in tiči |
| |||||||||||||
Nasledek pervega greha je tudi to, da so živali človeku sovražne, razun nekterih, kterih človek za življenje potrebuje. Kako težko je druge krotiti, to vsi dobro vemo. Prav čudno in imenitno je to iz življenja svetnikov, da so bile večkrat živali njih posebne prijatlice, da so jih ubogale, kar so jim ukazali; za pričo sta nam sveta puščavnika Anton in Paul, sv. Konrad itd. Pomislimo tudi, da se naj hujši psi večkrat z otroci igrajo in jim nič žalega ne storé, če se pa odraščen človek le od daleč bliža, prec nanj lajajo. Sv. Frančišek Serafin je bil v taki skrivnostni zvezi z živali.
Enkrat pride na neko mesto, kjer se je zbralo veliko tičev, velicih in majhnih. Ko jih zagleda, krene s pota in jih pozdravi, kot bi bile pametne stvari. Tiči se ga ne ustrašijo in ne zbežijo, ampak čakajo, da je bil pri njih.
Zdaj pravi on: „Ljubi moji krilati pevci! hvalite vedno svojega stvarnika, ki za vas skerbí, da vam ničesar ne manjka. Naj žlahtnejši ste med njegovimi stvarmi, ve prebivate v čistem zraku brez skerbi, ne sejete ne žanjete in on vas živí.“
Ko še naprej govori, začnejo tiči vratove stegovati, kljune odperati in prav zvesto ga poslušajo. Začuden gre po sredi med njimi, se dotakne lega in unega s svojo obleko, ali nobeden se ne gane z mesta. Še le ko je križ čeznje naredil in jih blagoslovil, so zleteli. Njegovi tovarši, ki so ga spremljevali, so začudeni s ceste gledali njegovo obnašanje, in ko je sveti mož prišel k njim nazaj, si je jel sam očitati, zakaj da še nikoli ni ticam pridigoval.
Kmalo potem pride v Alvernum, zbere ljudstvo na cesti in začne pridigovati. Po strehah okoli so pa lastavice tako glasno žvergolele, da so ga ljudje komaj slišali. Svetnik se oberne proti lastavicam in pravi: Ve lastavice tù gori, zdaj ste menda že dovolj žlobodrale! Je že čas, da tudi jaz kaj govorim, toraj poslušajte tiho do konca božjo besedo. Kot da bi ga bile razumele, umolknejo in se ne ganejo z mesta. Do jagnjet je imel sveti mož posebno ljubezen; večkrat je dal kako svojo obleko za jagnje, ki bi imelo prodano bili. Če je šel skoz kako čedo, so se zbrale v začudenje pastirjev in bratov mlade in stare ovce krog njega in ga začudene gledale.
Pri Grečii mu prinese nekdo mladega zajca, ki se je v zanjke ujel. Svetniku se je smilil. „Bore zajček,“ mu pravi, „pojdi k meni! Kako, da te je zanjka mogla lako zmotiti!“
Brat dene zajčka na tla, da bi zbežal; tode živalica ne zbeží, ampak se skrije v nedrije svetega moža, kteri ga gladi in boža kol mali svojega deteta. Čez nekaj časa ga dene na tla, mu prigovarja, da se naj ne da drugič spet ujeti in da naj gré. Ali zajček ni hotel iti proč, zmiraj je silil v nedrije nazaj; drugač se ga ni mogel odkrižati, da ga je kdo nesel daleč v gozd.
Pri njegovi celici v Porciunkuli je bival muren, ki ga je s svojim glasom večkrat k molitvi spodbujal. Ko ga Frančišek enkrat pokliče, mu je prišel na roko. „Ljubi moj muren,“ mu pravi, „hvali svojega stvarnika, našega gospoda, s svojo pesmijo.“ Muren je koj začel peti in pred ni jenjal, da mu je svetnik ukazal.
Enake reči pripoveduje legenda tudi od sv. Antona Padvanskega. Ta sveti mož je bil imeniten pridigar, sklenil je posebno krivoverce podučevati in h pravi veri pridobiti. Kaj se zgodi enkrat? Legenda pripoveduje:
Med mnogimi krivoverci, ktere je pripravil na pravo pot, je bil neki Bonvilj, kteri je tajil, da je Jezus Kristus v presvetem rešujem telesu res pričujoč. Sv. Anton ga je tako podučil, da mu ni mogel ničesar ovreči in pri vsem tem je htel imeti še čudež, toraj pravi: „Tri dni ne bom dal jesti svojemu oslu, potem pridi s sv. rešnjim telesom. Če osel ne bo segel po kermi, ampak bo pokleknil pred sv. zakramentom — takrat še le se ti udam.“ Da bi rešil eno človeško dušo in da bi spričal resnico, pride svetnik vpričo veliko vernih in osla takole nagovori:
„V imenu tvojega stvarnika in svojega odrešenika, kterega, akoravno sem le nevreden mašnik, zdaj v rokah deržim, ti zapovem, da prideš in mu skažeš spodobno čast.“
Med tem je pa Bonvilj vergel kerme pred osla in ga vabil, da bi jedel. In glej osel se ne dotakne kerme, ampak ukloni prednje noge in pripogne glavo, kot bi htel Boga moliti. Katoličani so se veselili, krivoverci so pa sramote zarudeli. Bonvilj pa se je spreobernil. — Ali ne osramotí ta žival marsikterega človeka!
V mestu Rimini, ktero je bilo tačas gnjezdo krivovercov, hoče sv. Anton stopiti na prižnico, da bi jim pridigoval — ali nihče se ne prikaže. Toraj gre k morju, kjer je stalo mnogo krivovercov in pravi: „Ribe, pojte pojte sem in poslušajte me, ker me ljudje nočejo.“
In glej kot bi trenil, pride velika množica rib, ki glave kviško molé, kot bi ga htele poslušati. Govori jim od njih stvarnika, potem jim da blagoslov in jih razpusti.
„Pojte se solit!“ znabili porečeš, „kdo vam bo take čenčarije verjel!“ pa pusti, siliti te nihče ne more, če verjameš ali ne, pri vsem tem ostaneš še vedno dober katoličan.
Ali boš pa tudi tajil čudež od Bileamovega osla, ki je celo govoriti začel? Ali boš tajil čudež z ribo mladega Tobija, z ribo, ki je prinesla v gobcu sv. Petru denar? Ali moreš tajiti čudež z Danielom v jami pri levih ali pa veliki ribji vlak itd.? Teh čudežev ne smeš tajiti; ti so v sv. pismu zapisani.
Uči se toraj od sv. Frančiška, kako se imaš obnašati proti živalim.
Ker je ravno od žival govorjenje, pomenimo se še od terpinčenja žival.
Kar naravnost bodi rečeno: Terpinčenje žival je tako sramotno in človeka nevredno delo, da mora vsacega, ki ima le količkaj usmiljenja v persih, pravična jeza zgrabiti.
Kaj pa so živali?
Živali so božja stvar — božja last, kakor sam pravi v 49. psalmu: Moja je zver po gozdih, moja živina po hribih, moji so voli. Jaz poznam vse tice pod nebom, lepota na polju je moja. (Ps. 49, 10, 11). Živali so božja last. On jih je le človeku posodil, da bi mu pomagale pri delu, dal mu jih je za hrano, za obleko in za marsiktere druge potrebe in v veselje.
Pa bo znabiti kdo rekel: „Saj stoji v svetem pismu, da je človek gospod vseh žival, še celo celega stvarjenja.“
Res sloji lo v svetem pismu, ali s tem ni rečeno, da je Bog človeka postavil za trinoga žival, da bi jih mučil in terpinčil. Bog je dal človeku um, vsak umni človek bo toraj previdil, da je Božja volja, da on umno ravná s tem, kar mu je podaril.
Terpinčenje žival je znamnje velike razuzdanosti in sirovega serca. Človek, ki žival terpinči, tudi do bližnjega ne bo imel usmiljenja. Vsak priprost človek vé, da žival ravno tako čuti bolečine, kot človek. Človek se vsaj lakko brani pred krivico, ali uboga podjarmljena živina se ne more braniti. S tem ni rečeno, da bi se živina ne smela nikoli tepsti, v časih je res treba neumno živino s tepežem k delu siliti, ali to pretepanje mora imeti tudi svojo mero, kot jo ima živinina moč. Ali ni nespametno terjati od živine, da bi vlekla breme v klanec, za ktero je njena moč premajhna in jo na zadnje, če se še tako upera, pa le ne more speljati, zato neusmiljeno pretepati?
Pač prav je imel tisti grajšak, ki je kmetu, kteri je tako z živino ravnal, s palico pokazal, kaj mu gre za tako obnašanje.
V imenu blagega človeškega čutja bi se morali vsi, ki tako sirovo terpinčenje vidijo, zediniti in skušati hudobijo zatreti, posebno ker tudi postava varje žival in kaznuje take nesramne terpinčeže.
To brezserčno ravnanje se vidi posebno, če človek pomisli, koliko koristi, koliko veselja imamo od žival.
Kmet! Kaj bi počel brez živine? Kdo hi ti njivo izoral? In zato ubogo žival, ktero si upregel v jarm, od ktere imaš toliko dobička, še terpinčiš, ji z gladom in pretepom povračuješ, ker je zate delala? Sirovec, nisi vreden, da je kaka žival na svetu!
Kterega človeka ne razveseluje tičje petje na polju ali v gozdu? Kako brezserčno ravnajo tisti, ki le za kratek čas te priljudne pevce streljajo in lové, posebno, če se to še v nepravem času zgodi. Ali ti je grižlej mesa, kterega dobiš, pri tičku res ljubši, kot njegovo prijazno petje? S tem ravno pokažeš, kako sirov da si, posebno če pomisliš, da večkrat ne umoriš samo enega tička, ampak celo gnjezdo mladih, ki morajo brez matere revno poginiti.
Vsak greh pa mora biti kaznovan. Prav velikrat se zgodi, da taki terpinčeži obožajo ali ohromé.
Voznik, ki je svojim konjem preveč nakladal, je prišel ob vse konje. Eden si je nogo zlomil, ko je padel, drugemu se je drob utergal, ko se je preveč napenjal itd.
Mož, ki je s tiči kupčeval, zraven pa tudi tiče lovil, je bil tako grozovit, da je tičkom z razbeljeno iglo oči izžigal — da bi bolj peli. Eno jutro gre s svojim sinom, kterega je bil že v mladih letih tega terpinčenja navadil, v bližnji gozd.
Sin gre naprej; ko prideta v šumo, pripogljeta veje v stran, ena veja udari nazaj in osmukne očeta po očeh — pri ti priči je oslepel. Tacih dogodb bi lahko še več povedal.
Še bolj občutljiva je kazen, ktera cele soseske zadeva. Po veči soseski so si na vso moč prizadevali, da bi te svoje dobrotnike polovili in pokončali. Komaj se je oglasil kak tič, pa je že imel deset ali dvajset sovražnikov, ki so stregli po njem; zdirali so gnjezda in poterali jajčka z eno besedo: vsemu, kar se pravi tič, so vojsko napovedali.
Čez dve, tri leta v tej soseski ni bilo več tiča slišati. Tiči namreč, ki se jeseni preseljujejo v toplejše kraje, se spomladi vračajo na mesto, kjer so prejšno leto mlade imeli. Tukaj so pa polovili stare in mlade, toraj nobeden tič v jeseni ni od tod šel in spomladi ni nobeden prišel. Kakšni so bili nasledki tega početja? Že mesca velicega travna so imele sadne drevesa le gole veje in jeseni ni bilo na njih viditi ne jabelka, ne hruške.
Kako je bilo na polju, si lahko vsak sam misli. Prešnje leta je imela ta soseska toliko sadja, da je marsikteri kmet ves ali vsaj pol davka iz sadja plačal in zraven je imel še lepe pridelke na polju. Zdaj je bila pa revšina povsod. Gosposka si je sicer na vso moč prizadevala, to gerdo navado zatreti, ali vendar je minulo več let, da so se naselili drugi tiči. Res je žalostno, če pomislimo, kako hudobno serce človeški um preslepi, da svojega lastnega prida ne spozna. Saj to je le žival! pravi nekteri. Se ve, da je le žival, pa pomisli, ktere pravice nam je Bog čez nje dal, pomisli korist in veselje, ktere od njih vživamo.
Poleg Jariša.