Sultanovi sužnji
| Sultanovi sužnji (Carigrajska slika iz 17. stoletja) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 3 (7. februarja); št 4 (21. februarja); št. 5 (7. marca); št. 6 (20. marca);št. 7 (4. aprila); št. 8 (18. aprila); št. 9 (2. maja); št. 10 (16. maja); št. 11 (6. junija); št. 12 (20, junija); št. 13 (4. julija), v rubriki Listek
| |||||||||||||
| Poglavja | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 • dno |
1. Prihod janičarjev
[uredi]Med vsmi cesarskimi gradovi pač nima nobeden lepše lege na avetu kakor sulUnov grad, serajil v Carje«, gradu. Na onem koau zemlje, ki leži med Boaporoo jB on m čudovitim zalivom, imenovanim zaliv zlatega roga, stoje mnogoštevilne palače, vojainice, stolpi in druga postranska poslopja rasnih vrst Vaa poslopja pa obdajajo krasni vrtovi. Na obeh straneh obliva morje zunanje tidovje. z vrha zidovja pa ima oko krasen razgled tu na sinje valovj« marmarskega morja, Um on Bospor in azijako obretje, tam sopot gleda tivahno gibanje ia oe- Slete jambore v salivu zlatega roga, od suhe zemlje se« pa tare naproti kupole m minareti, dvigajoči se izmed poslopij Širnega štambula.
Sob man II. je aazidal sredi 16. atoletja aerajil. V njem je atanoval aulun. m t njim vred gotovo 4000 sužnjev. Tiaoč autajev je bilo vrtnarjev, drugi so bdi v službi v palači io pn oeebi vladarjevi. Tako je b«l serajil ob jednem najveličastnejše is najžaiostnejte bival Sče. Koliko bede so aijajae sobana in Umne ječe trie v Uku treh stoletij. Bog jsdini vč. Aaloetao osodo teh tisoč ta tisoč sužnjev moramo pa tem boj obtalovau, ker so bili do oataga stoletja vat.acma vporabljcai krščanski otroci. Nobeden Turek ni postal autanj v serajil u. le nekaj zamorcev ao privajaii u A Inke. drugi ao bili po večjem is GrSkega. Pa tudi oa obrez,u italijanskem, francoskem, Španskem so ugrabtis tarski pomorski roparji marsikatero ubogo kr tčaasko dete ter je vlekli v Carigrad, vojaške tolpe pa, ki ao prodirale zaporedoma do Duaaja, pnpaljerale to s seboj cele čete otrok is Ogerskaga. Momvskaga, Sedmograškega io Avstrije, sultana kot satetaa vojskia plen t dar. iz teh žalostnih časov pokale mladim prijateljem sliko.
Bilo je nekega popoludne v nsajniku lata 1681. Kjcarjt to bili oznanili, da bode imei hrabri Kan Haaaa Ogiu, načelnik jaoičanev, kateremu je podelil bog zmago nad krSčaaalumi psi, aloveaaa vbod io prinesel svojemu g »»podu bogat plen. Za so odmevali pri adrtjaoopeljskib vratih divji napsvi turške vojna godba ia klic: »Pnhajsjo. te prihajajo U js Sel od ust do nat Pred gbvnim vbodom v serajil ae je postavita dvoma rrala ter z divjim krikoaa odganjala radovedno množico. Sa vrhu serajilskega ozidja ta pri oknih, sUroati očmje- -•P P» so se tiščali glava pri glavi pazniki nad sažnjL
»Tu sem, brale Ali!* klical js Kapu-Agaai, t. j. prvi nadzornik vseh belih autnjev, Kialar Agaatju, t. j. prvemu nadaormku nad vaemi črnimi autnji, ter vabil alsrtfs zamorca k svojemu oknu, ki je bilo ravno nad glava« vbodom. »Sem brate 1 Od tukaj jib bodemo videb, kakor bi jih kdo ponižal na kiotaiku. Hvaljen bodi Alah, ki j e pripustil, da so se moje stare odi že tolikokrat pasle nad zajetimi psi krščanskimi !«
• Naj se razveseljujejo oči mojega Abdulah nad tem se tolikrat, kolikor las šteje brada prerokova, katerega blagoslovi Alah!« odvrnil je Ali svojemu tovarišu. »In naj ti prinese Kara Hasan iz zahodnih krščanskih deže ' dosti plavolasih in črnookih dečkov. Naš gospod Mehemot senca božja, kateremu naj podeli Alah toliko let, kolikor mu daruje sužnjev, ljubi rdečelične dečko krščanske od zgornje Donuve bolj kot blede ujetnike, katere mu prinašajo pomorski ropurji iz Italije in Španije, da, cel6 bolj kot črne otroke mojega rodu, kuteri so po moiih mislih lepši, kot vsi bdi neverniki na svetu.« •Tvoja sreča da si izvzcl pravoverne otroke prerukove, o preljubi Ali,« režal se je Abdulah. »Ker pa že tako razsvetljeno sodiš o lepoti, pomagaj mi izbrati one. ki so vredni, da jih privedem pred obličje padi*a, presvetlega naslednika prerokovega. Sedaj odpri svoje oči in poišči mi pravih ljudu; zakaj, glej, sprevod se je zavil na trg!«
Ites se je pokazala konec ozke ulice med veliko cerkvijo sv. Modrosti in seraiilskim trgom godba; omamen. hreščeč glas bobnov, trobent, kotlov soje združil s krikom pozdravljajoče množico in tulenjem stotin cestnih psov brez gospodarjev. Pričela je takoj igrati tudi dvorna godba, in stari Abdulah si je pri groznem kriku tiščal UMIU, v tem ko je črni Ali samega veselja z drugimi vred tulil.
t iotovo dva polka sta se postavila na desni in levi, ko je prišla prtljaga z mnogimi, s plenom obloženimi vozovi in četami v spone okovanih jetnihov. Vozove so postavili v dve vrsti, jetnike pa gnali v sredo. Bili so po večjem krepki, mladi ljudje iz avstrijskih mejnih dežel.!, katere so divji turški vojaki odvedli iz drage domovine. ko so jo nepričakovano napadli. Trudni, po dva in dva skupaj vkovana, so stali mladeniči in možje, nemo udsm v žalostno osodo, kateri ujiti je nemogoče. Ko so pa začuli glasen stok deklet in žen;\, katere so vlačili surovi vojaki med smehom in zasramovanjem iz pokritih voz, stopila je v marsikaterega brata ali očeta gorka solza v oko, in marsikatera pest se je krčila v onemoglem srdu. Naposled dvignejo nekateri janičarji še iz poslednjega voza četo cvetočih otrok, dečkov in deklic od 4 do 12 let starih. Plašni so zrli otroci divjanje vojakov ter pričeli tudi oni glasno jokati. A surovi paznik z divjim pogledom jo zavihtel bič nad njih glavami in zakričal nad njimi: »Hej, ali ne bode nehala neverna "lega teh krščanskih psov tuliti in kričati ? Kdor potoči le jedno solzo še, zapoje mu moj bič na hrbtu, in kako to diši, poskusili ste že vai!«
»Bodi Uho, Marija, za Božjo voljo!« šepetal je dvanajstletni deček svoji majhni sestrici, ki se je zastonj trudila, da bi ustavila jok. s Bodi tiho, hud mož te sicer zopet udari z bičem.«
•0 Valter, aaj ne morem drugače. Le glej, gospe tudi plakajo. Io sedaj naju bodo gotovo še ločili, kakor •o naju ločili od očeta in matere. Oj, oj, in potem aem tiato sama in bodem žalosti in joku umrla!«
• Ne, Marija, ne bodo naju popolnoma ločili; saj bodeva oba v isti hiši in se bova gotovo včasih lahko videla in pogovorila,« tolažil je deček, ki je imel aeveda le slab pojem o tem, kako je velika ona »hiša«, v kateri stanuje sultan, in kako strogo ao ločena bivališča za ženske od drugih delov turške hiše. Potem je odkrito pogledal v črne oči svoje sesirice, pogladil ji lahno plave laske ter pristavil: •Vsekako pu ostane pri tebi aveti angelček vaiuh, dokler boš molila in bodeš pridna, pa ljuba Mamka Božja te bo tolažila in varovala. Tudi obupati nečeva, da nas keduj odkupijo, morebiti se nama kdaj tudi posreči pobegniti. Ali vidiš tam ona visoka drevesa in kole s toliko vrvmi? To so gotovo jnmboro ladij, in o. Bcno mi je nekdaj pravil, du pridejo včasih tudi krščanske ladije v turško glavno mesto, — in glej, — ako bi se nama kdaj posrečilo, pobegniti na tako krščansko ladijo, peljala bi se po Dunavi ali po kakem drugem potu proti domu. Torej lo vesela in srčna bodi, pa da ostaneš pridna deklicu!«
•Da, Valter,« odvrnila je sestrica otroško, po teh besedah že do cela potolažena, ter s predpasnikovim robom posušila poslednjo solzo z nedolžnega otroškega očesa, »tiotovo bom molila k angelčku varuhu in Materi BOŽJI. In kakor hitro ugledaš tako krščansko ladijo, poveš mi, in po noči. ko bode prav tema, izmuzneva se po prstih iz hiše, in Lucijo in Nežiko in Jerico in vse druge krščanske deklice vzameva s seboj in tudi Martina in Jurija in ubogega krivega Konradu. Kaj ne, Valter, vsem bodeva pomagala od todi?«
•Kajpada, ljuba Mftrica. kolikor jih moreva s seboj vzeli. Bodi tedaj sedaj trdna in srčna; glej, sedaj na9 odvedejo v grad.«
2. Pred sultanom
[uredi]Med tem pogovorom je prišla tudi zadnja straža janičarjev kričeč na trg ter zaprla še zadnjo odprto stran s svojimi raznovrstno oboroženimi četami. Nato je prijezdil od vhodnih dverij med čete včliki vezir Kara Mustafa ter v imenu svojega gospoda sultana Mehemeta IV. pozdravil poveljnika in njegove častnike. V plačilo bode njim in hrabrim vojščakom, ki so v toliko slavo polumesecu, po nujmiloslnejem ukazu najvišjega gospoda velik del plena. Tako je govoril včliki vezir, in čete so pozdravile njegove besede z divjim, zmagoslavnim krikom. >Predno pa pričnemo razdeljevati«, nadaljeval je včliki vezir, »bode se mogočni sultan toliko ponižal, da si bode plen sam ogledal ter razsvetljeval premiloslno s solncem svojega obraza hrabre voditelje svoje vojske.
•Dobro, da smo najboljši del žo pospravili«, mislil si je pri teh besedah včlikega vezirja Kara Hasan Oglu in marsikateri njegovih častnikov. »Ojgorjč!« mrmral je marsikateri vojak, »sultanu bode toliko všeč, da bode nam malo oatalo.« Toda vsi ao klanjali glave in kričali: »Alah blagoslovi našega goapoda in pomnoži njsgove dneve, nj«g°v0 bogastvo in njegovo slavo I« Namignil je veliki vezir in pristopili ao aužnji k vozovom, jemali uplenjene reči a vozov ter ja v aprevodu nesli m'™ sultana. Najlepši in naidregocenejki predmeti so bih ugrabljen. is katoliških ctrM m — stanov: srebrn, in slati kelihi. monStrance, 2 drahmi kameni okrašeni postavki za svetinje, svetilnice, svečnik, m druge cerkvene priprave. Razven tega so b le .z mnogih gradov težke, umetalno izdelane čase. sklede, krožniki in druga srebrna oprava, beneSka ogledala v zlatih okvirih, kupe .z češkega kristala in končno polni zaboji tolarjev in goldinarjev, katere je roparska druh.l pobrala v marsikaterem mestecu za odkupnino. N tem. ko »o se sužnji obkladi.li s tem. uplenjenimi stvarmi, približala sta se tudi nadzornika sužnjev, katera smo videli prej pri oknu v stolpu, da jima janičarji izroče ujetnike, tird. zamorec A 1 je postavljal žene in dekleia na jedno stran, na drug » stran pa je razstavljal Abdulab mladeniče in dečke.
Ko je zam-ree /grab I Marico. da bi jo odtrgal od brata, zaihiclo je ubogo drkrtoe glasno A ra«U>nj je pro»cče d\ galo »voje ročne m se plašno oklepalo bratca. Le zaničljivo režanje so vzbujale njene solze. »No. mala. nič ne p< maga«. »mejaI se j» zamorec, »z menoj nn>ra« in z dekie.i. Pa le moč«. «aj nisem tak »trah. kakor mi«li», m Se lepe svilnata oblačila boš dobila in najboljše sladaarije. Le svoj h lepih očesec ne smeS a temi grdim, solzami kan ti. •
Dete s cer nt umelo turških besed. pa bi je bile tudi malo uie*ile. ako t>i je bla umrla A brat jt je zaSrpetal: »P.tjdi v božjem imenu z zamorcem in drugimi dekicami. Tvoj šteti angel te bode varoval'« Pn teh be«ed»b je poljubil reorico, oddal jo Ali.u in m 'ko supil m«-d dreke, katere je raz>r*čeval Abdulah. Kapu Asa« ;e bil dobre volje: zakaj njegovo vajeno oko je • pazilo med ujetniki že marsikaieivga lepo ra^cenrir* dečka. kakorsne je imel »uitan rad za svojih 60 strržajev. K > pa je ugiedal naSega Valterja. vskliknil je: »Ta je naj «-pSi med t-emi* Kako pač more pravični beg — bodi vi*.ko čeSčen! — tem krtčan«kim psom dati dečke a takimi očmi in kodn, tako lepega I.ca in tako polne rasti! Pa seveda, le zato jib j;m daje. da nvrejo njegovi verniki vgrabiti si izmed njih najlepše sužnje Postavi se tu sem na konec vrste, kakor dajemo na koncu "beda naiaočneje sadje — A. kaka dragocena •tvanca je pa to? pri bradi prerokovi. lako nežne pokveke Se m uiifl M-raj.l! Tisoč mabubov turški zlati denar, tedaj ..koli 3 g..id. je palček vreden. Hej. brate Alt, prid te «eiu in oglejte si tega krasnega možička!« Pri ieh b-»ed.«h je potegml Abdulah de^ka. kateregi je imenovala Manca »krivega Konrada«, izmed nesrvčn h tovarišev. Uljev resnici čudno vzraSčena stvar. Tanki, zt-io zavili notici sta nosili prav tako ustvarjeno telo. na katerem je skoro brez vratu med visokima ramama «>dela neprimerna velika glava. Tudi obraz s S rok.m. u«tm. b. bil zopern. ako bi nežne rjave oči vtisa ne blažile.
•No, Aii, kako se vam zdi to preljubeznivo dete?« vprašal je Abdulah ter se od smeha držal za trebuh. »Ni slabo blago«, odvrnil je zamorec »Ta presega Se onega majhnega tida iz Dalmacije. SulUnka in njene gospe bodo vesele te nove zabave, ako ga ne vzame sultan »am med svojo dvorne norce. Precej vidimo vezir že daje znamenje, da je viaoki gospod priprav|jen . »N»prej torej'« vkazuje Abdulah. »In ti, m*ia po. kveka idi v vrsti a tem krasnim dečkom. Najbolj je tako videli, kako je oni lep in ti grd «
V tem je postavil Kapu - A gasi krivega Konrada k Valt-rju. ki je takoj jel tolažili svojega žalostnega t0. variSa in ga med sprevodom navduševal. »Hvala ti, Valter «, odgovoril je mali deček »Ti in tvoja sestrica, vid« sta bila vedno dobra z menoj in me nista nikdar zasramotala, v tem ko »o se mi vsi smijali. Vem, ds j« moje telo grdo; toda moja duSa je vendar lepda, kakor du*«.- vseh teh Turkov «
•Giilovo. Konrad ; zakaj pri sv. krstu je bila okrašena z nebe«ko lepoto, kakor nas je učil o. Heno Xtj se neumneži le smejejo; jedenkrat ae bode pokazalo, kdo je večno lep in kdo večno grd. Sedaj pa bodi. ostaneta si vedno dobra prijatelja.«
Med glasno godbo so sedaj slavili Kara Hu«an Oglu in njegovi častniki svoj obhod skozi vrato dvorne »traie na dvor. /a njimi so Sli sužnji z uplenjenimi dragocenostmi, konec sprevoda pa ao bili ujetniki, spremljam od straže in prvih dveh nadzornikov.
Kako je strmel Valter, ko je stopal po krasnem vr»u skozi vrsto neštetih »užnjev, katerih obleka je kila tem !ep«a. čim bližji so bili sultanovemu kijosku' Kako je e .e »irmel, ko je stopil v biserni kijosk sam. Take kras te bi «i ne bil deček domiSljeval niti v sanjah. Stene in »trop v dvorani so se bliskelale v najraznejSih barvah perzj«kh preprog in preboguio pozlačenih rezljanj. Iz kupole, ki se je vzdigala v sredi dvorane. |e visel bli»č«č kns'alni svetilnik. Kakor ogledalo gladke mramorne ploSče na t eh so bile ob s>raneh z dragocenimi preprogami m s rokimi. nizkimi |>očivalniki pokrite, v sredi pa je umetaien študente dajal iz premnogih cevij prijetnega hladila. Najlepši pa je bil razgled na suho in na morje, ki so ga pomijula velika odptta okna.
V tej dvorani torej je bival pol ležeč na vzvišenem blazina«tem prestolu sultan, okrog njega pa prvi njegovi služabniki na dvoru. Povabil je velikega vezirja na svojo de»no, poveljnika janičarjev na levo, poslednjega tudi kratko pohvalil. Njegovo osorno oko je gledalo dragocenosti ki »o mu jih sužnji na kolenih kazali in potrm na iijegov migljaj ali zakladniku oddajali al. pa na pregrinjalo bl.zo njega pokladali. Nato ao pripeljali ujetnike Vestno je pregledoval vladar vsakega posebej Najkrtpkej* e može in mladeniče je odločil za svoje brodarje. druge za vrtnarske pomočnike ali za sužnje po »vojib konjakih, nekatere tudi za strežsje v palači Izmed dečkov si je izbral najlepše in najkrepkejše Hotel jih je" svoje strežnike, najnadarjenejii izmed njih so Ishko tudi upali, da pridejo do najvišjih državnih dostojanstev, ako zataje krščansko vero.
Tudi Valter je bil med onim malim številom izvoljencev, katere ai je izbral sultan za avojo lastno p* strežbo. Proti svoji navadi nagovoril ja cel6 cvetočega dečka ter ai dal po tolmaču razlotiti, da je sin n«oškoga plemenitnika, ki je imel svoj dom blizo , • „ a »o mu janičarji grad zažgali in otroka za plen s neboj vzeli.
»Tako je bilo pisano v zvezdah!« dejal je Mehemet oečku. »Alah ti je dober. Pripeljal te je iz borne hiite v palačo; napraviti te hoče iz nevernega psa služabnika prerokovega, in ako sprejmeA na So vero, bodeš moj najljubši suženj in ob svojem času knez na mojem dvoru ali pa poveljnik moje vojske.«
Tolmač Ahmei-Kfrndi je prevel le besede; Valter se je skromno zabvald za vladarjevo naklonjenost, a srčno obstal, da ne bode nikdar izdal svoje vere in da raje umre, nego postane Turek. Sultan, ki je bral dečku z obraza, kaj trdi, pogladil si je sivo brado, ki se je usipala po kultanu, z zlatom obšitem, "tresel z glavo, da so se zablisketali di-manti na zelenem turbanu, in upregovoril: »I)a je deček tako srčen ter ne zataji na mojo prvo besedo svoje vere, mi je prav všeč. I/.ročite ga z drugimi dečki mojemu dvornemu muftiju. Moja nepreklicna volja je, da vsprejme on in vai njegovi tovariSi v jednem letu našo vero.«
Namignil je sultan in odvedli so sužnje.
3. Pred razlagalcem turških sv. bukev
[uredi]Oskrbnik je nato opravil dečka v krasno obleko. Tako oblečeni so bili dečki res lepi in stari Abdulah jih je gledal z zadovoljnostjo.
"Tako, lepi golobici, mladi, zlati fazani«, govoril je, »sedaj ste vredni, da atopite pred oči naj milost nejšemu sultanu, aolncu pravovernikov, kateremu naj dovoli Alah se dolgo aljati. Kdaj ste bdi tako krasno oblečeni ? Ali sedaj spoznavate milost, ki vam jo je izkazal gospod, ko vas je izpeljal iz teme onih detel, katerim Se ni prisvetila luč vere, ki jo je prinesel iz nebes visokočeSCeni prerok? Prisvetila bo kmalu tudi vaSemu duhu, kakor je prisvetila že večini vaših tovarišev, h katerim vas sedaj povedem.«
Po teh besedah je spremil Abdulah le tri nove v dvorano, ki so jo imeli sultanovi strežaji za stanovanje. Posebne pozornosti niso vzbudili s svojim prihodom; zakaj alednji teden je prišel kak nov auženj. Vendar so nove tovariie prijazno pozdravili, naSega mladega prijatelja Valterja najmanj; takaj i Oger i Poljak sta dobila rojake, a katerimi sta se lahko menila v maternem jeziku, le Valter je bil sam Mislimo si lahko, kako zapuščenega se je čutil med tovariši, ker se je mogel t njimi le po znamenjih in posameznih pretrganih besedah pomenkovati. Prinesli so kmalu večerjo in vsi so počenili okrog nizkih miz, prej pa ti Se po vzhodni navadi umili roke. Valter So ni bil vajen a Uko podvitimi nogami na tleh sedeti in a prsti zajemati jedila. Toda njegova soseda, živahen lah in okreten Grk. sta mu pokazala s svojim vzgledom in vzpodbujanjem, kako se mu je veati. Kmalu je delal, kakor drugi: vzel je z velikega krožnika kot kuhane bravine, pomočil jo v tolsto, dobro opoprano polivko ter jo raztrgal s svojimi zdravimi zobmi. Za prtkuho so dobili riž in nekoliko kolača. 7.e med jedjo je zvedel imena avojih sosedov: Lahu je bilo ime Anton, Orku Jurij. Abdulah je bil ta dan posebno dobre volje po kosilu pa je celo podaril vsakemu dečku po jedno jabelko. Ko je Valter razdelil svoje darilo mod svoja soseda, pridobil si je njuno prijatelstvo. Smejaje in svoje bele zobe kazaje potrkal ga je živahni tah na rame ter s takim poudarkom ponavljal besede »caro« in »amieo« da Nemec ni mogel napaCno razumeti pomena besedij ljubi prijatelj«. Tudi Grk je pravil nekaj, kar je zvenelo kakor »Adolf« in je te moralo taisto pomeniti.
Po jedi so si zopet umili roke, kar je bilo vsekakor zelo potrebno. Nekaj zamorcev je nato odneslo mize, in strežniki ao kmalu polegli k počitku po blazinah, ki ao bile ob stenah v sobani. Valter je Se prej klečč opravil kratko večerno molitev. 8pomnil ta je pri tem tvojih daljnih atarišev, ta katere niti vedel ni, ali živ«, ali to jih umorili, mialil na ljubo aestrico, ki je gotovo zelo žalostna, ker biva med aamimi ptujci v palači za ženske in priporočil sebe in vae svoje drage varstva Matere Božje in tvelih angelov. Ko je tako mislil na avoje drage, ailile ao mu pač zopet aolze v oko. A moSko je zmagal domotožje, in kmalu je zdravi spanec zatianil trudne oči, spanec, kakor ga ima le mladina in nedolžnoat. O ljubi aeatrici pa je aicer dobil Valter kmalu vetelih poročil. Krivi Konrad namreč, katerega so odbrali za dvor ceearičio, moral ae je vdeleževati pouka za strežnike ter je tako lahko prenašal medsebojne pozdrave med Marico in Valterjem. V malo povračilo se je Valter krepko potezal, da ni80 tovariši dražili ubogega sključenega dečka.
Okrepčan je vstal drugo jutro deček s svojega ležišča, in pričelo ae je sedaj zanj življenje, kakorSno so imeli sultanovi strežniki, grenka osoda to življenje v primeri a srečnimi dnevi mladostnimi, zavida vredna osoda v primeri s trpljenjem drugih sužnjev, katere so porabljali za navadne hišne posle ali celo po hlevih. Najprej ao novince poučili, kako se imajo vesti, kadar strežejo sultanu. Pokazali so jim, kako se imajo vreli na tla in čelo v prah upogniti, kolikorkrat ae prikažejo pred obličje sultana; kako mu naj podajejo jedila, ponujajo hladilno pijačo, kako pripravljena bodi vedno pipa na vodo, kako naj ga hladč z velikimi pahljačami iz pavovih in nojevih peres in vsa druga manjša dela opravljajo. Učili ao jih ludi, kako imajo govoriti pred sultanom, učili vseb onih čezmernih čolčeoj,s katerimi pozdravljajo vzhodna ljudstva avoje kneze. »Nikdar«, opominjal jih je Abdulah, »ne smote reči: ,storil bodem', temveč vedno Jaz tvoj suženj'; jaz, tvoj psiček', ali Se bolje: jaz, bolha tvojega psička'. ,Ti si solnce, jaz prašek, ki ae trese ob tvojih žarkih. Ti ai senca boga, nad vse usmiljenega; ti, vladar vladarjev, pred katerim se v prah klanjajo knezi vernikov in nevernikov.« Tako in jednako je poučeval Abdulah dečke.
Nato so morali iti k pouku t svojimi tovariši. Učili ac nadarjenejše, h katerim ao prištevali tudi naSega mladega prijatelja, ne le turškega, marveč tudi arabskega in perzijskega jezika; zakaj vzgajali so jih za čitatelje, pisarje in tolmače sultanove. Poučevali to jih tudi v godbi in petju. Vsaki dan ao morali k muftiju ali razlagalcu korana, ki jim jc oznanjeval islam, vero lažnivega preroka Mohameda, ter jim je jedno ali drugo poglavje iz korana prebral in razložil.
Prve tedne se je vdeleževal Valter tega pouka, ne da bi umel, za kaj se gre. Ko pa ae je polagoma prepričal, da ga uče turške vere, začel je pomisljati, ali ni njegova dolžnost, raje vsako kazen pretrpeti, kakor poalušati muflijevo besedo. A mali Italijan Anton, s katerim se je mogel že do dobra razumeti in kateremu je zaupal avoje pomialeke, povedal mu je, da bi mu upiranje nič ne pomagalo, marveč bi ga ostro kaznovali in a silo zopet privedli k muftiju. Nekega mladega Španca da so preteklo leto skoro do smrti bičali, ker muftija ni hotel poslušati, naposled pa da ae je moral vendar udati. Kaj pa škodile, ako poaluša smešne nauke Mohamedove? Saj ao tako nespametni], da pač krščanska vera ni v nevarnosti pred njimi, prt j še jo potrjnjejo. ,Da ti to dokažem. povem ti, kej nas je "dnjič mnfti iz koran, učil o naii semN«. dejal je Anton. .Zakaj ako ai je predrznil o zemlji, katero moremo videli, tako debelo lagali, sklepamo lahko ii tega. koliko n,j verjamemo njegov.m bajkam o nebesih. Ciy torej! »Zemlj i je tako dolga, da b. bilo treba 500 let potovali od jednega konca do drugega; toliko tudi ».roka in debela 800 takih potov prpada morju. 200 neobljudent puščav. in le majhen je oni del zemlje, kjer bivajo ljudje. Središče je Meka. Onostran morja dela pogorje Kaf, ki obstoji ii jednega kot zlato bliSčevVga se dragega kamena, viiok nasip okrog vse zemlje. In vendar »o se. kakor ao mi pravdi oče, že pred več kot 100 leti pogumni mornarji prepeljali krog cele semlje in so za to volnjo potrebovali koma) 3 lfta in niso nikjer zadeli ob to pogorje iz dragega kamna, o katerem je renčal Mohamed. A se lepSi uauki! Pod naio zemljo je *e ti drugih svetov, jednako Širokih in debelih, kakor je nas. pot od jednega do drugega je po 500 let dolgs. Na naV zemlji stanujejo ljudje, živali in duhovi; na drug. imajo svoj dom zadusljivi vetrovi; na tretji leže pereči peklenski kameni; po četrti se plazijo peklenske kače; na Sesti Škorpijoni, tako veliki kakor krti. z repov, kot aul.ee; na sedmi naposled kraljuje IDIIS ali satan sam in njegovi pomagači. Na kaj je teh sedem svetov oprtih in kako stoj*, je velika uganjka. Izprva so se majali; tedaj pa je ustvaril Bog orjaškega angela z velikansko močjo in mu ukazal naj stopi pod najnižje ležeči svet in ga zadene na svoja ramena. Sedaj drž. s svojimi rokami svetove na vzhodu in zahodu. A sedaj ni bilo nobene opore, kamor bi zastavil angel svoje noge! Tedaj je ustvaril Bog skalo iz rubina s 7000 luknjami, in iz vsake je privrelo po jedno morje. Sedaj pa ni bilo podstave za skalo! Tedaj je ustvaril Bog bika s 4000 očmi, uSesi. nosovi, gobci, jeziki, ki so vsak 500 letnih potov drug od drugega oddaljeni — tako velik je bik Sedaj ps ...«
»Molči, Anton, s.cer smehu počim«, zakhcal ie Valter. kateremu so tekle kar solze po rdečih licih.
•Nehaj, ako so taki prerokovi nauki, potem jih lahko poslušamo brez nevarnosti za svojo vero.«
»Najboljše Se pride«, nadaljeval je živahni Italijan
•Bik torej ni imel trdnih tal, na katerih bi mogel stati. Tedaj mu ustvari Bog za oporo velikansko ribo, t imenom BehemoL Ta je tako velika, da bi bilo ravno toliko, ako bi vsa morja v njeno jedno nosnico izlil, kakor ako bi položil gorčično zrno v neizmerno puščavo. Pod ribo je razprostrl Bog vodo in pod vodo temo in pod temo je postavil drugega nad drugim 7 peklovih obokov; nad čim pa U sloje, je človeku neznano. Tako, sedaj vos!« £e dolgo sta se dečka smejala nad tem nespametnim naukom o svetu, in Valter s« ni več bal pouka v koranu Kes ni prav nič škodoval njegovi ven. Bo|j ga ja skrbelo obiskovanje moteje, (lurike cerkve) kamor ao apremljali atrežniki sultana vsak, petek. Pretekli ao pa že meaeci, ko je prvič dobil Valter ukaz, naj spremlja sultana; Antonu se je posrečilo, da je pragovoril svojega prijatelja, če« da se ne bode udeležil niti daritve niti službe božje zakaj Turki tako nimajo ne prvega ne drugega Popolnoma pokojen Valter vsekako tudi po tem odgovoru ni bit pt uklonil se je vzgledu svojih tovarišev in se tako itpo stavil nevarnoeti, da postane polagoma Turek, kar seje z ugrabljenimi krščanskimi otroki navadno zgodilo. Toda sveti angel varuh in ljuba Mati Bo*ja, b katerima j« vsaki dan molil, niata prepustila, in Bog je naklonil, da je bil prisiljen očiloo spoznati svojo vero ali jo zatajiti.
4. Zvestoba in nezvestoba
[uredi]Poletje je minilo in nastopila je zima. Celo v Carjemgradu je postalo vreme neprijetno. Lepi vrtovi serajilski, v ksterih je sultan večinoma bival sedaj v tem, sedaj v onem oddelku, ali v senci veličastnih platan poleg hladnih vodometov, bili so sedaj zapuščeni. Vrtnarji ao krasne cvetne livade pospravili v velike steklene hiše v zavetje, v tem, ko ao zimski viharji vzburjali sicor (ako lepo Marmorno morje in podili črne deževne oblake nad skutarskimi hribi. Sultan je bival sedaj v manjših in gorkejših sobah svoje zimske palače, v katerih ao bile stene pokrite s debelimi pregrinjali. Ob posebno neprijaznih dneh je dal celO ogenj netiti na marmornem ognjišču.
Neki zimski dan je bil tudi Valter v službi sultanovi. Čepel jo s svojim prijateljem Antonom, Grkom Jurijem, Ogro.n Janošom in Poljakom Stankom tiho v prednji sobi, veliki vesir pa je bil pri aultanu. Naenkrat ga pokličejo a Ogrom in Poljakom vred prod sultanovo obličje. Dečki vatopijo ter se plašni vržejo, kakor navadno, na svoje obraze pred aultanom. Mebemet jih je nepotrpežljivo bližje k sebi povabil. Velik zemljevid je letal razprostrt pred njegovimi nogam. Na prvi poglad je spoznal Valter reko Donavo ter masti Dunaj in Budimpešto. Sultan jih ogovori:
•Hej, zvedeli hočem, kje je stala hiša vaših atarišev. Pokažite mi na tem zemljevidu svojo domovino.* Poljak je prvi pristopil ter dolgo zaman iakal; naposled vendar nsjde karpalsko pogorje in pove, da leži njegov dom še daleč aeverno od teh gori in ga ni na zemljevidu. Sultan mu je namignil, da odide. Oger je prišel aedaj na vrsto; pokazal je na Blatno jezero:
•Tu na bregu, premilostni gospod, je stala koča tvojega sužnja.«
»In poznaš li pot od tega jezera do lega mesta?« vprašal je sultan ter z zlato paličico, ki jo je imel v roki, pokazal pot od Blatnega jezera do Dunaja. »Le do Baba, kjer atanuje neki atric tvojega sužnja,* odvrne Janoš.
• In ti, plavolasek,« ogovori aedaj sultan našega malega prijatelja, »kjeje tvoja domovina?«
•Domovina tvojega sužnja je Dunaj,* odgovori Valter, »iu ondi stanujejo moji stariši. Rojen pa sem tukaj, kjer je imel oče na bregu Nitre lepo posestvo, dokler gs niso tvoji janifiarji porušili.* Deček je v tem kazsl na trdnjavo Novi Zamki med Budimpešto in Dunajem.
»Prav dobro,« dejal je sultan ter pokimal volikemu vezirju. »Torej gotovo znaš pot od Novih Zamkov na Dunaj?«
•Tvoj suženj jo je pogosto napravil. Zakaj na Dunaju sem hodil v šolo, le o počitnicah sem bil na domu ob Nitri.«
Pri teh besedah je v.kliknil padiiah. .Torej bode* spremljal Karo Mustafa na potu proti Dunaju!« Deček je obledel. Ze pri prvem aultanovem vprašanju mu je prišla miiel. da jih hote prisiliti za izdajalce; zakaj da nameravata aultan in veliki vezir kako vojno, uganil je na prvi pogled, ko ju je videl pri teh velikih zemljevidih. Sedaj je čul. da hoče aultan celo na Dunaj ter zahteva, naj pripomore tudi on, da ae posreči priboriti si Dunaj-
.Raje umreti!« dejal je sam pri sebi; nato j« s krepkim glaaom odgovoril svojemu gospodu: »O mogočni knez: Naj Te blagoalovi Bog in Ti pripravi po dolgem vladanju na zemlji večno kraljestvo v nebesih! Kri in življenje avojega hlapca imai v rokah; a ne zahtevaj od mene, da bi pomagal tudi le z jedno besedo preplaviti drago domovino avojo z vojsko in pogubo Ako bi pal ain katerega izmed Tvojih knezov v ceaarjeve roke, kakor sem jaz v Tvoje, in bi zahteval od njega cesar, naj mu pomore osvojiti Carigrad — kaj bi ai Ti mislil o jetniku, ki bi ae udal takemu izdajat* u?«
Strmč je gledal aultan dečka, ki je govoril te besede plemenito in dostojno. Ni navadno aliSal takega odgovora, najmanj mu je dotlej suženj Uko govoril}; toliko plemenit je pa vendar le bil, da je cenil pogum in zvestobo.
»Kara Mustafa«, obrnil ae je aulun na velikega vezirja, »kaj zasluži auženj. ki uko drzno naravnost odreče pokorlčino tvojemu gospodu?«
•Vaaj bič, ako ne vrvi.«
»tedaj tliliS«, pravi aulUn dečku »In s!učaja, ki ju primerjal, sts si nasproti kakor noč in dan Zakaj Alahova volja je, da z mečem pod vržemo ves avet. ki ga nam je dal po preroka, čegar naslednik sem jaz. Viakterega dolžnost je torej pripomoči k tej zmagi, tebi pa. ki si moj auženj, ukazuje dvojna dolžnost, da izpolnil mojo voljo, ki je volja A'ahova. Vrb tega bo« po knežje obdarovan«
«0 gospod, kako more tvoja modrost mene ubogega dečka zapeljevali, da potUnem nezvest svojemu cesarju in OdreSemku?. odgovori Valtcr. »Kako bi mogel meni, tvojemu sužnju, kdaj zaupati, ako bi potUl izdajalec? Ali bi ne mislil po pravici, da bi prav tako lahko tudi tebe izdal?«
•Pri preroku! deček ima prav«, vtklikne sulun velikemu vezirju, dokler je krinjan. mu ni zsupati takega dejanja, mislil bi. da je res izdajstvo. Mufti ga mora spreobrniti in prepričali, da je krtčanatvo laž in resnica ed.no pri Turkih. Veliki vezir, naznani nas ukaz Vanni-efTendiju! Tedaj pa, kadar deček ne bo pri mufliju, naj bode vedno pri meni — odslej bode moj sluga povej to Abdulahu, vezir! Mehemet Uko plačuje srčnost in zvestobo, ne t bičem. A gorje ti, deček, ako ae ti vgnjezdi v arcu trma ter ie ti zapre uho svetim prerokovim naukom!«
Valter se je razveselil, ker ga je gospod uko odlikoval. Pal je predenj ter ga i.kreno zahvalil. Milostno je namignil Mehemet ter odpustil dečke. Ko so bili mali auloji sami med aeboj, sukal M ie jim je govor leveda o Valterjevi sreči. Bil je tudi tulUnov oproda prvi med atreiniki, zakaj noail j e i»0. jemu goipodu meč. Antonio j« privolčil tvojemu prijatelju izredno čaat, zaviat pa je razjedala malega Grka Jurija, ki bi bil rad aam aulUnov oproda. Valter j« pogovarjal tovariša. »Ne bodi hud. Še aanjalo ae mi ni nikdar, da posUnem kdaj tulUnov oproda. Prej bi bit pričakoval imrti z mečem «
•Saj ai pa to čaatno mesto tudi polteno zaslužil,, doda Antonio. »Pravi to varil ti ga ne bo nikdar zavidal«
•Jaz da bi mu bil nevotčljiv, brani ae lokavi Grk ter akriva jezo, *za Boga ne! Prealadko ni, vedno čepeti poleg tultana. Marsikaterega oprodo ao te zadavili na gospodov migljaj.«
•Žal, da utegne biti rea*, pravi Antonio, >a ange|j varuh te bode čuval. Boj bodel imel pač hud a mufujem in sultanom Za naa ae goapod ne mani toliko. Suženj pa. kaieri je aulUn u kaj na arcu, mora ae poturčiti alt umreti«
•Moli torej zame, da me zadene amrt,« proti blagi deček.
»Nespameten ai pa ludi doeti bil,* pripomni Janoi.
»Ako bi jaz aJutil, za kal ae gre, atopil bi bil pred tultana in mu rekel: Meni je znana pot od BUlacga jezera do Dunaja ter jo rad pokažem. Kdo mi pa ubrani, da ne zapeljem vezirja in vojske v močvirje, od koder jo na odnese ni jeden. Sebi bi pa te o praveai čaau pomagal.«
»Ako bi ae ia pred po vaej pravici oe zvijal kot it daj ca na kakem kolcu!« pomaga mu SUnko v besedi naprej .Jaz bi bil ravnal, kakor Valter.«
•A meni bolj ugaja ravnanja Ogrovo,« pravi Grk,
•la ponudimo ae vezirju v službo Da pa na nc zgrabijo, aa to že poskrbim. Kaj pa je, če na vides aprejmem turtko vero. Tudi Janol jo bode, potem nama bo Kara MusUfa zaupal. Natvezava mu na to, da aultanu nisva povedala reanice, marveč da dobro potna! ti pot na Dunaj, in ludi meni ni aeznana.«
»Jurij«, platno vsklikne Valter, *pa ae oorčujel? Vero da bi zaUjil, tudi le na vides — to bi bil grozen smrten greh
»A kaj! Da le Turčiaom pomagamo pod not — kaj greh' Naj bi tudi bilo greh, nai pop me kaj rad odveže. Kaj ne Janol, da ae zdrativa ?«
•Ne bi bilo napačno«, odgovarja mladi Oger. »Da bi ne bilo treba poturčiti ae! Prej ali alej bi ae bilo uko treba. Zastonj ae bode« tudi U upiral, Valter. Rajli ae sedaj poturčim le na videt; Uko imam upanje, da bodem kdaj prost, potem se izpovem duhovniku, ako ji re« greh; tukaj pa ne pridem aploh nikdar do itpovidnka. Velja Jurij!.
Zastonj je bilo vae prigovarjanje Valterjevo, Sunkovo. Zaman ju je opominjal Antonio lepega vzgled«, ki ga je dal kristjanom autnjem njegov rojak Nikota Janaki, ki je polotil rajli glavo pod rabeljnov meč, kakor bi se odpovedal Kristuau. Ia poveljnik janičarjev ga j« hotel celo poeioiti ter mu prapuatiti vse imetje!
V tem pride iz sultanove sobe veliki vezir. Siopil
j e pred dečke, ki ao se priklonili in prekrižali roke na
prsih, ter rekel: «Pri bradi prerokovi! Sultan je predober
z mladimi krKannkimi psi. Mladi mlečnlk je menda našega
gospodu, kateremu Allab daj zmago nad vsemi
sovražniki, kar očaral. Pojdi k njemu, sultan te kliče!.
Gospod«, izpregovori Grk ter se preponižno približa
velikemu vealrju, odpusti svojemu hlapcu, da
govori s teboj. Moj gospod hoče pričeti nove zmagovite
vojske. Bodi mi milosten, dovoli, da se bojujem pod
ivojo zastavo. Glej me, nisem več majhen deček; v
kratkem izpolni tvoj hlapec 16. pomlad.*
• Noben krftčanski autenj ne sme se bojevali pod polmescem.« zavrne Grka Karu Muatafa ler ga presunljivo meri z očmi.
•O gospod«, odgovori Grk, »tvoj hlapec ni zaman že leta poslušal razsvetljenega muftija in nauke božjega korana; pripravljen je sprejeli prerokoro vero, ako mu dovolil stopiti pod tvojo zastavo.« »Nesramnež!« vsklikne Antonio. »Kaj laja krščanski pes ?«• oaorno zakliče vezir ter se ozre na Italijana.
»Gospod«, prosi Grk. »ne jezi se nad mojim prijateljem, kateremu Allah ftc ni dal milosti razsvetljenja! Tudi ta bo ačaaooaa blagoslavljal Mohameda, kakor ga z menoj že danes ta moj brat. Zakaj tudi on jo pripravljen prejeti ialam. Ako ga vzame* v avojo službo, koristil li bode mnogo, dasi je še slabotna njegovu roka; kazal ti bode pot proti Dunaju «
• Allah bodi zahvaljen. ki je t-be in Ogra razsvetlil!« pravi vezir. »Se danes govorim z roufujem in sultanom. A povem vama: pazil bodem na vaju, ali niso vajini nsmeni izdajski. Priaežem vama pri bradi prerokovi Mrašno maščevanje, ako vaju salotim. Allah mi odpusti! A odpadniku ne zaupam pol toliko, kakor onemu plavolasetnu dečku, ki je tako stanoviten. Pojdita z menoj v mojo palačo'«
»I bogi Janol, ki se je dal zapeljali od nesramnega lirka, ki je že zdavnej kazal, da bode odpadel od krščanstva! «
• Moliva zanju«, odgovoril je Stanko, »pa tudi za Vslterja in zase, da ostanemo Kristusu zvesti.«
5. V sreči
[uredi]Malo Marijco so bili izročili jedoi sultanovih žena. S početks ja deta potočilo mnogo solzA in grenko plakslo po stariših v daljni domovini in po ljubem bratcu, i ksterim deklica ni smela nikdsr občevati, katerega pa je včasih z višine videla v drugem koncu vrta; akoro vsak dan ji je prineeel tudi hromi Konrad pozdrav ud Valterja in tolažilne besede, ubožec jo je pa tudi še sam po svojih močeh tolažil. Tako ae je polagoma Marijca privadila svoji uaodi. Vendar pa niso hudo ravnali ž njo- Fatima, njena gospa, ni bila zlobna ženska. Navadno je počivala na razkošnih svilnatih blazinah, ali se je sprehajala po veličaatnih vrtih, obiskovala je tudi druge sultanove žene. Ako je počivala, morala je Marijca ali kaka druga sužnja poleg nje ždeti in s pahljačo iz pavovih |>eres preganjati jej vročino. Pripravljeno je morala imeti sladko hladilno pijačo ter jo kleče podati gospej, ako jo je poželela. Na vrtu pa ali pri obiskih morsla ao nositi deklice za svojo gospodovalko pahljačo, solnčnike in neobhodno potrebno pipo na vodo, iz katere turške žene navado ves dan pušijo.
Bazven tega ae je učila Marijca plesati, peti in brenkati; zakaj poseben dar je kazala za godbo ter imela ludi lep glas. Kadar je prišel aultan v palačo, kjer ao bivale kneginje, morala ja Marijca z drugimi eužnjami vred pred njim plesati in pati. Prebirala je deklica strune in nekdaj pred Mehemetom tako krasno pela neko Marijino pesem, da ji je dovolil aultan, da ai izprosi Itakeršno koli miloat. Marijca pade na kolena in prosi, sme enkrat govoriti z bratom.
Dolgo ni razumel sultan, kateri suženj je brat mole pevke. Ko je naposled čul, da je strežnik, ki nosi pred njim meč, pogladil si je brado in rekel: >A na Juzufa misliš? Pa, saj bi bil že lahko vedel! Kako enake oči imata! — Pričakoval sem, da si izprosiš kakor druge deklice, kako lepo obleko ali sicer kako dragotino. Ker pa prosiš, da smeš govoriti i bratom, bodi ti! Vsaki petek med četrto in peto molitvijo smeta se vidoli v mojem rožnem vrtu. Črni Ali naj le tje in nazaj spremlja. Podarim U tudi te uhane.« Kdo je bil srečnejši kot Marijca? Bolj te se je veselila prihodnjega petka, kakor bliščečega lišpa, ki ji ga je podaril sultan.
Prišel je končno zaželeni petek, lep pomladanski dan, katere v Carigradu te svečan prinese, ko pri nas še vse sneg in led pokriva. Komaj je kliuar s premnogih carigrajskih minaretov oznanil čas četrte molitve, prišel je že črni Ali po Marijco ter jo po skritih potih odvedel v sultanov rožni vrt. V prosti naravi aicer še niso vacvele cvetlice, a vrtnarji so razpostavili ob potih posode z rožami, ki ao se razcvetle v rastlinjnakib. V gredeh pa so se že ponosno dvigali tulipani, hiacinte in narcize. Toda deklici ves ta kras ni bil mar. Njeno oko je iskalo Valterja, pa zaman. Tu zadoni iz neke jazminove lope tako zaželeni glas bratčev: • Marijca, draga sestrica!«
»Valter, Valter, tu si!« klicala je deklics, od veselja vsa iz tebe, in v hipu pohitela bratcu v naročje. »Stopi sem notri v lopo,« vabil jo je Valter.
•Tukaj naju nikdo ne moti, meniva ae lahko, kar in kolikor ae nama ljubi, dokler ne zaide aolnce in klicarji z mestnih stolpov zopet ne prepojo svojega] dolgočaanega speva: ,Le jeden Alah je in Mohamed je njegov prerok'.« Deček in deklica sta v lopo sedla. Vpraševanja in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. »Kako si te velik, Valter, in kako čudovito vozen jopič imaš!« klicala je Marijca.
»Da, Marijca, zato sem pa tudi aullanov oproda,* odgovarjal je deček in vspel se po koncu, da ga je sestrica tem bolj občudovala od vseh stranij. »Pa tudi ti ai vzrastla in bogato, svilnato obleko nosiš; na zunaj si prav, kakor kaka imenitna turška gospa. In zelo dragocene uhane imaš!«
»O te mi je pa podaril sultan sam, ko tem pela ono Marijino pesem, ki jo mati tako radi poj6. In tu sem si izprosila dovoljenja, da se smem vsak teden enkrat pogovoriti. Kaj ne. na to U niai mislil? Obleka ja paš lepša, kakor ona, ki Bem jo doma nosila, a ne da se primerjati z oblačili sultanke Katirne, kateri atrezem. Njo da bi videl! samo najdratje blago, tanko kakor pajčevina, in lišp! Bisere ima velike kakor lešniki in svitle demante in drugačne drage kamene, katerim niti imena ne vem, zelene, rudeče, rumene in viinjave. In koliko ima prstanov in verižic in sapon, vse iz zlata in čudovito izdelanih. In rekla mi je nekega dnč, da bom dobila prav toliko dragotin in pa še več, ako bodem pametna in odrastom in me izročč sultanovim ainom. — Pa tega nočem, Valter. Kaj ne, da bi se morala tedaj poturčiti' i B kaj m. pol« pooapjo m f«. lepe obtočila bliščeči litp? . ..
•Tako je, ljuba »e»:rica,« odgovarja ;ej brat »Aogeg varuh ti je dal dobro misel Io če bi ti poetato prav sultanka in j u sultan, in b: nam str*g'i v« ti veličattlli vrtovi in palače, in ra. »utaji n aulUnon rojak, kaj bi to nam koriatilo, ako b. pa ne bii. otroci božji m dediči nebes? AU le več. kaj je rekel Odrelen k? Kaj pomaga človeku, ako rea »vet pndobi. na aroji duli pa Ikodo Urpi?'«
•Tako mi je aadnjič tudi Konrad reke!.« odvrnila je deklica Sedaj sva namreč »koro v«ak dan vkup. odkar ao ga bili podarili moji goapč In tako »e velikokrat lahko celo uro pogovarjava, ko Idiva v aulUnkini prednji aobi. Odalej mi tudi ni Uko dotg čas. kakor a početka; o tedaj aem pač dostikrat mlatila, da laloati ntarem' Včaaih ae med »eboj upraJujera katekizem — Konrad ga «na gladko — in »godbe ar puma ter po •av|java vae molitvice, ki jih in ava od doma Na vrvico ja nabral olivnih jagod ter si tako napravil rožni venec. Kadar ga vkup imolira, sem vaa srečna in vesela «
•Dobro jo je uganil Konrad Precej jutri ga poproaio, naj napravi tudi meni tak rožni venec, ki ga bomo lahko z Antonom in Sunkom akupno molili. Tako bomo najložje ostali aUnovitni v svoji veh. Zakaj, od kar aU rekla Jano« in Jurij, da »e bočeU poturčiti. •udi na naa silno pritiaka. Govoril in svaril jedino na bo več dolgo, lotd ae bo hujtih »reditev« Pr.povedoval je nato Valter aestrici, ksj je doživel in kako je postai sultanov oproda. Potem ji je pravil, kako sta precej v aačetku mialila, kako lahko je ubežati >Be« pride večkrat kaka krlčaneka ladija,« učil je Marjco »Anton mi je tndi povedal, odkje ao. Glej n. pr. ona led ja. katere jambora ae vidgo nad vrtnim udom. je benelka kupčijska ladija. Pa kako morem priti čez aidovje? Na oni strani ra je te morje. Bog ve, ali bi dobila kak čolo, plavati Uko daleč pa ne morem niti jas, kako bi le le ti!« »Izplaziii ae akoai Uko muogo vrat se pa tudi nt moreva, kakor aem tedaj upala,« dodala je deklica otožno, •takaj noč in dan atoja »traže in duri ao vae zaprte.«
•Pa tudi, ako bi ae to nama poarečilo.« nadaljeval je Valter. »in bi priiia celo do ladije, težko, da bi naju poveljnik ladije zopet ne vrnil aulUau, kakor mi je pravil Anion. Zakaj Turki vaako ladijo preiščejo in če najdejo kakega ubeglega »utaja, obesijo poveljnika, ladijo pa in ljudi vzamejo za plen t aeboj.«
•Gorje! Ostala bodeva torej vedno v aužnoati in nikdar več na vidiva »larilev,« tožila ja deklica. »Obupala ne bov»,. tolažil je brat »Prav zaupljivo bodeva molila k ljubi Materi Božji, da nama pride na pomoč. Ona je zelo usmiljena do ubogih ujetih kristjanov. AU le ve«, kako nam je pravil nekdaj na! učitelj doma da ae je prikazala pred veliko leti pobožnim možem na opanakem ali na Francoskem ter jim ukazala, naj ustanove red za odkupovanje ujetih kristjaoov? Morebiti Prida kdaj kak tak redovnik v Carigrad z veliko denarjem ia inaa vse odkupi od aulUna «
»To bi bili vaaeli!« vekliknila ja Marijea in tlesk, nila t rokama »Morebiti bi tmela le to lepo obleko i0 uhane, ki mi jih je |>odaril tulun, t aeboj vzeti, da bi videli mati in teike. kako lepo tem bila tukaj oblečena., »NVimurnost mala ti!« amejal ae je Valter. »HvaliU bova Boga. ako prideva v beraških cunjah domov. — A tedaj že vpije klioar, ki vabi Turčine k večerni oobtvt. Moliva tudi midva, prodno ae ločiva, ,angelovo češčenje*!«
Pokleknili tU nedolžni ttvarci v lopi in odmolili lepo molitev, ki naa krittjane trikrat na dan spominja milottipolne tkrivnoiti včlovečenja Jezusa Kristusa Nato »U »i podala roke v alovo, v nadi, da ac drugi teden ob isli uri zopet snideta. A prišlo je drugače.
6. V nemilosti
[uredi]Valter ni opazil, da je bila prav blizu za lopo, v kateri se je pogovarjal s sestrico, v goSčavi skrita druga utiea, v kateri je bilo mogoče čuti vsako beaedo iz lope. Sultan je bil nala&č odmenil to mesto mladima sužnikoma za pogovor, ker je hotel sam Čuti, kaj se bodeta menila njegova ljubljenca. Ni se mu namreč malo čudno zdelo, da si mala pevka ni izprosila druge milosti, kakor da sme govoriti z bratom. Vedel je, da «e bodeta pogovarjala v materinem jeziku, ter zato vzel s seboj tolmača. Poturic, ki ao izdali avojo krlčansko vero ter prestopili k turški veri, bilo je tedaj mnogo v sultanovi slutbi. Nekateri so prisiljeni odpadli od krščanstva, nekateri pa ao zatajili vero svojevoljno
Ahmet F.fendi, katerega ja bil vzel aultan a seboj v utico, odrekel se je bil sveti veri proatovoljno, iz lahkoroiftljenoati je bil Ae kot mladenič tako daleč zadel. Njegov oče je bil bogat trgovec na Nemškem; s avojo zapravljivoatjo in strastnim igranjem gaje bil sin spravil akoro na beraftko palico, in naposled je Ahmet, od očeta zavrtan, na neki kupčijski ladiji priSel v Carigrad. Kadi pomanjkanja je labkomUljeno zatajil avojo vero in pri sultanu dobil službo tolmača.
Ahmet Efendi je torej umel, kaj sta se otroka pogovarjala. (ianjen je ponavljal pogovor aultanu. A pomenek o begu je izpustil; smilili ata se mu siroti, ki bi gotovo trpeli, ako bi aultan tudi to izvedel. Kar pa sta otroka pohotnega in ljubega med seboj govorila, ponavljal je gospodu verno.
Zamišljen se je sprehajal mogočni Mehemet se dolgo potem po vrtu. Ljubezen krščanska je tudi nanj napravila mogočen vtis.
.Čudno«, dejal je, ko ae je vrnil, Abdulahu, ki ga je pričakoval pred palačo i drugimi služabniki, »kako se pri kristijanih bratje ljubijo! Mi mohamedani tega ne poznamo. lastne brate obsodi aultan v smrt ali vsaj v večno jočo, avoje aeetre pa podari kakemu pali ali knezu. K^j je neki Alahu, usmiljenemu, v večje veselje, ravnanje kriatijanov, ali naie? Pa, aaj prihaja ondi Vanni-Efendi, včliki učitelj korana, ki zna knjigo prerokov imir bodi i njim!) na pamet Njega po vprašajmo!« In sultan namigne muftiju, ki ae je 2e od daleč pred njim v prah vrgel, k sebi ter ga včde s seboj na bližnjo trato v senco koSate platane. Mufti je ponilno
- prekritanimi nogami na gospodov migljaj sedel na
travo, sultan pa na Ikrlataato blazino, katero ao mu na Abdulahov ukaa naglo preakrbtli sužnji. Mehemet povč muftiju svoj pomialek, kako d* kraljuje pri kriatijanih med brati večja ljubezen, kakor med prerokovimi privrženci, ter ga vprafta, kaj miali o tem.
Vanni-Efendi sklone glavo proti zemlji, da bi mu bil voliki beli turban skoro zdrsnil z gole glave, prekriža roke na prsih in pravi: »O senca boga, vsevednega, in sin preroka, a katerim bodi mir! Ni neznan tvoji modroati odgovor na ta pomislek; le da izkuSaS avojega hlapca znanje, katero je v primeri a tvojim znanjem kakor jeden las proti tvoji bradi, vpralujei zadnjega avojega služabnika. Pravi pa prerok, ki ga je Bog povzdignil, v 109. suri (poglavje) koranovi, katero mu je Gospod razodel v Meki, svetemu mestu: ,Govori: 0, neverniki, . . . vi imate svojo vero, in jaz imam avojo!' Na videz imajo znabiti res marsikaj dobrega, morda celo boljšega kakor mi; saj ima tudi kača lepSo in svetlejšo ko2o kakor človek, in vendar je strupen črv in od Boga zavržena stvar. Naj ac torej lo ljubijo pri njih bratje in sestre med seboj! Mi pa priznavamo v 112. suri jedinega in večnega Boga, ki ni niti Oče, niti Sin, niti Bveti Dub, kakor si domiftljujejo malikovalski neverniki, katere bo aodnji dan Goapod izročil iblisu (hudobnemu duhu) in za lase in za noge vrgel v pekel, v katerem je najbolj pekoči ogenj«
»Resnico govoriš, o Vanni, in le besede korana, avete knjige, katero bode kmalu razširila ostrina mojega meča, da bode gospodovala po vsem zahodu. Sedaj mi pa povej, kako je a sužnimi kristijani, ki poslušajo ie celo leto naS nauk iz tvojih uat?«
•Naj podeli Bog in njegov hlapec Mohamed tvoji roki moč in tvojemu meču zmago, da pokončaš ne vernike do konca sveta!« odvrne Vanni, .zakaj izpreobrnili ac ne bodo. Niih arca ao trda kot kremen in njih ušesa gluha kakor gozdna drevesa. Tudi mladi sužnji, ki mi jih je izročila tvoja dobrota, da poslulajo koranove nauke in najdejo pot v raj, so trdovratni in zametujejo moje avarjenje; le dva sta pripravljena islam sprejeli.«
• Poznam ju ter sem ju oddal Kara Muatafi«, pravi sultan. »Zaupam jima pa le malo. Kako pa je z Juaufom, mojim oprodo? Ako pripraviš plavolaaega dečka do tega, da aprejme islam, deset častnih oblačil in deaet mosenj zlato v bo tvoje plačilo.«
Mufti je zvesto posluftal, kako plačilo ga čaka, ako pregovori Valterja; temu je dal aultan ime Juzuf. Nato pa ae mu nagrbanči čelo in počaai odvrne: .Juzuf, plavolaai deček, ja najtrdovratnejfti učenec! Sumim cel6, da potrjuje avoje tovariše v nevernosti ia zaamehuje z zaamehljivimi opazkami moje nauke. Pohvaliti pa moram njegovo marljivost. Razven one male pokveke nobeden tako lepo ne govori in ne pise turški, kakor Juzuf. Tudi zna prvo suro, ki jo mora vernik moliti, ie dolgo brez napake na pamet.«
»Zahtevam torej, da aprejme islam pred prihodnjim bajramom (največji turški praznik'«, pravi Mohemet odločno. »Bodemo videli, kateri anžanj ae drsne ustavljati moji volji. Pri bradi očetovi — moral Abdulab, takoj ga potovi aem!«
Kmalu je stal Valter pred sultanom. Nekoliko je deček le prebledel, ko je videl rasaijeni obraz avojega gospoda in poleg njega muftija. »Sedaj ti pojde aa tvojo stanovitnost v veri«, dejal je aam pri aebi ter ae priporočil varstvu svojega svetega angelja, v tem ko je klanjal m bil po lurtki legi gl.ro v prah A začetek pogovor, uko hud, kakor je pričakoval.
»Juzuf«, ogovori ga sultan, .veseli me, da te hvali učeni Vanni. ksko se odlikuje! po pridnosti in dobrem napredku. Ako bol ustregel moji želji, povid gnem te. kakor jt povid gnil egipčanski kralj onega Juiufa - mir mu bodi! čegar osodo nsm pripoveduje jasni prerok v 12. suri. Saj ti je mana zgodba?«
»O gospod«, poseže multi vmes. »bral sem učencem to najlepšo turo božjega korana Se pretekli teden.« »O gospod, naj sije milost tvojega obraza vedno nad menoj!« odgovori Valter. »Dobro mi je znana zgodba o egiptovskem Jožefu in znal sem jo že dolgo prej, nego sem čul prvo besedo i* korana. Povedal ti jo bom, kakor je zapisana v svetopisemskih zgodbah, katenh se moramo krščanski otroci učiti.«
SulUn je dovolil in deček je pripovedoval krasno zgodbo uko ljubko, da jo je mogočni vladar s vesel em in zanimanjem poslulal. Seveda je Valter izpustil one amesne dosUvke, a katerimi je Mohamed svetopisemsko zgodbo popačil. Muftija lo ni malo jezilo, in hotel je kar vmes pr povedovanje izpopolniti. A Mehemet mu je ukazal molčali in naposled rekel: »Pri bradi prerokovi, Alah kriatijanov ni prezrl, ko je delil duševne darove! Toda mnogo jim le manjka do polne resnice. Kakor aem Cul. naučil ai se že tudi prvo suro na pamet Ako mi jo ponovil brez napake obdanm te knežje.« Valter ni alutil, kake zanjke mu je nasUvil sultan Prva »ura je mohamedansko veroizpovedanje. Kdor jo je pred javnim oblastvom ponovil, ta se je zavezal, kakor so tedaj m slili. da sprejme mohamedansko vero. Valterju se to le sanjalo ni. Ker ni v prvi suri ničesar, za kar bi tudi kriatijan ne mogel prosili Boga, ponovil jo je lepo in glasno: »V imenu preusmi!., enega Boga. Hvala in slava Gospodu svetov, usmiljenemu, ki vlada ob dnevu aodKe Tebi hočemo služiti in tebe prositi, da nas vodil po pravi poti. po poti onih. ki ae veael* tvoja miloeti, in ne po poti onih. nad katerimi se jesil. in ne onih. ki v zmoti blodijo.«
Sulun je pazljivo poslutal Nato pravi. »Vanni- Cfendi. dobro ai poučil tega dečka v blažilnib besedah koranovih; in ti. Juzuf, si jih dobro zapomnil in lepo ponovil. Ali pa so morda govorile le ustnice, ali ni molilo tudi srce k Bogu?«
»Tudi srce je molilo«, odvrne deček
»Torej si pred menoj in tema pričama alovesno izpovedoval Mohamedovo vero in ai dolžan odreči se Kristusu in vero vernikov sprejeti!« veselo vsklikne aulUn, mufii in Aboulah pa mu glasno pritrjujete.
»Tega namena Pa tvoj hlapec ni imel«, odvrne mah suženj preplašen. »Tudi ai kristijani hvalimo in slavimo Stvarnika in Gospoda sveta, upamo, da je usmiljen, m verujemo, da bode enkrat aodnji dan aodil žive ,n mrtve. Tudi mi mu obljubujemo, d. mu bomo služili ter ga prosimo, naj nas .odi po poti svoje milosti m obvanjje zmote. Tako in ne drugače razumel aem besede, tako aem tudi molil k svojemu Bogu «
•Nobeno izgovarjanje na pomaga«, odvrne vladar m čelo ae mu nabere v gube. »Govoril ai besede Mohameda. preroka božjega, in te beaede ao tako umeti kakor jih je umel čelčeni prerok aam. Mohamed imenuj« tisto pot pravo, po kateri hodijo oni, ki te vesele milosti božje, vera vernikov, in napačna mu je pot omb, md katerimi se Bog jezi, zmota nevernikov, med katermi »o v prvi vrati zaslepljeni kristijani. Dolžan si torej zapustiU njihovo pat, ki včle v pogubljenje, ter hoditi po poti islama, katero nam je pokazal prerok «
Deček je bil ailno preplašen, dosti dolgo ja bil med prvimi služabniki sultenovimi, da je poznal iulunovo jezo. Vkljub temu jc hotel z božjo pomo/Jo stanovitno čuvati svojo vero.
»Dprevidim«, pravi pogumno, »da sem grelil, ker sem ponovil Mohamedove besede kot molitev IQ I« obnašal kakor turek. Moj gospod naj vč, da sem storil nevede Vere v Kristusa, ki je umrl zame na križu, pt ne bodem nikdar zamenjal z islamom «
»Kaj? Drzne* ae, revfte, kljubovali moji volji M zagromi sultan. »Odreci ae na meatu avojemu Kristusa, ali ps čutil mojo jezo!«
•Rajli umrem, kakor bi satajil Kristusa «
»Ni ti treba zatajiti Kriatu«a«, poseže v besedi mufli, ki je hotel dečku reš ti življenje. »Tudi mi častino Kristusa in Mojzesa kot preroka, od Boga poslana, io predhodnika Mohamedova.«
»Knstgani ga molimo kot resničnega Boga in ne verujemo, da je bil val Mohamed od Boga potka prerok«, zavrne deček turškega učenika •Pes krščanski!« zareži sultan. »Abdulsb, takoj mu ukaži za to psovanje našteti 25 udarcev po podplatih Potem mu vzemi dragocena oblačila, kakorina nosijo moji atrežniki, ter ga obleci v hlapčevske cunje jaoi Carske Videli bodemo, je-li se mu vkloni trda glava, tli mu jo moramo položili pred noge.«
Zastonj je Valter proseče povzdigoval roke in prosil milosti. Abdulah ga je vlekel a seboj in izročil rabeljnom Zasmehovaje ao okrutni aužoji položili tovanla na zemljo, in gibki irst je kmalu padal po nežmb dečkovih podplatih. Po vsakem udarcu je vpralal Abdulah. »Ali M odpoves avojemu Kriatuiu ? — Ali aprejmei Mohamede nauk? — Ali hočel tu končati kakor pes, al' '»i«11 kot aulUnov ljubljenec oajviije časli na zemlji, Wu pa veaelje, ki ja opisuje koran
•Na, nikdar; rajli umrem I" odgovarjal je • P0- četka deček.
Kmalu pa ja bilo čuti le atokanje in ibimj* in predno je prejel določano število udarcev, cmed.< je mučencc prevelike bolečine. A rabeljni niao nihali bili ao ga. kakor jim je bilo ukazano. Nato so ga oiarf in polotili v hlevu na otep alame v kotu.
7. Odpadnik
[uredi]Tolmač Ahmei Efendi je čul, kako pogumno ja Valter oCitno spoznaval svojo vero pred sultanom, videl je tudi, kako grozovito »o kaznovali dečka. Smilil »e mu je mladi poznavalec in v srcu, ki n. b.lo se popolnoma pokvarjeno, občudoval ga je, v prsib pa se mu je jela oglašati vest.
Ko se je ob mraku vračal i* »erayila po ozkib, »koro te temnih ulicah proti svojemu stanovanju, govoril je »am sebi: .Bernard, kak strahopetec si proti temu dečku! Zatajil ai Kristusa, svojega OdreSenika, prostovoljno, da bi U le ne bilo treba v potu svojega obraza alužiti kruha, potem ko si zapravil in zaigral tvoje očetovsko imetje, kakor izgubljeni ain v evangeliju. Ali bodes »edaj toliko srčen, da se vrnei in porečeš: »Oče, grešil »em zoper nebesa in zoper tebe?« A vrniti »e ne moreš; zakaj Turki biitro gledajo na odpadnike. In če bi li bilo tudi mogoče, kdo ri, kako U »prejme tvoj raz»rjeni oče? Tako gotovo ne, kakor oni oče v evangeliju? Obsojen ai Živeti, in umreti moral kot Turek!«
Tako je tolažil odpadnik avojo vest; a tako lahko to ni tlo. Neprenehoma je gledal pred seboj pogumnega dečka. Zvenele ao mu v ulesih besede, ki jih je govoril Valter aeatrici: »Kaj pomaga človeku, ako pridobi vea »vet, na tvoji duSi pa ikodo trpi?« Zvenela mu je »rčna molitev, ki ata jo otroka molila, gledal je pred seboj dečka, kako pogumno je pred sultanom spoznaval svojo vero, Cul neprenehoma, kako je ječal, ko ao ga sužnji bili, kako je jokal; a zatajiti svojega Boga vendar ai botal. Spomnil se je tudi besedij svetega pisma, katerih »e je učil le kot deček: Reanično vam povem:
• Kdor me bode spoznal pred ljudmi, spoznal ga bodem tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor me bode pa zatajil pred ljudmi, zatajil ga bodem (udi jaz pred »vojim Očetom, ki je v nebe»ih.. — In kaj bode a teboj potem vao večnost?« vpraševal »e je. Zakaj vera, ki jo je bil po vnanje zatajil, ni mu še zamrla v duši.
»A, ne skrbi za to!« pravi napoaled jezno »Saj drugače ne morem ravnati! Ali naj me na vse zadnje Uko bičajo, kakor tega malega siromaka? Saj že naprej vem, da se odpovem Kritlusu že pri drugem ali tretjem udarcu. Go»pod te me bode usmilil in mi odpustil alabost. Naši pridigarji uko pravijo, da sem opravičen, ako le verujem in v arcu imam res vero, dasi ne čutim toliko moči v sebi, da bi ludi očitno pokazal avoje verno arce. Neki prijatelj mi je pravil, da kalvinski Nizozemci na Japonskem križ z nogami lepUjo in sveto vero izdajajo, ako upajo le kaj dobička; meni pa gre tukaj za življenje!«
Ko so odpadniku rojil« te misli po glavi in ga vznemirjale, dospel je do mottu, ki je vezal glavni del Carigrada a predmestjem Galato. Nova mitel mu tiaa r glavo. Nearečnega dečka ni mojrel pozabiti. »Saj poakueil bi pa vendar le lahko«, govoril j« sam sebi, »ali ubožčka res ne bi mogel rešiti! Kako prav, da sem poslušal danes Žida Benjamina! Kaj ]«, ko bi ona dva meniha odkupila tudi tega mladiča? N,! beračila sta precej denarja po Evropi, da relita čim največ krščanskih aužnjev krutega jarma. Tako vaaj ml je pravil Žid Benjamin. Kar tja v Galato stopim h krščanskima menihoma — kje stanujeta, povedal mi je k »reči Benjamin — in jima priporočim Juzuf«, kakor mu pravi sultan, ali Valterja, kukor ga kliCe njegova sestrica. I Videm pač nekoliko kaaneje domov «
Kar je sklenil Ahmet Efendi, atoril je tudi. Stopil ja po mostu; skoro nikogar ni aračal, ker je bito te pozno. Le par paov in beračev, brez katerih tudi tedaj Carigrad m bil, nadlegovalo ga je. Kmalu je stal pred hišo, v kateri aU aUnovala meniha. Bila sU iz onega reda, ki je bil ustanovljen le radi aužnjev. Nabirali to redovniki med kriatijani denar in potem odkupovali sužnje-kristijane. Večkrat je vzel ludi kak redovnik sužnje verige eam na avoje roke, ako je pošel denar, ali je bila cena za aužnja previaoka — le, da te je tkrboi oče lahko povrnil k svoji družini, ali da je ljubeča auli lahko zopet pntianila aina-jedinca na avoje arce. Ahmet Efendi je potrkal, in odprl mu je oborclen služabnik, katerega aU bila dobila meniha od Spanj<kega konzula, da bi ju varoval. Služabnik včde poznega goita v sobo, nažge luč ter mu naroči, naj nekol ko počaka, ker meniha ravno molita.
• Škoda«, pristavil je preprosti služabnik, ds jima ne sveti luč itlsms; ne bi bila napačna meniha; vsaj tako častitljiva bi bila, kakor oni naši derviši, ki plešejo in tulijo.«
• Alah deli miloati, kakor ao namenjene«, odgovarja krščanaki odpadnik. Nam pošilja aolnčno luč svojega nauka, nevermkom privošči toliko svoUobe, kolikor ja daje zvezdica v temni noči. A prijazno moramo sprejeli te avroptke menihe, zakaj prinašajo nam zlat, težak denar, da odkupijo krlčantke aužnje. Cel6 sultan, naš goapod, ki naj ga blagoslovi Alah, ne bi ae branil prodati letoa precejšnje itevilo avojih dvornih aužnjev.« •To je pa čudno! Take volja ni zmerom!« odvrne atražmk. »Menda denarja toliko potrebuje za vojtko. 1'ravijo, da je prisegel pri prerokovi bradi, da bode osvojil Dunaj, in veliki vezir Kara Mustala — Bog mu dsj zmsgo — nabira in sklicuje s vseh slraaij vojake. Take vojake neki še ni bilo pod polumeacem. — Sedaj sU pa meniha a svojimi molitvami to pri kraj*' potrpi, takoj te zglaaim!«
V kratkem aU prišla v sobo rodovnika, častitljiv atarček z dolgo srebrno-balo brado in mlad mož, le v cvetu let. Odpadnik ju je pozdravil ler aa jima globoko priklonil, kakor je pri julrovcib navada. Meniha »u » tujcem sedla na atol.
Pogovor je pričel atarček. Pripovedoval je najprej, sakaj »ta se meniha napravila v Carigrad. Doslej ae je zmenil z židom Benjaminom, ki mu bode tolmač, kadarbode » mestu kupoval sutnje. Benjamina. pravil j«, da dobro pozna; večkrat se je ta obml nanj. Ker so pa »edaj tudi sutnji sultanovi na prodaj, ponudim tudi vam toliko za vsakega sutnja, za kolikor sva ae pogodila z Benjaminom«, končal ja stari menih. .Pet alatov dobit« xa v takega sutnja, xa katerega bodete posredovali Ali »am je prav?«
• Niti beliča ne vzamem za nobenega sužnja krisiijana «, odvrne pa tolmač; »ako bi mogel, izročil vama bi v*e kr&t aoske dačte zastonj, da jih vedela. častita aota, v domovino.«
Starček menih ja airme uprl svoje oko v mota* take besede ni pričakoval. Zato pravi: • Prijatelj, vi sta kriatijan Noben Turek, ne lid, ne (irk. ne Armenec bi Uko ne govoril. Tudi mate od tu. marveč vad dom Di daleč od natega, ker tako lepo govorite na« jezik.«
• Kes, ne tajim, da sem krdčansko krdčen«, odgovarja odpadnik; a počaai ao mu dla besede z jezika; bilo ga js nekoliko aram »A za to sa ne gre! Ne mislile. da sem sklenil posuti zopet kristijan ter zato pnSel k vama. Tudi nisem bil nikdar katoličan, nikdar ud vaia Cerkve i Luter pa nas je učil, da mu ja ljubil Turek nego papei.«
S to dalo ai je hotel airomak pomagali iz zadrege, v lutero ga je spravilo ljubeznivo, a odkrito oko. ki je je »tarček vanj upiral.
• Precej ae mi ja zdelo, da niste katoličan«, pravi starček nurno in prijazno. »Katoličan, ki zataji K r »tuša, bolj globoko pade, kakor ste vi padli. Odpadnik, ki je bil prej katoličan, po navadi iz dna du*e sovrati Krivima iu svoje krščanska brate. Vi ste pač le prisujsni »prejeli islam?«
• liodi prisiljen, bodi ns prisiljen — sedaj sem Turek in pač tudi unirem kot Turek«, odgovarja tolmač. • Vkljub temu pa bodem vedno rad postregel rojaku, ako ui bodo le mogoče. Zalo pa vaju. častiU mota, opozarjam na kr*dan»kega dečka, ki zelo potrebuje vajina pomoči, in sicar hitre.*
Ahmet F.fendi je nato pripovedoval menihoma o Valterju. o njegovem pogovoru z malo sestrico, pa tudi, kako pogumno je spo«nal pred sultanom svojo vero. Meniha sla sočutno in z velikim zanimanjem poshi*ala, kar jima je pravil.
•Bog naj varuje vrlega dečka!« pravi starček.
• Pre fej jutri pojdeva v serajil ter ga odkupiva m njegovo »estrico, Ce bode »Io.«
»O, Martin«, pripomni mlajAi menih. »ali ne utegneta sa v»e zadnje biti to otroka gospoda s Trna, ki naju je tako nujno proeil, naj pozvedavava za njegova otroka l«r ju odkupiva, naj ata Se Uko draga ?•
• Mogočo, dragi o. Jotef«, odvrne sUrejii menih.
•Poglejte v moj zapisnik; na atrani 87. ali b8. najdete »juni imeni. Jaz pri luči tetko berem •
•Tukaj aU«, pravi o. Jotef po kratkem iskanju.
•Dečku je ime ValUr. deklica pa je Martjca; plavolasa w»oha. deček pa je za svojih dvanajst lel velik in čvrst..
• Prava su«, opomni sedaj tolmač. .Tako su se otroka ogovarjala, in dečku sem prisojal 14 ali 15 lel.« " p r m v t ! P"»va!« vskliknil je mlajfti menih vesel. -Kako se bode veselil dobri oče, ako mu pripeljeva otroka 1«
Upajva. da se nama posreči«, pravi izkutenejfti o. Martin: .Jutn priporočiva pri iresveti daritvi svojo namer., Materi bolji. ki je ustanovna najin red. da odkupuje kričanske sulnje. Dragi o. Jotef. ne v«te, kako letko je (sloboditi kakega sutnja iz »erajila. Ako se sultan za katerega posebno zanima, ga navadno sploh ni mogoče odkupiti Taka je z Valterjem. kakor js videti. Ipajmo pa na Boga m pomoč njegove miloetne Matere, pa tudi na vato roko se zanašam, dragi prijatelj in rojak' Jutri po drogi molitvi Turkov snidemo se pred sultanovo palačo, ako vam je prav «
Ahmetu F.fendiju je bilo prav in poslovili ao se za ta večer.
8. Upanje
[uredi]Ob določeni uri sla priila meniha na prostor pred sultanovo palačo. Spremljali ao ju alužabniki. Ahmet Efendi ju je uže pričakoval ter ju vedel, izpregovonvAi neka; besedij a poveljnikom straže, akozi zunanje dvorile v nizko, obokano aobano, ki so jo imenovali »vrata pozdravljanja«.
Abdulah vstopi ter tnolčg počene menihoma nasproti. tolmač pa aede tako, da mu je na desni Turčin, ns levi pa meniha Po navadnih pozdravih, katerih se juirovee stanovitno drži, pove o. Martin, temu se je napoul v Carigrad, ter prosi pašnika, naj mu pomaga, da prav mnogo sužnjev otme. Za vsakega sužnja, za katerega bode pri sultanu posredoval, obljubi pohlepnemu Abdulahu 15 tlatov Ae posebej za darilo.
Abdulab si pogladi brado, čel, 15 slatov je pač premalo Ako mu jih obljubi ptuji menih 20 in mu atisue ie sedaj kar naprej motnjo zlatft, »da pomaiem kolesa«, kakor se je izrazil Turek, dalo bi se marsikaj doseči. 0. Martin je že is akulnje vedel, da je treba vsakega uradnika sultanovega podkupiti, ter je imel mošnjo že popravljeno. Izvleče jo is halje ter izroči pesniku. »Bog b blagoslovi denar«, pristavi, »in naj mi nakloni tvojearce !• »Vidim, ptujec,« odgovarja Abdulah in tebta moftnjo t« jo previdno skrije v svoji halji, »vidim, da ti je Alah okrasil duha s modrostjo in roko s darežljivostjo. Kdor strada svojega velbloda, ne pride, kamor je namenjen; kdor pa ni varčen pri ovsu sa svojega konja, »«#lo jezdi. Sedaj povej, ptujec, kaj telili« 0. Martin pov«, da bi pred vsem rad videl one w*nje, ki so lekristijani; svedel bi pa tudi rad ceno kega. Abdulah tleskne s roko in ukaže zamorcu, ki pnde na to snamenje, naj privede krščanske aužnje. Ces »ekaj čaaa pride po vrati kakih 12 sužnjev. O. Martin pra«a vsakega, kako mu je ime in kje je njegova domovina. Tolažil je alehernega, naj se udA v svojo bridko o*odo ter prosi Boga za stanovitnost v pravi sveti veri, P* tudi, da mu okrqfta dneve iakulnjave in talosti. Da J« Prišel s namenom, da jih odkupi, ni povedal, ker J'® ni hotel delati upanja, ki bi se utegnilo še podreti. nekateri so sami uganili njogov namen. Kako proseče s" 5tc*&li k dobremu menihu avoje roke, in ga rotili.naj jih refti jarma suženjstva! Bili ao vrtnarski pomočniki, kuhinjski sužnji in dečki, odmenjeni za hleve; nekateri ao kazali očetu brasgotince, ki ao se napravile za ranami katere so jim zadali grozoviti pašniki. Tudi nekaj onih dečkov, ki so bili prilli hkrati s Valterjem v Carigrad, videla sta meniha; eolze so jim zalile oči, ko jih je nagovoril starček v materinem jeziku; sveto so mu obljubovali, da ostanejo zvesti krftčanski veri, pa prosili ga tudi, naj atori, kar more, da se bodo lahko povrnili v domovino.
Dobra meniha je nesreča sužnjev hudo bolela; najraj&a bi bila vse kar s seboj vzela. Toda to ni llo tako naglo. O. Jožef je zapisal pri vsakem sproti ccno, ki jo je povedal Abdulah. Sefttela sta. Zdihovaje pravi žalostni starček: »Zopet kakor po navadi. Nimava dovolj, da vse odkupiva. In sultanovih osebnih strežnikov, sa katere pa zahteva Itiri- ali petkrat toliko, pri vsem tem niti videla še nisva.«
Menih želi videti tudi streinike. Privedejo mu edino nafta dva mlada znanca Antona in Stanka; sakaj vse druge strežnike so bili Turčini ugrabili kristjanom še v otročkih letih ter jih odgojili v islamu. Take sužnje pa so odkupovali menihi le tedaj, oko kristjanov, ki so pogumno sposnavali svojo vero, ni bilo vet, denarja pa le kaj, Anton in Stanko sla s pri prost mi, a pretresljivimi besedami povedala dobrima menihoma svojo sgodovino: Stanko, kako ga je na meji ugrabile janičarska druhal in vlekla s seboj; Anton, kako so napadli neko noO morski roparji rodno hilo blisu Barija in ga ia postelje spravili na avojo ladijo. »In aedaj«, sklenil je deček svojo povesi, »aem žo štiri leta eultanov sut«nj. C« bodem a«dolgo, ne vem. alt bodem imel »v dovolj močij. da ostanem zvest svojemu Odrešeniku. Zakaj sultan odločno zahteva, da sprejmemo islam ler jc dal včeraj že mojega prijatelja grozovito bičati. Oj, častiti oče, lo gotovo grozno boli, in ali jaz prestanem, ne vem!«
O. Martin je osrčeval dteka ler kazal na aveie m učence. Blagoslovil ju je in jima obljubil, da jima pomore, ako bode le mogoče. Ze je bil Anton pn vratih aobane. tu se Ao enkrat obrne in pravi: »Častiti oče, ne pozabite tudi mojega prijatelja Valterja, katerega so včeraj za sveto vero bičali.«
»Ne pozabim ga, dragi sin,« odvrne starček ganjen, •pa tudi tebe ne!«
Cena ki jo jc za ta dva dečka Abdulah zahteval, bila je čezmerna, vkljub temu, rekel je starec, ni mnogo upanja, da bi odpustil sultan kakega svojega osebnega strežnika. Žalostno sta se spogledala meniha. 0. Martin vprafta le po mladem spoznovalcu. Porogljivo odgovori starec: »Kakih 14 dnij 2e fte poteče, predno bode iopet stal na svojih nogah. Ako telite videti trmo, iti morale z menoj v janičarski hlev. Pomagalo pa ne bo nič. Sultan ga ne da iz rok. Poatati mora
•ohamedan, kakor je prisegel včeraj Mehcmet pri prerekovi bradi, in potem jo sčasoma spravi do pa8e in velikega vezirja.«
»In kaj je z ono krlčanako deklico?« pozveduje o. Martin.
»Da bi to odkupili, mialiti je le manj. Niti videli j« ne bodete, ča bi mi atiaaili tudi ato ztalov y roko.. »Vedite naju toraj vsaj k dečku., sdihne starček Ko ae je bil Valter vzbudil po noči iz 0a0ij izprva vedel, kaj je t njim. Tipal je na desno i n * začutil, da je v taanem kotu na otepu slame. Hotel je TIU^ toda v trenutku ao ga allno zaskelele noge io zaeJJ ^ da jih ima zavile v mokre ovoje. Hipoma mu m,pi oči pretekli dan: sultanova jeza in grozoviti udara k je bil dobil po podplatih. In čudno, žalostna je bila njegova osoda, ailne bolečine je trpel, vendar sladki ^ beška tolažba mu je napolnjevala arce, nekaj ooe hr(<, je občutil, ki je napolnjevala apostole, ko ao bili za vredne spoznani, trpeli sramoto in udarce zaradi J(n sovega imena Valter povzdigne svoje roke m U temat^ samotnega kota v hlevu je kipela vroča molitev proti D«* naj bi Hog v teh izkušnjah ne odtegnil svoje milom Kje da je prav, ni š« vedel; mislil je, da je»ut. podzemeljski ječi. Tu zaškripljejo vrata, neka luč « počasi približuje, in v kratkem stoji pred Valterjem ter mu s svetilko aveti v obraa
• Valter, kako ti jaV« vprašuje znan glas. »Ko K le necoj prinesli, mislil sem. da umiraš. A stan !:»tt je precej rekel, da se ni bali smrti radi udarm podplatih, kar ve iz lastne sko*nje l'čil me je nt: naj Ii ohladim nog« z mokrim OVOJI, in ker imam aoet; nočno stražo v hlevu, obnovim ae enkrat ovoje«
• A, ti ai, dragi France k V« vsklikne Vaiter -liprn te nisem spoznal. Kako je s teboj in drugimi«'« »Huda je z nami in tudi s Karolom. Iirugi « u vrtu ali pa v kuhinji- Veliko dela, slaba hrana tevca smo dosti — to j« naš vsakdanji kruh. Toda tako a ni bil nobeden lepen. kakor U. Zdi se mi sko» tt n i s m o imeli prav, ko s m o le radi tvoje službe in lepi oblačil zavidaJi. Kaj ai pa vendar atoril, da te je dal sultan tako grozovito pretepati?«
Francek je med tem odvijal ovoje z VaJurjrrš nog. in sedaj šele je bilo videti, kako muke je trpel* romak. Na podplatih jo bil vea razbit, rane pa so » vnemale in olok se razširil že čez gležnje. Bolestno « je deček nasmcb|jal. »To bode hudo«, dejal je. noge pač nikdar več ne atopim. Hodil bodem ob berpu kakor na« Jurij doma, ki so mu bili Turki od»»*l« noge. Kako bode žalostna Marijca, ker v petek nebce mogel na vrt !
»U potolaži ae, Valter,« odvrne Francek; Bal* mi je pravil, da bode v ireh ali štirih tednih v« to"" Le paziti moraš, da aultana zopet ne razjezi* ZM ako te obsodijo morebiti fte k večjemu številu udare po komaj ozdravljenih podplatih, potem ne stopi' na noge, hrom bodeš vse življenje. Pa saj mi n» * povedal, zakaj a< bil lepen.«
Valter pripoveduje, blagi tovariš pa mu na »>« povija noge. Kar strmel je: »Dobro ai se držaL Kdo ai bil mialil, da je tudi mehak, gosposko vzgojen o«« lahko tak junak! Ne vem, ali bi bil kdo izmed nas. amo krepkejših koatij, Uko pogumen, ali bi te a« tnkoj udal. Kaj pa bode, ako po 14 dneh iopet P* avoj ukaz ?«
8. Upanje
[uredi]»Potem mi ljubi Bog zopet da moč, da prinesem udarce. Le moliti morate zame !«
• Molili bomo, Valter! Tako. aedaj ao noge ).t zopet lepo povite. Le zaspi, hlapci naj te nič ne motijo, ko pridejo v julro pokladat živiai.« Pomaknil je nesrečnemu tovarišu se zvilo vrečo pod glavo in odšel. Valter je res zopet zaspal Prebudilo ga je »e-l« hrkanje konj. Kmalu nato sta prišla Francek in Karol, dva kmečka dečka, blizu tam doma, kakor Valter Prinesla sta mu zajutrek. Govorila bi bila rada s tovarišem, a nista dolgo; zmerjaje ju je zapodil neki paznik na delo. Nato so ga pustili ves dan na miru ležati. Nenadoma priteče Karol vos iz sete v hlev ter pripoveduje, da sla dva meniha tu, h katerima so poklicali vse tovariSe, menda jih bosta odkupila' Kak vtis je napravilo to poročilo na Valtcrja' Koliko vpraSaoj bi rad Se stavil na Karela' A neki paznik ga je »podil, in Valter je ležal So bolj nemiren na slami. Ali tudi nj-pi pokličejo k menihoma? Pa saj ne more hoditi' >0;, popolnoma me bodo pozabili«, zdihoval je. (iruge bod < odkupili, mene pa bodo tukaj »tepli, da ohromim'« In molil je in jokal in udajal se v voljo božjo, ki »e mu je zdela le pretrda.
£e se je Valter tako bojeval sam s seboj ko zatuje blizu sebe glasove, in ko ie ozre. ugleda va«e uprto prijazno in sočutno oko o. Murtina in o. Jožefj, katera je Abdulah s seboj pripeljal. SiarejSi menili je veselo preplašenega dečka pozdravil s katoliškim pozdravom, in Valter jc radostno odzdravil: »Na veke, Amen.«
»Na veke, t. j. vedno in ob vsakem času — ludi ob uri žalosti in trpljenja — kaj ne, mladi prijatelj »Da, vedno, častiti oče!« odvrne Valter. »Zahvaljujem vas za ta prijazni opomin; tuii ob tej uri naj bode hvaljen Jezus Knstus«.
• In naj ti naloži kakorten križ koli - bvaljen naj bode! Kaj ne?» Deček potrdi, lice pa mu polije debela aolza.
»Le upokoji se, drago dete! Odkupila bi te rada, a paznik lukaj pravi, da v lo sullan nikdar ne privoli. pa ne obupamo le. Dobri Bog je pripustil, da sva le našla, pomagal bo tudi »e naprej. Tvoj oče me je prosil, naj pozvedujem zale.«
"Kaj, oče da 2iv6? In mati, ali so tudi usli j«"' Carjem?«
»Srečno so prišli t očetom na Dunaj. A žalostni M radi tebe in tvoje sealrice«, odgovori menih. »Odkupile vsaj sestrico in jo v r n i t e atarisem«, p f ° " Valter, »potem rad ostanem tukaj, ter živim in umrem ko'1 auženj, ako me sultan res ne iapuati, ali vi nimate dosti denarja, da naju oba in druge odkupile «
Ahmel Kfendi ni mogel več skrivati, tako «ogag«nl_" le plemenite besede dečkove. Meniha ata Se tolažila \»'" terja, Ahmet pa pokliče Abdulaha na »Iran in K* tiho vpra- »Ali nikdar ne umre noben deček, ako jo bil tako razbit?«
»Redko«, pravi paznik. »A umrli BO pa ludi že sužnji za mrzlico, ki tako ranjenega včasih napade.«
.Naj torej deček umre za mrzlico — razumite me dobro, — ako vpraša sultan zanj. Midla ai potem razdeliva onih 600 zlatov, ki jih dasta krščanska ineniha, da vzameta sužnja s seboj.«
»In pa mojo in tvojo glavo, prijatelj! Kako ga moreva spraviti iz serajila, ne da bi naju dobili?«
• Ako bi umrl, kam spravite njegovo truplo?«
• Kamen mu navežemo na noge in potem ga spravimo čez vrtni zid v morje «
»Prav«, odvrne (olmač »Spravili bodemo dečka te kako ali skozi ali čez zid. V (em pa sporoči sultanu, da je deček hudo bolan, vse drugo pa prepusti meni, premodri Abdulah «
»Ne pravim: da, ne rečem: ne. Treba premisliti, lune* se tako Se ne moremo pobotati za sužnje, drevi pa naznanijo topovi, da ae začne ramazan. Med tem sultan pozabi na dečka.«
Po teh previdnih besedah je dal Abdulah menihotnu znamenje, da je prišel čas, ko morata zapustiti serajil.
9. Odpadnika
[uredi]fas je, da povemo, kako se je trdilo mladima sužnjikoma, ki sta bila pripravljena Kristusa zatajili. Jano* in Jurij sta stanovala odslej v palači velikega vezirja. Prve dni eta vtivala veliko prostost; smela sta si ogledati vos Carigrad, spremljalo ju je le nekaj turških menihov. Raskazali ao jimn veličastne moleje, okrašene s stebri ia mramora in alabastra, oatanki iz krtčanskih časov. Pokazali so jima zadaj v moSejah dolbino, ki kaže, kje leži Meka, ter jima povedali, da smeta le proli tej dolbini obrnjena molili. Videla sta tudi na levi struni te dolbine bogato pozlačeni prestol sultanov, na desni pa lečo, s katere oznanja mufti ob petkih koran. Svete zastave vihrajo a strehe pri prižnici, in govornik drži med govorom v roki lesen meč, v spomin, da je bil Carigrad korana pridobljen z ognjem in mečem. Altarjev lurčini nimajo, namesto križa in svetnikov »o napisana po stenah imena Alaha in Mohameda ter razni reki iz korana. Svetilke, pavova peresa, In drug prazen drobiž visi na žicah od stropa.
Malo teano je bilo lahkomisljenima dečkoma vendar le, ko eta primerjala turško moSejo a krščansko cerkvijo. Tudi v neki mohamdanaki samostan so vedli menihi »voja nova spreobrnjenca. Bivali so v onem samostanu tuleči derviii. Kakih 20 dervilev je ravno vstopilo v dvorano in pričelo ono divje tulenje Alahu na čast. šejk ali načelnik dervišev se je obrnil na ono stran, kjer je bila dolbina proti Meki in mrmraje opravil nekaj molitov ; nato pričnd dervisi isprva tiho izgovarjati besede »Alah il Alah«, t. j. Bog je Bog, ter upirajo roke po vrsti v P«a in uftesa, telo pa premetavajo naprej in nazaj, na desno in levo. Vedno hitreje, vedno silneje je to gibanje in premetavanje, vedno glasnejše to klicanje, naposled jc čuli le Se tuljenje »Alah, Alah, Alah!« Kakor vrtslka pa se vrli sredi besnečih dervišev majhen deček ler drži neprenehoma razprostrte roke, dokler polni, bripavi, krčevito se zvijajoči, živinsko tuleči kričači ne popadajo naposled na tla. — Dečka ata bila tako preplašena, da si ju spremljevalci niso upali peljati tudi k božji službi plešočih dervišev, ki se toliko 6a«a vrtč, da popadajo vsi v krčevitem zvijanju po lleh. Zastonj BO tudi prepričevali dečka, da daje duh božji to krčevito zvijanje in živinako tuljenje. Ni ju bilo skoraj mogoče potolažiti in pomiriti.
Nekaj dnij pozneje je podaril veliki vezir odpadnikoma majhna, a iskra konja, in janičarji so sedaj učili dečka jezditi in boriti se. Zakaj precej po ramazanu se jo imela začeli vojska s kristijani, in dečka bi morala spremljati Kara Mustafo. Janoš je znal že precej dobro jezditi; ni se toraj težko privadil. A Grk, ki svoj živ dan ni še sedel konju na hrbtu, okusil je večkrat celo janičarjevo pest, vrh tega še padel ne redko s konja. Ko je nekega dne pobiral svoje razbito lice in polomljeno rame s tal, vzdihnil je: »Vrat bi ai btl skoraj zlomil — in katn bi bila Sla moja duša?«
Dan pred ramazanom, isti dan, ko sla obiskala oče Martin in njegov tovariš hudo razbitega Valterja v januarskem hlevu, poklicali so odpadnika nenadoma k Kara Mmtafi. Ko ata stop la v aobo, v kateri ju je pričakoval veliki vezir na dragocenem divanu, opazila sta pri njem Vanni - efendija, sultanovega muftija in več drugih imenitnih Turkov. Na migljaj velikega vezirja ata sedlu zbrani diužbi nasproti. Bilo je videti, kakor bi stala pred sodbo, in dečkoma je res prihajalo tesoo pri srcu, saj prelahke vesli nista imela. Čez nekaj časa vpraial Kara Muslafa, ali itnata v resnici reano voljo sprejeti alam. »Da, gospod, jas, prašek tvojih nog, aem pripravljen«, odgovori Grk.
»Jaz tudi«, pravi Janoš manj pogumno.
»Prerok, ki ga je Bog poveličal, rassvetlil je vajinega duha«, odvrne veliki vezir, navzoči Turki pa čestitajo dečkoma. Nato jima ukaže rnufki moliti prvo suro koranovo. Ko sta jo s njegovo pomočjo odmolila, pove jima. da se morata dati sedaj obressti. Zakaj Mohamed je med drugim ludi obrezo sprejel od Judov in jo ukssal Turkom. Dečka sls se upirale, a ni pomsgalo nič. •Noooj se prične ramazan«, pravi še mufti. *16. dan avetega postnega časa bode ve'iki praznik hirkai-šerii Dotlej ozdravita, in ta dan bodeta tako večna, da bodeta spremila sultana v najsvetejšo dvorano, ki jo ima grad Top-tane.
Nato ao pustili odpadnika sama. Sedaj ao pridrie Janošu na obraz solze, ki jih je že tažko zadrievnl vpričo velikega vezirja. Tarnjal in tožil je ter tovarišu očital. »Ti ai me zapeljal v to nesrečo«, sdihoval je.
• Ljubše bi mi bilo, da bi bil tepen kakor Valter, a ta sramota in bolečine! Valter trpi bolečine vsaj zaradi ljubega Boga, jaz pa ta pekel I«
V tem trenutku zagromd topovi nasnanjajoč, da se je pričel postni čas. »Ramazan goldit— Ramazan je prišel!» odmeva s cesto. Ta poat obhajajo Turki v apomin, tltf
«u j« moral prerok Mohamed beUtt prod sovražnik. v puščavo. Prte ga ve* mesec zelo ostro Ni prepovedana le vsaka jed od solnčnega vvhoda do sabeda. temveč Turčin ne sme ves dan niti kapljice vode okusiti tn kar je »e huje, nili pipe tobaka ne sežgali. Ko sta torej dečka drugi dan prosila sužnja, naj Jima prinese vode. ker ju muči mrzlica in žeja, nasmehljal *e jima je. in rekel le besedo: »Ramaian!«
•Oj. Robert, ne bodi tako neu«miljen«. prosi Jano* sužnja, ki je bil hkrati ž njim ugrabljen. .Omag«™ le jedno kapljo vode'«
.Ne smem; sedaj si Turek, živi tudi kot Turek«, odvrne suženj. Ako se pa hoče* upreobrnti pomorvm ti lahko. Pva men ha sla pr »la, in upamo da odkupita nas sužnje kristijane vse.«
• Za Roga ali sli*« Jurij? Midva ostaneva tu ter ostaneva svoj živ dan Turčina. za plačilo prideva za svoje izdajstvo pa He v pekel, kjer tudi oni bofratiu zaman vpne. da bi mu kdo podal kapljo vode' O.', IW bert. preskrbi mi men ba'«
• K nama (ra ne puste«. u«tavi ga Junj srdito. «ln «emu bi h idil T odkupu naju tako ne more •
• Hodi vendar pameten. Jano«,« pnstaii pozneje, ko je suženj odšel. «Ko prideva z vojno na Ogerko. bodeva jo že upihala «
Čez nekaj dmj ozdravita mlada odpadnika Sedaj sta «e lahko z drugimi muhamedanc vred bogato odftkodovala po noči za post po dnevi. Kakor bitro namreč anlnce zaide, naznani topov grom. da je pntel Turčinu čas vživanja. Carigrad ae prebudi in OŽIVI V novo življenje Vse zagori po mestu; barvane svetilke se zabliščč kakor venec okrog minaretov in kupol na moftejah ter kažejo v sviti h črkah reke iz korana. Vse ulice so prenapolnjene z ljudmi, tiodba zadoni in bogate gostije trpe zjutraj do štinh. ko zopet naznani iz topa grom, da ae začne post. Potem mohamedanec leže k počitku ter dan in post prespi. Tako je dandanes in prav tako je bilo ob času nate povesti.
8 tem nočnim raz veselje vanj em sta si dečka glušila vest. Vsi SO JU slavili, M sultan sam ju je obdaroval z dragocen.m orožjem in oblačni. Ko je pa prišel praznik kirksi-šerif, povabljena sta bila prejšnja sužnja, da spremita vladarja v vrelišče. V stari cesarski palači Top-Kapu na najvišjem kraju serajila so namreč v veličastni dvorani shranjene Uko imenovane prerokove aveUnje, ki jih sultan ta dsn počasti
Ko aultan ogrne svoja prazmika oblačila, da ac poda, obdan od prvih dostojanstvenikov in dvornih uradnikov, v Top-Kapu. spomni se v tem trenutku svojega oprode in vprau Abdulaha. ali j« deček vže ozdravel in pri volji poturčiti še
• Alah ga je zaradi njegove trme hudo kaznoval, odvrne pa»nk. »Zelo j« bolan bopm se, da bode umrl.«' Sultan ni pričakoval lega. .Skoda lepega dečka' Sedaj bi se nanj bolj zanesel kakor na tega Ogra ali Grka. daai sla ,« u dva poturčila. P. avojeglavnež ai je sam kriv svoje neveče. Vendar naj ga obišče moj osebni zdravnik So danes Naprej!«
V sijajnem »prevodu so pri&li kmalu do svete dvorane. v katero »o smeli stopiti le najvitji veljaki m p0 posebni milosti lirk, sultanov meč nesoč, in Oger s sultanovim koianom. Ko je opravil mufti molitev, vedel Je sultana h krasno in umetelno s biseri in sionovo kostjo zlatom in dragimi kameni okrašenim omaram, ? katerih ao tudi »e danes spravljene mohamedanake -svetinje.. V prvi omari je spravljen hirkai-serif, t. j. pla*č prerokov, p(J po katerem je dobil tudi praznik avoje ime. Prerok g* J e baje podaril nekemu arabskemu učenjaku. Se meoitnejta je 'zastava prerokova.« Javno ae razvije le tedaj, kadar gre sultan sam aa vojsko, ah je država v nevernosti; takrat pa mora iti v boj vaak mohamedan, ki more nositi orožje. Sme*nejše so bile druge al vari, ki ao jih počastili sultan in spremstvo. Pokazal jim je mufti n. pr. prerokovo brado, katero mu je odvzel njegov brivec vpričo Alija in Abu Hekra; zob prerokov, katerega ao mu izbili v bitki pn Bedru; sled, ki se jc baje vtisnila, ko je zaaedal Mohamed nebeškega konja baroka, da prejezdi na njem aedmen. nebes i. t. d.
Vtis. ki so ga napravile le svetinje in muttijeva razlaga na Jano«a, bil je vse drugačen, nego je upal muhi Še nikdar, nit« pn tulečih dervilih, m spoznal Uko očitno, kako goljufen je islam, kakor ravno v tej sveti dvoran: Sramoval se je v dnu arca avoje lahkomitljenosti, ds j« zatajil vero, is strahopcinosti, da aedaj <*lo časti žalostne ostanke nesrečnega sleparja, la vendar je z drugim vred uklanjal svojo glavo do Ul. A JanoS je vaaj britko čutil avojo sramoto, hinavaki tovarii pa je mrzel osUi Dovršena je bila naposled vsa slovesnost, in nesrečneža sta šia lahko po avojih polih. dobiU sta posebno danlo v znak milosti Ko su šla po vrtu, sreča ju{hromi Konrad
•lilej, glej, pntlikavec!« saaramovaje kliče Junj
•Odkod pa ti, prelepa stvar človeka?«
•OJ nekoga pnhajam, ki je ravnal plememteje, nego vidva — od ubogega Valtarja.«
• Kje pa je? Videti ga hočem!« kliče Jano*.
»Sedaj ne gre; dobra meniha aU pri njem Ako pa mu hočeš reči, da obžaluješ, kar ai etoril, bodi jutri zjutraj okoli osmih pri tem studencu.«
• Pusti to. JanoS! Pojdi s mano!« odvrne lirk, ter vleče skoro s silo to vari U s seboj.
• In vendar pojdem«, odgovori JanoS. »Konrad, It pnčakuj me pri studencu!«
10. Krščanska ljubezen
[uredi]Z dobrim baktitem (darilom'), posebno z nekaj zlati v Carigradu nisi nikdar zgretil svojega namen«. Zametaval ni takega darilca celO višji nadzornik sultanovih sužnjev, Abdulah, najsi mu je ponujala denar ludi roka kakega nevernika. Ta zlati ključ je odprl vrata serajiNka redovnikoma tudi v ramazanu, odprl tudi vrata do Abdulshovega srca. Pogajanje, da bi odkupila meniha »užnjev, ni se namreč pretrgalo. Vsak večer jedno uro pred no1n£n<m zahodom je sprejel Abdulah redovnika in tolmača, in po dolgem razpravljanju ao se zmenili, da plačala redovnika 10.000 zlatov za vse nemške, laske in Spanake sužnje. Abdulab je bil prav zadovoljen, saj je vedel, da bode večji del le svote zdrknil njemu v žep, ne v blagajne sultanove. O. Martinu pa je pokalo srce žalosti; zakaj bil je ob vss, kur mu je podarila krščanska ljubezen, do poslednjega vinarja je moral izpraznili svojo blagajno In vendar ni bil ne Valter ne njegova sestrica, ne ubogi Konrad vfllet med odkupljence.
Bilo je na praznik hirkai-fterif zvečer, ko so se toliko domenili- pet tisoč zlatov je dal o. Martin Abdulahu takoj, ostali dol« je poravnati prvi dan po ramazanu, in tedaj prejmeta redovnika tudi suinje. »Vse to se bode zgodilo pofttrno in natanko, kakor resnično upam, da me vsame Alah v nebesa«, govoril je Abdulah pogodbo podpiaovaje, katero mu je predložil Ahmetefendi.
• In kako je s ubogim dečkom v blevu janičarskem?« vpraJta o. Martin.
• Hm«, odvrne Turčin »Sultan je danes vprašal ianj ter mu hotel poslati celO svojega osebnega zdravnika. Namignil pa sem te Leviju 0*manu, da bode ,zailužnejle 1 delo, ako deček ,umre'. Tak migljaj je pa treba seveda tudi plačati. In tako spoznava* pač v svoji modrosti, da je deček zelo po ceni, ako zahtevam zanj tisoč zlatov.«
»Tisoč zlatov I« vaklikne o. Martin. »In jaz nimam ni vinarja več na razpolago. Kar zahtevo« ni mogoče!« »Obžalujem, odjenjam pn tudi ni za vinar ne. Zid Kfrajim U posodi Ae dvakrat toliko.«
• Efrajim pravi, da mora izročiti ves svoj denar sultanu za vojskine priprave, in sploh ni bil ie nikdar tako trd.«
»Kfrajim pri vsem tem se lisči kak tisočak. — ln če no vidim kmalu cele svotice pred seboj, ne lotim se te težke kupčije, kjer mi gre lahko ie za glavo, jutri pa naznani Levi sultanu, da deček ni več v nevarnosti. Nato pa postane suženj fie pred bajramom Turčin, ali mu jih pa naložimo na sultanovo povelje sedsj ie dvakrat toliko, ako ga morda sultan kar obesiti ne dA.«
In da bi odkupil njegovo sestrico in ubogsgs pri • UikavoH, ali res ni niti misliti na to?« »Nikakor ne, modri menib. — Sporoči mi torej jutri o piavem času, ali dobim onih tisoč zlatov ali ne Sedaj pa ae momva ločiti; zakaj predno naznani atrel iz topa, da je dan pri koncu, biti morata te v avoji hili v Galati.«
O. Martin vstane in (stke^a srca zapuvti s tovaritem serajil.
»Ali nam bode poveljnik Indije posodil te toliko vsoto?« vpraSa o. Jotef, domov priftedsi tovariša O. Martin zmaje z glavo in odvrne: »Zadovoljni bodimo, da nas hoče počakati do Benetek cel6 za vožnjo. In Kfrajim, katerega sem vpraial te danes zjutraj, ne da »e, brez zanesljivega poroštva vsaj ne.« •Potem hvaljen Bog. ki je uslital mojo molitev in mi dal priliko, da izpolnim svojo obljubo!« vsklikne o. Jožef. »Valter mora biti prosi. Badi sv. vere je v lakih stiskah, daje duft« njegova v nevarnosti. Zavezali pa smo se. da v laki nevarnosti mi prevzamemo okove na svoje roke ter mesto njih vzamemo nase suženjski jarem. Oče, prosim vas, dovolite mi, radi ljubezni ujetega Kristusa, da izpolnim svojo obljubo.
•Gospod blagoslovi trtvo, katero mu tako velikosrčno ponujat!« odvrne starček. »A najprej sem dolžan jaz ostati namesto sutnja in sem se že tudi trdno odločil, da se ponudim Abdulahu v zastavo, dokler ne prejme zahtevane vsote, dasi se ne bojim toliko za dečkovo dufto.«
»Oče! Saj ste vi te dostikrat mesto ubogega sužnja prejeli vesi, oj, privotčite tudi meni to srečo! Dvomim pa tudi, ali vas bode sprejel Abdulah pri vati visoki starosti kot zaslavo za dečka. Jaz pa sem mlsd in krepak, in nadzornik utegne biti z menoj zsdovoljen.« »Prepustimo ljubemu Bogu, drsgi brat. Ako je njegova sveta volja, da sprejme tebe v dar namesto mene. ne bodem ti stavil zaprek, da prejmet to plačilo.« S temi besedami je končal prednik pogovor. Opravila sla skupno nato molitve in legla k počitku.
Pozno popoldne drugi dan — v ramazanu prej ludi za bogat baktii ni bil dovoljen vstop — napotila sta se meniha zopet v serajil. Spoloma obiščeta te enkrat tida Kfrajima. Slučajno zadoneta ondi na odpadnika Ahmed-efendija, ki je bil zastavil pri tidu težko slato verižico, sultsnovo darilo, za moSnjo zlatov. »Noči v ramazanu so drage«, pravi o. Martin v tali Abmedu, ki je ravno spravljal denar, ter ga prosi, naj nekoliko počaka ter ju potem spremi k Abdulahu. Tako je bil Ahmed priča naslednjega pogovora. Ko je poprosil o. Martin tida, naj mu posodi tisoč zlatov na meojico Valterjevega očeta, zajavkal je motiček ter pomenljivo povzdignil jedno ramo. »Ni mogoče, ne gre!
Izguba! Grad potgan, posestvo razdejano; kar pa ima gospod na Dunaju, bo morda prav kmalu v turtkih rokah. Ne gre torej, preljubi gospod!«
•Pomagali nam bost« torej vaaj na mojo častno besedo, in tudi obresti naj le bodejo visoke, kaj ne?« prosi o. Martin
Toda Efrajim je trd: »Ne dvomim, prav nič ne dvomim, da imate dobro voljo povrniti glavnico in obresti. A ee Turki podrč Dunaj, kamor »e podajo v kratkem, kakor sem pozvedel od vel.kega vezirja aamega. če Turki podrti Dun^J — in ga bodo, vse kato. - če ae Turkom to posreči, pravim, važega človekoljubnega reda ne bo nikdo več podpiral. Okradel bi sebe in avoj« dete. svojega Rubena. ako bi v teh okoliščinah brez zanesljivega poroštva dal onih tisoč zlatov«
• Prav, Efrajim. ostanem pa jaz tukaj za zastavo!« popravi starček.
»liog Abrahamov! Vi, oče Martin'« veklikne jud.
»Kaj vendar počnem z vami?«
• TuvanSi redovniki bi pač mene ie odkupili V«
• Hm. tako star mol! Naposled mi »e pred letom umrete, in kje imam potem poroka?«
•Vzemite torej mene v zastavo! zakliče o. Jolef.
• Vas — Bog, pravični! Ti Nazarejci — kako ao čudoi ljudje, da se drug za drugega prodajajo!« kliče Efrajim. debelo gledaje. »Vaa? Mladi ste in krepki. Hm. tukaj bi si 2« laije upa1. A le pod j e d n i m pogojem: da vas imam pravico na javnem trgu prodaM za sužnja tudi v Perzijo ali kam »rkoli, ako ne dobun v jednem letu omb uaoč zlatov nazaj, zraven obresti po deset od sto — Uaoč in ato zlatov torej Kakor gotovo sem Kfrajim. slaba kupčija, slaba' Več ko 400 zlatov ne dobim za vaa nikdar. A človeško srce imam io ooih 700 zlatov že zastavim, naj bo. človelko srce imam! A pogodbo napravimo prvi dan po ramazanu pi-meno pred kadijem ^sodnikom« in naizoča priča Ahmed-efendi jo podpile.«
•Prav Efrajim Zadovoljni smo«, pravi o. Martin,
• »edaj pa, Ahmed. prosim, sprem te naju aerajil • Odpadnik je tel molče sa redovnikoma po ulicah; prizor, kaierega pr ča je ravno bil, ganil ga je globoko Komaj ae je zdr>aval aolz. >In ven, ki napolnjuje dufte svojih apoznovalcev s tolikim pogumom, odrekel ai ae v svoji lahkom »Ijenosti in plailjivoaU?« govonl je aam s seboj. »Še dane« bom govoril z očetom Martinom, drugače mora biti, naj je tudi liv|jenje moja v nevarnosti'« Z Abdulahc >m so se hitro domenili. Levi bi drugo jutro naznanil sultanu Valterjevo smrl. Potem, kadar bi imtl nadzornik svojih tiaoč zlatov, spravili bi po noči dečka čez zid, na drugi atran bi ga pričakoval pa čoln Veaela ae napotita sedaj meniha k Valterju. da mu aporočita veselo novico.
Deček ni bil več v konjakem hlevu, kjer amo ga videli zadnjič Bogat bakftil je pregovoril starega Bajažita, da ga je sprejel v lastno sobo. Tudi boljSa hrana in postrežba je mladega spoznovalca ie dobro okrepila; na palico oprt je čakal te težko napovedana gosta »Oče Martin, oče Jolef! Ali vendar prideta? Glejta, kako dobro že hodim!« klical ja meaihoma nasproti
•To je prav. dete moje«, pravi o. Martin. »Zakaj v kratkem bo« že rabil nogi. Veseli ae in zahvali ljubo Mater božjo. Z njeno pomočjo — «
»Ali proat sem? Vi sta me odkupili?, klical je Valter radosten ter poljubil o. Martinu roko. ,p, fflojQ sestrico seveda tudi in ubogega Konrada ? I n tudj j,, nola, ki je kil včeraj pri meni in zelo obžaloval svoj greh, morate odkupiti, — aicer ne morem biti pn, vesel !•
• Kolikor smo mogli, dete«, odvrne atarček. .p«j9 zate smo dali toliko zlatov, da ti »e povedati ne smem in sedaj nimamo niti vinarja aa. in o6e Jožef mora za zastavo tukaj ostati, če pa prideta drugo lelo sem, da odkupim o Jožefa. poere£i aa mi gotovo, da odkupim sestrico in Konrada. Za Janoia pa, ki ae ja poturčil, ne morem nič atonti.«
ZaJosteo je bil Valter, in solze ao mu zalile oči.
•Jaz«, pravi, >da bi bil prost in se povrnil k staritem, sestro pa bi tukaj pustil? In te celo da bi morali radi mene oče Jožef tukaj biti ? Ne, ne — tega ne morem Tukaj ostaoem ter počakam zvesto in stanovitno te jedno leto ah tudi več, doklor zopet ne pridete in ne odkupite tudi Marijce in Konrada«.
• Ali denar zate je že pripravljen, in jaz sem se zavezal, da ostanem tu«, priganja o£e Jolef.
»Pomagajte z denarjem Janoftu, ki se bode izpreobrml, ali kupite *e drugih sužnjih kristijanov«, odvrne Valter.
»Tega ne smeva ; saj je zale podpiaal oče menjico«, pravi o. Mart o.
• Naj bo. recite očetu, da nisem mogel zapustiti uboge saatnce in da je bil Jano* bolj potreben podpore, potem ne bodo hudi «
•Pa je že vse dogovorjeno, ia Abdulah je že naznanil sultanu, da ai mrtev«, pravi o. Jožef.
• Ako je Abdulah lagal, naj sam gleda, pa si bode že pomagal.«
• Ali sultan te bode dal iz nova bičati ali pa <e umontt '•
•Oj. potem bi pn»el pa v nebesa' Oče Martin, oče Jožel. ne govorita več' Pomagajte z denarjem drugim' Brez sestre ne grem od tukaj. (Dalje sledi)
11. Lepa povest
[uredi]Drugi dan zvečer je čepel hromi Konrad v kotu nekega dvorišča, katerih je v palači sultanovi mnogo, poleg male Marijce ler tolažil bridko jokajočo deklico. Marijea je ravno svedela, kako hudo je bil bratec kaznovan, ker ni hotel zatajiti svete vere, kako so mu odvzeli lepa oblačila ter ga prestavili med najzaničevanejse hlapce. Oj, kako je dekletce jokalo zavoljo tega! Zvedela je (udi, kako sta se dobra meniha trudila, da bi odkupila Vallerja, ter seveda upala, da se povrne tudi sama k očetu in materi na lepi dom. In sedaj ji je povedal Konrad, da o tem se govoriti ni, io da tudi Valter noče brez sestrice oditi s menihoma.
Konrad ni motil več deklice, vedel je, da je najboljše, ako se izjoka. Šele čez nekaj časa sočutno pravi:
•Marijea, prav lepo je od Valterja, da neče sestrice zapustiti, ljubi Bog mu gotovo povrne, ker je Uko blagega srca. Pa ludi ti bodi tako blagoduSna in priganjaj ga, da vendar odpotuje. Le glej, ako ostane tukaj in se seveda Se naprej brani, ter se ne odpove ljubemu OdreSeniku, kakor je storil nesrečni Jano«, dal ga bode sultan do smrti bičali. Ako pa odide, povrne se lahko čez leto in dan um ali pa kateri menihov, prinese • »boj mnogo denarja 10 odkupi teb«. Med tem časom pa ostanem jaz pn lebt, ter te tolasim«
Ljubeznivo je govonl hromi deček le besede, a se huje ae oblivale deklico solze: vendar pa .bič odločno izpregovon: »Da, d« Konrad. Vslter mora iti! Oj, jaz pa bodem tako žalovala po domu, da urorem; toda Valter mora k očetu in materi In če bodem tedaj le mrtva, ko se povrne Valter ali dobri menih z denariem. odkupijo lahko tebe, in takrat pove« materi in očetu in Valterju, da sem j>h zmirom ljubila, in da sem v-tak dan molila k ljubemu Bogu in Ma.en bolji in ang-ljčku varhu, kakor so >ne učili In knj ne, Konrad, če tudi ne bode na mojem grobu krita m mi ne bodo dali s seboj nobenega venčka, kakor sem videla dema pn Liziki, kaj ne, da pridem vendar v nebesa?«
•Seveda Mariji*, pride* v nebesa, ako ostane* tako pndna in tako ponožno umret,« odvrne Konrad. Sedaj moram pa v palačo k sultanki; saj ve«, da me pokliče navadno vsak dan ob tem ča*u. pripovedati j> moram povesti. Moli v tem k ljubi Materi božj«, da mi polol. prave be»ede na jezik ; zakaj nocoj j. hočem povedati prav posebno povest.«
Deček je odšel v *!u»bo V aobi pred sultankinim stanovanjem se je pohlevno st sml na pripravljeno blazino. N. se zmenil za zbadanje drugih autnjev, mirno je čakal, kdaj ga pokličejo k sultanu. Dolgo ni biln nič, Konrada je *e skrbelo Naposled se vendar odgrne te*ko zagrm.alo iz damasta. k. je bilo namesto vrat v Fatimino sobo, in stara zamorka zakliče z zamolklim g!asom »Pntlikavee'«
Konrad takej vstane in se napravi v Fatinno sobo Mtd potjo opravi Se kratko molitvico. Fatima je počivala na ležišču, iz blazin napravljenem; namignila je hremernu dečku, naj se v«ede na blazino, ki je skrita za vezeno, prenesljivo steno. Kekia mu je: »Gledati le nočem, pntliknvec, besede tvoje pa poslušam rada , zakaj tvoj glas je sladek kakor glas slavca, a tvoj obraz je grd kakor čuka.»
•Tebe pa je Alah obdaril z lepoto kakor rožo med cvetlicami, in kar je več, dal ti je srce dobro kakor srce matere«, odvrnil je Konrad
•Mialim pač, da je tud. Ivoje arce boljfte kakor tvoja postava«, sanjala se je sultanka. »Modrosti ti je pa Alah tudi dovolj dal; zakaj Se nikdar nisem videla pritlikave starke, k. bi se bila v jednem letu tako dobro naučila naiega jezika in znala ze tako lepo pripovedovati v ptujem jeziku. In kakšno novo. lepo, kr-^anako pripovedko pove« mi danes, da potem s to povestjo razveselim lahko ludi jaz svoje tovanSice? Zgodovino pobožne Genovefe sem jim včeraj pravila, bila jim je zelo vS«č.«
»Oj, gospa, tvoja usta so pač vse lepše govorila, kakor moja. Se marsikatero lepo, krščansko pripovedko znam, katero povem svoji gospej, ako mi dovoli. Danea pa bi ti rad povedal dogodbo iz zgodovine Mavrov, ako je tvoji dobroti prav.«
»Mavrovsko povest? Le povej, pritlikavec, in bode lepa, izprosiš ai lahko kako miloat.« Pn teh besedah j« Fatima posrkala nekoliko sladke pijače is kristslne skledic«, vzela v usta cev iz pjpe ns vodo m dala d*čku znamenje, naj prične pripovedovati
•Sedaj, ljuba mati božja, atoj mi na atrani'« &e vzd.hne deček tiho in sačne pripovedovati.
»Dolgo j« že od te*a časa, ko ao si Mavri osvojili del Spanjskega. Cula si gotovo o divnem kraljestvu, kneginja. ki leži daleč na zahodni atrani in kjer so mavrovakt sultani sezidali najkrasnejfto palačo na svetu ? še lep«a je neki ta palača kakor grad ki ga je Soliman. krasoto ljubeč, lukaj v Stambulu postavil. Z glavo maja« gospa a tako so pnpovedovali tvojemu hlapcu. V onem času torej j« živel pri slavnem mestu Toledi na nekem trradu ki je b.l prej last nekega tpanjskega kralja mavrovski emir, Dasan po imenu. Imel j« ženo, bila je lepa m modra, in ljubil jo j« zelo Zulejka ji jc bilo ime Imela su dva kaj ljubka m lepa otročiča. dečka ki j« obetal, da bode moder in pogumen kakor em.r, in hčerko lepo m d<>bro kakor angel is ntbe« In llasan pravi nekega dne svoji a« pr>>g : »Alah mi je moogo dal. Ta grad >o toliko sveta okrog in mnogo konjev in vojniknv in zlata in dragih kamenov polne zaboj«, in tako milost sultanovo, da bi m. dal *e lep«, grad in *e več sveta in »eč plemenitih konj in ve^je množine vojmkov in strežnikov in desetkrat večje zaklade, ako bi ga pn>ail Toda tene. kakor s. ti, in otroč.čev, kakoršna sta na in Juzuf in najina Miri. ne mogel bi mi dati, ako bi on ju Bog »zel«
•Ne bode ju nama vzel«, odvrnila mu je nato soproga.
»Oj, Zulejka, to je v božjih rokah. Ali ne veft, da živimo v tej deželi v vednih bojih, m da »• prav sedaj bližajo ponoani Spanja z novimi vojnimi močmi pod junakom Cidom? Ravnokar je pridirjal sultanov sel na dvorišče; sultan n.e kliče, naj pridem a svojimi moluu v njegov tabor v Toledo. Ako je sapmane v zvezdah, da bode nafta vojaka zmagana, priderO zmagovalci pred grajsko stdovje. I*uvtim ti aicer Muleja in sto mol, ki te bodo znali braniti; vendar ne čakaj, da pridejo Čpaojci ampak ubaži z našim najdražjim zakladom, z .hizufom in Miri v gorovje. Naftega gradiftča. ki ga ondi zakriva skala in gozd. sovrstnik ne bo tako hitro izvohal, v tem pa nam pride na pomoč sultan iz (iranade s svojo vojsko.«
Tako je govoril hasan svoji soprogi, objel otročiča, zasedel svojega arabca ter na čelu svojih vojmkov odjezdil. Osem dni jc Zulejka zaman čakala poročila o soprogu Deveti dan, ko ao kakor navadno gledali s Stolpa po okolici, ugledajo daleč nastajajoče oblake prahu. Vesel« vaklikne Zulejka: »Prihajajo!« Zakaj drugegs ni mislila, nego da prihaja zmagovita soprogov* čela. \ riakaje sta lorej tekla otroka po atopnjicah s stolpa in rekla Muleju in atraži: »Oče prihaja! Oče pnhajs! Hitro, odprite vrata!« Stražniki poslušajo in epustč most. Toda namesto Haaana in Mavrov pridirjajo jekleni španjski v.iezi; prepozno je bilo, da bi se stražniki ustavili. Grad ao sovražniki oavojili in oropali; plakajoča otroka vzame neki vite* ujet« s seboj, Ce«, da se odskoduje za sebi ugrabljena otrok«. Ko nt« se Juzuf in Miri iz doline Se enkrat ozrla n« očetov grad, videla sta g« v ognju in kriknila: »Oj, mati, mati!.
.Uboga otročiča !• seže sullanka v povest dečkovo.
.In oni krtčanski pes, ki ju je ugrabil, umoril ju je gotovo grozovito, kakor je bolel dete uboge Genovefe oni hudobnež, o katerem si pravil včeraj.«
»Ta je bil hudobnež, nadaljuje Konrad, »vitez don Rodrigo, ki je osvojil Hasanov grad, pa ni bil hudobnež. Peljal je ujela otroka s seboj na svoj grad ler ju izročil svoji soprogi Donni Klviri. Dobra gospa z jetnikoma nI ravnala kakor s sužnjema, marveč kakor z lastnima otrokoma. Vkljub temu Juzuf in Miri nista mogla pozabili svojega očeta in svoje matere. Zakaj, o gospa, grenko in hudo je, ako je treba živeti daleč od stariAev v ptujini, po domu seje tožilo otrokoma srce «
• Kakor znabiti tebi«, pripomni Fatima. »Povej nadalje! «
.0 gospa, kdo vpraSa po srcu bornega pritlikave«? — V tem se je obrnila vojna sreča in Mavri so zopet osvojili Tulelansko; n« to so sklenili premirje. Kinir 11 asa n je dobil svoj grad nazaj ter ga iz nov« pozid«l. Tudi soprogo. ki je bil« z nekaterimi služabniki po skrivni poti ubežala, naSel je zopel; a otroka sta se izgub la. »Kristijani so ju ugrabili«, pravili so mu. Obljubil je bogato plačilo onemu služabniku, ki bi mu naznanil, kje bivat« njegova ljubljene«. In res se je posrečilo Muleju, d« je dobil otroka. Krnirov služabnik ponudi v gospodovem imenu vitezu Rodrigu veliko avoto denarja, da izpusii otroka. Don Rodrigo je b.l obubožal v vojski, zalo je bil pripravljen izročiti dečka očetu. Iieklu-e pa nista hotel« prepustiti, da bi ne bil« popolnoma brez otrok. Ko pa ugleda ob slovesu Juzuf v očeh sestrice solze, zbodlo ga je tako v srce, da je rekel Muieju. očetovemu služabniku, da se ne more ločiti od se«tie Miri ter ostane raju v tujini, dokler ne posije oče za oba dovolj zlata.«
»Kako blagoduSun deček!« vskbkne sullank«.
»Tako jc, gosp«, in ker rodi blagoduSnost v vaakein plemenitem arcu zopet blagoduSnost, ganjena je bila tudi 1'onna Klvira in rekla: »Don Rodrigo, oba otroka pustiva na dom brez odkupnine. NaS gospod in Izveličar, ki nas je iztrgal iz hujSe sužnjosti, bode v nebesih naSe plačilo!« Zadovoljen je bil Don Rodrigo, in oba otroka »ta smela iti z Mulejem. Veselja, ki je napolnjevalo Hasana in Zulejko, ko sta ae Juzuf in Miri vrnila, ne morem ti opisovati, o gospa, in tudi hvale ne, ki sla jo izkazala vitezu in njegovi soprogi.«
»In jeli tvoj« povest resnična?« vpraSuje sedaj Fatima, »ali jo je izumil tvoj duh? Dvomim, da bi so kak brat tako žrtvoval za avojo aestro.«
»Dogodba ae aicer ni zgodila v daljni Španiji«, odgovarja Konrad, ki je pričakoval to vpražanje, »a vendar D' gola iznajdba, in od tebe, plemenita kneginja, zavisi, ali se tudi Uko konč«, kakor se je v moji povesti.« »Oj, sedaj ae godi in jaz sem med sodelujočimi osebami!« vsklikne Fatima ter z ležišča vsUne. »Mislila sem si že med pripovestjo, da ima« poseben namen l Mala Miri, ki streže meni, in Juzuf, ki je bil prej oproda mojega gospoda, sla pač ist« kakor Juzuf in Miri na Španjskem?.
»Oj, gospa, Alah je napolnil tvojo duSo z modrostjo — tako je! In Juzulovi in Mirini slariSi jokajo po svojih otrocih kskor Hasan in Zulejka. Poslali so dva pobožna meniha, da bi odkupila njih otroka. Odkupnin« p«, ki jo zahtev« Abdulah za Juzufa, je Uko visoka, da ne moreta meniha nič več ponudili za Miri, dasi sta tudi že sebe zastavila. Sinoči sta povedala Juzufu ter ga hotela z drugimi tovariši vred peljati^na ladijo, ki bode srečne odkupljence peljala nazaj v domovino. stariSem v naročje. Toda Juzuf se brani brez sestrice domov vrniti se.«
»Saj je bil venaar pred kratkim hudo lepen in Se hujSe ga tukaj čaka!« pravi eulUnka, čudeč se. »Vi kristijani sle čudni ljudje, v bajkah ni dobiti kaj podobnega! In kaj naj storim, da se povest »Umbulska jednako konča kakor mavrovska povest na Španjskem?« »Oj, gospa, Alah ni le tvojega duha z modrostjo, napolnil je tudi tvoje srce z dobrotljivostjo. Izpregovori le jedno besedo pri naSem gospodu sulUnu, in odpusli ubogo Miri, da se s svojim bratom lahko povrne k sta ritem, in Alah li bo povrnil! Saj imaS Se toliko sužnjev!«
• A nobenega, ki bi mi bil Uko drag kakor Miri. — In tudi tebo naj odpustim — kaj ne? Zakaj nisi vpletel v povest tudi hromega pritlikavca?«
•Oj, gospa, sirota sem, po kateri v domovini nobeden ne žaluje, dasi jaz tako ljubim dom. Lahko pač tu živim in umrjem ln v nebesih upam plačilo!« Te besede so Sle Konradu Uko od srca, da se je sullanka težko ubranila solz. A skrila je, kako je ganjena in mirno rekla: »Dovolj za sedaj. A ne poznat mojega gospoda. Moje protnje bi pač nič ne pomagale; mislim, da tudi ne ve nič o Abdulahovi kupčiji. Plavolaseg« dečka bi za zlato ne oddal. Sedaj odidi, pritlikavec; premislim se, kaj bi bilo storiti.«
»Alah te blagoslovi«, pravi Konrad, »tvoja modrost najde pravo pot, po kateri pojde tvoja dobrotljivost!« Globoko se priklone in odide iz sobe.
11. V domovini
[uredi]Še isti večer se je sultanka dolgo razgovarjala s starm A lijem. Pokazala mu je dragocen prstan, katerega prejme za plač lo. uko ji bode pomagal, da reii otroke. Zamorec je izprva majal z glavo, a lesketajoči se dragi kamen ga je tudi mikal in naposled seje udal -Ze zato moram da ponagajam lisjaku Abdulahu. ki bi bil zopet skoro par tisoč zlatov uložil v svoj nenssiiljiv mo»njiček, meni pa Se poduhati ne bi b I dal'« mrmral je starec. Drugi dan je Katinn že poročal, kolikor je izvobai, Abdulah in Levi sta bila sultanu res nazaan ia. da je Valter umrl; v največjo zadrego ju je spravil deček, ker se je branil odit«. Šiloma »ta gs hotela spraviti na beneSko ladijo, da bi le ne izgubila tako lepe nagrade; pa tudi to bi b lo težavno; zakaj suženj bi ju lahko izdal. Za sedaj ga ima Abdulah zaprtega v svojem stanovanju ter mu preti s smrtjo, ako se ne ud.l »In tako imava«, sklene Ali poročilo, • Abdulahu in l.evija popolnoma v svoji oblasti. Uročiti morata dečka nama, ali pa plačali laž z glavo.«
•Dobro »i opravil, Ali«, odvrne Fat.mn. »Iu za trga sužnja ne smeta niti jedmga zlata zahtevati od ptujih duhovn kov. Tudi nc *me nobeden menih ostati v judovih rokah za potoka — rada bi vedela, uli bi se izmed na-ib meinho* kateri ponudil! Ali si sli.Sal ? — ni jednega zlata od membov za dečka' Jaz sama odtkodujem Abdulaha — a ceno odločim tudi «ama Med tem naj Mirinega braa skriva: loda gorje mu. sko »krivi dečku le jeden las' Svojo namero izvršimo prvi dan po bajramu, tvoj nasvet je b I pameten •
Kaj pa da stari Ali ni bil prav zadovoljen, ker je l at ima tako odločila; preračunil je bil že. koliko zlatov od onega tisočaka se bode pnjelo njegovih smolnatih pratov. Pa ukloniti ae je moral svoji gospej. Preudarjal pa je pri vsem tem da bode vendar lahko *e prav lepo vsot co po strani izžmel iz botra Abdulaha. Napoti se torej k njemu, kakor hitro so muez<ni naznanili četrto molitev. Hud boj je bil na to med startna paznikoma; pa kaj je hotel Abdulah r bog, da je bilo Se tako! Ali je kmalu lahko sporočil Faliini, da gr« vse gladko — saj jo pa tudi bilo mazano!
Dan je minul za dnevom, ne da bi bila zvedela mala Marijca ali ubogi Konrad kaj sultanka namerava Tudi mata vedela, kako se godi Valterju. Da so ga prenesli iz jamčarske vojašnico, zvedel je bil Konrad pač že v jutro po onem večeru, ko je pripovedoval Fat.mi zgodbo o Juzufu in Miri. A sužnji mu niso mogli povedati, kaj se je tovarišem zgodilo. Spravili so ga vsekakor že na ladijo, ki ga popelje v domovino, ugibali so. In tako je pravil Konrad tudi mali Marijci. Oj, kako je sirot:ca jokala! Saj mu je privoščila srečo iz srca, pa nadejala se je, da se bode mogla vsaj ie posloviti od njega. In kako srčne pozdrave bi sporočila materi in očetu! Sedaj pa je odšel in Se besedice ni izpregovoril ž njo — t0 dobri deklici trgalo arce!
Fatima ja pač videla krvavo zajokane oči Mirine opazila vprašujoče oko hromega Konrada; toda iz njenih ust ni bilo lolažilnu besede. Žalostni so bili za otroka zadnji dnevi ramazana Topov atrel naposled naznani konec dolgega posta in pričetek velikega praznika bajrama. Večja pa nego veselje Turkov je bila oni bajram radoat odkupljenih krščanskih aulnjev. Na praznik proti večeru ata priila meniha k Abdulahu ler sta vsprejela dečke, katere je bil zbral na serajilskem dvorišču. Abdulah je bil zelo slabe volje; dečki pa so veaeba plakati ter dobrima menihoma po(jubovait roko in rob oblt-ke Valter je pri oknu svoje ječe gledal pretresljivi prizor. Poznsl je vse, radosten ugleda med arečnimi odkupljena tudi svoja prijatelja Aotona in Stanka; namignil j ima je, a meta ga opazila, in ko so kristijani vriskaje odhajali na prosto, v zlato »lobodo, premagala ga je ololno«), pota solzam ni mogel zastaviti; dozdevalo se mu je skuro, da se je preveč žrtvoval iz ljubezni do aestnee.
Ni Se uteSil svoje bolesti, ko odpre Abdulah vrata njegove cel.ce ter raij osorno ukaže, naj gre za njun. Znočito se je bilo v tem ; loda od neštetih lučij in avetnk na iniiiarelib in stolpih, v h Sah in palačah in z jambor v bližnji morski luki je prihajala potrebna svetloba cel6 na najbolj skrita pota seraj Iskih »rtov, po katerb je »lan pa/mk vodil dečka. Pnvedel ga je do aiajlioib vrat prav na koncu serajila. Krog in krog je bilo vse liho; le od cest je bil čuti krik pratnujočih bajram, in na drugi atrani zidu so Suialjali valovi Iio»|>ora.
• Niso Ae tu«, /agodrnja Abdulah. »Ali poznat te vifttica?«
• Ne poznam, gospod «
• Hm, dokaj prmcev nase knežje h Se je romalo te tu skozi v smrt«, pravi Turek. »Opravili eo vedno kar na kratko. Stopili so v čoln; brodarji ao parkrat zavesljali; na lo so popadli sultanovega brata, zadrgnili mu za vrat zanko s kamenom, pahnili ga iz čolna — in mir v kraljestvu je bil ohianjen «
• In sedaj hočete tudi mene tako umoriti?« vpraM Valter pro«lraSeno.
•Saj zasluž I s', zgaga trmasta! Pa ondi že prihajajo! « odgovarja starec. Bili so čuti koraki. »Ali »t« vi, Ali?« vpraSa Abdulah.
•Ali je. in ludi kosi so pripravljeni«, zamolklo odgovarja stari zamorec.
• Le naprej torej!« priganja Abdulah ter odklene vratica. Valter ugleda pred seboj slrnae slopnjice na obrežju in spodaj majhen čolniček, v katerem sta bila le dva veelarja. Abdulah potegne dečka s seboj ter ga spravi v čolniček. Valter je strahu trepetal in molil; zakaj mislil je, da je prišla njegova zadnja um. Krepke roke »o položile naglo 6e dva velika koža v čoln. in Abdulah zakliče: »Veslajte!«
Molči veslarja od veslala v Boepor, potem v loku okrog serajila; izogibata se vsem praznisko razsvetljenim ladijam, pri veliki, zasidrani ladiji pa se ustavita. »Vse je v redu — SanU Maria!« vsklikne jeden veslarjev.
»Sanla Maria I« odvrne poveljnik ladije. -Najprej kose oa ladijo, potam dečka.« Tako so atorili. Malo trenutkov kasneje je bil Vallar, ki Se ni umel, kaj se godi 1 Djim, v kajuli, tudi koSa ao ptineali. Strme posluša vesele posdrave men i bo v ia nekdanjih tovarišev v sužnjosii, ki ao (a obkolili. Ve<W ai, ali bi a« jokal ali amejal; zakaj najprej mu j« Sinila v glavo misel, da ga hočejo šiloma odpeljali v domovino. Ko sla pa o. Martin in o, Jožef odkrila koia, ler ata ao prikazala iz kofiev sestrica Marijca in hromi Konrad — amejal se je in jokal hkrati od veselja. Pripovedovanja ni bdo ne konca ne kraja. Konrad in Marijca sla pripovedovala, kako ju je dala sultanka poklicati ter ju pred pol ure sužnjosti oslobodila.
• Skrivaj moram vaju izpustiti, rekla je«, pripovedovala je deklica; »zakaj sultan bi tega nikdar ne dovolil. Jutri pa odpotuje, da si ogleda zbrano armado, in ko se povrne, pozal-ll bode že male pevke in pritlikavca Znto vaju odneso v teh koSih in ne amela se zganiti, dokler ni»ia na ladiji, da se ne izdastn. — Tako je rekla ter nama podarila dragocenega liipu za sUriSe, katerim naj poveva, da Turkinja Fatima ni manj plemenitega srca nego Spanjolka Llvira. Kaj j« neki s teia mislila, Konrad V« Konrad je inoral ponovili svojo povest. Vai ao hvalili njegovo pametno misel. In meniha sla pripovedovala, kako jima je Fatima po tolmaču sporočila, da bode poslala vso tri otroke brez odkupnine na ladijo, in kako »ta dvomila fte sedaj, ko je bolel poveljnik že odriniti, je-li bode izpolnila obljubo. »In sedaj je (jubi llog vse tako prav uravnal«, končal je o. Martin. »Preblažena Devica je položila Konradu prave besede na jezik, kakor jo je prosil. 0. Jož-fu ni treba ostati za poroka, vai pridemo pod njenim varstvom srečno v domovino. Molimo torej njej v hvalo in zahvalo rožni venec!«
Iz hvaležnih otroških src je kipela vroča molitev proti nebu, v tem ko je ladija dalje plula po mirnem Marmarskera morju in so *e polagoma razsvetljeni minareti iu kupole caiigrajske izgubljale izpred očij. Naslednji dan se se vozili skozi Dardanele. Ko je izginil poslednji luriki grad in so se odpeljali že precej daleč po grikem morju, iznenadil jih je nov dogodek. Iz podpalubja ladije prideta tolmač in Jano*. »Vi tukaj, Abmel Kfendi!« vskhkne o. Msrlin skoro preplaien.
»Ne več Abmel Efendi in ne več Turek!« odvrne mož ter vrže z glave svoj turban »Ne, k očelu ae povrnem in skesan kriatij&n sem zopet, ki vas, častiU gospod, prosim, du me v sprejmete v katohsko cerkev. Zakaj, kar sem videl na vaju, aseniha, in teh otrocih, izpreobrniio mi je s božjo milostjo srce.«
»Tudi jaz prosim, da mi odpustite, ker sem vas pobujiavsl «, pravi JaooS osramočen, »in me spravite z Odresenikom, katerega sem bil tako strahopetno zatajili«
Ljubeznjivo je vsprejel o. Martin oba spokornika. Sedaj je bila radosti mera polna, kakor je tudi v nebesih večje veselje nad jednim npokornim grešnikom, nego nad 99 pravičnimi. Begunja sta se bila spoznala v poslednjih dneh in sklenila, da skupno pobegneta po noči na bajramski pravnik. Posrečilo se jima je, da sta se zatekla na beneško ladijo. kjer ju je poveljnik aa dobro plačilo skril. Ladija je priplula srečno v beneške luko. Ondi se je Anton ločil od svojega prijatelja Valterja, katerega je odpeljala ladija v rodno mesto Bari in staritein v naročje. Avstrijce, Polska in Ogra je spremil o. Martin do Linca. Do tu so priftli Vakerjevi stariSi otrokom nasproti. Ali naj popisujemo veselje, ko so s« sesii? Tudi ubogega Konrada sta Valter in Marijca obdržala pri sebi, ostal je kot sin v bisi. Vsi pa so zahvaljevali Mater božjo, po njeni priproSnji so bili oslobojeni iz žalostne sužnjosti.