Strnišče
| Strnišče: Obraz iz narave J. Ogrinec |
| |||||||||||||
Navada je, pa opravičena, da govoré o naravi in lepoti njeni razumevamo le čiste obraze, kterih se človeške roke še niso doteknile. Ker res, kjer koli človek, ali stvareč, ali razdevajoč seza po naravi, skoraj si povsod tamkaj išče dobička, — kar pa vsegdar prikračuje lepoto. Prirodnost in umetnost ste si protislovni; ali po vsem vendar ne. Preziraje marsikoliko druzih predmetov, omenjam tù samo gaja, o kterem se umetnost slaga z naravnostjo tako rekoč v vzor naravne lepote. Pa še celo strnišče, na kterem je slednja kepica bogvé kolikrat že prerita, ne pogreša po vsem svoje tihe in genljive mikalnosti, ktera je pač vredna, da si jo enkrat malo živeje postavimo pred oči.
Zrno pade v prst, solnce upre krotke žarke preko brazd in vlažna toplina izvali semena skrite kreposti. Rmenkast kal pičí na beli dan in zjutranja rosa lesketa po prvem zelenem perescu, kakor zvezdica, mila poročnica pohlevnega upanja. Zel kolencema hiti v bíl, in vrh sočnatih šibkejih in šibkejih cevi se kmalo prikaže klas. Lehni vetriči zibljejo klasje v poletinskih zrakih, dokler pride ženjica, in dozorelo omahne pod srpom. To je strmi poglavitna zgodovina od setve do žetve.
Že naši očetje so imenovali razna plemena strmi — žito; pač, ker nas živi, ker je naše življenje. In res, kteri človeški hrani bi se to blago ime bolj po pravici spodobalo?
Sto — tisočletja se odpirajo gledajočemu nazaj v prvotne čase človečanstva na zemlji. Kaj vidimo? — Brez strehe, brez doma bega človek in potikovaje se po temni hosti, zalezuje počivajočo zver, ali lovi bežečo, orožje v pesti silijo jo na boj, dokler premagano trešči na tla. V kožo njeno se oblači, z mesom redi in iz krvi sreba novo divjost. Kakor je živel, — samoten tudi pogine. Dokaj je drugačen že pastir. Početje njegovo ni več morija; on si pridomačuje, prireja živali. Blažje čuti se mu v srci budé; poveličevalne nade kvišku obračajo oko, proti nebu. Preko širne planjave, ali z griča v dol se pastirske pesmi ustrezajo. Vendar tudi on še hodi za čredo, premikovaje šator s pašnika do pašnika. Tujec je povsod, ne pozna kaj je stanovitno domovje. Še le, ko je človek vrgel pušico in pastirsko palico od sebe, ter je jél sejati in žeti, pa pridobivljati si kruh z nekrvavo roko, postal je pravi človek, da gre in skuša, kako če reševati in vršiti svojo izvišeno nalogo na zemlji. Tedaj še le se je vzdignila koča zraven koče, na posvečenem oltarji se je žrtva zažigala in iz ustanovljenih občin so pognale čednosti in kreposti narodov. Le kot poljedelec je človek poklican, da gospoduje na zemlji. Njemu so se pa, se bodo sleherna druga kjer koli živeča ljudstva umikala.
Zaradi tega blažečega vlijanja na človečanska čustva in, reči tudi smem, etičnega pomena za značaj posameznih narodov, stavilo pak se je tudi ratarstvo že od nekdaj kot čestito in sveto, in v pesmih brez števila se opevalo: kako se sejo in žanja, kako strn raste, klasuje kako zori. Pobožne navade od veka noter do današnjega dneva spremljajo na polje kmetiča, prepričanega, da božja roka čuva vzlasti nad njivami.
Ali kdo je prvi ugenil, da le-te pohlevne zeli krijejo take moči? Kdo je prvi sejal? V ktere ledine je bila prva brazda rezana? Taka vprašanja so gotovo opravičena, pa — odgovora ni. Zgodovinska poročila ne dosezajo prvotnosti poljedelstva; pač pa so pobožne basni in pravljice, ki se vse slagajo v tem, da žito je neposrednji dar iz nebes. Od ondot bi ga bilo milo božanstvo prineslo na zemljo ter z lastno roko učilo človeka, kako naj orje.
Tolicega pomena, kolikoršnega s prirodopisnega, ni pa polje nikakor z estetičnega ozira. Kar tamkaj gleda oko, vse je le zmerna enoličnost, zemlja v pravi hlapčevski podobi. Kruha, kruha! zdi se kar, da potniku šepeče na uho, ko pohaja med njivami.
Vendar tako ostra sodba o strnišči bi kriva. Tudi strn veje svojo krotko poezijo. Lej, posamezna bil: — nevidezna je, kakor sploh sleherna trava, ne diši, ne diči se z gizdavim cvetjem, niti peres ponosno ne više. Slabotne koreninice klenejo goličavo steblo na tla, pa šibko, češ, da ga mora vsaka rahla sapica ukolenčati, vrh njega enolični klas: to je vse. Dobrotniki človečanstva so se od nekdaj ponižno in siromašno oblačili.
Pa kakor nam mrtva, omlačena slama še zmerom prijazno ugaja, kader po zimi tako toplo odeva krov siromakove koče, tako smo je tudi že veseli, ko jo vidimo zazeleneti. Da po skopnelej snežnej odeji pomladno solnce le prve žarke posiplje preko brazd, skopirni nežna zel kvišku in srka tečne moči iz milega vzdušja, ktero toliko poživljajočih sap posihmal preveva. V pričo tega dobrodejnega zelenja se še tako skeleče rane srca poblažijo že vsaj v trpko hrepenenje; saj to pomlajenje še celo hudobnega gane, da se mu budi bridek spomin na prejšnje srečneje dni. Nad njim pa, visoko visoko v viših krogih plava neutrudljiva škrjančeva pesem: veselo pozdravljaje zgodnji dan, ko jutranja zarja lije rudečico na obzorje, in poslovljaje se od njega, ko poslednji žarki z vrhov gorá odsevajo doli na strnišče. Glasi in razlega se izpod neizmernega obneja in budé navdušeganje na vse strani — veličastno alejujo!
Strneno bilje se urno podaljuje, dokler se iz površnjih peres izvije klasje, ki nosi hrano človeško. Najprvi klasuje svitlo — in dolgoresi ječmen, za njim bledopoltna, visoka rž, potem z mena pšenica, ki se vsa slast nje debelemu klasu že od daleč pozna, in nazadnje oves razpenja svojo belo rahlo lastjé.
Pa oko radostno gleda tako preko polja, bodi si že, da strn mirno po konci stoji, bodi si da veter vali valove po njej, in klasje, ljubo objemaje se med saboj rahlo šepeče z njive na njivo. Ali o čem le? Pač, kako obilen da je narave blagoslov, — tolikih up, tolikim hrana! In baš to je, kar pogledu preko strnišča podaja tako pomirljivega, tako tešilnega nekaj! Tu vidimo z lastnimi očmi, da se izpolnuje, kar je Bog sklepaje zvezo s zemljo obetal, ko je dejal: dokler zemlja stoji, prenehala ne bo ni setev ni žetev, vročina in mraz, dan in noč!
In majka narava, neprenehoma mlada, povsod in vsa krasna, vpleta svoje cvetje tudi med sad »v potu obraza«. Tam pa tam se prešibki slak vije ob bilji navzgor in venča s krotkim, snežnobelim cvetjem ponižne stebre človečanstva. Temu se druži višnjeni pezdič, kakor da bi se zavedal, da je le plevel, in se zato nespokorno oblači. Kokalj že prevzetneje spenja na dan bledo-rudečkaste vrhe, in pri kraji, že skoraj raz njive, ohola gospica ali purpara rdeče ognjí, kakor živ utrinek zraven pepela.
V tem žaru tudi strn hitro zorí. Nektera huda ura se je drvila, nektera strela švignila nad njo. Oče kmet so se plahno ozirali s praga v nebesa, ali bo vendar sever odrinil črne oblake, mati pred ognjiščem lomili blagoslovljene šibe na žrjavico, da bi kadile žegnani dim vá-nje, mežnar pod zvonikom beleštral z vsemi tremi, da bi mogočnejši don zvonov predrl težke megle, in ko se je po vasi o slehernem blisku še toliko križev naredilo pa očenašev in češčena-marij premolilo svetemu Balantinu na čast: — milostljivo je odverujena preteča nevarnost.
Tako je žito srečno dozorelo in omedlelo in polno klasje težko tehta proti tlam, kakor prijazno kimaje: dej, pridi ženjica!
Tačas pa, ti kmetič, ki si celi teden v potu svojega obraza trudil se, kako rad greš v nedeljo malo okolo doli po polji, kako vesel si obilnega sadú svojih rok! In če prav še nisi pozabil, kolikanj da si se potil za-nj, zagotavljaš vendar pobožno svojemu potomčku, pripogovaje s tresočo roko pest tehtajočega klasja pred-nj, — da ves ta pridelek le dobri Bog daje!
O polndne med strniščem, — kako res nenavadna poezija jo to! — Na vsem obzirji nikjer nobene meglice. Solnce góri, kakor sredi neizmerne, modre puščave žgé dol, da razbeljena vročina, kolikor se je med visoko strn ne vjema, kar stekleno miglja nad vsakostranim, širnim površjem. Od nikoder najrahlejega dihljaja ne. Vse bilje mirno stoji, kakor omedlelo! Nikjer nobenega človeka, nikjer nobene živali! Vse molči kakor mrtvo! Le črni muren pod gostim šopom na meji, — neprenehoma cvrči in cvrči, pa ko bi še tisto uro palež posmodil vso strn. Kamor se ozreš, povsod tiste bliščeče proge neme širine. — Pa glej dalje! Pod prijaznim gričem, v zeleno zatiščje skrita — leži mirna, ljuba domača vas. Res da malo ktera streha se vidi ponižnim hišicam, ali hruščevi vrhovi visocih samorašnic po vrtih veličastno kipé v ozračje, od tod pa od tam se čuje petelin, zalaja pes, in — človek, — kako rad se tako-le časi zateka v naročje ljubi naravi, ki vendar vsikdar tako ljubo vabi v svoj materinski objemljej!
Zvečer! — Rosa se obeša po strni, da leskeletaje v zadnjem odsevu večernega zora še teže tehka dol v razore. Tik vrhi nje nizko švrka tiha lastovka iz vasi, ter leteč vhita dolgonoge komarje iz neštetega, mrgolečega roja, ki »solnce dol spravlja.« Prepelica, prava kmetica, meri pač le po sebi visoko rž na »pet pedí« in zraven kosec »resk resk!« v detelji kosi: »ne hodite bosi!« Tedaj pa tiha noč pokrije poljane, tam pa tam se zvezda vtrne na nebesu in svitli utrinek švigne navzdol, kakor bi se senjalo kacemu bogu. Pa vse to ne bi genilo človeka!
Kristus pohajaje se med strnjo! Kje in kako še lepših prizorov? Pa prilike o sejalcu, o snopji in o tem, kar se poseva: — strohljivo kar vrasta: — nestrohljivo! Res da, stare vse, pa vendar vedno nove podobe, ki pričajo, kako ozka vez klene človeka na zemljo, ktera ga živi. —
Zarad tega pa tudi setev nobenemu narodu ni le navadno hlapčevsko delo; ampak, kakor se spomladi njive kropé z blagoslovljeno vodo, procesije med njimi vijó in vevje sv. Telesa dne politika na omedlele: tako se ženjice o velikem Srpanu tudi radostno in povzdignenega srca vrsté preko poljá.
Kedar pa je strn požeta, potem pak je tudi preč leta lepša polovica. Preko strnišča že vsa jesenska otožnost leži. Pajk ga prepreza s svitlimi mrežami, in potnjava krastača, kobacaje počasi s kraja v razor, drgne debeli trebuh ob bodeče ritovje, dokler se zarije. Ptice, ktere so se doslej tako prijazno glasile s polja, potovale so že do malega vse v južneje kraje. Le pozna postovka se pripenja še zdaj tu zdaj tu v ozračji nad prahami, opazovaje z višine, kje bi kak mramor preril na vrh, ali kod ktera kobilica bežala. In dosihmal tako bister in jasen nebes — zagrnil se je v dolgočasne oblake.
Ko pa potlej plug podorje sledi minolosti, da se mladi setvi postelje, ponovi se že pozno v jeseni zopet prvotni obraz poprejšnje podobe. In kakor sloveč se zapušča onemu, ki ostaja, vejico zelenja v tolažeč spomin, da se zopet kedaj vidita: tako se tudi rjavo polje, predno ga zapade sneg, zagrne še enkrat v nežno zelenje, češ, da prihodnjo spomlad nam spet tako prijazno razvije pole svojega tešečega krila.
J. Ogrinec.