Strma pot

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strma pot
Peleasa
Izdano: Vigred 14/1–12 1936
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7–8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. dno

I.[uredi]

Moja draga Melisanda!

V zadnjem pismu me prosiš, da Ti orišem pot, ki me je preko strmin in prepadov, kjer je noga večkrat omahovala, privedla v naročje matere Cerkve. Posežem naj torej nazaj v tisto dobo, do tistih ur, ki pridejo z venci in odnesejo zmago. Glavo klonim pred visokim poletom Tvoje plemenite duše, pred silo pravega ženskega in materinskega srca, pred značajem, izklesanim v trpljenju, pred učenostjo in izkušenostjo zdravnice, ki najboljši del samega sebe posveča ženi, v blagoslov sedanje in bodoče generacije:

»Prišel je dan, kateremu je veljalo dolgih tednov vse moje hrepenenje. Sledeč stoletni tradiciji, so mi nadeli črno obleko ter me peljali v grad Zvezdni Kamen, tam nad Vojnikom. Danes je ta grad ves v cvetju, park okrog njega lepo urejen, velika vhodna vrata okrašena z zelenjem. Pravkar se je pripeljal poslednji gost, le pastorja Staubigerja še pričakujejo. V grajski kapelici ima danes poročiti poslanikovo hčerko Ano Marijo in konfirmirati sina Ditmarja in mene.

Pred gradom se ustavita dva črnca, vprežena v elegantno kočijo. Mlad fant, pastorjev sin Valdemar skoči iz nje, takoj za njim izstopi visokorastla dama, ki hoče pomagati svojemu možu, ki mu je desna noga ohromela. Že pa je pritekel iz grada sluga in pastorja povedejo v prvo nadstropje.

Ker je med gosti tudi nekaj tujcev iz Nemčije, traja predstavljanje in pozdravljanje dokaj časa in Valdemar porabi to priliko in mi šegavo reče:

»Da si par let mlajša, Senta, bi te konfirmiral jaz.«

»Mar naj počakam, da ti tam v Bernu, kamor nameravaš po gimnaziji, dajo za to dovoljenje?« mu smehljaje odgovorim in obrnivši se proti Ditmarju:

»Veš, Ditmar, zadnjič mi je Valdemar zaupal veliko skrivnost. Danes ti jo smem razodeti, ker je dan velik in ker je tudi sam navzoč. Premisli, pastor namerava postati! Mi vsi, ali vsaj jaz, sem mislila, da bo on nekoč sloviti germanist. Ali še veš, kako je bilo takrat, ko je napisal tisto prelepo nalogo »Unsere Schillerfeier«, o kateri je govorilo vse mesto? Zdaj pa mi je nenadoma izjavil, da hoče v poklicu slediti očetu in da gre po maturi v Bern študirat protestantovsko bogoslovje.«

Taki so bili naši pogovori pred tistim velikim trenutkom, ki mi je ostal v spominu bolj živ, nego je bil takrat. Čas, izkušnja in spoznanje so mi ga napravili svetejšega in pomembnejšega. Mejnik je to, ki stoji tam ob vhodu v življenje.

Zbrali smo se v bajno razsvetljeni kapelici. Spredaj Ana Marija, edina hči grajskega gospoda, vsa zastrta v prosojno tančico. Poleg nje, na desni, njen izvoljenec, Roland Pruck, industrijalec iz Essena. Poslanik Dr. Artig in moj oče za njima. Venec gostov obdaja zaročenca, midva z Ditmarjem pa stojiva med njegovo in mojo materjo.

Preden se prav zavem, sta oba obreda že končana. Sledijo poljubi, voščila, iskrena in v srce segajoča. Za sklep slavnosten obed. Ne bom Ti govorila o finih damastih, o brušenem steklu, srebrnih in zlatih posodah, niti ne o izbranih jedilih, ki so grajski gospej in njenim pomočnicam v zadnjih dneh dajale mnogo misliti, niti Ti ne bom opisovala dragocenih oblek, ki so prinesle salonom v Parizu lepe dobičke. Povabim te rajši, da se za hip vrneš z menoj v grajsko kapelico, kjer se je danes srečalo dvoje pomladi: ena, ki se razcvita, druga, ki je že v polnem cvetu. Ena, ki v življenje šele prihaja, druga, ki je prvo pot že prehodila in stopa zdaj na novo, toda ne več sama, marveč z njim, ki ga je izvolilo njeno srce, ki bo odslej vezano za vso dolgo večnost. Tu je pravkar govoril pastor Staubiger besede, ki so za Ano Marijo in Rolandom veljale tudi Ditmarju in meni. Kaj nam je govoril, ne vem, zakaj lučka, skrivnostno brleča tam na desni steni poleg oltarja, je ujela vso mojo pozornost. In od tistega trenutka me ni več zapustila ...

Popoldne gostje jamejo zapuščati grad. Novoporočenca sta se odpeljala v Celje, da od tam z brzovlakom pohitita v sončno Italijo. Kar je v gradu inozemcev, so legli k počitku, medtem pa sva z Ditmarjem spremila gospo poslanikovo in mojo mamo v park. Valdemar, čigar starši so se pravkar odpeljali, se je pridružil nama. Nocoj hoče ostati pri Ditmarju. Saj sta bila nekoč sošolca v gimnaziji in oba odličnjaka. In o Valdemarju je šel po vsej gimnaziji sloves, da piše najboljše naloge. Ditmar se je vrnil iz zavoda, ki ga že tri leta obiskuje tam v prijaznem mestu ob Donavi. Vsako leto prihaja v počitnicah na grad s starši, ki bivajo zdaj tu, zdaj tam, vedno pa v inozemstvu. Grad je Ditmarjev rojstni domek. Letos je končal šesto gimnazijo in že sanja o slavi, o daljnjih deželah, katerih marsikatero že dobro pozna. Govori šestero jezikov, ukvarja se celo s slovenščino, ki pa mu dela ne malo preglavic. Nikoli ne ve, naj li reče: Imam »svoj« ali »moj« klobuk.

Poslanikovo gospo je slavnost zelo prevzela; ločitev od hčerke ji je bila težka, dasi dobro ve, da jo je izročila vrednim rokam, in da je ime Pruck znano ne samo po Nemčiji, marveč tudi po vsej Evropi in še onstran morja. Moja mama jo tolaži ter jo skuša prepričati, kako zelo je to vloga matere, ločiti se od svojih otrok.

»Poglejte,« tako ji pravi, »moja Senta se mi je že popolnoma odtujila, ker je pač vedno pri stari materi in teti. Stara mati ne more biti brez nje in moja sestra Frida jo naravnost obožuje. Kaj bi bilo, da jima tega otroka vzamem seboj v Gradec? In vendar bom to nekoč morala storiti. Opažam namreč, da si otroci med seboj postajajo tuji. Ostali štirje so pač vedno pri meni, ta pa je že od rojstva vedno v Castel Crisis, ki je slišal njen prvi krik in videl ter gledal njen prvi nasmeh.«

Medtem sta Ditmar in Valdemar odšla nabirat cvetja in zelenja. Obe dami sta sedli na klop tam pod veliko smreko s povešenimi vejami. Zdi se, da so ob njenem prihodu utihnili ptički, le muhe še brenče in tam na trati se sonči še par kobilic.

»Vse je končano,« povzame gospa poslanikova, samo spomin bom hranila bogat, ki mi bo tam daleč na severu sončil prihodnjo zimo, prvo brez Ane Marije, mojega toplega žarka. Ditmar se bo vrnil v zavod, moj mož bo v uradu po cele dneve, posebno sedaj, ko je od spomladi sem vse tako napeto tam na Balkanu. Sicer pa ima Ditmar samo še dve leti, pozneje bo nadaljeval študije tam, kamor nas bo povedla usoda. Upam pa, da bo moj mož obdržal mesto, ki ga ima.«

Tako je govorila dobra gospa in dva velika bisera sta se zasvetila v njenih očeh, nato počasi našla svojo pot preko še svežih lic. Gospa poslanikova je bila angleškega pokolenja, v njenih žilah pa se je pretakala tudi grška kri. Rodila se je v Atenah, tam zgodaj osirotela, prišla nato k sorodnikom na Angleško, kjer se je, še zelo mlada, seznanila s takratnim tajnikom pri avstrijskem poslaništvu v Londonu. Ta je bil takrat na tem, da prevzame posle konzula v Frankfurtu ob Meni. Poročila sta se in mlada žena mu je sledila v Nemčijo. Konzul je po svojih sorodnikih podedoval grad Zvezdni Kamen in odtlej je družina prebila počitnice vsako leto v naši soseščini. Tam sta se rodila oba otroka Ana Marija in Ditmar. Ko je bil ta star 10 let, je oče nevarno obolel in nastanili so se za dve leti na Zvezdnem Kamnu, odkoder se je Ditmar vsak dan vozil v gimnazijo v Celje. Tam sta bila z Valdemarjem sošolca.

Hoteč prikriti svojo bol, prične zopet gospa poslanikova:

»Da ste pred par dnevi slišali, kaj mi je gospa Staubiger pripovedovala o svojem Valdemarju, to bi se bili smejali: »Ko je bil ta še droben otrok,« je dejala, »še za stare cerkve, ki je bila skupna njihovemu stanovanju,« – saj veste, tam, kjer je bilo nekoč tudi naše pokopališče, tik za dijaškim domom. »Tam je ta otrok v prvi mladosti užival grenkost in radost poklica, kateremu se hoče posvetiti. Na vrtu se je vadil v govorništvu. Vzemši širok materin predpasnik, stopi na zaboj, prikliče nekaj kokoši, jim nameče drobtinic in prične: »Meine liebe Kirchengemeinde!« Zveste živalice ga verno poslušajo, dokler jim mali pastor meče drobtinic. Ko pa teh zmanjka, ga brž zapuste. Dobri otrok je moral zgodaj spoznati, da je ornat lepo, toda težko oblačilo,« je še pristavila gospa poslanikova.

Tedaj prihitita Valdemar in Ditmar, noseč cvetja in zelenja, da ga natakneta Flori in Lizi, s katerima je pravkar prišel naš Miha, da nas popeljeta domov. Za njima prideta tudi gospod poslanik in papa.

»Dora,« reče ta moji materi, »domov bo treba, saj veš, da moram še nocoj v Gradec, kjer me za ponedeljek čaka važna razprava.« 

Zopet sem sama v svoji sobici v Castel Crisis. Občudujem darila, ki so mi jih danes poslali sorodniki, prijatelji in znanci. Na drobnem ovitku spoznam pisavo prijateljice Konstancije. Urno ga odprem in v roko mi pade majhna slika z napisom:

»Veselje, pripravljeno bratu, se vrne v lastno srce!«

12. IX. 1912. Tvoja Konstancija.

Na sliki zrem malega berača, ki vzdolž stene sedi na goli zemlji. Vse na njem izdaja bedo: cunje, v katere je oblečen, košarica in vrč poleg njega. In ta obraz njegov, k tlom sklonjen, žalosten in ves potrt! Slikal ga je Murillo, o katerem mi je teta pripovedovala, da je živel v zlati dobi Ludovika XIV., tedaj, ko so umetniki najrajši predstavljali kralja in velikaše sedemnajstega stoletja. Sliko položim na mizo, oči zaprem in se zamislim. V duhu že objamem prijateljico, tam v soseščini, ki je danes radi mene morda trpela. Koliko sem prosila staro mamo, teto Frido, in ko je prišla mama, tudi njo, da smem na konfirmacijo povabiti tudi Konstancijo!

»Dobra deklica je,« sem jim ponavljala, »in jaz jo imam tako zelo rada.«

Ob meni bi se bila Konstancija počutila dobro, kaj so mi mar poslanikovi? Da je odločevala moja mama, bi bila tudi gotovo uslišana. Čemu so me peljali v Zvezdni Kamen, ko bi bilo lahko vse drugače!

S Konstancijo, sosedovo hčerko, sva takrat končali IV. gimnazijski razred v Celju, kamor sem se jaz vsak dan vozila. Danes je Miha zapregel Floro, jutri Lizi. S Konstancijo sva bili edini dijakinji med 25 dijaki. Po šoli sem jo rada obiskovala. Skupaj sva se učili in skupaj delali naloge. V njeni hiši ni bilo izobilja, dasi je imel oče lepo državno službo in dasi so imeli prijazno hišo in obširen vrt, ki je mejil od bele ceste do šumeče Hudinje na našo posest. Le trudoma so pošiljali otroke v šole, zakaj plača je bila pičla, družina pa obilna. Najstarejši se je bil že izšolal, pa je še rabil podpore od doma. Konstancija, najbolj nadarjena, se je poleg šolskih predmetov učila tudi še francoščine, angleščine in še italijanščine, pa naj se je jemalo, kjer se je hotelo. V hiši je kraljevala najskrbnejša žena in najboljša mati, ki je poleg svojih malčkov vzgajala še dva cveta, majhna in drobna: hčerko in sinčka svoje svakinje, ki se je, kot žrtev materinstva, stalno borila z življenjem in smrtjo.

Meni je bila Konstancija tedaj vse. Ljubila sem jo in spoštovala sem njeno vero. Vendar danes je nisem smela povabiti. Stara mati je smatrala za neprimerno, da bi ta katoliški otrok prišel v čisto našo družbo.

Če danes mislim na tiste prve dni svoje mladosti, katero vsak dan na novo zaživim v svojih otrokih, si moram priznati, da je bila moja pač lepša, pa tudi prostejša. Strmelo tam za gradovim hrbtom je bilo moje kraljestvo, košati in mogočni hrasti njegov ponos, smreka ga je zibala in lipa mu najlepše pravljice pripovedovala. In ko sva s Konstancijo, sedeč na brvici, ki je ločila njenih in mojih staršev posest na desno in na levo Hudinje, prisluškovali temu skrivnostnemu pripovedovanju, tedaj so šle najine sanje v nedosežne višave, do nebes so segali najini gradovi in šele tam dobivali jasnejših obrisov. Na obeh lipah, tam ob brvici, katero je že porušila časa sekira, je roj čebel zapel svojo pesem, vonj zrelih travnikov in pokošenega sena nama je udaril v nos in tako sva uživali cvetje in petje in poletje.

Lepo je bilo to življenje tam sredi božje narave. Ko pa sta prihajala še brata in sestri iz Gradca, tedaj nas je redno obiskal tudi Ditmar. Še preden sem vstala, sem že slišala včasih sem od mostu žvižg Ditmarjev, ki je prihajal v mladem jutru.

»Kam gremo pa danes?« je tedaj odmevalo po hodnikih.

»Danes na Landek, kjer straši, jutri v Žički samostan, kjer so vzidani brezbožni menihi,« se je glasil odgovor.

In ko pride nedelja? Je to dan kmetiške družine. Teden poteka med delom, nedelja pa je jasna točka med sivimi oblaki. Možje, žene in otroci tedaj v cerkvi pokleknejo in duh katoličanstva objame njih srca. Žena bo ves teden kuhala, pometala, prala, krmila kokoši in prašiče; možje bodo zopet posegli po orodju. V nedeljo pa se jim odkriva lepota duše, ki se razgali, da diha tem lažje. In kmet in kmetica bosta vso dolgo pot življenja šla skupaj, jokajoča v žalosti, poteča se v trudu, čuječa do ure, ko bosta končno spala tam na vojniškem pokopališču, še v senci zvonika, tako blizu cerkve, da bosta, kakor se zdi, v nedeljo še prisostvovala sveti daritvi in prisluškovala molitvi, čakajoča vstajenja. Okrog njiju pa bo medtem veter majal travo, odnašal veselo petje mladine, dečkov in deklic, pripravljenih, da gredo jutri že isto pot, ki so jo prehodili starejši.

Tisti večer po konfirmaciji pa sem bila trudna, trudna. Še se spominjam, kako sem darila spravila lepo v škatlico, položila malega berača Murillovega na vrh ter se po običajni kopeli spravila v postelj. Tu skušam zaspati, toda ne morem in ne morem. Zopet in zopet moram misliti na Ditmarja, ki je bil danes tako lep ...

»Ta otrok, poln radosti in veselja in življenja, zna biti tudi resen!« Pa tudi bajno razsvetljena kapelica v Zvezdnem Kamnu mi ne gre iz spomina. Zopet jo gledam. In tam na steni poleg oltarja še brli tista lučka pred podobo žene, ki je žalostna, ah tako žalostna. Ditmar mi je povedal, da tista lučka gori noč in dan, da podoba žalostne Gospe visi v kapelici, odkar se on zaveda, in da je oče ne pusti odstraniti.

»Služkinje imajo nalog, da skrbe za olje in pa za to, da lučka nikoli ne ugasne,« mi je še pristavil, več pa mi ni znal povedati ...

Ko v postelji tako premišljujem, opazim, da se je luna že visoko vzpela na nebu in zdaj svojo bledo svetlobo že v mojo sobo pošilja. Zdaj pa zdaj se oglasi sova, grajskega stolpa zvesta prebivalka. Preko polja sem iz Ljubečne in Arclina odmeva veselo petje fantov. Vasovali so in zdaj se vračajo domov v pozni uri. Ob vznožju grada, pod mojim oknom, šumi Hudinja in ura na vojniški cerkvi je pravkar odbila dvanajst.

Že me objemlje spanec, ustnice pa še ponavljajo:

»Unser Vater ... denn Dein ist das Reich und die Herrlichkeit ...«

Tvoja

Senta.

II.[uredi]

Moja draga Melisanda!

V zadnjem pismu namenoma opuščam vsako besedo o pripravi na konfirmacijo in tisti vzgoji, ki je sledila temu velikemu dnevu. Je to poglavje zase, kateremu veljajo to pismo:

Tiste lepe pomladi 1912. sem izpolnila 14 let. Prav po naključju smo imeli ta dan v šoli majniški izlet. S Konstancijo sva se radi udeleževali takih in sličnih prireditev, dasi sva bili edini učenki med 25 dečki. Bili sva jih vajeni, vzrastli sva z njimi, se z njimi igrali, od njih se učili poguma, samopomoči, junaškega prenašanja bolečine. V vednem občevanju z dečki sva si utrjevali voljo, učili se, kako se je včasih treba tudi ukloniti.

10. maja moj 14. rojstni dan!

Kako bi mogel človek spati, če sredi božje narave praznuje svoj 14. rojstni dan! Prvo zarjo hoče občudovati, prvi klic petelina slišati, in drugega, in tretjega, klice vseh petelinov. In ko jamejo na to odgovarjati psi! In vprege, ki zarožljajo, in brane in vozovi po cesti, po potih. In še vse ono, kar poje in drhti v zraku, vse, kar se razcvita, vse, kar ječi in umira, vse, prav vse se oglaša. Dan te pozdravi. Noč je med živimi mejami rodila novega vonja, v rosi se zasvetijo nove vrtnice in nove solze tečejo vzdolž mladega brstja. Tam doli med vejami smrek in jelk se tudi že svita dan. Povsod že dan. Za mene bo ta dan velik! Jaz sama s svojimi 14 pomladmi, sredi te prve, sočnate pomladi!

Teta Frida je že nekaj tednov na Švedskem. Stara mama je povabila Konstancijo, ki je le par mesecev starejša od mene. Na terasi, ki je že bolj v gozdu nego v gradu, so nam danes pogrnili mizo belo in nanjo položili belega cvetja. Konstancija je z nama že pri zajtrku. Stara mama, danes lepša kot kdaj, je hotela ta dan preživeti sama z menoj in Konstancijo, ki jo ljubi kot svojega otroka. Še enkrat ima izpolniti tisto sveto dolžnost matere, ki jo je dobila od Boga.

Dvoje cvetov jo obdaja, ona sama pa je že v pozni jeseni. Že so leta nasula na njeno čelo snega, skrbi vanj začrtale svoje sledi. Oči pa so tople, srce, ki se je z leti razmahnilo, je goreče in ljubeče.

»Draga otroka,« prične stara mama, z milim in nežnim glasom, »nalašč sem volila to mlado majniško jutro, da tudi narava s svojo lepoto, s svojim prebujanjem, s svojim mladim življenjem prispeva k svetosti tega trenutka.

Doslej sta umevali to božjo naravo po svoje, po svoje ji govorili, po svoje razumevali njene odgovore. Senca rožnega grma vama ni bila mnogo drugačna kot ista velega gozda. Vajina nežna mladost je vse olepšavala. Živeli sta v pravljic svetem kraljestvu in če vama je to kraljestvo hotel kdo odvzeti, sta si ga ustvarjali sami. Zdaj pa se sonce na vajinem nebu dviga višje, senc ni več in videz mora izginiti.

Gotovo sta si, dragi moji, že večkrat stavili vprašanje: Odkod človek, odkod svet? Čemu smrt, zakaj živimo? Ta »odkod« najsvetejše in najbolj upravičeno vprašanje, to kraljevsko vprašanje, ki dviga človeka do nebes visoko nad žival, je vprašanje iskajočega duha na večno Modrost.«

Ta žena, blagoslovljena s številnim materinstvom in katere tople oči so božale 35 vnukov, nama jame v vsej ljubezni odkrivati skrivnosti božjega snovanja tam v njegovi delavnici. Z vsem spoštovanjem nama govori o mladosti in njenem svetem dozorevanju, o čistih studencih, pa tudi o oskrunjenih svetiščih. Nekaj nedopovedljivega je danes v teh mehkih očeh. In tedaj nama izroči vsaki eno, v krasno usnje vezano knjigo z zlato obrezo in zlatim napisom: »Vor heiligen Toren« od Dr. Emanuele Meyer.

»Ta knjiga,« povzame stara mama, »je bila pisana na svetih tleh in napisala jo je žena, ki jo odlikuje vsa veličina požrtvovalnosti, junaštvo tihega trpljenja. Izšla je pred par tedni in poslale so mi jo prijateljske roke prav za vaju. Pisateljica, ki je žena, mati in zdravnica, pozna kot taka vse najgloblje hrepenenje vas, ki doraščate, in mlademu človeku tudi pove, kako zelo razume njegovo iskanje in njegov boj. Vama pa bodi ta knjiga, če jo bosta čitali s srcem in dušo ... vir luči in moči. In ko bom jaz, danes ali jutri, že počivala tam v majhnemu domu in uživala velik mir, bosta še mislili na mene, ki vama danes želim, da bi bila vajina mladost taka, kot jo želi ta velika prijateljica mladine: čista, lepa in polna veselja! ...«

Odtlej me stara mama vodi večkrat po vrtu ter mi tam ob cvetlicah, ob lilijah, razlaga snovanje Stvarnikovo. Govori mi o Njegovi zamisli, iz katere sta izšla mož in žena, kot dvoje božjih misli, enakovrednih, pa vendar različnih. Oba popolna, mož in žena, pa vendar drug drugemu v dopolnitev. Da je bil ta dvojni človek blagoslovljen, in da je bila v njegovo bistvo položena stvariteljska moč. Dva spola, različna v svoji stvariteljski nalogi!

»Zato je človek čudo božje Modrosti,« mi reče nekoč.

»Mož je pooosebljena stvariteljska misel. Žena poleg njega, ali ni razodetje božje lepote, ljubezni, globine? In njeno čelo venča čistost, glava, skrivnostno zastrta, se približuje Bogu, do katerega si je utrla pot. V obeh žive stvariteljske sile, ki se v ženi prečesto očitujejo samo v hrepenenju po otroku.«

Nekoč mi govori o svetosti materinstva. Ta mati, ki je rodila enajst otrok, nato nadaljuje: »Nikdar se nisem pritoževala o svoji usodi. V svojih otrocih sem vzbujala veselje do tistega življenja, ki ga ima danes toliko drugih za neznosnega. Nekatere matere že v naprej obžalujejo in pomilujejo svoje hčerke in jim na ta način pristudijo že vse v naprej. Ne pomislijo pa te matere, da s tem izrečejo svojo lastno obsodbo.«

Stara mati je znala dati materinski ljubezni vso sladkost, vso opojnost, vso privlačnost. Srce se mi je širilo ob misli na tisto požrtvovalnost, kateri se me danes dajemo popolnoma, in ki mi je danes dražja kot življenje in po kateri je ime »mama« v vseh jezikih najsladkejše. Pojem ljubezni, darovanja samega sebe, se je globoko ukoreninil v moji duši.

Razumela pa je ta dobra stara mati tudi to, da bo njena vnukinja živela, in da že živi, čisto v drugih razmerah, nego je živela ona svojo mladost. Tem novim razmeram se je hotela prilagoditi. Skušala mi je dati toliko moralne opore, ki naj bi nadomeščala materialno zaščito. Ta dobra žena je pač vedela, da me bo mogla prepustiti nekoč moji lastni vesti, ki pa naj bo tembolj pripravljena, ker bo moje življenje v vsakem oziru bolj negotovo, in me je treba oborožiti za vsako nepriliko.

Stara mati je tudi vedela, da stremi žena po razvoju lastne osebnosti. Ni mi razlagala, kaj ima feminizem na sebi dobrega (kajti v gotovih ozirih je pravičen in dober) in kaj ima drug feminizem slabega, razdirajočega, zakaj to bi ji bila predolga naloga. Vedela pa je in me hotela prepričati, da je feminizem v svojih temeljih pravičen: Žena kot osebnost je možu enakovredna, toda različna od njega. In ta osebnost ima pravico, da se sama zase razvija. Pa ne samo pravico, dolžnost ji je to.

»Toda materinstvo vendar ni edini poklic žene,« ji rečem nekoč.

»In katoličanka, ki ima redovniški poklic, žena, ki hoče iti po življenja strmem pobočju sama, pogled obrnjen proti kakemu plemenitemu cilju? Ali žena, ki v zakon ni bila klicana?« jo vprašam.

»Globoko se klanjam pred temi plemenitimi bitji,« mi pravi, »ki hote ali nehote žrtvujejo doma ustvarjajoče veselje. Toda, so se li odrekle materinstvu? Najboljši del samega sebe, svoje srce, svoje moči, svoj čas, vse dajejo tistim, ki trpe, ki zmrzujejo, ki so žejni ljubezni in lačni resnice. Ali to ni materinstvo?«

Po sličnem razgovoru mi reče nekoč: »Senta, rada bi ti povedala nekaj o tistih dveh pogledih hčerke, ki sta začetek in konec vse vzgoje: pogled v višave in pogled v globino. Tam gori so tvoji ideali, tam gori je luč, tam gori so viri in moči. V sreči življenja polet v višave, v nesreči življenja vstajenje. Pogled v globino pa vidi življenja potrebo, bedo, trpljenje. Je to pogled pomoči, pogled, ki občuti, pogled, ki sluti ... Temu pogledu naj pomaga srce, žensko srce, ki v njem nikdar ne usahne ljubezen, široka in globoka kot morje. Vse naše življenje bi bilo le ničevo, da ga ne bi poživljala ljubezen. V vsaki ženi leži pokopan zaklad, ki čaka, da se bo dvignil. Mnogo plemenite ženske ljubezni pa leži neobdelane in nerodovitne, medtem ko se tam zunaj bojuje, ječi, krvavi in izkrvaveva svet, ker mu manjka ljubezni.«

»Poznala sem žene,« tako mi nadaljuje stara mati, ki se mi danes zdi kot sama poslanka božja, »ki so imele tako mero ljubezni, da je ta ogrevala cele svetove, dvignila tisoče, vse okrog sebe vzpodbujala, zakaj žena je v svoji čisti ljubezni – vsemogočna. In če bi kakega blagoslovljenega dne ta veletok ljubezni prodrl čez svoje bregove, bi bil pač močen dovolj, da bi odplavil velik del zemeljske bede in človeškega trpljenja. Zato pa je sebičnost pri ženi posebno veliko zlo in njegove posledice hujše kot kateregasibodi drugega zla.

Draga moja Senta, ali nisi v tem že zaslutila visokega poslanstva žene našega stoletja svoje naloge in naloge tisočerih žena?

Kaj pa naj ti povem še o ljubezni do vsega lepega, do poezije in umetnosti in vse harmonije, o umevanju večno mladih virov, o svetosti tonov? Vse to se ne da vsaditi v žensko dušo, posebno ne v tvojo, ker ima tam že svojo zibel, in kakor toni na liri, tako je vse sveto in visoko v ženski duši. Vse to pa je treba vzbujati in klicati na delo.«

Stara mati zelo gleda tudi na to, da mi privzgoji čut za pravico in odkritosrčnost. Kolikokrat mi ponavlja prelepe besede Shakespeareove iz Hamleta: »This above all, to Thine ownself be true! Sam sebi odkritosrčen biti, ta na obeh spolih prelepa čednost je na ženi še vse bolj zaslužna,« mi pravi.

Tako mi minevajo dnevi. Živim s ptičko, ki kot puščica zleti proti luči. Sonce je tudi pod mojimi perutmi. Tudi jaz nosim bilko mehke trave v kljunu, z očmi božam gnezdo, živim s čebelo, celo z mravljo, tečem in delam, jemljem in dajem.

In ko utihne lastavica, tedaj se oglasi čist, lahni glas, nežno se dviga grlo slavčka. Vsi pevci po vejah mu odgovarjajo kot zvoku flavte. O, harmonija, solz mi privabiš v oči, ali pa smeha na ustnice! Ves ta orkester, proti zapadu obrnjen, igra s svojimi peruti. Vsi glasovi se strinjajo! Stoječ na strehi ali plazeč po drevesu, skrit v cvetu rdečkaste akacije ali dehtečega črnega trba, ptiček na najvišjem macesnu, vsi ptički zahvaljujejo sonce. Ura zahvale je to. In dan se konča. Njim, ki so delali, se naznanja počitek. Poslušam, kako rožljajo brane, ki jih težki konji vlečejo domov. In glas debele kmetice, vedno enak ob tej uri, se dobrika govedi, ko jo pelje v hlev. Še par zakasnelih žvižgov tam v vrbi ob bregu Hudinje, nato pa vse molči in tišina objame svet. Zvon zazvoni, drugi in še drugi. Netopir začenja svoje nočno potovanje in išče komarjev. Slavec še poje svojo ljubezen, nato utihne tudi on. Vse zaspi.

To je nekako zunanji okvir, v katerem sem živela dotlej, ko bi bila stara mama, ponosna na svoje delo, lahko zapela s pevcem:

Surge aquilo, veni auster,
Perfla hortum meum et fluant aromata illius!

Dvignite se, vetrovi, pridite, vetrički, in dahnite preko vrta, ki sem ga negovala, in razlijte njegov vonj!

Tvoja

Senta.

III.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Zdi se mi, da že čutim prihajati nek lahen vetrič, po katerem sem klicala v zadnjem pismu.

Ditmar je letos končal VII. gimnazijski razred, zdaj pa je v Hindhead-u, v najbližnji okolici Londona, kjer namerava prebiti počitnice s staro teto. Težko sva se lanske jeseni ločila. Par dni pred njegovim odhodom sva še skupaj pela, stara nama pa je igrala na klavir. Tudi brata in sestri sta bili prišli iz Gradca. Najkrasnejše v prekrasnem je bila tista čudovita pesem »O quam suavis est«, tirolca Gollerja, ki jo je zapel Ditmar sam, in pel jo je nebeško lepo. Mnogokateri bi želel v smrtni uri še enkrat slišati to melodijo. Donela bi mu kot kaka obljuba iz nebeških višav.

Dva dni preden se je poslovil smo napravili še zadnji izlet v Žički samostan, nazaj grede pa smo se ustavili v našem vinogradu tam na Slemenih, kamor smo dospeli proti večeru. Kmalu je zažarelo zvezdnato nebo, nedopovedljivo svetla srebrna luč se je razlila čez hišo in vinograd in že se je pričelo ptičje žvrgolenje, klopotci, cvrčki, šuštenje listja in tisoč drugih glasov se je strnilo v sladko skrivnostno, nam vsem tako dobro znano vinogradsko tkanino, ki tvori blaženo harmonijo v marsikateri pesmi velikih mojstrov.

Nedeljsko jutro nas je zgodaj spravilo iz postelje. Gospodov dan, ki v takem žaru vzhaja samo v štajerskih goricah! Samo tukaj se zares doživi ona prelepa pesem:

»Der Himmel nah und fern,
Er ist so klar und feierlich,
So ganz als wollt er öffnen sich.«

(Nebo blizu in daleč je tako čisto in praznično, kakor bi se hotelo odpreti).

Dobrohotno sonce naše štajerske domovine, slast in opojnost naših vinogradov, naši jesenski gozdovi, rumeno rdeče plamteči, so vplivali tudi na Ditmarja. Tukaj je njegovo veselje vriskalo do neba; južno vroči dih njegovega srca, bujna in pestra domišljija njegova, vse to je nežno spojeno z blagoslovljeno bujnostjo in pestrostjo naše okolice. V takih trenutkih nam je zapel najlepše pesmi o lepoti naše domovine.

In pel jih je Ditmar tam v paradižu naše domovine!

Paradiž domovine? Ali ne jemljem teh besed naravnost iz srca mojstra, ki je bil naši domovini v ljubezni vdan?

Kolikokrat sem se skrivala v grajskem stolpu in po cele ure gledala skozi lino to čudovito naravo, ko je bila vsa posuta s trobenticami.

Danes pa mi Ditmar piše iz Londona tudi o trobenticah.

»So-li bile res trobentice?« sem se vprašala, ko sem čitala »Primroses«. V Westminster Abbey jih je položil na grob moža, ki je tudi ljubil to prvo oznanjevalko pomladi.

Tako se povprašujem, medtem pa nehote zopet odprem pismo in polglasno čitam:

»Senta, kot veš, nisem prvič v tem milijonskem mestu, torej me ni moglo presenetiti. V četrtek ponoči, 10. julija, sem zapustil Ostende. Kmalu sem dobro zaspal. Ob 5. uri zjutraj se nam je nudil veličasten prizor. V mladem jutru gledati kaj takega! Samo enkrat se spominjam, da sem gledal nekaj sličnega, ko sem se pred dvema letoma vozil iz Budimpešte na Dunaj po Donavi in smo prav v mladem jutru prispeli v Bratislavo. Rečem Ti, Senta, so to spomini, ki jih ne čas ne večnost ne moreta več izbrisati!

Ob 8. uri smo bili v Londonu.

Čas mi hitro poteka. Hindhead je letovišče le nekaj milj nad Londonom. Ima samo par hotelov in nekaj trgovin. Thirlestone – Hotel, kamor naslovi pismo, je eden najlepših in najudobnejših, ima pa slabo stran, da so gostje po večini stari nad 80 let, eden celo par mesecev nad 100. Angležu je Bog določil nekam daljše življenje kot nam drugim umrljivim ljudem. Tu smo sredi gozda, precej visoko nad Londonom, kamor se vozim vsak dan. Poleg muzejev, ki sem jih že oblazil vse, in drugih znamenitosti, sem včeraj obiskal tudi grob velikega Benjamina Disraelija v Westminster Abbey in mu položil »Primroses« na srce. Tega človeka, ki je s svojo silno voljo premostil vse težkoče ter se povzpel do najvišje moči v svoji domovini, užival osebno prijateljstvo velike kraljice Viktorije, vsak dan bolj občudujem tudi jaz. Že od njegove smrti, 19. aprila 1881. se imenuje ta dan »Primrose Day«, ker je bila ta prva oznanjevalka pomladi njegova najljubša cvetka. Iz spoštovanja do njega krasijo njegov grob v Westminster Abbey in posujejo njegov spomenik na Parliament Square vsako leto na 19. aprila s trobenticami. Njegovi goreči občudovalci in člani Primroses Lige pa nosijo to cvetko v gumbnici. In kdo naj ga občuduje bolj kot jaz? Cvetke, ki sem jih včeraj položil na njegov grob, naj bodo sveži list v vedno zeleni kroni, ki mu jo plete mladina. Zakaj? Bil je v politiki to, kar Rossetti v umetnosti in Newman v verskih stvareh.

Včeraj sem obiskal tudi Eton College, v čigar letopisih je zopet pisano ime Benjamina Disraelija. Pa zakaj ne rabim njegovega drugega imena? Lord Beaconsfield je bil tudi sam najrajši le preprosti Benjamin Disraeli.

Elon College leži na levem bregu Temze nasproti kraljevskega grada Windsorja. Je to nekaka pripravnica za univerzi Oxford in Cambridge, ali bolje za Kings College v Cambridgeu, katerega je, kot prvega ustanovil Henrik VI. 1440. leta. Disraeli, ker sin izraelskih staršev, ni bil vzgojen v Eton College-u, vendar pa je, kakor sem dognal, bival delj časa v hiši nekega profesorja tega zavoda, da je dobil nekaj lokalne barve za svojo politično novelo »Coningsby«.

Senta, ali je res, da bom čez dobro leto že vstopil v svetišče Oxforda tudi jaz?

Poprej pa se še vidiva.

Tvoj

Ditmar.

Kako blago to doni, si mislim, če v današnjem času, ko se ničesar več ne spoštuje, slišim kakega duhovitega človeka s spoštovanjem govoriti o kakem velikanu! Kot vsi ljudje, ki jim je namenjena velika bodočnost, je tudi Ditmar skromen mladenič. Moj Bog, koliko moških in ženskih ničel srečujemo dnevno, ki se čezmerno napihujejo! Tu pa je nekdo, ki bo živel, ko bomo mi morda že pozabljeni, ki pa je pri tem le prijazen in skromen Štajerc, ki nikoli ne pusti slutiti, da za njegovim čelom stoluje genij, pred katerim sem jaz – oh, tako majhna! Eno naju pa vendarle druži: tudi on zvesto služi muziki, ki jo jaz obožujem!

Iz teh sanj me prebudi jasni glas Konstancije:

»Senta, se greva kopat?«

Izpod smrek se prikaže prijateljica. Štajersko kmečko obleko ima, krilo in modrček sta črna z belimi pikami, predpasnik in bluza iz belega batista. Taka mi je Konstancija všeč. Mogočni kiti je povila kot venec okrog glave, kostanjevi kodri osenčujejo visoko čelo.

»Tudi za tem čelom se nekaj skriva,« si mislim.

»Če nas Bog blagoslavlja z jasnim, vročim nebom, zakaj bi tega ne uživali v polni meri? Naša Savinja, oh, to dragoceno poletno veselje Celjanov, kako kristalno čista šumiš v svojih 21 stopinjah! Pojdiva in vrziva se v njen blaženi tok! In prišel bo tudi Waldemar s sestro. Ona plava dobro, toda mene ne bo premagala. Hitiva, da ne bodo čakali! Kolesi sta pripravljeni. Toda, Senta, zdaj šele vidim, da si čitala pismo?«

»Ditmar mi je pisal.«

»In kaj piše o Londonu?«

»Navdušuje se samo za Benjamina Disraelija, to je vse.«

»Za Benjamina Disraelija? Je pač sin diplomata in išče vzorov v svojih vrstah,« reče Konstancija.

»Piše, da je položil trobentic na njegov grob. Veš kaj, Konstancija, pustiva danes kopanje, sediva rajši tjale pod akacije! Povedati ti moram, kako se je zjutraj izrazila stara mama o Ditmarju: Primerjala ga je s komponistom in pianistom Ferruccijem Benvenutom Busonijem, genialnim Florentincem, drugim Mozartom, ki je, kakor mi je pravila, prišel kot 13-leten deček v Celje in tu prebil nekaj mesecev. Njegov oče je bil v slabih gmotnih razmerah. Oče in sin, ki sta si bila že pridobila vencev za umetnost, sta vedela, da ima to majhno Celje mnogo smisla za umetnost in da koncertu, ki sta ga nameravala dati, ne bo manjkalo občinstva. In stara mama je še pristavila:

»Ob orglah v opatijski cerkvi svetega Daniela v Celju še ni sedel nikdo večji kot mali Ferruccio!«

»Veš, Konstancija, Busoni je kot mož dal vse, kar je bil kot deček obljubil. Postal je veliki umetnik. Njegova slava kot pianist je dosegla Lisztovo. Tudi kot komponist, ki je med drugimi uglasbil Dr. Faustovo lutkovno igro, ni nič manjši. Pred vsem pa je predelal Ivana Sebastijana Bacha in kot tak bo ostal nesmrten.«

»Kako pa je Busoni prišel v Celje?«

»Za njegovo družino se je ljubeče zavzel – 1879 je bilo – X., ki še živi, čil in zdrav in je prav lanske jeseni obhajal svoj 85. rojstni dan. Veliko srce, ki je ustvarilo tako čudovito lepa dela, še bije v polnem ritmu za večne ideale.«

Tako je sodba moje stare matere o Ditmarju.

Hiša mojih starih staršev je bila trgovska. Šele kot vdova se je stara mama naselila v Castelu Crisis. Da se je v takih razmerah ves pogovor moral vrteti bolj ali manj okrog kupčij, si lahko mislimo. Toda v to vsakdanjost so zašli akordi klavirja in toni violine, kakor mi je večkrat pripovedovala. Tedaj so svetle lučke padale na enobarvni temelj vsakdanjosti. To je moral biti nek svit, ki je prihajal iz drugega sveta, kakor svit polne čaše v Goethejevem »Schatzgräber-ju«.

Stara mama, si je globoko v srce vcepila tiste prelepe besede velikega mojstra, ki done kot četrta točka dekaloga, kateri je bilo tudi obljubljeno plačilo: Koristno je geniju izkazati gostoljubnost. Če ga ti pogostiš, te on bogateje obdaruje. Hram, v katerega stopi dobri človek, je blagoslovljen. Še sto let odmeva njegova beseda in njegovo delo v vnukih. Visoko cenim gostoljubnost stare matere, ki jo je izkazovala vsem umetnikom, ki so prihajali v naše mesto. Ta gostoljubnost je postala v naši družini nekak svet ogenj, ki kljub vsem izpremembam časa in ljudi še mirno gori okrog vsega veselja, trpljenja in skrbi ter nesporazumljenj v družinskem življenju. Še vedno in vselej tke blaženo pomirovalni svit. Kadar pa se ta ogenj podžge še z dragimi spomini, oh, Melisanda, tedaj se iskri tisoč ljubkih spominov, v vseh barvah se lesketajočih, iz te žerjavice.

Moja stara mama, sama dobra pianistinja, je zgodaj uvajala tudi mene v to lepo umetnost. V moje otroško srce je vcepila tisto ljubezen do klavirja, ki do danes ni ugasnila.

Pero bi namočila v zlato in z najbolj izbranimi besedami napisala, kaj mi je bil klavir v dobrih in slabih časih. Zahvala, vroča, in brezmejna zahvala moji stari materi, vsem mojim učiteljem in prijateljem te lepe umetnosti, ki so mi zopet in zopet dajali duševnega poleta, da sem premagala svinčenega demona lenobe!

Tvoja

Senta.

IV.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Ne bom Ti govorila o vojni, ki jo imamo še vsi predobro v spominu. Spomin pa je zvestejši od naše sence. Ta v nočnih urah izgine, – oni pa postane tedaj šele prav nežen. Povedati pa Ti moram, da je bila moja pesem še dolgo solzna, posebno tedaj, ko so mi od Ditmarja prihajale vrstice kot:

»Senta, postala si življenje mojega življenja!«

V takih trenutkih bi bila najrajši izročila svoje misli vetru, da jih ponese preko meja in krvavih poljan do njega, in mu pove:

»Ditmar, z menoj si pri vsaki igri, z menoj v vsaki bolesti. Kakor sva nekoč skupaj lazila po zidovju landeškem, plezala po drevju, tako se sedaj sklanjaš z menoj nad knjige. Z menoj ponavljaš najinih otroških spevov pripeve, poleg mene sediš v šoli, skupaj črtava like in formule na šolsko tablo, pesnikov stihi naju ganejo oba. Molče zbiram te spomine kot najdražji zaklad. Podobna sem malemu palčku, ki trosi bele kamenčke na pot, da jo zopet spozna in v nasprotni smeri prehodi. Tako se mi zopet odkriva tisti čudoviti svet, poln sreče, načrtov, upanja in sanj, katerega si Ti z menoj delil, z menoj prehodil. To čudovito življenjsko nit, z zabrisanimi barvami, takoj jo zopet spoznam, poživim jo in jo popeljem do Tebe, Ditmar, ki Ti veljajo vse moje misli. Dom moj krasan, Castel Crisis, ob sanjavi Hudinji Ti odprem in Te popeljem vanj. In vse te steze, ki se izgubljajo pod gozdom, vzdolž katerega teče Hudinja, s Teboj zopet stopam po njih, s Teboj okušam njih čar in poezije in lepoto!«

Tako sta mi potekali zadnji leti gimnazije, ki sem jo dve leti za Ditmarjem srečno končala. Samo osem nas je še ostalo v razredu. Šest dijakov so nam pustili, vsi drugi so morali pod orožje.

Kam pa sedaj? Starši se odločijo, da me pošljejo za eno leto v francosko Švico radi jezikov. Računajo pa že tudi, da se bo medtem končala vojna in nam bo njen konec prinesel morda novih razmer.

»Vevey, idilično mestece ob Ženevskem jezeru ima izvrstne šole,« si ponavljajo.

In že se pripravljam za odhod.

»Tam bom živela zopet z naravo, med drevjem in cvetjem,« si mislim.

Kolikokrat pogledam pred odhodom zemljevid, iščem poti, zaprem oči in sanjam. V tem velikem pričakovanju je tudi nekaj strahu. Saj je to prvo večje potovanje. Oh, kako daleč je že tisti čas!

Prišla sem v čisto nov svet. Šestnajst gojenk nas je in vse so starejše od mene. Vevey leži ob Lemanu. Najlepše je tu v jeseni. Tedaj ta kraj postane en sam vrt, kjer zori in se smehlja grozdje. Človeku, ki je rojen ob teh divnih bregovih Ženevskega jezera, se mora zdeti ves ostali svet ničev. In ljudje, oh Melisanda, ti srečni ljudje, ki ne poznajo vojne tako od blizu! In še vsa ta mladina, ki tu poje in vriska in uživa svojo pomlad. Zavod je protestantski in vse gojenke so moje vere. Učimo se modernih jezikov, glasbe, slikanja, tudi gospodinjstva in vežbamo se v vseh mogočih športih. S polno močjo srkam in srkam.

Jasnega jesenskega dne napravimo izlet v najbližnjo okolico Vevey-a. Tu se vležem na nepokošen travnik, še ves zelen in od sonca obsijan. Oči zaprem: sama sebe hočem varati in si predstavljam, da smo šele v avgustu. Toda ne slišim več lastavic žvrgolenja, vrtnic silnega duha več ne uživam, veter mi prinaša le orehov grenki vonj. Poletje je zbežalo. S to mislijo se moram spoprijazniti. Tedaj zberem ves pogum in prav v obraz pogledam jeseni. Oh, kdor zna videti ta čar! V pordečelih vinogradih kmetje pri trgatvi pojo. Težki grozdi, črni ali po ambri dišeči, gledajo iz lesenih brent, roj čebel še hiti po sok. Iz bližnje kmetije prihaja sveži in kisli duh stiskalnice. Kaplja za kapljo teče vino iz pipe. Ne beli cesti škripajo kolesa, voli vlečejo težak voz. Na koruze bleščečem listju ugledam ležečega otroka, ki tudi zoblje grozdje. In jablane teže pod obilnim sadom.

Tam na travniku, ne daleč od mene, mož obrača otavo, da jo suši. Gledam ga, kako kadi svojo pipo, kako ponavlja stoletno kretnjo, katero so kmetje vseh starosti poznali, in jo bodo ponavljali, ko njega več ne bo.

Ko smo tistega dne povečerjale, so se gojenke razšle po vrtu. Petje in vrisk in smeh mi prihaja na uho. Ob oknu stojim in objamem z očmi vso prekrasno gladino Lemana prav tja do gora, ki ga stražijo. Zdi se mi, da gledam Hudinjo, ki vsa nemirna teče pod Castelom Crisis in iz katere se ob tej uri dvigajo že prve meglice jesenske, dasi je tudi moja domovina vsa sončna kot Švica. Medtem so se gojenke stisnile vsaka v svoj mirni kotiček v spalnici. Jaz pa, namesto da se slečem, sedem na posteljo, vsa poglobljena v tisoč prijetnih misli, katerih prve veljajo Ditmarju. Nato pa se v duhu obrnem nazaj na klasično leto, ki se je za menoj zaprlo. In kmalu se prične v meni pogovor. Tega samogovora celota in posameznosti so v mojem spominu začrtani za vso večnost, kakor tudi je bil njega začetek ves otročji:

»Teh par mesecev še! Nato pa hočem z enim samim objemom zajeti vso lepoto, vso polnost, vso umetnost. Posvetila se bom muziki, učila se pisati. Igrala in pisala bom prav tako dobro, kot pišejo in igrajo najboljši. In zaprosila bom arhitekturo – ne morda da olepša košček kamena – marveč, da bo moja muzika smela napolniti njene oboke, obljuditi njene odmeve. Ona pa me bo prosila, – ne kake slike – prosila me bo za glas. Dala mi bo nalog, da učim ljudstvo, da v imenu ljudstva govorim in da duše zbranih prevedem v harmonijo. In ko bo kak velik narod zbran pod veličastnimi oboki, ako tam ne bo odmevala človeška beseda, bo muzika sama lahko polnila duše te množice pazljive in jih vzdrževala v molitvi in spoštovanju.

Umetnica, prava umetnica bom. Pridobila si bom slave, bogastva.

Toda to še ne zadostuje. Več hočem in kaj višjega. Ustvarila bom kaj velikega, sijajnega, veličastnega. In kam, v katero vrsto me bo to delo dvignilo? Morda me pokličejo v Akademijo Umetnosti? Na tem niti ne dvomim. Do katere stopnje slave? Lepo bi bilo – ne, imen ne bom izgovarjala. Morda pa še ni dovolj – do največjih. Schiller, Goethe, Mozart ... To bo morda preveč. Sicer se pa nič ne ve. Vsekakor je pred menoj lepa bodočnost. Koliko sreče! Pogum, Senta, pogum!

Papa, mama, brata in sestri bodo srečni. Imela bom prijatelje, kupila grad in poročila bom Ditmarja.«

Takšen je bil prvi del tega samogovora, ki se je tukaj nekaj ustavil in dal prostora življenjske sreče gledanju in občudovanju. V tistem trenutku pa je mojo dušo prešinila neka nejasnost, neko gibanje in lepota. Gledam svojega življenja tok iz leta v leto. Vedno sama rastoča sreča. Vidim osebe, stvari, kraje. Gledam svoj grad, prijatelje, družino. Lepega, čudovitega in duhovitega življenjskega druga svojega. Veselje, radost, srečo, ki jo z menoj deli Ditmar.

Ne vem več, kako dolgo sem vse to gledala, bilo pa je nebeško lepo. Vsa sreča je bila tam združena. To gledanje je šlo dalje, postajalo lepše in lepše. Ponavljala sem samo: naprej in naprej!

Vidim, da bom v tej in tej dobi svoje sreče toliko in toliko let stara in misliti jamem, da bo takrat moja stara mama že mrtva, mama že prav stara, papa morda tudi že mrtev, brata in sestri bodo morda umrli pred menoj. In če bi izgubila Ditmarja? Videla sem, da so žene pokopale svoje može, vse člane svoje družine in tudi – svoje otroke. Oh, kako mora biti to žalostno!

Žarko sonce, ki je pravkar še zlatilo mojo domišljijo, daje zdaj čisto drugačno luč. Velik, črni oblak gre preko njega. Vse bledi in nehote si moram reči: Za vsem tem pa bom umrla tudi jaz. Prišel bo trenutek, ko bom ležala na postelji, borila se s smrtjo – umrla in vsega bo konec.

Ustavila sem se za trenutek. Če gledam od tukaj nazaj – čez skoro dvajset let – saj ni daleč od zibelke do groba – vse je le en dan, ki hitro mine, vse to so le sanje ...

Gledala sem rodove, ki so prihajali in odhajali kot črede, kot valovi reke, ki se pojavijo za hip, samo za trenutek, nato pa se poglobé. Tak valček sem jaz, vsi oni pa, ki so se svetili okoli mene, so moji dragi. – Pri tem pogledu sem ostala nepremična, kot pribita od začudenja in groze.

Tedaj vstane pred mojo dušo zopet Mozart in takole ga nagovorim:

»O Mozart, slišala sem tvoje plemenite simfonije, vsa tresoča se sreče in navdušenja sem sledila preprostim, čistim in globokim melodijam tvojih koncertov in blagoslavljam te, da si dal naši bolesti in radosti to govorico, zares vredno ljudi in Boga. Vem, da si znal moliti, da si bil svoje cerkve vdani, pobožni in zvesti sin. In tvoja pisma so mi pokazala tvojo vero, tvoje skromno in otroško upanje. Vem, da si dal mnogim svojim delom tisti notranji poudarek čistosti, zbranosti in sladke miline, ki mi v tej uri dovoljujejo, da te imenujem muzikanta molitve. Toda, o Mozart, odpusti mi, če moram reči: Za tvojimi simfonijami sem slišala naravo, od brenčanja žuželke na cvetu in žuborenje Hudinje pod vrbami in jelšami, do žvižganja vetra po smrekah, ki jih je uničila strela, in do odmeva valov, ki med viharjem pluskajo ob ladjo, in v tej uri ti moram priznati, da je nekje večji muzikant, kot si ti!«

»Pa kaj vse to pomeni?« sem vzkliknila. Zakaj vsemu temu ne iščem najprej vzroka? Nihče se radi tega ne vznemirja, ljudje žive kot mušice, ki plešejo in brenče v sončnem žarku. Čemu vse te prikazni enega trenutka sredi te reke, ki teče mimo? Zakaj odhajamo? Čemu?«

Obup me je zajel. In obup me je gnal, da sem zbrala svoje moči in nekje iskala pomoči. Od nikoder mi ni prišel odgovor. Tedaj pa sem jela misliti na Konstancijo, ki mi je v vsakem vprašanju znala dati odgovor. Mislila pa sem tudi na Boga. O moj Bog! Šla sem v svojo dušo in hipoma prodrla globine, katerih nikoli nisem videla ne slutila.

Zdi se mi, da še danes gledam to globino brez dna.

Hipoma je iz tega skrivnostnega in nepredirnega prepada prišel krik: Odkrij mi resnico in posvetila ti bom svoje življenje! Vihar se je polegel, zaslutila sem, da bom vso resnico spoznala in ji posvetila svoje življenje.

Junija sem zapustila Švico. Blagoslavljam jo še danes, da je in da je bila tudi za mene. Pretehtaj, Melisanda, kaj ta njen obstoj pomeni za civilizirani svet v najširšem pomenu besede. Misli pa tudi, da si Evrope ne moremo misliti romanske, celo krščanske ne, brez Švice. Že vsled tega bi jo moral vsakdo ljubiti. Draga pa nam je tudi po pestrosti svojih majhnih mest, ki so vsa polna zgodovine in preteklosti, in vsa, prav vsa, tako polna čudežev. Mesta, narod, ki se je izoblikoval počasi, ki je živel, in ki danes ve, kam gre. Draga pa nam je Švica tudi radi tiste globoke izobrazbe, ki vsa temelji na plemenitosti, vljudnosti in krščanski ljubezni in daje najbolj preprostemu in najubožnejšemu plemeniti izraz prave, prirojene odličnosti. Ljubimo to Švico tudi radi njene – lepote. Še gledam ta zemeljski raj, čigar nebo je polno zlata in zemlja posuta s cvetjem. Nikakor ne morem umiriti tega navdušenja in še v tej uri razumem, kako zelo ljubim to Švico, in da je nisem nikoli zapuščala brez obžalovanja. V Vevey-u in ob Lemanu, kjer sem prebila nepozabne ure in dni, če nisem vsega doumela, sem vsaj prav vse ljubila. Ta švicarska zemlja je tam trda za obdelovanje, človek pa, ki jo obdeluje, je srečen. Zemlja mu pomaga, da živi, in da živi dobro. Ona mu ohranja čistost navad in običajev, dobra svetovalka mu je in še prijateljica. Usmiljena je in človeka napravlja dobrega. Umiriti zna srca, predvsem pa zna k višjim idealom dvigniti dušo.

Tvoja

Senta.

V.[uredi]

Moja draga Melisanda!

V zadnjem pismu me povprašuješ, kako sem prišla do Ditmarjevih besed:

»Senta, postala si življenje mojega življenja?«

Že zadnjič sem Ti omenila, da se za čelom Konstancije tudi nekaj skriva. Mislim, da se nisem motila. Že mi daje prve dokaze svojega talenta, ko se po cele ure sklanjava nad kako mojstrovino, sedeči tam na najini brvici.

Ta je prav ozka in pelje čez čisto majhen potok. Noben vodnik je v svoji knjigi ne omenja, turist je ne pozna, nobenega imena nima. Skrita kot cvrček je tu. Tujec bi šel preko nje, ne da bi jo opazil, če bi ga žuborenje vode in lahna meglica ne opozorili na njo. Kmetje in njih težaki iz okolice, prebivalci vrha tam na Strmelu jo dobro poznajo in ljubijo jo. Njihova je. O njej govorijo v povestih, v večernih pogovorih. Spominjajo se, da jo je tega in tega leta odneslo, ko je vitka Hudinja hipoma narastla, da je nekoč strela oškrbila njeno ograjo, da je neke zimske noči skrivnostna žival – brez dvoma pošast – šla po njej, zakaj v snegu so našli neznane sledi, katerih se človek boji. Tako ta brvica nekako določa čas in postaja varuški genij tam ob vznožju Strmela. Ta skrivnostna slava ji zadostuje. Nobena javna osebnost je ni otvorila, nobene plošče ni dobila, nič se o njej ni razpravljalo v skupščini, okrajni poslanec, mislim, je ni nikoli obiskal. Niti cestarju ni treba prihajati, da bi izruval plevel in porabil to priliko, da si tam zlomi svojo škorjico kruha in skadi svojo pipo tobaka. Ta državni nameščenec spremi včasih pismonošo sem od bele ceste. Oba znanca, ki raznašata novice, se na brvici ustavita in pogovarjata o svojih majhnih zadevah. Medtem se tok vode pod njima takorekoč za trenutek ustavi, posluša pogovor ter ga nato nehote ponese proti mestu.

Tam ob brvici se tudi večkrat ustavijo cigani. Njihove živalice, za trenutek proste vezi, se izplaknejo in napijejo. Cigani prižgo ogenj pod velikimi lonci, kosijo, se spočijejo, nato pa odidejo, pustivši brvico samo v njeni zbranosti in v njenem molku.

Življenje pa hiti. Prvi letni čas da brvici streho bogatega listja. V njegovi senci zdaj sanja, ker jo ziblje dvojno žuborenje: vode in vej. Druži se z ribolovcem, ljubkuje s kačjim pastirjem, ob večerni zarji pa jo kak parček v pomladi svoje ljubezni vzame za pričo svojih obljub, svojih izpovedi, svojih priseg. Je-li od njiju slišala besede ljubezni? Rodovi se spreminjajo, te besede pa so vedno iste, vedno blagoglasne. Sličen je tudi čar, ki izžareva iz njihovih zlogov. Brvica jih zna že vse na pamet, ponavlja jih v odmevu in človek bi mislil, da jih navdihuje ona. Leta se je le nalahno dotaknejo. Ker ji je znano drhtenje zvonov, ki prihaja iz Celja, iz Vojnika in še od Teharij sem, prisostvuje od daleč krstu, tudi poroki in še pogrebu. Ne muči je nobena skrb, nobena bolečina. Srečna je. V svoji sreči se pretega od brega do brega Hudinje in v ponočni tišini, zavita v bisern pajčolan lune, zaspi ob vedri pesmi svoje srebrne Hudinje.

V jasnem julijskem jutru sediva zopet na brvici s Konstancijo. Ta glasno čita življenjepis moža, ki bo, kakor boš videla, prinesel popolni preobrat v moje življenje:

»V globokem prepričanju svoje duše vam rečem, da imamo pred očmi redki vzgled popolne lepote človeške. Vsi, ki so ga poznali, morajo priznati, da to dušo in to življenje lahko označimo z eno samo potezo, ki vse ostalo vsebuje in nadkriljuje. Ta poteza se da izraziti z eno samo besedo: lepota.

Ljubezen do umetnosti, zlasti do glasbe in risanja, ga najprej zajame. Toda nikoli ni znal, ali bolje, nikoli ni hotel čitati not, nobenega znamenja glasbe ni hotel poznati in tako tiskana muzika zanj ne obstoja. Kar pa je enkrat slišal, to zna, to si zapomni, to ponavlja z razumom in ginljivostjo. Koliko večerov, omamljivih in očarujočih, ko smo ga poslušali!

V lepoti pa gre naravnost proti Lepoti sami in se trudi, da slastno dojame vse, kar mu zunanji svet nudi lepega. Z občudovanjem čita umotvore starih in modernih pisateljev in tako postane pisatelj tudi sam. Ves tresoč se navdušenja tam ob vznožju prižnice posluša mogočnega govornika, kateremu sledi od prve mladosti, in tako postane govornik tudi sam ...«

Tu naju prekine lahkega voza drdranje in petek konjskih kopit, ki prihaja sem od mosta, ki je oddaljen od brvice le za dober streljaj.

»Če se ne motim, je to voz iz Zvezdnega Kamna,« prične Konstancija ter odloži knjigo na trato. Preko vej gostih akacij skušava ujeti voznika in voz, toda že je izginil za ovinkom onstran Hudinje.

»Prav imaš Konstancija, tudi jaz mislim, da bo kdo od Artigovih. Saj je bil prihod gospe poslanikove in Ditmarja naznanjen za ta teden.«

»Pozdravljeni, Senta in Konstancija!«

Brž skočiva pokonci in že stoji pred nama Ditmar, ki se nama je prav na tihem približal, hoteč naju prestrašiti. Res sva obe vztrepetali ob tem klicu, zakaj, le redko je prihajal kdo tam mimo ob tej uri. Le kak otrok je včasih zašel pod bogato obloženo sadno drevje in si neopažen skušal natrgati nekaj božjega daru.

»Ti tukaj, Ditmar? Kdaj si pa prišel? Pa čestitam! Slišala sem že, da si zopet dobro in za vedno končal gimnazijo.«

Medtem je pristopil še Waldemar, ki je tudi že abiturijent, in pogovor o maturah se nadaljuje. Pade tudi nekaj besed o krivičnih profesorjih, ki dajejo prednost deklicam. Tedaj reče Konstancija ogorčeno:

»Prednost da dajejo nam? Ko bi ti gospodje najrajši videli, da bi ne bilo nobene na gimnaziji! Kolikokrat sem morala slišati samo v letošnjem letu: Dekleta v kuhinjo! Meni pa se zdi, da je dobro, če je žena, četudi gospodinja, izobražena. Kdo pa vzgaja našo moško mladino? Kdo pripravlja narodom voditeljev? Ali sta že katerikrat premislila, da je ženskega nad polovico človeštva? Ali vesta, da kakor hitro dobe žene volilno pravico, – in to zahtevajo vsak dan glasneje in krepkeje – potem bo po svetu zavel čisto nov dih?«

»Konstancija, pustimo to!« reče Ditmar, »daleč je še do ure, ko boš stopila pred volilno skrinjico!«

»Kaj pa tvoji starši, Ditmar?« ga vprašam.

»Papa ne more na počitnice. Po teh zadnjih dogodkih v Sarajevu je po Evropi vse tako napeto, da imajo vsa poslaništva nalog biti pripravljena ob vsaki uri in na vse. Bruselj nam menda ne bo nevaren. Sicer pa iz papanovih poročil ne moremo ničesar razbrati. Mama je v velikih skrbeh.«

»Pa pojdimo k stari mami,« prekinem molk, ki je nastal po Ditmarjevem kratkem poročilu. Zakuska bo pripravljena. Ditmar, skoro dve leti je utonilo v večnost, odkar se nisva videla. Ali še veš, ko smo se ločili? Tamle ob kapelici je bilo. Pol metra manjši si bil takrat.

Vsi štirje gremo po brvici, ki je široka le za enega človeka. Prva Konstancija, za njo Waldemar, nato jaz, in Ditmar je zadnji. Ta me skuša oplašiti s tem, da prav krepko stopa ter se brv maje. Ni bila namenjena takim udarcem. Stara mama pravi, da je z njo le posestvo nekako bolj zaokroženo.

»Tudi ti si zrastla, Senta,« mi reče Ditmar.

»Kaj pa muzika?«

Ne vem, kaj sem mu odgovorila, niti ne vem, kako smo prišli do stare matere in kako se zvečer ločili. Ti, Melisanda, pa gotovo slutiš, zakaj sem napisala pesem brvici, kaj ne? Na njej se je takrat vzbudila tudi moja pesem, skrivnostna in plaha najprej, nato pa silna in mogočna. Poje jo vsa moja mlada kri, vsa moja prva pomlad. Odtlej jo je polna moja soba. Stene v njej, neme dotlej, jo slišijo, jo ponavljajo, to čudovito pesem o Ditmarju. Poje mi jo Hudinja in poje mi jo tudi Strmelo. Smreke na njem, in hrast in še lipa jo poznajo. Cvetlice, tudi lilije bele mi jo kličejo v spomin. Vse postane ena sama pesem, pesem o Ditmarju ...

Ditmar sam ji prisluškuje, sliši jo in jo spozna, to sladko pesem ...

Kot strela z jasnega neba pa udari v to mlado ljubezen: »Avstrija je napovedala Srbiji vojno!«

In najina pesem zajoče.

In Ditmar odide.

Čez dva meseca dobim te-le vrstice:

»Novo leto se je pričelo, sladki advent je končan, nov božič je prišel, novi Trije kralji s svojo procesijo lepih nedelj! Dva meseca že, Senta! Zdi se mi, da je bilo včeraj ... Kdor živi v spominih, za tega čas več ne šteje. Bil sem pri Tebi, Senta, ves ta čas. Kaj dela ob tej uri, se vprašujem, medtem ko jaz pripravljam lekcijo o streljanju od strani in gledam, kako bodo obvezali mojega ranjenega konja ...«

»Ranjenega konja? In on?«

O, Melisanda, ali razumeš sedaj besede: Senta, postala si življenje mojega življenja?

Oh, Melisanda, kako moja pesem joče!

Tvoja

Senta.

VI.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Iz Švice sem se vrnila v polnem poletju: trava pokošena, setev zrela, pomladna pesem končana. Po zemeljski pomladi gledam človeško pomlad:

Dvoje otrok iz sorodstva mojega očeta bo prebilo počitnice pri nas. Nepričakovano so prišli, ko sem jaz zalivala rože na vrtu. V to umetnost me je uvedla Švica.

Šestletna deklica prihaja s terase. Noč, ki jo je prebila v vlaku, ji je vzela rožnato lice. Izza grma jo opazujem. Stopa doli proti vrtu, pride do ograje in gleda. Strah jo je vrat. Vendar si da roki lepo na hrbet. Dolga in vitka je, lasje so ji kratki, noge dolge in suhe, oči pa urne in njih pogled: kot letanje kačjega pastirja. Tedaj zagleda psa. Urno priteče v vrt, vidi mene in si oddahne. – Izsledovalka ni drzna.

Drugemu bo čez par dni dvanajst let: jutranja zarja onih čudovitih dvoje let, dvanajstega in trinajstega, ko se vse pripravlja za razcvit, ko še ves otrok in že ves mož, ko je srce nebeško čisto in preprosto. Majhna čaša, odprta življenju, sad poln miline, radosti, veselja in plemenitosti. O, ti doba čudovita!

Tako ozračje me je sprejelo v domovini. Zunaj pa je divjal boj in kri je še tekla v potokih. Že zdavnaj smo se bili naveličali čitanja poročil z raznih bojišč, ker jim nismo več verjeli.

Mojega življenja središče je bil Ditmar in osrečevala me je zavest, da tudi jaz živim v svetišču njegovega spomina.

Počitnice so se nagibale h koncu. Oba naša mala gosta, ki sta ves grad oživila, sta jela misliti na povratek. Tiste dni mi je stara mama mnogo govorila o sorodnikih, iz katerih sta izhajala otroka. Pri neki stari teti mojega očeta se je posebno ustavila in mi to-le povedala:

»Imela je čudovito lep glas. Ko je dovršila pevsko šolo v Gradcu, katero so takrat visoko cenili, začne pri gledališču v Gradcu, pride nato preko Stuttgarta in Stettina v Rigo, kjer postane žena trgovca, dobrosrčnega, nežnega in visoko izobraženega Nemca. Kot pevka doseže povsod izredne uspehe.

Leto za letom je prihajala tudi k nam, v naš preprosti svet in čez par tednov zopet izginila v svoji deželi pravljic. V naših očeh je bila najsrečnejša žena na svetu, tako, da ji je jela sreča sama postajati nevarna, ko je – dasi že v zrelejših letih, našla soproga, ki jo je nosil na rokah in čigar ljubezen je uganila sleherno željo, sleherno bolečino umetnice. Ta sreča pa, na videz tako trdno zgrajena, je našla grozen zaton. Prve neprilike se pojavijo pri gledališču, ko se vedno občutneje uveljavljajo mlajše moči, kar prisili umetnico, kateri se oznanjajo že zarje večerne, da zapusti svet kulis, katerega obožuje. Kmalu pa se zopet zave, postane učiteljica petja, kakršne išče odlično občinstvo, dasi ji takrat tega še ni treba. Hipoma pa ji oboli soprog. Kako je začela skrbeti za življenje svojega moža, katerega je, – in to moram poudariti, Senta, – brezmejno ljubila. Najbolj požrtvovalna nega ga ne more rešiti in na nekem trgovskem potovanju umrje v Berlinu. Brezmejna, kakor prej njena ljubezen, je zdaj žalost. Nato ji gospodarske neprilike uničijo vse lepe prihranke, vse premoženje, ki ji je zapustil soprog. Z nekaj pohištva in dragocenosti se zateče na Dunaj, kjer se odslej, kot učiteljica petja, slabo, toda pošteno preživlja. V mesečni sobi, katere stene krase srebrni venci in druge trofeje, sanja stara gospa sen nekdanje sreče. Že pa trka zadnji, neizprosni sovražnik na vrata: dolgoletno trpljenje vsled raka. Vse prošnje sorodnikov, da se preseli k temu ali onemu, odkloni, ker brez gledališča in koncertov ne more in noče živeti. Tam ji stoje ob strani plemeniti prijatelji z besedo in dejanjem. In tedaj se iz te herojinje gledališča izoblikava junakinja življenja. Stara, osamljena, obubožana in smrtno bolna ta stara žena, kateri je vzhajalo toliko veličastnih dni, gre svojo pot do življenjskega konca v nepopisnih bolečinah. In v najgrenkejših trenutkih še plamti v njenem srcu ljubezen do umetnosti. V najgloblji bedi išče tolažbe v veri in vdano umrje. „Blagor onim, ki niso videli, pa so verovali!“ so po njenem naročilu napisali na njen grobni spomenik.

V naših srcih pa, Senta, še živi, in to ne samo v vsej veličini umetnice z vsemi posebnostmi in vsemi slabostmi gledališkega življenja, marveč in zlasti še kot žena in junakinja, ki pred usode najtežjimi udarci ni klonila.«

Melisanda, da bi Ti mogla opisati ta glas, naslikati te oči stare mame med tem pripovedovanjem! Če je imela s tem poseben namen, ne vem. Vem pa, da se je tedaj v meni zopet oglasil odmev onega večera v Švici, ki sem Ti ga opisala v predzadnjem pismu. Z njim pa sem bila popolnoma sama na svetu. In danes razumem, da se je takrat v meni dogajalo, kakor pravi Evangelij: »Če je kal bila vsejana, bo rastla in se razvijala, pa naj si človek spi ali čuje.«

O veri in Bogu se pri nas ni govorilo. Zato me je mučila skrb, komu in kako razkriti svojo dušo.

»Konstancija pozna vse bolečine mojega srca, katerega je prenekaterikrat slišala ihteti in mu često prinašala tolažbe,« si mislim.

»Povabiti jo hočem, da ostane pri meni čez noč, in ko bodo v sencah in v temi izginjali obrisi pohištva in tudi moji, tedaj bo tem laže čitala v moji duši, katero ji hočem odpreti kot knjigo. Noč edina ima pravico govoriti tedaj, ko so utihnili golobje in škrjančki.«

Ta zgovorna noč pa zame dolgo ni prišla.

»Vem, da me v jeseni ne bodo pustili na konzervatorij, kakor je bilo prvotno določeno, ker je pač vsak najrajši tam, kjer se najboljše preživlja v teh dneh velikega pomanjkanja kruha,« si rečem nekega septembrskega večera, ko je moj odmev postal zopet glasnejši kot sicer.

»Čas imam torej in študirati hočem zgodovino Boga in si sama najti izhod.«

Zgodovino Boga? Kje je začeti? Kje nehati? Ne poznam nobenega zgodovinarja, ki bi bil človeštvo obdaril z zgodovino Boga.

Zgodovina Cerkve torej! Te sem se tudi v gimnaziji nekaj učila. S tem sem načela drugo, mučno vprašanje, kateremu nisem našla odgovora. Ko sem zvečer stala včasih ob oknu, potem, ko so legli k počitku vsi, in je samo Hudinja še skrivnostno šumela pod gradom in je bilo nebo prečudno jasno, tedaj sem večkrat v duhu pretresla vse dobe zgodovine in iskala glavnega dogodka v njej.

»Glavni dogodek zgodovine sveta je ona revolucija, po kateri je najplemenitejši del človeštva iz starih verstev, ki so se imenovala poganska, prišel v krščansko vero. Tam se je ustavila antika in se začel moderni svet. Betlehemske jaslice so obenem grob antike in zibel novega človeštva.

Druga doba, ki jo hočem študirati, je ona, ko se je to novo človeštvo zopet delilo.«

Napravila sem si natančni načrt: »Poleg zgodovine hočem v vsaki dobi upoštevati tudi pojave v literaturi, umetnosti in znanosti ter verstvih.«

»Obsežen je moj program,« si pravim, »in izpolnil bo morda leto ali še več. Vsaki knjigi hočem napraviti listek, na katerega bom napisala naslov, pisateljevo ime in datum, kdaj sem jo čitala. Besedilo bo nosilo prav kratko vsebino, opazke glede splošnega vtisa, ki ga bo knjiga pustila v meni, literarno vrednost, slog, jezik, dikcijo, sodbo glede vodilnih idej, nekaj citatov iz teksta.«

V take misli vsa zatopljena grem nekoč – bilo je v prvi jeseni 1917 – na podstrešje. Vedela sem, da je tam mnogo knjig, katere je stara mama, pozneje tudi moje tete in strici, pa tudi moja mama izločila iz knjižnice. Na podstrešju že leta in leta nisem več bila.

Počasi, tiho in dihanje zadržujoč, da ne motim preteklosti, ki tu zaprta počiva, se približam vratom. Misleč na svoja prva leta, ki so bila, oh, tako srečna, se vsa tresem v tej prenapolnjeni samoti, kakor hitro se vrata malo odpro, da vidim, kako pada v prahu skrivnostna in vendar tako domača dekoracija. Mladenka sem sprejeta kot sem bila nekoč kot otrok. Samo pajek, podoben onim, ki so jih gledale moje otroške oči, je nekam nemiren in svoje črne noge skriva v temno luknjo svoje pajčevine. Skozi ubito opeko prihajajo muhe, čebele in zamolklo brnenje njihovih kril napolnjuje obsežen prostor. Nato pa zopet tišina. Nič se ni izpremenilo. Na istih linicah ista gnezda lastavic. Tu polomljeno pohištvo, tam punčka brez lasulje, poleg nje lesen konj, zraven koza iz baržuna. Tu posoda, ki čaka gostov, ki ne bodo prišli nikoli več, tam mehanična železnica, potniki pa so izginili za vedno. Volneni medved globoko v naslonjaču brez nog. Moja otroška leta žive med temi skromnimi spomini. Še najdem njih sled, toda podobna je duhu posušene cvetke med listi knjige. Tedaj doumem, da me niso zapustila ona prva leta, marveč, da so z menoj rastla, z menoj hodila po vseh potih in cestah, koder sem jaz ljubila življenje in iskala njega poezijo.

Melisanda, ta leta otroška, ki so nam vzrastla v mladost, nam ostanejo lahko zvesta do večera. To mladost pa si moramo zaslužiti in njeno pravo obličje ostane skoro vselej drugim nevidno.

Morda je to spoznanje nov korak v zorenju moje notranjosti ...

Tvoja

Senta.

VII.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Ko sva se zadnjič ločili na podstrešju, Ti še nisem povedala, da sem tam našla tudi moje stare matere mladost. Ni me malo iznenanadilo, ko sem razbrala iz listin, ki so bile spravljene med zaprašenimi knjigami, da so bila njena prva leta katoliška. Marsikaj iz njenega življenja sem hipoma doumela, kar mi je dotlej ostalo nerazumljivega. Še tisti večer sem nameravala z njo govoriti in jo prositi, da mi vse obrazloži. Toda, ko sva sedeli pri večerji, mi je zastala vsaka beseda v grlu in od tistega dne je na mojo dušo legla megla, postajala sem molčeča, podobna naravi, ko je v njej utihnilo brnenje kril, šuštenje listja, daljnje drhtenje zvonov.

O, tišina! Ti si mi zaklicala – obstoj! Za trenutek samo ustavi svoj korak in se okrepčaj preden nadaljuješ pot, ki postaja strma! Dovoli, da jaz v šopek uredim cvetje, ki si ga hlastno natrgala med potjo, dopusti, da jaz razberem, da zavržem neplodno, spravim tisto, čigar sad je sočnat in cvet nevenljiv!

Melisanda, v tišini govori duša, ustnice pa molče.

Lepa je bila tista jesen 1917 – in polna sonca. Jasnosti in svetlobe je prinesel še Ditmar, ki je tri tedne prebil v Zvezdnem Kamnu. Obolel je bil in poslali so ga najprej v bolnico, nato pa domov. Tu se je med tem marsikaj spremenilo. Gospa poslanikova je osivela, iz njenih usten je izginil oni blaženi nasmeh, ki je izraz notranjega miru. Ana Marija vdova, zakaj njen mož je bil med prvimi položil svoje mlado življenje na oltar svoje velike domovine. Tudi vrt se je izpremenil: Po gredicah, cvetočih nekoč in dehtečih, se zdaj bohotno šopiri le zelje, fižol in solata in še vse ono, česar pogreša meščan. Samo živa meja, ki obdaja grad od vseh strani, je ostala ista. Pomlad še prihaja v njo s cvetjem in petjem, še čuva poleti kot jeseni ta košček zemlje domače, pomoči prinašajoče vsem onim, ki jo ljubijo, vsem tistim, ki ji služijo. Še gleda zjutraj, kako odhajajo ponočne meglice, še jih pričakuje zvečer, medtem ko počasi gineva večerni svit. Nato pa posluša njih povesti, katere so meglice nabrale na svojem zračnem potovanju. Ona ščiti rast njihovih mokrih kril in na njihovo utripanje odgovarja s šuštenjem svojega listja.

Ditmar leži na terasi. Smrtno bled je, oči so mu upadle, utrujenost leži na njegovem obličju. Pravkar je zaspal. Pogovor o vojni, v katerega sva bila zašla nehote, ga je prevzel. Sedim poleg njega in gledam pred seboj veliko drevo, v senci katerega sem se kot otrok igrala z Ditmarjem in s čigar šumenjem listja so se pozneje mešale najine prve besede ljubezni.

Tedaj pa hipoma Ditmar zakliče v polsnu:

»O, du Heimat meiner Jugend!« (O, ti domovina moje mladosti!)

Že se je prebudil, svoj trudni pogled v mene uprl in rekel:

»Senta, pravkar sem bil zopet na bojišču in pel ono čudovito pesem, ki mi je tam daleč od tebe prenekaterikrat privabila solze v oči, in ni nikoli odmevala tako lepo kot tam po bojnih poljanah.«

»Ali jo tudi jaz poznam, Ditmar?«

»Ne vem, Senta, ker je švicarska in opeva kanton Graubünden. Jaz sem vstavil pač Hudinjo mesto Thuro in pel svoji domovini. Če hočeš, Senta, ti jo zapojem, ker mi je malo odleglo?«

»Kakor tudi bi jo rada slišala, Ditmar, te prosim, da se ne trudiš. Povej mi samo besedilo, pel pa boš, ko bova zopet na vrtu, ko boš popolnoma zdrav.«

»Petje me še nikoli ni utrudilo, najmanj pa me bo ta pesem, ki mi je postala najlepša molitev:

Wo der Kotting Wellen fliessen,
Liegt mein Heimattal.
Wie ein Wunderacker Gottes,
Wie ein goldnes Paradies.

(Kjer Hudinje valovi teko,
Tam leži moja dolina domača.
Kakor čudovita njiva božja,
Kakor zlati raj).

Möchte dich noch einmal schauen,
Mich an deiner Pracht berauschen
Unter deiner Sonne wandeln,
Ruh'n in deiner Erde Schoss.
 
(Še enkrat bi te rad gledal,
Na tvoji se lepoti opajal,
Pod tvojim se soncem sprehajal,
V naročju tvoje zemlje počival.)«

Prekinila ga je stara mama, ki je sedela poleg mene. Pesem jo je brezdvomno ganila. Prijela je Ditmarja za roko in rekla:

»Tebi, Ditmar, še ni treba misliti na grob, ta je za nas, ki odhajamo.«

Tedaj so naznanili prihod vojaškega zdravnika. S staro mamo sva se poslovili in odšli.

Na povratku se je stara mama nekaj prehladila. Ker sem se bala, da mi resno oboli, sem tiste dni ostala poleg nje in tako samo enkrat še govorila z Ditmarjem, ki se je nato vrnil na bojišče.

»Zdaj bom imela morda priložnost, da s staro mamo govorim o onem odkritju na podstrešju,« si mislim. »Konstanciji še ne bom ničesar omenila.«

Lahka noč, mila in mehka kot baržun, je plapolala okrog koprnečega drevja, ki še ni bilo popolnoma oropano listja, dasi smo bili že v pozni jeseni. Šuštenje mladih brez po Strmelu se je mešalo z melodijo padajočega dežja. Noč, širna noč je rastla, postajala skrivnostna. Če jo je rodila zemlja ali ovinek Hudinje, kjer je že dolgo spal odsev jelš, če jo je nebo, pozorno da daje svojo milost, hipoma spustilo v vsemirje, voljno in plemenito, ne vem. Gledam, kako objemlje hiše na vrhu Strmela, prihaja doli k nam, se nato dvigne proti streham, ostane za hip negibna, nato pa zavalovi kakor velika zastava.

Stara mama me je poklicala k postelji. Ni se počutila dobro tisti večer. Pogled je uprla v sliko, ki visi na steni nasproti postelje. Njeni starši so tam, katerima je hranila globoko spoštovanje. Uganila sem, da je trenutek ugoden in pričnem oni pogovor, ki sem ga že toli želela.

»Stara mama,« ji rečem, »tako malo si mi povedala o svojih starših, o svojem domu?«

»O moji mladosti, Senta, in o mojem domu? Dom mojih očetov, ki so ga moja leta še povečala in olepšala, je prišel kmalu po moji poroki v tuje roke. Te so ga predrugačile, po svojem okusu preuredile, obrnile drevorede, posekale drevje, zaupnike mojih prvih dni.«

»Nikoli mi nisi govorila o njem. Ali si sploh še kdaj prišla v tisti kraj?«

»Da, Senta, približala sem se nekoč gradu, v zelenju divjih kostanjev uzrla njegovo streho, z rdečkasto opeko krito. Zdelo se mi je, da me je vsa pokrajina spoznala, da mi je vsak oblaček namigaval, naj pridem. Še en ovinek! – Evo pot, ki služi tej deželi pradedov, samo po tej ozki stezi še in velika vhodna vrata se bodo odprla pred menoj in moja mladost, prosta, brezskrbna, srečna me bo pozdravila.

Moja mladost, ali res?

Pa kaj je ostalo tukaj od mene?«

Oko stare matere se je orosilo. Globoko je vzdihnila, glavo položila na blazino, zaprla oči in ostali sva v nemi tišini. Jaz sem pričakovala nekaj velikega, nekaj groznega, nekaj, kar mi je onemogočilo vsako vprašanje. Tedaj pa je stara mama zopet povzela:

»Bom li v drevoredu še odkrila sled svojega koraka?« sem se vprašala. »In drhtenje listja, ali mi bo še dalo odmev mojih pesmi iz daljnih dni? O dragi, stari moj dom, da bi bil zadremal v trenutku pred mojim odhodom kot grad Trnjulčice v spečem gozdu! Da bi bil spanec ohranil lastavice v njihovih gnezdih, čebele v bršljanu, vodo v koritu pred vodnjakom, pajke v pajčevini podstrešja, ki je polno prikazni! Da bi se tam v sobi, polni sonca, med cvetjem še sklanjali moji starši na preproge! O, da bi se bilo ustavilo kolo, ki je tkalo ono lepo življenje, njega toplo luč, njega sence brez grožnje, njega prisrčnost, radost, njega ozračje, polno zaupanja, ljubezni in tudi – vere! Porinila bi bila vrata, in ko bi se bilo vretence zopet jelo vrteti, bi bila blagoslovila obisk, ki mi je z vsemi mojimi dragimi vrnil tudi vero mojih prvih let!

Toda oh! Grad Trnjulčice v spečem gozdu je samo divna pravljica. Za onimi zidovi, onimi sencami, ki jih je moja mladost tako zelo ljubila, je življenje teklo, se mojemu polagoma oddaljevalo in odtujevalo. Mesto da bi se nevidne vezi jačile, so se zrahljale in pretrgale. In tako ničesar več ni, kar je nekoč bilo, izginil je ves okras, ki sem ga tolikokrat preko let gledala, kadar sem zaprla oči. In, da zopet najdem svojo zibel, moram iti vzdolž marsikaterega groba in vse preveč mrtvaškega zvonenja se meša z mojimi daljnimi pripevi.«

Še isto noč je stara mama umrla.

Njena molitev je bila brezdvomno uslišana, ko so se te roke, polne brazd in gub, sklenile zadnjikrat in za vekomaj, ko je smrt odgrnila tenčico, ki je stari mami zastirala vso luč resnice in večnega usmiljenja.

Glas pa, ki je tukaj na zemlji obmolknil, mi je glasno govoril v spominu. Dajal mi je nasvetov in tolažbe. Povsod me je spremljevalo njeno šepetanje in odtlej je bil moj korak usmerjen po ritmu, ki je prihajal od onstran groba. Njena senca mi je postajala domača. In roke, ki so bile negovale zemljo, zdaj mojo, so se še dvigale k blagoslovu, in usta, ki so bila pela moje pesmi, so še izgovarjale željo, da bodi moj dom lep, spoštovan in ljubljen. In njenih prvih let otroške molitve se še danes pridružujejo mojim.

Njena smrt pa, dasi je bila pustila Castel Crisis pust in prazen, me je tem prisrčneje združila s Konstancijo.

Že dolgo, Melisanda, Ti nisem o njej več govorila. Medtem ko sem jaz uživala gostoljubnost divne Švice, je ona, dasi nerada, obiskovala gospodinjsko šolo, katero je tedaj pri nas vodila plemenita gospa, katere imena tukaj ne morem navesti. Sama je prevzela na šoli del pouka, jo vzdrževala skoro iz lastnih sredstev in stavila šoli na razpolago, kar je mogla, in to v času, ko se je človek učil spoštovati kapljico vode, drobtinico kruha. Bila pa je Konstancija čisto druga narava kot jaz, tudi njeno življenje je potekalo v drugačnih razmerah kot moje. V vseh šolah vedno prva učenka, redkobesedna, preudarna, pa tudi samozavestna, je ljubila samoto, in rekla bi, da je bila zanjo tudi vzgojena. Njena mama, katere roke so bile vedno polne dela, je že zgodaj navajala hčerko, da porabi sleherno uro, sleherno minuto in da jo noben čas ne najde v brezdelju. Tako ni imela prilike, vdajati se onemu sanjarenju, kateremu zapade toliko deklet njene starosti. Bila je slabotna, majhna, da, premajhna po telesu, duh njen pa je zgodaj dozorel.

In ono zimo, ki je sledila smrti moje blage stare mame, ko smo bili vsi že tako zelo trudni od vojne, so se moje ustnice končno odprle in prva beseda o veri pade med nama.

»Resnica je sad premišljevanja in tišine,« mi reče.

»Senta, ali ni bilo premišljevanje, ki nas je uvajalo v lepoto veje na sinjini, ljubkost griča, čar potoka reciva tu, naše srebrne Hudinje? Razgrinjalo nama je poteze naše lepe domovine, izraz te grude, ki je bila gledala najino rojstvo. Ali nisva bogateli na ljubezni samo v premišljevanju, ki nama je razlagalo, zakaj se ljudje zbirajo okrog cerkve? Počasi nama je odgrinjalo dušo stvarstva. Spremljale so ga čudovite slike iz najinih prvih dni in molče nama je kazalo pot k – Bogu

Melisanda, v srcu sem bila katoličanka že oni trenutek, ko so obmolknile ustnice stare matere, ki mi tukaj na zemlji niso povedale vsega.

Konstancija je imela ob svoji postelji sliko, katero sem često občudovala. Bila je tridelna in predstavljala: usmiljenje, upanje in vero. Na prvem kleči mati z dvema otročičema. V dolgi srajčki sta in mati jima sklepa ročice. Kadarkoli sem jo gledala, se mi je zdelo, da slišim šepet teh materinih usten. Srednji del kaže ženo. Poteze so ji trpeče, pa mile in ljubke, kot zarja jutranja, v katero obrača pogled. Stoji ob oknu, pred katerim plapolata dva angela. Obleka ji je dolga in ohlapna in videti je, da pod njenim srcem še eno življenje živi. Na tretjem delu zrem mater, ki daje svojemu otroku košček kruha, da ga ponese starki, ki počiva na kamenu. Oči otroka so polne radosti, one starke polne hvaležnosti.

»To je samo slika,« rečem nekoč Konstanciji. »Rim pa pozna le razkošje in prav nič evangeljskega uboštva. Jezus pa je hodil bosonog in bil je ubog.«

Kako sem prišla do takih besed pred Konstancijo, sama ne vem. Nje žaliti gotovo nisem nameravala, pač pa se mi je to vprašanje že dolgo vsiljevalo. Pri teh besedah me je Konstancija objela s tako čudovito mehkimi očmi, da se mi zdi, da njih božanje čutim še danes, ko naju loči toliko meja. In samo tole mi je rekla:

»Senta, Jezus je bil ubog, pravi Evangelij, in hodil je bosonog. Evangelij pa tudi pravi: Jezus je bil Kralj in hodil je v hozani množice po oblačilih in palmovih vejicah, katere so trosili pred Njega. Jezus je bil Bog in hodil je v slavi edinorojenega Sina, čigar obraz se je svetil kot sonce in čigar oblačila so bila bela kot sneg.

Ali dovoliš, Senta, par bežnih misli, da ti pomagam preko točke, ki naju zanima?

Jezus je bil ubog. Ni pa naša stvar, da ga napravimo še ubožnejšega. V svojem uboštvu pa, prav tako, kakor v svoji slavi, nam je Kristus neskončno dragocen. In naše ljubezni sveta dolžnost je, da Ga obdajamo z vsem onim, kar je v nas najboljšega. Blagor jim, ki bodo, kakor ona žena iz Betanije, zanj lahko razdrobili vazo iz alabastra in razlili čisto in dragoceno olje.«

»Pa čemu ves ta katoliški pomp, poleg pa ubožci brez kruha?« jo vprašam.

Tedaj Konstancija še vse bolj milo: »Vedno bomo našli ljudi, ki se bodo zavzemali za reveže proti Kristusu, toda, Senta, ti ljudje ne ljubijo revežev, ker jim ne marajo dati Kristusa. Za Jezusa pa imam njegov lastni odgovor: Zakaj žalostite to ženo? Povem vam, povsod, kjer se bo oznanjala ta blagovest ...

Katoliška Cerkev, Senta, zna, če je treba, streti svoje posode, da revežem daje materielnega kruha, kot je to storil sv. Avguštin. Cerkev pa tudi ve, da bi bilo nevarno čakati, da ne bi bilo nobenega ubožca več na zemlji, da bi častil in hvalil Boga.

Senta moja draga, poslušaj še tole: Prišel bo dan, ko bo Evropa, očiščena v preizkušnjah, našla zopet ono versko edinost, ki je bila čast naših pradedov ... Prišla bo nazaj k tabernakelju njihove prvotne edinosti. Takrat bodo ljudje čutili, da imajo kaj boljšega storiti kot zavračati blagoslov papeža, to se pravi vesoljnega in neumrljivega očeta kristjanov, in nasprotovati njegovemu nauku. In tisti, ki bodo videli in gledali ta čas, bodo razumeli, da tudi mi nismo nikoli obupavali nad božjo milostjo ... Zakaj Cerkev je ena sama, ki je katoliška in vesoljna kot osrčje Boga.«

Kako so mi bile dobrodošle te odločne besede Konstancije! Kako blagoslavljam ustnice, ki so jih izgovorile!

»In potem, Senta, ti iščeš Boga v zgodovini? Vsa zgodovina je ta-le: Otrok ... uboga žena – starček! Pastirji – hlev – izgnanstvo – delavnica v Nazaretu – molk – poslušnost, ponižnost. Nekaj pripadnikov, ki so bili poklicani od ribarjenja in, ki so od tega poklica živeli ob bregovih Galilejskega jezera. Potem bolniki – trpljenje – beda in zbirališče vseh bolečin okrog enega samega moža. Zasledovanje – izdajstvo – smrt v vsej zapuščenosti. In po zmagoslavnem vstajenju – Bog in večni Gospod – dvanajst revežev, ki naj se polaste kraljestva Cezarjev.«

Nato pa so prihajale vigredi. O pomlad, ti, ki si popolna last zemlje, navdahnila te je nebeška kretnja in te za trenutek prepustila onemu duhu, v katerem človeška srca zopet enkrat utripajo v upanju! Ni to čas, da bi se človek bal ali iskal smisla življenja. To je trenutek gledanja, vdihovanja vonja zemlje, odpiranja oči do poznega večera, dokler jih ne zapreš pod težo noči. In ti, Hudinja, ki si zopet našla prosojnost svojih voda, ko pride maj, tedaj si podobna mladeniču, ki gleda pred seboj dolgo bodočnost, čigar kretnja je samozavestna, glava dvignjena, ki se v opojnosti svoje prostosti in svoje mladosti čuti vzvišenega nad vsem stvarstvom! In duša njegova je brez strahu, zakaj bodočnost je dolga, sedanjost bogata. Ponos Hudinje v lepem maju! Kdo izmed nas ni poznal te polnosti življenja? In kdor jo je enkrat občutil, in najsi je to za eno samo uro, ta se bo spominjal te sile in mirne drznosti ...

Tudi lastavice so prihajale. Listje, ki se je odpiralo soncu, streha, koder je bila razlita njega luč, in tudi Celje je zaslišalo trepetanje majhnih peruti v sinjini. Drage lastavice, ve, ki ljubite in poznate vse glavno v moji preteklosti, vse ono, kar ni zapadlo pozabljenju, vse ono, kar so leta olepšala z bisernim zrcaljenjem! Na vaša krila so obešene jasne vizije mojih otroških let in danes vas ne morem gledati, ne da bi se preko skrbi in trpljenja pojavil tam daleč na jugu veliki vrt, kjer so cvetele lilije, ne da bi se prikazala zibel in trata, s katere sem iz sence stare matere sledila urnemu odsevu vašega poleta!

Melisanda, le malo je treba besed, da povem vse, kar imam povedati. Vse, kar je stopilo v moje življenje od onega razgovora s Konstancijo pa do dne, ko sem napisala Ditmarju, ki je bil medtem dovršil svoje diplomatske študije v Oxfordu, je, vsaj tako upam, začrtano v knjigah večnega Boga in naj ne bo tukaj na zemlji več pisano:

»Dragi moj Ditmar, zapuščam protestantizem, v njem se ne bova nikoli več znašla. Najine sanje se torej ne bodo uresničile. Ko so polnile mojo dušo še blodnje sveta, dasi je bila tam tudi že vera, je bila moja bodočnost slavain Tvoje naročje, Ditmar. Danes pa stavljam svoje upanje više in tukaj na zemlji ne zahtevam ničesar drugega kot ... O vzvišeni trenutek, ko zadnja puščica luči dušo prodre! Niso izgubljeni dnevi, katere nama je Bog daroval skupaj. Začrtajva si jih globoko v spomin in čakajva, da nama večnost da, meni in Tebi, Ditmar, pred obličjem Boga, trajno in neizpremenljivo gledanje. In to, Ditmar, bo kmalu prišlo ...

Tvoja

Senta.

VIII.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Ko sem Ditmarju poslala zadnje pismo, kjer sem skušala položiti košček večnosti v svojo ljubezen in ki me je stalo precej srčne krvi, sem vedela, da se ne bo odpravil na pot in šel iskat resnice, kot sta to storila oba junaka v Bazin-ovi Barrieri, Felician in Reginald. Najmanj pa sem pričakovala, da bo branil protestantizem. Razumeš torej, Melisanda, kako sem bila presenečena, ko sem morala čitati, kako se zavzema za anglikansko cerkev, katero radi njenih čednosti in njenih zaslug povzdiguje nad vse druge cerkve.

»Če molčim,« tako sem si mislila, »podležem že radi molka samega. Pa kako se spuščati v take stvari z Ditmarjem, ki mi je ljub in drag na vekomaj!

Ker brani anglikansko cerkev, v kateri je bolj domač kakor jaz, saj je prebil dober del svojega življenja onstran Rokava, moram tudi jaz iskati sončnih in senčnih strani na njej,« si mislim.

Pustila sem ga torej brez odgovora, dokler nisem bila pripravljena, nato pa sem napisala:

»Moj dragi Ditmar! Ker mi postavljaš anglikansko cerkev za vzgled, misleč me odvrniti od zadnjega koraka, ki me še loči od katoličanstva, Ti prav rada priznavam, da občudujem in zavidam vse velike tradicije in plemenite čednosti protestantske Anglije: smisel za družinsko življenje, ki se tam najbolje ohranjuje, starodavni običaji, kako se morajo spoštovati zakoni, ki so od osebne svobode nerazdružljivi, kar imenuje Anglež, kot praviš »liberty of subject«, njen parlament, pravi tempel pravice in svobode, pravo svetišče civilne besede in prostega razpravljanja, zanimanje, ki ga kaže ves narod za skupne zadeve, neomajna zvestoba do narodnih institucij. Njena lepa in ponosna vseučilišča, tako prikladna za razvoj značajev, resnoba verskega čuvstvovanja, ki ga Anglež ob velikih prilikah rad pokaže, vse to, Ditmar, so zakladi, o katerih Anglija res lahko s ponosom govori.

Te plemenite lastnosti, ki dvigajo njeno notranje politično življenje, pa Angliji ne dajejo pravice, da jih rabi kot orožje zoper katoliško Cerkev. Komu pa se ima ta Anglija zahvaliti za svoje ponosne zaklade, če ne baš katoliški Cerkvi? Še danes, in ob tej uri, Ditmar, je Anglija preplavljena z napravami, ki so nastale v njeni katoliški dobi. Anglež niti koraka ne more storiti po svojih spomenikih, teh templih pravice in prostosti, ne da bi tam našel slik najslavnejših časov verske edinosti. Parlament in vseučilišča so se pojavila v času, ko je bila Anglija vdana hčerka sv. Stolice. Že sama imena kolegijev največkrat pričajo o svojem katoliškem izvoru. Kolegij Corpus Christi v Oxfortu in Cambridgeu, in anglikanska cerkev vendar ne priznava spreminjanja? Ali pa kolegij All' Souls ali Vernih duš, dasi tam nimajo molitev za rajnke. Ali še kolegij Marije Magdalene, sv. Janeza in drugih, ko priprošnje svetnikov vendar zavračajo? Katedrale, gradovi, vsa cerkvena in fevdalna poslopja, na katera je bila Anglija vsikdar ponosna, in jih s tako skrbjo ohranjuje in čuva, ali niso izključno dela katoličanov? In goreče pobožnosti katoličanov najdejo nebo obljudeno z angleškimi svetniki od svetega Winfrida in sv. Bonifacija pa do sv. Tomaža. Anglija je torej še danes vse bolj katoliška kot sama misli, še vse bolj naša sestra, tudi moja, Ditmar, in hčerka Matere, sicer ponosna in uporna, ki odreka v dneh svoje moči, plašč in kozarec vode svoji prevzvišeni Materi, ki jo je nosila v svojem naročju in jo hranila s svojim življenjem.

Dragi moj Ditmar, Tvoje opombe glede protestantizma sem zavrnila rajši s čednostmi Anglije kot s sliko, ki bi jo prav lahko narisala o njenih ranah.

Nadalje me povprašuješ glede zgodovine, ki so jo napisali katoličani sami:

»Ali ni nikakega krvavega madeža na rokah kakega svetega Konstantina?«

Govoriš mi o nasilstvu tistega »slavnega srednjega veka, iz katerega katoličani radi napravljajo ideal krščanskih časov«.

Praviš, da »dvor Merovingov tudi ni bil brez mučenja, ropanja, požigov, in da ni daleč od podložnika desetega stoletja do starodavnega sužnja«.

Govoriš o španski inkviziciji in praviš, da je »kri vedno le kri«.

Poleg slavospevov o Brezmadežni slišiš Ode, ki po drznosti prekašajo Horacija.

Napotiš me na Savonarola in praviš, da se ta tok ni ustavil v Italiji, marveč da je zajel vso Evropo.

Trdiš, da Ti katoliška Cerkev na vsaki strani svoje zgodovine podaja dokaze, da antično zlo tudi v njej ni izginilo.

Ditmar, moj dragi, dokler bo človek imel svobodno voljo, da na zemlji voli med dobrim in zlom, tako dolgo bo trajala tudi razlika med obema državama, o katerih govori sv. Avguštin: med tisto, ki jo gradi ljubezen do Boga, ki gre do zaničevanja samega sebe, in ono, ki jo zida samoljubje, ki gre do zaničevanja Boga.

Ker želiš, prihajam zopet na anglikansko cerkev, ki je našla vse zadoščenje v tem, da ima svoje svečeništvo, svojo hierarhijo, da se loči od ostalega sveta, na katerega gleda s svoje vzvišenosti, namesto da bi črpala svojo vero v čuvstvu vesoljnega bratoljubja, katerega najdem povsod pri katoličanih. Ko pa je zavrgla vse, kar stremi po vesoljni združitvi, se je tudi vedno bolj krčila in v glavnem postajala aristokratska cerkev, cerkev višjih slojev, cerkev bogatinov. Zapustila je ljudstvo in postala je gentleman.

Nauk katoliške Cerkve pa je v vseh časih vedno isti. Isti nauk, ki ga slišim iz ust prvih apostolov v Jeruzalemu, oznanjajo pozneje škofje barbarom, Langobardom, Vandalom in Bretoncem onstran Oceana. Istega sv. Bonifacij v temnih gozdovih Nemčije skritim divjakom. Polagoma in s pomočjo solz in krvi ga ti angeli Evangelija ponesejo v osrčje Danske, utirajo mu pot do skandinavskih otokov, pot, ki je rimskim legijam ostala neznana. Ista vera dviga Karola Velikega, podpira križarske vojske, te velikanske manifestacije krščanske edinosti.

Isto vero najdem po samostanih. Sama si zgradi nesmrtni spomenik v teološki Sumi Tomaža Akvinca. Priporoča pokoro, uboštvo, službo vseh človeških slabosti v svetem Frančišku Asiškem. Ista vera, ki vlada srednji vek, vodi pozneje tudi polet človeške volje in genija. In v velikih neprilikah temnih dni podpira srca narodov in jih ovira, da se ne pogreznejo v brezupu, vedno čista v svojem osrčju tudi med najsilnejšimi viharji.

Protestantizem hoče svet oropati duhovnega prvenstva Rima. Naši učeniki niso več Leon, Gregorij, Inocencij, marveč Luther, Kalvin, Henrik VIII., Elizabeta in Katarina. Materializem in brezboštvo sledita. Voltaire nastopi zoper Boga, z njim vsa učena Evropa. Cerkev posluša to bogoskrunstvo, posluša in gleda, kako umirajo in nad njihovimi krstami še govori:

»Samo jaz sem resnična!«

Ko se nato cele pokrajine iztrgajo edinosti, kakšna izguba! Cerkev naj odpravi samo celibat in spoved in Nemčija se bo pomirila. Henriku VIII. naj dovoli razporoko. Temu zvestemu branitelju vere, temu kraljevskemu apologetu naj samo dovoli, da se vnovič poroči, in ta angleški sultan se ne bo ločil od Cerkve, marveč bo še pisal bogoslovne razprave proti Luthru in nemški reformaciji. Tridentski cerkveni zbor pa odgovori, da Cerkev ni bila ustanovljena, da brani Luthra, da tolaži sanjarjenje Melanchtona, da ugaja Henriku VIII. Iz višin večnega cilja posluša, žalostna, toda brez strahu, kako pluskajo valovi tolikih strasti ob njeno vznožje. Njej pa zadostuje, da nad njimi vzdržuje edinost svojega nauka.

Ista vera se polasti pozneje modernega genija in neizpremenjena ostane tudi v XVIII. stoletju, za vladanja ledenomrzlega razuma. In ko pridejo velike revolucije, se v srcih naslednikov svetega Petra najde ista vera, preprosta in odločna, čista in neizpremenjena. Ista vera, Ditmar, je tudi v mojem srcu, – ista.

Tvoja

Senta.«

Moja draga Melisanda, ko sem tako iskala, kako braniti sveto Cerkev, ki se je v meni komaj porajala, sem našla virov lepote, katerih v katoliški Cerkvi nikoli nisem slutila. Tisto čudovito trinajsto stoletje, s svetim Dominikom in zlasti s svetim Frančiškom Asiškim, – ki je postal Minor, najmanjši izmed vseh, da si s ponižnostjo in ljubeznijo osvoji svet, – me je tako prevzelo, da se v njem ustavim in čakam ugodnega trenutka, da obiščem skromno kapelico Porcijunkule, kjer je nebo samo odprlo sv. Frančišku zaklade svoje Cerkve. Saj veš, Melisanda, da ga Cerkev imenuje Serafinskega. Ne storila bi pa napak, če bi njegovemu bratu, sv. Dominiku z Dantejem dala ime Kerubina.

L' un fu tutto serafico in ardore
L' altro in sapienza in terra fue
Di cherubica luce uno splendore

pravi Florentinec v »Paradižu«.

S posebnim zanimanjem sem sledila delovanju obeh in vsepovsod odkrivala vedno in vedno le čuda usmiljenja, upanja in vere, kako skušajo sinovi sv. Dominika svet pridobiti s pridigovanjem, medtem ko armada sv. Frančiška na svojem velikem pohodu v svet nima nič manj slavnih voditeljev. Kako me je prešinilo, ko sem zvedela, da je že za življenja sv. Frančiška dvanajst njegovih prvorojencev dobilo palmo mučeništva. Komaj pa je Serafin zasedel svoj prostor pred božjim prestolom, ko njegov sedež tukaj na zemlji že zavzame sv. Anton Padovanski.

Naravnost očarana pa sem bila, ko odkrijem, kako oba beraška redova, ki sta kult Brezmadežne dvignila do viška, navdihujeta vse umetniško udejstvovanje te dobe. Tudi moja sončna domovina Štajerska, kjer sta Henrik Moravski in njegova žena Agneza že 1220 ustanovila prvo kapelico v Marijinem Celju, hrani spomine iz te dobe. Spoznala sem, kako se stvariteljski duh tega rodovitnega trinajstega stoletja očituje zlasti v umetnosti, ker je pač videl in gledal, kako se je razcvitala veličastna sila krščanske umetnosti, katere blesk je bledel šele za Medicijcev, za časa renesanse, ki je bila zares preporod poganskega malikovanja v književnosti in umetnosti.

Odkrila sem, kako je arhitektura prva doživela vpliv, ki se je bil pojavil pri krščanskih narodih, prva, kjer naj bi vzcvetele velike in svete misli. Zdelo se mi je, da ta velikanski pokret, ki ga predstavljata sv. Dominik in sv. Frančišek, ni mogel imeti drugega izraza kot gigantične katedrale, ki naj bi nesle zmagoslavje krščanske vere do neba. Predaleč bi šla, če bi se tu spuščala v podrobnosti, dovoli pa, da Ti omenim, da sem bila prijetno ganjena, ko se zaznala, da je bila prva in najpopolnejša produkcija vsaj v Nemčiji, v arhitekturi, ki se imenuje gotska, cerkev, ki je sezidana na grobu svete Elizabete Turingiške, in da je slavni arhitekt M. Moller o tej cerkvi izdal posebno knjigo.

Zvedela sem, da je tudi v Asisu že takrat vzrastla tridelna piramidasta cerkev nad grobom sv. Frančiška, ki je znano svetišče umetnosti in neodoljive verske gorečnosti. In mnogokateri frančiškan se je že bil odlikoval v slikarstvu, ki je hitro izprevidelo, da mu je iskati idealov lepote ne več v naravi, marveč v skrivnostih, katerih tajne so umetniki črpali iz osrčja svojega verskega premišljevanja. Gledam jih, kako vsi prihajajo v Asis plačat svoj dolg in slikat asiško baziliko. Tam blizu se porodi tudi mistična šola umbrijška, ki v Rafaelu doseže zadnji cilj popolnosti krščanske umetnosti.

Kaj pa Ti naj rečem, Melisanda, o vsem onem, kar sem za tisti čas odkrila glede poezije? Kakor veš, ta nikoli ni igrala take vloge kot takrat, ko se je zdelo, da je Evropa postala velika delavnica, iz katere vsak dan pride kako novo delo. Poezija ohrani dolgo prvo mesto, pravico, ki ji pripada po primogenituri. Slišim, kako opeva vse, kar je literarnega kulta vredno. Ni ga v duši kotička, ki ga ne bi odkrila, ni ga v srcu vlakenca, ki ga ne bi obdelala, in ni je na liri strune, ki se je ne bi dotaknila in ji izvabila opojnih akordov. Med temi poeti pa najdem kronane glave in tam na Iberskem polotoku pa kralji sami vodijo prve korake poezije. Italija gleda rojstvo Danteja in njena poezija šele takrat začenja brizgati iz njenega osrčja. Vse šole in vse velikane pa prekaša sveti Frančišek Asiški, njegov vpliv poživlja vse umetnosti, njegov zgled podžiga vse pesnike. S tem, da reformira svet, mu Bog tudi dovoli, da se prvi okoristi s to poezijo, ki bo rodila Danteja in Petrarka. Ker pa mu je te stihe, ki ne poznajo nobenih pravil, narekovala le njegova duša, jih pusti popraviti od brata Pacifika, ki postane njegov učenec. Od daleč poslušam, kako oba pojeta samo ljubezen in gledam, kako ob naglasih njegove nebeške lire ugaša v srcih sovraštvo, kako se jokaje objemajo nasprotniki, kako poezija in svetost vračata ljudem slogo.

V prihodnjem pismu pa, Melisanda, Te bom povabila, da se pod toplim umbrijškim soncem z menoj potrudiš po stopinjah svetega Frančiška.

Tvoja

Senta.

IX.[uredi]

Moja draga Melisanda!

V zadnjem pismu sem Te prosila, da se pod toplim umbrijskim soncem z menoj potrudiš po stopinjah sv. Frančiška. Te bom tem laže zopet našla, ker sem letos, v prvi pomladi, v našem gledališču tudi občudovala asiškega ubožca, čigar materi, edini, mislim, poleg Alojzijeve, je bilo dano, da je pokleknila pred oltar svojega sina. Oratorij tako lepega sloga, kateremu je Gabrijel Nigond pod vplivom »Fioretti« napisal besedilo, nas je v posameznih scenah povedel v italijanska svetišča one dobe, v pokrajine Mantegna in Rafaela, s sinjim horizontom, strmimi skalami, veličastno arhitekturo, cvetočim drevjem, pod gotske oboke, zlate in sinje, na odru s stopnicami, kot za misterij.

Toplega junijskega dne je bilo, Melisanda, ko sem preko Švice prišla v Milano. Tega sem zjutraj zapustila, ker je preveč svetovljanski, preveč zaposlen, preveč hrupen, – Milano, ki ne umiri, ki ne dovoljuje sanj, še celo njegova stolna cerkev je preveč – vidna. Večer je prihajal, mehak in poln otožnosti, in poln tudi zaupanja. Lahen vetrič se je dvignil. Obrisi obale, le par metrov od vlaka oddaljene, so jasni in določeni, na širnem morju vijolčaste meglice; voda mrtva, saj se komaj giblje, in modra je modrine, kjer je safirja in mleka. Ne oživlja je nobena ladja, nobena jadrnica, nobeno življenje. Zamolklo kot muzika donijo imena:

Rimini, San-Giovanni-Cattolica, ki spominjajo na bizantinsko slavo, na cerkvene zbore in rezke bogoslovne prepire ... Pesaro, Fano, Senigallia, Falconaro; v dalji Ancona s svojimi svetlimi nabrežji; izstopim, da vzamem progo proti Rimu, ki pelje preko Umbrije. Občudujem noč in ko dvignem oči, vidim, kako se lunin krajec koplje v sinjini brez dna. Kmalu smo v Fossato, kjer nas čaka avto, da v vsej brzini stečemo v Gubbio.

O, Gubbio, mesto tišine!

Oh, dissi lui, non se' tu Oderisi
L' onor d' Agobbio, e l' onor di quell' arte
Che alluminare è chiamata in Parisi?
(Dante Vice XI, 79–81).

(Oh, mu rečem, ali nisi Oderis'
čast Gubija in tiste umetnosti,
ki, da pobarva, jo kličemo v Paris?)

Mesto tišine zares! Med temi tihimi zidovi, pod zaščito samostana, ki čuva ostanke svetega Hubalda († 1160 sin, škof in zaščitnik Gubbia, iz reda avguštincev) živi Gubbio danes mirno življenje. Nekoč pa je poznalo zmagoslavne dni. Zadnji vojni je dalo 6000 vojakov, od katerih jih je padlo 647. Za vsakega, ki je padel na bojnem polju, je pustil mestni urad vsaditi drevo z njegovim napisom. To je ob vhodu v mesto drevored bolesti, ki te pozdravi, kot pozdravlja domačina.

Ljudje so tu flegmatični, trgovine nič kaj natančne, promet in higijena nič kaj dogmatični in skromni kolodvor, ki na stranski progi iz Fossata v Arezzo vzdržuje z mestom promet, ni prvovrsten. Resne palače z začrnelimi pročelji, obsežna dvorišča, polna trave, dvojnata okna, prav stare hiše, katerih večina je poleg glavnih vhodnih vrat ohranila še druga nižja »smrtna vrata«, katera so nekoč odpirali le za pogrebne sprevode, ozke ulice, polne sence in skrivnosti, zapuščeni trgi, množica sivih streh v obliki amfiteatra ob vznožju gore Ingino – to Melisanda, je – Gubbio ...

Palača konzulov, pravi dragulj arhitekture, ki v svoji eleganci in svoji lepoti lahko tekmuje s florentinsko »Staro Palačo« in renesančna palača urbinskih knezov nad njo, gledata proti stolnici na hribu.

Skoro na vrhu gore Ingino, skrivnostne in bele, se dviga prostrani samostan sv. Hubalda. Nad cerkvijo je dobro gledati horizont, na prvi pogled domač in dobrovoljen, da zapojejo nehote v tebi opojni glasovi, kot bi srce odgovarjalo velikim obljubam, katerim, Melisanda, izraza ne vem. Vse to me hoče zadržati: tu vinska trta, ki se ovija okrog drevja, v strogem redu nasajene oljke, tam med bežečimi griči najboljši del umbrijske zemlje in v dalji gora Subasio, ki se dviga nad Asizijem; pred menoj grič, na katerem je zgrajena ponosna Peruzija – »Augusta Perusia«. Tedaj doumem, kaj je umbrijskim umetnikom, pesnikom in svetnikom dalo življenje: domotožna lepota, globok okus zemlje in njenega obdelovanja.

Lastavice tu gnezdijo tako nizko, da jih dosežeš z roko: pod strehami, po sobah, po hišah. One so mesta božajoča duša, ko so zvonovi njega duša pojoča, zakaj v Gubbio zvonovi ves dan pojo. Pojo veselo ali pa žalostno, pa največkrat veselo, da ima človek občutek preobilja, kadar zvonijo v vseh stolpih istočasno.

Ob večerni zarji pa, ko so zvonovi utihnili, ko domišljija počiva, ker je ne vznemirja nikak sen, zakaj vsak predmet se ti ponuja v določenih obrisih in z resnično polnostjo, tedaj, Melisanda, doživiš – uro očarajočo.

Tišina polna prijateljstva, praznik brez skrbi za naslednji dan! Jutri se prične kroženje po okolici. In to čakanje položi v moj spanec malo sladkosti ...

Kako občudujem to pokrajino, tako različno od naših vasi! Veliki trgi, dovolj oddaljeni drug od drugega, so zvezani s cestami, ki peljejo ob vznožju hribov, nato pa se jamejo dvigati in zopet padati, da dosežejo sosednji trg, ki leži ob pobočju griča. Veter dviga prah po potih in poljih. Vsaka dežela ima svoj vonj, krepki vonj zemlje. Umbrija diši po medu in zeleniki. Nebo se spreminja s časom in vode vitkega potoka, ki tekó na dnu globokega jarka, se spreminjajo z nebom.

Koliko lepih imen, ki mi kličejo v spomin umotvore umetnosti in vere: Sassoferrato in vidiš melanholične Madone, Fabriano in vidiš sijajno ježo Treh Modrih, kjer se je znašlo vse bogastvo Jutrove dežele v veseli radosti! – Avellana s samostanom, ki ga je proslavil Peter Damijan in kamor je nekega dne Dante prišel trkat na samostanska vrata. Še danes kažejo celico, v kateri je stanoval. Pesnik je bil star 45 let in seboj je nosil zaklad sanj, odpor duha proti materiji, svoj idealizem in silno mržnjo do sveta. Tu se je njegovo ubogo srce, utrujeno in krvaveče vsled trdega izgnanstva, brezdvomno umirilo.

Melisanda, vrniva se še za trenutek v Gubbio, obiščiva tovarne pohištva, kjer s presenetljivo spretnostjo posnemajo antične modele. Poglejva lončarske izdelke, ki ljubosumno hranijo skrivnosti barvnih odtenkov. Če je Oderisi, o katerem govori Divina Komedija, ustanovitelj slikarske šole, je Jurij Andreoli tisti, ki je keramično umetnost dvignil do sijaja. In zdaj, ko sva sanjali med razvalinami, polnimi veličastva, obiščiva še cerkve: gotsko sv. Frančiška, renesančno svetega Petra, očarajočo romansko sv. Janeza, stolnico in bogastvo njenih zakladov: Brezmadežna in Svetniki od Sinibalda Ibi-ja, Pieta, Dona Donija in tiste čudovite prevleke, z zlatom in svilo vezene po risbi Justa Velikega. Ne pozabiva Santa Maria Nuova, slavo mesta Gubbija, kjer je umotvor Ottaviana Nelli-ja, Belvederske Madone, freske, kot bi bila nastala včeraj, tako dobro je ohranjena. Na bogatem temelju je Brezmadežna očarljiva in žalostna. Na kolenih drži Jezuščka, poleg nje pa stojita dva svetnika, sv. Anton in sv. Peter; angeli obdajejo večnega Očeta, ki na glavo Brezmadežne polaga krono. Čistost potez in svežost barv dajata freski ves čar. Je pa tudi v izrazih toliko radosti, v celi freski toliko miru, da gledaš v njej umbrijsko umetnost. Košček nebes, ki so stopila na zemljo ... Pa kako daleč me vse to povede, ta etrurijska civilizacija v Gubbio! Toda ne! Samo življenje je kratko, mi pa mislimo, da so tisti časi že daleč.

Melisanda, mislim na vse vojne, ki so uničile že toliko civilizacij, mislim predvsem na zadnjo nedoumljivo vojno. Bomo-li kdaj imeli končni mir? Tega je treba skleniti sam s seboj. Kako dobro je to razumel sin trgovca, Frančišek, ko je prišel v Gubbio, kjer mu je prijatelj, ki mu je od mnogih edini ostal zvest, ponudil romarsko obleko – odelo iz trdega blaga, usnjat pas in palico – prvo frančiškansko oblačilo!

Saj veš, Melisanda, kateri francoski pesnik pravi:

»II est de clairs matins,
Oú le coeur est un ciel de Pâques ...«

(V gotovih jasnih jutrih je srce podobno
velikonočnemu nebu ...)

Tako jutro je zame danes.

Odpotujem v prvih jutranjih urah, ko je še skoro hladno. Sopotniki so zaviti, avto je poln in zdi se, da se njegova brzina z vsakim ovinkom ceste še veča. Vzdolž ceste teče potok, sadovnjaki nas pozdravljajo, veter nam prinaša vonj cvetočih travnikov. Na obzorju rdečkasta preča, rdeča barva postaja izrazitejša – oh, sonce je to! Zbogom hlad, zbogom odeje, dan bo le – in srce moje prepolno!

Gremo po stopinjah svetega Frančiška, na sveto goro, kjer je v svoje ubogo telo dobil žig Jezusa Kristusa.

Hitro smo mimo malih mest: Umberdide na levem bregu Tibra, starodavni Tifernum, zadnje umbrijsko mesto in v Toscani smo. Evo Arezzo, domovina Petrarka in sv. Gvidona Vasarija. Pravkar smo zapustili Tiber, pred seboj pa imamo idilično dolino Casentina, kjer izvira Arno s svojimi belkastimi vodami in ki teče proti Firenci. Oh, ti griči, ti veličastni gozdovi, gradovi, samostani, vsa ta majhna mesta, katere občudujemo z enim samim pogledom, tako zelo nas kliče vrh! Polni avto sope, pot postaja strma. Tu samotna kmetija, tam gostilna, nato pa je pokrajina še vse bolj zapuščena. Glasovi utihnejo, tam gori v velikih drevesih vidim sivo maso samostana. Kmalu bomo tam. Že izgubimo vrh izpred oči. Še en ovinek – en dvig – in evo Verna! Pozdravimo jo, kot jo je pozdravil sv. Frančišek.

Še pred meniškim bratom, ki se je nam, ginjenim gostom smehljal, nas pozdravi Dantejeva tercina, trda in divja, kot pokrajina, po kateri smo pravkar prišli:

»Nel crudo sasso intra Tevere et Arno
Da Christo prese l' ultimo sigillo,
Che le sue membra du' anni portarno.«
(Raj, XI, 106–109).

(Na raskavi skali med Tibrom in Arnom
je končno vzel zadnji žig Kristusa,
ki ga bo nosil v svojih udih let dvoje).

Pa ne izgubljajva časa, Melisanda! Kako velika je samota in kako je tišina globoka! Po vitkih ravnih stopnicah gremo navzdol in evo – »sasso picco« – velikanska razpoklina, z mahom obrastla, iz katere curkljajo kapljice vode, kjer je v samoti tako rad molil, evo v prav isti razpoklini skalnate reže – raven kamen, raskav in moker – njegova postelj? Kakšno je pač tu moralo biti njegovo spanje? Oh, razumela sem, Melisanda, s kakšnim srcem je moral pozdraviti svojega brata »Sonce«, ko je napočil dan!

Evo kapela ran, katero s cerkvijo in lepim trgom pred njo veže hodnik, okrašen z lepimi freskami. Prav zadaj je »Križanje« iz modre in bele majolike, delo Robbija, na sredi bronasta ograja, kamen na kraju samem, kjer se je zgodil čudež. Skloniva se, Melisanda, in poljubiva ta bron, katerega je poljubilo že toliko tisoč romarjev.

Danes se za asiškega ubožca zanima ves svet. Koliko lepih knjig se je spisalo o njem, in v vsem tem, koliko literature, Melisanda! Zastonj klije iz njega, po najširših odprtinah, vse nadnaravno, Frančišek sam je naraven, kot noben drugi. Kdo ne bi hotel z njim živeti in se greti ob njegovem plamenu? Okrog njega samo veselje, zaupanje, mir! To pa je samo na zunaj. Notranja, bistvena lepota pa je drugje. Njegova vest v svet XIII. kot XX. stoletja je poročilo Evangelija. Ustavila bi se, Melisanda, premišljevala in zaznamenovala najživahnejše vtise. Toda čas hiti ... Čemu dajati podrobnosti o njegovem življenju?

Ura kosila in nato počitka po kosilu je tu. Pod velikimi smrekami s povešenimi vejami, v senci velikanske Abetone, ki je videla sv. Frančiška hoditi mimo, je mah nežen in mehak; ptički počivajo, samo kobilice se grejejo v sončnem žarku. Gozd pa mogočno šumi – bogata pesem, ki gre preko svete gore ...

Prenočila sem v Bibbiena.

S terase, ki ima dostop k župni cerkvi, se na obzorju vidi Verna; nad pistinjsko planoto je gora kot ponosen vrh. Od druge strani je Poppi in palača grofov Guidi, ki je podobna »Stari Palači«, nato planjava Campaldino, nad to v Apeninah Vallombroja, kjer bom jutri.

Kljub vsemu pa sveta gora moj pogled zadržuje. Gledam jo v tišini, nepremično, medtem ko sonce zahaja za Pratomagno. Barve se izgubljajo v zraku, kmalu nato se pokaže par samotnih zvezd, ki prodro neba prosojnost in nato iskri zvezdnata noč nad nami. Pogled je tako ginljiv, da človek prav natihoma moli. Verno najdeš tudi v dalji. Od neba, katerega se, rekla bi dotika, si izposodi nekaj tako prazničnega, tako velikega, da me neopaženo dvigne nad zemljo. Ali pa je to, Melisanda, morda že tok, ki je prišel od obrežij večnosti?

Tej zvezdnati noči je sledilo sončno jutro.

Zopet hitimo po dolgih vrstah topolov vzdolž živih meja. Še en bogat gozd macesnov, smrek in cvetočih kostanjevih dreves. Kakih 1000 metrov daleč sredi gozda je samotno bivališče, ki ga je ustanovil sveti Romuald, čigar ostanke sem počastila v Fabriano. Tu je sv. Frančišek prebil poletne dni s svojim prijateljem in zaščitnikom, kardinalom Hugolinom in spisal navodila obeh redov, ki jih je bil ustanovil: mlajših bratov in revnih žená.

Opoldne smo v Vallombrosa, vedno v divnem gozdu. Čisto na koncu doline opazimo Firenco, ki jo poljublja Arno, z njegovimi stolpi in kupolami, ki prodirajo mlačne meglice v dolini, posejani z oljkami. Za Verno pa ne grem več v Firenco. Čemu neki? ...

Še pa bom videla Vzvišeno Peruzijo, videla bom Fabriano, še bom šla v Gubbio! Najprej pa hitim domov, da se vržem v naročje svete katoliške Cerkve in jo poprosim za prvi poljub ...

Tvoja

Senta.

X.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Gotovo si že kdaj ugibala, čemu sem svojo zgodbo naslovila »Strma pot«, ko vendar doslej ni bilo opaziti ne strmin in ne prepadov. Tvoji očitki bi bili morda opravičeni, veš pa, da sem Ti prav pred kratkim napisala, da so stvari, ki ne bodo več pisane tukaj na zemlji. Presrečen je bil trenutek in vekomaj ga bom blagoslavljala, da sem visoko nad seboj smela spoznati svojo mater, sveto katoliško Cerkev. Toda stala je visoko, jaz pa sem bila – sama ob njenem vznožju.

»Kdo mi bo utrl pot, kdo me prijel za roko in me popeljal po tej strmini?« sem se koprneča povpraševala.

Dobri Oče je za to sam poskrbel.

Ko sem se vrnila iz Italije, je bila moja prva pot h Konstanciji.

»Vse ji hočem razodeti, v njeno veliko žensko srce izliti tudi ono tiho željo, pred katero sem tolikrat trepetala, in jo prositi, da mi pomaga do cilja.«

Duh svetega Frančiška in odmev njegovega pevca je še govoril v meni in že po par besedah sem ji rekla:

»Konstancija, katoličanka želim postati.«

Ta pa, prav mirno in kot bi bilo to nekaj čisto naravnega, mi odgovori:

»Že dolgo sem čakala na to besedo, Senta. Vedela sem in bila prepričana, da mora priti dan, ko ne boš mogla drugače kot iti po tisti preprosti poti, ki nas pelje k materi.«

»In kakšna je ta pot, Konstancija?«

»Obrniti se boš morala na duhovnika in ga prositi, da te v veri pouči, nato pa popelje v Cerkev.«

»Težko bo to, Konstancija. Če pa mora biti, mi boš pač ti poiskala kakega izkušenega moža, ki je že imel opravka z ljudmi moje vrste. Toda najprej mi povej, kaj je pravzaprav duhovnik Vam, katoličanom?«

Duhovnik je božji namestnik, kadar po zunanjih obredih, za katere oznanja, so nadnaravnega in božjega značaja, večne in neizpremenljive.

Začudena jo pogledam, nato pa ona nadaljuje:

»Duhovnik je božji namestnik, kadar odvezuje ali zavezuje vesti, kajti vse bolj božje kot človeško je namreč, da prihajajo najnežnejše, pa tudi najbolj napuhnjene duše razodevat svojega življenja skrivnosti. In, Senta, kdo, misliš, jih posluša, kdo sodi, kdo jim daje milost? Bog sam. Poslušaj pa še dalje, uboga moja Senta, in nič se ne vznemirjaj:

Duhonvik je božji namestnik, kadar po zunanjih obredih zakramentov podeljuje milost, zakaj nikdar človek ne bo pričakoval od ljudi, da bi dušo preustvarili v krstu, jo po birmi okrepčali, po zakonu posvečevali in jo po maziljenju slednjič posvetili za blaženo vstajenje. To, Senta, so stvari, ki niso iz tega sveta.

Ti trepečeš, Senta, kaj ti je?«

Prijela me je za obe roki in nato nadaljevala:

»Duhovnik je božji namestnik, ki s Kristusom, z njim in v njem pred oltarjem daruje čisto daritev, sveto in neomadeževano, za zveličanje duš. Duhovnik je božji namestnik, kadar v najsvetejšem trenutku daritve nad sveto žrtvijo govori s Kristusovimi besedami: „To je moje Telo – to je moja Kri“.

Tak torej je duhovnik kot božji namestnik na prestolu milosti, roke prenapolnjene z božjimi darili. Mi pa k temu prestolu hodimo z vsem zaupanjem, kjer vsikdar najdemo usmiljenje in milost.«

»Toda, Konstancija,« ji rečem vsa iz sebe, »kako naj se drznem z zaupanjem iti k temu v Bogu preoblikovanemu bitju jaz, slabotna, uboga, v bolečinah duše ponižana, k njemu, ki je večji kot angeli in čigar oltar trepetajoči obdajejo Serafini? O, Bog, to zahteva novega čudeža! Če rabim Boga, da mi pride na pomoč, rabim tudi človeka, da z menoj deli bolečino!«

Konstancija me prekine:

»Poglejva še dalje, Senta! Tega duhovnika, pravkar velikega in svetega duhovnika, glejva zdaj slabotnega, kot sva midve! Sveti Pavel, katerega gotovo poznaš bolje kot jaz, Senta, ta apostol, katerega je neodoljivo hrepenenje gnalo, da je rimski svet dvakrat pretekel od obrežja Jordana do stebrov Herkula, ta hrabri vojščak Jezusa Kristusa stopi končno za en dan počitka v svojo celico. Tu ga poslušajva in glejva, kakšna vznemirjenost se ga je naenkrat polastila, kakšen strah ga razburja. Senta, moja draga Senta, katera sila pač more vznemirjati to srce, ki ni trepetalo pred ognjem, in ni klonilo pred jeklom? Oh, pravkar je bil še ves božji, poln Boga, zdaj pa je – človek. Kot tak najde v svojem srcu, v svojih žilah hujšega sovražnika, kot je bilo divjanje Judov, nečistost Korinta, modrost Aten, prerokovanje rimskih Cezarjev. Zato bolestno toži: „Nesrečen človek kot sem, kdo me bo rešil tega telesa smrti!“

Takšen je duhovnik, ki ga je Bog postavil, Tebi, Senta, v zveličanje. Vedi torej, da boš našla v njem človeka, ki te bo razumel, in našla boš v njem Boga, ki te bo ozdravil. Približaj se mu torej, ker je sin Adamov in človek kot ti. V svojih ranah bo spoznal tvojo bolečino. Pojdi k njemu z zaupanjem tudi še zato, ker je otrok božji, in je v njem Bog sam v Jezusu Kristusu. Bodi pa modra, Senta, in pravična! Duhovnika glej v duhu vere. Ne prištevaj božjemu Sinu slabosti sina človekovega, ne dajaj sinu človekovemu slave, katera gre samo Bogu! Naj te svit angelov ne slepi na človeku! Prizanesi in spoštuj, občuduj in razumevaj, moli in odpusti ...«

Drugo, Melisanda, kar me je vznemirjalo, je bilo vprašanje, kako vse to razodeti mojim dragim v Gradcu.

Najprej sem zaupala vse papirju. Seve so bili vsi presenečeni in mojim besedam niso verjeli. Sodili so pač, da je to posledica mojega bolj ali manj samotnega življenja, sad trajnega občevanja s Konstancijo. Ko so pa izprevideli, da je stvar resna, so se jeli vznemirjati, me klicali v Gradec in sledili so nastopi, preko katerih naj zagrnem tenčico. Tudi Ditmar je stal v ospredju. Oče je skušal poživiti njegovo sliko, ki, kar moram priznati, še ni bila čisto ugasnila v meni. Vedela sem, da moja vloga z njim še ni doigrana, moja naloga še ne končana. Že zdavnaj pa nisem več sanjala o onih opojnih večerih, ko moje sreče ob Ditmarju ne bo nič več motilo, ko sem ga gledala sedečega ob pisalni mizi, kako čita revijo ali piše kak članek, jaz pa mu podajam knjigo za knjigo, katere rabi za svoje dokazovanje, ali pa sedim poleg njega v naslanjaču in pleteni, medtem ko se moje oči ustavljajo na njegovem poduhovljenem obrazu, usta pa tisočkrat ponavljajo: Ditmar, moj dragi Ditmar ...

Vse to so bile le sanje. Naloga pa, katero sem spoznala, odkar sem doživela višjo Ljubezen, še ni bila končana, torej moja vloga ne doigrana.

Ljubezen, Melisanda, je nosila nekoč oči zavezane: simbol včasih njenega zaslepljenja, zlasti pa znamenje njene skrivnosti. Ker pa je človek hotel – dasi se je sama temu protivila – občudovati in meriti njene poteze, je ljubezen odletela in izginila. In naš čas, Melisanda, nam je uničil najlepše pravljice: pod lažnjivo pretvezo, da hoče služiti resnici, našim otrokom brani užitek očarajočih pripovesti, ki so zibale naša mlada leta. Z vsemi možnimi sredstvi jemljejo otroku ta čuda, pač ne sluteči, da brez njega, brez tega pajčolana, katerega so dajali pred naše oči, je danes svet vsak dan ubožnejši in brez lepote.

Toda ljubezen ni odletela, marveč materializem, ta tako zelo moderni materializem, ji je oglodal krila, in ko se je pokazala z odkritim obrazom, ko se je zavesa odstranila, je zaeno izgubila svoj čar, ni več hčerka boginje. Tudi ona je doživela krizo.

Ko sem torej začutila dih od zgoraj, sem svoji ljubezni do Ditmarja skušala dati nekaj večnega. Vedela sem, da bo prišel dan, ko se bo njegov pogled okopal v svetli vodi mojih čistih namenov in spoznal, kako zelo nežna je katoliška Cerkev do svetnikov in kako polna usmiljenja do grešnikov. Tedaj šele, Melisanda, ko bo moja naloga končana, bom njegova pisma zaupala ognju, da ta prevzame zadnjo analizo in da plamenu in temi, kar vsakemu izmed njiju gre, vse pa, da ponese – v nebo.

Ko sem staršem razodela tudi še zadnjo skrivnost, da se hočem svetu odpovedati in prositi za sprejem v samostan, je očetova ogorčenost dosegla svoj višek.

»Otrok moj«, je rekel, »kdo vendar ti je vtepel v glavo te srednjeveške stvari v polnem dvajsetem stoletju?«

»Že v Švici sem sanjala o njih, pa najsi je bilo na planjavi, ki jo na vrhu zapira ledenik Diabretsa, katerega nič ne omadežuje, ker se dotika samo neba, ali pa ob Lemanu, kjer sem se čutila tako blizu matične zemlje, kjer sem okrog sebe čutila delovanje tajnih sil in vse manj mislila na samo sebe. Tam se je širil moj duh, tam so moje sodbe postajale drugačne. Že tam sem koprnela po življenju, za katerega te danes, papa, kot dobra in poslušna hčerka prosim, da mi ga dovoliš, da dvigneš roko v svoj očetovski blagoslov!

Trdo besedo je izpregovoril tedaj moj oče, pretrdo, Melisanda.

Toda ni me preplašila. Pogumno sem vstala, ga pogledala globoko v oči in rekla:

»Papa, paradiž je prišel tudi do nas, naši predniki so poznali najprej srečo brez oblakov, rože brez trnja. Ozračje je bilo tako milo in mehko, da se je slika, ki je izšla iz roke Stvariteljeve, izpostavila lahko brez pajčolana v dnevni luči kot v senci komaj manj jasnih noči. O, srečni trenutki, katere je človek preživel v nevednosti, ko ni poznal gospodarstva, kakršnega, danes vodita marksizem in pa denar! Adam, bolj bogaboječ, se pritožuje, ne stori pa ničesar. Eva, bolj izpodbudna, pred vsem bolj radovedna, gre naravnost v dejanje, utrga sad in svojo odgovornost olajša – ponudi košček svojemu tovarišu – in hipoma izgine vrt. Človek, zapuščen, beden, v potu svojega obraza si kruh služeč, blodi v upanju, da se mu bo raj vrnil. Naravi iztrga tajne, preišče podvodje, premeri zrak, napravi stroj in – jeklene roke nadomestijo človeške dlani. Po tovarnah, velikih kot mesta, začnejo delati avtomati. Začenjajo in nehajo na povelje: Orjejo zemljo, spravljao žetev. Brez njihove pomoči se nič več ne stori in njihova moč je skoraj brezmejna. Človek, ki je stroj ustvaril, se ponaša s svojo močjo. Toda, glej, papa, kako plačilo! Stroj je pojedel njegovo premoženje, človeka pahnil s prestola in ga izročil brezposelnosti. Ni več on gospodar temnih sil, katere je sprostil. V drugič je izgnan iz paradiža in to, papa, v tem naprednem XX. stoletju.«

Grozno besedo je izrekel tedaj moj oče, grozno, Melisanda.

»Papa, če ne maraš prosečih besed svojega otroka, poslušaj prošnjo dedinje svoje tašče: Ker odhajam, kamor me kliče božja Previdnost, te prosim, da mi izročiš vrednostne papirje, katere si po smrti stare mame v varstvo prevzel.«

Te besede so ga premagale. Dva bisera sta omočila njegovo oko, vsedel se je in globoko vzdihnil.

Človek, ki tako ravna, Melisanda, se bo še napil ljubavne pijače. Res je še izpostavljen vsem zmotam, toda nad temi zmotami posluša glas, obljubo iz paradiža, opomin in klic božji.

Jaz sem sedla poleg njega in nadaljevala:

»Papa moj edini, ali ne uvidevaš, da nam univerze dajejo danes vse premalo poetov, ki naj bi Evropi, ki naj bi svetu vrnili smisel gledanja in občutenja, ki smo ga izgubili? Moderne države, celo tiste, ki se po pravici ponašajo s svojo socialno disciplino in svojo močjo, so oropane duhovnega prestiža, ki je lasten ritmu in petju. Marsikateri glas je v Evropi utihnil, Kipling za vselej onemel in tudi Amerika je brez liričnega posredovalca. V Franciji je Viktor Hugo vzel seboj v grob oni zamolkli odmev, katerega je vedno z različno uslužnostjo in vedno enakim veličastvom nudil i hrupu i žalovanju i zmagoslavju svoje domovine.

Veliki pesniki, papa, so redki, bolj redki kot učenjaki. In kar sem vedno smatrala za eno izmed žaloiger našega življenja je to, da iznajdbe največjih kemikov koristijo le duhu demona v pogubo človeštva. Noben pesnik, noben umetnik ni tega storil. Skoro vedno so ti ljudje živeli nedolžno življenje in njihova dela so polna daril za človeštvo. Ali ni zapisal božanstveni Shelly, da je domišljija najboljše orodje za vse, kar je nravno dobro?

Ves hrup današnjega časa, njega odurnost in pomanjkanje veličastva, ni sposoben, da bi vzbudil liro, spremljevalko civilizacij. Treba je vsega bogastva, papa, in navdihovanja in premišljevanja našega plemena, da taki stihi lahko zmagoslavno klubujejo nepozornosti dobe, kjer se zdi, da duša ne rabi več hrane.

Veš papa, poezija se ne sme pretvoriti v znanost, in to niti ne za ceno smrti ali propada. Tudi ne v moralko, vendar pa si – in to sama po sebi osvaja tudi to ozemlje in visoko na času je, papa, da človeštvo spomnimo, kako naj si tolmači Dürerjevo »Melanholijo«: Znanost je še vedno nezmožna, da bi zadovoljila veliko dušo.«

Naslednje jutro sem se vrnila v Castel Crisis. Moj sklep je bil gotov: »Takoj zaprosim v kaki benediktinski opatiji za sprejem, kjer bodo poskrbeli za vse nadaljnje, jaz pa upam, da bom tam najlažje uresničila svoje sanje: Peti slavospeve Gospodu, služiti njegovi Cerkvi v umetnosti.«

Konstancija mi je oskrbela nekaj naslovov, tudi navodilo sv. Benedikta sem dobila že prvi teden. Iz opatije sv. Jederti v Louvain v Belgiji mi je došlo najugodnejše poročilo in jela sem se pripravljati za odhod. Še zadnje večere sva s Konstancijo mnogo razpravljali o vsem mogočem in tudi še o – Ditmarju. In če bom zdajle zaupala papirju, kar je Konstancija enega tistih večerov izlila v moje srce, naj mi odpusti: ljubezen, katero je gojila do Waldemarja. Nisem Ti še omenila, Melisanda, da je ta padel na bojnem polju.

»Tudi jaz, Senta, sem poznala pesem,« tako mi reče, »o kateri pa do te ure nisem govorila nikomur. Toda, komaj sem jo zaslišala in jo spoznala, ko je tudi že utihnila in se spremenila v žalostinko, ko je leglo v grob mlado življenje Waldemarjevo.«

»Pa zakaj mi o tem nisi nikoli govorila, uboga moja Konstancija?«

»Odpusti mi, Senta! So v življenju bolečine, katerih se sme dotakniti samo še roka božja.«

»Konstancija, še vedno se je uresničilo načelo, da najboljši ljudje šele preko velikega trpljenja razumejo najgloblje skrivnosti življenja.«

»Spominjaš se, Senta, kako je bilo vselej na izletu, kakor je iz naših ust padla kaka nepremišljena beseda. »Kinder, dieses Wort gehört nicht unter uns, (Otroci, ta beseda ne spada med nas) – nas je ljubeznivo pokaral. In zato, Senta, sem vsa ta leta sodila, da ni primerno, če o njem še kdaj govorim. V meni pa Waldemar živi v vsej svoji visoki rasti, s svojim plemenitim obrazom, jasnim in mogočnim čelom. Živi v vsej skromnosti, ki ga je odlikovala, živi s svojim nasmehom, žarenjem svojega razuma, ki bi bil vse preiskal, s svojim spominom, ki bi bil vse ohranil, s svojim srcem, ki bi bilo človeštvu dajalo. In zdaj, Senta, si boš lahko sama našla odgovor, na tisto tvoje zaporedno vprašanje: »Zakaj, Konstancija, hočeš samo trpečemu človeštvu služiti? Waldemar mi je večkrat rekel: Weil wir die Barmherzigkeit Gottes erlebt haben, werden wir nicht müde Gutes zu tun (Ker smo doživeli božje usmiljenje, se v dobrih delih nikdar ne utrujamo).«

Par dni za tem sem odpotovala.

Opatija sv. Jederti je biser arhitekture. Služila je nekoč Benediktincem, bila nato skozi vrsto let strojarna, danes pa je tam ženski kolegij katoliške univerze v Louvain, katerega vodstvo je ta poverila benediktinkam.

Izročili so me v posebno varstvo dame Marije Bernardine, sestre gospe opatice. (Kot ti je znano, Melisanda, je benediktinska opatica edina žena, ki stopa v cerkveno hierarhijo). Prve dni sem si malo ogledala Belgijo in videla, da se v tej deželi še najdejo kotički, kjer se ohranjujejo lepe in zdrave navade. Pokrajine, ki modernemu duhu še kljubujejo, so obljudene z ribiči in kmeti, temi skromnimi bitji, ki žive skupno z naravo, eni zaročeni z ritmom letnih časov, drugi s plimo in oseko morja, vsi pa vedo, da so gotovi zakoni močnejši od njih, zato se trudijo, da jih doumejo in tuhtajo, kako bi se z njimi okoristili. Vedo pa tudi, da nič ne poganja, ne cvete in ne rodi sadu, brez korenin. Po vzgledu svojih daljnjih pradedov režejo brazde v zemljo, sledi v morje, pa najsi je orodje bolj ali manj popolno. In v teh časih razdvojenosti, ko krik sovraštva odmeva povsod, flamski kmetje, pridno in skromno in z nasmehom na ustnih obnavljajo kretnje svojih pradedov.

Tudi prvo snidenje z duhovnikom Ti moram popisati. Bil je to častitljivi mož iz reda sv. Benedikta. Že po par besedah je moral spoznati, da sem v katoliških resnicah že dobro poučena.

»Ali veste, iz česa sestoji Zdrava Marija?« me nato vpraša.

»Iz dveh delov, iz slavospeva in prošnje,« mu odgovorim. »Besede Gabrijelove in Elizabetine: Zdrava ... Besede, katere je dodala Cerkev po cerkvenem zboru v Efezu, kjer je bilo razglašeno božje materinstvo: Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike. Beseda, »uboge«, ki se ne nahaja v latinskem besedilu, je lepa ljudska iznajdba, »Zdaj in ob naši smrtni uri« je bržčas frančiškanskega izvora.

Sveti mož se je čudil in dalje izpraševal:

»Kaj pa še veste o tej molitvi?«

»Zdrava Marija je od srednjega veka naprej velika ljudska molitev, kot Oče naš. Sveti Bernard, sveti Tomaž in tudi Dante jo razlagajo. Priporoča jo celo Luther. »Milosti polna« torej Brezmadežna, kajti ne bila bi polna milosti, če bi bil izvirnega greha madež na njej. To je Luther priznaval še tedaj, ko je že bil zapustil svojo mater, sveto Cerkev. »Brezmadežna« je živ slavospev popolne lepote. In naloga moja naj bo, prečastiti oče, da z drugimi katoličani vred temu ubogemu človeštvu, čiste lepote tako zelo žejnemu, ki išče njenih bednih odtenkov po raznih zastavah, po ledenikih in po naših Alpah brezmadežni belini, da temu človeštvu povemo, da je lepota vsled izvirnega greha oživela brodolom, da pa jo je rešilo eno bitje – naša Mati.«

Malo dni zatem je po samostanski cerkvi odmeval moj Credo – Verujem ... in pa:

»Gospod, saj nisem vredna, da greš pod mojo streho ...«

Tu pa moje pero, še pravkar tako zgovorno, ne najde več besed, ki bi mogle izraziti, kaj je takrat doživela

Tvoja

Senta.

XI.[uredi]

Moja draga Melisanda!

Z mojim Credo – Verujem naj bi bila moja strma pot končana. Moja zgodba pa, ki se je pričela v bajno razsvetljeni kapelici v Zvezdnem Kamnu, naj se tam tudi konča. Še se spominjaš, Melisanda, da sem dan svoje konfirmacije končala z molitvijo na ustnih: »Unser Vater ... denn Dein ist das Reich und die Herrlichkeit,« kot molijo Oče naš protestanti.

Dan mojega prvega svetega obhajila pa mi je zvečer izvabil tisto prošnjo, brez katere, upam, odtlej nikoli več nisem zaspala: ... in ko se bo utrnila iz mojih oči poslednja solza, predhodnica mojega razkroja, sprejmi jo v zadoščenje za moje grehe in mi dodeli, da še zadostim, za vse svoje slabosti in v tistem groznem trenutku, imej z menoj usmiljenje, o dobri Odrešenik!

In ko bo na mojih ustnicah še trepetala moja duša in se poslavljala od sveta, moje telo zapuščala brez življenja, bledo in hladno, sprejmi to ločitev kot dar, katerega bom radevoljno poklonila Tvojemu božjemu Veličastvu in v tistem zadnjem trenutku mojega umrljivega življenja imej usmiljenje z menoj, o dobri Odrešenik!

In ko bo moja duša končno pripuščena pred Tvoje obličje in prvič uzrla blesk Tvojega veličanstva, ne zavrzi je, marveč jo sprejmi v svoje osrčje, kjer naj bi vekomaj pela slavo Tebi, in v onem trenutku, ko se bo zame začela večnost, usmili se me, o dobri Sodnik!«

Nato mi je Bog poslal pomembne sanje o Ditmarju: V Rimu gre po kolenih sredi vernega ljudstva po svetih stopnicah. Vidim ga, ko gre k sv. Petru, kako strmi pred »Izpovedjo«, kako se ustavi pred preprostim kamenom, pod katerim počiva Pij X. Na tem grobu, posutim s cvetjem, molijo množice. Ditmar vidi tudi papeža. Pomeša se med množico in v tem morju človeštva ga tako prevzame, da ga oblijejo solze. Sprejet je tudi v avdijenco. Klečé čaka tam, da ga uboga kolena bolé. Ko se prikaže papež, ni Ditmar prav nič razočaran, pač pa v duhu vere kloni samo svoje čelo pod apostolskim blagoslovom. Duh Cerkve v njem raste ... Že se vrača domov, toda njegova domovina je daleč. Odhaja s trdno voljo, da se bo dal Cerkvi in jo oznanjal med svojci. Njegova duša je prepolna globokega in mirnega veselja ...

Melisanda, po mnogih potovanjih in potih, je Ditmar res spoznal sladkost katoliškega imena do vse veličastne polnosti.

V opatiji so mi dodelili sobo v prvem nadstropju, ki je imela veliko okno na vrt, kjer so često molile redovnice po krožnem hodniku, ki je tega omejeval. Tu sem doživljala čudovite prizore:

V opatiji je bila pred mojim prihodom stopila v novicijat neka bogata vdova. Edini sin je že bil benediktinec, edina hčerka, redovnica pri Damah Naše Ljube Gospe. Oba otroka, ki sta bivala v Louvain, sta večkrat prihajala k materi, ki je, potem ko je svojo dolžnost na zemlji izpolnila kot žena in kot mati, darovala tudi še samo sebe Bogu.

Kadar sem jih gledala sedeče na vrtu nasproti mojega okna, je vselej vstala pred mojo dušo ona nad vse ginljiva slika, ob kateri je brezdvonmo že drhtelo srce prenekatere matere, kjer nam Scheffer predstavlja sv. Moniko in sv. Avguština, ko v Ostiji čakata ladjo, da ju popelje v domovino potem, ko je Ambrozij iz Milana že krstil sina.

Nekega popoldne, ko zopet občudujem to trojico, ko moj pogled počiva na materi, ki v belem pajčolanu sedi med obema otrokoma, mi naznanijo, da me v govorilnici čaka nek gospod, ki želi nujno z menoj govoriti.

»Gospod? V tej tuji deželi?« se prestrašena vprašam.

Lahko si misliš, Melisanda, kako sem bila presenečena, ko sem, vstopivši v govorilnico, tam zagledala – Ditmarja.

»Senta, moja Senta!« Samo to mi reče in me prime za roko. Jaz sem ostala brez besede ...

Melisanda, ko sem tistikrat srečala njegov pogled, ta čisti pogled, ta pogled vse jasnosti, sem hipoma začutila, da je tudi Ditmar bil rojen za vero in upanje, da njegova duša ni bila ustvarjena ne za dvom, ne za jezo.

Ena ali dve generaciji lahko pozabita Postave in grešita iz nehvaležnosti. Ob določeni uri pa, Melisanda, je nujno potrebno, da se ta veriga zopet nadaljuje in malo omahljiva svetilka zopet v hiši zagori. Zdi se, da je takrat za Ditmarja prišla ta ura.

»Odkod prihajaš, Ditmar?« sem ga po daljšem molku vprašala.

»Zdajle, Senta, iz Pariza, kjer sem blodil nekaj dni. Včeraj sem zašel tudi na Quai d' Orsay, kjer sem se nehote znašel na pravljičnem vrtu. V morju cvetja, Senta, kjer nisem vedel, če barve valove, izvirajo ali curkljajo, je moje oko šlo od ene cvetke do druge, podobno metuljčku, in ni vedelo, na kateri bi se ustavilo. Ko sem se malo zavedel, sem šel proti vrtnicam. Te so bile tam morda šele par ur: še so trepetale rosne kapljice na njihovih listih in že so tudi – venele:

Et Rose, elle a vecu, ce que vivent les roses, L' espace d' un matin. (In Roža, živela je kot živi vrtnica, le samo en dan) sem vzdihnil za Malherbom.

To, Senta, me je gnalo k Tebi in prihajam, da k Tvojim nogam položim svojo veliko izpoved.«

Skloniva se, Melisanda, globlje na ta list, poln pobožnosti ljubezni!

»Senta, ko sem dobil Tvoje poročilo, kjer si mi razgrnila svoje namene, moje oko še ni bilo močno dovolj, da bi se obrnilo samo v sebe. Nato sem pa pred svetom bežal in tako postal pozoren na lastno dušo. V Afriki, Senta, sem bil, po Sahari sem blodil. Ta saharska narava, nad vse očiščena in prosta, katere edino oblačilo je zbranost in molk, je name vplivala kot kak samostan. Sam sem bil v silnem vetru planjave, sam na koncu zemlje, sam na koncu življenja tam, kjer so skrbi velike, tam, kjer hodi človek čisto poleg večnosti. Tam sem se naučil druge govorice, kjer mi je preostajal edino le Bog in kjer sem se zatekel v njegovo navzočnost in mu iz globine svoje duše klical: »Edina in nevidna priča mojih vzdihov in mojega kesanja, oh poslušaj glas mojih solzá ...

Edinstven trenutek, Senta, čigar vsa preteklost je bila le skrivnostna priprava!

Zopet v kapelici v Zvezdnem Kamnu. Ditmar kleči pred podobo Naše Ljube Gospe Sedmerih Bolečin in glasno čita veroizpoved Pija IV. in isto Pija X. Duhovnik, kot priča pred Bogom, stoji poleg njega. Jaz pa s Konstancijo molim, vsa tresoča se od ginjenosti. Po tem čitanju midve odideva in spoved se prične. Midve ne nehava moliti ...

In Božič, Melisanda, me je z Ditmarjem združil.

Odtlej pa drug na drugega naslonjena nadaljujeva najino pot. Leta se pridružujejo letom, tudi starost se bo lahko naselila na najinem domu. Na naju ne bo ničesar predrugačila, niti potez najinih obrazov ne bo spremenila. Vedno jih bova gledala takšne, kakršne je bila izrezala skrivnostna umetnica: Ljubezen. In še sama smrt – ta poslednja ločitev naju bo preko groba tudi še – družila ...

Tvoja

Senta.