Strma Peč (Monte Cimone, 2380 m)
| Strma Peč (Monte Cimone, 2380 m) Dr. H. Tuma |
| |||||||||||||
1909 Št. 1[uredi]
Zadnji lanec Poliškega pogorja, ki se razsteza od Forca dei Disteis pa do rečice Fella, ima svoje vrhovišče (Kulminationspunkt) v Monte Cimone, ki ga brez drugega lahko nazivamo slovensko Strmo Peč. To ime je našel češki alpinist dr. Ružička. V podnožju tega vrha iz strmin doli teče potok Sternepeit. S poti skozi Reklansko dolino po grapi hudournika gori se vidijo zadnji skalnati robovi pod glavnim vrhom in gotovo je, da so se ti imenovali Strme Peči. Nekdaj itak niso imeli imen za vrhove, ampak le za one predele gora, ki so bili še v obsežju pašnikov. Povečem so imena vrhov, posebno na koroško-furlanski meji, vzeta od ekonomično pomembnih mest v dolini ali na pobočju. Ime Strma Peč se je med češkimi turisti tudi že udomačilo, zato se ga oprimem tudi jaz. Ves zahodni lanec Poliške skupine nosi, dasi je danes docela na italijanski zemlji, toliko sledov nekdanjega slovenskega prebivalstva, da se nomenklatura ne da drugače ugotoviti nego segajo nazaj, ko je Reklanska dolina bila še slovenska.
Izbral sem si za vodnika starega Franca Marcona, Furlana iz vasi Raccolana, ki pa je pastiril tudi v Reziji in govori rezijansko narečje; on je najboljši informator za Kaninsko in Poliško skupino od italijanske strani.
Odrinila sva 17. septembra ob četrt na sedem zjutraj, v negotovem vremenu, iz prijazne Chiusaforte (furlansko: Sclusa). Odtod drži vozna pot do glavnega kraja v dolini: Saletto. Takoj za Raccolano prekorači pot z lesenim mostom reko Rekl-anico. Tako govore stari Furlanje, tako je ugotovil staro ime prof. Marinelli; Raccolana pa je staro oficijelno ime. Od mostu naprej drži pot precej strmo gori ob levem bregu; pod teboj globoko med navpičnimi skalami teče Reklanica. Kraj za mlini se imenuje »Popoše«, najbrže pokvarjeno iz nekdaj slovenskega imena. Kmalu na to se izteka na levi strani Rio Cule (pa slovenski »kolk«); Reklanica pa ostaja globoko zarita. Most, ki vede tukaj zopet na desni breg, se imenuje Ponte Curite (»korita«). Gori gredč vidiš na levo v mični legi cerkvico najstarejše vasi v Reklanski dolini: Patoc (»potok«). Nad Potokom gori moli lepi vrše Jovžt di Patoc. Jovčt je slovenski »vršič«. To ime je še ohranjeno v Useiz, ki je prehod iz Reklanske doline na desno od Jovet di Patoc v Dunjo. Zemljevid vojno-geografskega instituta iz leta 1880. pa je napačno krstil 1893 m (prav Jovet di Cadramazzo ali Mali Javor) v Monte Usez.
Novi Lechnerjev zemljevid 1 : 50 000 je enostavno prerisal prof. Marinelli; seveda je semintja vrinil kako napako. Globoko deber R. Chiout Cali obkrožajo v ozadju lepe gore: Jovet di Patoc (1814 m), Ciastellat (1861 m) in Ciuc di Vallisetta (2186 m). Vallisetta pomeni »dolinica«. Zemljevid Conte Brazza iz leta 1881 pa imenuje nekoliko nižji vrh na desno od Ciouc di Vallisetta »La Dolina«. Očitno se je struga Rio Chiout Cali imenovala »dolina« ali »dolinica«, vrh nad njo »Vrh Dolina« in to je prevedeno v Vallisetta. Isti Brazza pa rabi za Vallisetta Monte Usez. Na Lechnerjevem zemljevidu je Monte Ciastellat (1893 m\ napačno postavljen zadi za glavno rajdo gor, mesto da bi stal tik Jovet di Patoc s staro Marinellijevo koto 1861 m; kota 1893 m pa je pravi Jovetdi Cadramazzo, to je Vrši nad Kodermaci. To kaže, kako silno so razmetana geografska imena; po mojem mnenju je še pričetkom 19. stoletja moralo biti v navadi slovensko imenovanje, katero se je skušalo nadomestiti z italijanskim, pri tem so se pa stara slovenska imena pokvarila in zamenjavala. Na levo v lancu torej slede: Jovet di Patoc (1814 m), Ciastellat (1861 m), prehod Useiz, nad katerim se prava škrbina sedaj imenuje Portata, po naše ' bi bilo Velika Vrata. Jovet di Cadramazzo je skrit za Ciastellat. SlediCiuc di Vallisetta (2186 m), potem daljši greben brez imen in vršac (Hauptgipfel) Strma Pe (Monte Cimone). Pri tej priliki opomnim, da je avstrijski zemljevid iz leta 1880. nerazumljeno ime Cimone spakedral v Cunone. Pod vasico Chiout Cali teče izpod Strme Peči Rio Malinbergo, to je: Mali Breg, potem Rio Pliz (t. j. slovenski »plaz«.; dr. Ružička je napačno čital ptic ter iz tega tolmačil »ptič«); potem Rio Cladeit (kladez), nato Rio Sternepeit (potok Strme peči), naposled Rio Vandul (potok Dol). Na tem desnem bregu je torej cela vrsta grap, ki še sedaj nosijo vidna slovenska imena. Na levem bregu za selom Tamaroz, t. j. mali tamar (Viehhurde), pa se izteka Rio Plasich, t. j. plaze ali plazič.
V Saletto sva prišla z Marconom ob tri četrt na osem. Korakala sva polagoma, ker je mož že star 68 let. Krenila sva čez brv pred vasjo na levo in naravnost gori po borovem gozdu. Poti ni izgrešiti, ker drži v ravni smeri po strmem rebru gori. Spremljalo naju je ženišče, ki je šlo žet gorsko seno pod vrh, delo, katero po celi Karniji opravljajo skoraj le ženske. Ob tri četrt na deset sva stopila iz gozda »Selve« ter se odpočila. Odtod gori se imenuje golo rebro Golic (»Goleč«). Potem zavije na desno ves čas po senožetih v precej strm dolič, kjer so staje, večinoma zapuščene. Imenujejo se Stavoli la Plagna (»Planja«), 1637 m. S Planje se preide strmeje goriv visoko gorsko dolino La Viena. Marinelli je pisal Viera. Ne enega ne drugega imena domačini ne razumejo, znamenje, da mora biti tudi to pokvarjeno slovensko ime. Na desno dola se dviga Pizzo Viena, kateri v lepem hrbtu obkrožuje gorski doli na vzhodu proti severu. Pred njim je viden po dolini Ciuc di Peruciurs, ki kaže svoje strme peči. Pri vstopu v La Viena se izgubi natrv t. j. gorska steza, na kateri se spoznajo le izhojene stopinje, ne pa steza zdržema. Gre se lahko gori do sedla in po šiji na vrh, ali pa se krene na levo po lovtih (steile Grashange.) (Konec prihodnjič)
1909 Št. 2[uredi]
V La Vieno sva stopila okoli 11. ure, na vrh oh četrt na eno. S Strme Peči je krasen pogled na Poliške Špike, na Kaninsko skupino in kakor narisan leži pred teboj proti severu mejni koroško-italijanski lanec od Póldnašnje Špice pa do Dunjskega Vrha, globoko pod teboj pa pregledaš celo Dunjo z zaselki visoko na zelenih pologih nad globoko debrjo Dunjskega hudournika. Od Strme Peči doli se vidi zeleni hrbet Costa di Godiz, kar je Marinelli še pisal Goliz ( == naš »Goleč«), Ves lanec Strme Peči je na sever strmo odsekan; edini lažji prehod je že imenovani čez Useiz, vsi drugi prehodi so težke ture. Naravnost proti jugu, od velikega Kanina sem je vrh Krnica (2434 m), pred njim nad Reklanico Monte Baba (1700 m), Ciuc del Corvat (1971 m) ali tudi Ciuc di Plasich in Col Sclav (2157 vi). Potem pa se dviga Monte Sarte (2324 m), z dolgim ponižujočim se hrbtom Cresta Indrinizza, rezijanski: »Grébeni nad Ždrinico«, ki se končuje v Pic di Mezzodi (1782 m). Na sedlecu Sela Buja za njim stoji v mični legi planinska koča, ki služi tudi v vojaške namene. Imenuje se raditega Caserma Regina Margherita.
Ker so se jele od juga nabirati goste megle, nisva na vrhu ostala niti celo uro; malo po eni sva odrinila. Šla sva naravnost po šijah doli na rob Viene. Ta rob je lepo upognjen kakor locenj in po celi dolžini globoko preklan, tako da zeva široka poč od ene sije do druge. Očitno je, da zmrzel sčasoma odrine odkrhan rob.
S sedla doli ni nikakega prehoda; stopila sva na severni vrh nad Vieno (2080 m) ter šla po grebenu dalje do nad Škrbine v Dolu (Forca di Vandul 1981 m). Hodi se ves čas po lovtih, kateri proti škrbini odpadajo posebno strmo, tako da je treba nekoliko plezati. Forca Vandul velja za neprehodno. V gorenjem delu, vsaj kakih sto metrov strmine doli pa se gotovo pride, in kolikor mi je Marcon pravil, bi se naredila precej težka tura tudi po pečni debri naprej v Rio di Saline. Od škrbine sem hotel ali po grebenu proti vrhu Zabus ali pa pod vrholom po policah približno v eni ravni in potem položno po pašnikih doli na visoko planoto pod Montažem. Marcon pa je trdil, da ve za dobro stezo, ki privede brez truda v Casero di Peco!.
Spustila sva se torej s škrbine doli po precej strmih senožetih in potem poševno do roba gozda. Jako zanimive so tod visoke luknjaste pečine iz laborja, ki izgledajo prav fantastno. Luknje so kakor od dima zakajene in se vrste druga nad drugo kakor male sobice po nadstropjih. Malo oddaleč izgleda vse kakor morska goba. — Po poti sva srečavala žanjice pri delu, skoraj vedno posamič. Raztezna občina Raccolana odda namreč vsako leto vse občinske pašnike in senožeti v zakup podjetnikom posameznih sirarnic. Ti pa imajo pravico nele do pašnje, marveč tudi do košnje in smejo seno prodajati. Planine se navadno oddajajo v zakup za dobo 7 do 9 let, sedanji zakupniki plačujejo na leto 14.000 lir.
Z Marconom sva pa zabredla prav v goščo, kjer sva se plazila po strminah in grapah, pa tudi čez rogovilaste macesne, ki so jih bili plazovi podrli. Izgubila sva pri tem dobro poldrugo uro in sva stopila prav izpehana na Casero Pecoli ob tri Četrt na štiri. Polagoma idoč sva prišla v nevejsko kočo ob 5"20 popoludne. Ako bi bila porabila gorenje police, bi bila tam v poltretji uri. Vreme se je jelo čmeriti. Zato sem stopil v nevejsko kočo prav z namenom, da se odpočijem. Dejansko mi je drugi dan ostajal za prisiljen počitek, ker so goste megle zagrnile vse vrhove. Čital sem ves dan spise Nikola Cobol, ki jih je zbral leta 1907 v knjigo »Alpi Giulie«. Mrgoli v njih napak; največ je prepisal poročila tržaškega turista Kramarja, drja. Kugyja in prof. Gstirnerja. Očitno pa ni vsega razumel, ker menda sam ni kdove kaj turista. Kjer dodaja kaj svojega, je gotovo zgrešeno. Vsa Montaška skupina mu je izključno na italijanski zemlji; sploh se mu smešno zdi, da bi Slovenci imeli imena; »Huda Paliza«, za Montaž, se mu zdi otročja iznajdba, ker ne loči izraza palica in polica! Žal mi je bilo pri tem le, da se Slovenci nismo še tako daleč povzpeli, da bi izdali knjigo o lepih naših Julijskih Alpah.
Nevejska koča se je otvorila 13. avgusta 1888. Prej je služila drvarjem. Kupili so jo nekateri rodoljubi videmski ter darovali Societa Alpina Friulana. Ta jo je razširila in prezidala, tako da daje sedaj dobro zavetje in postrežbo utrujenemu turistu. Prva dva Slovenca, ki sta v spominsko knjigo vpisana, sta Anton Razinger in Ivan Kruleč, učitelja iz Ljubljane, leta 1890. Prvi slovenski vpis pa je: »Na planincah solnce sije, na planincah luštno je«! podpisani sta gospodični Julija Bevk in Vekoslava Koblar, četrtoletnici ljubljanskega učiteljišča.
Nekaj sem v knjigi še konstatoval, kar bi stavil vsem uprav-ništvom planinskih koč za zgled. Dr. Stanislav Prahensky, znani češki turist, z večjo družbo, je 8. julija 1904 k imenu pristavil nekatere dostavke v češkem jeziku. Neki šovinist Italijan se je temu rogal. Societž. Alpina Friulana pa je dala žaljive opazke prečrtati, tako da so nevidne, s pristavkom: »Briše se kot nepotrebno in žaljivo«; sledi podpis dotičnega odbornika. In letošnji nadzornik koče mi je samozavestno izrekel: »Nam je vsak ljub gost, kdor stopi pod našo streho. Obžalujemo le, da ne moremo konec storiti pobalinstvu turistov, ki so pri tem mnogokrat iz boljših krogov in zavzemajo pozicije v socijalnem življenju.« V koči sem dobil tudi slavnostno knjižico ob 25 letnici Societa Alpina delle Giulie v Trstu. Natisnjene so v njej krasne misli iz širne Italije od prvih učenjakov in veljakov, iz Turina, Milana, Rima, Benetk, Genove, Firence in Pavije. Posebno lepa je dedikacija: »Chi piu ama la patria terra, piu la studia; chi piu la studia, piu 1'ama.« (Bolj ko ljubiš domačo zemljo, bolj jo proučuješ; bolj ko jo proučuješ, bolj jo ljubiš.) — (Carlo de Štefani.)
In mi!
(Konec)