Strix bubo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strix bubo.
(Črtice iz dijaškega življenja)

Anton Kos Cestnikov
Izdano: Slovenski narod št. 195—196, 1879
Viri: dLib 195, 196
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nebojte se, da vam podam učeno natoroznanstveno razpravo o sovi ali kaj, ampak načrtati sem nakanil v kratkih potezah življenje in trpljenje slovenskega filozofa, kateri si je pridobil gornje živalsko ime v celjskoj prvej latinskej šoli, ko je nabiral učitelju latinskega jezika spolne iznimke samostalnikov na ix.

Ko mu je namreč pri tem poslu zmanjkalo bilo besedij Dünebierovih verzov, si jih je bil sam nekoliko napravil v naglici, pa je nazadnje kar sipal iz ust vsakovrstne izraze, kakor: „strix, strux, muxen, faxen, puxen, poluxen itd.“

Ta „copia verborum“ se profesoru latinščine nij kaj dopala, pač pa sošolcem, kateri so mu iz hvaležnosti za napravljeni jim „gaudium“ precej dali ime „Strix bubo“ za svečano porabo, a za vsakdanjo porabo so mu rekli kratko: Striksl ali pa Muksl.

Če ga je kdo nazval „Strix bubo“, je bil vselej hud, na ime Muksl ali Striksl se je pa bil nekako privadil s časom, naročito, če ga je kateri dijak vprašal: „Muksl, hočeš kruha?“ se je vselej prav prijazno nasmehnil in segel je z obema rokama po kruhku, če je bil tudi kuruzen.

Kdor je Mukslu rekel, naj gre študirat, tega naj se sam večni Bog usmili, druzega ne rečem, ker tolikega greha jaz ne bi rad nosil po svetu soboj.

Stradanja se je učil siromašni Muksl po šolah kakor malokateri, ker od doma nij imel nobene pomoči, a v mestu se nij znal kretati in nij umel siromaštva svojega obešati na veliki zvon. Če mu je kdo pomogel tu pa tam s kakšno rečjo, nij držal to za milost, ampak za prijateljstvo, in ako je bila dobrotnica ženska, je precej mislil, da je storila to iz ljubezni do njega. V tem obziru je bil Muksl nevaren človek, ker se je prerad hvalil, pa bi bil marsikatero gospo ali gospico spravil v slab glas mej svojimi tovariši, ko bi mu bil kateri verjel, kar je pripovedaval.

Za duhovna nij študiral, ampak za profesorja klasične filologije; s tem je menda hotel dokazati, da se mu krivica godi z imeni Striks in Muks.

Mlad nij ravno bil preveč, ker se je uže podbrival, ko je prvo šolo repetiral, pa ustrašil se nij ničesar, ampak je dejal: „profesor bom vendar le, če tudi katero leto pozneje.“

Ko se je ustanovil v Celji konvikt, je bil naš Muksl mej prvimi notri; kvartir je tedaj imel, tudi za poldansko košto si je bil nekako pomogel v mestu pri dobrih ljudeh, samo v jutro in na večer bi bil tudi rad kaj zagriznil, ko bi mu kdo bil kaj dal.

Na srečo je imel profesor Orešek navado, da je v jutro, ko se je zbudil, odprl okno ter je pazil, dok bode prišel mimo kateri dijak; prvega, ki je prišel, je poklical, ter ga je poslal k peku po dve žemlji, in za trud mu je poklonil pol žemlje. Tako se je bil enkrat nameril na Muksla, kateri si je zapomnil pol žemlje dobro, pa je potem vsako jutro uže rano prežal pod oknom Oreškovim. Pri peku so tudi opazili, da jé Muksl rad žemlje, pa mu je gospa ali hčerka pekova potisnila včasih katero staro. Sedaj je Muksl imel dobro službo vsako jutro, katera mu je nosila poldrugo žemljo, tako, da je pol žemlje še prodal včasih.

V konviktu je sicer prefekt Miha Žolgar večkrat klical za njim: „Muksl, Muksl, wohin gehest du? Jetzt ist studierstunde!“ ali Muksl se nij zmenil preveč za „studierstunde“, ampak je kar tekel najprej pod Oreškovo okno in potem k peku, od koder se je vselej veselega obraza povrnil k svojemu pultu, in nij maral, če je bil tudi katerikrat zapisan v zloglasni „notizbuch“.

Da je pripovedaval intimnim prijateljem, kako ga pekova gospa in gospodičina radi imati, se razumeva, tudi je uže bil sklenil, sam pri sebi, ter je tudi spodobno razglasil, da jo bo ženil, to mlado, kadar bo profesor klasične filologije na celjskem gimnaziju.

Tako se je bil uredil Muksl še precej dobro v Celji, ali sreča ga je bila zapustila, ko je bil dobil v 5. šoli drugi red iz matematike. To je čudno bilo, da so v Celji vselej iz konvikta ven vrgli onega, ki je padel na gimnaziji; na gimnaziji je vsak tak še mogel ostati eno leto, v konviktu pa ne več. To slabo navado so imeli v celjskem konviktu, to je res! In vsled te navade je tudi Muksl moral prepustiti svoj pult drugemu.

Ker v Celji nijso znali ceniti zaslug Mukselnovih, katerih si je mislil pridobiti za klasično filologijo, je odšel v Zagreb 5. šolo repetirat.

V Zagrebu nij bila navada kakor v Celji, da bi bil kdo dajal kateremu dijaku košto, pa zato je prišlo sedem suhih krav nad Muksla, katere so ga malo ne uže prvo leto pojele.

Za stan si je pomogel; upal je eno noč pri enem, drugo pri drugem tovarišu in tako naprej, ali zarad košte je pač belo gledal, kadar je zvonilo poldne. Ko bi le Baumbachova apoteka bila v Zagrebu, si je želel, ali pa kapucinski klošter, bi uže nekako shajal, ali tako še Oreškove pol žemlje nij bilo. Huda, huda mu je pela včasih po Zagrebu, in prav sloko ter s pretrganim trebuhom se je oziral po solncu.

Ko so ga nekateri hrvatski tovariši vprašali, zakaj nij domorodec, kakor so drugi Slovenci, jim je odgovoril: „Dajte mi 100 forintih, a ja ću biti domorodac!“ — Prav čudno se mu je namreč zdelo, kako bi mogel človek biti domorodec s praznim žepom in brez denarja, in kaj bi koristilo komu njegovo domoljubje.

Ko je glad pritiskal strašno našega Muksla, in ko bi uže vsak drugi bil davno dal slovo željam in nadam za službo profesorsko, se je nekaj zgodilo, kar je rešilo za nekaj časa Mukslovo življenje.

Župnik v Servetah je spravljal bažol črešnjevec uže 8 let za seme in imel ga je preko 10 vaganov prav lepega. Ko je to zvedel neki židov, je prišel kupovat ta stari črešnjevec. Župnik nij s prva hotel prodati bažola, ker je rekel, da se ne da kuhati, ampak židov ga je vendar le kupil prav ceno od župnika ter ga je prodal z dobičkom nekemu vlaškemu trgovcu. Ta ga je prodajal v štacuni par dnij, potem pa so mu ga kuharice kar v glavo nazaj metale. Kaj bi? Mislil je in tuhtal trgovec nekaj časa, potem pa, ko je zvedel, da ga je židov kupil pri župniku v Servetah, se je podal naravnost v teologijo, misleč: bogoslovci imajo dobre zobe, bo šlo. In šlo je; prodal je ves svoj stari bažol bogoslovskemu ekonomu.

Ko so pristavili v bogoslovskej kuhinji o navadnem času lonce bažola, nij bil taisti mehek do polu dne, pa je poslal ekonom po trgovca in mu je povedal, da je črešnjevec star in da se ne dá kuhati.

„Em, niti nije taj bažul za kuhanje, nego je za trgovinu!“ je rekel vlah, in nij ga hotel vzeti nazaj.

To je storilo, da so Mukslu ponudili v teologiji, kamor je tudi včasih zahajal, poln lonec bažola prvi dan, potem je pa kuhar vsako jutro pristavil lonček taistega k ognju za Muksla, in ta si ga je spravil v poseben za to pripravljeni škarnicelj, ter ga je potem kar zobal iz žepov po ulicah, doma in v šoli, kadar se mu je poljubilo.

Tako je židov rešil življenje Mukslu, ker brez židova ne bi bil župnik prodal svojega lepega črešnjevca in Struksl ga ne bi bil jedel vsak dan črez pol leta.

V šoli je bil Muksl dober linguist, matematika se mu je pač rada zapletala tudi v Zagrebu in ima se zahvaliti, da se nij skopital, jedino okolnosti, ka je profesor matematike zatisnil eno oko, ko je videl, da ima vrle sposobnosti za jezike, pa mu je prizanesel vsako leto dvakrat, na svršetku vsakega semestra.

Mene je Muksl rad imel uže v Celji, ker nijsem nigdar zakričal: „uhú!“, če je bil on blizu, tudi sicer ga nijsem dražil, in zato se je v Zagrebu najrajši držal mojega stanovanja, in vselej mi je skorigiral grško zadačo, da sem manj rdečih črt imel v svojej teki; če jih je bilo prav malo, se je Muksl veselil kot malo dete, in povedal je precej, kako bode blag profesor dobrim slovenskim dijakom in kako bode gnjel vse hudobne. A kadar je zvedel, da se je udala katera celjska gospodičina, je bil žalosten, in tolažiti sem ga moral, da bo tudi zanj še ostala katera, ter da bi onako te, katere so zdaj velike, uže prestare bile potem, ko bo on zvršil filozofijo. Take besede so ga precej utolažile.

Kadar me nij bilo v Zagrebu, ali če nij mogel pri meni imeti stanovanja, še včasih nij imel kam položiti trudno glavo, ko sem pa prišel v stan v nadbiskupski grad, se je Muksl precej pri portirju nastanil, kjer je bilo dosti prostora, in tam je ostal do mature.

Korespondiral je rad z menoj, samo sem mu moral za vsak list priložiti marko. Čeravno je bil Muksl pošten, se je vendar zgodilo nekatere krati, da je prodal marko, a meni je poslal nefrankirano pismo.

Kako bi mu povedal brez zamere, da mi to nij všeč, sem si mislil, potem sem mu pa pisal iz Trsta tako-le:

„Predragi moj Muksl! Najprej te ponižno prosim, da v prihodnjič vsako pismo črno zapečatiš, katero mi misliš poslati nefrankirano. Črno pomeni žalost, in resnično sem vselej nekako žalosten, kadar moram 20 kr. sr. plačati za list, kar se mi je uže trikrat zaporedoma zgodilo. Predzadnji list si sicer frankiral, pa je bil težak kot breja krava, katera misli dvojčeke imeti, in tako je prišlo, da sem še jaz moral v žep seči in potem je bilo v mojem žepu, da ti po kineški povem: kling kling fuč!“

Nikoli več mi nij poslal nefrankiranega pisma, in tudi razžalil ga nijsem z mojim pisanjem.

Kako se je godilo siromaku Strikslu pozneje na univerzi v Beču, ne vém, samo to mi je znano, da je bil 4 do 5 let tam, in da nijsem nikjer čital imenovanja njegovega za profesorja, pač pa sem čital pred mnogimi leti enkrat v starej „Pressi“ „verzeichniss der verstorbenen“, in pod to rubriko je stalo: „Bartholomäus Kovačić, studierender der philosophie“.

V srce me je zapeklo, ko sem to seznal! Zakaj je toliko trpel, zakaj je prestal toliko glada? — da umrje v bolnici in da ga vržejo tuji ljudje v skupni grob tačas, ko misli, da se mu bodo skoro izpolnile srčne želje, da bode dosegel cilj, katerega si je bil postavil, za katerim je težil vse svoje dni, pa mu je nazadnje zmanjkalo močij za premagati vse težave, katere so se mu sovražno stavljale na pot.

Slične smrti umrlo je žalibog uže dokaj slovenskih mladeničev po univerzah, katere je pomanjkanje živežnih sredstev spravilo v prerani grob!