Stric Tomova koča

Stric Tomova koča ali Življenje zamorcov v robnih deržavah svobodne séverne Amerike Roman Harriet Beecher Stowe

Nedokončano, nadaljuj z redakcijo od 6. poglavja dalje.

Prevajalec:	Franc Malavašič
Izdano:	1853
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor

Slovenskemu ljudstvo se podajo tukaj bukvice v roke, kterih gotovo ne bo nihče nejevoljen iz rok položil, preden jih ne bo do konca zbral, in še ko jih bo enkrat prebral, jih bo gotovo v drugo, v tretje prebéral. Prestavljena je ta povest skorej v vse jezike omikanih narodov že in povsod ima toliko bravcov, da se morajo vnovič natiskovati. Dostojno pričevalo njih vrednosti.

Ker bodo pa bravci na marsikaj zadeli, česar bi ne umili, se mi potrebno zdi, tukaj nekoliko razjasnjenj dati:

V Ameriki je več dežel, ktere so se pod vlado zedinile, in zato se imenujejo, strnjene ali zedinjene deržave. Ker leže v severni Ameriki, jih imenujejo severno-amerikanske. V 15 teh dežel je še gerda navade, da imajo bogati posestniki svoje robove, to je sužne, ktere kupujejo in prodajajo, kakor živino ali drugo robo na somnjeh. Večidel so zamorci obojega spola, in njih otroci. Pa tudi otroci zamorcov z belimi ljudmi so robovi in taki imajo razna imena: Mulati in Mulatke se pravi otrokom zamorc ali zamork z Evropejci; Kreólci in Kreolke so otroci, evropejskih staršev v Ameriki rojeni. Otroci mulatk in belih ali bélcov se imenujejo Kvateroni in Kvaterone, in belih z Kvateronami pa Kvinteroni.

V teh deželah je po postavah pripušeno robove imeti. Imajo jih namest poslov, da jim polje obdelujejo, damače dela opravljajo in plantaže, to je, zemljiša oskerbuje, kjer pavoljo pridelujejo. Kupujejo jih po razni ceni, kakor so jim za večjo ali manjo rabo. Najbolj navadni denar v teh deržavah se imenuje dolar, in veljá nekoliko več kot naš tolar.

Kako se takim ubogim ljudem godí, se da nekoliko iz sledeče povesti posneti, da si ravno se tudi gospodarji najdejo, kteri s svojimi robovi tako in dostikrat še bolje ravnajo, kakor pri nas s svojimi posli. Hvala Bogu, da sonce keršanske vere od dne do dne bolj led taja, ki serca tacih neusmiljencov obdaja, in da daje takim pomilovanja vrednim ljudem v vsih nadlogah podporo in krepost, nad katerim mora vsa terdoserčnost omagati. Upati je, da bodo tudi v teh krajih, kjer še robove imajo, modre postave in nebeški žarki keršanske vere serca mož razsvetlili, kteri imajo toliko sto in sto ljudi srečo in nesrečo v svoji oblasti, in da bo vsim enako svobodo zasijala.

I. Ljubézin v robstvu

V izhodnim délu Kentuške deržave ležite nekaj ur eno od druzega dve posestvi, kterih lastnika sta imela v tridesetih letih tega stoletja imeni Želbi in Haris. Vsaki nju je imel precej robov, kteri so jima ali na polju delali ali pa pri domu opraviti imeli.

Ta dva moža si nista bila ne v dušnih lastnostih ne v premoženju enaka. Gospod Haris je bil bogat in dober gospodar, toda pri tem silno samopašin in svojoljubin in je s svojimi robovi z grozno, neusmiljeno ojstróstjo ravnal. Vse njegove djanja so kazale krepkodušnega moža.

Gospod Želbi je bil v vsih rečeh ves drugačin. Sicer je bil tudi bogat, pa z marsiktero neprevdarjeno potrato in ker ni bil nikakoršnega reda vajen, je sčasoma v dolgove zabredil; in ta čas, od kterega se tukaj govori, so se njegovi dolgovi narastli, ktere plačati je bil pritiskovan, brez da bi bil vedil, s čim in kako jih pobotati. Njegova tako pametna kakor bistroumna in Ijubeznjlva žena bi si že vedla pomoč najti; pa iz krive sramožljivosti se ji ni razodel; timveč se je delal kakor popred tako še zdaj, kakor če bi, kdo vé, kako terdno stal in brez vsake skerbi bil. Tako se ji od njegovih tačasnih zaprék še sanjalo ni. Ker mu je bila milodušnost prirojena, ni le miloserčno in rahlo s svojimi robovi ravnal, temuč še marsikaj jim je privošil in naklonil, kar bi vlastniki robov v soseski nikakor ne bili storili. Še ojstro grajali so ga zavoljo tega. Prav za prav je bila pa nekaka nemožkost poglavitni značaj njegovega bitja, kar se od njegovega najstarejega otroka, trinajst let starega Jurja Želbi ni moglo reči ali misliti. Zakaj ta je, dasiravno je bil tako mlad, že veliko terdnost razodeval in je bil v vsih rečeh bolj materi kakor očetu podoben.

Med gospod Želbovimi robovi je bil posebno eden, Tom z imenom, kteriga bi zamogel vsaki, da tako rečem, pošteno, zvesto zamorsko dušo v resnici imenovati. Že več let je bil pri tem gospodu in ta je toliko zaupanja v njega imel, da mu je vodstvo svoje kmetije izročil, denarje iztirjevati, konje in živino kupovati in sploh v hiši in na polju po njegovi volji ravnati dal. Nikoli mu ni bilo treba žal biti, da mu je vse zaupal, timveč je dobro spoznal, da je Tom dosti boljši gospodar kakor on sam. Enega dne ga pošlje v Cincinati, glavno mesto sosédne deržave Ohio, da bi tam njegove opravke oskerbel in 500 dolarjev zanj prevzél. Kak drug, robnik bi si ne bil nikakor upal, kaj tacega storiti; zakaj robovi, kteri iz Kentuki uidejo, gredo navadno najpred v Ohio, ker od ondi najberžeje v Kanado priti in tako za vselej v varnost priti zamorejo. In tukaj je bila s 500 dolarjev (t. j. s 1325 gold.) dvakrat priložnost za bég dana, ker ni bilo samo uiti ampak tudi v Kanado priti silno lahko. Pa gospod Želbi si je brez pomišljenja upal, ker je svojega človeka poznal, in rekel mu je pri odhodu samo: "Tom, zaupam ti; zakaj vém, da si kristjan in da me zavoljo tega ne boš goljfal." Téh besed bi pa še treba ne bilo; zakaj ta ni mislil na bég še menj pa za denarje goljfati. Natanjko je opravil svoje naročilo in je prišel, o pravim času nazaj. Še le pozneje je zvedil gospod Želbi, da so Tomovi znanci ga v Cincinatu dobro nagovarjali, da nej tako priložnost v svoj prid oberne in v Kanado pobegne. Ali Tom jim je odgovoril: "O, tega ne storim! Moj gospod ima zaupanje v mene, in zavoljo tega nej nobene škode ne terpi!"

Tó in še druge znaminja zvestosti poštenega roba so gospodovo serce tako omečile, da je sklenil, ga polnoma iz robstva izpustiti, kadar mu bo njegovo premoženje le kolikaj to mogoče storilo.

Tom je bil oženjen in oče treh otrok. Njegova žena, ki je bila z njim enacega serca in duha, je bila sicer tudi robinja, pa enako dobro je njeni gospodar z njo ravnal, in ker je bila dobra kuharca in gospodinja, je iméla še dosti bolje od druzih robinj pri njem. Kloa ji je bilo ime. V celi hiši je nihče ni drugače imenoval, kakor "têta Kloa," kakor so tudi njenega moža navadno le "stric Tom" imenovali.

Tom je bil terdnega živôta in nevtrudljiv délavec; prav zmirno je živel in žganja ali druzih vpijančljivih pijač ni nikoli pokusil. Se vé, da so mu bile vse njegove dobre lastnosti prirojene; pa vterjene in še bolj obdélane so bile v njem še le po keršanski véri. S to se je že pred soznanil, pa prav živo se je keršanske vére še le navzel, kar je privoljenje dobil, krepke in v serce segajoče pridige resnično vernega duhovna v soseski poslušat hoditi. Ker je vedno molil in vsako grešno nagnjenje v sebi stanovitno zateral, je s časom dušni mir doségel, kteri po besedah svetega aposteljna ni samo čez vso pamet, temuč človeka tudi močnega stori v vsih križih in nadlogah, kterim je vsaki človek v tem življenji, ta menj, ta bolj podveržen.

Tom je prebival s svojo družino v majhni pa vedno snažni koči za dvorišem. Ko je svoje délo opravil, je bilo zvečer njegovo edino veselje, se v pisanju vaditi, pri čimur mu je mladi Juri Želbi pomagal; potem je pa s svojimi in z druzimi robovi, ki so bili enega duha z njim, večerno molitev opravil. Narpervo so pesmico zapeli, potem pa za časno in večno srečo pričijočih in nepričijočih, posebno za Želbovo rodovino molili. Tako mu je že več let v miru, veselju in serčni sreči preteklo. Oh! Tomu se ni dozdevalo, da je konec tega srečnega časa pred durmi!

Kakor se je Tom pred vsimi možkimi robmi obnašal, tako je bila Elizabeta med ženskimi perva. Kvaterona je bila, velike lepôte. Ko je bila osem ali devetlet stara deklica, jo je gospod Želbi v Novim Orleanu kupil in svoji ženi podaril. Gospa Želbova je z matersko ljubeznijo za otroka skerbela; dala jo je v keršanski veri podučiti in se ženskih dèl učiti. K pobožnosti jo je napeljevala. Bolj ko je Elizabeta rastla in bolj ko so se njene dušne in serčne lastnosti razodevale, toliko menj je mogla njena gospodinja brez nje biti, ktera je bolj kot s prijatlico kakor kot s podložno ali clo robinjo z njo ravnala. Kot cveteča devica je vnela serce mladega moža v soseski, nekega Kvaterona, za se, kteri je bil sicer tudi rób, pa je imel enako lepe lastnosti, kakor ona, in je sam od sebe in brez druge pomoči se tako omikal, da je zamogel svojega gospoda kakor tudi mnogo mnogo svobodnih osramotiti. Juri mu je bilo ime in po njegovim gospodu so ga Jurj a Haris imenovali. Njegov gospod je bil spredej imenovani posestnik Haris.

Dostikrat se zgodi, da kmetovavci ali fabrikanti za nekaj časa robove od njih gospodarjev najamejo, če posebno dobro plačilo obljubijo, kterega pa, ne dobiva rob, ampak njegov gospodar. Tako je bil tudi Juri o času, ko se je z Elizabeto soznanil, v bližno fabriko posojen, kjer je imel zavoljo njegove posebne obertnosti mnogo svobode in dostikrat mu je bilo pripušeno, v sosesko na Želbovo posestvo vas iti. Bolj ko sta se Juri in Elizabet a spoznanovala, rajše sta se iméla; to je Želbovi gospej dopadlo in kmalo ju je duhoven poročil. Dva otroka tega zakona sta še prav majhna umerla, samo najmlajši, prav ljubezniv deček, z imenam Henrik, je živ ostal.

Henrik je bil že štéri leta star, ko se je sreča njegovih staršev nagloma skalila. Njegov oče je bil iz fabrike nazaj na posestvo svojega gospoda poklican. To se je tako le zgodilo:

Juri, bistrega uma in navajen vsako reč dobro prevdariti, je kmalo umel ne samo, kaj je z rokami storiti ampak tudi, kako delajo mašine v fabriki. Kmalo je s svojo umnostjo tu in tam sam kaj popravil in nazadnje je tudi še prav pripravno mašino za cišenje lanú iznajdel, ktero zdaj skoraj v vsih severno-amerikanskih fabrikah rabijo, v kterih platno za žakle in jadra delajo. S tem, kakor sploh s svojo obertnostjo in natanjčnostjo še je gospodu Vilsonu, posestniku fabrike, silno prikupil, in zavoljo njegove prijaznosti ga je vse v fabriki ljubilo.

Ali pri vsim tém je veljal vunder pri merzlih, ojstrih postavah samo le kot stvar, ne pa kot človek, kteremu mu gre kaka pravica. Vse njegove lépe lastnosti so mogle biti volji slabodušnega, tesnoserčnega in neusmiljenega gospoda in zapovednika podložne. Ko je namreč ta zvedil, da je mašino za čišenje lanú iznajdel, se pripelje enega dné v fabriko, da bi sploh zvedil, kaj njegov rob ondi dela in počnè.

Gospod Vilson ga je prav prijazno in vljudno sprejél; vošil mu je srečo, da ima tako prebrisanega roba in pelje ga potem v fabriko, kjer mu je Juri od njega iznajdeno mašino in druge naprave pokazal in pri tem tako ročno govoril, vse tako jasno in bistro razlagal, in se sploh tako ročno obračal, da se je gospod Haris osramotenega čutil, koliko ga njegov rob preseže. To je bilo preveč, da bi bil mogel prevzetni robnik to preterpeti. Sklenil je tedaj tisto uro, se nad Jurjem znositi, ga na svoje posestvo nazaj vzeti in ga ondi k najtežjim in najslabšim opravkim siliti, da bi tega človeka, kteri je po njegovi pameti previsoko letel, po mogočosti globoko potlačil. Gospod Vilson in vsi delavci so se tadaj silno začudili, ko je gospod Haris kar Jurjev zaslužek terjal in svoj namen spoznati dal, ga kar zopet sabo na dom vzéti.

"Ali, gospod Haris, ali hočete tako naglo to storiti?"

"Zakaj pa ne? Ali rób ni moj, in ali ne morem z njim storiti, kar sam hočem?"

"Rad plačam več za-nj , če s dosadanjim plačilom niste dovoljni," je rekel gospod Vilson.

"Ne, Ne, nikakor ne! Jez sploh nobenega roba ne prepustim, če nečem."

"Ali, gospod Haris, ravno za to délo se mi prav ves pripravin zdi."

"Zna biti; pa za to ni, za kar sim ga, jez naganjal."

"Le pomislite malo, da je mašino iznajdel," je rekel, pač preglasno, eden fabričnih delavcov.

"I, se vé da!" je bil zaničevavni odgovor, "in sicer mašino, da ne bo treba delati, jeli? Naj bi jih še deset druzih iznajdel, kaj so mi mar? Takemu zamorskemu psu kratko malo ne gré, se s tacimi rečmi pečati. Eden kakor drugi ni nič druzega sam, kakor mašina za privarovanje dela. Dela nej, da mu bodo rebra pokale; tako gre za-nj!"

Juri je stal, tih in omamljen, ko je te žalostne besede iz ust svojega gospoda zaslišal. Pa vrelo je v njem in le z veliko silo je svoje razkačene čutljeje berzdal. Prijazni posestnik fabrike je vidil, kaj se v njem godi. Roko je položil na njegovo ramo in tiho mu rekel:

"Nič ne marajte, Juri, in kar z njim pojdite za zdaj; bom že skerbel, da vas bom nazaj dobil."

Neusmiljenec je slišal to šeptanje, in da si ravno ni nobene besede umil, si je vunder mislil, kaj da poménijo. Toliko terdneje je tadaj sklenil, svoje žertve ne iz rók izpustiti. Brez odloga ga je sabo peljal, in obkladal ga je z najtežjimi in najgerjimi déli.

Gospod Vilson je ostal zvest svoji obljubi, in koj, ko je mislil, da se je perva jeza kolikaj vlegla, je prišel in si vse prizadjal, gospod Harisa pregovoriti, da bi mu Jurja zopet prepustil. Pa komaj ga je poslušal in rekel mu je, da nej se nikar več ne prizadeva in sploh za reči ne pečá, ki mu niso nič mar.

"Bog ne prizadeni, da bi se hotel v vaše reči vtikati, mislil sim lé, da bodete že zavoljo lastnega dobička to storili."

"Eh ja! prav dobro vas umim in sim dosti vidil, kako ste mu pomiškovali in šeptali, ko sim prišel v fabriko po-nj. Pa ne dam se tako lahko prekaniti. Mi živimo v svobodni deželi, gospod, in ta človek je moj; jez morem z njim storiti, kar jez hočem: ali me umite?"

S tem grobim odgovorjem osornega robnika je mogol človekoljubni gospod Vilson se zopet verniti in za Jurja je vse upanje zginilo, kadaj iz tega nesrečnega stanu rešen biti.

Malo tednov pozneje, ko se je gospa Želbova ravno vùn peljala in Elizabeta na dvoru za vozom zamišljena pogledovala, jo je nekdo lahko od zadej na pleča vdaril. Ozré se in njeni mož je pred njo stal.

"Juri, ali si ti? Kako si me vstrašil, pa vunder, kako sim vesela, da te še enkrat vidim. Pojdi, greva v hišo, da bova sama govorila in si svoje serci razodela."

S temi besedami ga je peljala v majhno pa čedno stanico, v kteri je svoje dela imela. Blizo stanice svoje gospé je prebivala. "O , kako sim vesela, da si tukaj!" je rekla. "Pa zakaj si tako žalosten? Poglej le najega malega Henrička; glej, kako je zrastel in kako preljubeznjiv je! "In to izgovorivsi je poljubnila dečka na rudeče ustica, ki je svojega očeta, kterega je le malokdaj vidil, nekoliko plašno pogledoval in se maternega pripasa deržal.

"Ko bi pač nikolj ne bil rojen!" je rekel Juri brhko. "Ko bi se tudi jez nikolj ne bil rodil!" Vstrašena in vplašena pogleda Elizabeta svojega moža in oči so se ji posolzile.

"Uboga moja žena! V globočino serca me boli, da sim take britkosti v tebi zbudil," je rekel milo. "Sej veš, kako te ljubim; pa ravno zavoljo tega si želim, da bi me nikoli ne bila vidila; bolj bi bila srečna, kakor si zdaj."

"Juri, Juri! Kako moreš tako govoriti? Povej mi le najpervo, kaj te je doletelo ali kaj nas čaka strašnega? Ali nisva res srečna bila, dokler si bil ti v fabriki?"

"Tega ne morem tajiti, ljuba Elizabeta, pa vunder .... " Omolknil in nevedoma je potegnil fanta k sebi, kterega si je na ročje posadil, božal in mu milo v bistre, nedolžne oči gledal.

"Sej je ves tebi podoben; in milši ter Ijubeznivši žene kakor si ti, bi si ne mogel želeti! Pa oh! pri vsim tem bi bilo Bolje, če bi se ne bila nikóli vidila!"

"Preljubi Juri, še enkrat rečem, kako moreš kaj tacega govoriti?"

"Res je, Elizabeta, ni ga bolj nesrečnega človeka na zemlji, in življenje mi je že gnusoba. Suesti se hočem v svojim sercu in najstrašneje mi je, da moram tudi tebe še sabo v nesrečo potegniti. Kaj nama v tacih okoljšinah življenje pomaga? Ja, rés bi bil rajši mertev!"

Vsaka teh besed je zbodla Elizabeto kakor nož v serce, pa vunder se je prizadevala sebe in svojega moža vpokojiti. Rekla je : "Vem kaj si terpel in čutil, ko si bil tako naglo iz fabrike poklican, in vem, da imaš terdoserčnega gospoda. Pa prosim te vunder, poterpéti in vidil boš, da se bo vse dobro izšlo."

"Poterpéti!" ji je besedo zaverl, "ali mar nisim dosti poterpel? Ali sim besedo, le besedico čerhnil, ko je prišel in me brez vsacega pametnega uzroka iz mesta odpeljal, kjer me je vse rado imelo in ljubilo? Vsak répar mojega zaslužka je prejel in vsi pričajo, da sim vedno pridno in nevtrudljivo délal."

"Žalostno in prav žalostno je rés," je rekla Elizabeta; "ali pomisliti moraš vunder, da je tvoj gospod!"

"Moj gospod? V navadni pomeni te besede zna biti; vprašam pa, kdo ga je meni dal gospoda? Kakšne pravice ima do mene? Človek sim kakor je on, in rêči smem, da sim boljši človek od njega; bolj urnim svoje delo, kakor on; bolj umim gospodarstvo, kakor on; bolje znam brati, bolje znam pisati, kakor on; in vse to sim se sam iz sebe naučil in njemu se nimam ne trohice zahvaliti. Kar vém, sim se njemu vklub naučil; kdo mu je tadaj pravico dal, z mano, kakor z oslom, kakor s tovorno živino delati? Me od opravil odganjati, ktere umim in bolje umim kakor on, in me k delim siliti, ktere zamore vsaki konj, vsaki vol enako dobro opravljati? On pa to dela, da bi me, kakor sam pravi, globoko potlačil in ponižal, in mi nalaš najtežje in najgerje déla naklada."

"Oh Juri, Juri, ti me strašiš! Še nikoli te nisim tako govoriti slišala in bojim se, da imaš kaj hudega v mislih! Nad tvojo nevoljnostjo se prav nič ne čudim; pa vunder te lepo prosim, varuj se, kaj storiti, kar bi te popolnama nesrečo pokopalo!' Zavoljo samega sebe, zavoljo mene, zavoljo Henrika ne stori kaj tacega!"

"Dozdaj sim najhujši silo s poterpežljivostjo nosil," ji odgovori Juri; "ali od dné do dné huje prihaja — meso in kri tega ne more dalje terpeti. Vsako priložnost, ki se le misliti da, poiše, da me terpinči. Dobro vem, da sim jak delavec, in mislil sim si, da si bom tako kake prazne ure pridobil, v kterih bi se brati in pisati vadil; ali če več in bolj nevtrudljivo délam, več mi naklada. On pravi, da si ravno se mu nikolj z nobeno besedico ne vprem, da dobro vé, da imam vraga v sebe, kterega hoče iz mene izgnati. In gotovo je, da bo ta pred ali pozneje iz mene planil in sicer tako, da unemu ne bo ljubo."

"Še včeraj," je govoril Juri dalje, "se je zgodilo, da je Tomaž, gospod Harisov fant, ko sim kamnje na voz nakladal, s svojim bičem tako blizo konja pokal, da se je splašil. Prav prijazno sim ga prosil, da nej ne dela tega; pa še huje je pokal. Še enkrat sim ga prosil, in zdaj je začel mene napletati. Za roko sim ga prijel in zdaj je začel kričati, z nogami bercati in potem je tekel k očetu, kteremu je rekel, da sim ga tepel. Ves divji pride oče in ko je meni rekel, da mi bo pokazal, kdo je moj gospod, me priveže k drevesu, odreže več šib in jih da fantu, rekoč mu, me toliko časa tepsti, da bo truden. In tako se je zgodilo. Pa svest naj si bo, da mu tega ne bom pozabil!"

In pri teh besedah se je čelo mladega moža v nevolji zgerbančalo in iz njegovih oči je gorel strašin oginj, tako da se je Elizabeta vstrašila. "Kdo tadaj," je pristavil, "je dal tega človeka meni gospoda? To je, kar bi rad zvedil."

"In vunder mislim jez, ljubi Juri," je rekla počas pa s tihim pogledom na tistega, ki zamore edini moč v terpljenju dati, "je tudi tù treba, se v božjo voljo vdati. Jez sim se vsélej prepričala, da moram svojemu gospodu in svoji gospodinji pokorna biti, ali pa nisim kristjana."

"Pri tebi je drugač," je rekel. "Tvoja gospoda je tebe izredila kakor svojega lastnega otroka, je s tabo lepo ravnala, te lepo oblačila, ljubila, te dobro učit dala. Jez pa sim bil z nogami suvan, s pestmi bit, preklinjan, dosti je ; kakor se je dalo, sim bil terpinčen: za kaj tadaj bi imel hvaležen biti? Kar sim obleke in živeža dobil, sim stotero zaslužil. Da bi se tako z mano ravnalo, ne morem in nečem več terpeti!" je pristavil Juri in je svoje pesti serdito skup stisnil.

Elizabeta se je tresla in molčala. Še nikolj ni vidila svojega moža tako serditega, in spoznala je tudi, da bi tù nobeno milo prigovarjanje nič ne pomagalo.

"Ali se še spomniš na malega psička, ki sim ga tebi dal?" je govoril Juri dalje. "Zvesta živalica je bilo moje edino veselje. Ponoči je pri meni spal in podnevi je bil vedno pri meni in me je včasi s tako umnimi očmi pogledoval, kakor če bi bil moje kalne misli in čutljeje mojega serca vganil. Kaj se je zgodilo z njim? Undan mu dam kosti glodati, ki so pred kuhinjo ležale; moj" gospod, ki je h temu prišel, me je za to ozmerjal ter rekel, da si ne more misliti, kako bi dopustil, da bi vsak zamorc svojega psa imel in na njegove stroške redil. Na to mi zapové, ubogemu psetu kamen na vrat privezati in v vodo vreči."

"Tega pač nisi storil, Juri?"

"Ali jez kaj tacega? Gotovo ne." Pa, on je storil to. Serce mi je hotlo žalosti počiti, ko sim mogel gledati, s kakošnim veseljem sta on in hudobni fant pseta v vodo vergla in potem tako dolgo kamne na-nj metala, da je vtonil. Uboga živalica! Tako milo-žalostno, me je pogledovala, kakor če bi me bila hotla prašati, zakaj ji ne pomagam! Jez sam sim bil pa verh tega še tepen, ker sim se branil, psa vtopiti. Nej bo; ali ta berič bo že še zvedil, da se s tepenjem ne dam vkrotiti, kakor bi on hotel. Moj čas bo prišel, preden si bo svest."

"Oh, Juri, kaj naklepaš? Ne daj se k hudemu zapeljati; zaupaj le v Boga in stori pošteno, kar ti je storiti, in gotovo ti bo pomagal."

"Jez ne mislim tako, kakor ti, Elizabeta, moje serce je polno jeze."

"O, Juri, véro moramo imeti, in če nas kaj hudega zadene, je to božja volja in on sam vé, kaj nam je v prid. Tako govori moja gospodinja vedno."

"Tako lahko govore ljudje, ki složno na mehkih blazinah sedé in se v kočijah vozijo; nej bi bili pa na mojim mestu, stavim kaj, da bi kmalo drugač govorili. Rad bi bil bolj poterpežljiv in volján; ali v mojim sercu vrè in jez ne morem svojih čutljejev berzdati. Tudi ti bi jih ne mogla na mojim mestu; in tudi zdaj jih ne boš mogla, če ti golo resnico povém. Zakaj vsega še ne veš."

"Moj Bog, strašiš me!" je rekla Elizabeta osupnjena, "kaj hujšega bi še moglo priti?"

"Poslušaj tedaj, kaj ti imam povédati. Že pred več časa je rekel moj gospod, da je bil bedast, da mi je dal se vun oženiti; verh téga sovraži celo Želbovo druhál zavoljo njene ošabnosti in ker se bolje misli od njega; in da si tudi ti mene z ošabnimi mislimi navdala. Zavoljo tega bi ne smel jez več sim hoditi, ampak na njegovim posestvu bi se imel omožiti. V začetku je od tega lé bolj sploh govoril, včeraj mi jé kar naravnost rekel, da nej Mino vzamem in se v koči na njegovim dvoru vsélim, če ne, me bo pa v južne dežele prodal."

"Moj Bog, ali nisi mar z mano zaročen; ali te ni duhoven z mano poročil ravno tako, kakor če bi bil belokožec ali svobodnik," je rekla Elizabeta v svoji nedolžnosti.

"Ali ne veš, da rob ne more pravoveljavnega zakona skleniti? V tej deželi, saj nobene postave nimajo, ktera bi vezivno moč imela; in jez ne morem nič zoper to storiti, moj gospod za dobro spozna, naji ločiti. To je ravno, zavoljo česar sim želel, da bi te ne bil nikolj poznal, ali da bi se ne bil rodil; za oba bi bilo bolje; in če bi se to dete ne bilo nikolj rodilo, bi bilo tudi bolje za-nj; kar je mene zadelo, to vse zna tudi dete zadeti!"

"Ali déte in jez imava tako dobrotljivega gospoda!"

"Ja, pa kdo vé, kaj pride. Umerje nej in otroka znajo prodati, nihče ne vé, kam in komu. Kaj nama potem pomaga veselje, da je tako ljubeznjiv, umen in brihten fant? Povem ti, Elizabeta, meč bo tvojo dušo presunil zavoljo vsake njegovih prednost, zavoljo vsega dobra, kar ima na sebi. To povišuje njegovo vrednost in tako ti bo toliko težeje stalo, ga obderžati."

Te besede so padle kakor skale na Elizabetno dušo in so jo toliko bolj ranile, ker je nekaj dni sim vidila, da sta se gospod Želbi in neki kupčevavec z robmi po gostim in na skrivnim pomenkovala, in da je kupčevavec posebno prijaznost do njenega otroka kazal. Pa tolažiti se, je poskušala in svoj strah je tudi svojemu možu skrila, da bi ga še bolj serditega ne naredila.

Nazadnje se je njeni mož za odhod napravil. "Tadaj Elizabeta, preljuba moja žena," ji je rekel, z žalostnim obličjem, "vtolaži se in Bog te obvaruj, jez grem."

"Ti gréš? Moj Bog, kam?"

"V Kanado," ji odgovori s krepkim glasom, "in ko bom ondi, te bom od tvojega gospodarja kupil, — to je edini up, ki nama je ostal. Dobrega gospoda imaš in ne bo se branil, meni te prodati. Tebe in otroka bom kupil, in kupil vaji bom z božjo pomočjo!"

"Ali, oh kako strašno bo za tebe, če te zopet vlové!"

"Ne bom se dal vloviti, Elizabeta, rajši umerjem! Svoboden hočem biti ali pa umreti!"

"Pa si vunder ne boš sam življenja jemal?"

"Za to mi še ni nobene sile, zakaj če bi bilo treba, bi drugi dosti urno za to skerbeli. Tode živega me ne bodo v južne dežele vlačili, to jim obljubim."

"Oh, Juri, stori mi zavoljo mene, kar te prosim; zderži se vsake sile, bodi si do sebe ali do druzih! Moli rajši k Bogu, da ti bo pomagal in ne zaupaj preveč svoji moči!"

"Poslušaj me tedaj, kaj sim si namenil storiti. Moj gospod me je poslal s pismom k gospodu Simes, kteri komej pol ure od todi stanuje. Gotovo si misli, da bom pri tej priložnosti tebe obiskal in ti vse povedal, zlasti pa, da ima namen mene oženiti. Na to le pazi, zakaj Želbovim kako nerodno zaigrati, bi mu bilo neskončno veselje. Zdaj se vernem nazaj, po videsu, kakor če bi bil v vse vdan, in se delam, kakor če bi bil vse premagal in prestal. Nekoliko sim za vbég že pripravil in ljudi sim najdel, v kterih pripomoč se smem zanesti. In tako bom te dni zginil, brez da si moj gospod kaj tacega še misli. Moli za mene, Elizabeta, da se vse dobro izide, morebiti te bo ljubi Bog uslišal."

"Molila bom, Juri, môli pa tudi ti in zaupaj v Boga, potem ti ne bo treba se grešnih pomočkov za izpeljanje svojega namena poslužiti."

"Z Bogom tedaj!" je rekel Juri, in je z ginjenim sercom Elizabeto za roko prijel in milo pogledal. Molčé sta nekaj časa stala, Elizabeta jokaje on pa si prizadevaje, stanoviten ostati. Pa ne dolgo; kmalo ga je težko serce premagalo in tudi njemu so se solze iz očí vderle. Se enkrat sta se objela, in ločila sta se mož in žena, brez da bi vedla, kadáj in ali se bota še kadaj vidila.

II. Bég

Elizabeta se ni zastonj bala, da ima kupčovavec z robmi hud namen z njenim otrokom; zakaj živi fant, ki je v vsim svojim obnašanju nekaj posebnega razodeval, je dobičkaželjnost prodajavca duš tako zlo zbudil, da je sklenil, bodi si za kolikor koli ga kupiti. In težko mu ni bilo, svoj namen doseči.

Rekli smo žé, da se je gospod Želbi poslednji čas v dolgove zakopal in zdaj ni vedil, kako jih plačati. Največ je bil pa temu kupčevavcu dolžan, ki se je Haleja imenoval in je že davno na dobro "blago" pazil, ktero je gospod Želbi v robu imel. Zavoljo tega je skorej vse od gospod Želbia podpisane dolžne pisma nakupil, da bi ga ta'ko popolnoma v svojo oblast dobil in si ga v vsili rečéh voljnega storil. Njegovo pervo je bilo, ga zdaj ojstro tirjati, ob enim pa tudi se dobrega delati in se pri volji pokazati, namest denarjev tega ali unega roba vzeti. S tem je za zdaj toliko dosegel, da je začel gospod Želbi svojemu sklepu, nobenega roba, najmenj pa kakemu kupčevavcu z robmi prodati, precej nezvest prihajati začel; zakaj do gotovih denarjev priti, mu je bilo tačas popolnoma nemogoče. Halej je svoje oči najbolj na Toma obernil, kterega lepe lastnosti je dobro poznal, in mislil je ž njim dobro kupčijo storiti, če bi ga dobil. Se vé, da je tudi dobro vedil, da gospod Želbi brez zvestega, zanesljivega in nevtrudeno pridnega roba biti ne more in da mu je že večkrat svobodnost obljubil. Ali v Želbovo nestanovitnost zaupajóč se v svojim sklepu ni dal motiti, in nekaj z protenjem, nekaj s prilizovanjem in zgovornim jezikom je nazadnje vunder svoj namen dosegel. Tode s Tomom še ni bil ves dolg plačan in ko sta zavoljo druzega roba kot naméček se pogojevala, se je po nesreči zgodilo, da je mali Henrik v stanico priskakljal in se tam po svoji navadi in volji v svoji nedolžnosti igral.Tako je pazljivost kupčevavca na-se potegnil in v njem vročo željo zbudil, ga imeti. Halej je bil srov človek in verh tega je pri svoji ostudni kupčiji že davno ob vse bolje človeške čutljeje prišel. Zavoljo tega nej bi bil gospod Zelbi še toliko govoril, kako strašno bi bila ločitev edinega otrôka od matere, in sicer kako strašna bi bila tak a ločitev za-njo in kako zlo bi tudi njegova gospá žalovala. Halej je bil za vse govorjenje gluh. Žugal je, od kupčije čisto odstopiti in svojo reč do najhujega gnati. Kar je ločitev otroka od matere zadélo, je tolažil z besedami, da bo otroka prav dobremu gospodu prodal; dokazati se je prizadeval, kako zamore otrok samo na to vižo prihodnje resnično srečin biti in da se zamore cló upati, da bo gotovo kdaj svoboden postal. Več izgledov tacega ločenja je imenoval, po kterih je perva bolečina kmalo minula, ker robovi menj živo in globoko občutijo kakor svobodniki. Nazadnje se tudi ni mogel zderžati, gospod Želbiu pred oči postaviti, kako prijetno je brez dolgov biti. Z eno besedo, gospod Želbi se je dal pregovoriti, tudi fantka prodati.

Podpisal je tadaj rajtingo zastran Toma in Henrika in za to je prejel iz Halejevih rok vse dolžne pisma nazaj. Drugo jutro je hotel kupec po svoje "blago" priti.

Ko je odšel in gospod Želbi svojo vest po mogočnosti kmalo omamil, se je bal, s svojo ženo vkupaj priti, kateri to reč zamolčati, ni mogoče bilo in ktera bi, kakor je dobro vedil, zavoljo tega ob svojo pamet prišla. Zvečer je bila v neki družbi, in je precej pozno domú prišla. Da Halej z robovi kupčuje, sicer ni natanjko vedla, pa koj ko ga je zagledala, se ji je njeno serce zoper njega vperlo, k čemur je tudi ošabnost in napihnjenost pripomogla, ki se mu je na zarobljenim obličju brala. Verh tega ji je tudi Elizabeta svojo skerb tožila, da zoper njenega sina nekaj naklepa, — skerb, ktera se ji' je sicer skoraj sméšna zdéla, kar se ji je nemogoče zdelo, da bi se kaj tacega zgodilo, ker je bila svesto prepričana, da, kakor bi ona ne, bi tudi njeni mož ne dopustil malega Henrika prodati.

Kdo si more tadaj njeno zavzetje in njeno serd misliti, ko je še tisti večer zvedila, kako jo je to njeno prepričanje goljufalo, in ko je čez dolgo in široko iz ust svojega moža zvediti mogla, da ni samo zvestega Toma, temuč tudi Elizabetnega zalega fantka Haleju prodal! V začetku si je mogla to komaj mogoče misliti, pa kmalo se je prepričala, da je le preveč rés. In ko se je Želbi izgovarjal, da je bilo treba to storiti, in ji razodel, kako je v dolgove zamótan, je bila koj pripravljena, vse svoje lepotije prodati in sploh vse storiti, da bi se kup overgel. Ali Želbi ji je rekel, da se Halej nikakor ne bo v to vdal, ker je njemu, kot strastnemu kupčevavcu z robovi, več na blagu, kakor na gotovim denarju ležeče, in ker bo že prihodnje jutro zarano po svoje blago prišel.

"Oh!" je zadihnila, "zakaj sim mogla to doživéti! Vedno sim se prizadevala dolžnosti, ktere sim kot keršanska žena do teh ubozih, sužnih ljudí imela, zvesto spolniti. V vsih rečéh sim za nje skerbela, za njih dušno kakor telesno srečo, in vse njih težave in veselje sim z njimi delila; kako pa morem zdaj z dobro vestjo pred nje stopiti, če je tako dober, zvest in pošten služabnik, kakor je Tom, zavoljo kratke zapreke v denarjih, prodan in hipoma izmed tistih strgan, ktere ljubiti in čislati smo ga učili? Na serce sim jim pokladala dolžnosti, ktere imajo med sabo kot zakonski, kot starši in otroci, zdaj pa damo v djanju spoznati, de vse te dolžnosti, vse zveze žlahte v naših očeh nobene cene nimajo, kadar nam gre za majhen dobiček v denarjih! Elizabeto sim učila, kako ima Henrika učiti, ktere dolžnosti ima kot keršanska mati, kako mora za-nj skerbeti, za-nj moliti, da bo tudi on po kerščanski poti hodil: in zdaj? Kaj ji morem, kaj ji imam reči, če ji ga ti od njénega serca odtergaš in z dušo in s telesom neusmiljenemu prodajavcu duš prodaš, samo da se za kratek čas zavoljo svojih dolgov oddahneš? Dostikrat sim ji rekla, da je človeška duša več vredna, kakor vsi denarji na zemlji; zdaj pa se ji njeno lastno déte prodá skoraj z gotovostjo, da bo imelo na svojem telesu mnogo terpeti in da se bo verh tega še njegova duša pogubila!!"

"Žal mi je, Emilija, da ti to tvoje serce tako teží!" je rekel gospod Želbi; "in verjemi mi, da tvoje čutljeje zlo čislam, da si ravno jih s tabo ne delim popolnoma. Ali kaj mi je bilo storiti? Ali me ni imel Halej vsega v svoji oblasti; terjal me je in še clo žugal mi je, vse pogodbe ovréči in pri sodniji prositi, mi vse naše robove prodati, če mu Toma in Henrika ne prepustim."

"Prava prekletev je na tem robstvu!" je rekla gospa Želbi britko, potem ko je vse mogočnosti, težko nadlogo odverniti, še enkrat prevdarila pa v svojo žalost spoznala, da je ni pomoči. "Prekletev za gospoda, prekletev za roba je! Bedasta sim bila, ko sim mislila, da zamorem iz hudega samega na sebi še kaj dobrega storiti. Nej bodo naše postave, kakoršne hočejo, je in ostane vunder gréh, pod njih varstvom robove iméti. To sim vselej mislila; že kot mlada deklica sim tako mislila in še huje se je taka misel v meni zbudila, ko sim v keršansko cerkev stopila. Pa mislila sim, da bom mogla z ukom in djanjem, z ljubeznijo in skernljivostjo stan meni podložnih robov zboljšati, jih v stan postaviti, kteri bi bil svobodnosti skorej enak. Oh, jez neumnica!"

"Ljuba Emilija, ravno tako govoriš, kakor tisti, kteri bi robstvo radi odpravili."

"Kakor ti! Nej bi oni tako dobro vse vedili, kar robstvo zadéne, gotovobi še vse drugače govorili, kakor so dozdaj govorili! Oni se znájo od nas učiti, in ne mi od njih; in Ti sam veš, da nisem nikolj mislila, da robstvo po pravici obstoji, in vedno sim se branila, robove iméti."

"Drugačnih misel si vsa, kakor mnogi modri in pobožni možjé;" ji je rekel gospod Želbi. "In vunder popolnoma enacih, kakor so gospod fajmošter poslednjo nedeljo v svoji pridigi bili. Se vé, da gospodje duhovni tu tako malo pomagati morejo, kakor mi. Mislim si pa vunder, da ti je gospod fajmoštrova pridiga tako dopadla, kakor meni."

"Ljuba žena," ji je gospod Želbi v besedo segel, da od svoje reči govoriva: "Jutro se bom prav zgodaj na konja vsedel in na deželo šel; zakaj jez ne bom mogel gledati kadar bodo posebno ubozega Toma proč peljali; tebi pa svetjem, da daš voz naprésti in se z Elizabeto kam pelješ, da se ji žalost prihrani, od svojiga otroka ločiti se."

"Ne, ne," mu odgovori gospa, "jez ne bom té žalosti kriva in tudi k njej ne bom pripomogla. Dobrega, poštenega Toma bom v njegovi žalosti po mogočosti tolažila in on in njegovi nej saj spoznajo, da njih gospodinja za nje in z njimi čuti! Kar pa Elizabeto zadene, si še misliti ne upam, kako se bo nji godilo. Bog nam bodi milostiv in odpusti nam!"

S tem je bil pogovor končan, kterega je pa še nekdo skrivaj poslušal, brez da bi si bila una dva to mislila. In to je bila Elizabeta. Pogovor z Jurjem je njeno serce preveč nepokojno storil in tudi zavoljo namena kupčevavca z robovi je bila preveč v skerbi, da bi bila mogla spat iti; in ker je bila njena stanica tik une, v kteri je bil pogovor, in je med pogovorom, dasiravno le nerazumljivo, svoje in Henrikove ime imenovati slišala, se je do vrat splazila, kjer je vsako besedo tega za njo tako žalostnega pogovora slišala.

V začetku je bila vsa omamljena in pamet jo je hotla zapustiti; pa kmalo jo je misel, da tukaj ne gré samo za njo temuč za njeno ljubo drago dete, s toliko močjo navdala, da se je z vso krepostjo prešinjeno čutila in je toliko jakosti in umnosti pokazala, da se je sama zavzéti mogla. Se v svojo stanico vernivši, se je na marsikaj ljubega iz prejšnih časov spomnila. Tam v kotičku pri oknu je tolikrat sedela in péla pri svojim šivanju; tam v mali ormarci so bile še marsiktere igračice, ktere je njéni Henriček za vezilo dobil; in tam v drugi ormari in poleg njé v skrinji je bila njena prosta obleka, ob kratkim, tukaj je bilo njeno tiho stanovanje z malim, kar je imela, z vsim kar ji je bilo ljubo in drago. Tu na postljici pak je ležal v spanju njéni sinček s pol odpertimi rudečimi usticami, s svojimi okroglimi ročicami na odeji in svojim nedolžnim smehlajočim, od laskov obsenčenim obličjem.

"Ubogi angeljček!" Je rekla Elizabeta se čez njega sklonivši; "prodali so te! Ali tvoja mati te bo z božjo pomočjo že rešila!"

Nobena solzica ni kanila na njegovo blazino. Zakaj človek nima v takim dušnim stanu, v kterim je bila ona, nobene solze iz stiskanega, terpinčenega serca! Elizabéta je vzela list papirja v roko in s slabo roko je pisala:

"O, moja gospá, moja predraga gospa! Ne imejte me za nehvaležno in ne mislite nič hudega od mene — sim poslušala, kar ste z gospodom ta večer govorili. Poskusila bom svoje déte oteti, — zavoljo tega me ne bodete grajali! Bog vam plačaj s svojim blagoslovom vso vašo dobroto in ljubezin!"

Potem ko je list skup zganila in napis na-nj zapisala, je najpotrebnišo obleko za sinčka poiskala, v ruto zavila in okrog života opasala. In žalostno materno serce tudi v tej britki uri ni pozabilo, nekaj igrač, ktere so fantka posebno veselile, sabo vzeti in pisanega lesénega petelina za-nj pripravljenega imeti, da bi se koj, ko bi se zbudil, z njim igral. Nekoliko truda jo je stalo, preden je malega spančka zbrihtala; pa vunder je vstal in s svojim tičkom se igral, med tem je pa mati se v svojo zavijačo zavila.

"Kam pa greste mati?" jo je vprašal, ko je z njegovo sukhjico, s čevljički in nogovicami k njegovi postljici stopila.

Čes njega se je sklonila in mu tako milo v očí pogledala, da je kmalo vganil, da se je nekaj nenavadnega zgoditi moglo.

"Tiho Henrik," je rekla, "nesmeš glasno govoriti, če ne naju slišijo. Hud mož je prišel in je hotel maliga Henrička materi vzéti in v černo luknjo vtakniti; pa mati tega ne dopusté; hitro te bodo oblekli in s tabo tekli, da jih gerdi mož ne bo mogel dobiti."

Tako govoreča je fantka urno napravila, na ročej vzela, mu še enkrat zašeptaje, da nej tiho bo; potem je previdno stanične vratica odperla in tiho šla v merzlo, osorno zimsko noč. V začetku mesca Svečana je bilo, in fantka je začelo zebsti. Za to ga je mati še v svojo zavijačo zavila.

Njena najperva pot je bila v Tomovo kočo za dvorišem, kjer je na okno poterkala in čez malo časa v kočo spušena bila. Po polnoči je že bilo; pa Tom je ravno nocoj čez navado dolgo molil, kakor če bi bil hotel nove moči za stanovitnost v terpljenju iskati, ktero bi ga imélo tako naglo in tako hitro zadéti. Posebno se je tudi primerilo, da je prav pripravno večerno pesem zbral in s posebno serčnostjo pél.

Majhni zbor se je še lé komaj pred uro razšel in Tom in Kloa še nista zaspala.

Dobra človeka sta se sicer zlo nad nenavadnim, ponočnim obiskanjem začudila, pa kmalo ju je Elizabeta podučila, za kaj de gré.

"Na begu sim, stric Tom in teta Kloa, — na begu s svojim otrokom, zakaj naš gospod ga je prodál!"

"Prodál!" zavpijeta oba kakor z enimi ustmi in sta osupnjena z rokami vdarila.

"Ja, prodál!" je rekla Elizabeta z krepkim glasom, "in še več, savoljo tega sim najbolj k vama prišla, še več, da kar na ravnost povem, tudi Tom je prodan in sicer sirovimu kupčevavcu z robovi — Halej mu je ime, ki bo že jutro zjutraj prišel in ga prevzél."

Tom je stal z vzdignjenimi rokami in stermim pogledom kakor okamnjen in kakor v sanjah. Čes nekoliko časa je padel na svoj stari stol in naslonil svojo glavo na kolena. Toda to je bilo pervo znamnije njegovega tako naglo osupnjenega duha. Kmalo se je premagal in dušni mir se je vernil va-nj, ki mu je to, kar mu je Bog naklonil, z voljnostjo in popolno vdanostjo v njegovo sveto voljo prevzeti dal. Zavoljo tega je pa tudi stanoviten ostal pri solzah in prošnjah svoje uboge pomilovanja vredne žene in pri silnim nagovarjanju Elizabete, ki ste ga obé z enako hitrostjo in strahom k begu opominjale.

"Ne, ne," je rékel, "ne bežim pa ne. Z Elizabeto je drugače; in nezamérim je cló nič, de poskuša svoje déte rešiti. Kar pak mene zadene, hočem ostati in se v božjo voljo vdati, posebno ker bom s tém, kakor iz Elizabetam besed posnamem druge sorobove obvaroval, da ne bodo prodani. Moj gospod me je vselej na mojim mestu našel, in tudi zdaj naj me najde. Nikolj nisim zaupanja v mene postavljenga se krivo poslužil, nikolj svoje obljube prelomil, in tako mislim, da ji bódem tudi prihódnje zvest ostal. Bog mi bo dal móč, da bom to, kar se ne dá odverniti, s keršansko stanovitnostjo prenésel. Naš gospod me je gotovo z veliko nevoljnostjo prodal; prevelika sila ga je k temu primorala; in terdno sim prepričan, da bo za tebe, Kloa, tako kakor dozdaj skerbel, ravno tako tudi za uboge nedolžne ..." Tukaj je pogledal milo svoje sladko spavajoče otročičke in ni mogel dalje govoriti.

Ko je Tom zopet svojo moč zbral, ga je njegova skerb za Elizabeto gnala, jo opomniti, urno bežati. Še več svetov ji je dal zastran poti, po kteri nej hodi, da bo še do večera v deželo Ohio prišla. Nazadnje je Elizabeta še prosila, njenemu možu to, kar se je zgodilo, po mogočosti na skrivnim povedati in mu reči, da ima tudi ona namen, v Kanado pobegniti. Potem je jaderno odšla, da bi z neizrečeno bridkostjo Kloe, ktera je tako živo z njo čutila, še ob poslednjo moč, ktere ji je za njenega otroka treba bilo, ne prišla.

Dolgi in ojstri pogovori, ktere sta gospod in gospa Želbi zvečer iméla, so bili krivi, da sta se zjutraj pozneje, kakor sicer zbudila.

"Ne vém, kje je Elizabeta," je rekla Želbova gospa, ko je že večkrat, pa zastónj pozvončkala. V tem hipu pride zamorsk fant v stanico in prinese gospodu Želbi vode, za brado briti.

"Andi," mu reče gospa Želbi, "pojdi k Elizabeti in reci ji, da ji sim že trikrat pozvončkala. Ubožica!" je pristavila tiho z težkim zdihljejem. Andi je kmalo se vernil z besedami! "Liza je gotovo proč šla; njene reči so povsod razmetane in skrinje stoje vse odperte."

"Gotóvo je kaj zapazila in s svojim otrokom pobegnila!" je rekel gospod Želbi prestrašen.

"Bog bodi hvaljen in češen, če je tako," je rekla gospa z očitnim veseljem.

"Žena, ti neumno govoriš! To bo lepa réč za nas, če uide! Halej me je že tako nekakšno sumno pogledoval, ko sim se branil, mu fanta prodati; če pa zvé, da je mati ž njim ušla, si bo gotovo mislil, da sim bil z njo zastopljen in sim ji k bégu pomagal. To se pa z mojo poštenostjo ne véže!" To izgovorivši je šel urno iz stanice.

Da je Elizabeta pobegnila, so kmalo vsi robovi in še cló v soseski zvedili, in vsi so se nad tem serčno veselili, desiravno se niso upali, priča gospoda Želbia to veselje pokazati. Tom je opravljal mirno svoje déla in varoval se je, kolikor mu je bilo mogoče, priložnost dati, da bi od njega ali Elizabete govorili; in njegova žena se je tudi dobro varovala, bodi si kako koli pokazati, da ji je réč znana.

Halej je prišel o napovedani uri, kupljeno blago prejét. Robovi, zlasti mlajši, kterim se ga kot ptujega moža ni bilo bati, so iméli svoje veselje, mu brez odloga posebno novico povedati, da je Elizabeta z njenim sinom ušla. Halej je hotel skorej obnoréti! Hipoma je divjal v Želbovo hišo in je ondi tako razsajal, da ga je gospod Želbi za roko prijéti in mu žugati mogel, da ga bo iz hiše pahnil. To je vsaj toliko pomagalo, daje gospod Želbove izgovore pokojno poslušal in se v njegovo ponudbo, mu za zasačenje begunov po mogočosti pripomožen biti, vdal. Želbova gospá, ktero je derzno in srovo obnašanje kupcevavca z robovi iz hiše pregnalo, je vunder še toliko umnosti iméla, da je reč tako napeljala, da je še popred kaj prigriznil, preden je šel begunce lovit. Ta čas pa je svojim robovam, ki so bili namenjeni, Haleja spremiti, umiti dala, se pri zasledovanju ne preveč prehititi, in rajše po stari kakor po novi cesti iti, ker konjem po uni ni bilo treba tako ter do stopati, in več tacega. Robovi niso samo obljubili, se po njenim povelja ravnati, ampak so skrivaj še več storili. Ker se jim je namreč konj kupčevavca, ki je bil pri drevesu privézan in se je prav nepokojno vedel, silno divij zdél, so v tem priložnost iskali, odkod odložiti. Zavoljo tega stopi rób h konju, se naredi, kakor če bi hotel konja vpokojiti, in sedlo bolj složno privézati, porine pa pri tej priložnosti nekoliko žirovja, ki je, kar je znano, trivoglato pod sedlo, tako da je kónja bodlo.

Ko je tadaj Halej, kterega je Želbova gospa po mogóčosti dolgo pri sebi obderžati si prizadevala, na konja sedel in je konja zernje zlo v kožo bodlo, se je postavil na sprednje noge, z zadnjimi bercaje in je tako skakal, da je Halej kmalo dalječ proč v travo odletel. Ves divij je zletel konj z dvoriša v bližnji gojzd. Se vé, da so koj več Želbovih robov za njim poslali, ga vjét in nazaj pripeljat. Jaderno so šli za njim, pa koj ko so v gojzd prišli in jih nihče več vidil ni, so si časa dali in konju kakor se mu je ljubilo okrog letati pustili. Samo toliko so pazili, da je v gojzdu ostal. Še le ko so vidili, da ni treba še dalje odlašati, so se spravili in ga vjéli.

Med tem je bilo že poldan in da si ravno se je Haleju silno mudilo, mu vunder ni bilo mogoče, iti, brez da bi poprej gospodu in gospej Želbi čast skazal, ž njima kositi. Želbova gospá vsaj je vedla toliko mu prigovarjati, da nej ostane, in njegove vgovore, da bo Elizabeta preveč dalječ mu odšla,tako ročno odbijati, da je Halej, kteri je bil verh tega tudi še velik prijatel dobrih jedi in je že tolikrat slišal, kako dobro zna Kloa kuhati, res še ostal. "Koj, koj bo kosilo napravljeno" té besede so tudi pomagale, da se je vdal, tode iz téga koj koj je mnoga, časa preteklo in preden so se rés za mizo vsedli, je že davno pol ure preteklo. Vina so se v dobróti z jedrni skušale in Halej je kmalo take zidane volje postal, da sicer svoje zadéve ni pozabil, pa je vunder še dobro volj en ostal, ko je o svojim odhodu uro tri biti slišal.

Zdaj pak je konja jako spodbodil, in da si ravno so ga njegovi premedeni spremljači na krivo pot zapeljati védli; in je tako mnoga časa preteklo, so vunder nazadnje pravo sled dobili in se na tisto pot podali, po kteri je zjutraj Elizabeta šla.

III. Materne stiske in njena serčnost

Nemogoče bi bilo popisati, kaj je Elizabeta v svojim sercu čutila, ko je iz Tomove koče s svojim otrokom na roki dalječ, dalječ, brez da je védla kam, hitela.

Naglo izgnana iz ljubih navád, iz znanih krajev, izmed ljudi, ki so jo radi iméli, z njo čutili, ji dobro, hotli; gnana odsapovedi britke sile, — da bi, kar ji je bilo najljubšega na zemlji, iz samogoltnih krempljev srovega prodajavca duš rešila; — ločena od svojega moža v okoljšinah, ktere bi to ločitev za celo življenje storiti utegnile in so ljubijočo ženo vsaj z dvomljenjen nad njegovo osódo navdati mogle; zdaj pa še vedni strah pred njenim zasledovavcom, — vse to ji je serce z britkostjo napolnilo, ki bi se bila v popolni obup sprevergla, če bi ji pogled v jasno nebo ne bil nove moči in pomoči v njenim zaupanju v Boga dajal.

Tudi na telesu je mogla mnoga terpéti. Dasiravno je namreč urno hodila in njeni ne zlo lahki otrok ponočnega mraza ni dosti ali clo nič čutil, vunder tacega prizadevanja ni bila vajena in se je dostikrat prav trudno čutila. Se tu in, tam nekoliko počiti, si v začetku ni upala, in upala si tudi ni, otroka z rok djati, da bi hodil. Bala se je , da bi ne mogel z njo stopati ali da bi gredé preveč obmagal. Zmerznjene tla so pod njenimi nogami škripale, in to škripanje jo je plašiló; sapa je od časa do časa v suho listje popihnila, in Elizabeta je mislila, da grejo ljudje, luna je včasi skozi oblake pogledala in senca lune se ji je zdéla, kakor strašne podobe, ktere na njo pazijo. In tako je bila v vednim strahu, kteri jo je pa kakor splašeno serno naprej gnal.

Fantek je na maternih rokah sladko spal in ni nič téga čutil, kar je zvesta mati v svojim strahu čutiti mogla. V začetku sicer zavoljo nenavadnih reči, ki so se ž njim in okrog njega godile, ni mogel zaspati; ker ga je pa mati tako milo prosila, molčati in mu rekla, da, ga bo, ako bóde lé tiho, gotovo otéla, se je vpokojil in je objél s svojimi ročicami materni vrat in kmalo sladko zaspal. Kratko, preden je zaspal, se pa ni mogel zderžati, še poprašati, ali mu res ni treba čuti. Mati mu je še enkrat rekla, da nej brez skerbi zaspi. "Pa, če spim, ali me hudobni mož prav rés ne bo dobil?" "Prav rés ne!" mu je mati s krepkim glasom odgovorila, in bilo ji je, kakor če bi ne bila ona temuč nadzemeljsk glas to izgovoril. Kakor novo oživljena in vterjena v véri v božjo pomoč se je s tem čutila; tudi gorki dihleji spavajočega fantka so jo močno vkrepčevali in tako je lahko in veséla naprej stopala, kakor če bi ne imela prav nič nositi, se prav nič bati. O zóru je imela posestvo svojega gospoda žé dalječ za sabo in je kmalo potem na véliko cesto prišla, ktera v Cincinati in druge mesta ob réki Ohio pélje.

Ko so začéli ljudje močneje na cesto prihajati, je Elizabeta za dobro spoznala, bolj počasi stopati, da bi kdo kaj hudega od njé ne mislil. Postavila je tudi zdaj fanta z roke na cesto in ga nekaj časa za roko peljaje mu je dala malo pičlega brešna, ki ga je sabo vzela, okusiti, in je od časa do časa jabelko po cesti zatočila, za kterim je fantek vriskaje tékal in ga pojédel. Tako se je malo vtrudil in mati in déte sta beržeje naprej prišla, brez da bi se bil nad njunim hitenjem kdo spodtikal. Verh tega je bila Elizabeta čedno, in dasiravno ne po najnovši šegi, pa vunder lepo obléčena; tako belega polta je bila, da je bilo tudi še tako dobremu poznavcu težko, jo amerikanskega rodú spoznati. Njeno déte je bilo še bolj bélo, in če bi jo najhuje zadélo, se je s tem tolažila, da če bi jo tudi znani ljudjé sréčali, bi ti vunder ne mislili, da je vbéžnica, temuč, da jo je njeni dobri gospodar v kakim opravku kam poslal.

Bres skerbi je šla tadaj o poldné v gostivnico poleg vélike ceste in je klicala kaj jesti. Zakaj skorej šteri in dvajset ur se že ni nič omersila in dasiravno jo je strah, v kterim je živéla, na vsako tako reč pozabiti silil, se je nazadnje vunder natura oglasila in je tirjala svojo pravico. Elizabeta se je zdaj lačno in vtrudeno čutila. Nihče v gostivnici ni nič hudega od njé mislil. Postrežena je bila kakor vsak drug gost in njenim besedam, da gre znance obiskat, je vsak verjél.

Ko se je počila in nasitila, je šla dalje svojo pot in prišla pozno po poldne v neko vas na réki Ohio. Tukaj je bila njena perva pot k brodu, da bi se, če bi bilo mogoče, brez odloga prepeljati dala in tako vsaj za ta dán v varnost prišla. Ali zlo velika in dereča reka je bila vsa z ledénimi plošami pokrita in kamor se je ozerla, ni bilo ne ladje ne čolnička viditi. Noben brodnik, noben čolnar bi se zdaj ne bil upal čez reko. To so ji tudi v gostivnici poterdili, kjer je po brodnikih prašala.

Plahota, ktera se je pri téh besedah Elizabeti na obrazu brala, je storila, da jo je gospodinja gostivnice prašala, zakaj da mora še danes čes reko priti. "Otrok mi je nagloma obolel in k zdravniku unstran reke bi rada prišla," je Elizabeta odgovorila. Žena, kteri je Bog sami mnogo otrók dal in je iz skušnje védla, koliko ima mati o boleznih otrók terpeti, je iméla koj usmiljenje ž njó in je nékega pričejočega gosta prašala, ali bi se morde ne najdel kdó blizo, kteri bi Elizabeto prepeljal. Gost ji je odgovoril, da je pač v bližnji vasi slišal, da ima nekdó namen, prazne sode na uno stran prepeljati; ali se bo pa to danas ali sploh o takim lédu zgodilo ali ne, sam ne vé, povedati.

Žalostno je Elizabeta v tlá svoje oči obračala in obupala je nad svojim rešenjem. Lahko si je mislila, da se bodo njeni zasledovavci nazadnje vunder na to pôt obernili, po kteri je ona hodila, če ravno jih je hotla v začetku zapeljati. Ubozega Henrička, kteri je ves truden koj po prihodu v gostivnico sladko zaspál, že zdaj zbuditi in ž njim kam drugam na tej strani reke bežati, ji serce ni pripustilo, in vediti tudi ni mogla, ali morde kupčevavci z robovi nimajo sledivnih psov pri sebi, kteri bi jo z otrokom v vsakim novim pribežališu izsledili.

Že jetako skorej ura pretekla in mračiti se je žé začélo, kar zagléda Elizabeta skozi okno v neizrečen strah rés svojega zasledovavca, ki je z dvema roboma gospod Želbija v vas prijezdaril. Tode nevarnost tako blizo viditi, se je iz svoje preplašenosti kmalo zbrihtala, in je ves svoj um in vso svojo krepost zbrala. Ko bi trenil, zgrabi svoje déte, stêče skozi zadnje vrata naravnost proti réki. Komej jo Halej zagléda, skoči s svojega konja in jo vdêre za njó. Ona ga vidi, da pride, in ta strašni hip, ki je razsoditi imel nad njeno sréčo ali nesréčo, jo navdá v njenim obupu, se divjim elementom nature izročiti in se rajši v nevarnost pogrezniti, kakor svoje déte nečlovéku prepustiti. Z enim skokam je bila na ledeni ploši, ki je pod njo zaškripala, brez da bi jo bila čutila; z drugim skokom je bila na drugi enako veliki ploši. Sam Bog jo je vodil, in bilo je kakor če bi bil stvarnik sam elementom ukazal, materno serce čislati. Ona sama je komaj védla, kaj je délala in merzli, brezserčni Halej je stermel osupnjen prestrašen za njo, brez da bi bil ta čas ne na sebe ne na svojo zadévo mislil. V negotovi, kalni luči mraka je kakor lahka senca čez šumeče valovje skakala in v nekih minutah je bila rés na uni strani, kjer je svoje zavétje za tisti čas dobila. Mož, kteri je na bregu stal, ji je v svojim začudenju nasprotí hitel in z nevarnostjo za svoje življenje ji je pomagal na suho priti. Pa to še ni bilo dosti; peljal jo je, ko mu je odkritoserčno povédala, kaj jo je to storiti primoralo, v hišo, kterega gospodarja je poznal in prepričan bil, da je blagoserčen mož. Tukaj jo bomo o svojim času zopet našli.

Haleja to ni malo grizlo, potém ko se je iz svojega začudenja zbrihtal in je vidil, kako mu je Elizabeta spred oči ušla. Pa misel ga je kmalo patolažila, da mu bo lahko, jo v sosédni deželi najti in prijéti dati. Urno jahanje ga je vtrudilo. Šel je tadaj v gostivnico, se počit in prevdárit, kaj bi bilo storiti, da bi Elizabeto v svojo oblast dobil. Sréča mu je skorej dobro hotla, ker sta ravno dva gosta prišla, ki sta mu bila, kot dva skušena lovca robov znana. Ko bi trenil, je njegova nevolja zginila — pozdravil je Toma Lokerja in Marksa — tako je bilo možema ime — kot stara znanca. Kolikor je miza deržala, jima je dal pijače prinesti; razodel jima je svojo zadévo in voljnim ušesim je govoril. Halej, zvediti, da so Lokerjevi psi kaj posebni, je dal lovcoma nékaj Elizabetnih oblačil, da bi jih njih duh na sléd napeljal in verh tega še bokal dobre pijače, pri kteri so se še bolj natanjko posvetovali. Obljubil jima je še petdesét amerikanskih dolarjev in s tém si ju je prikupil. Srečo so si dali in — vsi so bili dovoljni.

IV. Iz življenja kupčevavca z robovi

Svéčnično sonce druzega jutra je sijalo žalostno skozi oledenjene okna Tomove koče. Tom in Kloa sta imela mnogo opraviti. Pa vsak kaj druzega. Kloa je čedno obleko likala in to tako, kakor če bi se ji Bog vé, kam mudilo, ali če bi veljalo, se na kako posebno veselico peljati. V resnici pa se je prizadevala, s tem kalne misli razganjati in svojo britkost omamiti. Védla je namreč, da bo tréba se toliko beržeje od možá ločiti, ker je Elizabeta ušla. Drugo opravilo je imel Tom. Prebéral je sveto pismo in je iskal v njem moč in krepost k težki póti, ktero mu bo kmalo nastopiti. Ker je bil namreč prodan in je to po strani zvédel, mu ni bilo na posestvu nič več opraviti. Obernil je tadaj še kratek čas, ki ga je imel, za vterjenje svojega serca, da bi stanoviten in poterpežljiv ostal v nesréči, ki ga je zadéla. Rad bi bil dál svoje življenje za svojega dosadanjega gospoda, preterpel bi bil rad vsako terdo, in tudi neusmiljeno ravnanje, če bi bil lé pri svojih ljubih ostati mogel, ktere zapustiti, mu je bila najvéčja nesréča. Pa nazadnje se je premagal in vsega v božjo voljo vdál; tolažil se je z besedami:

Bog, oče moj premili
U tebe v vsaki sili
Zaupam, s tabo grém;
Povsod me milo vôdi
In z mano oče hôdi,
S teboj zait' ne smem.

Zavoljo tega mu je bilo mogoče, svojo včasi naglas zdihujóčo ženico potolažiti in vpokojíti, posebno ker ji je rékel, da bo skoraj Želbova gospa si vse prizadjala, ga zopet nazaj kupiti.

Ta žlahtna gospá je kmalo potem k njima prišla. Njeno bledo obličje je veliko žalost in usmiljenost razodevalo.

"Tom" je rekla, "prišla sim, da...", nemogoče ji je bilo, še dalje govoriti; molče je pogledovala na molčečo družino in vsedši se ter obraz z ruto pokrivaje je začela se glasno jokati. Pričijoči, ki so molče okrog njé stali, tudi niso mogli se solz zderžati; vsi so se glasno jokali.

"Ljubi Tom", je rekla nazadnje gospa, ko se je nekoliko zbrala, "nič ti ne morem dati, s čimur bi si mogel kak poboljšek storiti; dobro véš, da, če ti denarjev dam, jih boš mogel zopet oddati. Dam ti pa tukaj pred božjim obličjem sveto obljubo, da te ne bom pozabila in da te bom odkupila, kadar bom toliko denarjev iméla, do tistega časa pa zaupaj v Boga!"

V tem hipu zavpijeta najstareja Tomova sinova, da Halej pride in v tistim hipu so se tudi že vrata odperle. Halej, ki je bil po včeranjim praznim prizadevanju in ker celo noč ni oči stisnil, silno nevoljen, je komaj porajtal pričujočo gospo, in je rekel z osornim glasom ubozemu Tomu:

"Pojdi sim, zamorski pes, ajdi, naprej!"

Tom vstane krotko in voljno, zadene svojo skrinjo na ramo in gré molčé k vozu, s kterim ga je kupčevavec z robmi čakal. Njegova žena ga je, z vpijočimi otročički jokaje spremila. Pri vozu so ga vsi robovi čakali, da bi se serčno pri njem poslovili.

Ko se je Tom z britkim sercom pri svojih poslovil in na voz vsedel, ga je vklenil Halej v težke verige. Vsi so nad tem nevoljno mermrali.

Želbova gospa, ktera je skozi okno gledala, je rekla: "Gospod Halej, nič se vam ni bati, té previdnosti ni tréba."

"Tega nihče ne more vediti, gospa; petsto dolarjev je že po vodi splavalo, in še več zgubiti, mi ne pripusti moje premoženje.

"Ko je to izgovoril, je pognal Halej svoje konje in voz je odderdral. Silno zlo je Toma serce bolelo, da ni mogel še enkrat mladega Jurja Želbia viditi in od njega slovo vzéti. Ta mladeneč je spoštoval poštenega Toma skorej kakor očeta, in vse keršanske uke, ktere mu je iz obilnosti svojega serca Tom dajal, si je kakor otrok v serce utisnil in prizadeval, jih v djanju spolnovati. Ko se je Tom odpeljal, je bil ravno v soseski na nekim poséstvu in je mislil, da se bo še o pravim času vernil. Ko je po svojim prihodu zvedel, da so Toma žé odpeljali, je zasedlal konja in je kmalo voz došel, ki se je kmalo potém pred neko kovačnico vstavil. Haleju namreč ni bilo dosto, da jé bil Tom na nogah vklenjen, tudi roke mu je hotel zvezati, in ker so bile spone, ktere je sabo imel, za krepke Tomove roke preslabe, jih je dal v tej kovačnici popraviti. Uslišal je pa vunder mladega Želbia in ga ni še na rokah vklenil.

Milo je bilo viditi, kako sta Juri in Tom slovo jemala in Juri ni le materne obljube ponovil, Toma pred ko bo mogoče nazaj kupiti, ampak prosil ga je tudi majhin spominj od njega vzéti, namreč lép srebern dolar, kterega je Juri na kraju preluknjal in na trak privézal, da bi ga Tom na persih nosil in požrešnim očem Haleja skril.

Halej in Tom sta dala, se dalje peljaje pazljivemu ogledniku marsikaj premišljevati. Oba sta sedéla molčé in v misli zakopana. Oba sta vidila in slišala tajiste reči, oba sta iméla roke, noge, čutke kakor drugi ljudjé, z eno besedo, po videsu sta se samo na poltu (koži) razločila. Ali nji dušni razloček je bil silno velik in popolnoma razločne so bile njune tihe premišljevanja ali reči, ktere sta premišljevala.

Tako je Halej Tomov život in njegove lastnosti premišljeval in prevdarjal, za koliko ga bo mogel prodati, če ga bo poprej v dober stan djal in za somenj pripravnega naredil. Prevdaril je, kako bi ga mogel z največjim dobičkom v južne dežele prodati in za koliko bi vse svoje kupljence, toliko in toliko možkih, toliko in toliko ženskih z otroci, in med njimi posebno Toma spečati mogel. Med tem premišljevanjem samega sebe ni pozabil in se ni malo hvalil, da je, ko drugi svoje zamorce na rokah in nogah vklépajo, tako človešk bil, daje svojemu samo na noge spone djal, roke po proste pustil, dokler se mu bo dobro obnašal; zdihnil je pa, ko si je mislil, kolikrat so ljudjé nehvaležni, in da je mogoče, da zna tudi Tom nehvaležen biti in se, njemu skazane dobrote in milosti krivo poslužiti zamore.

Tom je pa sveto pismo premišljeval, posebno beséde: "Nam ni tukaj ostati, temuč prihodnje prebivališe išemo. Zavoljo tega se Bog ne sramuje, da se naš Bog imenuje, zakaj mesto nam je pripravil." In take besede sv. pisma so vselej krepost dale prostoserčnim in takim, ktere ta svet zaničuje, in dale so jo tudi Tomu, ki se je tako v duhu čez ta svét zdvignil in tako na vso svojo nesrečo pozabil.

Halej je dal čez nékaj časa vajete Tomu in je začel časnike (cajtinge), in posebno naznanila v njih preberati. Ker je bil neotesan človek in se tudi v šoli ni nič naučil, ga je tudi branje težko stalo in nekoliko je mogel branje samo razuméti, če je glasno bral. Med naznanili so mu samo tiste dopadle, ktere so robove zadevale in za ktere je v tistih časnikih posebno mesto. Ko jih je preberal, so ga posebno té le v oči zbodle:

Ušli robovi. Od Barnes v Kentuški deržavi, zamorski fant Jim. Kdor ga živega ali mertvega nazaj pripravi, dobi tri sto dolarjev plačila. — Od Edvards možki rob Dik in robinja Lucia: šest sto dolarjev plačila, in potem robinja Poli z dvéma otrokoma: kdor njé ali njih glave nazaj pripelje, prejme od njih gospodarja šest sto dolarjev.

"Oj, to bi ne bilo za mene, ki imam z druzimi rečmí dosti opraviti; pač pa bi bilo za Toma Lokerja in Marksa, ki bi s tem dober zaslužek imela," je rekel sam pri sebi. Dalje je bral:

Prodaja robov. Po sodnim sklepu bodo v tvorek, 20. februatja v Viliamstovnu, v Kentuški deržavi ti le zamorci očitno prodani: Hagar, 60 let star; Jon 30 let star; Ben 21 let star; Savl 25 let star, in Albert 14 let star. Prodali se bodo po ranjkim Jese Blutchford. Sodnika: Samuel Mosis. Tomaž Flint.

"Tukaj moram jez tudi biti," je rekel Halej Tomu, ker ni imel druzega, kteremu bi bil to povédal. "Sej si lahko misliš Tom," je govoril dalje, "da se ne plača, tebe samega v južne kraje peljati; še druzih moram nakupiti. Za to se bova naravnost v Viliamstovn peljala, kjer bom šel na kupčijo, tebe pa ta čas v ondašnjo robsko jéčo zapreti dal."

Tom je to novico ponižno poslušal, da si ravno mu ni bila nič kaj veséla; timveč zlo ga je žalila. Zakaj vedno je imel v tem nekak ponos, da je kot zvest in pošten veljal, ponos, kterega mu je mogel vsak odpustiti, ker sicer nič druzega ni imel, s čimur bi se bil mogel ponositi, in ker sploji tacih čutljejev ni poznal. — In zdaj je na enkrat vidil, da mu Halej brez vse krivice nič ne upa. Pa tudi to je molčé in ponižno terpel in koj po prihodu v Viliamstovn je šel molčé v jéčo.

Drugo jutro se je nabralo mnogo kupčevavcov in drugih kupcov na tergu in so po versti pregledovali na prodaj pripeljane robove. V naznanilu Hagar imenovana je bila prava zamorka po barvi in podobi. Komaj 60 let je bila stara, stareja je bila pa zavoljo težkih dél in terpljenja viditi; polslepa je bila tudi in po boleznih nekoliko šepasta. Zraven njé je stal njeni najmlajši sin Albert, brihten 14 let star fantè. Samo ta ji je še ostal iz med mnozih otrok, ktere so ji po versti pobrali in proti jugu prodali. Zavoljo tega je bilo célo njeno serce na-nj privézano in njena edina skerb je bila, da bi tudi njega ji ne vzéli, temuč da bi ga z njó enemu gospodu prodali. To upanje ji je tudi dober star gospod délal, rekoč, da je z enim kupcov zastran tega že govoril, kteri mu je obljubil, kar ona želi, storiti.

"Ni treba misliti, da nisim za nobeno rabo več," je rekla, in je svojo roko zdvignila, ki se ji je nekoliko trésla. "Znam kuhati, prati in pomivati, imam tadaj za tajistega, ki me kupi, vunder še nekaj vrednosti. Povejte, oh povejte nú to ljudém!" je pristavila milo proseča.

Halej se je rinil skozi kupčevavce in je ogledal najpervo najstarsega roba, kteremu je v usta pogledal, na zobe pošlatal, mu roke in noge na vse kraje vil, da bi njegovo moč poskusil. Z drugim robom je enako délal in gré potem k fantu, kteremu je rekel roke stegniti in skakati, da bi vidil, kako urnega života da je.

"Prodál se bo z mano vred," je rekla njegova mati jaderno, "jez in on imava eno prodajno številko; vsa močna sim še in zamorem še delati."

"V kaki plantaži mar?" jo praša Halej zaničljivo na stran gledaje. Brez da bi jo še kaj porajtal, gré, dovoljin s svojim ogledom, k prodajni mizi, pričakovaje z rokami vžiepih in s cigaro v ustih, kdaj se bóde prodajanje začelo.

"Nò, kakšnih misel ste?" ga vpraša mož, ki je Halej a ogledovati vidil.

"Mislim, oba mlajša robova in fanta kupiti," odgovori Halej.

"Kolikor mi je znáno, stojita fant in njegova mati na eni prodajni številki," mu reče uni.

"Zna biti, starke pa jez ne kupim; še solí ni vredna, ktero dobiva."

"Ali je rés nečete kupiti?"

"Ne, za nobeno ceno ne, in če bi jo zastonj dobil. Polslépa je, hroma in verh tega še, kakor se mi zdi, že skorej otročja."

"To jo bo v obupanje spravilo, če ji otroka vzamejo," reče človekoljubni móž.

"Je vse mogoče," odgovori merzlo Halej.

Prodaja se je sačela in stara zamorka, ktera seje v svojim pričakovanju komaj dihati upala, je vlekla svojega sina nevedoma k sebi, rekoča: "Terdno se derži matere, Albert; prav terdno; vkup naji bodo prodali."

"Oh mati, jez se kaj druzega-bojim," ji reče fant.

"Morajo, morajo; brez tebe mi ne bo živéti," je zdihnila mati z milo trépečim glasom.

Možki robovi so bili kmalo prodani in dva njih je Halej dostal.

"Pojdi zdaj, fante," pokliče zdaj prodajavec Alberta, se svojim kladvom njegovih pleč dotaknivši; "urno pokaži svojo brihtnost in ročnost."

„Oh, ljubi gospod, prodajte naji skupej, kakor mi je bilo obljubljeno!" je milo prosila mati, ki se je svojega otroka oklenila.

„Pusti ga, baba!" reče prodajavec; „ti prideš poslednja na versto." To izgovorivši potegne fanta od nje in ga sili, ne maraje za njegove solze in za tarnanje njegove matere, skakati. Se vé, da je s tem svoj namen dosegel; zakaj fantova urnost in lepa podoba je vsim dopadla, in kupci so eden čez druzega za-nj ponujali toliko časa, da je Haleju ostal.

"Kupite vunder tudi mene, ljubi gospod!" je prosila še enkrat mati se milo jokaje; "kupite me zavoljo pét Kristusovih svétih ran, če ne, moram umréti!"

"In jez nej umerjem, če te kupim," ji odgovori Halej merzlo.

Nesrečna stara žena je bila kmalo prodana. Blagoserčni_mož, kteri je s Halejem za voljo nje govoril, jo je skorej zastónj kupil. Tolažil jo je, kakor mu je bilo mogoče, in k njenemu sinu jo je peljal, da bi še slovo od njega vzéla, preden ga odpeljejo. "Mati, mati!" je zdihoval fant. "Potolažite se. Sej je za mene enako strašno, pa si ne morem pomagati. In vi ste saj dobrega gospoda dobili."

"Zna biti, pa vunder moram brez tebe biti, oh moj sin Albert! Poslednje moje déte si, ktero so mi pustili, in brez tebe živeti, mi ne bo mogoče!"

"Dosti je tega vekú in jokú," je rekel Halej osorno, prime s silo fanta in ga pelje z obema unema roboma, ktera je kupil, v ječo, kjer je vsim trem roke in noge vklênil.

Čez neke dni je prišel Halej. srečno s svojim kupljenim blagom na barko na reki Ohio, ki se je do reke Misisipi peljala. Namen je imel, k pervim robovom po póti jih še več nakupíti, da bi zamogel veči število robov v južnih deželah na terg pripeljati.

Barko, ktera je imela ime "La belle Rivière," je gnala sopara urno po reki. Mnogo popotnikov je bilo na nji, ki so imeli lepo vreme in so si z veselimi pogovori čas kratili. Tudi brodniki so bili dobre vólje. Samo robovi, ki so bili v spodnjim predalu poleg druzega blaga shranjeni, so žalostni molčali in se vse drugače počutili, kakor uni nad njimi.

"Ženo imam," je rekel gori imenovani 30 let stari Jon, svoje vklenjene roke na Tomovo koleno položivši "in ne čerhice ne vé, da sim prodan."

"Kje pa je?" ga vpraša Tom.

"V gostivnico sliši, malo dalje ob reki," odgovori Jon. "Oh, če bi jo le še enkrat v tem življenju viditi mogel!" je pristavil milo in solze so mu očí zalile.

Drugi je mogel svoje brate in sestre zapustiti; Alberta so, kakor smo vidili, stari materi s silo iz rok stergali, in Toma, kakor vemo, od žene in otrók prodali.

Ljudje, ki so bili nad njimi na barki, niso poznali tacih britkili ločitev. Veseli so sedeli skupej očetje in matere, možje in žene, okrog njih pa so skakljali hi plesali njih otroci v brezskerbnim veselju in z dovoljnimi serci nad potovanjem, ki se jim je tako dobro prileglo.

Fantek, ki je bil v zdoljnim predalu, priteče in pravi svoji materi: "Oh, mama, tu med nami je kupčevavec z robovi, kteri šteri ali pet robov sabo pelje, in jih ima zdolej shranjene."

"Uboge stvari!" mu reče mati z glasom usmiljenja in nevoljnosti.

"Kaj je?" vpraša druga gospa.

"Zdolej so robovi," odgovori.

"In so vklenjeni," pristavi fant.

"Sramota je naši domovini, da se more kaj tacega pri nas goditi!" reče njegova mati.

"Se ve, da se dá marsikaj zoper tó, pa tudi marsikaj za tó reči," je rekla tretja gospa, ki je pred vratmi svoje najete stanice sedela in s svojimi rokami nekaj delala, njena otroka, fantek in deklica, sta se pa pri nji igrala. "V južnih krajih sim bila in sim spoznala, da je za robove bolje, kakor če bi bili svobôdni."

"Ne rečem nič, da se posameznim' med njimi morde prav dobro godí," je rekla una; "pa najstrašneje pri robstvu je in bo vedno ostalo, da nihče ne pomisli, da so te uboge stvarí tudi ljudje, ki imajo tudi serce in čutljeje, in da jih tako z nogami taptajo, kakor, postavim, kadar cele družine tako na vse strani raskropé."

"To je res hudo in usmiljenja vredno, ali to se menda, kakor jez mislim, redko zgodí," je rekla gospa, ki je svoje dodelano delo bliže pri luči ogledovala.

"Pa vunder," ji odgovorí živo una; "marsiktere leta sini v deželah Kentuki in Virginia preživela in sim toliko tacih reči vidila, da se mi je serce tergalo. Postavim, gospa, če bi vam vaša dva otroka vzeli in prodali?"

"Mi ne moremo po svojih čutljejih soditi, kaj ljudje te verste čutijo," je rekla mlačno gospa.

"Če tako govorite, si morem misliti, da ljudje te verste, kakor jih imenujete, sploh malo poznate;" ji odgovori gorko prijatlica človeštva. "Med njimi sim rojena in zrastla, in Vam morem zagotoviti, da enako nježno in globoko čutijo in dostikrat morebiti še globočeje, kakor mi."

"Kaj tacega bi si bila komej mislila," ji odgovori gospa zdehaje in skozi okno pogledaje, in je potem še enkrat, da bi pogovor za njo lepši napeljala, ponovila, kar je že popred rekla, da se robovi pri vsim tem morda vunder bólje imajo, kakor če bi bili svobodni.

"Gotovo je to božja volja, da je zamorski rod v sužnosti in da terpi," je opomnil nek postarn mož, kteri je bil, kakor se je iz njegove obleke in deržanja posnelo bolj imeniten, učen mož. "Zakaj v svetim pismu se bere: Preklet bodi Kanaan in hlapec vsih hlapcov med svojimi brati."

"Te besede tadaj je , kakor vi meniti, rés tako umeti, kakor ste jih ravno kar izgovorili?" vpraša, nek dolg mož, ki je poleg njega stal.

"Se ve da," mu odgovori uni. "Božji previdnosti je po njenim neumljivim sklepu že pred mnozimi jezeri let dopadlo, ta rod v sužnost zavreči, in nam se ne spodobi, se z njo zavoljo tega pravdati."

z njp zavoljo tega pravdati." "Če je tadaj taka," je uni dalje govoril, "da je to po božjim sklepu, zamoremo mi vsi kolikor se nam poljubi, kar z robovi kupčevati! Jelite, gospod?" je pristavil prašaje h gospodu Halej obernjen, kteri je z rokami v žepih pri peči stal in pogovore pazljivo poslušal. "Zapovedi previdnosti moramo spolnovati, torej tudi zamorce kupovati in prodajati, preganjati in jih terdo deržati; zato so vstvarjeni. Ali se. vam ne zdi tudi tako gospod?"

Halej, kteremu je tudi to vprašanje veljalo, in kteri ni spoznal, da ga je dolgi mož s tem samo pikati hotel, je odgovoril: "Čez take rečí si nisim nikoli glave belil in tudi nič ne morem rêči, ker sim premalo učen. Z robovi pa kupčujem, da si svoj kruh služim; vse drugo mi ni nič mar."

Zal mlad mož, ki je vse pogovore doslej molče poslušal, je sdaj spregovoril rekoč:

"Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim" je pristavil: "Mislim, da te besede svetega pisma spodbijejo besede: Preklet bodi Kanaan itd."

"Gotovo," reče z veseljem dolgi mož.

Zdaj se je pripeljala barka do kraja, kjer je gostivnica stala, ktero je rob Jon imenoval. Skorej vsi potniki so hiteli na kermo, da bi, kakor se to vselej zgodi, pridijoče in odidijoče vidili. Ni dolgo terpelo, kar je pritekla zamorka na barko, se rije s silo skozi množico do robov, ki so bili med tem na barko pripeljani in objame večkrat imenovanega Jona, kteremu se je tako vroča želja, svojo ženo še enkrat v tem življenju viditi, spolnila, kteri je pa pri misli, da se bo mogel zdajci spet in skoraj da za vselej ločiti, s svojo ženo glasno se jokati začél.

Mladi mož, kteri je za človeštvo govoril in gori omenjenega gospoda tako dobro splačal, je vidil to žalostno prigodbo in rekel je Haleju: "Prijatel, kako se zamorete s tako kletve vredno kupčijo pečati? Poglejte ta dva uboga človeka! Na poti sim v svojo domovino in moje serce veselja kupí, svojo ženo in otroke zopet viditi; pa tajisto zvonjenje, ktero je za mene znaminje vožnje v svojo domovino, je za ta dva nesrečna zakonska človeka znaminje ločitve za celo življenje. Svesti si bodite, da bo pravični Bog enkrat zavoljo tega od vas rajtingo terjal."

Kupčevavec z robovi, kteri ni vedel kaj na to odgovoriti, se je molče obernil in na drugi konec barke podal.

Dalje so se peljali in ko je drugo jutro barka pri nekim majhnim mestu v deržavi Kentuki obstala, je šel Halej na deželo in je pripeljal čez nekaj časa mlado mulatinjo sabo, ktero je z majhnim otročičkom vred v mestu kupil.

Mlada žena je bila prav čedno oblečena in zamorc je nesel za njo majhno skrinjico, ktero je med robo druzih potnikov postavil. Sprehajala se je nekaj časa po barki, potem pa se je na svojo skrinjico vsedla in s svojim otročičkom igrala.

Kmalo potem pride Halej, se vsede k nji in ji reče nekaj, česar Tom, ki je blizo sedel, ni umel, vidil je pa po tem, da je žena zlo nevoljna postala.

"Tega ne morem nikakor verjeti!" jo je reči slišal. "Norčevati se hočete z mano!"

"Ako mi ne verjameš, pa sim poglej," ji reče Halej, in ji pokaže papir; „to je prodajno pismo, in tu je tvoj dosadanji gospod podpisan! Svoje dobre gotove denarje sim mu odštel; vidiš tadaj, da to ni šala."

"Jez pa vunder ne morem verjeti, da bi me moj dosadanji gospod tako goljfal; gotovo to ni res! " je rekla mulatinja z pozdvignjenim glasom.

"Znaš vsacega teh gospodov prašati. Nate!" reče enemu memo gredóčih, „bodite tako dobri in berite, Ta žena mi ne verjame."

"No, kako to? " odgovori ta. "To je prodajno pismo, podpisano od Jona Fik, kteri pravi, da je mulatinjo Lucio in njenega otroka vam prodal. Ne vem, ki bi bila tukaj pomota ali napačnost."

Lucijne ojstre besede in njeno obnašanje so več družin ljudi priklicale in kupcevavec z robovi jim je v kratkim povedal, kaj da je.

"Rekel mi je , da grem v mesto Louisville v tajisto gostivnico kot kuharca, v kteri moj mož dela; to so lastne besede mojega gospoda, in meni ni mogoče verjeti, da se mi je zlagal, kakor sim že rekla," reče mlada žena.

"Prodal vas je, uboga žena; to je gotovo," reče po videsu dober mož, ki je pismo pogledal.

"Če je tako, je vse besedovanje prazno," reče žena, ki se je vpokojila. Z vročo serčnostjo je pritisnila svojega dojenčka na svoje persi, oberne kupčevavcu svoj herbet in stermi v valove od barke razbrazdane. Tiha sapica ji je kakor z usmiljenjem v čelo pihljala, vidila je sončne žarke se v nepokojni vodi lesketati; vesele glasove ljudi je slišala okrog sebe; pa kako bi bila mogla zdaj serce imeti za lepoto nature ali za veselje življenja? Njeni veseli up je na enkrat po vodi splaval, in samo njeni smehljajoči otročiček ji je še sladil dušno britkost. Objemala, dojila, na serce pritiskala, kuševala ga je, in dasiravno je včasi kaka vroča solza na njegovo nedolžno, ljubeznjivo obličjice padla, je bil vunder že en sam pogled dosti, jo potolažiti in s časom vpokojiti.

Dete, fantek kakih deset mescov star, je bil nenavadno velik in močen za njegovo starost in posebno krepkih udov; prav brihten in živ je bil tudi, tako da ga je mati komaj zderžala.

"To je prav ljubo dete!" je rekel eden popotnikov, ki je pri njegovim vgledu koj obstal. "Koliko je star fantiček?"

"Polenajst mesec," mu je mati odgovorila.

Gospod je govoril nektere prijazne besede otroku in mu pomoli košček cukra, ki ga je urno prijel in v ustica nesel.

"Lep mladiček je tó; ve koj, kaj storiti!" reče mož in gré potem žvižgaje na drugo stran barke. Tu dobi Haleja, od kterega je že vedel, da je žena z otrokom v poslednjim mestu kupil. Cigaro je, vzel iz žepa, jo prižge in ogovori, da bi pogovor sprožil, kupčevavca z besedami:

"Zares je čedna ženska to, ktero ste kupili."

"Ej, se ve da, še precej," odgovori Halej in pihne oblak dima iz svoje cigare.

"V južne kraje ste jo namenili, jelite?" Halej je pokimal z glavo in naprej kadil.

"V kako plantažo?" vpraša mož dalje.

"Menda; naročilo imam za plantažo in mislim da jo bom tam odvedel," odgovori Halej. "Rečeno mi je bilo, da je dobra kuharca; na plantaži nej jo za to ali pa za naberanje pavolje porabijo; prav pripravne perste ima za tó, kakor sim se pri njenim pregledu prepričal. Ne skerbi me, jo zpečati in lepih denarjev za njo dobiti." To izgovorivši je zopet svojo cigaro v usta vtaknil.

"Čemu vam bo otrok na plantaži?" ga vpraša drug.

"Otroka bom kar prodal, kadar bom priložnost imel," odgovori Halej in zasmodi drugo cigaro.

"Ga bodete gotovo po ceni dali?"

"Še ne vém. Lép smerkovček pa je , in ima meso tako terdo in čversto kakor morsk pes."

"Tega sim se že sam tudi prepričal, pa vrajtati je treba tudi denarje, ki jih je za rejo treba."

"Kaj to!" reče Halej. "Kaj bo le to stalo? V mescu bo že hoditi in sam skakati mogel."

"Jez imam lepo priložnost ga zrediti dati in bi kojveč robov imel," je rekel mož. "Moja kuharca je pretečeni teden ob svojega otroka prišla; v kad za perilo je padel in vtonil, ko je perilo obešala. Namest svojega bi ga lahko redila."

Obá sta nekaj časa molčala in svoje cigare kadila in nobeden ni hotel pervi, kaj za-nj ponuditi: Nazadnje reče ptuji mož:

"Mislim, da bi bilo desét dolarjav dosti za-nj: prodati ga morate in hočete enkrat, "torej Bog daj srečo!"

Halej je pomajál z glavo ter rékel, da ga za to céno nikakor ne dá.

"Povejte mi tadaj, koliko hočete za-nj?"

"Povedati vam moram," je odgovoril kupčevavec,"da ga zamorem sam zrediti ali saj za kaj malega zrediti dati; mladič je zdrav kot riba in silno živ; v šestih méscih bi že mogel sto, in v enim ali dveh létih dvesto dolarjev za-nj dobiti. Če mi ga je pa že zdaj prodati, ga spod 50 dolarjev ne morem dati."

"Oho! Menda se norčujete."

"Ne, ne, to je moja resnica."

"Nej bo, tridesét dolarjev bi vam že dal, več pa ne vinarja," je rekel ptujc.

"Če je že tako, vam to le rečem. Prereživa šumo in plačajte mi 45 dolarjev, potem sim pa dovolin."

"Nej bo!" reče uni čez nekaj časa in kup je bil sklenjen.

"Še ena: kje pa gréste iz barke?" ga vpraša Halej.

"V Louisville," je bil odgovor.

"V Louisville? To je, kakor nalaš. Tje pridemo v mraku, fantič bo spal, mater bom pa z lepim na stran speljal; ta čas odidete vi z otrokom in tako ne bo nobenega vpitja in kričanja, kar mi je silno zoperno."

To je rekel Halej, vzame 45 dolarjev, poterdi da jih je prejél in kadi svojo cigaro naprej.

Jasen, tih večer je bil, ko je barka v Louisville h kraju prišla. Mlada mulatinja je imela svoje dete na rokah, kjér je sladko spalo. Ko je mesto imenovati slišala, je položila svoje déte lepo med robo po tém, ko ga je še popred previdno s plajšem zavila, in je šla na tisto stran barke, ki je bila pri kraju, viditi, ali bi vgledala med ljudmi, ki so na kraju čakali, tudi svojega moža. Žalostno se je ozerala in je svesto upala, da se ji bo njeno hrepenjenje spolnilo. Ta čas je vzel Halej déte in ga je kupcu izročil, mu na tihim rekoč: "Le ne zbudite ga nikar; sicer začne kričati in potém bo vrag." Mož vzame otroka in zgine kmalo med množico.

Kmalo potem je pozvonilo in barka se je začela naprej peljati. Otrokova mati, ktera je ljubiga moža — kteri morde zavoljo nepramagljiviga zaderžka ni mogel príti ali pa morde nič vedel ni, da je ona tako blizo — zastónj čakala in zavoljo tega silno žalostna bila, se je zopet na svoje staro mesto vernila, da bi se vsaj s pogledom svojega otročička potolažila. Pa kdo more popisati njeni strah,ko ni več otroka našla!

"Kjé, kjé je moje dete," je glasno jokala.

"Lucia," ji reče Halej, ki se je na njeno mesto vsedél, jo pričakovaje "tvoje dete je proč; pred ali pozneje moraš vunder to zvediti. Glej, v južne kraje ga sabo vzeti, ti ni bilo mogoče; in tako sim priložnost, ki se mi je ponudila, prijél, in ga imenitnim ljudém prodal, ki ga bodo bolje zredili, kakor bi ga bila ti mogla."

Halej je davno na to prišel, kar marsikteri pač vzvišanost čez človeške slabosti imenujejo, kar pa zdravi um kot najvišjo stopnjo skerhanosti vsih čutljejev in gibkov serca in duše imenovati mora. Divji pogled neizrečene britkosti in ob upanj a, kterega je svojega otroka tako naglo, tako nenadoma oropana mati na Haleja vergla, bi mogel vsacega iz uma spraviti; njega pa ni. Sej je bil že tacega navajen in več ko stokrat je že kaj tacega doživil. Njemu so bile smertne britkosti, ki so se v njenim obnašanju in jóku razadevale, žé znane reči, ki se v njegovim življenju dostikrat primérijo; in vídel je že, da bo za tem, kakor navadno, glasno žalovanje in tarnanje prišlo.

Pa nič taciga ni prišlo. Njeno materno serce je to preveč zadelo, kakor da bi bilo zamoglo še žalovati in solze prelivati.

Omamljena je na tla padla. Roké so ohlapno od nje viséle; njene oči so sterméle, brez da bi bila kaj vidila; gromenje mašine in lopát kolés je donelo na njéne ušesa, pa slišala ni nič, usta so se majale, pa nobenega glasa niso dale.

Kupčevavec z robovi, kteri je mislil, da lé počiva, je bil tako kamnitniga serca, da jo je po svoje tolažil in ji serčnost delal. Ja, še tako nesramen je bil, da je od njene žalosti in od mogočosti, da jo v južnih krajih sreča čaka, druzega moža in tako tudi druzih otrók dobiti, govoril in jo več časa s svojo sitnostjo nadlegoval. Nazadnje ni vedla nič druzega več, kakor prositi ga, jo v miru pustiti, in to je zoper svojo voljo z glasom storila, v kterim je bilo nekaj tako silovitega in serce primejočega, da je bilo celó tako srove serce, kakoršno je bilo Halejevo zadeto. Zapustil jo je torej koj, ona pak je skrila svojo glavo v plajš.

Tom je vse to od začetka do konca gledal in vedel, kaj bo prišlo. Ce bi ne bil tako dobro v keršanski veri podučen bil, bi se mu to ne bilo nič posebniga zdélo in še v marsikteri reči bi bil Haleju prav dal. Toda on je bil popolnoma kristjan, kar je vídil in čutil, je izviralo iz zdraviga uma in keršanskega serca, ktero mu je reklo, da je, kar je Halej storil, nečloveško. Serce se mu je tergalo, ko je mater vidil, s ktero je kupčevavec tako neusmiljeno ravnal, in ktera je kakor razdrobljena in mertva na tléh ležala. Njegova usmiljenost ga je tudi gnala pomagat, in kot prav kristjan je to za svojo dolžnost spoznal. Se vé, da je ni samo s praznimi, vsakdanjimi besedami tolažil; opominjal jo je na njega, kteri edini zamore tolažiti in "usliši molitev zapušenih." Pa vse njegovo prizadevanje ni nič pomagalo, njegove mile besede niso najdle póti do njenega od bolečin oterpnjenega, od strašnih sanj vjétega serca.

Pozno ponoči je že bilo in mirna tihota je povsod kraljevala, samo šumenje lopát na kolésih barke se je slišalo. Tom, kteri se je na zaboj vlegel, je imel preveč s térpljenjem nesrečne matere opraviti, kakor da bi bil mogel spati. Tiho in mirno je ležala blizo njega, in le včasi jo je slišal pol glasno zdihovati: "Oh, kaj mi je, početi? O Bog! o ljubi Bog! pomagaj mi!"

Ura je že davno polnoči odbila in Tom je počasi zadrémal. Kar se naglo zbudí in ni védel zakaj. V tistim hipu je vidil černo podobo memo sebe próti strani barke iti, kjér je kmalo potem nekaj v vodo čofniti slišal. Vstane in pogleda na mesto, kjér je mlada žena ležala, — več je ni bilo. Po barki jo je šel iskat, pa nikjér je ni bilo najti. Pokoj je našla v grobu, v tamnih valovih, ki so še kakor popred se sim ter tje zibali, kakor če bi ne bili žertve obupanja va-se vzéli, kakor če bi ne bili skeléče rane serca nesrečne matere ohladili!

Zjutrej rano pride Halej na poveršje barke in njegovo pervo je bilo, po svojih robovih pogledati. Zdaj je bil on na versti, vstrašiti se.

"Kje je žena?" je jaderno vprašal, k Tomu obernjen, kteri se pa ni dolžniga čutil, povedati kaj se je zgodilo. Rekel je, da ne vé.

"Ni mogoče, da bi bila kjé všla, kjer je barka kermila, zakaj vselej, ko je barka obstala, sim bil tukaj in sim pogledal za njo. Ob desetih je bila še tu, ob dvanajstih, ob dvéh in ob šterih je bila tudi še tuj in tako je mogoče, da je še le po šterih od tod prešla." To izgovorivši je začel vso barko preiskovati od zgorej do zdolej, od enega konca do druzega. Pa zastonj je iskal; in ko je še enkrat k Tomu prišel in ga clo lepo prosil, mu čisto resnico povédati, mu je ta povedal, kar je védel, namreč da je zjutraj vidil podobo memo sebe hitéti in kmalo potem slišal, kako je nekaj v vodo padlo, in da je berž ko ne mulatinja to bila, ker je potem ni več na njenim mestu vidil.

Zavoljo tega se Halej ni ne vstrašil ne začudil; tudi tacih prigodkov je bil že vajen in še smertne grozôte niso zamogle njegovega okamnjenega serca omečiti, ako le niso njega, temuč druge zadele. Tudi tega se je privadil; marsikteri robovi so mu ali v rokah umerli ali so se pred njegovimi očmi umorili; in pri tacih priložnostih ga je lé nekaj v serce bolélo, namreč zguba denarjev in poderto upanje dobička. Zavoljo tega se je zdaj čez nekaj časa sicer nevoljen in s kislim obrazom, pa vunder pokojno vsédel, je vzel svoje kupne bukve in kup, ki ga je uboga Lucia stala, v predélk zguba zapisal.

Drugi dan se je pripeljala barka v réko Misisipi in ko so se proti mestu Novi Orlean peljali, je naklonil ljubi Bog zvestemu Tomu srečo, da je prišel iz rok neusmiljenega Haleja, kteri ga je dobremu, prijaznjemu gospodu prodal.

V. Imenitni gospód

Nékega meglenega dné pozno po poldan je prišel popotnik v prosto gostivnico v nékim Kentuškim selu. Gostivnica je bila polna ljudi raznega stanú. Kentukianci veljajo, kolikor njih ni terdoserčnih kupčevavcov z robovi, kot jaki, pa tudi kot zarobljeni in cló neotesani ljudjé. To se je tudi tukej pokazalo, kjer od prijaznosti in uljudnosti do druzih ni bilo govorjenja. Vsak je delal, kar se mu je poljubilo, se je vsedel ali vlegel, kjer mu je najbolj dopadlo.

Severni Amerikani sploh, in tudi bolj omikani imajo šego, tabak žvečiti, posebno pa v Kentuški derzavi, kjer je tabak doma, ali kjer ga vsaj toliko pridelajo kakor v sosedni Virginii. Torej je bilo v hiši komej deset beséd govorjenih, brez da bi ne bili na levo in na désno pluvali, kar morajo ljudje delati, kteri tabak žvéčijo.

Ta popotnik, kterega je bolj osorno vreme, kakor pa lakota ali žeja, v hišo prignalo, je komej našel mestice pri peči, kjer je zavoljo pomankanja druzega kratkočasovanja, ki bi bilo za-nj, novice v roko vzél in bral. Ker je na pervih straneh samo že znane reči našel, je tudi naznanila na zadnji strani prebéral, kterih v začetku tudi ni kaj porajtal; ali nazadnje je eno kaj pazljivo bral, namreč:

Ušli robovi. Meni podpisanemu je mulat Juri ušel. Skorej šest čevljev je dolg, ima prav bélo kožo in kodraste kastanjeve lase, je dobro podučen, lepo govorí, zna pisati in brati in bo skorej da kot bélec obveljati hotel; sicer ima na herbtu in pléčih globoke próge od tepenja in na desni roki čerko H užgano.

Kdor mi ga živega nazaj pripelje, dobi šteri sto dolarjév plačila od mene, toliko plačam tudi tistemu, kteri me s čem prepriča, da je umorjen.

Harris, Harrison Conuty, Kentuki.

Popotnik je bral to naznanilo, brez da je hotel, polglasno, ker mu je silno serce vrélo, kar si bomo lahko mislili, če zvemo, da to ni bil nihče drug, kakor nam že znani miloserčnik fabrike Vilson, pri kterim je Elizabetni mož, tukaj zasledovavno popisani Juri, več časa delal.

Mož čedne postave, kteri je s stegnjenimi nogami se v peč vpéral, je to, kar je Vilson bral, od besede do besede slišal, vstane, ko je un nehal brati, mu potegne novice iz roke in pljune rujavi tabakov pljunk naravnost na to naznanilo.

"To je moja misel v tem!" je rekel, verže novice od sebe in se vsede zopet na svoje mésto.

"Kako je to? Kako pridete na to?" ga vpraša gospod Vilson ves začuden.

"Kar sim ravno kar storil, to bi tudi pisavcu tega naznanila storil in na ravnost v obraz bi mu plunil, če bi bil tukaj," odgovorí uni. "Kdor ima tacega človeka, kakoršen je ta, za roba, in ne ve bolje z njim ravnati, je vreden, da ga zgubi. Take naznanila, kakoršno je to, so prava sramota za Kentuki! To je moja misel, Jako jez čutim in to misel bom vsakemu v obraz povedal."

Gospod Vilson je dopadljivo z glavo pokimal in dolgi mož je dalje govoril. "Jez imam tudi robove, — in korenjaki so, gospod; korenjaki, s kterimi zamorem početi, kar hočem! In vunder sim jim že večkrat rekel, da, ako hočejo uiti, nej lé z mirnim sercom uidejo, ne bom se več za nje pečal. Tako ravnam s svojimi robovi in še nikolj mi ni bil žal za tó. Kadar vejo, da jim je na voljo dan, iti, gotovo ne grejo. Verh tega pa moji tudi vejo, da sim vedno pripravljen,' jim izpustilo pismo dati, če bi se primerilo, da bi ne hotel več robov iméti. Povem vam tudi gospod, da tukaj v celim kraju ni ne enega robnika, kteri s svojimi robovi toliko Opravi, kakor jez. S konji, kterih vsak je petsto dolarjev vreden, sim jih v Cincinati na somenj poslal in vselej so mi denarje pošteno prinesli. To pa stori, ker z njimi dobro ravnam. Če kdo z njimi ravná, kakor s psmi, tudi oni délajo in ravnajo kakor psi. Če pa déla z njimi kakor z ljudmi, tudi oni délajo in mislijo kakor ljudjé."

"Rečem, da imate popolnama prav," reče na, to gospod Vilson; "kar pa tega roba zadéne, ki je tukaj zasledovavno popisan, ga sam poznam in vam morem rêči, da je kaj korenjašk mlad človek. Blizo šest let je pri meni délal v fabriki in rés je bil najpridniši med vsimi mojimi ljudmí. Tudi iznajdna glava je , silno pripravno mašino za čišenje prediva je iznajdel, ktevo že v mnozih fabrikah imajo. Njegov gospod ima čez to dan patent."

"In ta gospod" vgovori uni, "ima dobiček za to, si déla denarje, tistemu pa, ki jo je iznajdel, užge namesti hvale, sramotno znaminje v desno roko! Če bi le za kako pripravno priložnost vedel, bi mu hotel sam tako znaminje vžgati, da bi pomnil vse svoje žive dní."

Samotež, ki se je ravno pred hišo vstavil, je storil pogovoru konec. Lep voz je bil, v ktérim je berhek, lepo oblečen gospod sedel, ki je imel zamorskega kučarja.

Vsi so hiteli k oknu in pred vrata, ga vidit. Gospod je ravno z voza stopil. Velik, mlad mož je bil, po videsu španjolsk kreolc, z umnimi černimi očmi in svitločernimi, lepo kodrastimi lasmi. Njegov lepo zakrivljen nos, njegove lepe usta in njegovo gibčno obnašanje muje vse gledavce prikupilo in vsi so mislili, to je kak imeniten gospod. Prijazno stopi med nje, jih priljudno pozdravi, in gré v gostivnico, kjer si je stanico za prenočenje oskerbel in se, v ptujske bukve z imenom Henrik Butler iz Oaklanda zapisal. Potem vzame novice v roko, prebere zgorej imenovano naznalilo in reče potem kučarju, ki je med tem v hišo prišel: "Jim, tu je mulaški rob zasledovavno popisan, velike rasti, belega polta, s kastanjevimi kodrastimi lasmi in z na desni roki vžganim znaminjem: ali morde ni nazadnje to tisti, kterega sva v poslednjim sêlu vidila?"

"Mogoče je, gospod Butler; samo njegovega užganega znaminja se ne morem spomniti, kakošno je bilo," je odgovoril Jim.

"Na to tudi jez nisim gledal," reče ptujc, ki je zdehaje novice na stran polóžil. Potem je prosil gospodarja hiše, mu stanico urno pripraviti, ker ima pred večerjo še marsikaj pisati. Gospodar, ki se mu je globoko priklonil, je rekel, da bo zdaj zdaj vse po njegovi volji, in koj je vse svoje ljudí na noge spravil, da bi takemu gospodu vse po volji storili.

Ptujc se je lasno na stol vsedel in s svojim sosedom v pogovor podal.

Gospod Vilson ga je že večkrat s tihim čudenjem od straní pogledoval, silno znan se mu je zdel, pa vunder se ni mogel spomniti, kje da ga je že vidil. Vsélej, kadar je ptuji gospod govoril ali se premaknil, se je pomuzal in ga je hotel nagovoriti, pa vselej ga je bistri pogled nazaj deržal. Nazadnje se je zdelo, kakor če bi bil ptujc naglo nekaj pomislil, vstane, gre k gospod Vilsonu z začudenim obličjem in ga ogovori tako le:

"Gospod Vilson? Jelite? Nezamerite, da vas nisim pred zopet sposnal; dasiravno ste se vi, kakor se mi zdi, koj mene spomnili. Jez namreč sim Butler iz Oaklanda."

"I, lejte si no! Oh, ja! ja! ... " odgovori Vilson jecljaje.

V tem hipu pride hlapec in pové, da je stanica pripravljena.

"Jim, poglej, kje je skrinja," pokliče ptujc svojega kučarja in reče potem prijazno gospod Vilsonu: "Prav ljubo mi je, da vas tukaj najdem; v nekim opravku imam z vami govoriti. Ali bi ne hotli tako dobri biti, me v mojo stanico sprémiti, da bova sama se pogovoriti mogla."

"Gospod Vilson je šel voljno, dasiravno se mu je vse nekako čudno zdélo. V veliko prostorno stanico jih je peljal hlapec, kteri ju je pa kmalo zopet sapustil. Skerbno je potem ptujc vrata zaklenil, Vilsona objél in mu kakor vprašaje v obraz gledal.

"Juri, ali ste vi?" reče Vilson.

"Ja, jez, Juri sim," odgovori mladi mož.

"Kaj tacega bi si v sanjah ne bil mislil!"

"Jez si tudi mislim; moja obleka me vsega drugačnega naredí," odgovori Juri se smejaje. "S sokom orehovih lupin sim se rujavega naredil in svoje kastanjeve lase počernil. Vidite tadaj, da se v novicah razglašeni popis k meni ne priléže."

"Pa vunder ste, ljubi Juri, v nevarnosti in jez vam bi ne bil svetoval, kaj tacega storiti."

"Storil sim to in sam bom za to odgovarjal" Odgovori Juri, in se je zopet v svojim svestim zaupanju zasmehljal.

Tukaj moramo še povedati, da je bil njegov oče Evropejc, belega polta, ki je v deržavi Kentuki kot premožen in imeniten mož živel. Po njem je imel ne le lepo, evropejsko obličje, ampak tudi ponosno, neberzdljivo serce. Njegova mati je bila robinja posebne lepote, po nji je bil nekoliko bolj zamoklega polta, in po nji je imel tudi svoje lepe bistre oči. Tako ga tadaj ni težko stalo, se tako nespoznamljivega narediti, kakor smo zgorej rekli in s svojo prirojeno gibčnostjo in priljudnostjo se imenitnega gospoda délati.

Gospod Vilson, mož silno dobrega serca, kteri je bil pa malo slabih možganov in boječ, se je sprehajal nekaj časa ves zamišljen po stanici, kakor če bi sam s sabo ne bil ves dovoljin. Zakaj rad bi bil Jurju pomagal, da bi srečno odšel, bal se je pa tudi, ali morde tako ne dela zoper postave in zoper obstoječi red. Nazadnje je tako le govoril:

"Poslušajte me, Juri, da ste pobegnili, da ste svojega gospoda zapustili, —vidite Juri, nad tem se prav nič ne čudim; — ali zopet Juri, rêči vam moram, da mi je žal, neskončno žal ... "

"No, kaj Vam je žal?" ga upraša Juri pokojno.

"Ja , glejte, zoper postave svoje domovine se da takom reče, opréte."

"Moje domovine," mu odgovori Juri z nekakim začudenjem. "Jez gotovo nimam druge domovine, druzega domovanja, kakor grob, — in želim si, da bi že v njem prebival!"

"Oh, oh, Juri! Ne tako, ne tako! Tako govoriti, je gréh! Juri, terdoserčnega gospoda imate, — tega ne more nihče tajiti — in njegove ravnanje je čez vse grajanja vredno; nečem ga zagovarjati. Veste pa tudi, da je angelj gospodov Hagaru ukazal, se nazaj verniti k njegovi gospodinji in se pred njo ponižati, in da je Apostel Pavel Onezima njegovemo gospodarju nazaj poslal."

"Saj svétega pisma mi ne imenujte na tako vižo," je rekel Juri z svitlimi očmi; "dasiravno ste lahko prepričani, da, kakor je moja žena prava kristjana, tudi v meni enako keršansko serce bije, da svéto pismo spoštujem in častim. Bog je moja priča; on nej me sódi, njega hočem vprašati, ali sim prav storil ali ne, da svojo svobodo išem."

"Te vaše misli in čutljeji so vam lastni, Juri," reče dobroserčni mož.