Stric Jožef
| Stric Jožef Josip Vandot |
| |||||||||||
Vročina je tisto nedeljsko dopoldne že zgodaj legla na gorski svet. Polje, ki ga je bila rosa ponoči bogato zalila, je zadovoljno podihavalo v sončni pripeki, a rušje na gorskih pobočjih je bilo vse razgreto in je izžarevalo opojen silen, dehteč vonj, ki se je razlival po ozki dolini, stisnjeni med gorami kakor živo pisan pas, razpletajoč se daleč dol v nedoglednost, ki jo je zastiral sončni čad kakor nemirna koprena, polna trudnega miru, a obenem tudi živega nepokoja.
Stricu Jožefu je lil znoj s čela, ko je počasi, opirajoč se na grčavo palico, stopal po kameniti stezi po gori navkreber. Tod ni bilo nikjer drevja, ki bi dajalo senco: med skalovjem je poganjalo le borno krivenčasto rušje, ki pa je žarelo, kakor da gori v nevidnem ognju. A nedaleč gori na višini se je pod širno, strmo senožetjo razprostiral širok pas jasno zelenih hoj: komaj čuten hlad je vel od njih, ker na to stran gorskega pobočja niso dajale nobene sence. Na levi je zijal globoko zasekan jarek, drobna vodica je polzela po njem in je bila tako skromna, da ni šumela niti z najtišjim glasom.
Stric Jožef se je ustavil na višini v senci prvih hoj. Ko si je z rokavom obrisal znoj z obraza, se je vsedel v travo in se udobno zleknil. Širokokrajni klobuk je vrgel daleč od sebe in se je zagledal v dolino, ki je ležala globoko pod njim. Skromne vaške hiše so tam doli sanjale trudno v pripeki, prod, ki se je sredi njega komaj vidno pobliskaval gorski potok, je bil čudovito bel, kakor da ga je voda pravkar umila. Onkraj doline so kipele bele gore naravnost v nebo, a njihove skale so se razločevale v čadu le nedoločno, samo sneg po mračnih grapah se je svetil v čisti belini.
Doli se je v visokem, umazano rjavem zvoniku glasno zamajal zvon in je zapel k maši. Stric Jožef se je prekrižal, nato je sklenil roke in jih položil na kolena. A molil ni z besedami, molil je samo v mislih, ki so mu druga za drugo vstajale v duši in so hodile po gorskem svetu iz kraja v kraj. Zvon doli na vasi pa je v presledkih pozvanjal k posameznim delom maše, in kadar koli je zapel, je stric Jožef vzdihnil globoko iz duše.
»Bog, kako si velik in dobrotljiv,« je dejal skoro glasno. »Ustvaril si vso to lepoto, ki jo vidim pred sabo. Gore, dolino in polje in nebo. Kako naj se ti zahvalim za vso to lepoto? Črv sem, nebogljen črv, ki ne zna govoriti in nima besed, temveč le misli. A misli so vse pri tebi, ko se pasejo po tem tvojem svetu. Misli pa so gorke, čeprav sem le nebogljen črv ...«
A stric Jožef ni bil nebogljen črv, bil je orjak, ki je moral nizko pripogniti glavo, če je hotel stopiti v izbo, pa naj je imela še tako visok strop. Pleča so mu bila široka, roke lopataste, a nad lakti so mu bile mišice tako strašno nabrekle, da je nad njimi suknjičev rokav skoro pokal. Glava mu je bila široka in lice vse zalito, a oči otroške in so se vedno smehljale s čudnim, krotkim smehljajem, ki ga živ človek na vasi ni mogel razrešiti. Le leva noga mu je bila malce neokretna in jo je komaj vidno vlekel za seboj. V vojni mu jo je bila v mečeh predrla krogla, ki je prižvižgala brez cilja Bog ve od kod.
V cerkev ni hodil in sam Bog ve, kdaj je bil zadnjikrat pri maši. Strašno zatohlo se mu je zdelo v cerkvi in gneča tam mu je bila neznosna. »Kako morejo ljudje moliti, ko rinejo drug v drugega?« je nevoljen mislil. »Še Boga bi odrinili v kot, če bi zdajle stopil med nje.«
Zaradi tega je med mašo vedno hodil gor pod senožet in se je po svoje pogovarjal z Bogom. Če pa je bilo slabo vreme in ko je sneg pokril gore in doline, je v vežni kamrici Godčeve hiše sedel pri oknu in gledal ven in bil v mislih visoko in daleč nekje, kjer ga ni mogel nihče motiti. Bil je veren človek kot nihče na vasi in stare razsodne ženice so ga imele skoro za svetnika, čeprav ga nikoli niso videle v cerkvi. A mladi ljudje so ga smatrali za čudaka, zasmehovati se ga pa le niso upali, ker so se bali njegovih orjaških pesti. Vsa vas ga je pustila v miru, da je mogel nemoteno živeti svoje življenje. Še celo stari župnik se nikoli ni obregnil obenj in je le z ramami zmignil, ko je šel mimo njega.
Nad dolino se je prikazal jastreb, ki se je čudno svetil v sivem čadu. Visoko nad vasjo je v lenem krogu trikrat zakrožil. A že je hripavo zavreščal, se naglo okrenil in jadrno odhitel proti goram, kjer se je potopil v čad. A tedaj je zvon zapel zadnjikrat in Jožef je že videl, kako so se ljudje pričeli usipati iz cerkve. Počasi in preudarno se je pokrižal in je z očmi še enkrat premeril gore in dolino, ki je v trudni omotici le težko dihala tam doli.
»Bog, zahvaljen bodi, da sem te smel častiti to kratko uro,« je rekel in pobožno vzdihnil. »Sedem dni bo zdaj trdo delo in prihodnja nedelja je še daleč in je v tvojih rokah. In je nemara niti ne doživim več …«
Pobral je klobuk in palico in se po stezi spustil po gori navzdol. Pri Godcu je bila miza v veži že pogrnjena in za njo so že sedeli domači z žlico v roki, ko je prišel domov. Ničesar ni rekel, temveč je stopil naravnost v svojo kamrico. Suknjič in klobuk je položil na posteljo in se je vrnil v vežo. Sedel je na svoj stol, se pokrižal in pričel zajemati iz sklede z žlico, ki jo je bil prinesel od nekod iz vojske. Pri Godcu je bila navada, da so pri jedi molčali in te navade se je moral držati tudi stric Jožef, čeprav ga z Godčevimi ni vezala nobena sorodniška vez, temveč je samo stanoval in jedel pri njih. Sicer je imel na vasi več sorodnikov, a ti so bili napram njemu strašno hladni. Zato se jih je ogibal in je zadovoljno živel pri Godčevih, kjer mu je bilo dobro postreženo in postlano za tiste denarce, ki jih je plačeval.
Po kosilu se je umaknil na vrt in se je zleknil pod hruško po travi, ki je bila šele pred tednom pokošena. A tudi v senci je bilo soparno, da se mu ni ljubilo prav nič misliti. Desnico je podložil pod glavo in je pričel prijetno dremati. Živega glasu ni bilo širom okrog, le od nekod z daljave je prihajalo, zamolklo, enolično petelinje kikirikanje. Jožefu so postale oči težke in še preden se je mogel prav zavedati, je že spal v trdem spanju.
Prebudil ga je zvon, ki je rezko zapel v dremavo gorsko popoldne. Jožef se je napol dvignil, si drgnil oči in se potem pričel ozirati okrog sebe, kakor da bi ne vedel, kje je prav za prav. Zvon je hipoma umolknil in spet se je čulo le pridušeno petelinje kikirikanje.
»K nauku je zazvonilo,« je Jožef zagodrnjal dobrovoljno. »Spal sem kot pravični v svetem pismu. Glejte, to spanje pa mi je prišlo tako prav, da ga moram biti veseI.«
Počasi je vstal in je odšel v hišo skozi zadnja vrata, ker so bile vežne duri zaprte. Godčevi so bili odšli k nauku in hiša je bila prazna. Jožef je stopil v svojo kamrico in si poveznil klobuk na glavo. Suknjič je pustil na postelji, ker mu je bilo že tako vroče. Šel je nazaj skozi kuhinjo in čez vrt dol do proda. Počasi je stopal ob šumečem potoku, obšel je v polkrogu vas in je zavil na polje, ki se je ravno raztezalo do podnožja gorá. Pregledoval je njive in je pazno z očmi obtipal vsak napredek, ki ga je njiva pokazala od zadnje nedelje v svoji rasti.
»Pridelki bodo letos prelepi,« se je veselil, čeprav na vsem polju ni bila niti ena bilka njegova. Le, ko se je bližal Trnovčevim njivam, se mu je lice zmračilo. Skoro sovražno je pogledal po krompirjevih steblih, ki so se bohotila po skrbno opleti, dolgi njivi. Z roko je šinil čez znojno čelo in je skoro stekel mimo.
»Za vse tole se je Mina prodala,« je zagodrnjal sami vase. »Sebe in mene je prodala. Napravila je dobro kupčijo, ni ji kaj reči. Dobro, da jo moram pomniti še danes, čeprav je od takrat minilo že Bog ve koliko let in ni Mina več tisto, kar je bila tedaj. Dvajset let je že menda od takrat, kali? Ne, nekaj let več že mora bili. Človek se stara, pa že let več ne zna šteti.«
Počasi je stopal naprej in ugibal. Da, takrat je bilo, ko je prišel od vojakov in je pričel drvariti. Lepe denarce si je služil in je bil ves zaverovan v Mino, ki je živela na lepem gruntu in so se fantje vedno prerivali okrog nje in ji dvorili. A Mina je bila le njegova, vsako soboto večer, ko se je vrnil z gorá, mu je govorila, da je njegova, da ga ima tako strašno rada. In zaradi tega je Jožef prepeval visoko v gorah pri svojem delu in si v mislih gradil lepo hišico, kamor povede Mino in bo z njo živel sam Bog ve koliko let in jo bo imel rad, kakor bo imel rad tudi otroke, ki mu jih bo Bog podaril več, kot ima prstov na rokah. Res, vse bi šlo po njegovih računih, da jih ni prekrižal Trnovčev najstarejši, ki je prav tiste dni prevzel grunt po očetu. Potreboval je gospodinjo in ker je bila Mina najbližja in najpripravnejša, je segel po nji in jo tudi dobil, ker je bil njen oče na vso moč zadovoljen z mladim Trnovcem.
Tiste dni je Jožef klel, da so kletve frčale okrog njega kakor iveri od dreves, ki jih je klestil. A že sedmi dan mu je bilo žal kletvic in ga je bilo sram zaradi njih. Šel je vase in je Mino pozabil. A pozabil jo je le za nekaj dni, potem pa mu je bilo za njo še huje. Seveda, klel ni več, le če je srečal Trnovca, so se mu prsti sklenili v pest in zobje so se mu stisnili. A udaril ni in le sam vase je zahropel, da se mu je togota razbežala, a sam ni vedel, kam in kdaj. Mine pa ni pogledal več. Če jo je moral srečati, se ji je umaknil na kraj ceste in je gledal daleč v stran. A v vseh teh dolgih letih jo je srečal menda le desetkrat, če ne celo manjkrat, ker Jožef ni imel navade šteti.
»Hentaj, saj bo od takrat res že nekaj let več kot dvajset,« se je Jožef zdaj čudil. »Lasje nad ušesi so mi zadnje dni pričeli nekam čudno siveti in kmalu bi rekel, da od nekod prihaja starost. No, mi vsaj ljudje na vasi ne bodo zastonj rekali stric Jožef.«
Prehodil je že vse polje in je stopil na cesto, ki je v ravni črti držala do vasi. Skozi dolino je zapihal veter in razgnal čad Bog ve kam. Jasno nebo se je bočilo nad dolino v vsi svoji čisti sinjini in bele gore so blestele kakor s srebrom prepleskani, ogromni kipi. Jožef pa je počasi stopal po cesti in se je bližal prvim vaškim hišam. A še jih ni dosegel, ko se je izmotal izmed njih roj mladih ljudi. Čudno so bili tiho in le tu pa tam je rezko odjeknila samotna kletev, ki jo je brezmiselno izrekel eden izmed mladih ljudi.
»Pretep bo,« je Jožef pomislil in obstal na cesti.
In res so nenadoma zaškrtali plotovi in koli so se pričeli vihteti nad glavami. Roj se je razločil v dve skupini, ki sta zagrizeno stopili druga proti drugi. Koli so pričeli bliskovito zamahovati po zraku in še preden se je Jožef utegnil zavesti, že sta se roja pomešala in drugega ni bilo slišali kot votle udarce kolov, ki so silovito padali drug na drugega in se lomili in padali v tesno gnečo.
»Na božjo nedeljo ne dajo miru,« je Jožef ogorčeno zagodrnjal. »A so vendar prišli naravnost iz cerkve. Zlodej jih je obsedel in mislijo, da je nedelja zlodjev dan, a ne božji.«
Divja jeza se ga je polotila in prsti na obeh rokah so se mu skrivili v pesti. Skočil je naprej in je bil že s tremi koraki med prerivajočo se gručo. Dva ali trije koli so mu silovito padli na ramo, a Jožef ni čutil nobene bolečine. Suval je s težkimi rokami fante na levo in desno in si je med njimi kmalu naredil široko gaz. Fantje so osupnjeni povesili kole za tri trenutke. Gledali so srditega Jožefa in jih je bilo sram. Sikajoče kletve so pričele vreti od vsepovsod in Jožef si je z rokavom komaj obrisal znoj s čela in že so koli spet zaropotali in prerivanje okrog njega je postalo tako močno, da ga je skoro podrlo na tla.
»Mir – ali bo mir?« je zarjovel in je spet pričel s pestmi riniti na desno in levo. Pograbila ga je jeza in nič več ni gledal, kam je padala njegova pest. Še preudarjal ni več in ko mu je s težkim udarcem kol padel na ramo, ga je pograbil in je srdito zamahnil z njim. Fant je zaječal in se zgrudil na tla. Gruča se je razmaknila in fantje so vrgli kole čez plot. Sredi ceste je ostal le še Jožef in fant, ki je ležal nepremično na tleh.
»Ali zdaj vidite, kaj imate od nesrečnega pretepa?« je Jožef govoril brezmiselno in si je brisal znoj, ki mu je v debelih kapljah stal na čelu. S široko odprtimi očmi je gledal na fanta, ki mu je ležal pri nogah in se še vedno ni ganil.
Fantje so zmignili z rameni in so odhajali drug za drugim. Le zadnji je za trenutek postal. »Ti si ga podrl na tla,« je rekel škodoželjno. »Ti boš odgovarjal zaradi njega. Nam ni nič mar.«
Naglo je stopil za tovariši in izginili so doli za prvimi vaškimi hišami. Jožef pa je še vedno stal na cesti in sam ni vedel, kaj naj pravzaprav stori. Fant je bil še mlad, pod nosom se mu je kazal šele prvi mah. Obraz mu je bil čudovito lep in prijeten in Jožef se je spomnil, da je v davnih časih že gledal v obraz, ki je bil temu skoro v vseh potezah močno podoben. Mraz ga je stresel in v duši je začutil bolečino, kakor da se je nož zarinil vanjo.
»Moj Bog,« je zastokal. »To je Minin najstarejši ... Minin Štefan je …«
A že je zdrknil na kolena in privzdignil fantovo glavo. Štefan je globoko zaječal, a oči ni odprl. Na čelu mu je žarela dolga, modro podpluta proga in lice mu je bilo belo kakor cesta pod njim.
»Štefan!« je Jožef zavpil in lasje so se mu nasršili. Dvignil je fanta v naročje in ga je kot otroka nesel za mejo. Položil ga je v travo in pričel drgniti po sencah.
»Štefan.« je ponavljal z grozo v srcu. »Kakor se Boga prosi, te prosim jaz: odpri oči in me poglej. Nisem ti hotel storiti tega. Štefan, tebi najmanj …«
Fant se je zganil in zasopel na vso moč. Z roko je šinil čez rdečo progo na čelu in odprl oči. Začudil se je, ko je zagledal Jožefa kraj sebe. Sunkoma je vstala, a noge so mu bile nerodne, da je moral trikrat klecniti z njimi. Opotekel se je proti meji in se je prijel za plot. Zmajeval je z glavo, kjer mu je šumelo in prepevalo kakor gorska voda, ki se zaganja čez skalo.
Jožef je stopil za njim. »Nisem te hotel, Štefan,« je govoril z napol jokavim glasom. »Še malo nisem mislil, da bi udarjal s kolom. Samo nesreča je bila. In glej – zdaj pa ti trpiš zaradi te nesreče.«
Štefan je še vedno zmajeval z glavo. Motno je gledal Jožefa in se naslanjal na plot. »S kolom si me po glavi,« je rekel naposled z negotovim glasom. »A to ni nič. To je navadna stvar pri pretepu. Lahko bi jo bil ti izkupil mesto mene. Zakaj pa se mešaš v fantovski pretep? Prestar si, stric Jožef, prestar.«
»Saj mi ne boš zameril te bunke na glavi?« je Jožef prosil. »Rečem ti, da bi mi bilo hudo v srcu. Hudo zaradi sebe in tebe in drugih. Štefan, premisli to stvar.«
A fant je zamahnil z roko in se je napol posmehnil. »Ni vredno, da govoriva o tem,« je odgovoril. »Stric Jožef, domov pojdi in pozabi, da si danes vihtel kol. Tudi jaz storim tako. Najbolje bo to za naju oba.«
Prestopil je plot, pobral na cesti svoj klobuk in ga pomaknil globoko na čelo. Ni se ozrl nazaj, temveč je šel proti vasi. Jožef je gledal za njim, dokler ni izginil med hišami. Zamahoval je z rokami in sam pri sebi mrmral besede, ki jih niti sam ni razumel. Šele, ko je stopil na cesto in obstal na mestu, kjer je Štefan ležal pred nekaj trenutki, se je popolnoma zavedel.
»Mina, mislila si boš, da sem ga pobil iz sovraštva do Trnovca,« je dejal sam pri sebi in je nadaljeval glasno: »Bog mi je priča, da to ni res. Nisem ga poznal ko sem zamahnil s kolom. Verjemi mi, Mina! Hudega ti nisem hotel povračati s hudim. Tvoj Štefan je nedolžen, kakor sem nedolžen tudi jaz.«
Šel je proti domu, a v hišo ni stopil, temveč se je skrivaj umaknil na vrt. Vsedel se je v travo daleč doli ob produ in je strmel v skalovje, ki se je razkosano razgaljalo po strmem hribu onkraj proda. Sonce je bilo zdrknilo za gore in mrzel veter je vel skozi dolino. Temna senca je zavila vas v prijeten mrak, le vrhovi skalnatih gorá so žareli v živem, pokojnem ognju.
»Rekel sem, da sem nedolžen,« je Jožef godrnjal sam vase. »A nisem nedolžen, temveč kriv. Hotel sem dobro in sem hotel preprečiti pretep. A čemu sem pustil, da mi je togota zamahnila s kolom? Togota me je zaslepila, da niti Štefana nisem poznal. Štefan pa je Minin in ima ves njen obraz. In sem ga skoro ubil. Njega, ki ga je Mina rodila in dojila s svojim mlekom, Mina, ki je nikoli nisem sovražil, še manj pa njenih otrok. Le Trnovca sovražim, a da njega sovražim, mi niti Bog ne bo zameril pri poslednji sodbi …«
Mrak nad dolino se je gostil, ogenj po gorskih vrhovih je ugasnil in gore so se potopile v temno sinjino, ki se je spuščala z neba. Po stezi ob produ je prišla z naglimi koraki ženska in se ustavila kraj Jožefa, ki je prvi trenutek ni niti zapazil.
»Zakaj sovražiš moje otroke, Jožef?« je izpregovorila z bridkim glasom. »Sovraži mene, če že moraš sovražiti. Gorje sem ti prizadejala nekoč. A Bog naj sodi, čigavo gorje je bilo takrat huje, moje ali tvoje. V otrokih sem pozabila tisto gorje. Ti pa mi jih pobijaš, tvoje sovraštvo je prešlo od mene na moje otroke. In nikoli si nisem mogla misliti, da si tak. Šele danes sem to spoznala, ko je Štefan prišel s pobito glavo domov.«
Jožef jo je gledal in obupno zamahoval z rokami. »Vsaj lažeš, Mina, iz vsega srca lažeš,« je govoril. »Prav nič mi ni bilo do tebe, do tvojih otrok in do Trnovca. Zgodila se je nesreča in te nesreče je kriva le moja togota. Da ni bil med pretepom prav tvoj sin pred mano, bi bil kol zadel koga drugega. Štefana še videl nisem in ga nisem niti spoznal. Sam je kriv. Jaz nisem hotel nikogar pretepati.«
»Bog te bo sodil po tvojih mislih, še bolj pa po tvojih dejanjih,« ga je Mina zavrnila s sovražno besedo. »A toliko ti rečem, da se ti bo to še bridko otepalo.«
Z naglo kretnjo si je potisnila ruto prav do oči. Obrnila se je in odšla, da Jožef še slišal ni njenih korakov, ko je tonila v mrak, ki se je bil razpredal po dolini. Jožef je obsedel nepremično na svojem mestu in se pogreznil v dve gubi. Še slišal ni Marijinega zvona, ki je oznanjal noč in pozdravljal prvo zvezdo, užigajočo se gori nad Vitrančevim vrhom. Godrnjal je sam s sabo in zamahoval z rokami, a v srcu mu je ležalo in ga peklo nekaj strašnega in bridkega.
»Glej, Mina te je že obsodila,« si je govoril. »Ali te ta obsodba ne bo do smrti žgala v duši? Sovraštvo sem prenesel tudi na njene otroke. Moj Bog, saj ni res. Ko sem Štefana držal na rokah, bi ga bil najrajši poljubil v obraz. Kako naj ga sovražim, ko pa je njen otrok? Mina, Mina, tvoja sodba ni pravična, kakor ne bo pravična sodnikova obsodba, ko me orožniki zaradi poboja pritirajo predenj.«
Prepričan je bil, da ga orožniki pridejo vsak hip iskat. Bal se jih ni, še manj kazni, ki jo je zaslužil zaradi svojega togotnega dejanja. Mina ga je že obsodila in mu je povedala obsodbo naravnost v obraz. Ta obsodba pa se mu je zdela hujša kazen, kakor če bi ga sodnik obsodil na dosmrtno ječo. Sam Bog ve, kako bo prenašal to kazen s svojo dušo, ki zdaj do smrti ne bo našla miru in še po smrti ne, ako ne bo Bog posebno dober z njim. Mina, ki je radi nje trpel že več kot dvajset let, ga je obsodila zdaj, da bo trpel še v grobu in še delj, dokler ne bo večnosti konec. Mina, ki jo je rajši imel nego ranjko mater, in ki bi jo še danes vzel na roke in jo ponesel na kraj sveta, mu je danes pretrgala dušo na dvoje. V sredi pa je rana, strašna rana, ki je nihče ne more zaceliti.
»Kar sem napravil, sem napravil,« je naposled zmajal z glavo. »Zdaj grem v svojo kamrico, da me orožniki ne bodo iskati po nepotrebnem.«
Nikogar izmed Godčevih ni pogledal in tudi večerje se ni dotaknil. Zaprl se je v kamrico in je sédel na klop pri peči. Glavo si je podprl z rokami in brezmiselno strmel v temo. Čakal je, da orožniki potrkajo na vrata, a orožnikov ni bilo od nikoder. Jutrnji svit je že svetil skozi nizko, nezagrnjeno okence, ko je Jožef vstal s klopi.
»Če orožnikov do zdaj ni bilo, jih ne bo več,« si je skoro pobito rekel. »Nihče me ne bo gnal pred sodnika. Še najmanjše kazni ne bom dobil zaradi tega, ker sem Mini s kolom pobil otroka, ki ga ima mogoče najrajši. A Mina je izrekla sodbo, a izrekel jo bom tudi jaz, da bo mera polna in pravična.«
Naglo je slekel nedeljsko obleko in si oblekel delovno, na vseh koncih in krajih pokrpano. Obul si je težke, močno podkovane čevlje. Odprl je dolgo skrinjo in vzel iz nje dva hlebca rženega kruha in trebušasto čutaro, do grla napolnjeno z žganjem. Vse to je potlačil v nahrbtnik, ki si ga je hlastno oprtal. Iz kota je vzel dolgo štrekljarico, odprl vrata in šel potihoma skozi vežo. Pri hišnih durih je odrinil težki zapah in jih neslišno odprl. Ko je bil zunaj, je obstal za trenutek, kakor da posluša, če je koga predramil. A slišal ni ničesar, le v kurniku na dvorišču je zapel petelin.
Iz vasi je krenil naravnost proti gori, katere podnožje se je pričenjalo skoro že tik ob zadnji hiši. Obrasla je bila s temnimi gozdovi, le gori ob vrhu je prehajala v strme, razkosane pečine, od koder se je navzdol v krivi vijugi vil širok in peščen plaz, ki je gorsko goščavo delil skoro na dva enaka dela. Rosa je vela z gore in ves zrak je bil moker od nje.
Jožef je po ozki stezi stopal navkreber skozi gozd. Jutrnji mrak se je bil razpršil kdo ve kam. V hišah je že gorelo sonce in roj prvih sinic je ščebetaje šinil čez stezo. Jožef ni slišal in videl ničesar. Jutrnji zvon je pel doli na vasi, a Jožef se niti pokrižal ni. Glavo je sklonil globoko naprej in je brez misli sopel navkreber. Steza je zavila med nizko rušje in je izginila med plazom. Šel je po pesku navzgor in se je približal belim, gladko oblizanim pečinam, ki so nad gozdovi štrlele v sinje nebo. Sedaj šele je začel gledati okrog sebe in preudarjati. Onkraj plazu je zagledal mračno votlino, ki je pod sivo steno strmela v dolino kot črno, pošastno oko.
»No, to je Črna lopa,« se je Jožef oddahnil. »Sem me je privedla pot in tu bom prestal kazen, ki sem si jo prav pravično naložil. Na vasi pa me naj iščejo in pravijo, da sem norec. Dosti se ne bodo zmotili. Norec sem bil včeraj, a danes se moram pokoriti.«
Stopil je v votlino, ki je bila visoka in prostorna. Tla so ji bila posuta s peskom in z drobnimi, okroglimi živalskimi odpadki. Videlo se je, da se zverjad zateka semkaj ob hudi uri in prenočuje tu v deževnem času. Jožef je k steni prislonil palico in vrgel nahrbtnik na tla. Vsedel se je na pesek in z rokami objel privzdignjena kolena.
»Tu bo torej do nedelje moj dom,« si je pričel govoriti. »Ob samem kruhu bom živel in ker vode ni daleč naokoli, bom lizal roso in srebal žganje. Če bi sedel v ječi, bi mi seveda bilo bolje. A orožnikov ni bilo pome. Če bi sam šel do sodnika, bi me nagnal. Kjer tožnika ni, tam tudi sodnika ni. Štefan ni tak, da bi me šel tožit. Tisto bunko preboli in se bo v nedeljo nemara spet pretepal. Le Mina ne pozabi nikoli tega. Saj me je obsodila in tudi sam sem se obsodil, pa naj se mi ves svet smeje zaradi tega.«
Sonce se je dvigalo vedno višje. Jožef ga iz votline ni videl več, ker se je premaknilo že na drugo polovico neba. Vzel je čutaro iz nahrbtnika in napravil dolg požirek. Žganje ga je prijetno razgrelo in v glavi ni čutil več tiste puščobe, ki ga je tiščala že od včerajšnjega večera. Šel je iz votline in se je zunaj na borni trati vlegel na sonce. Nekaj trenutkov je gledal v dolino, po polju je videl ljudi pri delu in tu pa tam se je kosa zasvetila v sončnih žarkih.
»Delajo, delajo, a jaz lenarim, ker moram delati pokoro,« je zagodrnjal. »Kaj si mislijo drvarji, ko me ni na delo? Še nikoli nisem zamudil dneva. In kaj poreko jutri in pojutrišnjem? In čez sedem dni? Smejali se bodo, ko izvedo, kje in zakaj sem lenaril. In mi poreko, da sem norec. No, saj se nemara ne bodo prav nič motili.«
Od prečute noči so mu bile oči težke in so ga žgale. Na silo jih je zaprl in zaspal.
Nenadoma se je prebudil. Nad sabo je videl zvezde in mrzel veter je vel dol s skalovja. Zazeblo ga je, da se je stresel po vsem životu. Naglo je skočil v votlino in je v črni temi komaj, komaj našel čutaro. Pil je in postalo mu je prijetno toplo. Tesno si je zapel suknjič in se je zleknil po pesku. V votlini je bil varen pred vetrom in težko roso.
Tri dni in tri noči je že prestal na samotni gori. Hranil se je le s kruhom in žganjem in delal ni drugega, kakor na soncu poležaval pred votlino in gledal v dolino. Misliti se mu ni ljubilo, le včasih se je domislil Mine, a ne kot brhkega dekleta, temveč kot Trnovčeve žene, ki ga je tako strašno obsodila na Godčevem vrtu. V duši ga je spet pričelo peči in spet je zamahoval z rokami.
»Mina, da me vidiš zdajle, bi preklicala svojo obsodbo,« je govoril. »Ker me sodnik ni obsodil, trpim tu v divjini hudo kazen, zaradi katere se mi bo vsa vas še dolgo posmehovala. Štefan je gotovo že zdrav in suče tam doli na polju koso. Pozabil je že, da sem ga v nedeljo pobil s kolom. Le ti nočeš pozabiti in zaradi tebe tudi jaz ne. Žena si, Mina, in ni prav, da se ukvarjaš z mano in jaz s tabo. To se nam ne bo računalo v dobro, zares ne. A svojo kazen prestanem v nedeljo in zlodej naj me vzame, če bom potem le trohico mislil nate. Mina, ti pa delaj po svoje in odgovarjaj za to, kakor hočeš. Meni nič mar.«
Polotila se ga je jeza, da je stisnil pest in zagrozil z njo vasi, ki se je v dolini kopala v najlepšem soncu. A hipoma ga je prevzela zavest, da je vsega tega le sam kriv. Bridko je zastokal, roka mu je omahnila in prevrgel se je na drugo stran in je strmel v navpično steno, kjer so se na nevidni stezi mirno in varno pasle tri divje koze, ki so se Bog ve kje in Bog ve zakaj ločile od svoje trope. Tu in tam se je pod njihovimi nogami odluščil kamen in je skoro neslišnim prasketanjem drvel po strmini in padel kdo ve kam v grušč pod steno. To je bil edini glas, ki ga je Jožef slišal v gorski divjini.
Četrtega dne pa je nenadoma postalo živahno okrog Črne lope. Že rano v jutru je pribežalo k nji pet srn. Najbrž so se hotele skriti in potuhniti v nji. A ko so zagledale Jožefa, so preplašene odskočile in zdrvele čez plaz in izginile med rušjem. Tri divje koze, ki so se bile pripasle že skoro do podnožja stene, so se vznemirile in pričele ovohavati zrak. A že so se pognale k višku in zbežale v divjem diru po nevidni stezi in so v treh hipih izginile za rogljatim vrhom. Od nekod izza pečevja se je prizibal jastreb in je v nemirnih krogih obletaval steno nad Črno lopo. Pri vsakem sunku je zavreščal hripavo in se je dvigal više in više.
»Kaj naj to pomeni?« se je Jožef čudil in se je dvignil s svojega trdega ležišča. »Ali nemara huda ura prihaja? Čudno, čudno.«
A na nebu ni bilo nikjer niti najtanjšega oblačka. Po gori se je zibal pohleven veter in sonce je bilo čisto in pokojno. Jastreb je izginil nekje med pečinami, a njegov glas se je še vedno odbijal od sten. Temu glasu pa se je hipoma pridružil človeški glas, ki je v kratkih presledkih klical nerazločne besede in se je vedno bolj bližal. Jožef se je stisnil za steno, ker mu je bilo neprijetno, če bi se zdajle srečal z znanim človekom. Glas je prihajal vedno bliže in Jožef je nenadoma zagledal človeka, ki je priplezal čez steno in je zdajci skočil na travnata tla kraj Črne lope. Dlani je prislonil k ustom in trikrat zavpil v skalnato samoto: »Miha, hoho, Miha!«
Jožef ga je videl in takoj spoznal. Bil je Trnovec. Bil je ves zasopljen in upehan. Poslušal je v skalovje in z rokavom brisal znoj z obraza. Njegov glas se je razbegnil po gorah, a jek je zamrl že čez tri trenutke. Trnovec je zmajal z glavo in stopil naprej. Podrsel je po plazu in je krenil naravnost proti rušju, kjer je izginil.
Jožef je stopil izza skale in je gledal za njim. »Hvala Bogu, da me ni videl,« je mrmral. »Ni dosti manjkalo, pa bi me bil zalotil. Čudno bi se bila spogledala in najin pogovor bi ne bil lahek. Zlodej naj ga nese, od koder je prišel. Srne in divje koze so bežale pred njim in še celo jastreb je vreščal, ko ga je zagledal. In še celo mene je vznemiril in me spravil v slabo voljo.«
Nehote je pričel plezati po skalovju. Dvigal se je od police do police in čim više je plezal, tem večja slast do plezanja se ga je lotevala. Bil je že vrh stene, ko se je ustavil in se ozrl po divjem gorskem svetu, ki je razgaljen strmel okrog njega. Molk je mrtvo ležal krog in okrog. Le iz daljave je včasih komaj slišno prihajal zamolkel glas, ki je klical: »Miha, hoho, Miha!«
»Nekoga išče,« si je Jožef dejal po kratkem preudarku. »Izgubil se mu je nemara v gorah. Nemara je njegov pastir, ki je šel iskat pogrešano ovco, pa se je sam izgubil. Trnovec naj le išče. Prav nič mi ni pri srcu in še na misel mi ne pride, da bi mu šel pomagat. Prav nič ga ne vprašam. Saj me tudi on ni nič vprašal, ko se je polakomnil Mine. Zlodej naj gre z njim.«
Še je poslušal, a Trnovčev glas je bil popolnoma umolknil. Kmet se je gotovo spustil v globoko sotesko, ki se je strmo spuščala na levi strani, in je tam klical tistega, ki ga je iskal. Jožef pa je še vedno plezal po skalovju, čeprav sam ni vedel čemu. Vzpel se je že na vrh gore, a se tam ni pomudil niti za trenutek. S slemena se je spustil navzdol, a se je precej oddaljil od stene, pod katero je zevala Črna lopa. Sonce se je že spuščalo h goram in na dolino je že legala senca. Jožef je zavil po ozki polici in je z očmi iskal poti, po kateri bi najlaže in najhitreje prišel s stene.
A nenadoma mu je pogled obvisel na polici, vijoči se pod njim proti škrbastemu robu stene. A tik ob robu je ležalo nekaj črnega, kakor v precep stisnjenega. Jožef se je naglo plazil v tisto stran in je videl, da leži tam doli človek. Ležal je na obrazu in se je stiskal v razpoko, v katero se je polica končavala ob koncu stene.
»Hej, hej!« je Jožef zavpil. »Kaj delaš tam doli? Ali me slišiš?«
Človek se ni ganil. Jožefu so se nasršili lasje, ker ga je spreletela misel, da nemara leži mrlič tam doli. Nehote je snel klobuk z glave in se je pokrižal. Polica tam doli je bila predaleč, da bi mogel skočiti nanjo, drugega dostopa pa ni bilo, ker je bila stena povsod gladka in skoro previsna. Previdno se je splazil do roba in se je spuščal po njem navzdol. Obtičal je na široki škrbi in se je sklonil čez rob. Tik pod njim je ležal človek in Jožef se ni pomišljal. Z nogami se je uprl ob škrbo, z levico se je tesno oprijel roba, z desnico pa je pograbil človeka za pas in ga naglo potegnil k sebi.
Bil je še deček in več mu ni bilo kot dvanajst let. Glava mu je omahnila nazaj, ko ga je Jožef tesno privil k sebi. Lice mu je bilo bledo in razpraskano, usta napol odprta in lasje divje razmršeni. Bil je ves odrevenel in Jožefu se je na prvi pogled zazdelo. da je mrtev.
»Prepozno sem ga rešil,« je zasopel. »Prepozno sem prišel. Siromak je mrtev.«
Deček se mu je zasmilil, da se mu je srce v bridkosti stisnilo. Še tesneje ga je privil k sebi in se je pričel naglo spuščati navzdol. Sam ni vedel, kako je s svojim bremenom splezal s stene. Nenadoma je stal doli v grušču, a se ni utegnil niti odsopsti, temveč je zdrvel proti plazu, ga preskočil s tremi skoki, se prerinil skozi rušje in se je ustavil šele pred Črno lopo. Previdno je dečka položil na trato in pokleknil k njemu. Tipal ga je po glavi in mu položil roko na prsi.
»Nemara pa siromak le ni mrtev,« mu je nenadoma šinilo v glavo. »Zdi se mi, da mu srce še bije. Vode nimam, da bi mu močil čelo. Gorje! A kaj naj storim, da ga spravim k zavesti?«
Domislil se je žganja, ki ga je še nekaj ostalo v čutari. Drgnil je z njim dečka po čelu in sencah. Ako to ni nič pomagalo, mu je ulil pet kapljic žganja v usta. Deček je zahropel in se je jel nemirno premikati. A že je odprl oči in je začuden gledal moža, ki se je sklanjal nad njim.
»O, pa si se le prebudil,« se je Jožef razveselil. »Hvala Bogu, še ob pravem času sem te potegnil z nesrečne police. Le kaj te je zaneslo tja gor? Kaj prida gotovo ni bilo.«
Deček pa se je trudoma uprl z obema rokama ob zemljo in sedel. »Lačen sem,« se mu je hripav glas izvil iz grla. »Že toliko časa nisem ničesar jedel. Lačen sem.«
Jožef se je v zadregi posmejal. Saj sam ni imel ničesar, le kos kruha mu je še ostal v nahrbtniku. A vendar je šel ponj in ga ponudil dečku. Ta ga je poželjivo pograbil in ga pričel jesti. A kmalu se mu je uprl, ker ga skozi suho grlo ni mogel požirati.
»Žejen sem.« je vzdihnil: »Tako rad bi pil.«
A Jožef ni imel vode, daleč naokoli je ni bilo nikjer. V sili mu je ponudil žganje, a dečka je streslo, ko ga je povohal. Odrinil je čutaro in si je obraz pokril z rokami.
»Potrpi malo,« ga je Jožef tolažil. »Takoj greva doli v gozd. Tam vem za najlepši studenec. Samo to povej, čigav si, da te vem spraviti domov.«
»Trnovčev sem in Mihec mi je ime,« je deček odgovoril, ne da bi si roke vzel z obraza. »Goro v steni sem zaskočil. Dva dni sem čepel na polici in eno noč. O, bilo je strašno, stric Jožef, strašno.«
Jožef je skočil na noge in se prijel za glavo. Strmel je na dečka in ga gledal, gledal. Res, ta okrogli obraz je bil popolnoma Minin. Minini so bili ti kostanjevi lasje, a še bolj oči in iz njih je gledal prav isti pogled, s katerim ga je Mina pred tolikimi leti gledala v najlepših urah. Jožefu se je stiskalo srce in na čelo mu je stopil znoj. Ničesar ni mogel reči, le tega se je zavedal, da je Minin otrok, ki ga je pravkar rešil iz rok strašne smrti. Sam ni vedel, kaj dela, le to je čutil, da so mu iz oči vrele solze in so mu počasi lezle po licu.
»Gledat sem šel po ovcah,« je Mihec pravil s pretrganim glasom. »Za Kumlihom so se pasle. Vse so bile v tropi. Le dveh je manjkalo. In sem jih iskal. Splezal sem tam gori na steno, da bi ju prej videl in našel. Zašel sem na polico, a z nje nisem mogel ne na levo, ne na desno. Včeraj sem ves dan sedel tam gori in vso noč in danes tudi. Lačen sem bil in sem vpil. A nikogar ni bilo. ln sem vedel, da bom umrl. A nisem, ker ste me vi rešili. Stric Jožef, tako strašno sem žejen.«
»Potrpi malo,« je Jožef zagodrnjal. Pograbil je nahrbtnik in ga oprtal. Stekel je v votlino po palico. Z desnico pa je pograbil Mihca in ga pritisnil na prsi. Stopil je na plaz in se spustil naravnost po njem. Mihec mu je položil glavo na ramo in je potihoma stokal.
»Kmalu sva pri studencu, kmalu,« ga je Jožef tolažil in je drvel še hitreje navzdol. Plaz se je zasukal v ovinek in Jožef je naglo krenil v goščavo. Pod skalo je brbljal studenec in Jožef je dečka položil na tla. V klobuk si je natočil vode in Mihec je pil z naglimi požirki. A kljub temu je bil še tako zdelan, da ni mogel stati. Jožef ga je spet dvignil in ga nesel skozi gozd. Mračilo se je in noč je šla naglo od doline navzgor. Steza je postala skoro nevidna, a Jožef jo je dobro poznal in se niti menil ni za njo. Mihec ni več stokal. Oči je imel zaprte in Jožefu se je zdelo, da je zaspal. Kljub temu je razločno videl njegov obraz. To je obraz, v katerega je bil v mladih dneh tako zaverovan, da je še celo sanjal o njem, čeprav Jožef navadno ni nikoli sanjal v spanju.
»Oj, to je Minin otrok,« je zasopel sam vase. »Glej, moj otrok bi bil lahko, da ni bilo zlodjevega Trnovca. Moj bi bil in Minin in sreča bi bila tako blizu nas. A je ni in je ne bo nikoli blizu …«
Za trenutek je obstal, da bi z rokavom šinil čez lice, kjer je čutil nekaj mokrega in žgočega. A ni mogel, ker mu je deček ležal na obeh rokah. Le glava se mu je sklonila in sam ni vedel, da se je z ustnicami dotaknil Mihčevega lica. Deček se je zganil in se je še tesneje stisnil k njegovim prsim.
»Stric Jožef, strašno vas imam rad,« je Mihec jecljal kakor v sanjah.
Noč je bila že pozna, ko je Jožef prišel do Trnovčeve hiše. V veliki izbi je gorela luč in okna so bila nezagrnjena. Na klopi za pečjo je sedela Mina in si je s predpasnikom zakrivala obraz. Bila je sama in Trnovec je Bog ve kje iskal izgubljenega sina. Jožef je z roko trdo butnil ob okno, da se je steklo skoro razbilo. Mina je planila na noge in je z divjim strahom gledala na okno in se je tresla po vsem životu.
»Mina, pridi ven,« je Jožef zavpil. »Mihca sem ti prinesel z gore.«
Mina je zavrisnila in je bila že v naslednjem trenutku zunaj pri Jožefu. Zgrabila je Mihca in ga vzela v naročje. Solze so ji tekle po licih in sama ni vedela, kaj dela in govori.
»Ti nesrečni otrok, kako smo te iskali povsod,« je jokala. »Še zdaj te iščejo in očeta še ni od nikoder … In ti si ga našel, Jožef, uprav ti in si mi živega prinesel z gorá? Jožef, moj Jožef, kako naj ti povrnem?«
Jožef je nevšečno zahrkal, ker ga je v grlu dušilo. Zamahnil je z roko in se naglo obrnil. »Pobiču daj hitro jesti, ker od lakote umira,« je odgovoril neprijazno. »Vse drugo ti že sam pove, ko pride k sebi. Drugače je čisto zdrav. Le lakota ga je zdelala.«
Že je stopil naprej, da bi z naglimi koraki odšel proti domu. A hipoma se je obrnil in stopil k Mini. »Trnovcu ni prav nič treba, da bi se mi zahvaljeval,« je rekel trdo. »Ne maram govoriti z njim. Mislim, da je zdaj račun zaradi Štefana poravnan in je tudi kazen prestana. A nečesa te bom prosil, Mina. Vem, da mi ne odrečeš. Pošlji včasih v nedeljo popoldne tegale Mihca k meni. Pogovoriva se o čem. Nisem mu smel biti oče, naj mu bom vsaj stric.«
Mina je stopila korak naprej in je pričela iskati njegovo roko. Seveda ji je bil Mihec napoti, a je vendar našla njegovo desnico. A še preden jo je utegnila stisniti, se je Jožef iztrgal. S tremi koraki je bil že daleč od nje in je utonil v temi. Skoro bežal je proti domu. Tam je spala že vsa hiša in Jožef se je potihoma splazil v svojo kamro. Prižgal je svečo in odprl skrinjo. Iz nje je vzel čedro in mehur, napolnjen s tobakom.
»Pozabil sem jo doma,« je mrmral, ko je tlačil tobak v čedro. »Čudno, da sem mogel štiri dni prestati brez nje in se je nisem prav nič spomnil.«
Čedro je prižgal kar s svečo in je s slastjo puhnil tri goste dime predse. Zaprl je skrinjo ugasnil svečo in šel iz hiše. Krenil je naravnost na pot, ki je držala visoko v gore med črne gozdove, kjer ga tovariši drvarji bridko pogrešajo že štiri dni. Slastno je vlekel dim iz čedre, jo božal z dvema prstoma in se je vso pot čudil, da je mogel štiri dni prestati brez nje in da se je ni niti enkrat spomnil ...