Stric

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stric
Črtica iz življenja na Vestfalskem

L. Rafael
Izdano: Amerikanski Slovenec 3. maj 1901 (10/20), 6
Viri: dLib 20
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V veliki prostorni kuhinji na Hellingovi kmetiji so se lesketali cinasti krožniki, sklede, bakreni kotli in drugo posodje. Tla so bila skrbno posnažena in posuta z novim, belim peskom. Na ognjišču je živo plapolal ogenj. Gospodinja je ravno zlivala večerjo v skledo. Poleg okna je stala z belim, debelim platnom pogrnjena miza, na kateri so bile razložene lesene žlice, pripravljene za večerjo. Gospodar je prišel doli po stopnjicah iz svoje sobe in se vsedel na svoj, že pripravljeni stol. Gospodinja je postavila večerjo na mizo in se vsedla poleg moža. Dalje so se razvrstili sin, hči, veliki hlapec, velika dekla, kravja dekla, konjski hlapec, pastir. Samo en prostor je ostal prazen pri mizi, najzadnji tam doli, gospodarju nasproti.

»Kje pa ostaja "stric"?« je dejal gospodar in se ozrl na prazni prostor. — »Pokliči ga, Viljem, ti Zofka pa moli!«

Potem so hiteli zajemati z velikimi lesenimi žlicami in nihče ni več pregovoril besedice. Iz prve sklede je bila že do malega izginila jed, ko se je pojavil nazaj Viljem.

»"Stric" sedi v svoji sobi, in Čuho je pomolzel, ker je Anko bolan. Pes leži sedaj v postelji in "stric" mu ponuja mleka.«

»Sedaj Čuho molzti, ko je tako visoko na času .... in mleko dajati Anku, tej stari mrcini, ki ni za nobeno rabo več ..... To je pa vendar preveč! - Jaz bom pokazal "stricu", kdo je gospodar na Hellingovi kmetiji!«

To rekši je vstal kmet od mize in šel po stopnjicah v svojo sobo, odkoder pa se je takoj povrnil s puško v roki. Potem je stopil ven na hodnik, odtod na desko in z deske po lestvi v sobico, v kateri je prebival "stric".

"Stričeva" soba je bila gori nad kravjim hlevom. Imela je eno samo okno, ki je bilo obrnjeno na dvorišče. Po nekdaj pobeljenih stenah se je držalo sedaj prahu na dva prsta na debelo. Po stropu je bilo sedaj vse polno pajčevin in slamnate bilke so visele na njih. Ob steni je stala iz surovih desk za silo zbita miza, zraven pa je sameval živo pobarvan kofer, ki je skrival v sebi vso strijčevo revščino. Mal podnožnik je bil prislonjen k postelji, ki je bila tako nerodna in velika, da je zavzemala polovico prostora, v mali, nizki sobici. Sobica je bila tako nizka, da je odraščen človek srednje velikosti komaj stol pokonci. V visoki postljani postelji je ležal skrbno odet pes Anko in sicer tako, da se je le glava videla izpod odeje. Pes Anko je dolgo časa vozil voziček in je bil sploh dober varuh pri hiši, sedaj pa se je bil postaral in tega ni mogel več. Užival je že delj časa miloščino pri hiši. In sedaj je ležal ta edini, pravi zvesti prijatelj "stričev" na Hellingovi kmetiji stokajoč, z na pol odprtimi očmi na postelji in ni maral pojesti mleka, katerega mu je "stric" tako vabljivo ponujal: »Na, Anko, mleka, najej se, da boš zdrav in da boš zopet lahko spremljal "strica", ko bo le-ta peljal zopet mleko v mesto!« — Stari pes je odprl oči in pogledal udano svojega gospodarja, mleka pa ni maral. In "stric" je postavil posodo z mlekom iz rok, se vsedel na kofer, naslonil glavo na mizo in se spustil v prikrit, suh, bolesten jok.

Vse svoje življenje je prebil "stric" v tej svoji izbici in edini njegov prijatelj, katerega je našel v celem svojem življenju je bil Anko, ki je pa prav sedaj hotel poginiti. "Stric" ni imel zdravih udov. Pestunja ga je bila nekoč vrgla na tla, ko je bil še le leto star. Stariši so že imeli "najstarejšega", za nasledstvo je bilo že preskrbljeno in ker sta zdravnik in lekarnar veljala v tistih časih preveč denarja, so se peljali stariši s pobitim sinčkom k neki vešči ženski, ki je razumela zagovarjati bolezni. No in ta ženska je tudi zagovorila zvito pleče in nogo ter dala vrhu vsega še neke rože, iz katerih so kuhali čaj, kar naj bi pomagalo. Pa je res pomagalo. Ko se je deček pozdravel je imel eno nogo krajši od druge in tudi kost na plečetu je bila izstopila daleč ven. »Hvala Bogu! — so dejali stariši, — da imamo "starejšega", ki bo za gospodarja, Henrik bo pa za "strica" pri hiši in kot mu bomo zapisali.« — No, pa so še čisto majhnega preselili v to podstrešno kamrico, kjer je tudi ostal.

Starejšega so dali stariši v mesto, da se je naučil pisati in brati in računati, seveda na Hellingovi kmetiji ne sme gospodar biti tako neveden, kakor kje drugod. Mlajši Henrik pa je moral delati po hlevu, po dvorišču, po polju in gozdu, poleg dela pa še paziti, da so drugi vse prav storili. In kako je pohabljeni deček vestno vršil svojo nalogo. V od brata ponošenih oblekah je bilo kruljevega in grbastega dečka opaziti povsod, vsako uro. On je skrbel, da so zjutraj pravočasno vstajali posli, da je bilo zvečer vse v redu opravljeno in še le ko so pogasili vse luči, se je podal v svojo podstrešno sobico. Z osemnajstimi leti je že vodil vse gospodarstvo sam in skrbel za vse. Stariši so prepustili vso skrb Henriku in po smrti starišev je isto storil njegov starejši brat, dedič posestva. Zdelo se mu je zelo pripravno, prepustiti vse oskrbovanje tako cenenemu upravniku. In na Hellingovi kmetiji je pohabljenec, — kakor so ga zaničljivo zvali, — dobro gospodaril. Letine so se boljšale, s Hellingove kmetije so poljski pridelki dobivali v mestu vedno boljše ime in večjo veljavo, skratka blagostanje se je večalo, dolgovi so se manjšali. Ko se je povrnil dedič posestva, starejši brat od vojakov, mu je mlajši izročil posestvo skoro brez dolga. Starejši brat se je potem oženil, vzel je Antrino, edino hčer posestnika sosednje kmetije, prav tisto Antrino, ki je pohabljenega Henrika za časa bratove odsotnosti tako mikala in vabila s svojimi lepimi pogledi, zapeljivim smehljanjem in prijaznimi besedami. In tako se je oblekel neki večer pražnjo suknjo, del na glavo pražnji klobuk in utaknil v gumbnico snubaško peresce. Antrina je bila slavohlepna, pa se ji je neznansko laskalo imeti mnogo snubcev. Vrhu tega se ji je zdela velika zabava se malo ponorčevati z grbastim Henrikom. Ko je tedaj tak in tako pred njo stal, pa jo vprašal če ga hoče za moža, se mu je smejala ......

Antrina je postala gospodinja na Hellingovi kmetiji in je prinesla za doto posestvo svojega očeta. Gospodar na Hellingovi kmetiji je postal bogat mož, Antrini pa je postal "stric", — ker se je čutila krivim proti njemu, — pravi trn v peti.

»Najemimo si oskrbnika!« — je šepetala večkrat možu na ušesa, — »saj imamo dovelj premoženja. — Grbina pa zapodi, je nevoščljiv. Poglej ga, kako hud pogled ima.«

Kmet pa je samo poslušal, a ni nič odgovarjal. Tudi njemu ni bil "stric" sedaj več po volji, ko so brez njega lahko prebili, toda on je vedel, da ni mogoče Henrika s silo odpraviti od hiše. V oporoki je bilo zapisano: Henrik naj ostane vse življenje pri hiši, gospodar je obvezan dajati mu hrano, obleko in stanovanje. "Stric" pa je rekel sam, ko ga je hotel nek sosednji graščak v službo: »Na Helingovi domačiji je moj prostor in nič me ne bo od tu pregnalo. Bratu sem pomogel iz zadrege, zdaj ko nisem več potreben, bi se me rad iznebil. Toda jaz ne grem preč in sedaj nalašč ne, tako dolgo, da me bodo nesli. Jaz ostanem tu .... pravico imam ...«

Tako je ostal. Antrina je storila vse, da mu je obtežila življenske ure. Otrokom je bilo takorekoč prirojeno: stric je hudoben, on vam bo storil kaj žalega, čuvajte se. Umikali so se mu s poti ali pa so od daleč dražili grbina.

Odkar je bila Antrina na Hellingovem posestvu, je moral voziti mleko v mesto "stric", prej je ta posel opravljal konjski hlapec. Ta posel ni bil lahak. Anko, veliki, črni, z belimi lisami opasani pes, je vlekel voziček, "stric" pa ga je porival ali pa držal nazaj, če je šla cesta navzdol. V mestu je raznašal Henrik po hišah mleko in pobiral denar, Anko pa je čuval voziček. Prijetno to ni bilo nobenemu. Anko je bil vedno lačen, "stric" tudi. Ko sta se tako le vračala iz mesta, sta vselej počivala ob cesti na travi in "stric" je tu povžil vsaki dan svojo južino in kosilo. Oboje je obstojalo leto in dan iz koščka ovsenega kruha, ki je bil zelo varčno namazan s surovim maslom. To je "stric" jedel in Anko je gledal s prosečimi očmi. Pa mu je vrgel drobtino in pes jo je spretno vjel z gobcem in zopet prosil z očmi. In mu je še eno vrgel in še. Pes je migal z repom in kazal vesele oči. Počasi je tako prišlo, da sta oba lačna delila pičlo kosilce za enega. Anko pa je bil hvaležen kužek in je lizal roko svojemu dobrotniku. In skakal je od veselja in se otresal verige, kadar je šel "stric" po dvorišču. Prav potihoma je prišel zvečer grbin preko dvorišča, pa je odklenil psa in ga peljal v svojo sobico. In tu je ležal Anko vsaki večer v vznožju na postelji pri svojem prijatelju. Z Ankom se je pogovarjal "stric", kakor s človekom. Pes je sedel mirno in poslušal. Migal je z ušesi, potem pa žalostno zacvilil ali pa zatulil od veselja, kakor je pač zahtevalo pripovedovanje "stričevo". Anko pa se je postaral in ni mogel več voziti mleka. Gospodar je večkrat dejal, da ga bo dal "strani", pa da bo kupil novega. In "stric" je prosil: »Pusti mi psa, on je pazen in za čuvarja je še vedno dober. Denar za novega psa si lahko prihraniš, jaz bom sam vlačil voziček!« — In tako je zopet vlačil Henrik sam voziček proti mestu, Anko pa ga počasnih korakov spremljal.

»Odpravi psa!« — je priganjala kmetica svojega moža. On pa ni maral ubogati, takrat je bilo še nekaj ostankov naklonjenosti do brata v njem. —

Zdaj pa je bilo to minilo. Kar je preveč, je preveč ....

»Ti boš Čuho molzel in mleko dajal tej stari mrhovini, katerega že tako predolgo pasemo pri hiši! — Jaz ti bom pokazal, kdo je gospodar pri hiši!« — tako je kričal gospodar Hellingove kmetije, ko je stopil v malo, podstrešno sobico svojega brata. Ta je sedel tik postelje, držal v rokah izpraznjeno posodo in dejal ves zadovoljen:

»Mleko je že izpil, poglej kmet, zdaj bo pa še živel par let, z ušesi že miga in gobec mu tudi ni več tako zelo vroč!«

»Grbin, pelji se v mesto in pozovi konjača, s psom je pri kraju, jaz ga ustrelim!«

»Pusti mi psa, brat!« — je dejal resno Henrik, — »živel bo še par let in jaz ti hočem delati za to s podvojenimi močmi!«

»Kaj me briga tvoje delo,« — je kričal gospodar in stegnil roko po psu, — »jaz imam dovelj denarja, da si lahko boljših poslov najamem!« 

"Stric" je pograbil gospodarja za roko in ga rinil nazaj od postelje.

»Kdo je delal zate od juternje teme do pozne noči, delal kakor hlapec, kdo je žrtvoval za te vse življenje, kakor suženj? — Jaz, dasiravno sem prav tako rojen na Hellingovi kmetiji, kakor ti in od prav istih starišev. — Kdo ti je oprostil domačijo dolga? In ti mi godrnjaš to kapljico mleka!! Ti mi ne pustiš psa, ki je moje edino veselje na tem svetu!!«

»Ti uboga zgaga polomljena ti! Ti mi boš očital dobrote, katerih nisi nikdar izvršil. Le počakaj, jaz ti bom že vse pokazal, koliko je to vredno!«

Pahnil je brata strani, pograbil psa za ovratnik in ga z grdo silo potegnil iz postelje.

»Kmet, pusti psa na miru, sicer te bo doletela nesreča, kakoršne še nisi doživel!« — je kričal Henrik in prijel z vso močjo brata zadej za suknjo. Ta pa pahnil mnogo slabejšega nazaj, potem pa je vlekel navzdol po lestvi hropečega psa. Trenutek je stal "stric" na mestu in zrl preplašeno skozi odprta vrata za odhajajočim. Bil je kakor blazen. Pa takoj se je zopet zavel, pograbil sekiro pod posteljo in poskočil z njo proti vratom. Komaj pa je dospel na prag, je počila pred hlevom puška. Sekira je padla na tla.

»Anko je mrtev!« — je dejal prav rahlo grbin, potem pa se je vlegel v posteljo, prav tje, kjer je malo prej ležal njegov največji prijatelj še živ. Tu je ležal s široko odprtimi očmi cele ure ....

Oljnata svetilka je bila že davno ugasnila, skozi okno pa je posvetil mesec. Vse okrog je bilo tiho, v hiši je že davno vse pospalo, nič ni motilo svečane noči, samo "stric" je včasih zašepetal a čudnim smehljajem okrog ust: »Anko je mrtev, Anko je že mrtev!«

Konečno se je dvignil iz postelje, poiskal nekaj na mizi in ko je našel, je vtaknil v žep. Potem je nekaj skril pod vzglavje in ko je bil z vsem gotov, se je previdno splazil skozi vrata. Na dvorišču je malo postal in prisluškaval. Nikjer nič znakov življenja. Na tleh je ležal Anko in na zemlji je pri mesečini opazil sledove krvi. Ozrl se je plašno okrog. Vse prazno!

Posegel je v žep in prasknil ob hlače. Pokazal se je plamenček in tega je pritisnil k slamnati strehi hiše. Potem še enega k žitnici in k hlevu in k skednju .... vse po vrsti.

Ko je bil gotov, je naložil mrtvega psa na ramo. »Le pojdi, Anko, midva sva skupaj delala, skupaj bodeva tudi počivala!«

Dve sto korakov za poslopjem se je začenjalo močvirje, v sredini pa je stala globoka, grdo umazana voda. Stric je stopal nenavadno hitro s težkim bremenom. In pot je bila tudi zelo slaba, vedno globočje se je pogrezal v blato, vedno globočje. Ko sta dospela tako daleč, da je segala voda že do grla, se je ozrl grbasti "stric" nazaj. Nad poslopjem se je dvigaval velik, svitel plamen, ki je osvetljeval vso okolico in delal dan. Slišati ni bilo še vedno nič glasu od nikoder.

»Le pojdi, Anko, tu sva mi dva opravila!«

Stric je prestopil še dva koraka naprej, voda mu je zagrgrala v usta. Preprijel je psa z rame in ga stisnil v naročje.

Pod nogami mu je zmanjkalo tal ....