Strgani čevelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strgani čevelj (Črtica)
D.
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 13 (1. julija) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Skorja iz čole doau. Žalosten sede za mizo, nekaj misli, potem pa vzdigne levo nogo in jo položi na stol. Tedaj se pokaže na strani čevlja dolga odprtina; umazana nogovica zasveti i* nje in se sreča s pogledom Francetovim. To ga neizrečeno užali, in dve debeli solzi mu kaneta na strgani čovelj. — Pa naj bi imel Se tako strganega in umazanega, da bi se le drugi ljudje tako prebito zanj ne brigali, — Se veliko bolj kakor on sam. Danes ga jo ce!6 pri fesor v fioli opomnil, da ima hoditi v šolo čeden in spodoben, in ne raztrgan. »Oh ta sramota, sramota!« Tako je vzdihnil France Skorja, vital in Sel parkrat po sobi gor in dol. »K«y naj storim ? Tako ne morem ostati. IlajSi no grem več v Solo.« Zopet sede za mizo in zopet pogleda čevelj po Btrani. Pa Se bolj strgan so mu zdi in Se bolj postane žalosten. Misli in misli, kaj mu j* početi.

Celč na ulice ga jo sram, ker nogavica vedno bolj pogleduje iz itrganega čevlja. — — Tisto Francetu Se mati ni, da ima podplate strgane; kaj tisto I Saj ae ne vidi. Noge malo manj privzdiguje, pa je. Na vrhu pa revež ne more skriti. »A-al« vsklikne malo bolj živo, »po mazila grem I« Res gre v kuhinjo in prosi gospodinjo prav ponižno, če smo vzeti krtače in tisto črno stvar, da si osnaži čevlje. »Z vsem te bom zalagala, kaj (al Če tega sa manjka I Te nimam za dvajset goldinarjev, da bi mi bil za vsako tfvar na glavi; ne pa, ko moram Se za tistih par soldov hoditi od Kajfeža do Herodeža! Kar iz kuhinje so mi spravi, saj ja Sa tako preveč dičnl« S solznimi očmi se stisne France za vrata in milo pogleduje hudo gospodinjo. Ta se naposled vendar omeči nekoliko in pravi osorno: • »Vzemi, sitnost sitna, pa si namaži noge in glavo I« Naglo seže France pod omaro in privleče dvoje izrabljenih krtač in majhno Škatlico mazila. Potem nasloni nogo na skrinjo in začne drgniti uboge svoje čevlje. »Ali se mi »praviš od tod. Ti nepridav ti, nen aren !« zavpije gospodinja in zacepeta, da pobere prestrašeni France kolikor hitro more tiste krtače in Sine iz kuhinje v vežo.

Tu prične svoj« delo. Maže in lika borno obuvalo, a. najbolj namaže umazano nogavico, da bi tako predrzno ne svetila iz strganega čevlja. Dokončal je svoje delo. Stopi parkrat po veži in gleda pazno strgani čevelj, de j« sedaj kaj' boljši. Res, da nima nogavica več tiste oblasti kakor poprej, a vendar bi profesor, ki ima tako presnfcto dobro oko tam, kjer bi ga no bilo treba, takoj zapazil, da čevelj zopet ni v redu. Pomaže Se enkrat prav jedrnato po očrnfeli nOgovici, potem pa nese krtače zopet pod omaro in gre v sobo. .i( ; Na vse mogoče načine misli in ugibuje, kaj bi storil. In, kakor da bi s lučjo posvetil v temo, je naredila vtis na žalostno duSo Francetova misel, de bi mogel čevljar temu opomoči. Toda, kako naj mu ga da, — ker plačati ne bi mogel 1 — Kar za glavo se prime, in zajoka, da se sam sebi smili. j France je imel sicer Se stariSe, a pomagati so mogli toliko oni njemu, kakor on njim. Po dolgem premišljevanju se vendar ujunači, češ, čevljar bode že počakal za denar, če ga prav lepo poprosim. Odpravil se je. Gospodinji je pohlevno naznanil, da gre k čevljarju, da mu čevlje popravi; ona pa seveda po avoji navadi: , ,. •Lo trgaj, le: Potem pa čevljarja plačuj; saj se jar ne dobim . . . .s

Ubogi Francek je med tem izginil skozi vrata. Sel je nekam v predmestje, kjer so čevljarji bolj »po oeni«; ves čas je prav na kratko stopal in hodil z levo nogo po strani, da bi nikdo ne zapazil strganega čevlja. Prišel je pred čevljarje,vo hiso. Nekaj časa Um gleda, premišljuje in ugiba, bi li Sel notri ali ne. Kajti, ni si bil gotov, če bi mu mogel čevljar precej zasiti, potem pa, mu bode li hotel, ker mu na more takoj plačati. — Kar se mu nekaj zasveti v glavi: »Kaj! Mu bodem pa se-le potem povedal, ko mi ga bode žc zašili« Pa takoj ga mine zopet veselje. »Kaj pa, če mi polem čevlja ne da?« »E, če bo, b6, če ne, pa ne!« pravi naposled odločno, ae Se jedenkrat okoli ozre in stopi srčno v vežo. Ze je pred vratmi. Ze prijema za kljuko. A tu mu roka omahne. Dalje si ne upa. Neho!6 jo pobriše zopet ^n. Postalo mu je vroče, in bil je rudeč v Tce kot kuhan rak. — Zdelo se mu je, da vedo vsi ljudje O : njegovem čevlju in ponesrečenem poskusu. A v resnici se je zanj zanimal samo jeden, ki »i je pa to stvar vse drugače tolmačil, mestni redar namreč. Ze prej je opazoval Franceta^ ko se je pred hiso tako čudno vedel, to pa, da je ves razgret • ga pritekel, ga je v sumnji So potrdilo. France hi H potem Člalje. Zopet zagleda nekje naslikan Čevelj pred vratiftl. Žopet se vstavi in premišljuje, bi li Sel noter ali ne. Tudi sedaj se ojunači in gre do vrat. A dalje — ei ne upa, — ker nima vinarja v žepu. Stoji nekaj časa pred durmi, posluša, Ce je notri Se kdo drug, ta kj si ši več glasov, jo naglo ubere iz veže, Se bolj rudeč kot prvi«, -i ».- •,'•>< : fK- - 'j , Toda komaj ven atopi, ga «9 vstani udar, rek««•: »No, bos pa »el malo J menoj I« France obledi, a precej poslane zopet rudeč. Sam sebi ne veruje, da je to res, kar se z njim godi. Ko ga pa »mož z mescem« le dalje tira, tedaj mu udero solze po lici in na ves g'ai prične jokati. ljudje na ulici ae vsMjajo in za nji« (gledajo ter zmajujejo z glavami, CeS, tako mlad fant, pa ga že policaji okrog vlačijo. Metj drugimi zapazi Ufdi Francetov profesor svojega učenca in Čudeč se pogleda parkrat neverjetno za njim. Tudi Francetov sošolec namigne svojemu tovarišu: ( »AU vidiš? Skorjo pelje policaj. Bog ve, kaj je naredil?-«

Tako pride ubogi Francek s hudim možem v straž* nico. Strogo so ga tam jzpraSevali, in ker so se na zadnje prepričali, kako io kaj, so ga izpustili. Kakor da bi kdo za njim sinodi, taio jo je ul «5ral domu ker sram ga je bilo, da nič tega n,a je sicer vedela, kaj se je z njim zgbd.lo » že je prav.la udem: .N6 saj sem vedela, da n, n,C prida Kakor pri meni, l«ko Pa drugod!« Ko je pa zdaj .1 tak, kako l bila vsa Stvar, - seje samo namrdnila, m n,č druzega. V nedeljo je bil France skoro ves dan doma, razun, da je Sel k trna* ta v .JMibmjOf- £ Drugi dan v pondeljek, je b.Io r» drugače. Napravljal se je v Solo kakor nobeden. Šele payj.nut pred osmem« je sel s prav težk.m srcem od doma. Fa se takrat ni nesel seboj pravih knj.g. Ko pride v 80I0 je bil profesor že notri. Nekako čudno g« POgleda, ne reče pa nič; zato so se njegovi tovar.S. tol.ko bolj spogledovali in s« namežikovali. - Ko mine pobi, vel. prt fesor Francetu Skorji ostati v sobi. Kako je tolklo takrat Francetu srce! kakor kov* Sko kladivo. Tresel se je kot giba na vedi. Ko so že vsi drugi odSli, ga vpraSa pn fesor o vČerajSnjem dogodku. Jokaje mu pove odkritosrčno vse od kraja do konca. . J. Deček se je profesorju tako smilil, da mu teče iti z njim; polje ga k čevljarju, kjer sta pomerita nove čevlje, s katerimi so potem France postavljal kakor ne vem kdo.