Strel v megli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strel v megli
Jens Peter Jacobsen
Izdano: Modra ptica, 2/1–2 (1931), 36–44
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mala zelena soba na Stavnedi je bila očividno zato zgrajena, da služi za prehod v druge sobe. Stoli z nizkimi nasloni, ki so bili postavljeni vzdolž sive stene, vsekakor niso vabili k daljšemu počivanju. Sredi stene je viselo jelenovo rogovje; kronalo je svetel prostor, katerega oblika je jasno kazala, da je tu viselo nekoč okroglasto zrcalo. Na eni od rogovil je bil obešen širokokrajen damski slamnik z dolgimi zelenimi trakovi. V desnem kotu je stala majhna puška in borna roža, v drugem sveženj ribolovskih mrež, v zanko je bil zapleten par rokavic. Sredi sobe je stala okrogla mizica s pozlačeno nogo; na črni marmornati plošči je ležal velik šopek praproti.

Bilo je pozno dopoldne. V veliki, zlati struji je prodirala solnčna luč skozi vrhnjo šipo v oknu in padala prav v sredo med praprot. Praproti so bile nekatere živozelene, večinoma pa uvele, a nikakor ne suhe in zgrbljene; svojo obliko so docela ohranile, le zelena barva se je umaknila neskončni vrsti rumenih in rjavih odtenkov, od najnežnejše belorumene do najmočnejše rdečerjave.

Ob oknu je sedel približno petindvajset let star moški in strmel na vesele barve. Vrata v sosednjo sobo so bila na stežaj odprta in tam je ob klavirju sedela velika, mlada dama in igrala. Klavir je stal tesno ob odprtem oknu in okenska polica je bila tako nizka, da je dama lahko videla na zeleno trato in na pot tam zunaj, kjer je mladenič v prijetno okusni jahalni obleki opravljal konja za ježo. Jezdec je bil njen zaročenec, Niels Bryde mu je bilo ime; ona je bila domača hči. Belec tam zunaj je bil njen, in njen bratranec je bil ta, ki je sedel v predsobi, sin njenega strica, očetovega brata, posestnika Linda na Begtrupu, ki je obubožan in zadolžen umrl in niso o njegovem življenju nikoli rekli dobre besede, ki je pa navsezadnje tudi zaslužil ni. Za sina Henninga se je zavzel Lind na Stavnedi in ga na svoje stroške vzgojil, ampak samo do neke meje; kajti, čeprav je bil Henning nadarjen in je imel veselje do študija, so ga vendar vzeli iz latinskih šol, kakor hitro je bil pri birmi, in je prišel potem nazaj na Stavnedo, da se priuči poljedelstva.

Sedaj je bil nekak oskrbnik na posestvu, ni pa imel nobene prave avtoritete, ker se stari Lind ni mogel vzdržati, da mu ne bi vsega obgodrnjal.

Njegov položaj je bil sploh zelo neprijeten. Posestvo je bilo slabo obdelano in za izboljšanje ni bilo mogoče storiti ničesar, ker ni bilo kapitala.

O tem ni moglo biti govora, da bi hodil s časom, celo s sosedi ne. Vse je moralo iti, kakor je šlo do zdaj bogve koliko časa: kolikor mogoče veliko s kolikor mogoče majhnimi stroški. V slabih letih so morali prodajati tudi njive, da so dobili kaj gotovine pod palec.

Bilo je sploh zelo žalostno za mladega moža, da je tako tratil svoj čas in svoje moči. In poleg tega je bilo še to, da je bil stari Lind zelo jezljiv in malo za občevanje. In ker je Henningu izkazal one navedene dobrote, je mislil, da mu ni treba imeti do njega nikakšnih obzirov. Tako ga ni bilo sram, če se je razjezil, oponašati mu, kakšen sestradan mladič je bil, preden se je on zavzel zanj, in če je postal res hudoben, je šel celo tako daleč, da je prišel na dan, res da z resničnimi, a vendar grdo brezobzirnimi namigovanji na početje njegovega očeta.

Neki neoženjeni stric doli v Sclileswigu, ki je trgoval na debelo z lesom, je večkrat poskušal, da bi vzel Henninga k sebi, in ta bi tudi že zdavnaj zapustil to življenje na Stavnedi, če ne bi bil tako zaljubljen v hčer, da si ni mogel niti misliti, da bi živel kje drugje kakor ona. To ni bila nikaka srečna ljubezen. Agata ni imela nič proti njemu, kot otroka sta se skupaj igrala, pravzaprav tudi še kot odrasla. Toda, ko se ji je nekega dne odkril, eno leto je od tega, se je radi te ljubezni prav tako razjezila kot začudila in mu rekla, da smatra to za nepremišljeno šalo in upa, da ji ne bo dal povoda, da bi smatrala to za njegovo fiksno idejo, če bo spet kdaj namignil na kaj podobnega.

Stvar je bila namreč ta: videla ga je, kako je neprestano izpostavljen ponižujočemu ravnanju, kateremu se nič ne upre, seveda vse le radi ljubezni do nje. In prav to ga je ponižalo v njenih očeh, da se ji je zdel kakor človek nižje vrste, ne nižje po stanu ali radi revnosti, ampak nižje po čutenju, radi nerahločutnosti v zadevah časti.

Nato je prišla čez nekaj časa zaroka z Brydejem.

Kaj vse je pretrpel Henning v četrt leta, odkar se je to zgodilo! In vendar je ostal; ni mogel opustiti misli, da jo bo dobil, upal je, da se bo zgodilo karkoli, da, prav za prav je malo upal, ampak izmišljeval si je čudovita naključja, ki bodo nastopila in napravila konec tej zvezi; zares pa ni pričakoval, da se bodo te fantazije uresničile; posluževal se jih je le kot pretveze, da je mogel ostati.

»Agata!« je zaklical jezdec zunaj na poti in pridržal konja pod odprtim oknom. »Saj se še ozreš ne na naju in vendar se tako lepo ravnava!«

Agata je obrnila glavo proti oknu, pokimala jezdecu in rekla, ne da bi prenehala z igro: »Seveda vaju vidim; saj sta gori pri onem grmovju skoraj padla,« in je zaigrala nekaj hitrih taktov v diskantu.

»Pojdi zdaj! – Hi!« in je prešla v hrupno galoppado. A jezdec je še vedno stal.

»No?«

»Povej, ali boš vse dopoldne sedela pri klavirju?«

»Da!«

»Hm, potem mislim, poskusiva enkrat – da, saj lahko pojezdim proti Hagestedgaardi in bom pri kosilu spet tu?«

»Da, če se požurita! Zbogom, debeli Blass, adijo, Niels!«

In potem je odjezdil, ona je zaprla okno in igrala dalje, a kmalu nehala; bilo je seveda veliko zabavneje, če je on jezdil zunaj po vrtu in bil prav nestrpen.

Henning je sedel in gledal za jezdecem. Kako je sovražil tega človeka; da ne bi bil ... in onadva nista prav nič drug za drugega; da bi prišla vsaj kaka majhna nesložnost, da bi se čisto razkrila, kakšna sta v resnici.

Agata je prišla v zeleno sobo, pela predse motiv iz nokturna, ki ga je pravkar igrala, stopila k mizici in jela uravnavati šopek praproti. Solnčna svetloba je padala na njene roke; bile so velike in bele, čudovito lepo oblikovane. Henninga so vedno očarale te lepe roke in danes je nosila zelo široke rokave, da je lahko videl njene okrogle roke prav do komolcev; bile so tako bujne, te roke, s svojo okroglasto nežnostjo, slepečo beloto in krepkimi oblikami; in potem nežna, menjava igra mišic, dražestni gibi — tako neskončno ljubek, valujoč je bil gib, ko je šla z roko preko las. Kako pogosto je užival, ko so skakale po neumnih tipkah in se morale stegati, za kar niso bile prav nič ustvarjene. Mirno naj bi ležale v njenem v temno svilo oblečenem naročju, okrašene z velikimi prstani, kakršne imajo turške žene po haremih.

Ko je stala tu in počasi urejala praproti, je bil v njenem obrazu izraz malomarnomirne sreče, kar je dražilo Henninga. Zakaj naj bi imela ona, ki mu je ugrabila vsak žarek solnca, tako svetlo in lahko življenje? Kaj, če bi jo splašil iz tega svetlega miru, kaj, če bi vrgel majhno senco čez njeno pot! Ona je njegovo ljubezen vrgla v prah, njemu pred noge in preko tega stopa dalje, kot da je on bitje brez čutov, kot da ni v njem človeške duše, ki se hrepeneče in bolno zvija in vzdihuje za srečo v ljubezni do nje.

»Zdaj bo kmalu v Borrebyju,« je rekel in gledal skozi okno.

»Ne, mislil je iti proti Hagestedgaardi,« je odvrnila.

»No, da Borreby pa ni tako daleč od poti.«

»Kako? Saj ne leži ob poti.«

»Ne, saj prav za prav res ne – ali še vedno tako pogosto hodi tam okoli?«

»Kje?«

»V Borrebyju vendar, pri gozdnem čuvaju.«

»Tega pa res ne vem, kaj naj bi tam iskal?«

»Ah, to je seveda le govorica med ljudmi – saj ves, lepo hčer imajo.«

»No, in?«

»Za Boga vendar! Vsi moški vendar niso menihi.«

»Govore o tem?«

»Ah, kaj, nekaj vendar govore o vsakem človeku, ampak malo bolj previden bi pa lahko bil.«

»Pa kaj govore? Kaj pravijo?«

»Ah, sestanki in ... kar je navadno!«

»Lažeš, Henning! Tega ne pravi nobeden, to si si vse sam izmislil.«

»Zakaj pa vprašuješ? – Sploh pa kaka zabava naj bi bila zame hoditi okoli in pripovedovati ljudem, kakšno srečo ima pri dekletih v Borrebyju!«

Pustila je praproti in stopila k njemu. »Za tako prostaškega te pa vendar ne bi smatrala, Henning!« je rekla.

»Da, draga, seveda razumem, da se ti taka novica upira; seveda mora biti zate tudi neprijetno, da se ne pomuja niti toliko – posebno sedaj.«

»Fuj, Henning! To je nizkotno in prostaško od tebe, toda tvojim lažem ne verjamem.«

»Ali saj ne trdim,« je rekel in gledal v tla, »j a z nisem videl, kako sta se poljubljala.«

Agata se je sklonila k njemu in ga z gnusom udarila v lice.

Prebledel je kot mrlič in jo ošinil s pogledom, ki je bil na pol pogled bolnega psa in samo na pol pogled razžaljenega moža. Agata je skrila obraz v dlani in šla proti odprtim durim. Tam je za trenutek obstala in se naslonila, kot da se je loteva omotica, potem je pogledala preko rame nanj in rekla mrzlo in mirno: »Henning, samo to ti rečem, ni mi žal, da sem storila.«

Potem je šla.

Henning je sedel dolgo tu kot omotičen, potem se je opotekel v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Studil se je sam sebi. Zdaj je bilo vse končano – najbolj pametno bi bilo, da bi si pognal kroglo v glavo; živeti – vlačiti se skozi vse življenje s škilečim pogledom kot obrcan pes? –

Ne! – S tem, da ga je udarila, ga je zaznamovala z znamenjem sužnja in prav je imela; proti takemu prostaštvu ni bilo mogoče storiti nič drugega. Kako jo je ljubil! – goreče – blazno; a ne kot mož, kakor pes – v prahu pred njenimi nogami kot pred podobo božanstva. Stala sta na vrtu, vrezavala je svoje ime v drevo, veter se je igral z njenimi kodri, poljubil je frfotajoči koder in je bil srečen naslednje dni; ne, njegova ljubezen ni bila nikoli moškopogumna ali polna veselega upanja, suženj je bil v vsem, v svoji ljubezni, v svojem upanju, v svojem sovraštvu.

Zakaj ni verjela, kar ji je povedal, ampak slepo zaupala Nielsu?

Nikoli se ji ni zlagal; to je bilo prvo nizkotno dejanje, ki ga je izvršil, in ona je to takoj spregledala! To je bilo, ker mu ni nikoli prisojala kaj drugega, kakor nizkotnost in prostaštvo. Nikoli ga ni razumela, in radi nje je prenašal to dolgo, žalostno življenje na Stavnedi, kjer mu je vsak grižljaj zagrenila misel, da je podarjen. Zbesnel bi ob tej misli. Kako je sovražil samega sebe radi neumne potrpežljivosti, radi svojega ponižnega upanja. Lahko bi jo umoril za to, da ga je zmaličila v tak značaj. Hotel se je maščevati, da mu poplača dolga leta ponižanja, tisoč bolestnih ur. Maščevanje za svoj izgubljeni moški ponos, maščevanje za svojo suženjsko ljubezen in za udarec v lice.

Tako se je zdaj zibal v sanjah o maščevanju kot prej v sanjah o ljubezni. Ni se ustrelil in tudi ni odpotoval.

*

Nekega dopoldneva, dva ali tri dni po tem, je stal Henning na dvorišču s puško in lovsko torbo. Ko je tako stal, je prijezdil Niels Bryde, tudi opravljen za na lov, in dasi si nista bila prav nič dobra, sta vendar prijazno govorila med seboj in hlinila prav veliko veselje, da je naneslo naklučje in gresta lahko skupaj na lov. Šla sta potem skupaj na »Rone«, na precej velik, pustinjski, nizki in ravni dok zunaj v ustju fjorda.

»Rone« so jeseni zelo radi obiskovali morski psi, valjali so se po nizkih, od brega se raztezajočih sipinah ali pa spali na velikih, ploskih kamnih, ki so ležali ob obrežju. In nad te sta šla. Ko sta prispela na kraj, je šel vsak svojo pot vzdolž ob vodi. Sivo, megleno vreme je privabilo mnogo morskih psov na otok in slišala sta pogosto strele drug drugega. Polagoma se je megla zgostila in okoli poldne je ležala tako gosto in tesno nad otokom in fjordom, da ni bilo mogoče na dvajset korakov razločevati kamnov in morskih psov.

Henning je sedel spodaj ob obali in strmel v meglo. Bilo je čisto tiho, samo lahen, plivkajoč glas vode in prestrašeno žvižganje samotnega ptiča na obali se je včasih dvignilo iz težkega dušečega molka.

Bil je utrujen od vseh teh misli, utrujen od upanja, utrujen od sovraštva, bolan od sanj. Čisto tiho sedeti in zaspano strmeti predse, misliti o svetu kot o nečem, ki je daleč nekje v daljavi, kot o nečem, ki je že za njim, tu sedeti čisto mirno in pustiti, da ure druga za drugo odmirajo, to je bil mir, to je bila skoro blaženost. Tedaj je zadonela pesem skozi meglo, vesela, vriskajoča:

Kot maj si se svatovsko odela, dekle,
zdaj pojdi, nevesta moja, z menoj na dom!
Igrajte, godci, igrajte!
Gozd zeleni se nama smehlja,
loka je rož vsa pisana,
na nebu solnčece plapola,
po nebesu plešejo krogi zvezda.
Škrjanček svatovske pesmi spleta,
kukavica nama vso srečo obeta.
Skrb, nevesta, pa naju ne pozna.

Bil je jasni glas Nielsa Brydeja. Henning je skočil pokoncu. Kot blisk je vzplamtelo v njem sovraštvo, oči so gorele, smejal se je kot blazen, potem je naslonil puško na lice.

Skrb, nevesta, pa naju ne pozna,

je spet zadonelo. Pomeril je v smeri glasu v meglo, zadnje besede so umrle v poku – potem je bilo vse tiho kot prej.

Henning se je moral nasloniti na puško, iz katere se je kadilo, pridržal je dih, da bi slišal – ne, hvala Bogu! Bilo je samo plivkanje vode in daljni krik splašenih utev. – Da! Ječalo je tam v megli. Vrgel se je na zemljo, zakril obraz v vresje in si tiščal ušesa. Razločno je videl spačeni obraz, krčevite sunke udov in rdečo kri, ki je nevzdržno vrela iz prsi, tok za tokom, z vsakim srčnim utripom pognan na dan, videl, kako kaplja na rjave grmiče vresja, curlja ob vejicah in steblih navzdol in pronica potem med črne korenine.

Dvignil je glavo in prisluhnil: še vedno je ječalo, a poguma, da bi šel tja, ni imel, ne, ne! zagrizel se je z zobmi v vresje, grebel z rokami v mehka tla, kot da išče kritja, valjal se kot blazen sem ter tja, a tam v megli še vedno ni bilo končano, se vedno je čul vzdihovanje.

Končno je onemelo. Dolgo je ležal in premišljal, potem se je splazil počasi po vseh štirih v meglo. Trajalo je dolgo, preden je mogel kaj videti, potem ga je končno našel ob vznožju malega grička. Bil je mrtev kot kamen; strel ga je zadel naravnost v srce.

Henning je vzel truplo na roke in ga nesel preko otoka v čoln, s katerim sta prišla sem, potem je vzel vesla in veslal na kopno. Od tistega trenutka dalje, ko je truplo videl, se je njegova vzburjenost polegla in tiha, temna otožnost je stopila na njeno mesto. Mislil je na minljivost življenja in na to, kako bo njo doma obzirno pripravil.

Ko je priveslal na kopno, je šel na neko kmetijo, da najame voz. Mož je vprašal, kako se je nesreča pripetila. Poročilo se je kakor samo od sebe zoblikovalo na Henningovih ustnicah: Bryde se je tam zunaj na zapadni strani plazil s puško v roki preko griča, petelin je bil najbrže že na pol sprožen, gotovo se je kaj zataknilo vanj in puška je počila. Henning je lahko čul strel, ko sta bila blizu skupaj, in je poklical Brydeja. Ko ni dobil odgovora, se je vznemiril in šel za pokom, našel ga je ob vznožju grička, ležal je tam, a bil je že mrtev.

Pripovedoval je vse to mirno s pridušenim, žalostnim glasom in ni imel prav nikakega občutka krivde, ko je pripovedoval. Ko pa so truplo položili na voz, da se je vgreznilo v slamo, je omahnila glava na stran in s slabotnim udarcem udarila ob stranice; – Henning bi se skoro onesvestil in je bil res bolan na srcu, ko so vozili čez Borup na Hagestedgaardo.

Njegova prva misel, ko je truplo oddal, je bila, da bi zbežal, in le z največjo muko se je premagal, da je ostal, dokler ni bil pogreb končan.

Med tem čakanjem je ležal nekak mrzlični nemir v njem in nekaj čudno groznega v njegovih mislih; zato se niso mogle ustaliti nikjer, ampak so begale od ene stvari do druge. To nemirno vrvenje in kroženje misli, ki jim ni mogel dati obstanka, bi ga bilo skoro napravilo blaznega. In če je bil sam, je začel šteti ali je pa godel predse kako melodijo in bil takt z nogo, da bi tako nekam priklenil misli in jim zabranil, da bi ga potegnile spet v ta strašni, utrujajoči vrtinec.

Navsezadnje je prišel pogreb.

Dan potem je bil Henning na potu k stricu, lesnemu trgovcu. Prosil ga bo, naj mu da kako mesto v svoji trgovini. Našel je strica zelo potrtega. Njegova stara gospodinja je namreč pred mesecem umrla in svojega poslovodjo je moral v teh dneh radi poneverbe odsloviti. Henning mu je bil zato zelo dobrodošel. Uživel se je z vnemo v kupčevanje in po preteku prvega leta je prevzel vodstvo podjetja.

*

V štirih letih se je marsikaj spremenilo. Lesni trgovec je umrl in Henninga postavil za dediča vsemu imetju. Stari Lind na Stavnedi je tudi že odšel k svojim očetom, a zapustil tako zadolženo posestvo, da so ga morali prodati in od prodaje je ostalo Agati toliko kot nič. Novi lastnik Stavnede je bil Henning, ki je opustil trgovanje z lesom in se spet lotil poljedelstva. Na Hagestedgaardi je neki Klausen postal naslednik Nielsa Brydeja; ta se bo v najkrajšem času oženil z Agato, ki sedaj stanuje pri pastorjevih. Še lepša je kot prej. S Henningom pa je popolnoma drugače. Ne vidi se mu, da mu je bila sreča naklonjena. Postaren je že, poteze v obrazu so ostre, hoja je trudna, hodi nekoliko sklonjen, govori malo in zelo tiho, njegovo oko je dobilo čuden, suh blesk in pogled je postal nemiren in divji. Če misli, da je sam, govori tiho sam s seboj in obenem maha z rokami. Zato so ga ljudje v okolici obsodili, da pije.

A to ni res. Podnevi in ponoči, ob vsakem času – nikoli se ne čuti varnega pred mislimi na Brydejev umor. Njegov duh in njegove zmožnosti so splahnele v tej večni bojazni, kajti če mu pride na misel umor, ni to kes ali temna skrb, ampak kakor živa, goreča groza, strašen delirium, kjer se pogled zmede tako, da vse plese pred očmi: kot tok, kot kaplja, kot čudno curljanje, in vse je izgubilo svoje barve in je mrtvaško bledo ali temno krvavordeče. In potem je neka sila v vseh teh tokih: kot da se sesa iz vseh žil, kot da se hrani iz vseh finih živčnih vlaken, in prsa ječe v neizrekljivi bolesti, a noben odrešujoč krik, noben olajšujoč vzdih ne more preko bledih ustnic.

Taki občutki so posledica spomina na smrt, zato se te misli boji, zato je njegov pogled nemiren in hoja tako trudna. Ta strah mu je vzel vse moči, in moč, ki mu je še ostala, živi v njegovem sovraštvu. Kajti on sovraži Agato, sovraži jo, ker mu je strla dušo, uničila njegovo življenjsko srečo in mu ubila mir. Najbolj pa jo sovraži radi tega, ker nič ne sluti o vsem tem svetu bolesti in nesreče, ki ga je ustvarila v njem. In če z grozečimi potezami v obrazu govori sam s seboj, misli takrat le na osveto in snuje načrte, kako se bo maščeval. A tega ne pokaže na zunaj, sama prijaznost ga je do Agate, on je plačal njene dolgove in pozneje bil njen drug na svatbi in njegovo prijateljstvo se ni ohladilo niti po poroki. Pomagal in svetoval je Klausenu povsod in v vsem in napravila sta skupno več velikih kupčij, ki so se sijajno obnesle. Henning potem ni več dalje špekuliral, Klausen pa je imel še veselje za to in Henning; mu je obljubil, da ga bo z nasveti in z dejanjem podpiral. To je tudi storil. Posodil mu je precej velike vsote denarja in Klausen je podvzel špekulacijo za špekulacijo, imel pri nekaterih izgubo, pri večini pa dobiček, a kolikor bolj je špekuliral, toliko bolj strasten je postajal.

Neka zelo velika špekulacija naj bi mu končno zagotovila sijajen dobiček. Zahtevala pa je več velikih plačil in Henning mu je stalno pomagal. Samo še enega plačila bi bilo treba. Tu se je Henning umaknil.

Izgledi so se Klausenu zdeli zelo povoljni in, če bi se sedaj umaknil, bi bil uničen. Plačati pa sam ni mogel. Tako je ponaredil Henningovo ime na par menicah, nihče ne bo kaj sumil in dobiček se bo kmalu pokazal. Špekulacija se je ponesrečila. Klausen je bil skoro uničen. Dan, ko bi menice zapadle, se je bližal, treba je bilo tvegati zadnje; tako je torej poslal Agato na Stavnedo. Henning se je zavzel, ko jo je zagledal, ker ni bilo dolgo, kar je bila še v porodniški postelji in vreme je bilo neprijazno in deževno. Peljal jo je v zeleno sobo in tam mu je povedala o ponesrečeni špekulaciji in o menicah.

Henning je stresel z glavo in rekel mirno in prizanesljivo, da je gotovo moža napak razumela, imena drugega človeka ni podpisal na menice, to je namreč zločin, prav zares zločin, ki ga zakon kaznuje z ječo.

Ne, ne, moža ni napak razumela; saj ve, da je to zločin, ampak prav zato mora Henning pomagati. Naj le podpisom ne ugovarja, pa bo dobro.

Da, toda potem mora menico plačati in tega ne more; saj je že toliko, denarja zabil v Klausenove špekulacije, da to presega njegove moči.

Ne more.

Jokala je in prosila.

Ali naj vendar pomisli, da je radi Klausena imel že strašne izgube. Ko mu je pripovedovala, da se je podjetje ponesrečilo, mu je bilo res, kot da bi ga kdo udaril v lice; tako presenečen in zmeden je bil. Pri uporabi tega izraza mu je padlo v glavo, da ga je nekoč udarila, če se more tega še spomniti? Ne! ... bilo je nekega dne, ko jo je zbadal s tem, da Bryde – ali se res ne more več spomniti? Da, v ljubki razvnetosti ga je udarila v lice, v tole lice.

Da, ampak ali ne more pomagati?

Bilo je v tej sobi. Ah, to so bili drugi časi, pomembni časi. Misli celo, da je nekoč prosil za njeno roko, tako se mu zdi. Recimo, da bi ga vzela, ampak saj je neumno govoriti o tem, ne, Bryde, to je bil lep mož in je moral potem tako žalostno končati, lepi fant!

Da, da, toda ali res ni nobenega izhoda, prav nobenega?

Tisto o menicah, tega naj nikar ne verjame, to ji je Klausen samo tako vtepel v glavo, da bi ga preslepil, da bi mu se malo pomagal. To je zvijača, Klausen je zvit, zelo lepo, zelo lepo.

Ne, res je tako, kot je povedala. Če se vrne z neugodnim odgovorom, potem mora Klausen zbežati v Ameriko, voz, ki naj bi ga popeljal na železniško postajo v Voer, je bil že pripravljen, ko je šla sem.

Ne, tega si ne bi mislil o Klausenu. To je vendar prostaško lopovstvo? Spraviti v neprilike moža, ki mu je zopet in zopet pomagal in pomagal.

To je pa res precej zlobno! To je grdo, in potem še omadeževati čast svoje žene in nedolžnega otroka. Naj le posluša, kaj poreko ljudje! Uboga Agata! Uboga Agata!

Vrgla se mu je pred noge in prosila: »Henning, Henning, imej usmiljenje z nami!«

»Ne in tisočkrat ne, m o j e ime mora biti brez madeža, zločincu nebom pomagal.«

Potem je šla.

Henning je sedel in pisal na policijo v Voeru, naj Klausena radi ponarejanja menic pridrže, če se bo pokazal na postaji. Odposlal je sla na konju s tem pismom.

Zvečer je slišal, da je Klausen odpotoval, naslednji dan pa, da so ga v Voeru pridržali.

Agata je morala leči, ko je prišla domov. Oslabela radi pravkar prestane bolezni ni mogla prenesti napora in silne čuvstvene razburjenosti. Novica, da so Klausena prijeli, jo je strla popolnoma. Bolezen je bila močna mrzlica in čez tri dni je prišlo na Stavnedo poročilo, da je umrla.

Dan pred pogrebom je šel Henning na Hagestedgaardo. Vreme je bilomračno in megleno, listje je odpadalo v gostih jatah, oster vonj po zemlji je ležal v zraku.

Peljali so ga v sobo, kjer je ležal mrlič; okna so bila zavešena z belimi prti, pri mrličevem vzglavju je brlelo nekaj sveč. Zrak je bil težak od vonja po rožah na mnogoštevilnih vencih in po barvi na krsti. Postalo je nekako praznično v njem, ko jo je videl v fantastični, beli mrtvaški obleki pred seboj. Čez njen obraz so sprostrli bel prt; pustil ga je. Roke so ji ležale prekrižane čez prsi; nadeli so ji bele, volnene rokavice. Vzel je roko, snel rokavico in jo potisnil v svoje nedrije.

Potem je zvedavo ogledoval roko, pregibal prste na njej in dihal vanjer kot da jih hoče ogreti. Dolgo je držal njeno roko v svoji, v sobi se je bolj in bolj temnilo, megla tam zunaj se je gostila. Potem se je sklonil čez njen obraz in šepetal: »Zbogom, Agata! Nekaj ti bom povedal, preden se posloviva; tudi jaz se ne kesam za to, kar sem storil!« Spusti! je roko in šel.

Ko je prišel ven, je komaj še videl skedenj, tako gosta je bila megla. Šel je vzdolž obale proti domu. – Zdaj se je maščeval, a potem? Kaj potem, jutri in pojutrišnjem, kaj potem? – Bilo je tako tiho, samo lahno šumenje vode tam spodaj – a svojega srca ni mogel čuti, da, še je bilo, a tako trudno, tako trudno – kako? To je bilo kot strel in še eden! Stresel je z glavo, se nasmehnil in mrmral: »Ne, ne dva, samo eden, samo eden!« Bil je tako truden, ampak mirovati – ni imel miru, da bi miroval. Obstal je za trenutek in se ogledal: ni bilo videti veliko; megla je stvorila zid okoli njega, megla zgoraj, megla okoli in okoli, pesek spodaj; tu so bile v pesku njegove stopinje v ravni črti; do srede meglenega kroga so še segale, dalje ne; šel je še malo, ne, dalje kot do srede niso prišle, za njim, tam, kjer je hodil, tam so bili krogi polni njegovih stopinj. – Bil je zelo utrujen! To je povzročil pesek, bilo je tako težko hoditi po njem, vsaka stopinja mu je vzela nekaj njegovih moči, da! bila je vrsta grobov za njegove izginule moči – in na drugi strani, tam je ležal pesek raven in gladek in čakal – groza ga je spreletela: nekdo koraka preko njegovega groba – nekdo gre po mojih stopinjah, nekaj šumi zadaj v megli kakor ženska obleka, nekaj belega je tam v beli megli! Šel je spet dalje, kakor hitro je mogel.

Noge pod njim so se vdajale, črno mu je postajalo pred oči, a naprej je moral, tja skozi meglo, kajti ono tam v megli je neprestano šlo za njim. Prihajalo je bliže in bliže, že so ga sile skoro zapustile, omahoval je z ene strani na drugo, čudni bliski so švigali mimo njegovih oči, ostri, rezki glasovi so mu udarjali na uho, mrzel pot mu je stal na čelu, usta so se mu v začudenju odprla; potem se je zgrudil v pesek.

In iz megle je prišlo nekaj, kar je bilo brez obleke, a se vendar ni dalo spoznati, splazilo se je preko njega, težko in počasi. Skušal se je vzpeti, potem ga je prijelo z ledenimi, belimi prsti za vrat.

Drugi dan, ko je bil Agatin pogreb, so morali pogrebci nekaj časa čakati, a vendar ni bilo nikogar s Stavnede, da bi jo spremljal na zadnji poti.