Stratosferski pilot

Stratosferski pilot. Roman. Pavel Brežnik

Pavel Brežnik objavil pod psevdonimom Paul Ripson. Poleg tega manjka številka 231.

Izdano:	Jutro, 19/229–272 1938.
Viri:	dLib 229, 230, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. poglavje: Prvo srečanje.

Newyorška luka ... Megla je bila tako gosta, da iz sredine Hudson Riverja ni bilo mogoče videti niti obrisov nebotičnikov na Manhattanu. Črte ladjinega krova so izginjali v poltemi, katero so tvorili nebo, voda in megla.

Na vse strani so tulili divji klici siren, piščalk in najrazličnejših zvoncev, ki so dopovedovali slepi okolici, da se nahajajo ladje vseh vrst na vodi ter kljub megli skušajo priti naprej. Parobrod Minnehaha, ki je prevažal potnike med New Jerseyem in Brooklynom, je oprezno samo s četrtinsko hitrostjo lezel naprej. Ko pa je kljub temu skoraj zadel v motorno ladjo, ki se je nenadoma izluščila iz megle, je svojo hitrost še zmanjšal. Potnikov je bilo le malo, kajti vsakdo se je rajši poslužil podzemske železnice in skušal po ovinkih dospeti na svoj cilj, mesto da bi tvegal čas v megli.

Fred Blair je stal na gornjem krovu in skušal opaziti na tej dolgočasni vožnji nekaj, kar bi ga zanimalo. Mudilo se mu ravno ni in zato ni bil slabe volje, kakor drugi potniki, ki so videli, da bodo na kratkem prevozu izgubili celo uro časa. Na prednjem delu krova ni bilo žive duše. Kdo bi pač ostal v megli, iz katere je prav na lahno pršelo. Odšel je na zadnji krov in stopil v zavetje pod visoko stekleno streho. Tu je opazil divno mladenko. Zleknila se je bila v ležalni stol in imela zaprte oči, kot bi spala. Pol ure poprej se je bil zadel ob njo spodaj na ozkem hodniku ter se je presenečen opravičil. V zahvalo za to je dobil sladek pogled najčudovitejših oči, ki jih je bil sploh kdaj videl.

Kako ljubko je ležala na svojem stolu! Točno je videl oblike njenega vitkega stasa skozi lahen dežni plašč ki jo je ovijal. Hladno ji je moralo biti v tem oblačilu. Skoraj nehote je vzel svoj raglan, ki ga je imel samo ogrnjenega preko ramen ter z njim pokril nežno postavo. Ko se je sklonil preko nje in je njegov raglan zastrl stol in lepo devo, je nenadoma odprla oči.

— Prehladili se boste, je dejal Blair nekoliko osorno, samo da bi zakril svojo nervoznost. Zadostuje, da ležite samo četrt ure tako v tem hladnem vremenu.

— Prav imate, je dejala s prijaznim nasmeškom. Kaj še vedno ni konca te dolgočasne vožnje?

On je čutil nekaj, kar si ni mogel razlagati in česar še ni bil občutil nikoli poprej. Dejal si je, da življenje, ki mu do njegovega šestindvajsetega leta ni bilo preveč naklonjeno, naenkrat skuša, da mu zamujeno popravi, ter je poslalo to gosto meglo in to ladjo, ki ne more naprej.

— Ali smo menda že blizu Brooklyna? je zopet vprašala.

— Ne vem, in kapetan menda sam tudi ne ve, ker je vse zavito v temo. Vozi silno počasi, kot morete občutiti, in prav ima, saj pri taki priliki ne more biti dovolj previden.

— Toda gospod, Vam tudi ne bo baš preveč toplo sedaj, ko ste mi, kakor sv. Martin, dali svoj plašč.

— Ne skrbite zame, gospodična, jaz sem navajen na še hujše vremenske nezgode.

Hotel je reči, da je letalec, toda premislil si je. Čemu bi takoj v začetku razkril, kdo da je. Motril je rajši svojo spremljevalko. Bila je tipična Američanka. Imela je svetle, skoraj zlate lase, prekrasne modre oči in tako ljubek obraz, da je bil Fred ves zmeden. Ta ženska ga je privlačevala z naravnost neodoljivo silo. Ni si mogel razlagati, zakaj. Saj jo je spoznal šele pred pol ure. Na skrivnem jo je opazoval. Gledala je namreč ravnokar proč, proti prednjemu delu krova. Obris njenega obraza proti megli je bil nekaj tako lepega in umerjenega, da se je Fred kar začudil. Klobuček iz usnja, izpod katerega so koketno silili izlati kodri, je imela potisnjen globoko na ušesa.

Slednjič se je pa le ojunačil in vprašal, da bi nadaljeval pogovor:

— Za koga me imate?

— Za zelo ljubega človeka. Govorila je bolj stvarno, kot bi bil pričakoval. Za prijaznega in energičnega moža.

— Kaj ne ravna vsakdo ljubo z vami?« je vprašal začudeno.

— O, pač, mu je odvrnila nekoliko zaspano. Saj sem morda že preveč razvajena.

— Pripovedujte mi, prosim, kaj o sebi. Saj se menda nikoli več ne bova videla, in jaz pa tako silno ljubim pravljice.

— Pravljice? je dejala začudeno, skoraj z animanjem in globoko zavzdihnila. Ali so res še ljudje na svetu, ki verujejo v pravljice?

Pri tem je široko odprla svoje tajinstvene oči m tako pogledala Freda, da ga je kar zazeblo v dno duše. Imel je naenkrat nebeški občutek da nikdar v svojem življenju ne bi mogel ljubiti druge žene, kot samo to blaženo dete, ki se je bilo zanj tako nenadoma izluščilo iz pristaniške megle.

— S čim se bavite? jo je vprašal nenadoma, ker ni bil možak, ki hodi po ovinkih.

V tem trenutku je zazvonil ladjin zvonec in na desni so se prikazali obrisi brooklynskih hiš in obrežja. Lepa neznanka se je dvignila in vrnila Fredu s prijaznimi besedami plašč, kakor bi bila preslišala njegovo vprašanje. Fred je plašč oblekel in ji polagoma sledil. Ladja je ravno pristajala.

— Ali vas smem malo spremljati? je zaprosil skoraj s ponižnim glasom.

Ona pa je odkimala z glavo. V njenem pogledu je bilo, kot si je predstavljal, obžalovanje, da se mora tako hitro ločiti od njega.

— Pričakujejo me. Toda lepa hvala, je dejala, med tem ko ji je steward prinesel majhen kovček. Predvsem pa hvala vam, da ste me tako po očetovsko pokrili.

Trenutek je postal in gledal za njo, med tem ko je stopila preko mostiča na breg, kjer je stal eleganten avtomobil. Sedla je vanj. Livrirani šofer je zaprl vrata za njo in že je bil voz izginil v megli. Presenečeni Fred je bil celo pozabil pogledati si številko voza.

Ves zamišljen je stopal skozi pristaniško vrvenje. Skoraj bi bil pozabil, kam je namenjen. Bil je tako zelo razburjen, da se mu je zahotelo pokaditi cigareto, kar je sicer drugače le redko storil. Stopil je v bližnjo prodajalno in kupil škatljo Chesterfield cigaret ter s slastjo vsrkaval opojno dišeči vonj.

Najprej je hotel sesti na podzemsko železnico, toda danes ga pot ni vedla zelo daleč, samo dve postaji in zato je rajši šel peš, pušil in razmišljal. Vse njegovo življenje mu je stalo naenkrat pred očmi.

Fred Blair je bil letalec in sicer trenutno v službi družbe, ki je prevažala potnike in pošto med New Yorkom in nekaterimi drugimi velikimi mesti Zedinjenih držav. Bil je v sedemindvajsetem letu. Stasit, jeklenih mišic, skoraj klasičnega lica, temno rujavih las in energičnih potez. Takšen je bil na zunaj, toda na znotraj je bil nekoliko drugačen Bil je sanjač, ki je sicer ljubil redno in hladno vsakdanje življenje, toda smatral ga je le za nekaj, kar je začasno in čakal je na veliki dogodek, ki bi popolnoma spremenil vse njegovo življenje ter ga dvignil v nepristopne višine. Pri tem si ni predstavljal, kot delajo to diletanti življenja, da bo zadel glavni dobitek v kakšni loteriji ali podedoval od kakšnega neznanega sorodnika milijon dolarjev ali pa se bogato ženil in živel v razkošju. Vse to ni imel v mislih. Želel si je nekako notranjo srečo, občutek, ki bi ga dvigal preko vsakdanjega. Med vojno je bil pilot na francoski fronti ter se je bil ponovno odlikoval. Povojni vrvež ga je vrgel v službo zrakoplovne družbe, toda to je bil zanj le izhod v sili. Vodstvo prometnega letala zanj ni pomenilo nič drugega kakor izvrševanje dnevno ponavljajočega se enakomernega dela, ki ni dovedlo do razvoja ogromno delavno silo, ki se je bila v njem nakopičila.

2. poglavje: Usodepolni polet.

Mitchellfield, newyorško letališče. V sijajnem jutranjem solncu se bleste hangarji in hoteli. Piloti letal, ki so imela odleteti v prihodnjih minutah, pa so se z nemirom ozirali proti zapadu, kjer se je pokazal nad obzorjem majhen, toda temen oblak, ki je naraščal s silno brzino.

Ravnokar sta pristali dve letali, eno iz Buffala, drugo iz Chicage. Pilota obeh sta povedala, da se bliža vihar in da bo menda nemogoče, da bi odletelo kakšno letalo v katerokoli smer. In to se je tudi zgodilo. Ravnateljstvo zrakoplovne prometne družbe je na podlagi poročila vremenske opazovalnice ustavilo za dve uri vsak odlet. Ko je dospel ta telefonski nalog na vodstvo letališča, so spet nazaj v lope porinili oba velika trimotorna enokrovnika, ki sta bila že pripravljena za odlet in tudi že imela natovorjeno pošto.

Fred Blair, ki bi bil moral prevzeti vodstvo letala za Chicago in ki je v svoji usnjeni kombineži odhajal proti okrepčevalnici tik mesta za start, sedaj pravzaprav ni vedel, kaj bi počel. Imel je dve uri prostega časa na razpolago. Stopil je k točilni mizi in si naročil čašo malted milk, to je ameriške specialitete, mleka s sladom, ki je zelo osvežujoče in ena izmed stoterih izredno prijetnih pijač, ki so jih Američani iznašli po prepovedi alkohola. Fred je zamišljeno gledal, kako je mikser zmešal dve tekočini, nato pa blesteči se nikljasti lonec zaprl ter ga vtaknil v električni motor, kakor bi predla mačka, zapel in tekočino ob enem mešal in grel. Fred je bil zamišljen in vendar pravzaprav ni mislil prav nič, kot se to vsakemu človeku včasih pripeti. Iz tega stanja ga je pa vzbudil glasen prepir.

— Obžalujem, toda rekel sem Vam že, da je to čisto izključeno. Nobeno letalo ne sme odleteti.

— Toda rekla sem Vam, da Vam plačam letalo, ako bi se pokvarilo, odgovornost zase pa prevzamem edino jaz in sicer Vas pa to nič ne briga. Jaz hočem leteti in bom tudi letela.

Ta energični ženski glas, ki je sicer prav prijetno donel, se je zdel Fredu nekako znan in ozrl se je ter opazil, da sta izza ogla letalske lope stopila ravnatelj letališča in mlada dama ... da baš ona, njegova sopotnica z ladje Minnehahe. Kar vroče mu je postalo pod usnjeno obleko, ko jo je spoznal, toda ona ga še ni bila zapazila.

Med tem se je bil ravnatelj z vljudnimi besedami obžalovanja, da zares ne more ničesar ukreniti, poslovil in je odšel. Mlada dama je ostala sama pred praznim letališčem in se ozirala okoli in na nebo. Ko je zapazila točilnico in pilota v kombineži, je takoj stopila bližje. Med tem je bil Fred že izpraznil naročeno čašo in plačal. Po ameriški neženirani navadi občevanja mu je dama že od daleč pomigala z roko in zaklicala po tovariško:

— Halo, pilot.

— Halo, lady, se je glasil Fredov odgovor in stopil ji je nasproti.

Ko sta stala drug pred drugim, se je Fred nasmejal, rekoč:

— Vi ste! Ali me še poznate?

Neznanka ga je ostro pogledala in videl je, da se ga ne more natančno spomniti. Zato je snel usnjeno čelado z glave in dejal:

— Jaz sem, Vaš sopotnik z Minnehahe oni megleni dan pred tremi tedni. Kdo bi si mislil, da se bova tu srečala.

Seveda se ga je spominjala. Napravila je silno prijazen obraz, ga spet tako lepo in nežno pogledala, mu segla prijateljsko v roko, ki je kar ni hotela izpustiti, da je Freda spreletaval kar nekakšen električni tok, potem pa je skoraj jokaje dejala:

— Moram odpotovati in sicer nemudoma. Vi mi morate pomagati.

— Kam pa hočete?

— Moram biti v Buffalu v treh urah.

Fred se je nehote nasmejal, kajti ta energija mu je ugajala. Vendar je odgovoril:

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Ona pa je bila dovolj pretkana, da je uganila njegovo misel, zato je prekinila stavek in se spet zapeljivo nasmehnila. Njene oči so postale vlažne in s skoraj teatralično strastjo je ponovila:

— Ako odletite z menjo, kapetan, Vam bom zelo, zelo hvaležna.

Njena mehka roka se je dotaknila njegove m s tem je premagala njegov zadnji odpor. Dejal je:

— Poskusil bom vse, kar je v moji moči, da ugodim Vaši želji

— Lepo, je odgovorila zadovoljno.

— Prosim, stopite z menoj, ji je dejal in jo vedel preko južnega konca letališča k stransko ležeči lopi, kjer je bil spravljen enokrovnik, ki so ga uporabljali za športne in reklamne svrhe. Bil je last neke zasebne družbe.

Fred je stopil k mehaniku, ki je baš bil v lopi ter mu razložil zadevo. Začelo se je telefoniranje sem ter tja, na dotično družbo, potem na banko Morgan & Co. in trajalo je dobre pol ure, preden je bilo vse v redu. Pogoje, ki jih je stavila družba, je Lea izpolnila.

Toda med tem je bil veter že začel rezko piskati okoli lope. Nebo se je polagoma stemnilo in padale so prve kaplje. Mehanik je bil napolnil tank letala z gorivom in skupaj s Fredom sta ga izvlekla ven ne bi morda kdo na letališču zapazil, da eno letal kljub prepovedi vendar odhaja. Nekaj sekund pozneje je Fred odprl vrata kabine in dejal:

— Nekoliko moramo pa vendar počakati, dokler se prvi sunki viharja ne poležejo.

— To mi pa še v glavo ne pade, se je glasil trmast odgovor. Vas je morda strah?

Strah? Kot zaničevanje je donela ta beseda v njegovih ušesih. Ne, straha pa še nikoli ni bil poznal. Kolikokrat je bil na francoski fronti gledal smrti v oči, in nikoli mu niti na um ni padlo, da bi se bal. Ostro je pogledal Leo, a odgovoril ni. Mislil si je, če mene ni strah, potem tudi tebe ne sme biti, če te pa še bo, to ni moja stvar. Skočil je v kabino, zlezel na pilotski sedež in dal mehaniku, ki je stal poleg propelerja običajni znak, da je vse v redu.

Propeler je najprej zabrnel, nato zagrmel in ze se je začel majhni enokrovnik pomikati naprej. Ni niti petdeset metrov drčal po tleh in že se je začel strmo dvigati. Dve minuti pozneje je v težkem dežnem oblaku, ki je kot cunja visel dol na letališče, izginil začudenim gledalcem izpred oči, ki so bili na gromenje motorja prihiteli k oknom raznih lop in hotelov ter se čudili, kdo je norec, ki tako hiti v svojo pogubo.

Letalo je bilo komaj sto metrov visoko in že Fred ni videl niti deset korakov daleč. Megla je bila nepredorna in dež je lil curkoma na zaprta vrata letalske kabine. Fred je gledal ves čas na kompas in na višinomer. Vedel je natančno, v katero smer mora leteti in edina rešitev je bila v naglem dviganju, saj ni bilo dvoma, da deževni oblak ni segal višje od dva tisoč metrov. Letalo je imelo močan motor, ki je krasno vlekel in tako se je letalo kljub vihri in dežju neprestano dvigalo. Silno ga je stresal veter, toda izkušenemu pilotu, kot je bil Fred, to ni dosti storilo, saj je navajen voziti po zraku prometna letala ob vsakem vremenu, po dnevu in po noči. V tem divjem boju z viharjem se mu je zdelo, da se bori za svojo bodočnost in prepričan je bil, da se mu ne more nič zgoditi, saj je imel kot talisman poleg sebe devo, ki mu je pomenila več kakor vse življenje. Pogledal jo je za trenutek preko rame in ona mu je pomigala z rokavico, pogovarjanje pa zaradi ropota motorja ni bilo mogoče. Tedaj se je spomnil, da je odletel brez dovoljenja in vprašal se je, kakšne posledice bo to imelo. Gotovo so se vsi na letališču spraševali, kdo je odletel, in ko so zvedeli, da Fred, si gotovo niso mogli tolmačiti, kakšni razlogi so ga dovedli do tega koraka. Pravzaprav je vendar napravil neumnost ...

Silen sunek viharja, ki nagne letalo na desno ga vzdrami iz njegovih misli. Hladno kakor vedno upostavi ravnotežje, toda boj zoper vihro postaja polagoma utrudljiv. Višinomer kaže, da so skoraj dvatisoč metrov visoko, toda veter in dež sta še hujša kakor pri tleh. Tema postaja vedno večja. Lea sedi pripasana na svojem sedežu m strah jo je. Tako si pa te vožnje le ni predstavljala. Slabo ji prihaja radi neprestanega guganja letala in ona, ki ni nikoli poznala morske bolezni, se naenkrat počuti hudo bolno.

Tri ure že traja boj z viharjem in Fred nima pojma, kje se nahaja. Silno mu je žal, da se je spostil v to pustolovščino. Slednjič se pa le oblaki razredčijo in Fred opazi globoko pod seboj zemljo. Toda pri najboljši volji ne more spoznati, kje se nahaja. Ne preostane drugo, kot da se polagoma spušča navzdol in skuša spoznati pokrajino ter najti kakšno letališče, kjer bi mogel pristati. Čez nekaj časa leti že dvesto metrov visoko in gleda na vse strani: povsod polje in ceste, tu pa tam hiše, toda pokrajina mu je bila popolnoma neznana. Niti ene reke ali železnice, po kateri bi se dalo spoznati, kje da je. Naenkrat veter letalo skoraj prevrne, a pri vzravnanju čuti Fred da krmilo nima več odpora: ena izmed žic, ki je vezala krmilo s stabilizacijskimi ploskvami, je morala odnehati. Vedel je, da to pomeni, da nima več oblasti nad letalom in da mora čim hitreje pristati ter tako uiti gotovi smrti. Prisilen pristanek je za letalo vedno zelo nevaren in Fred je skušal kljub sunkom vetra priti čim mehkejše na zemljo. Že je samo dvajset metrov nad zemljo in pred seboj vidi dovolj široko njivo. Ko čuti, da je rep že zadel na zemljo, si misli: Rešena sva. Toda kolesa trupa obtiče v mehki prsti... strahovit udarec, letalo se postavi navpik, motor se zarije v zemljo, pri tem se zlomi propeler, a rep se dvigne proti nebu.

Fred je zadel z glavo ob steno kabine in obležal brez zavesti.

Ko se je prebudil, se je nahajal v bolnišnici. Prvi vtis, ki ga je imel, so bile neznosne bolečine v glavi in v desni rami. Duh po lizolu mu je neprijetno silil v nos. Le polagoma je prišel k popolni zavesti.

Spomnil se je slednjič, da je pristal na neznani poljani in da se je letalo pri pristanku prevrnilo. Nenadoma mu je šinila v glavo misel, kaj je z Leo. Hotel se je dvigniti v postelji, da bi koga poklical in vprašal, toda ni se mu posrečilo. Od silne bolečine je zaječal. Tu je pristopila strežnica v beli obleki k njemu ter mu dejala z mehkim glasom:

— Hvala Bogu, da ste prišli k sebi. Vendar ne premikajte se. Potrpite še nekaj dni, pa bo vse dobro. Ni nič nevarnega.

— Kje je Lea? je vprašal prestrašeno.

— Menda menite svojo potnico? je odgovorite sestra. O, njej se ni nič pripetilo. Moralo se ji je zelo muditi naprej, kajti takoj po pristanku si je poiskala taksi in se z njim odpeljala naprej. Pustila je za Vas pri ravnatelju bolniškega oddelka ček za dvatisoč dolarjev.

— Kdaj je to bilo?

— Včeraj vendar. Saj je dovolj, da ste bili štiriindvajset ur v omotici. Sedaj pa ne razburjajte se in ne mislite na nič drugega kakor na svoje zdravje. Če gre vse dobro, boste čez tri dni že pokonci. Samo zdravljenje vaše rame bo, kot je dejal zdravnik, trajalo nekoliko dalje časa.

— Odpeljala se je torej, si je dejal skoraj glasno, potem pa je vprašal prijazno strežnico: Kje pa sem pravzaprav?

— V bližini mesta Jacksonville ob Severni železnici, nedaleč od Buffala. Pristali ste na ozemlju tovarne, kjer so vas v rešilnem oddelku za silo obvezali, nato pa oddali semkaj v bolnišnico.

Ni spraševal dalje. Zamislil se je. Kaj je imela pač tako važnega, da se je takoj odpeljala naprej in ga pustila samega. Sploh se je ves čas bavil samo z mislijo nanjo. Kaj bo sedaj? Letalska družba ga bo gotovo odpustila, ker je odletel brez dovoljenja in se meni nič, tebi nič odstranil iz službe.

Zdravnik je bil naslednji dan s pregledom njegove ranjene rame zelo zadovoljen. Fred je vstajal in hodil po vrtu bolnišnice. Neprestano je pričakoval vesti od nje. Vsaj brzojavko, ki bi vprašala, kako se mu godi. A čakal je zaman. Loteval se ga je čuden občutek, da je bil prevaran, da je nasedel lepim očem. Jezil se je in vendar se ni mogel otresti neprestanih misli na to bajno lepo dekle, ki je bila nanj napravila tako mogočen vtis.

Nenadoma se je njegovo stanje poslabšalo in moral je spet v posteljo. Vročina je naraščala kmalu dosegla štirideset stopinj. Zdravnik si ni mogel razlagati, odkod ta sprememba, toda Fred si je predstavljal, da je temu med drugim kriva njegova jeza, žalost in slaba volja. Tri dni je trajala kriza, potem pa je njegova močna narava zmagala in po dolgem spancu se je prebudil rešen. Vendar je bil še zelo slab.

Sestra je bila vidno zadovoljna z njegovim poboljšanjem. Četrti dan ga je vprašala, ali bi hotel sprejeti obisk. Neka dama želi govoriti z njim.

Kar verjeti ni hotel svojim ušesom, ko je to čul, da, ona je vendarle prišla. Ni je čakal zaman dam za dnem.

Sestra je popravila posteljo, dala Fredu glavnik in ogledalce in nekaj minut pozneje je stala pred Fredom mlada dama, a ne ona, ki jo je bil tiko željno pričakoval.

— Mira, je vzkliknil veselo, čeprav nekoliko razočarano.

— Da, jaz sem, Fred, ali ni to čuden slučaj?

Prinesla mu je bila velik šopek belih in rdečih rož in mu jih položila na posteljo.

— Kako si prišla sem? In od kod si prišla?

— To ni prav nikakor čudno. John ima že tri leta v bližini tovarno in jaz sem pri njem. Čitala sva v časopisih, kaj se ti je pripetilo in tako sem prvi dan, ko sem bila prosta, porabila priliko, da te pridem poiskat in te ob enem povabim v imenu Johna, da boš nekaj časa naš gost, ko zapustiš bolnišnico.

Fred je bil obiska v istini vesel. Mira in John, brat in sestra, sta bila njegova tovariša iz mladinskih let, saj so se kot otroci sosedov v majhnem mestu od šestega do šestnajstega leta igrali vsak dan skupaj. Mira je bila njemu, ki ni imel sestre, tako rekoč sestra in tovarišica ob enem. Usoda jih je bila nato razdružila in sedaj spet po čudnem naključju privedla skupaj. Freda je to v istini iskreno veselilo. Z zanimanjem je gledal Miro. Bila je odrasla, elegantna dama, a še vedno tako preprosta, tako naravna in prijazna kot nekdaj. Kot nekdaj tudi v tem trenutku ni občutil do nje drugega kot prijateljsko, skoro bratsko ljubezen.

Koliko sta si imela povedati. V dolgih letih se marsikaj pripeti, kar človeka zanima. Sama nista vedela, kako jima je prešel čas v prijetnem razgovoru. Ko je odšla, mu je obljubila, da bo prihajala vsak dan, dokler ne bo prišel k njim na obisk.

Fred je bil z obiskom zadovoljen, vendar pa je še vedno in še bolj nestrpno pričakoval poročil od svoje sopotnice, ki ga je na tako nerazumljiv način bila pustila na cedilu. Naslednji dan je dobil pisno, ki ga je bil že itak vedno pričakoval, a mu je bilo vendar hudo, ko ga je prečital: letalska prometna družba mu je sporočila, da ga odpušča vsled nedovoljene odstranitve iz službe. Bil je torej na cesti in pri težki krizi, v kateri se je nahajal ves svet kakor tudi pri hudi brezposelnosti niti misliti ni bilo na to, da bi kje drugod mogel dobiti službo. Grenko se je nasmehnil, ko je vrgel pismo na nočno omarico.

— Posledice bedaste pustolovščine, si je dejal sam pri sebi in zaprl oči, kakor da bi hotel ubežati pred žalostno resničnostjo tega sveta. Komaj je čakal, da pride Mira. Ona mu je razpršila temne misli in v pogovoru, ki se je sukal spet okoli stoterih malenkosti iz otroških let, je pozabil, v kakšnem položaju se nahaja. To je trajalo ves teden, dokler ga zdravnik ni odpustil iz bolnišnice. Z grenkimi občutki je pri odhodu spravil v žep ček na banko Morgan & Co, glaseč se na dvatisoč dolarjev, ki je bil podpisan od njegove potnice.

Mira je bila prišla ponj z Johnovim avtom. Krasen solnčen dan je bil, ko je sedel poleg nje v voz. Lahno so zaškrtale pnevmatike po rumenem pesku pota pred bolniškim paviljonom in odpeljali so se preko cvetočih livad, oba dobre volje.

3. poglavje: Stric Bobby in njegov sin.

Uro daleč od mesta Buffala je imel Lejin stric Bobby svoje posestvo. Bila je elegantna vila sredi ogromnega parka. Stric Bobby sicer ni imel tako bajnega premoženja kot Lea, vendar pa je premogel toliko, da se je potegnil iz trgovskega sveta nazaj ter užival zasluženi mir, čeprav mu je bilo šele petdeset let. V Ameriki sicer ni navada, da kdo, ki si je »napravil« dolarje, gre v pokoj ter uživa sadove svojega truda ali svoje posrečene špekulacije in stric Bobby sam tudi zares ni bil kriv svojega brezdelja. Njegova vsegamogočna soproga ga je bila prisilila k temu. Ta ženska, ki je bila nekdaj študirala na francoskih šolah, se je zanimala za umetnost in slovstvo, čeprav o tem ni dosti več razumela kot njene hišne. Vtepla si je bila v glavo, da mora imeti »salon«, kot ga imajo bogate Francozinje, katere se zanimajo za slovstvo in umetnost. In tako je moral nesrečni stric Bobbv, ki se je na vse to tako razumel kot zajec na boben, gledati kako se v njegovi hiši zbira družba najbolj nemogočih oseb. Bili so tu neprestano na daljših ali krajših obiskih razni navidezni talenti, pisatelji, pesniki, slikarji, skladatelji in vrag vedi, kdo še vse Njegova žena je bila presrečna, da se sme razgovarjati s tako zelo izobraženimi in finimi ljudmi, ubogi Bobby pa si ni vedel pomagati, kajti neprestano so ga v njegovi lastni hiši preganjali kot zli duhovi ti laži-umetniki, prijatelji njegove žene. Trebušasti Bobby je bil dober možic in popolnoma pod copato, njegova žena pa, ki mu je bila prinesla v zakon odraslega dečka iz svojega prvega zakona, pa je bila včasih naravnost neznosna. Bobbyju je tudi neprestano nagajal njegov posinovljenec, Teddy, in tako se mu je včasih zdelo, da je njegova hiša zanj pravcati pekel. Kako bridko je obžaloval, da se je bil poročil s tako žensko in da se je dal nato pregovoriti, da je opustil svojo trgovino in prodal tovarno. Če bi bil sedaj še imel eno ali drugo, bi vsaj čez dan imel mir v svoji pisarni. Tako pa se je dolgočasil na svojem posestvu, kjer so ga vedno vznemirjali tujci.

Bil je zopet enkrat silno slabe volje. Po kosilu se je bil vlegel spat in nato je šel v svojo pisalno sobo, kjer ga je po navadi ob tem času čakala pošta in opoldanska izdaja časopisa. Toda glej ga šmenta, ta nepridiprav, Teddy sedi pri njegovi mizi in puši smotko. Prav nič se mu ne mudi vstati in pozdraviti svojega očma, nasprotno, zadovoljno se smeje, ga gleda, videč, da mu je zasedel prostor. In osemnajstletni paglavec mirno kadi naprej debelo havano.

To je pa tudi dobrodušnemu stricu Bobbyju bilo preveč Ne da bi rekel besedo, je fantu potegnil z naglo kretnjo smotko iz ust ter jo vrgel skozi odprto okno.

— Toda papači, kaj nisi spal po kosilu, da si tako salamensko kisle volje?

Bobby bi mu najrajši prisolil mastno zaušnico, toda premislil si je. Jezno se je obrnil, potem ko je vzel časopis z mize, ter je odšel iz sobe. Kam sedaj? Na hodniku je čul glasno govorjenje iz ene sobe. Tam je gotovo spet kakšen prismojen poet predaval svoje neprebavljive verze gospodarici hiše. Iz druge sobe se je čul klavir. Globok bas je pel melanholično pesem.

— To je slavni bariton Mesters, ki ga doslej še ni hotelo angažirati nobeno gledališče, si je na tihem dejal Bobby in bežal dalje, iščoč mirnega kota, kjer bi lahko nemoteno prečital svoj časopis in pokadil nekaj cigaret. Že je hotel zaviti po stopnicah v drugo nadstropje, ko je začul za seboj vesel glas:

— Halo, striček Bobby.

Bila je njegova nečakinja Lea. Bobby je bil vedno vesel, kadar se je hčerka njegovega rajnkega brata pokazala v njegovi hiši, kajti ta je bila edina, ki je znala s svojim moškim nastopom vstrahovati vso družbo. Ona je to tudi vedela, in baš to ji je delalo veselje. Počutila se je prav dobro v družbi vseh nemogočih osebnosti v tej čudni hiši in naravnost vživala to pestro družbo. Seveda je bila moška družba na kolenih pred njo, kajti vsi ti navidezni umetniki so sanjali o tem, da se bo morda le enemu izmed njih posrečilo, da povede dedičinjo tolikih milijonov pred oltar.

Prisrčno sta se objela stric in nečakinja in Bobby jo je zavlekel s seboj na balkon drugega nadstropja kjer slučajno ni bilo nikogar.

Lea mu je pravila tisoč neumnosti iz New Yorka, pred vsem o svojem psičku Pussiju, ki je bil slednjič tako odebelel, da se je bala, da pogine.

— Dobil je pa tudi vsak dan najboljše, je pristavila samozavestno. Toda živinozdravnik, ki sem ga slednjič poklicala, je dejal, da ve le eno sredstvo, namreč strogo dieto, če ne, bo poginil. In morala sem ga dati v Brooklyn k nekemu specialistu, ki mi ga je v treh tednih ozdravil, da je prišel zdrav in vesel nazaj, kot še nikoli. Vso svojo tolščo je bil izgubil.

— Kako pa je to napravil? je vprašal radovedno stric Bobby, ki bi se bil tudi prav rad iznebil svojega trebuščka.

Lea se je na ves glas začela krohotati:

— Kako je to napravil? striček. Oj, to je pa silno zamotana reč: vtaknil ga je v kletko, ter mu vsak dan dal samo kos suhega kruha in malo vode. V treh tednih je bilo ščene zdravo. Da, toda za to ozdravljenje sem morala plačati prav lepo vsoto, saj je dotični najboljši specialist za pasje bolezni v New Yorku.

Ko je stric Bobby čul, kako se ozdravi debelost, je globoko vzdihnil: takšno zdravilo zanj le ni bilo.

— Veš, Lea, koga bi rad poslal k temu specialistu za tri tedne?

— Koga?

— Nikogar drugega kot tega prokletega Teddyja.

— Pa vendar ne? Povej mi vse, striček, zakaj se nanj tako jeziš.

In Bobby ji je izlil vso gnjev svojega srca nad nesramnim obnašanjem tega paglavca, ki mu niti v njegovi sobi ne da več miru, ter v njegovem naslonjaču kadi smotke.

Lea ga je pazno poslušala, potem pa je rekla:

Čuj, striček, imam imenitno misel, ki jo bova tudi izvedla. Odstranila bom Teddyja za tri tedne iz tvoje hiše.

— Lepo, moja ljuba Lea, toda kako in kam?

— To le meni prepusti, jaz ga imam itak tudi v želodcu že od zadnjič, ko se je tako neprijazno vedel napram meni. Veš, ugrabili ga bomo in vedli k onemu specialistu v Brooklyn, ki je ozdravil mojega psička. Tam bo štirinajst dni zaprt in potem ga bomo spustili. Ne bomo mu skrivili lasu, nič se ne boj. Jaz bom že vse uredila. Ti boš dobil naslednji dan pismo, v katerem ti neznani roparji naznanjajo, da moraš plačati toliko tisoč dolarjev, ako hočeš, da se vrne živ in zdrav. Tvoja žena bo seveda za štirinajst dni pozabila na vse poete in muzikante, ti pa boš, dragi striček, imel mir v hiši. Morda se bo tvoja žena tako spametovala in se bo začelo pri vas vse drugo življenje.

— Toda ...

— Nič toda. Jaz že vem, kako se da to imenitno izvesti. Psst, sedaj pa ne besede več, prepusti vse meni, nekdo prihaja.

Prihod enega izmed gostov je prekinil ta pogovor in stric in Lea sta z njim odšla na vrt. Zvečer je bila pri skupni večerji na terasi, razsvetljeni z japonskimi lampioni, Lea izborno razpoložena. Še nikoli je družba ni videla tako razposajene in vesele. Ples je trajal pozno v noč in stric Bobby je to pot izjemoma ostal do konca. V svoji naivnosti si je predstavljal, da nečakinja odvedla njegovega posinovljenca kar tako sredi plesa. Hotel je biti na vsak način prisoten pri tako izrednem dogodku. Toda nič takšnega se ni zgodilo. Pozno je vsa družba legla spat.

Naslednji dan pri zajurku je bilo veliko presenečenje. Jutranj listi so prinesli senzacionalno vest o poletu miss Leje Bountavon z Mitchellfielda v najhujšem viharju s slavnim letalcem Fredom Blairom, njiju ponesrečeni pristanek in poedinosti tega drznega poleta.

— In niti besedice nisi črhnila o vsem tem, da si na tak način prišla semkaj k nam, je dejala teta Eli. Ti si vendar strašno dekle! Ali nisi pomislila, da tvegaš življenje? Kaj za božjo voljo ti je padlo v glavo, leteti v Buffalo v takem viharju? Še na smrtno poročilo človek ne bi storil kaj takega!

— Kaj mi je padlo v glavo? Prav nič, hotela sem leteti z normalnim letalom, ki opravlja promet. Ker so pa tedaj ravnokar ves promet ustavili, sem se tako silno ujezila, da sem postala naravnost trmasta in za vsako ceno hotela naprej. Le pomisli teta, saj je bil samo zelo, zelo daleč majhen oblaček na nebu in pihal je pohleven vetrič.

— In ubogi tvoj pilot je težko ranjen in letalo razbito! Strašno! Nič ni tako strašno.

— Meni naravnost ugaja, da sem na ta način postala še bolj slavna in da vsa Amerika danes zjutraj govori samo o meni. Kar se pa tiče letala, sem ga plačala in nihče nima niti centa škode.

— O letalcu pa ne omeniš besede.

— No, možaku, ki je čisto simpatičen, se res ni bogvekaj zgodilo, tako je rekel zdravnik. Napisala sem mu ček za dvatisoč dolarjev in to je res kraljevsko plačano, ne? Jaz mislim, da mu nihče ne bi dal toliko.

— Ali si se že zanimala za to, kako mu gre?

— Jaz? Ne, zakaj tudi? Saj vem, da bo čez dva tedna spet zdrav.

— Lea, ti ne boš srečno končala, je vzrojila debela teta. Mesto da bi se malo zanimala za umetnost in slovstvo, za umstveno kulturo in lepoto znanosti, se potikaš na tako pustolovski način okoli, ogrožaš svoje in drugih življenje te razsipaš po nepotrebnem svoj denar. To je vendar strašno, ta tvoja manija, biti vedno in povsod slavna. Ali imaš kaj od tega? Jaz tega ne morem razumeti.

Začel bi se bil običajni prepir med obema ženskama, da ni eden izmed poetov posegel vmes in pogovor zasukal drugam. Ko so vstajali od mize, je Lea naenkrat dejala, da mora nemudoma v New York, ker ima tam silno važen opravek, da se pa vrne po treh ali štirih dnevih.

— Kaj te je spet pičilo? je začudeno rekla teta Eli. Ne morem te razumeti. Najprej se v najstrašnejšem viharju spustiš v zrak, samo da prideš k nam na obisk, in komaj si tukaj, te šment spet nese nazaj. Če ti nisi ob pamet, pa tudi ne vem, kdo je.

— Tetka, ne jezi se! Potujem z vlakom ob pol desetih. To pot sem skromnejša, ne sedem niti v avto, niti v letalo.

In tako se je zgodilo: Lea se je odpeljala z vlakom. Prej pa je še stricu Bobbyju dejala »Na svidenje« s takim naglasom in pomenljivim pogledom, da mu je kar vroče postalo, toda reči ni mogel ničesar, ker je bila njegova boljša polovica poleg.

4. poglavje: Tajnik dolarske princese.

V palači Mountavon na slavni Park aveniji je v četrtem nadstropju sedel nasproti Leji njen zasebni tajnik Anthony Cornell. Molčal je in čakal, med tem ko je ona pregledovala v njeni odsotnosti došlo pošto. Cornell je bil resen, eleganten možak, star petdeset let, bolj njen očetovski prijatelj kakor uslužbenec. Bil je dolgoletni zaupnik njenega očeta in njemu edinemu je Lea zaupala vse svoje premoženje in življenje. Cornell ji je pa tudi bil hvaležno vdan in zelo zadovoljen, da je zaupala njegovi neoporečni poštenosti.

Danes se ji je mudilo.

Pisma so ji kar letela iz roke.

— Tale račun tu, tega lahko plačate, je v redu. Pišite gospe Hamilton v Cleveland, da nisem nobeno dobrodelno društvo. Iz Londona mi svetujejo, naj špekuliram z akcijami madridskega tramvaja. Ne vedo, da me španske zadeve res prav nič ne zanimajo. Račun za poškodovano letalo je plačan, torej vse v redu. Vprašajte prometno letalsko družbo, kako se godi mojemu pilotu in ali je že ozdravel ...

V tem tonu bi šlo še dalje, če Cornell ne bi bil pri zadnjem stavku skoraj na glas vzdihnil Lea je dvignila pogled s kupa pisem in ga pri tem vzdihu vprašaje pogledala.

— Lea, je dejal mr. Cornell s prosečim glasom, ali se nič ne spominjate, kaj ste mi obljubili? Da ne boste prav ničesar podvzeli, ne da bi mene prej vprašali za svet. Zakaj zopet niste držali te obljube?

Izginili ste naenkrat in naslednji dan čitam v listih, da ste bili le za las ušli smrti. Vem, da ste odraslo, pametno dekle in da veste, kaj se sme in ne sme storiti, in prav nič nočem ovirati vašega življenja. Nikdar se ne bom mešal v zadeve, ki me ne brigajo. Toda če za mojim hrbtom stavljate svoje mlado življenje kar tako bedasto, da, bedasto, ne ugovarjajte, v smrtno nevarnost, samo da bi listi pisali o vas in vaših podvigih, potem sem prisiljen, da odložim odgovornost za vas in vaše premoženje, ki sem jo prevzel na posebno željo vašega rajnkega očeta in vas samih.

Mirno ga je gledala s svojim jeklenohladnim pogledom, potem pa se je skušala norčevati in dejala je:

— Za slučaj moje smrti sem se vas bogato spomnila v svoji oporoki.

— Lea! Ta njegov vzklik je zadonel tako nežno, tako očetovsko, da ji je bilo skoro žal za porogljive besede. Tajnik Cornell je v istini lahko postal tako mehek, da jo je s to mehkobo vedno nadvladal.

— Čujte, dragi Cornell, mu je dejala, saj vendar veste, da bi rada postala slavna. To je moja edina želja. V Hollywoodu se mi to žal ni posrečilo. Za kino nisem, tedaj moram biti za nekaj drugega.

— Toda kaj boste imela od tega, če ste za nekaj dni slavni. Svet strašno naglo pazablja tako enodnevno slavnost. Danes ste tiskani z debelimi črkami v vseh listih, jutri bo na vašem mestu nekdo drugi in tako vsak dan naprej, in čez en teden se niti stotina čitateljev ne bo več spominjala vašega imena. Vi, ki se toliko pehate za slavo, bolje bi rekel slavnostjo, povejte mi na primer, ali bi bili zadovoljni, ako bi bili prva žena, ki bi letela preko Atlantika iz Amerike v Evropo? In bi vsi časopisi tega sveta prinesli vašo sliko in teden dni pisali o Vas?

Lea je od veselja kar poskočila in tlesknila z rokami, rekoč:

— Cornell, vi ste tajnik tajnikov, dragulj, ki ga ni mogoče preplačati! Kako imenitna ideja! Kot prva ženska leteti preko Atlantika! To hočem biti jaz, in to bom tudi, da, to je slava, ki je nihče ne more prekositi!

— Miss Lea, je dejal trpko tajnik, le počasi, pa prav počasi. S svojimi besedami ste ravnokar obsodili vso ničevost take slave.

— Kako to?

— Saj je že več žensk letelo preko Atlantika, same Američanke, in vidite, vi, ki se tako zanimate za slavne ljudi in bi jih radi posnemali, niti pojma nimate o tem! Da, prepozni ste s tem načrtom. Povem vam pa tudi, da moja malenkost tudi nima pojma, kako so se imenovale te ženske. Njih slava je bila enodnevna. Dajte rajši poskušati, da na kakšen bolj pameten način postanete slavni, kot da letite preko oceana ali napravite slično glupost.

— Seveda, vi bi radi, da ustanovim bolnišnico za hrome mačke ali pa preskrbovalnico za zarjavele device?

— O tem vam še nikoli nisem govoril in ne odgovarjam na vaše vprašanje. Vem pa, da ste od očeta podedovali dovolj razumnosti in pameti, da boste neki dan skušali na pameten način postati slavna, ali pa tudi ne. Življenje ima še mnogo drugih ciljev, ko postati slaven. Slavni ljudje niso ravno vedno najzadovoljnejši.

— Gospod Cornell, postajate mi dolgočasni s svojimi neprestanimi opomini. Sicer sem vam pa hvaležna zanje, morda bodo enkrat le nekaj zalegli. Sedaj pa vas prosim, da greste z menoj k agentu Cadillacov. Mislim, da se bom danes za enega odločila.

— Želite oditi takoj?

— Da, šofer je že obveščen in čaka spodaj. Ali morda ne morete takoj?

— Da, baš mi je prav. Pa pojdiva!

Pri avtomobilskem agentu razgovor ni trajal dolgo. Čez deset minut je bil nakup gotov. Voz naj bi bil postavljen na dom že naslednji dan.

Ko sta Lea in njen tajnik stopila iz prodajalne k avtu, je dejala:

— Hočem sama nekoliko okoli z vozom. Cornell, vzemita s šoferjem taksi in pojdita domov. Čez pičli dve uri sem nazaj.

Šofer, ki je čul te besede, je izstopil, Cornell pa tudi ni ugovarjal, ker je vedel, da Lea izborno vozi in da ji tudi v newyorškem vrvežu ne preti nobena nevarnost. Kratek pozdrav in odbrzela je proti Broadwayu. Toda na naslednjem oglu je zavila proti vzhodu, v smeri velikega Brooklynskega mostu. Hitela je k specialistu za pse v Brooklynu, da se dogovori glede štirinajstdnevnega bivanja Teddyja.

Vrnila se ni čez dve, temveč čez štiri ure in Cornell je bil že videti nervozen, ko je spet prišla nazaj v njegovo sobo, toda rekel ni ničesar.

— Čujte, Cornell, je dejala, jutri se peljem nazaj k stricu Bobbyju. Spet samo za nekaj dni Peljala se bom z novim Cadillacom. Hočem ga preizkusiti.

— Kaj (vraga je pogoltnil) pa imate spet tam? Saj ste naenkrat odvihrali tja z letalom, kot bi gorelo za vami, potem se vrnete, in komaj ste tu, hajdi, hitro nazaj.

— Toda Cornell, ali vam nisem že tolikokrat dejala, da ljubim hitre spremembe.

— Toda jaz mislim, da si boste z vašimi neprestanimi hitrimi spremembami slednjič uničili svoje živce, in to bi bilo res škoda. Danes ste še zdravi, kdo ve, kaj bo jutri.

— Dragi Cornell, ne skrbite toliko zame. Obljubim vam, da bom odslej bolj uvaževala vaše res prijateljske in očetovske nasvete. Vendar to pot hočem še po svoji glavi: jutri odpotujem v Buffalo.

Pametni Cornell na to ni odgovoril, temveč je zasukal pogovor v drugo smer, rekoč:

— Hotel sem vam samo reči, da je naša dolžnost, da storimo nekaj za vašega ponesrečenega pilota.

— Toda saj sem mu vendar dala ček za dvatisoč dolarjev! Ali ni to dosti za ponesrečen polet treh ur? In še letalo sem morala dati na svoje stroške popravit!

— Pomislite na posledice. Možak je danes radi tega poleta brez službe.

— Kaj ste morda mnenja, da ga moram sedaj vzdrževati vse življenje?

— Povejte mi odkrito, koliko bi mu bili nudili za polet, ako bi vam bil nasprotoval in ne bi hotel leteti.

Lea se je nasmehnila:

— Jasno, da mnogo večjo vsoto, toda možak se ne spozna na trgovino. Napravil je razžaljen obraz, ko sem mu hotela staviti ponudbo. Nato se je čutil bogato poplačanega z mojim prijaznim pogledom in smete mi verjeti, da je letel samo za svojo zabavo.

— Storil pa vam je vendar uslugo.

— Da, za dvatisoč dolarjev.

—Ali veste, da še vedno ni dvignil tega novca, kot sem razvidel iz današnjega bančnega obračuna?

— Tudi nevnovčen ček je gotovina.

Cornell je nekaj trenutkov molčal, potem pa je rekel:

— Čujte, Lea, po mojem mnenju bi se spodobilo, da osebno pišete in vprašate, kako se godi mr. Fredu Blairu. Brezdvomno je gentleman.

— Dobro, toda sedaj pustimo to. Trudna sem in preobleči se moram. Na svidenje, dragi mr. Cornell.

S prijaznim poklonom je odšla v svoje sobane. Med tem ko jo je sobarica slačila, je razmišljala o onem pilotu in prizoru na letališču. Čudno se ji je zdelo, zakaj se pravzaprav one dni po ponesrečenem poletu ni prav nič spominjala simpatičnega pilota, ki se je bil očividno že takrat na ladji zagledal vanjo. Kako čudno jo je opazoval! Še nikoli ni bila imela občutka, da jo moški na ta način gleda. Imela je nebroj oboževalcev povsod, kamor je prihajala, ker so vsi vedeli, da je edina dedičinja »kralja pomaranč« in da pravzaprav razen njenega tajnika nihče natančno ne ve, koliko milijonov dolarjev je težka. Sklenila je, da se za tega pilota malo natančneje pobriga, toda zaenkrat še ne, kajti druga vragolija ji je rojila po glavi: ugrabljenje Teddyja. Ko se je slačila v svoji sobi, se je na glas zasmejala, spomnivši se, kako imenitno jo je potuhtala skupno s specialistom za pasje bolezni v Brooklynu.

5. poglavje: Miss Mira na razstanku.

Prijetni so bili dnevi okrevanja za Freda pri njegovih starih, dobrih prijateljih, Miri in Johnu. Počutil se je tu kakor bi bil doma. Doma je bila lepa beseda za Freda, kajti svojega doma že od šestnajstega leta ni imel več, odkar mu je bila mati umrla in je tako ostal sam ter se boril za svoj obstanek.

John mu je bil pri prihodu dejal:

— Ti nisi naš gost, temveč član rodbine. Kot takega te smatrava Mira in jaz, in kot takega se moraš počutiti pri nas. Živi tu, kakor se ti poljubi, vstajaj, kadar hočeš, delaj, kar hočeš. Niti v najmanjšem se ne čuti vezanega na karkoli. Mislim, da bo tako življenje za te in za nas vse najprikladnejše. Ostani čim delj časa, kajti tu na deželi smo veseli, da imamo malo družbe po napornih urah dnevnega dela.

In tako so živeli prve dni. V prijetni družbi so dnevi potekali prijaznejše ki tako so se navadili drug na drugega, da se jim je naenkrat čudno zdelo, da ni življenje vedno bilo takšno.

Mira je bila izborna družabnica. Večeri na prijazni terasi ravnateljskega poslopja tovarne so bili za Freda užitek, ki ga poprej še nikoli ni poznal. Mira je včasih sedla h klavirju in zaigrala stvari, ki jih Fred ni poznal, ki so pa napravile nanj globok vtis. Sedaj šele je spoznal, kaj je Beethoven in učil se ga je razlikovati od Mozarta, Debussyja in Brahmsa. To je bila čisto druga godba kot ona, katero je bil dosedaj čul. Odprl se mu je svet, o katerem sploh ni vedel, da obstoja, in potapljal se je v blažene občutke, ki so mu do takrat bili popolnoma neznani. To je bilo čisto nekaj drugega kot pločevinasta godba gramofonov in radija ali hrum in trušč vojaških godb. Umetniška in mehka stran Fredove narave se je prebudila močneje kot sploh kedaj in na tihem se je spraševal, kam ga bo to dovedlo. Do Mire, do katere je imel dosedaj staro simpatijo ljubega tovariša iz otroških let, se mu je porodil neke vrste nov občutek. Začel jo je oboževati, ali na čisto poseben način. Bila mu je neke vrste nadzemsko bitje, deva iz daljnih, visokih nebes, ki so nedosegljiva za navadne smrtnika

Sedaj je šele Fred občutil, kako žalostno življenje je imel. Vsa leta, odkar je bil odrastel, so bila le životarenje. Vojske ni štel. Danes se mu je zdela le še kot daljnje, težke sanje, o katerih je včasih dvomil, ali so sploh kedaj bila istina. Povojna leta pa, ki jih je preživel kot prometni pilot v raznih velikih mestih Zedinjenih držav, predvsem v New Yorku, so bila v istini žalostna. Živel je brez cilja, brez smisla. To življenje je bilo enako onim tistih milijonov, ki so životarili okoli njega. Edina zabava kino ali varijete ali pa pohajkovanje po ulicah velemesta. Njegovi tovariši so ga poznali kot tihega, molčečega človeka in ga niso jemali seboj v družbo, posebno v žensko družbo ne, ker so takoj pri prvih poskusih opazili, da mu ni zato in da se pri najlepših dekletih dolgočasi ter spravlja s svojimi resnimi pogovori vso družbo ob dobro voljo. Kdo se je pač zanj zanimal? Bil je slavni lovec šeste eskadrilje, imenovane »Potomaške race«, toda kdo je sedaj po tolikih letih še kaj vedel o tem? K večjem njegovi nekdanji tovariši piloti. Danes ni bil nič drugega kot prvovrsten prometni letalec s plačo, ki mu je dovoljevala, da dobro živi, in to je bilo vse.

Nekega večera, ko je bila Mira že odšla v svojo sobo in sta John in Fred ostala sama v salonu in pušila smotke, je pokazal Fred pismo, ki ga je bil prejel od letalske prometne družbe.

— Odpuščen sem in čas je, da se začnem zanimati za novo službo, kajti večno ti ne morem biti v breme, dragi John.

— Nisi nama nikakor v breme, dragi prijatelj, In prav mi je, da si pokazal ta list, ker se lahko sedaj pomeniva o stvari, ki mi že dolgo gre po glavi. Poslušaj me: potrebujem za svojo tovarno ravnatelja za propagandni oddelek, ker hočem pri sedanji naraščajoči prodaji izkoristiti vse možnosti, katere se mi nudijo. In prosim te, ali bi ne hotel sprejeti te službe.

— Ti si preprijazen, dragi John, toda razen na pilotiranje se ne razumem na prav nič. Žalostna bi bila propaganda za tvoje izdelke v rokah prometnega pilota.

— Ne tako, Fred. Propaganda je stvar, za katero je treba imeti praktičnih idej in nič drugega. In vem, da jih imaš. Prepusti vse meni. Sedaj si že precej okreval in mislim, da bi začela takole: pologama bi te Mira in jaz uvedla v vse panoge najine tovarne. Potem pa, ko bi si bilo vsem na jasnem, bi skupno napravila načrt za nadaljnje tvoje delo. Stvar je čisto trgovskega značaja. Naravno bi imel plačo, kot jo imajo splošno vsi enaki uradniki in razen tega odstotek od prodanih izdelkov. Kot vidiš — in pri tem se je John prisrčno nasmejal — je stvar resna in za te zanimiva. Napraviva takole: štirinajst dni bomo skupno pregledovali vse obrate tovarne in uvedel te bom ne samo v strojno izdelovanje, temveč tudi v upravno poslovanje in potem govoriva dalje. Ali si zadovoljen? Da, počakaj še eno te sploh nisem vprašal: ali ti ugaja naše življenje na deželi? Morda nimaš rajši vrvenje metropole?

— Kar se tiče tega, sem velika mesta vedno sovražil.

— Potem se pa res vse imenitno sklada. Torejkot rečeno: jutri začneva z novim delom.

Fredu je bila prišla ponudba nekoliko nepričakovano, toda sam ni vedel, zakaj je je bil vesel. Počutil se je že čisto domačega v tej hiši, in to tem bolj, ker drugega doma sploh ni imel. Vendar ga je vznemirjal skriven občutek, ki mu ni bil všeč. Mira ga je privlačevala na silno jak način, čeprav ni nikoli kazala posebne prijaznosti do njega in se je vedno obnašala nekako hladno. Čeprav Fred ni bil poznavalec žensk, je vendar slutil, da je ta hladnost krinka, pod katero se menda skriva vse kaj drugega. Imel je vtis, da se Mira zanima zanj in to mu je delalo neprijetne občutke. Zakaj, pravzaprav sam ni vedel.

Iz teh njegovih misli ga je zdramil John, ki je puhnil mogočen oblak dima proti stropu:

— Kaj si se tako zamislil? Ah morda misliš na svojo lepo potnico, ki si jo vozil iz New Yorka semkaj?

— Na njo? Kako ti pride ta misel ravno sedaj? Ne, na njo pa res nisem mislil.

— In vendar je moralo nekaj biti med vama, dragi Fred. Ta polet je bil v istini nekaj skrivnostnega. Oprosti, da sem nediskreten, toda mislim, da mi vendar lahko kot staremu prijatelju zaupaš, kaj je med teboj in hčerko »kralja pomaranč«.

— Ali bi bil ti drugače ravnal na mojem mestu? je vprašal mirno Fred.

— Jaz mislim, da se ne bi bil dal preslepiti od ženske, ki iz same trme hoče leteti pri viharju in tako kljubovati vsemu svetu. Meni njeni milijoni ne bi bili prav nič imponirali, nasprotno, pra v jasno bi ji pokazal, da ni vse na svetu dobiti za denar.

— Za denar? Fred se je grenko nasmehnil. Ne, za denar pa nikakor nisem letel, dragi John.

— Aha, sedaj te pa imam. Priznal si mi, da te nekaj drugega veže na to pustolovko.

— Toda oprosti mi, John, kako prideš do tega izraza, saj o dami res prav ničesar ne veš.

— No, oprostil mi boš ti, saj si vendar storil silno neumnost. Kaj si si pravzaprav mislil pri vsej stvari? Kaj misliš, da se bo naenkrat oglasila in te kar povedla pred oltar? Da, Fred, vidim, zaljubljen si do ušes, ali bolje rečeno malo zatreskal si se v to dolarsko princeso.

— Res ne razumem, John, zakaj se tako razvnemaš. Ako bi se bila stvar lepo iztekla in bi bil normalno pristal v Buffalu, bi bilo sedaj seveda vse drugače.

— Ti si res kolosalen človek, je odgovoril John, in Fred ni vedel, ali pomeni ta izraz v Johnovih ustih priznanje ali zasmeh.

John je spoznal, da Fredu ni prijeten razgovor o njegovi tajinstveni dolarski princesi in zato ni nikoli več omenil besede o njej. Fred pa se je v svoji notranjosti precej spremenil. Odkar je bil zopet videl Miro, mu je stopila Lea le še bolj pred oči in naravnost hrepenel je po njej. Jasno je uvidel, da je to tip ženske, ki je zanj, in ki si jo želi z vsemi strastmi svojega mladega življenja. Bil je naravnost bolan, da mu nič ne piše in se sploh ni več zmenila zanj. Sedaj naj pa bi vstopil v službo v tej tovarni na deželi in ... kaj bi se potem pripetilo in kako bi se nadalje razvijalo njegovo življenje, o tem niti ni hotel razmišljati, tako neprijetne so mu bile te misli o bodočnosti. Kaj neki misli Lea o njem? Menda nič, si je neprestano ponavljal. Kaj je za hčerko »kralja pomaranč« navaden prometni pilot? Nič in stokrat nič. In čimbolj si je Fred ponavljal te besede, tem bolj divje misli so mu rojile po glavi. Bil je v nekaki vročinski bolezni ali omotici, katere se ni mogel oprostiti.

Med tem pa je postajala Mira vedno prijaznejša in postrežljivejša napram gostu, ki se je tudi skušal pokazati veselega in zadovoljnega. John ga je polagoma uvažal v vse skrivnosti tovarne. Slednjič mu je Fred že nekoliko pomagal pri lažjem pisarniškem delu.

Med tem je pa opazil John, da se je začela Mira silno skrbno brigati za svojo toaleto. Bila je elegantna, vitka postava in vsak moški je moral priznati, da je bila izredno lepa in privlačna. Oblačila se je vedno elegantno, saj je imela dovolj sredstev za to na razpolago. Toda v zadnjem času je opazil John, da se je zelo spremenila. Postala je vsa drugačna v obnašanju in govoru, a vendar John pravzaprav ni mogel odkriti, v čem obstoja ta razlika. Ni bil seveda slep, da ne bi vedel, za kaj gre. Mira je ljubila Freda, o tem ni bilo nobenega dvoma. Tovariško prijateljstvo otroških let se je umaknilo ljubenzi. Johnu je to delalo skrbi, ker je vedel, da je Fred čuden človek pri vseh svojih lepih lastnostih. Tudi ni pozabil, da je nekaj med Fredom in hčerko »kralja pomaranč«. Bil je prepričan, da Fred ljubi to žensko, ki se zanj ne zanima nič več kot za ducate oboževalcev, ki jih mora kot milijonarka gotovo imeti.

Ko sta nekega dne John in Mira sama sedela na terasi vile in je Mira dolgo molčala in zamišljeno gledala v daljavo, ji je John dejal:

— Mira, ti si zaljubljena.

Rdečica ji je šinila v lice in to ji je bilo neprijetno, ker jo je izdajalo. Čim mirneje je skušala reči:

— Kako prideš na to misel?

— Tako, različno opažam na tebi, kako si drugačna kot prej.

Mira ga je pogledala s skoraj bolestnim pogledom.

— Ne zameri, toda tvoj brat sem in rad te imam. Vsa tvoja bodočnost mi je pri srcu bolj kot moja. Da, Freda ljubiš! Samo povej mi, ali se ti je na kakšen način približal, ali kaj rekel?

— Ne, John, niti besedice nisva nikoli spregovorila v tej stvari. Fred se je vedno napram meni obnašal kot gentleman.

Pri teh besedah so ji stopile solze v oči, vstala je in zbežala v svojo sobo. Johnu je bilo težko radi sestre. Sicer pa so se kmalu porodili hladni računi v njegovi glavi. Če bi Fred vstopil v službo tovarne in njej posvetil vse svoje delovanje, ali ne bi bilo najlepše, ako bi vzel Miro za ženo in bi tako lepo skupaj živeli ter našli tudi v skupnem delu svoje zadovoljstvo? Pripalil si je debelo havano, počasi pušil in razmišljal, kaj prinese bodočnost. Edino ena nejasna točka je bila v vsem, namreč v kakšnem razmerju je bil Fred do one milijonarke.

Fred se je polagoma vživljal v tovarniško pisarniško delo. Vsakodnevna družba Johna in Mire mu je postala neobhodno potrebna, da se je v istini tu počutil, kakor bi bil doma. Nikdar poprej ni imel enakih občutkov. Mirina družba mu je bila nad vse, toda ni si upal v svoji nerodnosti, da bi ji rekel intimnejšo besedo. Neki dan je bil moral po kosilu John radi nujne zadeve na bližnji kolodvor in Fred je ostal z Miro sam v jedilnici. Deževalo je in stopila je k oknu, Fred pa za njo. Sanjavo sta gledala, kako je curkoma lilo iz žleba. Molčala sta nekaj časa, potem pa je Fred položil svojo roko okoli njenega pasu ter jo vprašal:

— Kaj mislite sedaj, Mira?

— Mislim, kako je prijetno biti doma ob takem vremenu.

Čutil je lahen pritisk in naglo dviganje in padanje njenih prsi. Sam ni vedel, ali se ji je približal z obrazom, ali pa je ona obrnila lice proti njemu. Videl je naenkrat samo njene rdeče ustnice, izza katerih se je smehljala in ga vabila vrsta belih zob, in njiju usti sta se združili v istem hipu v divjem, strastnem poljubu, ki je izražal vso toliko časa zadrževano ljubezen. Slednjič, po dolgih, blaženih trenutkih se je Mira iztrgala njegovemu objemu in zbežala v svojo sobo.

6. poglavje: Detektiv Nolten je slabe volje.

Pri bencinski črpalki št. 836 je stala stara »Liza« kakor pravijo Američani dosluženim Fordovim vozovom. Možak kakšnih petinštiridesetih let v precej ponošeni obleki se je pogovarjal s posestnico črpalke, ki jo je na videz poznal že od prej, saj je bila edina ženska, ki je imela črpalko, na vsej dolgi cesti med New Yorkom in Buffalom. Mož ji je bil umrl pred leti in ji je zapustil črpalko in pet nepreskrbljenih otrok. Avtomobilisti so to vedeli in marsikateri se je ustavil pri njej in kupil bencina, čeprav bi bil še lahko dalje vozil precej kilometrov.

— Čujte, gospa Satter, ji je dejal neznanec, ali niste morda prošlo soboto ponoči ali v nedeljo zjutraj opazili kakšen avto, ki je vozil v smeri proti New Yorku in ki bi vam bil vzbudil zanimanje iz katerega koli vzroka.

— Nič posebnega, gospod, toda zakaj sprašujete?

Mesto odgovora je možak obrnil rob svoje suknje in pokazala se je plaketa policijskega ravnateljstva v New Yorku.

— Neka j iščem in vem, da ste najpoštenejša žena daleč naokrog, zato se obračam do vas, vem pa tudi, da ženska marsikaj vse bolje in natančneje vidi in sluti, kot najpremetenejši moški.

— Torej pravite, od sobote na nedeljo. Čakajte, da se spomnim. Danes je torek, včeraj je bil ponedeljek, predvčerajšnjem zjutraj ... da, sedaj že vem, kateri dan je bil to. Noč je bila krasna, polna luna je svetila.

— Tako je, je odgovoril detektiv. Baš ta noč me prav posebno zanima.

— Ne morem vam nič posebnega povedati o tej noči. Ustavil se je samo eden voz pri meni. Vozač je pozvonil, zahteval pet galon bencina in ko je plačal, se je odpeljal dalje.

— Ali mi morete natančneje opisati, kdo je bil vse v vozu in kako je izgledal ta voz?

— Gotovo, saj sem še natanko pogledala. Bile so v njem tri osebe. Šofer edini je stopil z voza in govoril z menoj. Bil je mord a petintrideset let star, čisto običajen obraz, ki bi ga pa menda spoznala. V vozu notri sta bila dva mlajša fanta, eden je menda spal, ali se pa delal tako, bil je zleknjen na zadnjih sedežih.

— Kako je bil oblečen?

— Imel je zelo svetlo sivo obleko in temno kravato.

V očeh detektiva se je zabliskalo.

— To je voz, ki ga iščem.

— Pa menda ni bil oni fant mrtev? je preplašeno vprašala gospa Satter.

— Tisto ne, toda gre za težko zadevo. Opišite mi še tretjega potnika in voz.

— Malo boste mogli zvedeti od mene. Tretji je sedel na prednji h sedežih, spavajočemu nasproti in gledal mirno, kako šofer črpa bencin. Govorili nismo nič in takoj so se odpeljali naprej v noč proti New Yorku.

— Kakšne tvrdke je bil voz?

— Menda je bil Chevrolet, ali pa Cadillac, bogme, da nisem natank o pogledala. Čisto vsakdanja mašina, temno lakirana. Škoda samo, da nisem pogledala številke.

— To nič ne de, ker nam prav nič ne bi pomagalo, saj je bila brez dvoma napačna. Torej prav nobenih drugih podatkov mi ne morete dati?

— To je vse. Zelo obžalujem, da nisem ta voz natančneje pogledala, pa kdo bi si tudi mislil ...

Med tem je bil detektiv plačal bencin in sedel v svoj stari voz, ki je hrope odhitel nazaj proti New Yorku.

Ko je Nolten dospel v svoj urad na policijskem ravnateljstvu, je bil slabe volje. Sicer je odkril nekaj tisoč brzojavk, vprašat, ali se morda spomiznanci odvedli Teddyja v New York, toda to je bilo tudi vse. Zakaj so to storili, je bilo popolnoma nerazumljivo. Čim bolj je razmišljal o vzrokih te čudne zadeve, tem bolj se mu je zdela zamotana. Vedel je, da na podlagi danih podatkov ne more ukreniti prav ničesar. Iskati v New Yorku sled za avtomobilom, ki je prišel pred tremi dnevi in je bil temno pobarvan, za to ni bilo treba biti detektiv, da človek ne bi vedel, da je to od muh. Kadil je cigareto za cigareto, hodil po sobi semtertja in razmišljal, kje bi bilo kaj mogoče zagrabiti v tej skrivnostni zadevi, toda čimbolj je razmišljal, tembolj se mu je vse umikalo. Tako bedasto nejasne zadeve še ni imel preiskovati.

Trkanje na vrata ga je zbudilo iz njegovega razmišljanja. Bil je brzojavni sel, ki mu je prinesel sledeči telegram:

»Dobila glede Teddyja brzojavko, oglasim se osebno jutri dopoldan pri vas.

Mrs. Bobby.«

— Tako, odgodimo to zadevo za štiriindvajset ur, je dejal na pol glasno detektiv Nolten pred se in kar oddahnil si je, ko je pozvonil svojemu tajniku.

Naslednje jutro je bila gospa Bobby pri njem. Od razburjenja je glasno dihala, ko mu je položila na mizo brzojavko. Detektiv ni niti imel časa, da bi jo pošteno pozdravil. Ponudil ji je stol in prijel za brzojavko ter čital:

»Na veselo svidenje čez štirinajst dni. Teddy.«

Brzojavka je bila oddana na pošti št. 43 v New Jerseyu in naslovljena na gospo Bobbyjevo. Naslov je bil pravilen.

Detektiv je pomolčal in pogledal gospo. Na njegov vprašujoči pogled je vzkliknila:

— Toda kaj pravite k temu?

— Ne dosti. S tem mi ni prav nič pomagano.

— Kako to da ne?

— Menda vendar ne mislite, da bom šel na pošto številko toliko in toliko, kjer se odda vsak dan nekaj tisoč brzojavk, vpraašt, ali se morda spominjajo, kdo je oddal to brzojavko. In tudi če bi se dotični uradnik spomnil ter rekel, da je bil tak in tak možak ali žena, kaj naj potem s to ugovitvijo? Ravno tako daleč bi bil, kot brez nje. Stvar se mi zdi sumljiva.

— Sumljiva, za božjo voljo? Vendar niso umorili mojega ubogega Teddyja?

Gospa je začela jokati, toda detektiv jo je hitro potolažil, rekoč:

— Niste me prav razumeli. Če sem rekel, da je stvar sumljiva, sem le mislil, da je zame nezanimiva, kajti čimbolj razmišljam vse, kar ste mi povedali in kar sem našel, moram reči, da tu ne gre za nikak zločin, temveč le za neumnost ali hudomušnost ali kakšno vragolijo. Jaz mislim, da se Teddyju ni nič hudega zgodilo in da se lahko mirno vrnete domov. Morda je še celo sam pripravil vso to komedijo ugrabljenja.

Gospa Bobbyjeva je gledala detektiva s tako izbuljenimi očmi, ko ji je dejal te besede, da se je možak skoraj nasmehnil.

— Veste, kaj vam svetujem, velecenjena gospa? Peljite se mirno domov in za slučaj, da dobite kakšno poročilo, pošljite mi ga. Saj imamo zračno pošto. Dvanajst ur po oddaji imam že vaše pismo v rokah. Oprostite mi, da vas tako odpravim, toda verjemite mi, da ni nič hudega.

Gospa se je vsa vesela in vendar skoraj razočarana poslovila in je odšla. Pred petimi minutami, ko je bila stopila v dvigalo policijske direkcije, si ni bila mislila, da bo tako naglo spet odšla. Prihranila bi si bila lahko dolgo pot.

Detektiv Nolten pa je bil vse eno slabe volje. Vsa stvar mu ni šla skupaj in čeprav je vedel ali bolje slutil, da je vse skupaj samo neumnost ali šala, se je vendarle jezil na te proklete bogataše, kot se je izražal, ki s svojimi neumnostmi po nepotrebnem vznemirjajo policijo in ji kradejo dragoceni čas.

7. poglavje: Čudna pota ljubezni.

Nekega večera je prinesel John jutranji newyorški list k večerji s seboj ter ga dal Fredu, naj prečita članek o miss Leji Mountavon na tretji strani med družabnimi novostmi. Bila je tu najavljena njena zaroka z nekim angleškim grofom. Tudi njena fotografija je bila natisnjena.

— No, kaj praviš sedaj k svoji pustolovki? je dejal Fredu malo porogljivo John. Toda gost je bil od teh besed neprijetno dirnjen, kajti zelo razburjen je v pikrih besedah odgovoril:

— John, prepovedujem si da tako norce briješ iz mene. Miss Lea stoji nebeško visoko nad drugimi ženskami. Ima energijo, ki jo zaman človek išče pri drugih vsakdanjih goseh.

Mira je postala pri teh besedah bleda kakor zid in prestrašeno je pogledala Freda. John je to opazil. Divje je dejal Fredu:

— Če misliš z izrazom gos mojo sestro, obžalujem, da se tudi napram tebi nisva zadržala enako hladno kot napram vsem drugim najinim gostom. Če ti ugajajo samo ženske, ki norijo za rekordi in katerim je razkošje vse na svetu, s tem še nimaš pravice, da imenuješ druge, ki imajo duha in smisel za vsakdanje dolžnosti, za vse lepo in dobro, gosi.

Fred je hotel vstati in dati primeren odgovor, toda v tem trenutku so se odprla vrata in vstopila je hišna s pečenko. Vsi trije pri mizi so molčali. John je nalil v tri kozarce pivo in svojega izpil na dušek, ne da bi kaj rekel. Ko je hišna spet odšla, je dejala Mira, ki se je bila čudovito naglo znašla v tem kočljivem položaju:

— Zdi se mi, da ste moški smešni. Za vsako nepremišljeno besedo, in če je še tako nedolžna, bi si kar skočili v lase.

Pri tem je morala zbrati vso svojo energijo, da ni omahnila. Izpila je par požirkov piva in ker sta oba trdovratno molčala, je naglo nadaljevala, boječ se, da se prepir nadaljuje:

— Rekordi so danes simbol časa. Eni se zanimajo za nogometne tekme, drugi za umetnost in znanost. Vsak ima svoje veselje, in vsakemu ga moramo pustiti.

Po kratkem molku je začela pripovedovati veselo povest, ki jo je bila pred nekaj dnevi čitala. Bila je humoreska, katera je bila napravila slavnega nekega mehikanskega pisca. Sicer z njo ni imela pravega uspeha — niti Fred niti John se ni smejal — toda svoj cilj je le dosegla. Spravila ju je na druge misli in pozabila sta skoraj svoj prepir. Da je bila ona vzrok prepira, je pa le predobro čutila in zato se je smatrala za obvezano, da grozeče neurje odvrne. Zdelo se ji je, da pri tem bojuje boj za svojo lastno bodočnost in zato si je prizadevala, da stvar izvede čim bolje.

Po večerji je predlagala, da bi malo vrgli karte in pri igri se je delala tako veselo, kot je njen brat še nikoli ni bil videl. Prosila je brata, naj prinese steklenico šampanjca, da bodo pili na dobro voljo, ki se je zopet vrnila. John je to tudi storil in Mira je pila mnogo več, kot po navadi. Postala je celo razposajena, vključila je radio in prosila oba gospoda, naj plešeta z njo. John je šel po drugo steklenico šampanjca in ostali so ta večer delj časa pokonci kot navadno, toda ko so šli po polnoči vsak v svojo sobo, je Mira čutila, da je že zadnji trenutek, kajti delj ne bi bila mogla zdržati. Vse njeno razposajeno veselje je bila krinka, pod katero se je skrivalo nesrečno in ranjeno srce.

Ko je dospela v svojo sobo, je zaklenila vrata in se vrgla na divan. Jokati ni mogla, bila je preveč žalostna. Od šampanjca, ki ga je bila preveč pila, ji je bila glava v omotici, a vendar je ravno v tej omotici videla svoj položaj še bolj jasno, kot če bi bila popolnom trezna. Bila je preponosna, da bi kazala svojo globoko bol bratu ali prijatelju. Po poljubu, prvem poljubu Freda, ki ga je ljubila z vso ljubeznijo svojega ranjenega srca, je prišla taka nesreča. Vedela je sedaj, da Fred ljubi ono multimilijonarko, ki se je zaročila pred par dnevi z angleškim plemenitašem. In kljub temu jo še ljubi, njo pa, ki mu je dala s poljubom izraz svoje globoke ljubezni, je imenoval gos. Kako se je bila veselila te večerje, upajoč, da se bosta s Fredom večkrat pogledala in oba uživala v teh pogledih še enkrat sladko strast onega dolgega prvega poljuba! Toda prišlo je vse drugače!

Tudi Fred ni šel spat. Sedel je pri odprtem oknu, pušil in razmišljal. Bil je eden onih ljudi, ki v nekaterih življenjskih trenutkih ne poznajo zapreke. Samo da takšni trenutki pridejo dosti redko in prav ob času, ko se jih človek najmanj nada. Samo kratke ure je živel v srečnih mislih, da bi mogel ljubiti Miro, potem pa so mu slika Leje in nerodne besede Johna kot blisk pokazale nekaj, na kar je bil skoraj pozabil. Sedaj je čutil, kako blazno ljubi Lejo. Vrhu tega ga je trla divja ljubosumnost. Onega angleškega grofa bi bil zmlel, če bi mu prišel v roke. Sklenil je, da jutri napiše pismo Leji in ji razodene svojo ljubezen ter ji ob enem pošlje njen ček za dva tisoč dolarjev nazaj.

— Blazne misli imam danes, si je dejal na tihem. Preveč sem popil tega prokletega alkohola. To ni zame. Ampak eno je jasno: v tej hiši mi ni več obstanka. Jutri odpotujem. Konec.

Dvignil se je ter začel hoditi po sobi semtertja. Naenkrat se je čutil silno utrujenega. Legel je in naglo zaspal. Mira, ki je imela okno tako, da je videla luč njegove sobe, je opazila, da je ugasnila.

— On lahko spi, si je mislila. Da, moški nimajo niti vesti, niti srca! Vrgla se je na posteljo, skrila glavo v blazine ter krčevito zaplakala.

— — —

Naslednje jutro je deževalo. Pri zajtrku so se pogovarjali, kot bi se ničesar ne spominjali, toda pogovor je bil hladen. Slednjič je Fred dejal:

— Oprostita mi, prosim, da sem včeraj rekel besede, ki niso bile v skladu z gostoljubjem, katerega sem užival pri vas. Zahvaljujem se obema iskreno za lepe trenutke, ki sem jih tu preživel, toda moralo je priti drugače. Včeraj sem prejel pismo, ponudbo neke velike letalske družbe za novo službo. In sklenil sem, da jo sprejmem. Telefoniral sem že po voz. Ob pol desetih se odpeljem na kolodvor.

John je hotel reči trpko besedo, toda ko je videl, kako obupno gleda Mira, je pogoltnil svoj gnev in odgovoril:

— Fred, ločiti se hočemo tako, da se vsikdar lahko spet kot stari prijatelji srečamo v življenju.

Fred je vstal in moža sta si podala hladno roke. Tudi Mira se je dvignila in skoraj brez glasu je zajecljala:

— Tako hitro naju hočete zapustiti?

— Nova služba me kliče.

Ko sta si podala roke, je Fred dejal z glasom, ki je razodeval razburjenje:

— Z Bogom! Na svidenje!

Z naglimi, odločnimi koraki je odšel iz jedilnice. Mira mu je žalostno sledila s pogledom, med tem ko je John nervozno prestavljal prtiče in skodelice po mizi. Ko so se zaprla vrata za Fredom, se je obema zdelo, da je nastala velika praznota v njiju bratskem življenju.

— — —

Ko se je bil Fred udobno namestil v oddelku brzovlaka, ki je dirkal proti New Yorku, je potegnil iz listnice pismo, ki mu ga je bil poslal ravnatelj Whirlwind Motors družbe v New Yorku. Glasilo se je takole:

»Ker smo zvedeli, da niste več nastavljeni pri Ameriški letalsko-prometni družbi, si dovoljujemo, Vam ponuditi službo v naši tovarni, oziroma na poizkusnem letališču v New Yorku. V čast bi si šteli, ako bi našo ponudbo sprejeli. Prosimo čimprejšnjega odgovora, oziroma na osebno predstavljenje pri ravnateljstvu.«

Fred je družbo poznal, saj jo pozna vsakdo, ki ima le količkaj opraviti z letalstvom. Gradi namreč najboljše motorje za letala in Lindberghovo letalo, s katerim je bil pred leti prvi preletel Atlantik, je bilo opremljeno z motorjem tipa Whirlwind.

Zadovoljno je Fred vtaknil pismo nazaj v listnico. Šel je novi bodočnosti naproti. Le ena temna točka je bila v njej, in ta se mu je skoraj zdela tragikomična, namreč zaroka njegovega ideala z angleškim grofom. Da bi si prepodil temne misli, je vzel na postaji kupljeni dnevnik v roke in začel čitati. Naenkrat mu pade v oči velik napis: »Senzacionalna razroka dolarske princese«. Članek je razložil v kratkih besedah, da se hči »kralja pomaranč«, Lea Mountavon, baje nikoli ni zaročila z onim angleškim grofom, kot je to včeraj povedala novinarjem, ki so jo bili povodom njene zaroke prišli intervjuvat, ali pa — kot je dnevnik hudomušno pripomnil — se je iz neznanih razlogov ta zaroka razdrla.

Fred ni mogel verjeti svojim očem, ko je čital to novico. Bral jo je dvakrat, trikrat in nekaj blaženega ga je začelo prešinjati. Zaprl je za hip oči in se vdajal prijetnim občutkom. Vračal se je v New York, mesto, v katerem je prebivala Lea. Službo je imel v žepu, in kot je izgledalo, ne navadno pilotsko službo, temveč nekaj boljšega. Vedel je, da dela Whirlwindova motorska tovarna poskuse z novimi letalskimi motorji, ki naj bi prekosili vse dosedajšnje. To je bila javna tajnost, samo o konstrukciji ni vedela živa duša, za kaj gre. Brezdvomno je bil njegov poziv v zvezi s tem. Morda se mu bo posrečilo, da postane znamenit in tako opozori nase lepo milijonarsko hčer. Vsekakor je sklenil, da se ji približa. Za milijone mu v istini ni bilo, toda dekle je pomenilo zanj višek življenja. Neka divja, brezumna strast ga je vlekla k tej ženski. Sklenil je, da napravi dobro premišljen načrt in se ji približa.

Tako mu je v prijetnih mislih naglo minevala vožnja v New York. Vsa pokrajina se mu je zdela nekako prijazna in vesela. Proga je vodila poleg Hudsonove reke, ki je tu že zelo velika in po njej plovejo parobrodi. Gledal jih je z zanimanjem, kakor tudi vodno letalo, ki se je bilo ravnokar dvignilo z reke, letelo nekaj časa vštric brzovlaka in potem odbrzelo v višine.

Fred je bil na koncu s svojim denarjem. Imel je samo še petdeset dolarjev v listnici. Seveda je imel še ček za 2000 dolarjev, toda zaenkrat na to ni niti mislil, da bi ga vnovčil. Ravno s tem čekom je imel namen, približati se spet lepi Leji. Vedel je, da v nekaj dneh nastopi novo službo in dobi takoj denar na razpolago, zato mu suša v listnici ni delala nikakih skrbi. Za teden dni je imel dovolj denarja. Ko se je vlak ustavil na velikanskem podzemskem Centralnem kolodvoru v New Yorku, je židane volje vzel svoj ročni kovček z mreže nad svojim sedežem in odšel preko velike postaje do hodnika z napdsom Hotel Roosevelt. Tu je dospel naravnost do dvigala, s katerim se je dvignil v pritličje hotela. Vzel je sobo za štiri dolarje dnevno, se okopal in si uredil svojo toaleto, nato pa šel v nočni New York, na Times Square, le dobrih deset minut od hotela. Veličastna simfonija luči in zvokov mu je po dolgem presledku kar dobro dela in čutil je, da je prav za prav v tem velemestu najbolj doma.

8. poglavje: Skrivnost novega motorja.

Naslednji dan ob desetih dopoldan se je Fred javil pri ravnateljstvu družbe Whirlwind Motors s pismom, katerega je bil dobil pred nekaj dnevi. Uradnik, kateremu je bil pismo pokazal, ga je odšel javit in se vrnil čez nekaj trenutkov, rekoč:

— Prosim, gospod Blair, da mi sledite. Nalog imam, da Vas vedem k gospodu generalnemu ravnatelju.

Fred je bil kaj takega že pričakoval in radoveden je šel z njim. Generalni ravnatelj ga je sprejel sam v svoji elegantni pisarni. Ponudil je Fredu sedež v udobnem naslonjaču iz usnja, prisedel k njemu ter porinil predenj škatlo s cigaretami.

— Predno se začneva meniti, cenjeni gospod Blair, bi Vas prosil, ker gre za zelo važne stvari, ki so tovarniške tajnosti, da se mi legitimirate. Oprostili mi boste to mojo zahtevo, ko boste zvedeli, za kako važno zadevo gre.

— Gospod ravnatelj, to se samo ob sebi razume. Tu je moja pilotska legitimacija s fotografijo.

Ravnatelj je legitimacijo, ki mu jo je Fred ponudil, natančno pregledal, primerjal sliko s posestnikom in nato zadovoljen vrnil listino Fredu, rekoč:

— Najlepša Vam hvala. Tako, sedaj je vse v redu in lahko Vam razložim, za kaj gre. Prej Vam pa hočem še reči, da me je opozoril na Vas gospod Drashking, ki Vas pozna iz vojnih časov.

— Ne morem se spomniti imena, je odgovoril Fred.

— To nič ne de. Spoznali boste gospoda Drashkinga pri nas. Od njega sem zvedel, da ste slavni pilot eskadrilje »Potomaških rac«. Prav toplo Vas je priporočal. Sedaj pa poslušajte. Kaj izdeluje naša tovarna in kakšen je nje sloves, o tem Vam ne bom govoril, ker to sami kot pilot zelo dobro veste. Znane so Vam pa gotovo, vsaj v glavnih obrisih stvari, ki Vam jih bom sedaj omenil. Avtomobilske tovarne poskušajo že nekaj let, izdelovati tudi letalske motorje in naravno ob enem letala. Ford, Packard in General Motors so med temi konstrukterji. Leta 1929. je Packard vzbudil veliko zanimanje vseh letalskih krogov s tem, da je zgradil nov devetcilinderski radialni Dieselov motor za letala z 200 k. s. Ko so takrat na Wall Streetu zvedeli novico, da je novi Packardov letalski motor, ki ga žene surovo olje, uspešno napravil polet iz Detroita v Washington in pri tem porabil goriva za samo eno petino cene motorjev na pogon z bencinom, so Packardove akcije tisti dan tik pred zaključitvijo borze nenadoma poskočile za 16 in pol točk.

Toda ta z zrakom hlajeni novi Dieselov letalski motor se ni popolnoma obnesel, tako da do danes ni mogel izpodriniti v letalstvu bencinskih motorjev. Ima svoje muhe in teh mu ni bilo mogoče odpraviti. Naša družba dela že nekaj mesecev poskuse z enakim motorjem, ki je zgrajen na nekoliko drugih načelih in za čisto drug namen. Gradimo namreč letalo za stratosfero. O poletu švicarskega profesorja Piccarda ste čitali. Nemška tvrdka Junkers gradi letalo, s katerim bo mogoče poleteti do 15 ali morda celo 20 km visoko. To letalo ima bencinski motor. Naše stratosferno letalo pa ima Dieselov motor na surovo olje iz posebnih vzrokov. Natančneje Vam tu sedaj ne morem razlagati, ker nimam časa in se imam z Vami pomeniti radi Vaše službe. S tem letalom, ki bo delalo v višini recimo dvajsetih kilometrov nekako tisoč kilometrov na uro, mislimo uvesti medkontinentalni promet preko oceanov. New York — Pariz v šestih urah s popolno sigurnostjo, brez viharjev in vetrov, to je naš cilj, in prišli smo mu že tako blizu, da je postalo aktualno vprašanje pilota, ki naj bi vodil to letalo. Seveda bo šlo najprej za poskusne polete. Ponujam Vam to službo. Plačani boste dvatisoč dolarjev mesečno, prvi in edini pogoj pa je absolutna molčečnost in varovanje tajnosti, dokler se stvar ne razglasi po listih. Ali sprejmete?

Fred ni niti trenil z očesom in na mah odgovoril:

— Sprejmem.

Z ameriško točnostjo mu je pomolil generalni ravnatelj pogodbo, ki je bila že vnaprej izstavljena v dveh izvodih. Besedilo je bilo zelo kratko in jasno in Fred ga je preletel v trenutku.

— Ali podpišete?

— Da.

Ravnatelj mu je pomolil polnilno pero in Fred je dvakrat podpisal. Nato sta se moža dvignila in ravnatelj je podal Fredu roko, rekoč:

— Veseli me, da sem si pridobil tako izbornega sotrudnika. Prepričan sem, da boljšega ne bi mogel dobiti v vsej Ameriki. Mr. Blair, jutri se boste javili zopet v drugem nadstropju in prejeli nadaljne instrukcije, kakor tudi ček za svojo prvo mesečno plačo.

Po kratkih, a iskrenih besedah zahvalnosti je Fred podal ravnatelju roko in zadovoljen odšel. Ko se je v dvigalu peljal navzdol, si je mislil, da je vendar bil oni ponesrečeni polet s hčerko kralja pomaranč vzrok njegove lepše bodočnosti. Če bi takrat ne bil odletel z njo, bi še danes bil poštni pilot prometne letalske družbe.

Ko se je naslednji dan Fred javil v drugem nadstropju družbine palače, ga je tam že čakal glavni inženjer Bruss. Ta mu je v potankostih razložil novo tajno letalo za polete v višini nad 20 km, ki ga je bila družba konstruirala. Povedal mu je tudi, da za pogon v tako visokih plasteh zemeljskega ozračja ne bo služil več propeler, temveč raketna turbina, ki jo žene zmes bencina in kisika. Ko mu je bil inženjer razložil teoretsko stran problema, ga je odvedel na letališče družbe v poseben hangar, kateri je bil strogo zastražen. Sredi velike lope je stal ogromen ptič iz duraluminija in jekla. Spredaj je imel propeler s štirimi krili in motor, ki ga je gnalo surovo olje, med tem ko se je nahajala turboraketna naprava na zadku trupa. Kabina je bila potom dvojnih vrat in oken zrakotesno zaprta. Inženjer je Fredu razkazal vse posamezne dele stroja, sedel z njim v kabino in mu tudi razložil, kako se stroj vodi najprej potom navadnega pilotskega krmila v nižjih zračnih plasteh, kadar deluje motor s propelerjem, potem pa v stratosferi, kadar je turboraketa prevzela pogon velikega ptiča. Fred je bil naravnost navdušen. To je bilo res nekaj zanj. Poleteti v par urah iz Amerike v Evropo in še isti dan se vrniti, to je bil višek razvoja modernega prometa.

— Kot vidite, Mr. Blair, je dejal inženjer, je letalo tako rekoč gotovo. Samo nekaj malenkosti je še izpopolniti, kar bo trajalo največ štirinajst dni. Med tem boste prihajali vsak dan sem, da ga čimbolje spoznate, in potem bomo začeli s poleti. Prvi poleti se bodo seveda vršili samo z motorjem na surovo olje in ne več kot do navadne višine, to se pravi ne nad 9.000 metrov. Jaz bom vedno z vami in opazoval vse potankosti. Ko bomo videli, da deluje stroj brezhibno in se boste navadili na njegovo pilotiranje, potem preidemo k poskusom s turboraketo. Te bomo vedno bolj stopnjevali, dokler ne bomo nekega dne dosegli, kar želimo. In šele potem bomo stvari predali javnosti. Rabimo seveda potem veliko kapitala, da osnujemo prekooceanski letalski promet. S tem bomo seveda uničili Zeppelinsko družbo, ki s svojimi počasnimi in okornimi zrakoplovi nikoli ne bo mogla z nami konkurirati.

Fred ni bil noben znanstvenik, toda praktično se je tako dobro spoznal v vsem, kar se tiče letalstva, da mu inženjerjeva izvajanja niso delala nikakih težkoč. Bil je navdušen za svojo službo in ponosen, da bo mogel neki dan stopiti pred miss Leo in se ji predstaviti kot prvi letalec, ki je na turboraketnem letalu preletel progo New York — Pariz v petih urah.

9. poglavje: Ujetnik pasjega zdravnika.

Ko se je Teddy prebudil iz svojega težkega spanja, se najprej ni mogel domisliti, kaj je z njim. Glava mu je bila bila vsa motna in v začetku ni mogel priti do jasnih misli. Ležal je v topli sobi, ki mu je bila neznana. Naenkrat se je spomnil, da sta ga na travniku za parkom očetove vile napadla dva moška, ki sta bila skočila izza bližnjega grmovja. Eden mu je potisnil na obraz ruto, ki je dišala po jabolkih, in onesvestil se je. Ničesar več potem ni vedel. Sedaj je ležal na kanapeju v elegantni sobi. Čeprav se je počutil slabotnega, se je dvignil in radovedno začel pregledovati stvari po sobi. Tu je zapazil na mizi pismo. Vzel ga je v roke in začuden zapazil na ovitku svoje ime: pismo je bilo naslovljeno nanj. Pretrgal je ovitek in čital:

Cenjeni gospod Teddy.

Boste že oprostili, da Vam za 14 dni vzamemo Vašo osebno svobodo. Upamo, da se boste pokorili našim odredbam, ker bo to samo v Vašo korist. Po preteklem roku 14 dni Vas spustimo in ne boste imeli nikakih neprilik. Zakaj in kako je moralo to priti, Vam ne moremo razložiti. Za hrano boste imeli samo najboljše, vsak dan dobite razne časopise in radio Vam je tudi na razpolago. Kadar bi kaj poželeli, poslužite se telefona na nočni mizici. Ne delajte nobenih poskusov, da bi ubežali, ker ste v predobrem varstvu.

Podpisa na pismu ni bilo, a na drugi strani papirja je še stala opomba, da lahko napiše pismo svoji materi, da ne bo preveč v skrbeh.

Teddy je bil divji. Ni bil zaman Američan, da ne bi poskusil vsega, da se osvobodi. Stopil je k oknu in ga odprl. Okno je bilo zelo visoko na nekakšnem stolpu. Ta stolp je imel na oni strani samo to okno in tako Teddy ni vedel, kje se prav za prav nahaja. Tudi ni mogel poklicati na pomoč v kakšno drugo nadstropje. Okno je bilo v višini najmanj petnajst metrov. Stolp je stal na obrežju v bližini oceana, na katerem je Teddy videl v veliki daljavi parobrod. Na to stran že ni bilo mogoče zbežati. Nato je stopil k vratom, toda ta so bila od zunaj zaklenjena. Bila so tako močna, da jih brez pripravnega orodja nikakor ne bi bil mogel razbiti ali odpreti. Druga vrata so vedla v toaletno sobo s kopeljo. Ta soba ni imela nikakega drugega izhoda in samo majhno okence na isto stran, kot velika soba. Teddyjev ogled je bil končan. Spoznal je, da skoraj gotovo ne bo mogoče ubežati, ker mu je primanjkovalo vseh priprav. Občutil je, da je silno lačen in zato je vzel telefonsko slušalko v roko. Globok moški glas mu je zaklical običajni »halo« in ga vprašal, česa želi.

»Lačen sem,« se je glasil kratek Teddyjev odgovor, ki se ni hotel zaenkrat spustiti v pogovor z neznanci, ki so ga ugrabili. »Čez deset minut dobite, kar želite,« se je glasil kratek odgovor in Teddy je sedel spet na kanape in čakal. Ogledoval je sobo, ki je bila okusno opravljena. Celo omara s knjigami je bila v njej. Teddy se seveda nikoli v svojem življenju ni brigal za knjige, razen za kinoromane, in zato se mu ni zdelo vredno, da bi se dvignil in pogledal, kakšne knjige se nahajajo za steklenimi vrati. Pač pa ga je zanimal radijski aparat, ki je stal v kotu. Bil je velik aparat v mahagonijevi omari. Teddy je takoj stopil k njemu in ga vključil. Zadonela je vesela godba in fantu se je zdelo njegovo ujetništvo že nekoliko prijetneje. Naenkrat so se odprla vratca v steni in pozvonil je zvonec: bilo je dvigalo za jedi, kot ga imajo po penzijonih in hotelih. Dobil je servirano izborno kosilo, da si boljšega ne bi bil mogel naročiti v najboljšem newyorškem hotelu. Šlo mu je zelo v slast. Med obedom ga je zabavala poskočna godba in skoraj bi bil pozabil, da je ujetnik. Ravno ko je končal obed in se dvignil, je ponovno zazvonil kraguljček pri jedilnem dvigalu in dobil je škatlo Marlborough cigaret in časopis. Kar dobro se mu je zdelo, da ga neznanci tako negujejo, toda v glavo mu pa vendar le ni šlo, zakaj so ga odvedli in zakaj mu tako imenitno strežejo.

Sedel je najprej za mizo in napisal pismo materi, nato pa javil neznancu po telefonu, da bi rad oddal pismo za mater.

— Položite ga z namizno posodo vred v dvigalo in ga zaprite. Pismo bo še danes odpremljeno naslovljenki, se je glasil odgovor neznanca.

Teddy je storil, kot mu je bilo ukazano, izključil je radio, ki je v nosljajočem govoru razlagal nekaj, kar ga ni zanimalo. Vzel je časopis in ga čital. Pripalil si je svaljčico in pozabil, da je ujetnik neznanih ljudi, ki so ga odvedli pod zelo čudnimi okolnostmi. Ni si preveč belil glave, kaj bo z njim, bil je nekoliko preneroden in preneumen. Tako mu je prvi dan pretekel še precej hitro. Spal je izborno. Ko se je drugo jutro v kopalnici kopal, je nekdo pospravil sobo, a dotičnega ni mogel videti, ker je ravno tedaj, ko je bil v vodi, zaklenil vrata med kopalnico in spalnico. Ko je bil z jutranjo toaleto gotov, je odprl vrata v sobo. Niso bila več zaklenjena, a soba je bila pospravljena, na mizi se je kadil okusen zajutrk in poleg njega je ležal jutranji list. Teddy se je z zadovoljstvom spravil na jed in nato prečital list.

Toda sedaj mu je stvar že postajala dolgočasna. Samo jesti, piti, kaditi, ležati in čitati, in biti obsojen na štirinajstdnevni sobni zapor, to mu je bilo odveč. Gledal je skozi okno na morje, na katerem ta dan ni bilo nobene ladje, in opazoval valovje, ki je butalo ob skalovje. Galebi so kriče letali nad penečim se valovjem in se tu in tam potapljali vanj, iščoč hrane. Teddy je sicer že bil večkrat na morju, toda njegovo veličanstveno lepoto ni nikoli imel prilike tako opazovati, kot z višine tega stolpa. Naenkrat se je temu blaziranemu mladiču odprl nov svet. Molče je gledal in poslušal in se tako zamotil za celo uro. Potem je začel hoditi po sobi in ni vedel, kam bi se dejal. Naenkrat zapazi knjižnično omaro. Iz samega dolgega časa jo odpre in začenja pregledovati knjige. Sami čudni naslovi, neznani pisatelji, starinske vezave. Ker ne ve drugega, začenja čitati. Dolgočasno. Vzame drugo knjigo v roke. Isto nezanimivo čtivo. Vrne se k oknu in gleda morje. Nato vzame spet knjigo v roke, a to pot čita dalje.

Tako je preteklo štirinajst dni in Teddy se je čudovito spremenil. Ne da bi bil spremenil svojo naravo, temveč prava njegova mirna in dobra narava se je pokazala šele sedaj in jo tako pod vplivom te neprijetne osamljenosti prodrla. Prečital je bil med tem časom kopico knjig iz omare in odprl se mu je bil popolnoma nov svet. Skoraj je bil pozabil, da je ujetnik. Neki dan, bil je zadnji njegovega ujetništva, stopi nenadoma po kosilu mlad možak v sobo in mu pravi:

— Mr. Teddy, izvolite se obleči in iti z menoj, čez pol ure ste svobodni in lahko greste, kamor hočete. Tu imate petdeset dolarjev, ki jih lahko uporabite, kakor vam drago.

Teddy si tega ni dal dvakrat reči. Šel je z možakom preko dveh drugih sob do dvigala in minuto pozneje sta bila v prostranem dvorišču, kjer ju je čakal avto. Možak je rekel Teddyju, naj sede v voz, sam pa je sedel za krmilo. Bila je zaprta limuzina in Teddy, vesel, da pride spet domov, je sedel v zaprti voz. Možak je pritisnil na starterjev gumb, motor je zabrnel in voz se je začel pomikati. Teddy je še videl, kako so se peljali skozi prostrano vežo na prosto in jo zavili po široki cesti, potem pa je pal kar v nekakšno omotico. Med tem je avto brzel z veliko hitrostjo preko polja in gozdov. Slednjič se je po dveurni vožnji ustavil na robu nekega gozda. Možak je stopil s svojega šoferskega sedeža, odprl limuzino, dvignil previdno nezavestnega Teddyja iz nje ter ga položil na trato. Sveži zrak ga je takoj spravil k sebi, toda možak je naglo spet sedel na šoferski sedež in oddirkal naprej.

Prvo, kar je Teddy storil, je bilo, da je segel v žep in se prepričal ali ima še denar v njem, ker ni verjel, da bi mu ga bili pustili. Toda v svoje največje začudenje je izvlekel bankovec iz žepa.

— Rešen sem čudnega ujetništva, denarja imam tudi, kaj hočem še več, si je mislil ter se začel dobre volje ozirati okoli sebe. Kar dobro mu je delo, da je po tolikem času pohajkovanja po sobi spet zunaj v prosti naravi. Najprej se je pretegnil, nato mu je pa padlo na misel, da se je bil v avtu onesvestil in da nima pojma, kje je bil teh štirinajst dni in kam so ga bili sedaj zapeljali. Skoraj gotovo je bil v notranjosti avta razlit kloroform ali kakšno drugo uspavalno sredstvo, ki ga je že čez nekaj sekund omamilo. Spomnil se je, da je bil zaduhal isti vonj po jabolkih, kot prvikrat, ko so ga bili omamili. Vendar si s tem ni dolgo belil glave. Njegova prva želja je bila, priti do ljudi, vprašati, kje se nahaja in skušati, da pride čimprej do prve železniške postaje in se odpelje domov. Ni preteklo pet minut, ko se je ogledoval po cesti, in že je začul brenčanje motorja. Pripeljal se je avtomobilist, ki je na njegovo mahanje ustavil svoj voz in ga vprašal, kaj je z njim. V kratkih besedah mu je razložil, da ga je nekdo zapustil sredi pota in da prosi, če bi ga vzel seboj. Avtomobilist, ki je bil sam v svojem vozu, novem Fordu, ga je rade volje vzel seboj. Čez pol ure sva v železniški postaji Stenton, in ako vam drago, vas tam odstavim. Teddy se je vesel zahvalil za uslugo in pol ure pozneje je bil že pred kolodvorom. Tuji avtomobilist se je komaj zganil, ko se mu je Teddy zahvalil in odhitel je s svojim vozom naglo naprej. Teddy seveda ni imel pojma, da je bil dogovorjen ta možak z onim, ki ga je bil pripeljal na samotno mesto ob robu gozda, in da ga je odvedel samo za to naprej, da ne bi morda slučajno padel v roke kakšnemu motornemu policistu, ki bi se začel zanimati za stvar in bi morda prišel vsemu na sled.

Teddy se je orientiral po velikih stenskih voznih redih v čakalnici postaje ter si sestavil vozni načrt do doma. Denarja do tja je imel več kot dovolj, tako da je, ker je imel še dve uri časa do prihodnjega vlaka, poslal materi brzojavko in ji javil, kdaj da pride. Potem je šel obedovat in se nato mirno vsedel v vlak, ki ga je odpeljal domu nasproti. Konec je bilo njegovega čudnega ujetništva.

10. poglavje: Družabni škandal.

Teden dni pozneje se je sestala Miss Lea s Teddyjevim očetom, ki je bil po opravkih v New Yorku, in ta ji je z navdušenjem pripovedoval, da je štirinajstdnevni zapor Teddyja pri pasjem zdravniku v poslopju ob Atlantiku imel na mladega fanta čisto neverjeten vpliv: postal je prijeten družabnik, miren in tih čitatelj časopisov in knjig ter poslušalec radia. Tudi njegova mati se je spremenila. Nič več ni hotela tujih gostov, umetnikov vseh vrst, temveč se je krčevito držala svoje rodbine in začela prav po materinsko skrbeti za vse. Tako je imela prismojena ideja hčerke »kralja pomaranč« nenavadne vzgojne posledice in stric Bobby ni vedel, kako bi se Leji zahvalil za genijalno misel, ki jo je imela. Seveda razen obeh in pasjega zdravnika ter njegovih zaupnikov nihče ni vedel, kje, kaj in kako se je zgodila čudna in nerazumljiva pustolovščina Teddyjevega ugrabljenja. Zadeva je Lejo veljala težke tisočake, toda kaj je bilo to njej. Dala jih je iz svojega zasebnega konta, o katerega uporabi tudi njen tajnik ni vedel ničesar in ni tudi nikoli zahteval obračuna, saj si je bil na jasnem, da mlada dama »višjih desettisočev« ameriške družbe rabi skoraj neomejene vsote za svojo zabavo.

Stric Bobby in Lea sta skupaj obedovala v enem izmed najboljših hotelov v New Yorku in se tako zaklepetala, da sta nad dve uri sedela pri mizi. Naenkrat pa je Lea pogledala na svojo zapestno uro in dejala:

— Za božjo voljo, že tako pozno je, zadnji čas, da grem. Oprostiti mi moraš, striček, da te kar tako zapuščam, toda imam važen opravek. Moram na neko detektivsko agencijo.

— Kaj vraga spet nameravaš? je dejal stric skoraj preplašen.

— O, nič hudega, to pot nimam v mislih nikakšnega ugrabljenja ali kaj enakega, temveč gre za neko ljubezensko zadevo.

— Tako, tako, pa menda ne pustiš nadzorovati nekoga, ki ti je pri srcu?

— No, tako daleč še ni, sicer pa molčim o tem. Z Bogom, striček in lepo pozdravi vse doma.

Odšla je in nekaj minut pozneje je že sedela v taksiju, ki jo je odpeljal v ravnateljstvo velike detektivske agencije Siders. Sprejel jo je ravnatelj Chilcotte sam. Samo ob sebi umljivo je vedel ceniti vrednost in važnost klientinje in jo je takoj sprejel.

— Torej mi morete dati zaželjene podatke o letalcu Blairu, kakor sem vam naročila? je vprašala Lea, ki se je bila spustila v naravnost ogromen usnjen naslonjač, v katerem je skoraj izginila.

— Miss Mountavon, vse je pripravljeno, toda moram vam reči, da je bilo izredno težko dobiti točne podatke, in da sem moral žrtvovati veliko vsoto, preden sem zvedel, za kaj gre.

Pri teh besedah je iz svoje miznice potegnil mapo in iz nje vzel list, s katerega je čital sledeče:

»Fred Blair je bil rojen l. 1897 v Atlanti, šolsko izobrazbo ima običajno, med vojno je vstopil kot letalec v armado in postal slaven kot lovski pilot eskadrilje »Potomaških rac«. Ima celo vrsto odlikovanj. Po vojni je bil prometni pilot pri raznih družbah in ima od vseh samo najboljša izpričevala. Samo pri svoji zadnji službi je napravil neko neumnost ...

— Stvar mi je znana, je dejala Miss Lea s čisto nedolžnim obrazom in ravnatelj je preskočil nekaj vrstic ter nadaljeval s čitanjem:

»Sedaj je nastavljen kot pilot pri Whirlwind Motors družbi in sicer z namenom, da pilotira nov dvokrovnik tajne konstrukcije, s katerim hoče ta družba doseči višino najmanj 20 km in tu upostaviti promet med Evropo in Ameriko, ki ne bo trajal več kot nekaj ur. Fred Blair bo torej prvi človek, ki bo preletel tako ogromne razdalje v par urah in bo s tem postal še bolj slaven, kot je nekdaj bil Landbergh ...

— Kaj? je vzhičeno vzkliknila Lea in oči so ji divje zažarele. Ali je vse to tudi res?

— Gotovo, Miss Mountavon, saj veste, da naša agencija rajši v vsakem slučaju prizna, da ji ni bilo mogoče razkriti ničesar, kakor pa da bi dajala svojim klientom netočne izjave. Kar sem vam čital, je do pičice resnica.

— No, in kaj še veste o njem?

— Ničesar več, cenjena miss, to je vse, končal sem s čitanjem svojega poročila.

— Dajte ga sem. Račun pošljite na moje ime.

Pri teh besedah je vstala, toda naenkrat se je nekaj domislila in dejala:

— Ali ni danes sobota?

— Da, sobota je.

— Prosim, da mi do pete ure, ako je mogoče, telefonsko javite, kje in kako preživlja letalec Fred Blair svoj »weekend«, ali bolje rečeno, kje se nahaja danes.

— Cenjena Miss Mountavon, storil bom vse, da ugodim vaši želji.

Odšla je kot kraljica in pustila je, da ji je gospod generalni ravnatelj spoštljivo poljubil roko.

Pol ure pozneje je bila doma. Svoji služabnici je naročila čaj in ko ji ga je servirala v njenem elegantnem budoarju, ji je zapovedala, da do preklica sploh ne pusti nikogar v sprejemnico, temveč naj pove, da je ni doma. Nato se je vrgla v negliže, se zleknila na kanape, pripalila svalčico, pila čaj in ponovno čitala poročilo ravnatelja dekektivske agencije.

Počasi je puhala dim cigarete proti stropu in razmišljala. Kako je mogla kar tako pozabiti tega junaškega mladega pilota, ki je bil tvegal življenje in službo zanjo in jo je vsekakor strastno ljubil. Da, moral jo je ljubiti, ker drugače kaj takega ne bi bil storil.

Slučajno ji je bil njen tajnik Cornell povedal, da oni ček za dva tisoč dolarjev, ki ga je bila takrat po ponesrečenem pristanku izdala Fredu Blairu, še vedno ni bil vnovčen, in to ji je silno imponiralo. Pilot, ki se mu ne zdi vredno, vnovčiti ček, čeprav je brez službe, ne more biti navaden človek. In tako je dala nalog detektivski agenciji, naj ga poišče ter točno poizve vse potankosti o njem. Razkritja agencije so ji pa pokazala mnogo več, kot je bila pričakovala. Ravno tega moža je rabila, da doseže svojo slavo, ono svetovno slavo, o kateri je vedno sanjala. Ako on poleti prvi nad oblaki skozi stratosfero iz New Yorka v par urah v Evropo, tedaj mora ona biti z njim, ona mora biti prva žena, ki pod vzame takšno potovanje, in čeprav jo to stane milijone.

Toda tu se je zamislila, saj je vedela da pri Fredu Blairu ji ne bi pomagali njeni milijoni prav nič. On niti dveh tisočakov ni vzel, temveč ji je s svojim ravnanjem pokazal, da mu za denar nič ni, da jo je takrat vzel seboj, ker mu je bila simpatična. Morda bi jo iz istega vzroka vzel seboj sedaj? Vsekakor je sklenila, da se mu za vsako ceno približa in sicer tako prijateljsko, da jo mora vzeti na ta polet seboj.

Iz teh misli jo je zbudil telefon. Prijela je za slušalko in se javila.

— Tukaj Chilcotte, ravnatelj agencije Siders. Miss Lea, čast mi je sporočiti, da sem ravnokar zvedel, da Fred Blair hodi že mesec dni preko sobote popoldan in nedelje na grad Cosy Corner bančnika Armourja in sicer je tam vedno skupaj z inženierjem Brussom, ki je istotako uslužben pri Whiriwind Motors družbi. Oba sta tam gosta imenovanega bančnika, kateri ima večino delnic te družbe v rokah in se seveda prav posebno zanima za oba moža, ki pripravljata prvi polet v stratosfero.

— Gospod generalni ravnatelj, prav posebno sem vam hvaležna za vaše tako točne podatke Ali ste morda zvedeli, da bo tudi danes Mr. Blair na gradu?

— Gotovo, Miss Mountavon, kot smo dognali, sta se z inženjerjem Brussom odpeljala skupno v njegovem vozu takoj po obedu.

— Mi imate še kaj povedati?

— Ne, s tem so moji podatki izčrpani

— Najlepša vam hvala, gospod generalni ravnatelj. Z Bogom.

— Klanjam se.

Miss Lea je odložila slušalko, se zleknila nazaj na kanape in pripalila novo cigareto. Delala je bojni načrt, in ta ni bil ravno težak. Čez pet minut si je že bila popolnoma na jasnem, kako bo uredila nadaljnje korake.

Poznala je Armourjeve. Bili so sorodniki slavnih Armourjev, posestnikov chicaških klavnic. Tudi na gradu Cosy Cornerju je bila ponovno kot gost. Grad je bil ob obali Atlantika, nekako stoosemdeset km severno od New Yorka. Poznala je bančnika Armourja, njegovo ženo in oba otroka, Master Dicka in Miss Evelino.

Že nekaj mesecev Lea ni videla nobenega člana te rodbine, toda to je ni motilo, da ni pozvala na telefon starega Armourja v njegovi bančni palači. Imela je malo upanja, da ga dobi v soboto popoldan in naravnost začudila se je, ko je dobila zvezo z njim.

— Lea Mountavon govori. Gospod Armour, preživela sem tako lepe dni zadnjič na vašem Cosy Cornerju, da se mi je danes kar nekoliko zahotelo po njem in sem si dejala, da ni lepo od mene, da stare prijatelje tako zanemarjam. Kako se kaj godi Vam in Vaši cenjeni rodbini, dragi gospod Armour? Saj je že menda nekaj mesecev, odkar se nismo videli.

— Prav posebno veselje in čast mi je, cenjena miss Lea, da ste me pozvali. Gre nam vsem prav dobro. Veste kaj, imam imenitno idejo, in srčno bi me veselilo, ako nanjo pristanete. Jaz se čez dve uri odpeljem v Cosy Corner in čast mi je, povabiti Vas, da pridete z menoj. Potem Vas pa seveda prosim, da ostanete vsaj nekaj dni pri nas, boste že videli, da imam novo, prav zanimivo družbo, simpatične mlade gospode, ki bodo gotovo tudi Vam ugajali.

— Gospod Armour, prav rada sprejmem povabilo, ker me zelo veseli, biti spet v prijetni družbi Vaše rodbine. Ako ste sami v svojem vozu in ako vam je prav, pridite me iskat na moj dom, in se bova skupaj peljala.

— Velika čast mi je, cenjena Miss Lea. Samo zelo mi je žal, da Vam točno ne morem povedati minute, ob kateri Vas pridem iskat. Vsekakor ne bom imel tu več posla, kot za dve uri.

— Lepo, toliko časa tudi jaz rabim, da uredim vse potrebno za svoj odhod. Peljala se bom z Vami, toda ob enem bo moj šofer z mojim vozom prišel tudi za nama z vsemi mojimi stvarmi, in tako bomo za eventuelne izlete imeli tudi moj voz na razpolago.

V veliki jedilnici v gradu Cosy Cornerju ob obali Atlantika je bila oni večer zbrana večja družba kot po navadi. Ko je gospodar Mr. Armour, ki je bil enako kot vsi ostali gospodje v smokingu, katerega imenujejo Američani s čudnim imenom »tuxedo«, predstavljal zbrane gospode damam, je bilo za letalca Freda Blaira velikansko presenečenje, ko je naenkrat zapazil pred seboj po tako dolgem času njo, na katero je mislil vsak dan. Miss Lea se mu je prijazno nasmehnila, da je bil ves vznemirjen od radosti in se je začela z njim prav intimno razgovarjati. Potegnila ga je na rafiniran način malo proč od družbe v kot in se zanimala za vse, kar je delal od onega nesrečnega poleta. Fred se je komaj premagoval, tako je bil razburjen radi tega nenadnega svidenja, in le polagoma se je umirjeval. Ko je hišna gospodinja, oblečena v elegantno obleko, ki jo je bila prinesla seboj iz Pariza od prvega damskega krojača, pozvala zbrane goste k večerji, je Fred v svoje velikansko začudenje opazil, da sedi poleg hčerke »kralja pomaranč«. Vse to se mu je zdelo kot lep san, nadaljevanje nekega nemogočega življenja, ki se je komaj začelo in je bilo zopet kruto pretrgano.

— Vi prihajate večkrat sem ob sobotah na oddih? je z nedolžnim glasom vprašala Lea, ki se je bila med vožnjo pri Armourju informirala o vseh gostih in ga prosila, naj jo posadi pri večerji poleg znamenitega letalca, ker se tako silno zanima za letalstvo in bi se tudi sama rada učila letati.

— To je že četrta sobota, da sem gost Armourjevih, in mislim, da bom, ako mi bo dopuščal čas, prišel še parkrat z inženjerjem Brussom.

— Kaj imate toliko posla?

— Več kot dovolj.

— Mnogo letate?

— Zaenkrat prav nič.

— Kako to da ne? Mislila sem, da ste vedno na potu nekje med nebom in zemljo.

— Prav malo letam, in še to samo radi vaje. Večinoma pa sem v laboratorijih in pri konstrukcijskih poslih za nova letala.

— Kakšna nova letala?

— Naša tovarna ravnokar gradi tip novih letal, s katerimi mislimo prekoračiti marsikateri rekord, in delo pri praktični sestavi teh letal je poverjeno meni.

— Nekaj sem čula, je odgovorila Lea, se nagnila na uho Fredu ter mu zašepetala: V stratosfero pojdete, le nič ne delajte tako neverjetnega obraza. Imam dobre informacije. Sicer se pa ne bojte, jaz ne bom prav ničesar izdala. Povedati Vam pa hočem pozneje, ko bova bolj zase, še nekaj. Nekaj imam na srcu in prav lepo Vas bom prosila — pri tem ga je pogledala tako milo, da je bil Fred ves nervozen — in kar strah me je, če pomislim, da mi boste mojo prošnjo odbili.

— Če bo le mogoče, Vam jo bom izpolnil, draga Miss Lea, je dejal Fred ves srečen. Ko so po večerji mladi pari zaplesali po zvokih one čarobno mehke južnjaške plesne melodije »Dina, is anybody finer, in the Land of Carolina?«, se je Lea bolj kot je imela navado naslonila na svojega plesalca, letalca Blaira in mu tiho dejala:

— Jaz moram znati pilotirati letalo in hočem se naučiti tega športa. Prosim Vas, dragi Fred, da me sprejmete za svojo učenko. Honorar si boste določili sami.

— Cenjena Miss Lea, iz srca rad, toda moj posel mi ne dopušča toliko prostega časa.

— O, če je samo to, potem bom jaz govorila z Armourjem, in ravnateljstvo tovarne Whirlwind Vam bo že dalo ta čas na razpolago, saj mislim, da več kot eno uro vsaki drugi dan ne bova rabila.

— Če je tako, potem ni nobenega zadržka. Kar se pa tiče mojega honorarja, ne zahtevam prav ničesar, saj mi je le v veselje in zadovoljnost, da morem Vas — to besedo je prav pomembno naglasil — uvesti v skrivnosti letanja.

— Vem, da se v tem oziru ne da govoriti z Vami, gospod Fred. Saj mi je moj tajnik povedal, da niti mojega čeka niste vnovčili.

— O, prosim, jaz ...

— Poslušajte, hočem Vam nekaj reči. Zelo sem huda na Vas radi tega. Nimate prav, ako sprejmete te vsote, ki je samo plačilo za Vaše delo, in majhna odškodnina za nesrečo, ki Vas je doletela v moji službi. Ali mi hočete sedaj tu na tem mestu obljubiti, da boste ta ček vnovčili? Ako ne, potem Vas ne morem vzeti v službo kot učitelja letanja.

— Če je stvar takšna, potem bom storil, kar želite.

— No, torej, sedaj niste več tako trmoglavi, in to me zelo veseli. Jaz mislim, da se bova midva še dobro razumela.

Zadnji akordi godbe so izzveneli in zadovoljno sta se vračala Fred in Lea k mizi ter se pomešala med ostalo družbo. Ne da bi bila kaj rekla, a vendar sta oba čutila, da sta bila že nekoliko preveč skupaj ta večer, in da bi to morda vzbudilo malo preveč zanimanja.

Ko je Fred pozno po noči prišel v svojo sobo, ni mogel spati. Lea ga je bila popolnoma očarala. Ni si mogel razlagati, kako nepričakovano se prikazuje ta skrivnostna žena v njegovem življenju. Bil je navajen, vse dogodke, ki jih je med dnevom doživel, še enkrat premisliti, in iz njih delati smernice za svoje bodoče življenje. In koliko je bilo dni, ko ni doživel prav nič pomembnega. Današnji dan pa se je silno razlikoval od ostalih. Misli so mu tako drvile po glavi, da jih je kljub svoji hladnokrvnosti komaj krotil. Le s težavo jih je uredil in začel jasno razglabljati o svojem razmerju napram tej čudni dedinji milijonov kralja pomaranč. Priznati si je moral, da jo blazno ljubi, in da nikoli še ni bila kakšna ženska napravila nanj takšnega vtisa. Da se je tudi ona zanimala zanj, o tem ni bilo sedaj nobenega dvoma.

Ta večer Fred nikakor ni prišel do tega, da bi bil napravil bilanco preteklega dne. Bilo je to prvič v njegovem življenju. Dejal si je, da je prenervozen in pretruden, da bi mogel jasno misliti, in odnehal je. Stopil je k oknu ter ga odprl. Topel pomladanski zrak je planil v sobo. Zunaj je bil polmrak. Zvezde so stale na nebu in prijeten, suh vetrič je pihljal iz bližnjega gričevja, med tem ko je spodaj pod gradom butal ocean ob obrežje in udarjal svoj enolični stotisočletni takt. Fred ga ni dolgo poslušal, temveč je kmalu legel spat.

Naslednji dan je bila nedelja. Kaj je lepšega, kakor pomladanska nedelja na deželi, posebno za prebivalca tako ogromnega mesta, kot je New York, ki tako redko duha vonj svežih trat in poljan? Sveže urejena tenišča so bila na gradu polna mladine, v belem in mornarsko modrem flanelu, ki se je z glasnim smehom zabavala. Najglasnejši med njimi je bil Master Dick, šestnajstletni sin posestnika, ki je bil ravnokar prišel iz penzijonata domov in se je obnašal tako, da mu je bilo na prvi mah videti, da ni imel prav nikake vzgoje. Cigareto z zlatim ustnikom je žvečil med zobmi ter se držal tako ponosno in prezirljivo, da ga je družba dosledno ignorirala. Miss Evelin, ki je imela že skoraj osemnajst let in je bila hčerka edinka Armourjeva, še ni bila prišla iz penzijonata nekje na jugu. Imela bi pa prispeti za bližajoče se velikonočne počitnice že to nedeljo. Lea je bila radovedna nanjo, kajti njena mati ji je bila dejala, da je postala cela dama in da ima že težkoče z njo, ker je tako svojeglavna.

Ko je prišla Lea precej pozno dol na vrt, se ji je takoj pridružil Fred, in po prvih besedah pozdravljanja ji je dejal:

— Vi gotovo še ne veste hude novice?

— Ne? Toda kaj se je za božjo voljo zgodilo?

— Prosim, govorite bolj tiho, da naju nihče ne čuje, ker razen domačih družba menda še ničesar ne ve o tem. Miss Evelin je izginila.

— Kako izginila?

— Vstal sem po svoji navadi ie zgodaj zjutraj in z inženjerjem Brussom sva napravila dolg sprehod pred zajtrkom Raznašalec časopisov nama je prodal današnjo jutranjo številko »Star«-a, v kateri je dolg članek z napisom Družabni škandal. V njem opisuje, kako je včeraj bogata dedičinja, Miss Evelin Armourjeva izginila iz neke družbe, kjer je bila povabljena. Ušla je svoji vzgojiteljici in jo popihala neznano kam. Najboljša newyorška zasebna detektivska agencija je dobila nalog, da jo zasleduje in privede nazaj. Gre namreč, kot se šušlja v družbi, za beg z nekom.

— S kom?

— O tem ta časopis ničesar ne pove. Pa saj veste, da je »Star« revolverski list, kateremu je samo na tem ležeče, da prinese čim največ družabnih intimnosti in škandalov. Saj živi samo od tega.

11. poglavje: Grofica Encantada.

Za nekaj dni je bila skrivnost izginule milijonarske hčerke senzacija manhattanskih dnevnikov. Objavili so različne njene slike, vse izvirne, toda ne ena ni bila podobna drugi. Objavili so slike hiše, iz katere je bila izginila, sliko penzijonata, v katerem so jo vzgajali, sliki očeta in matere, kakor tudi nekaterih mladih mož newyorške družbe, o katerih se je govorilo, da so njeni zaročenci. Razen tega je »Star« povzel ta slučaj kot zanimivo splošno družabno vprašanje in je priredil anketo o ameriškem modernem dekletu in razglabljal o vprašanju, zakaj in in pod katerimi okolnostmi mlada dekleta zapuščajo svoje domove. Take stvari so seveda čitatelji kar požirali in ta revolverski žurnal se je izborno prodajal. Objavil je tudi zgodovino rodbine Armourjevih in priklical občinstvu v spomin, da je bil oče Eveline nekdaj soprog plesalke Ninon Duclos, prave Parižanke, ki je nastopala v nekem nočnem kabaretu, in kakšen škandal je bil, ko se je z njo poročil. Omenili so pa tudi, da so Evelinino mater izbrali Armourju za soprogo njegovi starši, potem ko so dejali, da ga razdedinijo, ako ne pusti svoje francoske plesalke in se ne loči od nje. Ona je bila iz stare južnjaške rodbine iz Novega Orleansa in je napravila neko neumnost v mestu ter so jo nato poročili daleč na sever, da bi se stvar pozabila. Vse te pikanterije iz intimnega življenja rodbine Armourjevih je prinesel »Star«, priznal je pa tudi, da nihče v rodbini ni hotel dati njegovemu poročevalcu intervju o izginuli Miss Evelini.

Opoldan je seveda že vsa družba, ki je bila zbrana na gradu Cosy Cornerju, vedela o škandalu posestnikove hčerke, in to je seveda na splošno razpoloženje zelo neprijetno vplivalo. Sedeli so ravno pri kosilu na veliki terasi pred gradom, visoko nad morsko obalo, ko se je pripeljal po peščeni poti avtomobil in se ustavil tik terase pred začudeno družbo. Iz njega sta izstopila izgubljena Miss Evelina in in eleganten možak, star okoli trideset let, s povoščenimi brki in monokljem.

Miss Evelin je stopila pred zbrano družbo ter se predstavila kot grofica Encantada ter predstavila tudi svojega soproga, grofa Encantado.

Spoznala ga je bila pri neki čajanki v enem newyorških luksuznih hotelov tn takoj se ji je zdelo, da je doživela idealno srečanje svojega življenja. Na prvi pogled se je zaljubila v tega »romantičnega« moža, kajti izgledal je kot evropski plemiči, ki jih je tolikrat bila videla v kinu. Previdno se je izmuznila vzgojiteljici, ki jo je spremila na čajanko in odšla s svojim izvoljencem. Dva dni sta v avtomobilu potovala po deželi in uživala naslado svoje ljubezni, in mimogrede sta se nekje v nekem malem mestu poročila v protestantski cerkvi.

Lahko si mislimo, kako velikansko presenečenje je vzbudil ta dogodek pri vseh prisotnih. Fred je imel sedaj priliko, opazovati najintimnejše utripanje rodbinskega življenja pokvarjene newyorške milijonarske družbe.

Stari Armour se je dvignil s svojega stola in odšel. Vse je napeto pričakovalo, kaj se bo zgodilo. Toda ni preteklo pet minut in že je bil tu fotograf, ki je prosil grofa in grofico Encantado, naj se dasta slikati za časopisje. Grof se je nekoliko obotavljal, toda Evelina ga je le pregovorila, in tako je mogel fotograf mirno posneti sliko. Ko je odšel, je prišel sluga, ki je v imenu starega Armourja prosil grofa Encatado, naj mu sledi k posestniku v njegovo pisarno. Grof je odšel, Evelina pa se je pomešala med družbo in začela praviti o svojem grofu. Vsi so jo poslušali nekako hladno in rezervirano, kajti nihče ni vedel, kako se bo ta stvar, ki je izgledala zelo sumljivo, prav za prav iztekla.

Ko je stopil grof v predsobo Armourjeve pisarne, mu je dejal služabnik, naj sede, dokler ga posestnik ne da pozvati. Nato je sluga odšel in grof je ostal sam. Stopil je k oknu, ki je nudilo gledalcu iz višine lep razgled na morje. Čakal je deset minut, četrt ure, dvajset minut, a nihče ga ni pozval. Zato je stopil naprej in nepotrpežljivo potrkal na naslednja vrata. Ker se na ponovno trkanje nihče ni oglasil, je pritisnil na kljuko, toda vrata so bila zaklenjena. Nato je hotel oditi skozi vrata, skozi katera je bil prišel, toda, glej čudo, tudi ta so bili zaklenili za njim. Bil je ujetnik. Soba je imela samo dve vrati, a okno je bilo tako visoko in je imelo razgled samo na morje, da ni bilo mogoče dobiti pomoči od nikoder.

Med tem je Armour v svojem avtomobilu dirkal s fotografijo poročenega para, ki mu jo je bil fotograf v grajski temnici takoj razvil in kopiral, proti New Yorku. V dveh urah je zvedel, da je bil »grof Encantada« rojen v zapadnem delu Manhattana, da je začel svojo življenjsko pot kot pikolo v neki restavraciji na 38. cesti, da je bil nato natakar in potem plesalec v nekem »dancing klubu« na 44. cesti. Ko je potom detektivske agencije stari Armour vse to zvedel, je dirkal nazaj na Cosy Corner, in tri minute pozneje, ko je bil dospel, je že lažigrof Encantada frčal iz hiše. Take brce, kot tu, še nikoli v svojem življenju ni bil dobil, »grofico Encantado« pa so zaprli v njeno sobo, in so jo detektivi nato stražili noč in dan.

Ta izredni dnevni dogodek je seveda pokvaril družbi vso nedeljo, in kljub temu, da so skušali nekateri povabljenci, predvsem inženjer Bruss, zabrisati neprijetne vtise z vsestranskim zabavanjem in veselostjo, se mu vendar to ni popolnoma posrečilo. Fred Blair je spoznal novo družbo, v kateri se je kretal, in kateri je pripadala »njegova« Lea, s prav čudne strani, tako da je imel dovolj snovi za razmišljanje.

Po večerji se je začela družba razhajati v svojih avtomobilih, in sicer vsi v smeri proti New Yorku. Lea je povabila Freda v svoj avto, toda ta je bil previden, čeprav bi bil rad ostal sam z njo. Dejal ji je, da je bil prišel skupno z inženjerjem Brussom v njegovem vozu, in vprašal je Leo, ako bi ji bilo prav, če njo vzamejo seboj v Brussov voz. Ona je na to pristala, in tako se je Lejin voz prazen, kakor je bil prišel, vračal domov. Na potu so se prav dobro zabavali, in Fred je bil zadovoljen, da je bil Bruss poleg, ker je hotel vedeti mnenje tega moža o Leji. Peljala sta jo do njenega doma in nato odhitela dalje. Bruss je bil samec, a imel je že 45 let. Stanoval je v velikem hotelu na Madisonovi aveniji. Tu je stavil avto v garažo in nato sta šla v hotelsko plesišče.

Bilo je, kot vsi enaki prostori v ameriških luksuznih hotelih, le na pol razsvetljeno. Plesalski pari so se vrteli po plesnem parketu in njih noge, a samo noge in ne gornji del telesa, so bile razsvetljene od vijoličastih žarometov, ki so bili vdelam ob strani parketa v tleh. Fred in Bruss sta sedla v poltemen kot, naročila hladilnega sadnega sirupa z ledom, pripalila cigarete in se začela razgovarjatl o tem, kar sta bila ta dan doživela. Bruss je bil že večkrat v takšni bogataški družbi in je zato vedel Fredu marsikaj razložiti.

Slednjič je Fred dejal:

— No, dragi Bruss, in kakšnega mnenja ste o Leji Mountavon?

— Ej, dragi Mr. Blair, zdi se mi, da ste vi s to žensko nekako v bližnjem prijateljstvu, ali bolje rečeno, da se vi nekako zanimate zanjo, pa tudi, da vas ona rada vidi.

— Res je, poznava se že od prej, in radi nje sem nekdaj napravil neumnost v svojem življenju, ki se je pa srečno iztekla. Kaj človek vsega ne naredi, ako se malo zagleda v ženske oči. Sicer pa sedaj mnogo hladneje premišljam o položaju, čeprav moram priznati, da me ta ženska privlačuje z neko nerazumljivo silo.

— Da, takoj sem spoznal, da sta drug proti drugemu bolj intimna, kot so ponavadi ljudje, ki se vidijo prvikrat.

Nato je Fred povedal Brussu, kaj je bil nekdaj doživel s hčerko kralja pomaranč. Bruss se je začel slednjič prisrčno smejati in je dejal:

— Veste, kaj vam povem, dragi moj Fred: jaz sem popolnoma prepričan, da se boste vi nekega dne. ki ni zelo daleč, poročili s to damo, in k temu vam že vnaprej čestitam. Povem vam pa tudi, da se boste morda že leto pozneje ločili od nje, in tudi k temu vam že vnaprej čestitam.

Sedaj se je smejal Fred, kateremu se je vse to zdelo kot dobra šala, toda Bruss je dejal:

— Dragi Fred, niste me popolnoma razumeli, drugače se ne bi tako prisrčno smejali, toda videli boste, da bo prilično tako prišlo, kot sem vam sedaj prorokoval. Jaz dobro poznam vas in to družbo, iz katere izhaja ta bajno bogata in privlačna mlada dama, da ne bi vnaprej videl, kam vse to vodi. Glejte, star sem že 45 let in še vedno sem samec, čeprav bi že mnogokrat imel priliko, napraviti tako zvano dobro partijo. Jaz sem tako nekakšen umetnik življenja in prav dobro vem, kje in kako bi ga polomil. In ker pustim v kočljivih slučajih govoriti razum in ne srce, sem še vedno dobro vozil.

— Lepo, toda nekaj bi vas pa le vprašal. Videli ste Lejo samo en dober dan. Ali mi morete dejati, kakšen vtis je napravila na vas.

— Prav rad vam to povem, čisto odkrito, kakor mislim, brez ozira na to, da ste se vi tako močno zagledali vanjo. Ta ženska je v bistvu dobro dekle, toda izhaja iz popolnoma pokvarjene družbe, in ker so ji vsa sredstva, to se pravi nešteti milijoni na razpolago, nima čuta za to, kaj se sme in kaj se ne sme. Ta visoka družba je onkraj meja morale, kajti te meje je podrl dolar. In če pride kdo od nas, ki smo navajeni na meje morale in denarja, od nas, ki imamo čisto drug vpogled v življenje, v to družbo, se ji mora popolnoma prilagoditi, drugače je v njej nemogoč.

— Dobro, in če bi se recimo poročil s to žensko, kar je seveda po mojem mnenju popolnoma izključeno, bi pa napravil ravno narobe, dvignil bi jo na ono družabno moralo in duševno višino, v kateri smo mi, inteligenti srednjih slojev, a se ne bi nikakor dal uvesti od nje na višino njene družbe.

— Tako je, je odvrnil Bruss, jaz sem tudi tega mnenja, samo moram dodati, da se vam to nikoli ne bi posrečilo, temveč bi to dovedlo do razroke.

— Toda če me ona ljubi?

— Ljubi? Da, menda vas ljubi, in sicer na oni čudni način, kot ljubijo takšne ženske. Ona vidi v vas osebnost, ki bo nekdaj znamenita, in zato se hoče navezati na vas, da malo vaše slave pade tudi nanjo. Vse to je hlastanje po senzaciji, mešano z malo mladeniške strasti in radovednosti, z ekstravaganco in iskanjem izrednega. Morda je tudi malo ljubezni vmes, kdo ve?

Fred na to ni odgovoril, zamislil se je.

— Oprostite, je nadaljeval Bruss, če sem vam morda kaj rekel, kar vam ni po volji, toda želeli ste zvedeti moje mnenje o tej dami, in jaz sem vam ga odkrito povedal. Pa brez zamere.

— Hvala vam, dragi moj. Prijateljsko sva se pomenila in prijatelja ostaneva. Natančno bom razmišljal o vsem tem, kar ste mi dejali. Sedaj je pa že pozno in šla bova spat.

Plačala sta in se prisrčno poslovila ter odšla j vsak v svojo smer. Blair pa ni mogel spati ono noč. Premetaval se je po postelji in zaman skušal jasno razglabljati o mnenju, ki mu ga je bil povedal njegov prijatelj. Neprestano je mislil na Leo, na opojni duh njenih las, ki so se pri nagli vožnji v avtomobilu večkrat dotaknili njegovih lic, in v njem vzbudili strast, ki se mu je kot električen tok prelivala po žilah. Čutil je, da ima ta ženska silen vtis nanj. Popolnoma se je vdajal spominom, mislil je na njene lase, na njen obraz, na njeno obleko, na vse besede, ki jih je govorila z njim; bil je kot v divjem strastnem plesu blaznih misli.

Stratosferski letalec Fred Blair je bil zaljubljen kot petošolec ...

12. poglavje: Pilot in milijonarka.

Miss Lea je dala takoj po svojem prihodu domov vprašati, ali je njen tajnik doma. Slučajno se je bil vrnil iz mesta skoraj ob istem času kot ona. Dala mu je sporočiti, da bi rada nujno govorila z njim, in dve minuti pozneje je že bil v njeni sobi.

— Kaj je spet novega, miss Mountavon? je vprašal in se delal radovednega.

— Ne imenujte me vedno miss Mountavon. Ko sem imela osemnajst let, se mi je morda tako važno ime silno dopadlo, toda sedaj mi gre na živce. Ljubo bi mi bilo, ako bi me imenovali Lejo; pa vedno, ne samo, kadar ste razburjeni ali pa kadar se jezite.

Cornell se je nasmehnil. Bil je to oni mirni, dobrohotni nasmeh, s katerim je kazal, da mu njegova mlada varovanka s svojimi kapricami ne more nikoli do živega. Vedel je, da ga menda hoče s svojo prijaznostjo pridobiti za kakšen nov, blazen načrt, kot se je to že bilo ponovno zgodilo. In res se ni motil. Ponudila mu je sedež na kanapeju, porinila na mizi pred njega sodo z malinovim sokom in cigarete, ter mu dejala:

— Sedaj me pa poslušajte, moj ljubi Cornell.

In začela mu je razlagati, da je zvedela za skrivnost Whirlwind Motors družbe, za gradnjo stratosfernega letala, ki bo v par urah preletelo razdaljo New York — Pariz, in da ga bo pilotiral Fred Blair, oni letalec, ki se je takrat z njo ponesrečil, ko je hotela za vsako ceno v viharju leteti v Buffalo.

— To so prav zanimive stvari, je dejal Cornell, a se pri tem delal, kakor bi ga vse skupaj nič ne brigalo, čeprav je zelo dobro vedel, kam pes taco moli.

— Zanimive stvari, zanimive stvari, je jezno povzela Lea. Seveda, toda ali si ne morete zamisliti, da me to malo bližje zanima, kot ne vem kakšna druga tehnična iznajdba.

— Pa menda ne mislite na to, da bi se učili pilotirati stratosferno letalo, ali pa da bi poročili misterja Freda Blaira in napravili s tem stratosfernim letalom poročni let na luno ter tamkaj preživeli medene tedne. Jaz za svojo osebo nimam ničesar proti temu.

— Cornell, vi ste naravnost neznosen človek, kadar se začnete iz mene norčevati. Toda danes me ne boste spravili v jezo, o ne!

— No, saj tega tudi nikoli nisem nameraval.

— Torej poslušajte me: bila sem danes na gradu Cosy Cornerju, pri Armourjevih.

— Potem ste vendar doživeli tam interesantni družabni škandal z grofom Encantado?

— Seveda. Pa kaj tusi vi že veste o tem?

— Kako da ne, saj je večerni »Star« prinesel vse podrobnosti.

— To je v istini rekord poročevalske službe. Toda pustiva to. Imam vam povedati čisto druge stvari. Sklenila sem, da se učim pilotiranja.

— Seveda samo pri letalcu Fredu Blairu, je dodal Cornell s svojim nepremagljivim nasmeškom.

— No, zakaj pa ne ravno pri njem, saj je eden najboljših letalcev Amerike. Kaj je Lindbergh proti njemu, saj še nikoli ni bil v vojski, Blair pa je bil leto dni na francoski fronti in je sestrelil dvajset nemških letalcev.

— Ne dvomim, Miss Lea, da ste pri njem v najboljših rokah in zato tudi nimam ničesar proti temu, da se učite letanja. To vam bo morda še enkrat koristilo, kajti če zabijete očetove milijone, kar se seveda ne bo zgodilo, dokler sem jaz tu, ali pa če pride kakšen denarni polom ali kriza, potem se lahko vdinjate pri kakšni letalski progi kot prometna pilotinja in vozite pošto, pakete ali potnike med New Yorkom in kakšnim drugim mestom.

— Cornell, vi ste pa danes strašno nataknjeni, in ne eno stvar, ki vam jo povem, ne morete mirno poslušati. Vse mi prerekate.

— Miss Lea, pomirite se. Vidim namreč, da ste danes nekam nervozni; ne vem, kaj bi to bdlo?

— Kaj bi to bilo? Nič mi ni; in pri teh besedah si je pripalila svalčico, da bi v kretnjah pri kajenju nekoliko skrila svojo razburjenost. Nato pa je nadaljevala:

— Veseli me, da mi ne prepoveste učiti se letanja. Upam, da začnem z lekcijami čimprej.

— Da morate biti previdni in ne predrzni, tega vam ne bom zabičeval, ker ste dovolj odrasli in pametni. Svetujem vam samo eno, da namreč resno vzamete ta tehnični študij, kajti to ni samo hlastanje po interesantnosti in zabavi, temveč resen študij, ki vam bo, kot vsak drug študij, koristil, ako se ga s vso vnemo poprimete.

— Brr, Cornell, tako mi pridigate o letalstvu, da mi sedaj skoraj že malo manj ugaja. Saj veste, da mi noben resen študij ne prija. Učila se bom pa vendarle in upam, da bom resna in pridna učenka, ki bo z izvrstnim uspehom napravila letalski izpit

— Čujte, Lea, če ste mi to povedali, mi Je še mnogo ljubše, kakor če bi me prosili, naj vam dovolim, da greste streljat tigre v indijske džungle, ali pa slone na afričanske planote, ali pa če bi hoteli napraviti ekspedicijo v še ne raziskane pokrajine v Tibetu.

— Lepo, ali hočete še malinovca, ali cigaret? Ne?

— To je vse, kar ste mi imeli povedati?

— Vse, in oprostite, da sem vas dala poklicati tako pozno.

Cornell je vstal in se poslovil, Lea pa je zamišljeno gledala v dim svoje cigarete in ponavljala v mislih vse besede, ki jih je bila govorila s Blairom. Slednjič je cigareto jezno ugasnila in šla spat.

Jezila se je, da se je vjela pri misli, da ljubi tega pilota.

— Pa se mi zdi, da je vendar tako, si je dejala, ko je že ležala v postelji in skušala zaspati.

13. poglavje: Zopet Miss Mira.

Prve dni, ko je bil prišel Fred v New Yark, je bil pisal miss Miri pismo. Bilo je ljubo, prijateljsko pismo, v katerem jo je prosil, naj mu oprosti, ako ni bil kaj prav storil, ter se zahvalil za vso gostoljubnost ki jo je bil toliko časa užival pri njej in njenem bratu. Izrazil je tudi v pismu željo, da se bodo še videli, in prosil, naj mu piše John ali ona, ako bi slučajno kedaj prišla v New York, ker bi ga zelo veselilo, ako bi se spet sestali. Zadnji stavek je bil bolj izraz vljudnosti, kot resno mišljen, ali vendar je Fredu zelo ugajal, ko je pismo ponovno prečita!

Prišlo pa je novo delo in vrvež metropole sveta, in tako je Fred kmalu popolnoma pozabil na Miro. Le enkrat se mu je zvečer zdelo, da jo vidi ko je srečal vitko damo v trenčkotu, in tedaj mu je začelo srce močneje biti in občutil je hrepenenje po daljni ženski, od katere ga je usoda tako naglo ločila. Vstavil se je in gledal za tujko, ki je ravnokar stopala preko luči reflektorjev nekega avtomobila. Šel je naprej, kajti spoznal je, da to ni bila Mira, temveč ji je bila po stasu samo zelo podobna. In zamislil se je nazaj v prijetno življenje v družbi Johna in Mire in v intimno, prijateljsko družabnost, ki je vladala v njiju hiši. Edino tu je bil občutil, kaj pomeni za človeka pravi dom.

V svoje največje začudenje je dobil nekega dne pismo od Mire. Pisala mu je, da sta ona in njen brat s veseljem prečitala njegovo pismo in se radujeta, da je dobil dobro službo, in da pride ona čez dva dni v New York po opravkih, ter bi jo zelo veselilo, ako bi se sestala. Dala mu je sestanek ob šesti uri zvečer v lobbyju hotela Commodora, in sicer v nedeljo.

Lahen vonj, ki je izhajal iz tega pisma, je Freda takoj spomnil na Mirin parfum, in pričaral mu je pred oči to stasito, lepo žensko, ki ni bila zanj samo ideal lepote, temveč tudi tip prave, poštene žene, ki si jo dober mož želi za soprogo. In nehote jo je primerjal z Lejo in spoznal, kako različni sta obe ženski in vendar, kako ga obe privlačujeta. Bil je pod vplivom lepote obeh, in ni vedel katera je prav za prav ona, ki mu bolj ugaja.

V nedeljo dopoldan je odšel Fred zgodaj zjutraj na povabilo ravnatelja hidroplanske postaje newyorške luke v postajališče vodnih letal in je tam odletel z nekim letalskim častnikom na daljši izlet s hidroplanom preko pristanišča in dalje ven na ocean. Letela sta precej nizko v najlepšem vremenu nad svetilniško ladjo »Ambrose« in jo zavila nato v velikem loku proti severoistoku ter letela vzdolž obale. Slednjič jima je prišel vedno bližje grad Cosy Corner. Vendar Fred ni hotel tu pristati, čeprav je vedel da je Lea tam in da je razočarana, da ga to nedeljo ni med gosti. Danes je zmagala Mira nad Leo.

Fred je tik nad gradom okrenil letalo in letel nazaj, odkoder je prišel. Nad svetilniško ladjo »Ambrose« je zapazil, da se bliža pristanišču velik prekooceanski parnik. Še tega je hotel iz bližine pozdraviti. Bil je »Leviathan«, največji parnik sveta, ki je prihajal iz Anglije. Ravno so sirene po pristanišču tulile poldan, ko je pristal Fred s svojim vodnim letalom v basenu hidroplanske postaje. Bil je povabljen na kosilo pri častnikih in šele po tretji uri je prišel domov.

V pol ure je bil s toaleto gotov. Potem je poklical telefonsko hotel Commodor in vprašal, ali je morda Mira že prišla. Toda odgovorili so mu, da ni javljena med hotelskimi gosti. Nervozno se je sprehajal po svoji sobi. Naenkrat se je spomnil, da prav za prav po odhodu iz Johnove tovarne razen enkrat nikoli ni bil mislil na Miro. Kako to, da jo je sedaj pričakoval s takšnim nemirom in tako željno? Ali jo je ljubil? Kako nedoumna je vendar ljubezen, si je mislil. Kako nastane prav za prav ljubezen v človeškem srcu? Ko je po tolikih letih spet srečal Miro, je vendar ljubil Lejo. Zato je menda v začetku občutil za Miro samo prijateljsko nagnjenje. Saj zahteva ljubezen strast in poželjenje, in to je takrat veljalo drugi. Ali pa to še sedaj velja drugi? Ali morda velja obema? Na to vprašanje ni vedel odgovora.

Spomnil se je prvih deklet, za katere se je bil zanimal v svojem življenju. Bil je učenec, ko je ljubil bledo, slabotno dekletce. Radi tega so se njegovi součenci norčevali iz njega. To dekletce namreč nikakor ni bilo lepo, igralo je zelo slabo tenis, na kar je polagal veliko važnost, in plesalo je prav okorno in nerodno. Toda imel je dosti dokazov, da je vanj naravnost »zatreskana«. In radi tega jo je ljubil. Nekega dne pa je prišla k njegovim staršem v hišo sestrična. Bila je štiri leta starejša od njega in obnašala se je napram petnajstletnemu Fredu tako, kot se obnašajo mlade dame napram še otroškim fantom: bila je z njim prijazna, a brigala se ni zanj prav nič. Vendar je on od sedaj naprej ljubil to sestrično. In ko je nekega dne srečal svojo nekdanjo prijateljico, je šele videl, kako je slabotna, bolehna in bleda. Spoznal je, da je grda in popolnoma nezanimiva, in ni mogel sedaj razumeti, kako se je mogel zagledati v takšno bitje.

Pri srečanju z Leo, oni megleni dan na parobrodu v newyorški luki, je prvič občutil skrivnost nedoumljive strasti, ki je kot plamen ponovno vzpalmtela in ogrožala njegovo ljubezen do Mire. Ta strast do Leje je bila nekaj tujega v njegovem telesu, to je dobro občutil. In ko je to spoznal, mu je bilo naenkrat vse jasno in enostavno. Ljubil je Miro in ona je iskreno ljubila njega, a sram ga je bilo, da mu je morala ona dati priliko za svidenje.

Točno ob šesti url je stopil v lobby hotela Commodora. Mira mu je prišla nasproti. Bila je v dolgem temnomodrem krilu in zvončnatem temnem slamniku, kot je bila tedaj zadnja moda, in izgledala je v istini kot kraljica.

— Res, lepo je od vas, da ste prišli, je dejal Fred ter ji poklonil šopek rdečih vrtnic, ki ga je bil prav za prav hotel poslati gor v njeno sobo.

— Telefoniral sem že v hotel, toda dejali so mi, da še niste prišli

— Toda jaz vendar ne stanujem v hotelu in sem prišla sem samo, da se sestaneva. Že dva dni sem v New Yorku po opravkih. Saj sem vendar točno prišla, kot sem vam bila pisala.

Poiskala sta si v veliki hotelski restavraciji skrit in miren kot, naročila čaj in sedela drug drugemu nasproti, kot nekdaj. In vendar ni bilo isto kot nekdaj, tam zunaj na terasi Johnovega ravnateljskega poslopja. Ker sta vedela, da imata le kratek čas za pomenek, sta hitela s pogovorom, si pravila samo glavne stvari in zamolčala nepotrebne. Obema je bilo to svidenje nekoliko neprijetno, občutila sta, da je bilo nekaj prisiljenega med njima in nista se mogla prav udomačiti v svojem razgovoru, čeprav sta oba slutila, da se ljubita.

Fred je pripovedoval o svoji novi službi, kolikor pač ni bilo prepovedano radi tajnosti stratosfernega poleta, ona mu je pa pravila, da je njen brat preosnoval izdelovanje v svoji tovarni in da gre ta sedaj mnogo bolje. Naročila prihajajo od vseh strani in v dogovorih je s strokovnjaki, da bi tovarno povečali in tako pomnožili izdelovanje za sto odstotkov.

Potem sta nekaj časa oba molčala.

— Zakaj me tako gledate, Fred? Je vprašala Mira in prekinila molk.

Bil je tako zaverovan v svoje opazovanje, da se je kar stresel:

— Kaj vas prej nisem gledal?

Da bi prikrila svoje razburjenje, je začela govoriti o čem drugem. Dejala je:

— Kdaj boste delali prve poskuse z novim letalom?

— O vseh stvareh, ki se tičejo novih poskusov, mi ni mogoče dati nikakega odgovora. Vsekakor bo ta stvar trajala še nekaj časa.

— Ali ni nevarno, da se izpostavljate pri takšnih poskusih? Ali ne bi bili mogli najti manj nevaren posel?

Zdelo se mu je, da zveni iz njenih besed skrb zanj.

— Če ne bi bil pri vseh poskusih na polju prometne tehnike vedno nekdo prvi, bi morali še danes potovati v poštnem vozu. Ali ne mislite, da je zame naravnost užitek, da bom prvi v letalu dosegel velikanske višine in bajno hitrost?

— Pač, gotovo, saj nimate nikogar na svetu, na katerega bi mislili ...

Obmolknila je naenkrat. Spomnila se je, da bi ona milijonarka, v katero je zaljubljen, gotovo govorila drugače On pa jo je prijel za roko in nežno dejal:

— Kaj ste res mnenja, da na nikogar ne mislim? Kri ji je šinila v lica. Postalo ji je neprijetno, kajti zavedla se je, da mu je prav za prav ona dala povod za ta sestanek.

Umaknila je svojo roko, pogledala na zapestno uro ter se nenadoma dvignila. Nervozno je dejala:

— Moj Bog, pol osmih je že. Kako hitro mine čas v prijetni družbi. Moji sorodniki me že pričakujejo.

On je stal tik pred njo in jo presenečeno gledal. Ni si mogel razlagati, zakaj je tako nenadoma spremenila svoje obnašanje. Zakaj ga je sploh povabila na sestanek? Ako je mislila samo na kratek pogovor, je bilo vendar neumno, poklicati ga, saj to ni imelo nikakega smisla. Ali ga je sploh ljubila? In prvič si je stavil vprašanje, da li morda ona vendar nič ne misli nanj in ni vanj zaljubljena.

— Pa vendar ne mislite že sedaj oditi? je dejal z žalostnim glasom. Jaz sem upal, da bova skupaj preživela prijeten večer. Toliko vam imam še povedati.

Spet jo je prijel za roko ter ji proseče pogledal v oči. Njo pa je pri teh besedah obhajal blažen občutek in dejala mu je:

— Mr. Fred, obljubila sem sorodnikom, da bom ob pol osmih pri njih in zato na žalost moram iti.

— Toda, miss Mira, kaj pa pozneje? Ali ne bi mogli priti recimo ob pol desetih nazaj v hotel in bi večerjala ter še malo posedela?

Pri teh besedah ji je dal vrtnice, katere je bila malo poprej v svojem razburjenju pozabila na mizi. V skrbeh ji je gledal v oči.

Ona pa se je vsa srečna nasmehljala, pijana veselja in zadovoljstva.

— Ali boste prišli? Večerjala bova v kotu plesalne dvorane, pri lahni godbi in napol zasenčenih lučih.

— Vsekakor bom skušala, da se oslobodim in pridem.

Kot nebeška godba so donele te besede v njegovih ušesih. Vedel jo je do izhoda in poklical avto. Poljubil ji je roko in ko je zapiral vrata voza, ji je še enkrat dejal:

— Ob pol desetih?

— Da.

Avto je odhitel in Fred je odšel ves srečen počasi domov.

Ko je ob pol desetih zvečer prišla Mira v svetli svileni obleki v hotel, je bil Fred že tu. Bil je v smokingu in vedel jo je za že rezervirano mizo v kotu plesne dvorane. Izbral je bil za večerjo one jedi, katere je vedel, da ona posebno ljubi. V tihem pogovoru sta si tu pravila drug drugemu, vse ono, kar si imata dva zaljubljenca povedati. Po večerji sta šla plesat in znova je Mira spoznala, da Fred ni samo dober pilot, temveč tudi izboren plesalec. Niti ona, niti on do tega dne nista vedela, kakšen užitek more človek imeti od plesa, ako vodi po parketu ljubljeno bitje.

Bila je že ena ura po polnoči, ko jo je spremljal v avtu nazaj na njen dom, kjer je stanovala pri sorodnikih. Ko se je vrnil domov v svojo sobo, se mu je zdelo, da je najsrečnejši človek na svetu.

14. poglavje: Ljubezen v letalu.

Vsemogočnost denarja je Fred šele tedaj dobro spoznal, ko ga je poklical glavni ravnatelj Whirlwinds Motor družbe, pri kateri je bil uslužben, v svojo pisarno, ter mu prijazno sporočil, da mu da vsak drugi popoldan prosto in sicer v ta namen, da daje letalski pouk gospodični Leji Mountavon.

— Saj vam je ona itak že govorila o tem, kaj ne, Mr. Blair? mu je dejal ravnatelj z glasom, v katerem je bilo čuti zapoved, in Fred ni hotel ugovarjati.

— Da, je dejal kratko.

— Kar se tiče honorarja, je seveda to vaša zasebna stvar med vami in vašo učenko. Omenim vam pa, da je naložila velik del svojega premoženja v akcijah naše družbe in ima tako tudi pravico, da nadzoruje naše podjetje ter eventuelno vzame v svojo zasebno službo katerega naših ljudi, kot je to slučaj pri vas.

— Tega nisem vedel, da je ona solastnica nase družbe.

— Šele nekaj dni. Mi smo rabili mnogo kapitala za financiranje naših novih poskusov in dobili smo ga pod prav ugodnimi pogoji s strani te hčerke »kralja pomaranč«, kot jo včasih imenujejo.

Fred je gledal zamišljeno, kajti ni mu ugajalo vse to. Čutil je, da je prišel v odvisnost ženske, in vrhutega še ženske, ki mu stala blizu, da celo sedaj prav neprijetno blizu.

— Kaj gledate tako zamišljeno? ga je vprašal ravnatelj. Mislim, da ne boste pri letalskem pouku imeli preveč neprijetnosti. Mnenja sem namreč, da ta pouk ne bo predolgo trajal. Med nami rečeno je to navadna ženska kaprica, čim več denarja imajo ženske, tem bolj so muhaste. Svetujem vam pa, ker vas poznam, da si iz morebitnih sitnosti tega pouka ne pustite rasti sivih las. Ako ne bo šlo, se kar javite meni in jaz bom potem izjavil, da se bližajo poskusi s stratosfernim letalom in vam nikakor ne morem dati niti en dopoldan na teden prost za druge stvari. Na ta način se vedno lahko odkrižate svoje učenke, da veste vnaprej. Sicer pa, dragi Mr. Blair, dekle je imenitno, in če niste neumni, jo lahko povedete neki dan kot ženo domov ...

Fred se je zasmejal na glas, potem pa je dejal:

— Gospod ravnatelj, odkrito ste govorili z menoj in hvaležen sem vam za vse besede. Moj položaj mi je popolnoma jasen in povem vam samo to, da imam svoje nazore o ženskah in da mi milijoni hčerke kralja pomaranč nikakor ne imponirajo. Zame je ona samo moja učenka in nič drugega.

— Tem bolje. Prosil bi vas torej jutri za osmo uro zjutraj na letališču. Miss Lea bo tam in vi lahko pričnete s poukom.

— — —

Sirena v bližnji tovarni je ravnokar zatulila s svojim žalostnim glasom osmo uro, ko je pridirkala Miss Lea v svojem novem Buicku kot blazna po cesti pred hangarje na letališče.

Bila je v istini točna in hotela je napraviti s svojim divjim prihodom močan vtis na osobje, pred vsem pa na Freda.

Ta je bil že pred velikim hangarjem, iz katerega so bili monterji potegnili šolski dvokrovnik z dvojnim krmilom. Lea je že od daleč zapazila Freda ter je ustavila svoj voz tik poleg njega in energično skočila na tla.

— Dobro jutro, Mr. Blair, ali nisem točno dospela k svoji prvi uri?

— Veseli me, Miss Manutavon, da ste tako točna učenka. Letalo je pripravljeno in odletela bova še to minuto?

— Kaj tako hitro v zrak?

— Pouk kar prepustite meni. Zapeljite svoj avto v hangar, kjer ga nihče ne bo odvedel, in kar zlezite v letalo.

To je bilo povelje učitelja in pokoravala se mu je. On pa je pri teh besedah občutil, da ima vsekakor ta ženska neko satansko moč v sebi, in zdelo se mu je, da ji mora podleči. Mislil je na svojo zaročenko Miro, ki je bila tudi bogata, ali je bila prava beračica v primeri s to mlado, divjo devojko, ki ga je tako silno privlačevala. Odprl ji je vrata v trupu letala ter ji pokazal, naj sede na desni sedež in prime za krmilo. Storila je, kot ji je bil ukazal. Nato je še on stopil v kabino, sedel na levi sedež, prijel za svoje krmilo ter ji dejal:

— Prosim, da točno pazite na vse, kar vam povem. To je tako zvani šolski aparat. Obe krmili, moje in vaše, ste zvezani z vzvodi, tako da moreta delati obe vedno le ene in iste gibe. Če potegnem na primer krmilo na desno, vidite, da se tudi vaše ravno za toliko premakne na desno. Vi boste v začetku držali svoje krmilo popolnoma lahko, samo toliko, da čutite, kako ga jaz premikam. Med letom vam bom vedno razlagal vse svoje kretnje, zato pa rabiva telefonske slušalke, ki si jih prosim nataknite ... takole ... ker motor, čeprav je izven kabine spredaj, preveč ropoče in bi morala silno kričati, da se razumeva. Lepo, torej pozor. Pritisnem na starter in motor začenja delovati. Glejte na števec desno zgoraj. Številke skačejo naglo naprej. Pomenijo število obratov na minuto. Ko dosežemo 1800, potem potegnem za tale vzvod in letalo, ki je pritrjeno z žico na rep na kavelj v zemlji, se oprosti te spone in bo začelo teči po tleh. Krmilo imam natančno v sredi, tekla bova vodoravno po tleh. Smer sem že določil, namreč proti vetru, kot se to mora vedno storiti.

Motor je sedaj divje brnel in tudi skozi telefon je bilo težko čuti vse besede učitelja.

— Tako, poglejte sedaj števec: prišli smo do 1800 obratov. Potegnem za vzvod. Že hitimo po tleh naprej. Sedaj ... Tako, imava že dovoljno hitrost, potegnem krmilo malo k sebi. Ploskve za višinsko krmilo na repu in na robu kril so se upognile, že se dvigamo. Spustil sem polni plin. Že smo dvajset metrov nad zemljo, petdeset, osemdeset. Glejte samo na višinomer. Letiva zaenkrat v premi črti. Sedaj sva le dvesto metrov visoko. Ves čas gledam naprej, ne morda da ne bi podrl kakšnega dimnika, ker smo že previsoko, pač pa, ker smo še v bližini letališča, in bi se lahko pripetilo, de srečamo kakšno drugo letalo. Trčenje v zraku pomeni gotovo smrt. Tako sedaj pa napravimo obrat na desno: počasi zasukam krmilo proti desni. Vidite, oziroma občutite, da smo se nagnili. Lepo, sedaj letalo spet vzravnam ...

In tako je govoril Fred pol ure, dokler se spet ni spustil pred hangarjem na tla. Ko sta izstopila, mu je Lea prisrčno podarila roko in dejala:

— Naravnost navdušena sem, Mr. Blair. Kdaj imava prihodnjo uro?

— Vsak drugi dan, točno ob osmih zjutraj, Miss Lea.

15. poglavje: Jeklo ob kremen.

Miss Lea je sklenila, da se bo vsekakor naučila letati in da mora napraviti letalski izpit. Hotela je namreč na vsak način enkrat kupiti svoje letalo in se vsaj deloma posvetiti temu športu, ki je bil zaenkrat odprt samo bogatašem in pred vsem onim, ki ne poznajo nobenega strahu.

Imela je trojen namen: prvič se je učila letati, kar ji je delalo veliko veselje, kajti že pri pilotiranju motornega čolna ali avtomobila je vedno občutila neko posebno navdušenje. Drugič je prišla z Blairom v stalen stik, kar ji je bilo potrebno za njene bodoče načrte, in tretjič je imela priliko, da flirta z njim, kar ji je bilo v tem slučaju v posebno veselje, saj je z uprav ženskim instinktom slutila, da je strastno v njo zaljubljen, čeprav se je držal silno resno in hladno.

Kadar je sedela visoko v oblakih poleg njega pri krmilu in že sama vodila letalo, po njegovih navodilih, je vedno imela občutek, da bo v trenutku opasnosti sam prijel za krmilo in tako rešil oba. Kadar je bila utrujena, mu je dejala, naj on prevzame pilotiranje, in tedaj je občutila, da je v varnih rokah, in skoraj je imela občutek, da bi se privila k njemu in mu rekla ljubo besedo ter ga pogladila po njegovem izrazitem, ponosnem licu. Toda ko sta bila zopet na tleh, je mislila treznejše in skušala se mu je kazati popolnoma hladno. A pri vsem tem je le vendar občutila, da ji ta njen pilot neprestano hodi po glavi. Borila se je proti tem občutkom, a zaman. Med vsemi mladimi moškimi, ki jih je bila dosedaj spoznala, še nihče ni bil na njo napravil takšnega vtisa. Ni bilo večera, da na bi bila legla spat in mislila nanj, se spominjala njegovih besed, si pričarala mehki, a energični zvok njegovega glasu.

Morda bi bil ta flirt s Fredom izgubil za njo vse zanimanje, ako bi bila v njem popolna zmagalka, kot je bila to navajena pri vseh mladeničih, ki so jo obletavali kot metulji. Toda tu o zmagi ni bilo govora: ta mladi mož, o katerem je bila prepričana, da jo ljubi, je imel tako ogromno silo volje, da nikoli ni hotel pokazati, da se zanima zanjo.

Slednjič je začela sumiti, da ima morda rivalinjo v ljubezni, in da je Fred naklonjen kakšni drugi ženi, toda to misel je kmalu opustila, ker je tu in tam Fred kljub svoji energiji le nehote pokazal, da se ne smatra samo za učitelja, temveč, da ima prikrito na dnu svojega srca še drugačno simpatijo do svoje učenke.

Dvakrat sta se še srečala na nedeljskem oddihu na gradu Cosy Cornerju, toda nikoli se ji ni posrečilo, da bi se bil Fred popolnoma posvetil njeni družbi. Tudi je bil določil točen načrt za letalski pouk in od tega načrta se ni dal odvrniti. Ob določeni uri se je vedno na določeni dan pouk pričel in imel je svojo učenko tako v oblasti, da se mu je brezpogojno pokoravala. Njen tajnik Cornell je z začudenjem opazil, da je postala krotka kot jagnje pod energičnim vplivom slavnega letalca, ki je pripadal eskadrilji »Potomaških rac«.

Nekolikokrat je bil Fred povabljen v njeno palačo k velikim pojedinam in čajankam. Prišel je vedno, bil vedno vljuden in celo prisrčen, toda Lea je le predobro videla, da igra igro pod svojo masko, in da je tako silno energičen, da obvladuje celo svojo strastno ljubezen do nje. Hotel je, da ona naprej pokaže nagnenje do njega, ona pa v svoji ženski trmi ravno tega ni hotela. In tako se je vršil med obema divji, a čisto zakriti boj za nekaj, kar prav za prav oba nista dobro vedela, v čem da obstoja. Ona je vodila ta boj z najostrejšimi sredstvi, toda zaman, vse se je razbilo ob Fredovi resnobi in hladnokrvnosti.

On seveda je smatral ta boj za vse kaj drugega kot [nejasno] z lastnim življenjem. Le predobro je občutil, da ga je ta demonska devojka ujela v svoje mreže. To pa radi tega, ker je občutil divjo, strastno ljubezen do nje, ki jo je že komaj brzdal. Ljubezen do Mire, one tihe, mogočne in idealne žene, se je borila v njem zoper njegovo strast. Vedel je predobro, da je vsa sreča njegovega življenja le na strani Mire, in vendar se ni mogel iztrgati iz mreže, ki jo je bila, ne da bi sama vedela za to, vrgla preko njega dolarska princesa.

Ko sta tako pri neki čajanki, na katero je bila tudi njega povabila, plesala, mu je dejala:

— Prav za prav imava midva malo drug od drugega, dragi prijatelj. Saj prihajate samo tedaj k meni, kadar imam goste v hiši.

— Krivi ste vendar sami, miss Mountavon. Prihajam skoraj vedno, kadar me povabite, ako nisem službeno zadržan. Toda nikoli me še niste povabili samega, vedno moram biti v družbi drugih gostov. Kot slučajno se ga je tesneje oklenila in se dotaknila s svojimi svilenimi kodri njegovega lica, rekoč:

— Jutri zvečer bom čisto sama doma. Moj tajnik se odpelje in pričakujem vas ob pol devetih zvečer. Šahirala bova. Sicer ne znam ravno dobro igrati, kakor veste, toda zelo rada imam šah, in vi se boste vsekakor morali potruditi, da me matirate.

Hotel ji je reči, da bo prišel pol ure pozneje, ker je zadržan, toda godba je v istem trenutku prenehala in ločila sta se v splošnem neredu. Lea je začela govoriti z nekim starim gospodom in cela vrsta parov se je gnetla mimo nje, tako da Fred ni mogel do besede. Zato je stopil v stran do mize,kjer so bila gostom na razpolago okrepčila. Sedel je za točilno mizo na visok stol in srkal s slamo hladilno pijačo, med tem pa je razmišljal, kaj mu je storiti. Kadar je bila v njegovi bližini, je vedno občutil nekaj, kar ni mogel izraziti niti z besedami, niti z mislimi. Njena prisotnost ga je vznemirjala. Kaj si je mogel človek predstavljati privlačnejšega kot njen stas in njene kretnje? Vse ga je vabilo: njene lepe oči, njena usta in njen doneč glas. Toda zakaj se ji je zoperstavljal? Zakaj se ji ni približal? Na to vprašanje sam ni vedel odgovora.

— Jutri, si je dejal, jutri, ob pol devetih zvečer pri šahu.

In ko je doma v svoji postelji razmišljal o tem sestanku, ki naj bi bil odločilen, se je vprašal samega sebe, kaj prav za prav hoče. Prositi jo za njeno roko? Nekaj v njem se je upiralo temu. Da strast nikoli dolgo ne traja, je le predobro vedel. In ko bi prešla strast, bi bilo tudi ljubezni konec. Ali je rabil njene milijone? Nikakor ne. Od njih bi ne imel ničesar, ako se ne bi oba iskreno ljubila. In če bi zaprosil za njeno roko, kaj bi mu pač odgovorila? Morda takole:

— Kdo pa ste vi prav za prav, gospod Blair? Ali ste milijonar, ali visok dostojanstvenik ali slaven možak? Ne. Torej kateri so vzroki, ki so vas dovedli do tega, da bi me radi poročili? Saj veste, da jaz ne poznam ljubezni.

Na tak odgovor je moral bita pripravljen, in moral je že vnaprej najti besede, ki bi jih na to odvrnil. Kratkomalo prekiniti vse odnošaje z njo ni [nejasno], da vse prepusti slučaju, da pa nikakor ne bo govoril o tem, da bi jo poročil, ker bi bila to le velika neumnost.

Fred je pozno zaspal in ko se je zjutraj ob ravadni uri zbudil, se je čutil precej zbitega, kot bi bil ponočeval. Šele hladna prha in telovadba ki jo je redno vršil vsako jutro, ga je osvežila. Šel je v konstrukcijsko dvorano, kjer je bil veliki stratosferni dvokrovnik že skoraj gotov, in neumorno je tu delal ves dopoldan in popoldan, samo, da ne bi mislil na večer.

Ob sedmih je bil s svojo toaleto že gotov in hotel je Leji telefonirati, da se je prej, kot je mislil, osvobodil svojega dela, in jo vprašati, ali ne bi mogel priti prej k njej. Toda premislil si je, in šele nekaj minut pred pol deveto je stopil v njeno hišo. Čudno se mu je zdelo že od zunaj, da na vsem pročelju hiše ni bilo niti enega razsvetljenega okna. Morda so bile oknice zaprte? V večerni temi tega ni bilo mogoče dognati. Morda je pa kam odšla in popolnoma pozabila na sestanek, ki mu ga je bila dala včeraj zvečer? Ali pa mu je nalašč to storila?

Hitro je stopil čez prag. Vratar, ki mu je prišel po stopnicah nasproti, se ni ganil, da bi mu odvzel klobuk in plašč, temveč mu je dejal z ravnodušnostjo dobro izučenega lakaja:

— Miss Mountavon je naročila za gospoda Blaira, da se je odpeljala v Metropolitan opero in da ga pričakuje tam v svoji loži.

Blair ni trenil z očmi, temveč je s prisiljeno ravnodušnostjo spet začel oblačiti rokavico ter dejal brezbrižno:

— Hvala lepa.

Šele ko je bil spet na ulici, v vrvežu večernega prometa, je tako divje stisnil zobe, da je kljub cestnemu ropotu čul njihovo škrtanje. Torej lepo ga je navlekla! Lahko bi si bil mislil to že vnaprej. Sedaj si je stavil samo še vprašanje, ali naj gre za njo v opero? Najprvo je bil tako jezen, da ni hotel o tem ničesar vedeti, toda počasi se je pomiril, in uvidel je, da bi ji s tem le pokazal, kako se je jezil da ga ni čakala na obljubljenem sestanku. Kmalu se je obvladal in sklenil je, da gre peš proti operi in stopi v njeno ložo šele proti koncu predstave.

In tako je tudi storil. Zadnji akt se je bližal koncu, ko je vstopil v temno ložo. V njej je bila Lea s svojo stalno spremljevalko, nekdanjo guvernanto, ki si jo je bila obdržala kot gardedamo. Ko je Fred odprl vrata lože in je padel žarek zunanje razsvetljave v gledališko temo, se je Lea obrnila in mu prijazno pokimala ter dalje sledila napetemu dejanju in veličastni godbi. Dajali so oni večer Carmen. Fred je sedel, pozdravil guvernanto in poslušal godbo. Za prizore mu ni bilo, toda godbo je ljubil. Sedel je poševno za Lejo in opazoval njen fini profil, ki je bil obrnjen proti pozornici. Tako se je zagledal v ta obraz, da sam ni vedel, kako je bil naenkrat zastor padel in so se zasvetili lestenciv velikanskem prostoru. Fred se je dvignil, snel hermelinsko mantiljo in jo odel okoli krasnih Lejinih ram ter jo spremil iz lože po stopnišču navzdol. Guvernanta se je poslovila, kajti Lea ji je bila dala za oni večer prosto, in tako sta Fred in Lea sama stopila v njen avto.

— Domov, je zaklicala livriranemu šoferju, ki je s kapo v roki zaprl vrata za njima.

— Zakaj ste prišli tako pozno? Ali nimate smisla za opero? so bile prve njene besede, ko sta sedela drug poleg drugega v nerazsvetljenem vozu.

Tudi sedaj se ni niti z eno besedo opravičila, da ga ni čakala doma, kot mu je bila obljubila.

— Bil sem ravno razpoložen za sprehod in tako sem prišel peš od vašega doma v opero.

— Pa za božjo voljo, potem ste hodili eno celo uro?

— Ne dosti manj, toda dobro mi je delo. Preveč sedim nad risbami in pri delu v konstrukcijskih delavnicah, tako da sem včasih kar vesel, da morem hoditi peš. Godbo imam zelo rad, toda ravno danes zvečer sem bil bolj razpoložen za partijo šaha.

— Mislim, da bi bili razočarani, kajti danes res nisem bila razpoložena za igro in bi gotovo bila delala same napake, ki bi vas pač le jezile. S človekom, ki ne igra dobro, ali pa ni z vsemi mislimi pri igri, ni igranje noben užitek.

Nekaj časa sta molčala. Naglo je hitel voz naprej.

Fred si je mislil: Ko se pripeljemo do njene hiše, se bo od mene na svoj navadni hladni način poslovila ter mi dejala: »Torej na svidenje jutri zjutraj ob osmih na letališču. Nick (tako se je imenoval šofer) vas bo zapeljal domov v vaš hotel.« Večer, ki naj bi bil prinesel odločitev, bo tako pretekel brezuspešno.

Ni vedel, kaj da dela, ko je polagoma iskal s svojo roko njeno. Tipal je ob beli usnjeni rokavici navzgor, dokler se ni dotaknil njene lakti. Kar spreletelo ga je pri tem dotiku. Ona se pa ni ganila. Mantilja je zdrknila z njenih ram in belo se je zablestela njena koža v luči mimoidočih avtov in cestnih kandelabrov. Voz je dirkal naprej. Molčala sta.

Nenadoma ga je prevzel vonj opojnega parfuma, in začel je brezumno poljubljati njene rame, njen obraz. Njena usta. Ni se mu upirala. Stisnil jo je tesno k sebi in se naravnost vsesal v njene ustnice. Držala sta se v tesnem objemu, dokler se slednjič ona ni hotela oprostiti. Toda Fred ni odnehal, ni hotel ugoditi njeni želji. Šele ko je sam to zaželel, jo je izpustil. Oba sta dihala na glas. Ona se je zavila v svoj kožuh in se stegnila nazaj na naslonjalo. On se je stisnil molče v svoj kot in skušal zagospodovati občutkom, ki so kar divjali v njem. Slednjič se je ona spet obvladala. Prižgala je luč, vzela govorilno cev v roke in rekla skozi njo šoferju:

— Nick, ustavite na prihodnjem oglu, gospod Blair želi tu izstopiti.

Njen glas je bil popolnoma miren. Fred je občutil, da mu je izginila poslednja kaplja krvi iz lica. Pobral je svoj klobuk, ki je bil padel na tla in čakal, dokler se ni voz ustavil. Z istim vljudnim smehljajem kot vedno mu je dala roko in mu prijazno odzdravila. Ni hotela, da bi šofer sumil, kaj se je zgodilo. Tudi Fred ni bil izgubil prisotnosti duha ter se je kot vedno korektno poslovil.

Zaprl je vrata avtomobila. Luč v njem je ugasnila in voz je tiho oddrčal ter izginil v daljavi.

Fred je ostal sam. Še je duhal parfum pudra, ki je ostal na njegovi obleki, še so žarele njegove ustnice od vročih poljubov, in divje je valovala kri po njegovih žilah, toda čim dalje je hodil po precej praznih cestah v smeri svojega hotela, tem bolj se je pomirjeval. Postalo mu je kar nekako hladno. Misli so mu sršele po glavi kot v težkem snu. Ljubezen, strast, hrepenenje, jeza, upanje, razočaranje, vse mu je drvelo po glavi. Njegova volja to pot ni bila dovolj močna, da bi mogel zaustaviti vse to divjanje v svoji notranjosti.

In ko je bil spet doma v svoji sobi, mu je naenkrat prišla na misel Mira, in skoraj se je sramoval svojega početja. Nikoli ni še tako natančno videl razlike med Miro in Lejo, kot ta večer. Nikoli ni še spoznal, kaj je njegova strast do ene in prava ljubezen do druge. Razmišljal je, kako bi se rešil satanskega vpliva Leje in ni videl zaenkrat izhoda. Imel je vtis, kot bi bila nekakšna zveza med tema obema ženama, in da se ta zveza ne da raztrgati

V teh mislih ga je prekinil telefon. Letališče mu je javljalo, da šolski aparat, na katerem je poučeval Lejo, ni v redu in da rabi popravila, torej ne bo mogoče naslednji dan imeti letalski pouk z miss Mountavonovo.

— Morate pa tudi njej telefonirati, da ne bo zastonj prišla zjutraj na letališče, je odgovoril Fred.

— To smo ravnokar storili, se je glasil odgovor.

— Potem je stvar v redu.

Fred je odložil slušalko in šel spat.

16. poglavje: Kdo bo zmagal?

Ko je naslednji dan Fred stopil v konstrukcijski oddelek motorne družbe, ga je njegov prijatelj, inženjer Bruss zelo začudeno pogledal. Videl je temne robe pod njegovimi očmi in vprašal ga je:

— Kaj si bolan?

— Ne, je odvrnil Fred, s prisiljenim nasmehom, samo malo preveč sem bil v veseli družbi to noč. Saj je itak sedaj veseljačenja konec, ker se prihodnje dni začnejo moji prvi letalski poskusi s stratosfemim letalom.

— Kaj pa letalski pouk z miss Mountavonovo?

— Se bliža koncu. Na žalost je danes aparat nekaj pokvarjen, magnet ni v redu, drugače bi danes dopoldan spet imela lekcijo. Upam da bom končal z njo, predno začnem svoje poskusne polete.

— To bi bilo vsekakor dobro zate, in potem pusti, naj ta miss leti k vragu.

Fred je svojega prijatelja debelo pogledal.

— Dragi moj, to ni ženska zate.

— Zakaj ne?

— Zato, ker si vse predober za njo. Pa brez zamere, Fred, da sem ti to rekel in se vmešal v tvoje zasebne zadeve.

— Bruss, prav za prav imaš prav. Sedaj za enkrat nočem misliti na nič drugega, kot na svoje nove letalske poskuse.

Nekaj dni se je Fred posvetil samo delu pri urejevanju zadnjih malenkosti v stratosfernem letalu, in vso energijo je porabil za to, da ni hotel misliti na Lejo. Neki dan so ga v delavnici klicali k telefonu. Bila je Lea, ki ga je zvala.

— Kako to, Mr. Blair, da ne nadaljujeva svojih lekcij, je vprašala, kot se ne bi bilo nič zgodilo med obema.

— Niso mi še javili, da je letalo popravljeno, je odgovoril Fred ves začuden.

— Prosim vas, bodite tako ljubeznivi in uredite stvar, da čimprej nadaljujeva, kajti ne bi hotela predolgega odmora. Moram vam priznati, da se mi mudi s pilotskim izpitom.

— Miss Lea, takoj se bom pobrigal za stvar in vam dal sporočiti dan nadaljevanja.

Čez nekaj trenutkov je dobil telefonsko zvezo z letališčem in zvedel, da je bil aparat že popravljen. Ker sam tega ni hotel telefonirati Leji, je dal nalog, naj se jo nemudoma obvesti.

Ko sta se naslednji dan ob osmih zjutraj spet sestala na letališču, ga je pozdravila kot vedno, kot se ne bi bilo prav nič pripetilo. Pri zopetnem pogledu na njo je občutil spet isto kot vedno, namreč veselje nad njeno dovršeno lepoto.

Ona pa je takoj opazila v njegovem licu sledove bolesti, kajti ni bilo več tako mladeniško sveže kotnekdaj. Zdelo se ji je, kot bi bila temna senca legla preko tega poprej tako zdravega obličja.

Med tem so bili monterji potegnili letalo iz lope in Fred ga je navidezno natančno pregledoval. V resnici pa je opazoval Lejo, ki je stala poleg, brezbrižno gledala v daljavo in čakala, kdaj bo končal svoje pregledovanje. V njem pa je divjala strast, ki jo je komaj obvladoval. Slednjič je dejal Leji, naj sede v aparat in po stari navadi je sedel na mesto poleg nje. Ona je že sama krmarila in on je samo nadzoroval njene kretnje. Ko sta bila že visoko v zraku, se je vprašal, ali naj jo spet poljubi. Tu se ni mogla umakniti. Tu ni bilo zasilne zavore, govorilne cevi ali šoferja Nicka, tu ni mogla ustaviti vozila in ga postaviti na cesto. Tu je imel moč nad njo, nad aparatom, nad življenjem in smrtjo.

Kakor da bi bila uganila njegove misli, se je ozrla nanj in ko je videla ogenj strasti goreti v njegovih očeh, je prebledel in vsa njena energija in hladnokrvnost jo je zapustila. Omahnila je na sedež nazaj in spustila krmilo. Močan sunek vetra je v tem trenutku zagrabil letalo in ga vrgel naprej, tako da je začelo v vijugasti črti padati. Ona je preplašeno kriknila in omedlela, on pa je s sigurno roko prijel za krmilo in še v zadnjem trenutku vjel stroj ter se v mirnem poletu spustil na letališče. Ko se je letalo na tleh ustavilo, je ležala miss Lea v nezavesti.

Fred je izstopil, poklical mehanike in odnesli so jo iz kabine, položili na blazine njenega avtomobila in Fred ji je močil sence in lica s kolonjsko vodo, ki jo je bil prinesel eden izmed inženjerjev. Slednjič je odprla oči in -vprašala:

— Kje sem?

— Na letališču, je odgovoril Fred.

— Kaj se je zgodilo?

— Nič hudega. Malo preutrujenosti in napetosti živcev, pa ste se onesvestili.

— Prosim, zapeljite me domov, je dejala Fredu s tako nežnim glasom, da jo je kar začudeno pogledal.

— Če počakate trenutek, da grem po svoj plašč in klobuk v pisarno.

Bil je naglo nazaj, sedel je za krmilo njenega roadsterja in jo odpeljal. Ves čas na potu domov nista spregovorila besede. Ko je ustavil avto pred njeno hišo, je bila energična kot vedno in nič se ji ni poznala slabost, ki jo je bila prevzela. Prijazno se mu je zahvalila in dejala, naj pusti avto kar pred hišo, ker ga bo vratar sam zapeljal v garažo.

Odšel je do bližnje postaje podzemske železnice ter se odpeljal nazaj proti letališču. Sedaj zanj ni bilo časa razmišljati o tem, kar se je bilo dogodilo. Imel je važnejši posel: njegovo novo letalo je bilo skoraj gotovo. Delal je ves dopoldan v delavnici, jedel v tovarniški kantini in ostal do šeste ure pri delu. Nekaj minut pred šesto uro ga je klical telefon. Ta klic mu ni ugajal in že je hotel reči telefonistu, naj odgovori, da je ravnokar odšel, toda premislil si je, ker je vedel, da bi ga isti klic pozneje zval, čez eno ali dve uri, v njegovem hotelu.

V istini, zvala ga je Lea:

— Gospod Blair, ali ne bi hoteli danes po večerji priti k meni na čašo čaja? Nimam nikake družbe in sama bova doma. Ali niste hudi, če vam vzamem današnji večer in vas zadržujem.

— Miss Lea, prav rad pridem in nikakor me ne zadržujete, samo dovolite mi vprašanje, kako se vam kaj godi. Ali ni bilo nikakšnih hudih posledic po današnji slabosti?

— Hvala za vprašanje, a počutim se še vedno precej utrujeno. Ležim na kanapeju in skušam čitati najnovejši roman, toda kar ne gre mi naprej.

— Torej, če vam ni prepozno, bom okoli pol devete pri vas.

— Hvala vam in na svidenje.

Fred je zamišljeno odložil slušalko in odšel iz delavnice. Sedeč v ekspresnem vlaku podzemske železnice, ki ga je s strahovitim ropotom divje premetaval preko križišč, je razmišljal o odločilnem sestanku, ki bi se imel vršiti nocoj. Umakniti se temu sestanku ni bilo mogoče, toda najbolje je bilo, da se zadeva že enkrat uredi. Pri besedi »zadeva« se je Fred nasmehnil. Bila je v istini zadeva, ki se je tikala njegove bodočnosti, in vendar se mu je zdelo skoraj gotovo, da mu bo ta večer prinesel veliko razočaranje. Imel je to pot svoje živce tako v oblasti, da je bil prepričan, da bo, karkoli naj se zgodi in kakorkoli naj se ta ljubezenska zadeva razplete, ostal na vsej črti zmagalec. In čudno, ko je stopal po ulici proti domu te dolarske princese, je nehote moral misliti na Miro in njeno ljubezen. Zdelo se mu je, kot da ga njene misli spremljajo na tem potu. Čim bolj se je bližal trenutek sestanka z Lejo, tembolj je imel občutek, da bi mogel biti srečen vse svoje življenje edino le z Miro. Tako je bil razdvojen v svojem srcu, ko je stopal skozi prostrano in elegantno vežo. Vratar, ki je prižgal luč in odprl vrata lifta, se mu je klanjal z izrazom pretkanega lopova, ki nekaj ve, a noče na videz ničesar vedeti, tako da bi mu bil dal Fred najrajši udarec s pestjo v gladko obriti obraz.

Ko je izstopil v tretjem nadstropju in stopal po hodniku naprej, je zapazil, da vlada v hiši popolna tišina. Prišel je do vrat Lejine predsobe, a ta se niso odprla kot po navadi in ni se prikazala hišna ali guvernanta. Čudno, da vratar ni nikogar javil. Saj je vendar imel telefon v vse sobe. Fred je potrkal in oddaleč je čul glas »Naprej«. Odprl je vrata in skozi predsobo je videl na kanapeju v budoarju Lejo, ki mu je z roko migala, naj stopi naprej. Fred je spoznal, da razen vratarja in nje ni žive duše v hiši.

— Lepo od vas, da ste prišli, Mr. Blair. Želela sem si malo domače, prijetne družbe danes zvečer. Odpustila sem vso služinčad in vratar ima strog nalog, da vsakemu brez izjeme pove, da sem za dva dni odpotovala neznano kam. Tako sem lahko gotova, da naju nihče ne bo motil, in da se lahko prav v miru pogovarjava in preživiva lep večer. Sedite vendar semkaj poleg mene in mi pripravite limonado z whiskyjem. Vse je tam na mizici. Pripeljite jo semkaj.

Govorila je tako naglo, da Fred skoraj niti pozdrava ni mogel izreči. Ubogal jo je, privlekel majhno mizico h kanapeju, mešal whisky in ji ponudil eno čašo, ter njej in sebi pripalil cigareto. Popila sta vsak pol čaše hladilne in ob enem opojne pijače, potem sta se pa nekaj trenutkov gledala in oba nehote nasmejala. Sama nista vedela, kako je to prišlo. Kot bi se obema dobro zdelo, da sta enkrat tako čisto sama med seboj in brez vseh družabnih ozirov pušita drug poleg drugega.

Sedaj jo je šele Fred dobro pogledal in videl je, kako je lepa. Ležala je napol in napol slonela na kupu pisanih svilenih blazin in odeta je bila v eksotično japonsko pidžamo, ki pa je imela tako široke hlače, da je bil Fred najprej mislil, da je krilo. Njeni svetli svileni kodri so se sipali po blazini, a v obraz je bila nekoliko bolj bleda kot po navadi. Ona je prva prekinila molk.

— Zakaj me tako gledate?

— Zakaj? Oprostite mi, ali kdo ne bi rad gledal lepo mlado damo, do katere ima simpatije.

— Hvala za poklon, toda tako vsakdanjih besed ne ljubim.

»Prav ima«, si je mislil Fred, ki je bil jezen na samega sebe, da je zinil tako neduhovite besede. Sklenil je, da pazi odsedaj natančno, kaj govori. Toda ta sklep je bil naglo pozabljen, kajti lepota mladenke, ki ga je bila vedno očarala s svojimi kretnjami, je spet začela vplivati nanj.

— Zakaj ste me tako čudno pogledali v letalu danes zjutraj? Imela sem strah pred vami in potem nič ne vem, kaj se je bilo zgodilo. Odkar ste zadnjič v avtomobilu ... oni večer ...

— Prosim, oprostite mi, ne vem, kako je to prišlo, a nisem bil gospodar svoje volje ...

In tu mu je nastavila tako rekoč nož na prsi, ko mu je dejala: — Ali me ljubite?

Pri tem ga je pogledala tako čudno in njemu je bilo naenkrat tako hudo pri srcu, kot bi občutil nekakšno obžalovanje. Ni vedel, kaj bi na to odgovoril. V njem sta se borila razum in strast. Nekaj mu je reklo, naj jo objame in poljubi ter ji razodene svojo strast. Da ni bila prava ljubezen, je le predobro vedel. Toda nekaj ga je spet zadržavalo.

Ona ga je napeto gledala in pričakovala, da nekaj reče, ko je pa molčal, sta dve veliki solzi pritekli iz njenih oči in začela je obupno ihteti. Bilo mu je hudo in prijel jo je prijazno za obe roke ter ji dejal:

— Miss Lea, užalil sem vas, in hudo mi je. Vi veste, da sem vam zelo, zelo naklonjen, samo Vi ste se tako kruto in brezobzirno vedno obnašali proti meni.

— Mr. Fred, — prvič ga je imenovala tako, — sedite tja v oni naslonjač, a primaknite ga prej malo bližje, in poslušajte me.

Fred je ubogal. Zdelo se mu je, da je najnevarnejši trenutek že mimo, toda vseeno si je dejal, da mora bolj kot kedaj paziti na položaj, v katerem se je nahajal. Zdelo se mu je, da pilotira svoje letalo skozi najnevarnejši vihar svojega življenja. Pripalil si je novo cigareto in poslušal.

— Vi se igrate z menoj, Mr. Fred, in to ni lepo. Ugajam vam, in mislite, da se morete kratkočasiti z menoj, ker veste, da sem vam naklonjena.

— Miss Lea, res ne vem, kako mi morete očitati takšne stvari. Poslušajte, kaj vam bom povedal, in dobro premislite, ker zdi se mi, da ne vidite vsega tako, kot je v istini. Ali se spominjate onega meglenega dne, ko sva se prvič videla na parobrodu?

— Seveda se spominjam, čeprav sem bila to že skoraj pozabila. Pokrili ste me neznanko takrat s svojim plaščem, ker ste se bali, da se prehladim.

— Da, že takrat ste me očarali in bil sem na prvi pogled ves zaljubljen v vas. To vam danes lahko povem. In potem sva se slučajno sestala na letališču in sledil je oni usodepolni let.

— Da, da, in potem ste stanovali pri svojih znancih iz mladih let, pri Johnu in Miri, in ste se po vseh pravilih vanjo zaljubili.

— Miss Lea, vidim, da ste dobro informirani. Gotovo imate izborno detektivsko agencijo na razpolago. Ako jo bom kedaj rabil, vas bom prosil za njen naslov.

— Silno ste pikri danes, gospod pilot.

— Torej idiva preko tega in govoriva resno naprej. Izgubil sem službo in po čudnem naključju dobil svoje sedanje mesto, ki mi mnogo bolj ugaja kot prejšnje, in ...

— In ki vam bo prineslo veliko slavo s stratosfernim poletom. Jaz ljubim take moške, ki tvegajo vse, da dosežejo izreden cilj.

— Hvala za poklon Vidim, da ste izborno informirani v vsem, kar je tudi pravilno, saj vem, da ste glavna akcionarka Whirlwind Motors družbe. Ker pa že tako natančno, skoraj bi rekel znanstveno razglabljava o najinih odnošajih, hočem govoriti dalje.

Toda ona mu ni pustila. Čisto nepričakovano je vstala, se mu vrgla v naročje, ga objela in začela divje poljubljati. Spoznala je, da je to edina pot, da si ga osvoji, in prav je imela. Duh njenih las, vonj njenega parfuma in strastni poljubi so ga popolnoma omamili in ni bil več gospodar svojih čuvstev in svoje volje ...

17. poglavje: Pred višinskim poletom.

Naslednji dnevi in tedni so tekli Fredu, da sam ni vedel kako. Ves svoj prosti čas je preživljal z Leo. Ona je vedno bolj odpuščala svojo nekdanjo družbo in se udajala divji strasti, ki jo poprej nikoli ni bila poznala. V Fredu je našla moža, kot si ga prej niti predstavljati ni mogla. Vsi oni mladi in starejši moški, ki jih je bila dotedaj srečavala v družbi, niso videli v njej ženske, temveč samo milijonarko, in niso imeli druge misli, kot ji ugajati in hliniti čuvstva, a so pri tem mislili samo na milijone, ki jih bi prinesla s seboj v zakon. In tako se je zgodilo, da se je bila že dvakrat zaročila, enkrat z nekim skrahiranim evropskim plemenitašem, a se je njenemu tajniku vedno posrečilo, da je v najhitrejšem času te nemogoče zveze razdrl. Nekaj pa je manjkalo tej lepi in ponosni mladenki, namreč ljubezen. Ni se bila mogla nikoli zaljubiti v te moške, ki so jo obdajali. In tako življenje za njo dolgo ni imelo nikakega smisla.

Šele ko je stopil Fred v njeno življenje, se je nekaj v njej spremenilo. Še nikoli ni bila srečala moža, ki ji je tako diskretno kazal svojo ljubezen, a obenem tako ponosno obvladoval svoje občutke. V začetku ga prav za prav v svojem milijonarjem ponosu niti upoštevala ni. Ko pa se oni ček za 2000 dolarjev ni hotel vnovčiti in ji je s tem pokazal, da denar ni vse na svetu, se je naenkrat odprl nov svet pred njo. Kaj takega se ji še nikoli ni bilo pripetilo. Naenkrat je spoznala, da s svojimi milijoni vendar ne premore vsega. In tako se je na prav čuden način približala Fredu, o katerem je vedela, da ima neko čudno ljubezen do nje, ljubezen, kot jo poprej še nikoli ni bila poznala. Vse to je bilo povod, da je vložila en del svojega denarja v motorno družbo, o kateri je bila zvedela, da pripravlja polet v stratosfero. In potem je sklenila, da se uči pilotiranja, predvsem zato, da bi bila bližje onemu, ki ga je na tihem občudovala.

Tisti večer, ko jo je prvič poljubil v avtomobilu, je bil zanjo največji dogodek njenega življenja. Ni vedela, kaj bo iz tega prišlo, tako divje ji je kri plapolala po žilah, a imela je še toliko energije, da ga je hladno odslovila.

In slednjič je prišlo vse še mnogo dalje in tako sta obadva uživala svojo strastno ljubezen, ne brigajoča se za prav nič na svetu.

Lejinemu tajniku Cornellu seveda to ni moglo ostati prikrito. Prvo, kar je storil, je bilo, da si je dal poiskati od detektivske agencije točne podatke o Fredu. Poročilo, ki ga je dobil, je slikalo Freda v tako lepih barvah, da se je kar začudil. Zato je nekega dne stopil k Leji in ji dejal:

— Rad bi se z vami nekaj pogovoril.

— Vem, kaj želite, dragi Cornell, hočete mi odsvetovati, da se zaročim s pilotom Blairom, toda to pot si ne dam prav ničesar svetovati.

— Miss Lea, nikakor nisem prišel s tem namenom. Ne svetujem in ne odsvetujem vam prav ničesar, hotel sem vas samo opozoriti na to, da mi ne delate neumnosti

— Hvala za to opozorilo, toda stara sem dovolj, in vem, kaj delam.

Tedaj pa je stopil tajnik bližje k njej, jo prijel za obe roki in ji očetovsko pogledal v oči, rekoč:

— Miss Lea, vi veste, da sem vaš prijatelj in zaupnik, kakor sem bil prijatelj in zaupnik vašega rajnkega gospoda očeta. Skrbi me predvsem eno na svetu, namreč vaša bodočnost, vaša sreča. So ljudje, ki mislijo, da je denar vse, in da mlada dama, ki ima dovolj denarja, da je lahko samostojna vse svoje življenje, ne rabi ničesar drugega, da zadovoljno živi. Tem ljudem bi vi bili sijajno preskrbljeni za vse svoje življenje. Toda to ni vse, treba je za zadovoljnost čisto nekaj drugega.

— Dragi Mr. Cornell, ne poslušam rada takšnih filozofskih besed, toda povem vam, da sem čisto vašega naziranja in da ravno te stvari v zadnjem času mnogo razmišljam. Zato pustiva vse to, ker bi me nadaljevanje tega pogovora le še bolj dražilo. Povem vam samo to, da sem zadnje tedne bolj srečna, kot sem sploh kedaj bila. Pa pustimo to. Hočem vam pokazati nekaj, kar vas bo iznenadilo.

Stopila je k svoji mizi in vzela iz predala legitimacijo ter jo pokazala tajniku.

— Pilotska legitimacija ... Moje najiskrenejše čestitke. To je pa šlo nenavadno hitro. Kedaj ste vendar napravili izpit?

— Včeraj zjutraj.

— In seveda nikomur niste zinili besede.

— Prav nikomur.

— To pa ni lepo od vas. Zakaj niste povabili par reporterjev, da bi prišla vaša slika v dnevno časopisje?

— Me ne zanima.

Cornell kar ni mogel razumeti, ko je čul te besede. Dejal je:

— Miss Lea, ne poznam vas več.

— Zdi se mi, dragi moj Cornell, da tudi sama sebe ne poznam več.

Pri tem je pogledala na uro in dejala:

— Moram oditi. Grem na letališče. Danes se vrši prvi poskus s stratosfernim letalom.

— Ali se ga udeležite?

— Samo kot gledalka.

— In kdaj se vrši veliki polet preko oceana?

— Tega mi nihče noče povedati. Menda šele potem, ko bodo uspehi pokazali, da je takšen polet mogoč.

— Toda tedaj poletite tudi vi kot pasažirka.

— Bomo videli, ako bodo sploh vzeli kaj potnikov seboj. Torej na svidenje, dragi Cornell, mudi se mi.

Ko je dospela na letališče, so bile priprave v polnem teku. Ker ni bil nihče obveščen in so stvar držali popolnoma tajno, ni bilo nikakih gledalcev, razen nekaj inženjerjev, pilotov in ravnateljev družbe. Veliki stratosferni dvokrovnik je stal pred svojo lopo, pripravljen za vzlet. Pilotirala naj bi ga Blair in inženjer Bruss. Ponovno so strokovnjaki pregledali vse malenkosti na velikem ptiču, potem pa sta Fred in Bruss zlezla v kabino. Prisrčno sta se poslovila od svojih tovarišev in Fred je še prav iskreno stisnil Leji roko, potem pa je zaprl za seboj dvojna vrata zrakotesno zgrajene kabine.

Fred je pritisnil na starter in motorja sta zabrnela. Dve minuti pozneje se je letalo že dvignilo, gnano od obeh propelerjev. Vzlet se je bil izvršil popolnoma normalno, kakor pri vsakem drugem letalu. Pilotiral je Fred, med tem ko je inženjer Bruss opazoval merilne aparate. Močni motorji, ki so vrteli oba štirikrilna propelerja, so letalo vlekli kot na motvozu navzgor, in že čez nekaj minut so morali gledalci na letališču vzeti daljnoglede v roke, da so ga mogli zasledovati. V začetku je šlo naglo, toda ko je tlakomer kazal višino 6000 metrov, se dviganje ni več vršilo tako hitro, temveč je veliki ptič le počasi zmagoval meter za metrom. Tri ure je trajalo, preden sta letalca dosegla 9000 metrov. Letela sta v velikih krogih in jo rezala vedno višje in višje. V električno kurjeni in zrakotesno zaprti kabini nista oba pogumna letalca občutila nikakih neprilik. Pogovarjala sta se potom telefona, kojega slušalke sta imela pritrjene na glavah. Bruss je imel majhen, a zelo močan radiotelefonski aparat, s katerim je od časa do časa javljal doli na letališče, kaj se vrši v kabini. Če je pretaknil telefon, ki ga je vezal z Blairom, na radiotelefon, je tudi Fred lahko poslušal in obenem govoril na zemljo. Tako v tej ogromni višini nista bila sama. Slednjič je višinomer kazal 9000 metrov.

Spodaj pred hangarjem je bil postavljen zvočnik, ki je prenašal glas obeh letalcev. Skupina gledalcev, ki je stala okoli, je bila letalo že pred pol ure izgubila izpred oči in samo poslušala, kaj sta od časa do časa javljala.

V prasketanju zvočnika se je po kratkem odmoru spet začul Brussov glas:

— Pol ure sva že v višini 9700 metrov in zaman skušava splezati višje. Dospela sva torej na »plafond« najinega letala. Sedaj bo sledil poskus in menda ne boste kmalu imeli poročil od nas. Kot zmenjeno, bova vzela smer proti zapadu, v kateri sedaj letiva. Torej na svidenje oziroma na zopetno slišanje čez nekaj časa. Takoj ko pristaneva, pošljeva brzojavko.

Vseh na letališču navzočnih se je polastila silna nervoznost, kajti vedeli so, da se bo sedaj izvršil prvi poskus s turboraketnim strojem, ki bo dvignil letalo višje in ga zagnal proti zapadu s strahovito hitrostjo.

Ker bi bilo možno, da bi kdo drug lovil s svojim sprejemnim aparatom govor obeh letalcev, so se bili poprej zmenili, da bosta tako govorila, da nihče, ki o stvari ni bil poučen, ne bi mogel spoznati, za kaj gre.

In spet se je oglasil tajinstveni glas v zvočniku:

— Spuščam obe tekočini v stroj ... vključim tok ... silen šum ... višinska krmila dobro delujejo ... samo stabilizacija zelo težka ... Gugamo se ... gre mirneje ...

Zopet nekaj sekund mučnega molka, potem pa se začuje Fredov glas, a zelo slabo, kakor bi prihajal iz silne daljave:

— Dvigamo se, že smo na 12.000 metrov ... ne gledam več ven, ker nimam več občutka, ali krmarim ravno ali ne ... rdeča libela pred menoj mi je velike važnosti, ker samo potom nje vidim, ali letiva vodoravno ... vedno se še dvigava ...

Zopet nekaj sekund molka, a nato se oglasi glas tako slabo, da ga ni več mogoče razumeti, letalo je bilo že predaleč, da bi bilo mogoče razločiti besede. Slednjič je tudi nejasno govorjenje postalo vedno tišje in potem popolnoma utihnilo.

— Sedaj bo pa potreba potrpljenja, je dejal ravnatelj družbe. Nima več smisla, gospoda, da ostanemo tu, ker iz zvočnika ne bomo ničesar zvedeli. Računam pa, da v teku ene ure pride od obeh brzojavka.

Vsi so odšli v okrepčilnico, le eden izmed elektroinženjerjev je ostal poleg zvočnika. Miss Lea se je v baru letalske postaje znašla poleg moža, ki jo je bil že poprej zanimal. Bil je sin enega podravnateljev motorske družbe, nekega Argentinca. Mladi možak je bil eleganten južnjaški tip, temen v lice, a vendar bled, suh in plemenitih potez, sikratka tip, kakor večini žensk ugaja. Obnašal se je kot kakšen španski plemenitaš in govoril je angleščino z onim simpatičnim španskim naglasom, ki jo dela interesantno. Tudi on je bil opazil že poprej Leo in takoj se je bil zanimal zanjo. Zvedel je, kdo je, in sklenil je, da se ji približa.

Ni dvomil, da si bo naglo, kot je osvajal vsa ženska srca, tudi njo osvojil. V tem slučaju je bil prepričan, da bi se stvar zelo splačala, kajti ni malenkost, osvojiti si hčerko in edino dedičinjo kralja pomaranč.

Kot bi bil slučaj, je sedel poleg nje v baru in se začel z njo na videz brezbrižno pogovarjati. Ni minulo pet minut, in že jo je povabil na izlet po Riverside Drivu, za eno ali dve uri, kot je dejal, in potem bi prišla na letališče nazaj, da bi zvedela, kaj se je zgodilo z letalci.

Lea je pristala na to in sledila je mlademu Argentincu, Mr. Ramonu v njegov veliki dvosedežni spider. Bila je silna mašina z devetdesetkonjskim motorjem, elegantno karosirana. Mr. Ramon je sedel za krmilo, Lea pa poleg njega. On se je bil že poprej informiral in je zvedel, da je Lea prijateljica pilota Blaira, in sklenil je, da ga mora za vsako ceno počasi izriniti. Mr. Ramon je vozil izborno svoj veliki voz, to je Lea, ki je bila sama šoferka in pilotinja, takoj spoznala. Kmalu sta bila ob reki Hudsonu in s srednjo hitrostjo je vozil elegantni Mr. Ramon svojo damo po obrežni promenadi ter jo napadal z nežnimi besedami ljubezni po vseh pravilih ljubezenskega osvojevanja, kateremu tudi ona ni mogla ostati tuja. Kako drugače je govoril kot Fred, ki je bil sicer strasten, a silno resen, da skoraj dolgočasen.

Med tem časom pa je drvelo stratosferno letalo v višini osemnajstih kilometrov s hitrostjo nad entisoč kilometrov na uro v smeri proti zapadu. Letelo je, gnano od turborakete, v kateri je gorela zmes bencina in stisnjenega kisika in porivala stroj z blazno hitrostjo naprej. Raketna cev iz najboljšega vanadijskega jekla je bila nameščena na spodnjem delu trupa in iz nje je švigal dolg plamen, ki pa je bal enako kot vse letalo, neviden zemeljskim očem, ker se je to vršilo visoko nad zemeljsko površino, kamor ne sega nikako oko.

Bruss in Fred sta se ves čas mirno pogovarjala. Preteklo je že pol ure, odkar sta spravila turboraketo v tek, in ker se je polet vršil popolnoma normalno, sta sklenila, da se še za eden ali dva kilometra dvigneta, in potem letita v tej višini še pol ure. Potem pa bi bilo treba misliti na spuščanje.

Brezhibno se je stroj dvigal, ubogajoč višinskemu krmilu, in že čez nekaj minut je kazal višinomer 21.000 metrov. Hitrosti ni bilo mogoče meriti v tem skoraj brezkončnem prostoru in tako sta bila letalca vezana le na domneve.

Po preteku pol ure je Fred začel zmanjševati pritok bencina in stisnjenega kisika v turboraketno cev, toda le zelo počasi in previdno. Posledica se je takoj pokazala na višinomeru. Padanje se je pričelo in s tem najnevarnejši trenutki poleta. Fred in Bruss sta imela za vsak slučaj opasana padala, da bi mogla rešiti življenje, ako bi se pristajanje iz take višine ponesrečilo. Toda Fred ni niti mislil na to. Hotel je na vsak način dospeti na zemlji tako lepo, kot se je tudi dvignil.

Ni trajalo pol ure, in že sta bila v višini desetih kilometrov, a ob enem sta tudi popolnoma zaprla dotok plinov v raketo. Sedaj se je začelo normalno spuščanje. Tu sta šele po dolgem času spet zagledala zemljo pod seboj. Radovedna sta bila, kam ju je bilo zaneslo. Ko sta bila v višini samo še tritisoč metrov, sta zapazila veliko reko, ki se je vila skozi deželo, polno jezer. Ob reki sta bili dve veliki mesti. Obadva sta napeto gledala, kaj bi to moglo biti, ko je Fred naenkrat vzkliknil ves navdušen:

— Minneapolis in St. Louis. Tu v sredi pa teče Mississippi. Kolikokrat sem že tu pristal kot prometni pilot na letališču ob reki.

Bruss še nikoli ni bil v tem mestu in je zato z zanimanjem gledal navzdol, med tem ko je Fred z varno roko pilotiral stroj na letališče.

Ko sta pristala, nista vzbujala nikake pozornosti

Bruss je ostal v letalu, Fred pa je izstopil in se prijazno pozdravil s svojimi starimi znanci na letališču.

— Prihajam iz New Orleansa in sem na poskusni vožnji. Oddati moram samo brzojavko v New York, vzeti bencina in nato odletim naprej za Mitchell Field.

Med tem ko je Fred oddal na letalski pošti brzojavko za New York, so mehaniki napolnili tank z bencinom. Ker je bila turboraketna cev tako konstruirana, da se je dala zapreti, ni nihče sumil, kakšno letalo ima pred seboj.

Med tem sta se bila Mr. Ramon in Lea vrnila s svoje promenade ob Hudsonu. On je bil zadovoljen s svojimi uspehi, kajti obljubila mu je, da pride zvečer na sestanek v nekem plesnem salonu na Broadwayu, pa ne v enem onih splošnih lokalov, kamor lahko pride vsakdo, če plača dva dolarja vstopnine, temveč v privatni elegantni »speakeasy«, kjer je samo znanim gostom bil dovoljen vstop, seveda proti primerni vstopnini. Da so se v takih lokalih točile tudi alkoholne pijače, o tem ni bilo treba dvomiti. Mr. Ramon se je dogovoril z Lejo, da ga bo čakala doma, in da jo bo prišel iskat s svojim vozom.

Vsa družba je bila spet zbrana na letališču pred praznim hangarjem in radovedno čakala poročil. Tri ure je bilo preteklo od zadnjih besed drznih letalcev in ker se nikomur ni ljubilo iti domov na kosilo, so vsi skupno obedovali v restavraciji na letališču. Razpoloženje za tako skupno kosilo pa ni bilo pravo, kajti misli vseh so bile nekje daleč za onima, ki sta jih bila zapustila zjutraj in se podala na nevarni poskusni polet.

Ob pol štirih popoldan, ko so nekateri že hoteli oditi, je zabrnel telefon in javila se je pošta na drugem koncu letališča, ki je bila že poprej obveščena, da pričakujejo nujno brzojavko, ter poklicala šefa motornega oddelka na aparat:

— Halo, Mr. Pins, ravnokar je došla brzojavka sledeče vsebine: »Minneapolis, letališče, ob 14. uri 22 minuti. Srečno tu pristala. Odletiva takoj nazaj. Bruss. Blair.«

Pet minut pozneje je bil tudi že brzojavni sel z izvirno depešo v restavraciji, in vsem je bilo, kot bi se jim bdi odvalil kamen od srca.

— V najboljšem slučaju bosta o polnoči tukaj, je dejal eden izmed gospodov.

Družba se je nato razšla. Miss Lea je odklonila ponudbo Mr. Ramona, da jo zapelje domov, ker je imela svoj avto. Zdelo se ji je že preveč vsiljivo to preprijazno vedenje mladega Argentinca.

Ob sedmih zvečer, ko so bili vsi delavci že odšli in so ostali samo še nekateri mehaniki in eden inženjeriev, ki so hoteli počakati prilet stratosfernega dvokrovnika, na katerega so računali o polnoči, se je naenkrat začul mogočen ropot motorjev iz višine. Začudeni so stopili možje na piano in opazili v svoje največje začudenje veliki dvokrovnik, ki je bil odletel zjutraj. Kako je bilo to mogoče, da se je bil vrnil pet ur prej, kot so ga pričakovali?

— To sta pa tiča, je vzkliknil naenkrat inženjer, letela sta seveda z raketnim pogonom tudi nekaj časa nazaj.

Med tem je bilo letalo napravilo tik nad letališčem eleganten lok in se v brezhibnem poletu spustilo na tla ter se ustavilo točno na mestu pred hangarjem, odkoder je bilo zjutraj odletelo. Vrata kabine so se odprla in vesela, toda precej izmučena sta izstopila oba letalca. Sprejem je bil naravnost prisrčen. Pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. Pregledali so glavne dele letala in našli, da je v najboljšem stanju. Torej ni bilo dvoma, da je bilo sposobno za veliki polet preko oceama. Ker sta bila Bruss in Fred zelo izmučena, nista šla domov, temveč sta šla spat v letalske kabine, kjer sta takoj zaspala. Letališče je namreč imelo, kot je to povsod navada, za potnike in letalce, ki bi prišli o pozni uri, in niso hoteli v mesto, pripravljene posebne sobice, opremljene z vso udobnostjo, celo s telefonom, kjer so si lahko ob vsakem dnevnem času odpočili.

Preden je Fred zaspal, je skušal dobiti telefonsko zvezo z Lejo, toda vratar mu je odgovoril, da gospodične ves dan ni doma, in da ne ve, kedaj se bo vrnila. Slabe volje je Fred odložil slušalo.

18. poglavje: V vihri in strasti.

Ko se je Fred prebudil, je bila ura enajst dopoldan. Imenitno je bil spal vso noč in ves dopoldan po težkem poletu, ki je bil ves čas držal njegove živce v visoki napetosti. Prvo, kar je storil, je bilo, da je spet prijel telefonsko slušalko v roke in pozval Lejo. In spet se je oglasil vratar in dejal, da gospodične še ne more poklicati, ker menda še spi.

— Kaj je tako pozno prišla domov? je začudeno vprašal Fred, toda na to indiskretno vprašanje ni dobil odgovora z drugega konca žice. Čul je samo kratko škrtanje: vratar je bil odložil slušalko, kakor bi bil preslišal vprašanje.

— Uslužbenci v tej hiši so dobro dresirani, si je mislil Fred, ki je bil še bolj slabe volje, kot zvečer, ko je legel.

V tem trenutku, ko je položil slušalko na aparat, je ta zazvonil. Fred je ponovno dvignil slušalko.

— Gospod Blair, imam nalog od gospoda generalnega ravnatelja, da se javite pri njem ob dvanajsti uri. Zajedno z gospodom Brussom in nekaterimi drugimi ste povabljeni k intimnemu obedu k gospodu generalnemu, toda samo moški bodo prisotni in ni treba nikake toalete. Po obedu se naimreč vrši seja v zadevi vašega poleta.

— Hvala lepa, bom točen.

Točno opoldan je bila zbrana pri generalnem ravnatelju prijetna družba. Slavili so prvi uspeli stratosferni polet z raketnim pogonom. Ni bilo mnogo besedi, tudi obed ni bil obilen, bil je le bolj sestanek mož, ki so vedeli, kaj so bili izvršili s konstrukcijo novega letala. Generalni se je v prisrčnih besedah zahvalil pilotu Fredu in inženjerju Brussu za uspešni polet ter ju ob enem določil za pilota prekoceanskega poleta.

Po končanem kosilu je šla družba v majhno posvetovalnico, ki je bila eno nadstropje višje ter tu ves popoldan debatirala o nadaljnjih ukrepih. Sklenili so, da se tekom prihodnjega tedna vršita še dva poskusna poleta, da se nato točno določi količina goriva za motorje in za turboraketo za prekooceanski polet. Razgovor je trajal do šestih zvečer. Fred je, preden je odšel domov, telefoniral Leji, toda zvedel je od vratarja, da je za dva dni odpotovala. Bil je divji, ko je čul ta odgovor. Odpeljal se je v svoj hotel in prav za prav ni vedel, kaj bi začel.

Doma je našel na svoji mizi dve pismi. Eno je bilo od Mire. Čital ga je z mešanimi občutki, kajti čeprav je bilo bolj vsakdanje, je vendar čital povsod med vrsticami, da ga ona, ki ga je pisala, zelo ljubi in samo nanj misli. Spraševala ga je, kako se mu godi in kdaj se bo nameravani veliki polet vršil. Zaupal ji je bil namreč zadnjikrat, ko je bil z njo, da se nekaj takega pripravlja. Prosila ga je, naj ji kaj več piše, ker se precej dolgočasi v svoji samoti. Upala je, da ji kaj več sporoči o svojih naklepih za bodočnost in o onem poletu, ker jo stvar zelo zanima.

— Da, to bi bila ženska za mene, si je mislil Fred, saj se iz daljave zanima za vse malenkosti mojega življenja, med tem ko me Lea v najbolj odločilnem trenutku mojega življenja kar meni nič, tebi nič pusti in gre nekam na dva dni, ne da bi se bila zanimala, ali sem se sploh živ vrnil z nevarnega poskusnega poleta. Tu je vprav jasno u videl, da se ta ženska ne briga dosti zanj, temveč je njena ljubezen do njega samo nekakšna senzacionelna strast, ki se bo nekega dne izpuhtela v prazen nič. Ta ženska je vse preveč bogata in vse premalo dobro vzgojena, da bi mogla osrečiti kateregakoli moža, to je bilo njegovo mnenje.

Odložil je Mirino pismo in vzel drugo pismo v roke. Z začudenjem je čital sledeče vrstice, tipkane s strojem:

»Miss Lea zahaja zvečer v privatno zabavišče »The Crocodile« na 44. ulici št. 1415, seveda ne sama, ampak z Mr. Ramonom, sinom poddirektorja Vaše družbe. Prijatelj.«

To je bilo prvo anonimno pismo, ki ga je bil dobil Fred v svojem življenju in prvi trenutek ga je hotel raztrgati na drobne koščke, toda takoj si je premislil. Mirno je sedel v naslonjač, pripalil cigareto, potem pa je počasi spet vzel to pismo v roke. Ovitek in papir sta bila navadna, brez vsakega znaka, po katerem bi se dalo sklepati, kje je kupljeno, ali kakšen bi bil pošiljatelj. Besede v pismu, kakor tudi naslov so bili pisani z navadnim pisalnim strojem, tako da iz pisma samega ni bilo mogoče prav nič sklepati na odpošijatelja. To je bilo edino, kar se je dalo dognati, in to je balo negativno. Sedaj si je Fred stavil dve vprašanji: kdo bi mogel biti pisec in zakaj je to pisal, in drugič, ali je bilo res, kar je stalo pisano v pismu. O tem drugem prepričati se, ni bilo baš težko, ostalo je samo prvo vprašanje, kdo je pisal, in zakaj je pisal. Na to pa Fred ni vedel odgovora. Zaman si je belil glavo. Ni imel prijateljev, pa tudi neprijateljev, ki bi jih mogel le iz dalaka osumiti, da bi mogli poslati takšno pismo. In vendar je moral biti to nekdo, ki mu je stal blizu, kajti vedel je njegovo ime, ime Leje in onega mladega Argentinca kakor tudi adreso njegovega hotela. Tu mu je nenadoma šinila v glavo misel: vratar Lejme hiše! To je bila edina rešitev uganke, sicer ni bila sigurna, toda možnost je bila velika. Bog ve, iz katerega vzroka je to napravil. Morda se je hotel maščevati nad svojo gospodarico?

Fred je bil pilot tudi v vsakdanjem življenju: ni dolgo razmišljal in okleval, kaj mu je storiti, temveč je imel takoj svoj načrt gotov. Hotel se je najprej prepričati, ali je vsebina pisma resnična. Oblekel je dežni plašč, ki ga je imel že nekaj let v omari, in katerega že dolgo ni vzel, posadil staro čepico na glavo in tako zelo v svoji zunanjosti spremenjen je šel dol v hotelsko garažo, kjer je imel svoj avto. Toda ni ga vzel, temveč je dejal garažistu:

— Peljem se v zunanje okraje, in pri tem prokletem dežju, ki že pada ves popoldan, ne bi hotel umazati svojega voza. Ali nimate kakšnega starega Forda, in mi ga posodite za to noč?

— Lahko vam ustrežem, Mr. Blair, kar stopite z mano.

In vedel ga je na drugi konec velikanske garaže, kjer je stal v kotu star dvosedežen Ford. Bil je športne tipe, toda zložljiva streha, ki sta jo dvignila, je bila še prav dobra za slabo vreme. Eden mehanikov je napolnil rezevoar z gorivom, preizkusil žaromete in zavore, ter dejal svoj običajni: »O. K.«

Fred je sedel v voz in se odpeljal. Zunaj je lilo. Fred je imel časa, kajti bilo je šele pol osmih. Peljal se je najprej proti stanovanju Leje. Vozil je mimo hiše in opazoval okna. Vse je bilo temno, torej je menda ni bilo doma. Dobro je vedel, da so okna njenih sob v tretjem nadstropju na desni, in ravno ta okna so bila temna. Tudi ni bilo nobenega voza pred vhodom. Izgledalo je, kot bi hiša spala. Fred je vozil naprej ter se ustavil v stranski ulici, kjer je bilo dovoljeno parkiranje.

Njegovo početje se mu je zdelo prav za prav nizkotno, kajti ogledovanje je bilo proti vsem njegovim življenjskim nazorom. Ljubil je odkritost in poštenost, zahrbtno opazovanje mu je bilo tuje, toda v tem slučaju je vedel, da gre za njega samega in njegovo bodočnost in vztrajal je pri svojem opazovanju. Peljal se je okoli prihodnjega bloka hiš in spet vozil mimo Lejine hiše. Pozornosti ni mogel vzbujati, kajti pred in za njim je hitela dolga vrsta voz. Tudi je sedel v zaprtem vozu, zastrt od vseh strani, tako da ga nihče tudi iz bližine ni mogel spoznati. Tudi to pot ni ničesar opazil pred hišo. Peljal se je mirno naprej. Treba je bilo potrpljenja. Spet je zavozil na drugo stran in se čez nekaj časa vračal. Naenkrat pa je v svoje največje začudenje opazil levo od sebe spredaj Lejin roadster. Imel je srečo: voz, ki je bil med njegovim in njenim, je zavil pri prihodnji ulici v desno cesto in z enim sami skokom je pognal svojega Forda tik za Lejin voz. Vodila ga je sama, kljub dežju, lahni megli in temi je spoznal obrise njene glave. Bila je sama v njem. Vozila se je domov. Sledil ji je in potem malo pred njenim domom v naglem diru prehitel ter izginil v daljavi. Peljal se je do prvega telefonskega avtomata in tam poklical njeno številko.

Vratarju, ki se je javil, je govoril s spremenjenim, globokim glasom, ter ga vprašal, ali je Lea doma.

— Kdo je pri telefonu? je vprašal vratar.

— Mr. Armour, je odgovoril Fred.

— Mi je žal, ali miss Mountavon se vrne šele pojutrišnjem nazaj v New York.

Fred je položil slušalko na aparat nazaj in se skoraj na glas zasmejal. Potem je šel nazaj v svoj avto in se odpeljal. Vozil je na 44. cesto ter si ogledal okolico dotičnega hišnega bloka, v katerem se je nahajal dancing »The Crocodile«. Vhoda iz ceste ni bilo v ta lokal in tudi nobenega napisa ni bilo na hiši. Morda je bilo pismo le lagalo. O tem se je bilo treba prepričati. Fred je spet zapeljal svoj avto v stransko ulico in nato šel v ono hišo. Liftboju, ki ga je v njegovem starem covercotu malo debelo gledal, je po domače pomežiknil in dejal samo »The Crocodile«. Mali ni dejal ničesar, temveč ga je vedel do osmega nadstropja in mu pri izstopu iz lifta dejal:

— O. K.

Fred je pozvonil na vratih, ki mu jih je bil označil liftboj in dejal črncu, katerimu je prišel odpret »Crocodil«, in ne da bi počakal njegovega odgovora, je slekel svoj covercot ter ga zajedno s čepico predal začudenemu služabniku. Neženirano je nato stopal skozi garderobo naprej in prišel pri vratih, skozi katera je čul pritajene zvoke godbe, v večjo, na pol temno sobo, kjer je bil dancing. Bilo je še prezgodaj in plesal ni nihče, čeprav je velik zvočnik na steni spuščal konzervne takte plesne godbe. Le pri nekaterih mizah so sedeli redki gostje in pili, seveda alkohol, prepovedano kapljico. Natakarici, ki je stopila k njemu, je Fred naročil čašo whiskyja s sodo, in ko mu je prinesla zaželjeno, je dognal, da je bil v istini prvovrsten.

Fred sicer skoraj nikdar ni pil alkohola, ker je vedel, da mu kot letalcu edinole škoduje, toda to pot je hitro izpraznil čašo, plačal in odšel. Kar je hotel vedeti, je vedel: »The Crocodile« je v istini obstojal in bil je dancing najboljše vrste. Zato ni bil več kot pet minut v lokalu. Plačal je pijačo, ki je bila naravnost nezaslišano draga, in odšel. Zunaj je spet sedel v svojega Forda ter ga zapeljal nazaj v hotelsko garažo. Garažist se je zelo čudil, ko se je Fred že čez eno in pol ure vrnil, toda ta mu je dejal, da je prej opravil svoj posel, kot je bil pričakoval.

Vrnil se je v svojo sobo in se oblekel kot po navadi. Potem je vzel svoj avto in se zapeljal v bližino »Crocodila«. Vozil je tik pločnika in motril mimoidoče. Naenkrat je zapazil kakšnega osemletnega, zelo slabo oblečenega dečka, ki je postajal in ni vedel, kam bi se obrnil. Poklical ga je:

— Halo, boy, stopi semkaj!

Deček je bil z enim skokom pri avtomobilu in Fred mu je dejal, naj sede poleg njega, ker bo dobil dobro plačilo za majhno uslugo. Deček je to storil in Fred je spet zavil v eno stranskih ulic, kjer se je ustavil. Dejal je dečku:

— Ali imaš časa danes zvečer?

— Imam, gospod.

— Dobro, potem ti dam lahko delo. Tu imaš na tem papirju napisano številko nekega avtomobila. Pazil boš, ali se ustavi pred deseto uro pred hišo št. 1415 na 44. cesti, in ali bo iz njega izstopila kakšna dama. Ob enem pazi, kdo je v njeni družbi. Razen tega pazi, kdo vse zahaja v to hišo. Zanima me edino dama v sivem kožuhu s črnim klobukom. Mlada je, ima svojih dobrih osemnajst let in izstopila bo morda iz kakšnega taksija sama ali z mladim gospodom vitkega stasa, ki izgleda bolj špansko kakor ameriško. Tu imaš dva dolarja. Ako boš dobro opravil svoj posel, jih dobiš še pet. Ob desetih pridem s svojim avtomobilom tu mimo. In potem mi boš povedal, kaj se je zgodilo.

Deček je z zahvalo spravil denar v žep im dejal, da bo prav rad čakal in pazil. Nato je odšel nazaj proti 44. cesti, Fred pa se je odpeljal v drugo smer.

— Je res bedasto, si je dejal, mesto da bi se pripravljal za prekoceanski polet in urejeval svoje zadeve, špijoniram po cestah žensko, in še kakšno. Fred, ti si velik osel, in Bog vedi, kedaj te bo pamet srečala.

Kljub takemu razmišljanju je bil zelo radoveden na rezultat današnjega opazovanja. Lahko bi se bil tudi sam postavil v kakšen kot na cesti in opazoval vhod v dotično hišo, toda to se mu je zdelo predolgočasno. Zavil jo je s svojim avtomobilom spet nazaj v garažo, nato pa je odšel v Roxy, največji newyorški kino, da si skrajša čas do desete ure zvečer. Udajal se je popolnoma igri, tako bi bil ob pol desetih skoraj pozabil oditi. Šel je peš na 44. cesto, ker se mu je zdelo bolj varno. Fante bi si bil morda le zapomnil številko njegovega avtomobila in nato za dvojno ceno povedal Leji, da jo je gospod z avtomobilom številka toliko in toliko oni večer zasledoval. To bi bilo silno smešno. Zato se je oprezno peš približal hiši, v kateri se je nahajal »The Crocodile«. Že oddaleč je zapazil svojega dečka, ki je gledal mimoidoče avtomobile. Oči vidno je iskal njegovega. Približal se je dečku od zadaj, ga prijel za ramo in mu dejal:

— Pojdi z mano.

Ko sta bila v naglih korakih dovolj daleč od hiše, je deček začel praviti, da dotičnega avtomobila sicer ni bilo, pač pa je dama, ki bi odgovarjala popisu, šla s špansko izgledajočim gospodom v hišo. Poslušal je njiju pogovor in čul je, kako jo je mladi gospod imenoval miss Lejo. Pri teh besedah za Freda ni bil noben dvom več mogoč: brezimno pismo ni lagalo. Fantu ni dejal ničesar kot »Hvala lepa« in stisnil mu je desetdolarski bankovec v roke ter ga pustil vsega osuplega sredi ulice.

V Fredu je vse divjalo. V prvem trenutku je hotel pohiteti v »Krokodila« in tam presenetiti Lejo in njenega Argentinca, toda premislil si je. Zasmejal se je na ulici samemu sebi tako na glas, da se je svojega glasu kar ustrašil. Kljub viharju, ki je divjal v njegovi notranjosti, ni izgubil razsodnosti. Šel je spet peš v svoj hotel, toda bil je preveč nemiren, da bi bil mogel v svojo sobo. Napravil je še polurni sprehod in nato se je vrnil.

Njegov načrt je bil gotov: hotel je drugi dan Leji telefonirati in se z njo sestati ter ji niti najmanje pokazati, da je morda presenečen, ali užaljen, da se ni zanimala zanj po prvem uspešnem stratosferskem poletu. Saj mu je bila teto napravila že prvič, ko je letel z njo ter se ponesrečil. Vsa zadeva je bila stvar živcev in energije, in on, prvi stratosferski letalec, se ni hotel dati obvladati od ženske, pa naj bi bila tudi hčerka kralja pomaranč. Moral je najti toliko energije, da bi to razmerje popolnoma prekinil.

Ko se Je zbudil drugo jutro, je spremenil svoj načrt. Ni ji hotel telefonirati dopoldne, temveč šele po končanem delu zvečer. Naj bi tudi ona spoznala, da se ne briga toliko za njo, kot si morda ona domišlja. In tako je tudi storil. Toda že v prvih dopoldanskih urah ga je v konstrukcijskem oddelu zval telefon. »Recite, da me trenutno ni tu temveč, da sem odšel v neki drug oddelek«, je dejal telefonistu, ki ga je bil prišel klicat.

Poklical je Lejo po šesti uri in jo tudi takoj dobil na telefon. Zmenila sta se, da pride po večerji k njej in da se nato odpeljeta v kakšno gledališče.

Ko je stopil v smokingu v njeno sobo, je bila tudi ona že v gledališki toaleti. Obadva sta igrala izborno svojo vlogo: on, vedoč, da hoče napraviti konec temu poznanstvu, ona pa skrivajoč svoje dvodnevno bivanje v New Yorku.

— Dragi Fred, kako me veseli, da vas spet vidim. Morala sem nujno odpotovati v čisto posebnih zadevah. Vi ne veste, da ima bogat človek morda manj časa na razpolago, kot uslužbenec, ki je prisiljen, da dan na dan dela svojemu gospodarju. Najhujše je, kadar je človek suženj svojega velikega premoženja.

— Pa saj imate svojega tajnika, ki dela in misli za vas vse, kar je neprijetno, oziroma v zvezi finančnimi zadevami.

— To je že res, toda so stvari, ki jih ne more napraviti brez mene. Odgovornost in zadnjo odločilno besedo imam pa le jaz, in to so večkrat velike skrbi.

Obmolknila sta po tem hladnem pogovoru, in Fred sd je na tihem mislil, ali bo ona kaj omenila njegov stratosferski polet. Kakor da bi bila uganila njegove misli, je dejala:

— Zelo žal mi je bilo, da nisem mogla dočakati vaše vrnitve na letališče s tega zanimivega poleta. Čakala sem do zadnjega, in potem, ko je prišla brzojavka, da ste pristali v Minneapolisu, so dejali, da ne morete biti pred polnočjo nazaj. In seveda, nato smo se vsi razšli. Kdo bi si mislil, da boste prileteli nad oblaki v tako kratkem času nazaj.

— Zakaj ne? Če sva letela s pomočjo turborakete v eno smer, sva jo hotela preizkusiti tudi na povratku. In obneslo se nama je izborno.

— Torej kedaj poletimo v Evropo?

Fredu izraz »poletimo« ni nič kaj ugajal, kajti po tem, kar je bil zvedel, nikakor ni mislil na to, da bi se Lea udeležila tega poleta.

Zato je odgovoril, da je treba še več poskusov, predem se končno napravi tako važen polet.

— Ste se dobro zabavali ta dva dneva, Miss Lea? je nadaljeval Fred, radoveden, kaj mu bo odgovorila.

Ona pa je skoraj instinktivno čutila lahno ironijo njegovih besed in ni bila v dvomu, da mora Fred nekaj vedeti. Morda jo je bil slučajno videl? Zato je skušala dejati s čim brezbrižnejšim glasom:

— No, zabave ni bilo dosti, več sitnosti, kot prijetnosti. Toda čujte, mister Fred, zadnji čas je, da se odpraviva v gledališče.

— Torej idiva. Toda, ali ste se odločili kam?

— Preskrbela sem si že dve vstopnici za novo revijo »The Honey-moon«. Pravijo, da je imenitna. Pojdiva, če vam je prav.

Položil je preko njenih golih ram chinchilla plašč, toda zaman je pričakovala, da jo bo pri tem poljubil na vrat, kakor je bil to parkrat storil. Njehova hladnost jo je napravila nervozno in zaman je ugibala, kaj je temu vzrok.

Igra, ki sta jo šla gledat, je bila prvovrstna v ameriškem smislu, to se pravi, bilo je nebroj lepih toalet in plesov, ropota, šuma in vika, petja in bobnanja, pravo razgrajanje, ki ga življenja prekipevajoči Američan tako zelo ljubi.

Fred se je kazal ves čas v pavzah in tudi pri slučajnih pogovorih med igro kot izbornega družabnika. Zabaval je svojo damo tako, da je nihče ne bi bil mogel bolje. Toda vse to je bilo umetno. Držal se je res imenitno, tako da Lea nekaj časa sama ni vedela, kaj naj misli o njem.

Po predstavi mu je dejala, ko sta stopala po stopnicah gledališča navzdol

— Ali ste zato, da greva kam malo plesat, mister Fred?

— Zakaj pa ne, miss Lea, saj bi bilo škoda, iti v tako veselem razpoloženju spat, kot sva danes midva.

Ona je dobro čula ponovno ironijo njegovih besed, toda dejala ni ničesar.

— Imam naslov zelo simpatičnega plesnega lokala, ki pa je »moker«, če vam je prav.

— Dobro, kar idiva tja. Bom spet videla nekaj novega.

Fred je pomagal Leji v njen avto, in nato dejal šoferju naslov »Krokodila«. Ko je sedel poleg nje v vozu in se je ta začel premikati, je dejal Leji:

— Slučajno sem dobil naslov že pred davnim časamo od nekega znanca, in nikoli nisem prišel do tega, da bi šel tja. Je baje zelo »šik« lokal.

— Imena ne veste?

— »The Crocodile«.

— Kako?

Lea je kar poskočila na svojem sedežu. Fredu se je na tihem strašno dopadlo to razburjenje.

— Kaj vam je morda ime znano? jo je vprašal najnedolžnejšim glasom sveta.

— Ne, nikoli ga še nisem čula. Ali na morda, pa se ne spominjam.

Voz je hitel naprej. Oba sta molčala. Vsak je imel svoje misli. Fred je bil v premoči. Obvladoval je položaj in radoveden je bil, kaj se bo vse še dogodilo to noč.

Pri izstopu je Fred naročil šoferju, naj ju pride čez dve uri iskat. Bila je tedaj ravno polnoč.

V »Krokodilu« je bila zabava v polnem teku. Slučajno je dobil Fred prazno mizico, kajti gostje so bili tam ravnokar odšli. Naročal je steklenico francoskega šampanjca.

— Mene je skoraj strah pred vami, je dejala Lea, ki sama ni vedela, kako je naenkrat prišla v to zabavišče, kjer je bila preživela prejšnjo noč, a z Ramonom.

— Veste, je nadaljevala, kar čudno se mi je zdelo, da so vam na vašo besedo kar meni nič, tebi nič odprli

— Prijatelj, ki izda takšen »moker« lokal, mora povedati tudi parolo za vstop, drugače to nima nikakega smisla, je odvrnil Fred.

Godba je zaigrala popularen slow-fox in prekinila njiju pogovor. On jo je odpeljal k plesu. Ves čas jo je pazno motril, kakor tudi okolico in vse druge pare, drugega za drugim. Saj ni bilo izključeno, da se nahaja Ramon med njimi. Ni prišel preko plesnega prostora, in že je našel, kar je hotel: Ramon se je pozdravil z Leo, ko je plesal mimo njiju. Fred je takoj spoznal, da je dama, ki z njim pleše, barska plesalka.

— Ali ni to sin enega naših ravnateljev pri Whirlwind Motors? je vprašal Fred.

— Da, mister Ramon.

— Kdo je njegova plesalka?

— Ne vem, pa me zelo zanima.

— Mislim, da je iz lokala.

Po plesu je bil Mr. Ramon kmalu pri mizi Leje in Freda, kar je bilo slednjemu zelo ljubo, ker je bil silno radoveden, kako se bo sedaj stvar razvijala. Poljubil je Leji čisto proti ameriški navadi galantno roko in se predstavil Fredu.

— Navdušen sem, Mr. Blair, da sem mogel priti danes zvečer v vašo družbo, in zajedno v družbo vaše dražestne spremljevalke.

— Naju zelo veseli, dragi Mr. Ramon, kar prisedite.

Lea je sedela na iglah, kajti bala se je, da bo Ramon omenil, da ste bila prejšnji večer v istem lokalu. Toda Ramon je bil pretkan Španec in ni črhril niti besedice. Fred ni dvomil, da je vedel za njegovo razmerje do Leje. Bil je pa ob enem prepričan, da ga smatra Ramon za silno nevarnega tekmeca, in da bo napel vse sile, da ga pri njej izpodrine. Tako je bil položaj med trojico zelo mučen, in tudi francoski šampanjec, ki je stal petdeset dolarjev steklenica, ga ni mogel rešiti. Lea je plesala enkrat s Fredom, drugič z Ramonom, toda med tem ko so bili njeni pogovori s Fredom zelo hladni, ji je Španec divje zabavljal in se jezil, zakaj se ona, hči kralja pomaranč, tako ponižuje, da občuje z navadnim človekom, ki je enostaven uslužbenec in dobiva mesečno mezdo.

— Saj je bil moj pilotski učitelj.

— Ravno to je, kar vam očitam. Kaprice bogatega dekleta vendar ne smejo iti tako daleč, da se izgubi v nižjih ljudskih slojih. Tako američanski pa spet ne smete biti, lepa Miss Lea. Mi višji sloji moramo vendar držati skupaj. Kam pa pridemo drugače.

Fred ni čul, kaj sta se pogovarjala, toda približno si je le predstavljal, kaj se vrši med obema. In to mu je ugajalo. Njegova edina želja je bila, prekiniti vse odnošaje s to brezsrčno lutko, ki ni bila za drugega, kot za dirko za senzacijami.

Vsi trije so se v zgodnji jutranji uri odpeljali do Lejine hiše, a moža nista sprejela ponudbe, da bi se poslužila njenega avtomobila za pot domov, temveč sta oba dejala, da se vrneta peš. In tako so se mogočna hišna vrata zaprla za Lejo, medtem ko sta oba moža odkorakala po prazni aveniji. 0 New York je ob tej uri tih in nem. Večina svetlobnih reklam je bila pogašenih. Nekaj časa sta korakala oba nemo v smeri proti domu, kajti slučajno sta imela isto pot. Slednjič je nenadoma dejal Ramon:

— Ali se vam ne zdi, Mr. Blair, da je gospodična Lea res imenitno dekle?

— Gotovo.

Fred ni vedel več odgovoriti na tako bedasto vprašanje. Argentinec je nadaljeval, in Fredu se je zdelo, da hoče nekaj zvedeti od njega:

— Jaz je ne poznam dolgo, toda name je napravila najboljši vtis.

Fred je molčal, radoveden, kaj bo možak še vse povedal.

— Vi ste bil njen učitelj letanja?

— Da. Ona je že enkrat poprej letela z menoj na nekem privatnem letu, ki se je pa končal bolj tragično.

— O tem še nisem nikoli ničesar slišal. Kako je bilo, če smem vprašati?

— Prav za prav nič posebnega: pilotiral sem jo iz New Yorka v Buffalo, kjer je imela silno nujno zadevo. Zašla sva v strahovit vihar, moral sem zasilno pristati in pri tem se je letalo razbilo, jaz sem bil ranjen, a ona je srečno odnesla zdravo kožo.

— In tedaj sta se zaročila, kaj ne? je vzkliknil Argentinec.

— Zaročila? je začudeno odgovoril Fred. O tem jaz ničesar ne vem.

— Torej niste vi njen zaročenec?

— Nikakor ne ... in menda tudi nikoli ne bom.

— Vi se ne mislite zaročiti z njo?

— Mr. Ramon, stavljate mi zelo intimna vprašanja in morda bi kdo drugi na takšna vprašanja ne odgovarjal tako mirno, kot sedaj jaz, toda iz njih samo razvidim, da so za vas velike važnosti. In tako mi boste dovolili, da vam v vašem tonu nadaljujem pogovor. Miss Lea je ena najbogatejših partij v New Yorku in kakor vam je menda znano, ima mnogo oboževalcev. Fden izmed najnovejših ste vi ... o, nikar ne delajte takega obraza, saj to ni nič slabega, nasprotno ... Ker me morda smatrate za tekmeca v boju za dedičinjo milijonov, vam lahko odkrito in mirno povem samo eno: jaz nisem nikak tekmec, jaz se ne zanimam niti za roko te hčerke kralja pomaranč, kot jo imenujejo, niti za njene milijone. Jaz sem pilot, jaz sem človek iz čisto drugih življenjskih slojev, meni milijoni niso nič. Moja življenjska filozofija je družba. Poznava se zelo dobro z Leo, toda med nama ni padla nikoli niti ena beseda glede najine skupne bodočnosti. To vam povem radi tega, ker sem videl, da se z njo dobro razumete. Želim vam samo eno, da dosežete svoj cilj in povedete dedičinjo milijonov pred oltar.

Argentinec na te nenavadne besede v začetku kar ni mogel odgovoriti, tako je bil osupel. Zvedel je sicer vse, kar je bil želel, toda daleko ni pričakoval, da se bo stvar tako gladko iztekla in da mu bo njegov tekmec tako rekoč na krožniku prinesel vse, kar si je le poželel.

Slednjič je dejal:

— Gospod Blair, vi ste izreden človek. Tako izreden, da vas prav za prav niti popolnoma razumeti ne morem. Toda veselim se iskreno, da sem v življenju srečal moža, kakor ste vi Mislim, da jih ni mnogo takšnih. Vsak drugi bi na vašem mestu storil drugače in bi boj za milijone bojeval do skrajnosti z vsemi tekmeci in s posestnico samo.

— Gospod Ramon, pustiva te pogovore. Mislim, da sva si vse povedala, kar je bilo potrebno. Rekel bi samo še tole: v treh tednih odletim s stratosferskim letalom v Evropo. Ne vem, ali se bom s tega poleta vrnil živ, želim pa, da na vsak način preprečite, da se ga Miss Lea udeleži osebno, kar je od mene in ravnateljstva ponovno zahtevala. Slavna hoče biti, to je vse. Toda jaz niti nočem prevzeti odgovornosti za njeno življenje, niti ne bi hotel, da bi se najini imeni skupaj imenovali v tej zadevi. Vi boste že znali, če si osvojite tudi njeno srce, na en ali drugi način, pa če bi bilo tudi z zvijačo, preprečiti, da ne pride na letališče. Na primer, dajte se isti dan poročiti, ne?

— Izborna ideja.

— Če se vam pred poroko nevesta ponesreči na prekooceanskem poletu, so vam tudi milijoni padli v ocean, kaj ne?

— Prav imate.

— In sedaj pa: z Bogom, Mr. Ramon, pred mojim hotelom sva. Ne verjamem, da se bova še kedaj sestala. Povedala sva si vse.

— Mr. Blair, hvaležen sem vam tako, da se lahko vedno v katerikoli zadevi obrnete name, in kar bo v moji moči, vam bom ugodil.

Moža sta si podala roke, Fred je odhitel preko sijajno razsvetljenega praga svojega hotela, Mr. Ramon pa je poklical taksi in mu dal naslov svojega stanovanja.

V svoji sobi je našel Fred pismo Mire, odgovor na svoje pismo, ki ji ga je bil pisal pred mesecem dni. Bil ga je naravnost vesel in zdelo se mu je, da je poseben slučaj usode, da ga dobi ravno na ta dan, ko je tako rekoč za vselej prekinil svoje odnošaje s hčerko kralja pomaranč. Iz Mirinih vrstic je čital zanimanje, ki ga je imela za vsako njegovo življenjsko zadevo. Izražala mu je strah pred nevarnimi poskusi z raketnim letalom in upanje, da bi morda le dobil kakšno drugo, manj nevarno službo. Kako drugačna je bila ta ženska od Leje, ki se ni niti najmanj brigala za njega, vse v njej je bila le strast in lov za senzacijo.

19. poglavje: New York — Pariz v štirih urah.

Priprave za velikanski polet preko oceana v višini petindvajsetih kilometrov je vršila družba Whirlwind Motors v popolni tajnosti. Nihče ni vedel, kdaj bo ta izredni polet. Zato je bila senzacija tem večja, ko je dala družba nekega dne v newyorške liste sledeči oglas:

Sprejemanje pošte in paketov za prvi raketni polet v Francijo.

Podpisana družba sprejema za raketni polet v Pariz, ki se bo vršil 25. maja ob eni uri po polnoči, pakete v izmeri do največ 30 X 30 X 40 cm, kakor tudi pisma in karte. Oddajajo se lahko na vseh poštah Zedinjenih držav, posebna taksa za pakete je tri dolarje za kg, za pisma in karte en dolar od komada. Vrednostne pošiljke se ne sprejemajo. Število paketov je omejeno.

Whirlwind Motors, Co., New York.

Sniders, l. r., gneralni ravnatelj.

Isti dan je pet velikih pariških dnevnikov priobčilo isti oglas, samo za polet nazaj, ki se je imel vršiti dan pozneje ob isti uri.

Ta oglas je bila največja senzacija, ki jo je bila doživela Amerika od poleta Lindbergha spomladi l. 1926. Družba Whirlwind ono jutro sploh ni mogla telefonsko govoriti na nobeno stran, ker je nebroj ljudi zahtevalo od nje pojasnil telefonskim potem. Večinoma so bili taki, ki so menili, da je vsa stvar podtaknjena in da je oglas, ki je izšel v listih, čisto enostavno borzni manever, da bi dvignil kotizacijo družbinih delnic na borzi.

Med tem je vladalo na letališču družbe dan za dnem mrzlično delo. Vsak drugi dan se je dvignilo stratosfersko letalo v nedosežene višine in delalo od tu poskuse z radiotelefonskim aparatom posebne konstrukcije. Družba je bila poslala v Francijo tri inženjerje, med temi enega radiospecialista, da uredijo s francoskimi oblastvi vse potrebno za pristanek letala in njega zvezo z brezžično postajo v Villejuifu pri Parizu. Tehnično je bila stvar izborno pripravljena in nihče pri družbi ni dvomil o popolnem uspehu podjetja.

Fred je bil najboljše volje. Vse je šlo v redu in bil je tako navajen na polet s turboraketo, da ni niti najmanj mislil na kakšno nevarnost. Razlika v daljavi v takšnih višinah itak ni igrala velike vloge. Edino ena stvar ga je vznemirjala: vedel bi bil rad, kako stoji razmerje Mr. Ramona do Leje. Ni je bil več videl od onega večera, ki ga je preplesal z njo v družbi Ramonovi v »Krokodilu«. Sam se ji ni več javil, ona ga pa tudi ni nikoli več poklicala na telefon, niti mu ni dala sporočiti, naj se oglasi pri njej. Tako je bil Fred skoraj prepričan, da je njeno razmerje do Ramona že tako daleč, da se bo morda kmalu kaj čulo o njiju zaroki. Toda čakal je zaman.

Dan velikega poleta se je naglo bližal. Časopisje je vsak dan prinašalo zanimive vesti o pripravah, s slikami letala in pilota Freda. Bil je tako postal popularna osebnost po vsem svetu. Ni pa še prodrlo v javnost, kdo se bo udeležil poleta kot potnik. Rečeno je bilo samo, da se potniki na to prvo vožnjo ne sprejemajo.

Fred je vedel, da bo razen njega in inženjerja Brussa, ki bo njegov namestnik, na krovu tudi radiotelefonist in eden elektroinženjerjev družbe Whirlwind Motors, po imenu Selter. Eno mesto je bilo rezervirano, a nihče ni vedel, za koga. Fredu je bilo to neprijetno, ker je sumil, da je Lea. ki je imela velik del delnic družbe v posesti, pustila rezervirati mesto zase.

Teden dni pred poletom je Freda ob treh zjutraj v njegovi sobi v hotelu zbudil telefon. Fred je prijel za slušalko na nočni mizici, ne da bi prižgal elektriko, in vprašal, kaj je.

— V zelo važni zadevi vas prosim, da takoj vstanete in dvignete pismo, ki je bilo za vas oddano spodaj v hotelu. Ne sprašujte ničesar, ker obstoja nevarnost, da nekdo najin pogovor posluša.

V telefonu je nato škrtnilo in zveza je bila prekinjena. Fred ni mogel spoznati glasu, vendar je bil prepričan, da je zadeva zelo važna in nujna. Ni prižgal luči, temveč se je oblekel v naglici v temi, vtaknil svojo pištolo v žep, za vse slučaje, in tiho kakor mačka je odprl vrata svoje sobe, jih neslišno zaprl in enako neslišno je odhitel po debeli preprogi slabo razsvetljenega hodnika proti liftom. Vendar mu je njegov naravni čut za varnost dejal, naj gre doli po liftu, ki je bil najbližji njegovi sobi, in katerega se je vedno posluževal, temveč po onem na drugem koncu hodnika. Ko je stopal mimo prve sobe pri liftu, je čul, kako v njej zvoni telefon in nekaj mu je reklo, da je morda to v zvezi z njo.

Imel je kot pilot dovolj prisotnosti duha, da je, čeprav se mu je silno mudilo, pogledal številko sobe.

— 543, si je dejal, ko je stopil v lift. In ko je ta začel drčati navzdol, je bil Fred že zapisal to številko v svoj žepni zapisnik.

Kljub pozni večerni ali bolje rečeno zgodnji jutranji uri je bilo v hotelu spodaj še precej življenja. Morali so bili ravnokar dospeti nekateri vlaki, kajti nekaj potnikov je prihajalo in sluge so vlačili kovčke iz dospelih taksijev. Fred je naglo stopil k blagajniškemu okencu in dejal, da je zanj bilo oddano pismo. V trenutku, ko mu ga je blagajničarka ponudila, ga ni odprl, pač pa je naglo odšel k glavnim vratom, kjer je bil ravnokar eden dospelih potnikov izplačal taksišoferja. Njegov motor je še deloval, in v trenutku, ko je spravil šofer denar v žep in salutiral odhajajočemu potniku, je bil Fred že poleg njega ter mu je dejal:

— Pennsylvanski kolodvor, pa zelo naglo prosim.

Šofer je samo prikimal in med tem ko je Fred zapiral vrata taksija za seboj, je bil ta v polnem diru po prazni nočni aveniji. Fred ni še odprl pisma, temveč je skozi zadnje okno opazoval, ali mu morda kdo iz hotela ne sledi. Šele ko sta jo zavila okoli dveh oglov in je bila možnost zasledovanja popolnoma izključena, je Fred prerezal pisemski ovitek.

Na karti, ki je bila v njem, je stalo pisano:

— Prosim, pokličite ob pol štirih zjutraj telefonsko številko Algonquin 34-78.

Fred je pogledal na uro, bila je en četrt na štiri. V petih minutah je moral biti na Pennsylvanskem kolodvoru. To mu je prišlo ravno prav. Imel je dovolj časa, da je plačal šoferja in odšel v veliko kolodvorsko poslopje ter si tam poiskal telefonsko kabino. Bila je ena onih kabin, ki so ustvarjene za daljše pogovore in imajo mizo, kjer človek pri telefoniranju lahko udobno piše. Slušalke so napravljene, kot pri radijskih aparatih, za obe ušesi. Fred jih je poveznil čez glavo, sedel za mizo, položil pred se svoj notes in polnilno pero, ter pol minute pred pol četrto uro poklical številko Algonquin 34-78.

Zvezo je dobil takoj, in kot je pričakoval, se je oglasil na drugem koncu žice Mr. Ramon.

— Gospod Blair, po glasu vas spoznam in tako sem siguren, da govorim z vami. Gre za zelo važno reč, toda, predvsem povejte mi, odkod mi telefonirate. Bojim se namreč, da ne bi nekdo prisluškoval, ker kot vem, je vaš hotelski telefon že tri dni priključen na neko tajno, zasebno žico, ki nadzoruje vse vaše pogovore.

— Lahko se čisto mirno pogovarjava, gospod Ramon, kajti iz hotela sem izginil popolnoma neopažen in se v diru pripeljal na enega velikih kolodvorov, ter vam od tu telefoniram iz ene telefonskih kabin.

— Potem sva vsekakor sigurna in lahko vam povem vse tako, kot želim, ker osebno mi ni mogoče priti z vami v stik, kajti ona me vedno nadzoruje po detektivih. Gre za sledeče: Vi veste, da je za vaš polet rezervirano eno mesto in tudi menda ne dvomite, da si je to mesto dala rezervirati ona, ker hoče na vsak način poleteti z vami. Direktorji družbe ne morejo ugovarjati, ker ima velik del delnic, in ker v slučaju, da se z družbo spre, ter vrže delnice na trg, to takoj povzroči njih padec ter ogrozi obstoj družbe, ki je žrtvovala velikanske vsote za izvedbo svojega načrta. Kaj je storiti? Jaz sem z njo tako rekoč zaročen in misliva se tudi poročiti, toda bojim se, da ji bo ta polet tako zmešal glavo, da potem ne bo dosti hotela vedeti o meni. Gre za vso mojo bodočnost, za težke milijone. In še nekaj, kar vam čisto odkrito povem: ni izključeno, da se letalo ponesreči in ona pri tem ubije. Potem sem tam, kjer sem bil.

— Računate trezno z vsemi možnostmi, Mr. Ramon, je dejal smeje se Fred.

— Oprostite, toda pameten možak mora tudi s tem računati. Zadržim Lejo samo lahko s kakšnim trikom, da recimo ne pride pravočasno k odletu in odletite brez nje, toda to je težka stvar. Zadržati, to bo že šlo, toda, ali ne bodo direktorji dali potem nalog, da se z odletom malo počaka? Zato vam predlagam sledeče, najdite si damo, ki je po postavi njej zelo podobna naj pride v zadnjem trenutku pred startom v naglici v avtomobilu na letališče, in sicer v letalski opremi, z letalsko čelado in očali, tako da je nihče ne vidi v obraz, sprejmite jo prijazno, spravite hitro v kabino, in hajdi v zrak! Pet minut pozneje pridem jaz z Lejo in vi ste že proč. Hočete to storiti? Dobite za to stotisoč dolarjev.

— Dobro storim to, toda ne za denar. Hočem vam pomagati iz prijateljstva. Kar se tiče z moje strani, bom zadevo uredil do pičice točno, samo pod enim pogojem, da sigurno pridete vsaj pet minut prepozno.

— Je v redu. Opozarjam vas pa ponovno, da je vaš telefon pod nadzorstvom. Hotelska uprava ne ve seveda ničesar o tem. Zvedel sem to po svojem detektivu.

— Torej vi tudi delujete z detektivi?

— Dragi Mr. Blair, kadar gre za toliko milijonov, mora človek napeti vse sile in računati z vsemi možnostmi. Torej vse velja, in na svidenje, ko se vrnete iz Pariza. Želim vas iskreno mnogo uspeha.

— Hvala lepa, tudi vam mnogo uspeha pri vašem podjetju. Good bye.

Fred je odložil slušalko, stopil zunaj k blagajni, plačal svoj pogovor in počasnih korakov odšel s kolodvora. Toda naenkrat si je premislil. Vrnil se je v kolodvorsko poslopje in odšel v prvo nadstropje, kjer je strojepisni urad. Tam lahko vsakdo proti majhni odškodnini ob vsakem dnevnem času narekuje v stroj karkoli, ali pa tudi sam piše na izposojeni stroj. Pismo, ki ga je tu Fred pisal, je bilo dolgo. Napisal je šest strani s strojem, in nato še eno z roko. Potem je stopil na kolodvorsko pošto in ga oddal priporočeno. Ko je cdšel iz poslopja, si je dejal:

— Danes teden ob tem času bom menda že v Parizu.

Noč velikega poleta je napočila. Ves svet je bil nervozen. Računali so, da bo polet spremljalo ob svojih radijskih sprejemnih aparatih okoli sto milijonov slušalcev po vsem svetu. Za Ameriko je prenašala postaja na kratke valove v Shenecktadyju pri New Yorku in postaja v San Francisku, ki je bila direktno zvezana z letališčem, za Evropo pa postaje v Daventryju, Mottali, Konigswusterhausenu in Moskvi.

Razsvetljen od velikih reflektorjev, je ležal ogromni stratosferski ptič pred svojo lopo. Gorivo so mu nalili že v zgodnjih popoldanskih urah. Bila je polnoč in vse priprave so bile dovršene. Inženjer Bruss, Fred, radiotelefonist Crott in elektroinženjer Selter so bili predmet splošnega zanimanja povabljenih gostov in predvsem tonfilmskih operaterjev, ki so snimali na vse strani. Z ravnatelji Whirlwind Motors družbe so bili tu zbrani odlični predstavniki New Yorka, od župana in prvega sodnika pa do senatorjev in vojaških osebnosti. Naravno, da tudi novinarjev ni manjkalo. Vse je bilo v nekakšni mrzlični naglici. Čas odhoda se je bližal, a enega potnikov še ni bilo.

— Še pet minut, je dejal generalni ravnatelj. Ne vem, kako da Miss Mountavon ravno danes ni točna. To mi je popolnoma nerazumljivo.

Dal je v naglici nalog, naj se telefonira na njen dom, toda telefonist je dal odgovor, da mora biti tamošnja telefonska proga nekaj pokvarjena, ker ni na noben način mogoče dobiti zvezo.

—To je res preneumno, je dejal generalni. Upajmo, da je že na potu in da mora dospeti.

— Še štiri minute, je dejal inženjer Bruss in se začel poslavljati od poleg stoječih. Oba druga potnika sta sledila njegovemu zgledu, samo Fred je še čakal.

— In če ne pride? se oglasi nekdo.

— Gospodje, čakati ne moremo niti ene minute, to zaradi pogodbe, ki smo jo podpisali z radijskimi postajami.

— Še dve in pol minute, je dejal Fred, ki je pogledal na uro.

Eden ravnateljev je dal znamenje monterjem in oba velika štirikrilna propelerja sta začela brenčati mogočno pesem. S tem je bil onemogočen vsak pogovor. Brenčanje se je spremenilo v gromenje in prisotni so se sporazumevali samo še z znaki.

Generalni ravnatelj je pokazal na veliko uro na hangarju, katere razsvetljena plošča je kazala, da manjka samo še pol minute. Fred je stopil tik vrat kabine, med tem ko so bili ostali že v njej. Oziral se je, enako kot vsi prisotni, na vhod letališča. »Ali bo prišla, ali bo zamudila?« se je spraševalo več tisoč ljudi.

V tem trenutku je v divjem diru pridrvel skozi vrata in preko polja dirkalen avto in kot strela šinil tik letala. Ustavil se je tako naglo, da sta oba potnika bolj odletela iz njega, kot izstopila. Šofirala je bila dama in na njeni postavi, kakor tudi na elegantnem zaletu nihče ni dvomil, da je to hči kralja pomaranč. Bila je v usnjenem letalskem dresu, v hlačah in letalski čeladi, z velikimi temnimi naočniki na obrazu. Množica je od veselja tako divje zatulila, da je prevpila grom motorjev, ona ji je veselo odzdravila s kretnjo, prisrčno podala Fredu roko in stopila v kabino. Fred je dal z roko znak za odhod, stopil v kabino, zaprl vrata za seboj in sedel na svoj sedež. Skozi okno kabine je videl, da je točno pol ena ura. Potegnil je za ročico in počasi se je začel težki ptič premikati. Med divjim krikom množice je hitel preko trate, a se že po tristo metrih zaleta začel dvigati. Nihče ni bil med tem opazil, da je možak, ki se je bil pripeljal z letalko v avtomobilu, spet sedel v avto in se naglo odpeljal. Vse je strmelo v nebo, kjer se je veliki ptič v luči treh mogočnih reflektorjev počasi dvigal. Čez pet minut je postalo precej tiho na letališču. »Stratosfer«, kot se je imenovalo letalo, je bil že tako visoko, da njegovih motorjev že skoraj ni bilo mogoče čuti. Zato so se vsi opazovalci zelo začudeno obrnili, ko so začuli na drugem koncu letališča ropot močnega motorja. Skozi vhod je pridirkal eleganten roadster, in v njem je sedela ... kar nihče ni mogel verjeti, ona, o kateri so mislili, da je ravnokar odletela, Miss Leja Mountavon. Pilotiral je voz Mr. Ramon.

Bil je trenutek nepopisnega začudenja, ko je Miss Leja stopila z voza in debelo gledala ravnatelje, oni pa njo. Divji krik in smeh množice, ki je poznala dobro hčerko kralja pomaranč, je presegal onega, ki je bil nastal, ko se je bil dvignil »Stratosfer«, in divjanja ni bilo ne konca, ne kraja. Takšne senzacije Amerika še ni bila videla. Niti Leja, niti Ramon, niti ravnatelji niso mogli govoriti, ker je vse prevpilo divjanje množice. Samo kdor je bil enkrat v Ameriki in videl enega takših prizorov, ko masa kriči in se dere na vse pretege, kot otrok, ki ga živega devljejo iz kože, si more predstavljati takšen prizor. Bil je naravnost satanski izbruh ljudske energije, veselja, humorja, hudomušnosti in zadovoljnosti nad doživljeno senzacijo.

Oni, ki so pri svojih radijskih aparatih poslušali potek poleta, naenkrat niso več prišli na svoj račun, kajti čuli niso nekaj minut ničesar drugega, kot tulenje množice in niso vedeli, kaj to pomeni. Sicer je bil stopil oznanjevalec spet k mikrofonu in skušal razložiti, kaj se je zgodilo, toda njegov glas je bil preslab, da bi ga mogel kdo razumeti v splošnem tulenju. Šele ko se je to nekoliko poleglo, so začuli milijoni pri svojih aparatih sledeče besede:

— Naznanjamo cenjenim poslušalcem in poslušalkam, da se je takoj po odletu »Stratosfera« dogodil čuden slučaj. Kot potnik bi se namreč morala udeležiti poleta Miss Leja Mountavon, znana pod imenom »hči kralja pomaranč«, dama, ki jo pozna ves New York po svoji športni eleganci. Zaman se je čakalo. Šele pol minute pred odhodom je pridrvel avto na letališče in iz njega je pred »Stratosferom« izstopila mlada dama v letalskem dresu, z usnjeno čelado in naočniki, o kateri so vsi mislili, da je imenovana. Pozdravila je množico, podala pilotu roko in vstopila. Trenutek nato je letalo odletelo.

Ko je bilo v višini najmanj šestisto metrov, je prihitel na letališče avto z Miss Mountavon, ki je bila silno ogorčena, da se je ni počakalo. Nihče ne ve, kdo je bila dama, ki je na tako neverjeten način dospela do prvega stratosferskega poleta preko oceana. Počakati je treba, da se nam javi letalo samo. Zaenkrat prosimo, da počakajo poslušalci pri svojih aparatih in slede poletu po novicah, ki nam jih bo pošiljalo letalo.

Nastal je molk desetih minut, usodepoln molk, ki je težko tiščal milijone, kateri so z zaupanjem hoteli slediti velikanskemu podjetju. In naenkrat se je oglasil zvočnik v milijonih hiš, rekoč:

— Halo, tu letalo »Stratosfer«. Govori pilot Fred Blair. Pozdravljam vse poslušalce in jim javljam, da se v višini štiritisoč metrov nad New Yorkom počasi dvigamo vedno višje. Mesto je prav dobro vidno, posebno oba velika reflektorja z letališča nam še vedno jasno kažeta kraj, odkoder smo se dvignili. V krogih hitimo višje in višje.

— Halo, govori inženjer Bruss. Dovolite, da vam predstavim potnike »Stratosfera«: šefpilot Fred Blair pilotira, radiotelefonist Grott trenutno opazuje delovanje našega novega aparata, potom katerega govorim. Valovi, ki izhajajo iz našega radioaparata, hite na vse strani, a spodaj jih lovi postaja Shenecktady in jih stotisočkrat ojačene oddaja v ves svet, tako jo dobiva potom evropskih postaj tudi vsa Evropa in okolica. Elektroinženjer Selter je obenem nadzornik motorjev in ravnokar mi je dejal, da je vse v najboljšem redu in da je prepričan, da bodo naši motorji zdržali tako, kot so pri Lindberghu in pri stotisoč drugih poletih. Imamo pa še neko potnico na krovu in to je, kot ne dvomimo, senzacija za vse. Želite vedeti, kdo da je? Dovolite, da vam predstavim Miss Miro Johnson, zaročenko Freda Blaira. Na poročnem poletu sta, kajti mislita se v Parizu poročiti in kot soproga pojutrišnjem biti nazaj v New Yorku ...

To so bile besede, ki so vzbudile velikansko senzacijo na vsem svetu. Skrivnost tajinstvene letalke je bila razkrita in časopisni reporterji so se kot psi vrgli na to sled ter začeli mrzlično naglo iskati po vsem New Yorku, kdo Je ta Mira Johnson. New York Times je razpisal nagrado deset tisoč dolarjev za onega reporterja, ki prvi prinese v uredništvo sliko te slavne dame.

Med tem se je polet vršil nemoteno dalje. Pol ure pozneje je zaklical Fred:

— Pozor, tu »Stratosfer!« Čujemo popolnoma razločno signale, ki nam jih daje parnik »Lewiathan«. Po njemu in po Shenecktadyju smo usmerili svoj polet in trenutno vključujemo turborakete ... Brzinomer kaže že šesto km na uro ... Letimo že osemsto km na uro ... višinomer se rapidno dviga, smo v višini 17.000 metrov ... Polet se vrši nemoteno po programu po točno določeni smeri ... halo, halo. »Minnetonka« ... dajte nam svojo širino in dolžino ...

Pet minut molka, nato:

— Halo, halo, »Minnetonka«, točno razumeli popravili nekoliko smer, hvala ... pravita, da imate silen vihar. Tu ne čutimo ničesar, a tudi ne vidimo ničesar, razen zvezd na nebu. Pod nami je popolna tema ...

In tako je šlo tri ure, sami klici in odgovori ladjam, ki so se trenutno nahajale na Atlantiku in ki so potom radijskih znakov uamerjevale polet v višini dvajsetpetih kilometrov.

— Halo, halo, tu »Stratosfer«. Doživljamo prekatne trenutke, vse nebu žari v prekrasni vijoličasti luči, katera se v velikanskih pramenih preliva okoli nas. Nekaj nepopisno lepega. Ni čudno, valovi naše radijske postaje so vidni in sicer tako, da se v koncentričnih krogih lomijo ti vijoličasti žarki v smeri od našega letala na vse strani. Ugasnili smo na krovu vse luči in pustimo žareti samo to naravno severno zarjo višjih plasti ozračja.

Ko so postali znaki »Stratosfera« za ameriško postajo v Shenecktadyju preslabi, jih je začela loviti postaja v Daventryfu in tedaj, ko je bilo letalo prekoračilo že polovico Atlantika, je njega pogovore oddajala angleška postaja v Ameriko in naprej.

Na pariškem letališču v Le Bourgetu je vladal vso noč mrzličen nemir. Nihče ni bil siguren, ali bo »Stratosfer« pristal, kajti pri tako veliki razdalji in takšni bajni hitrosti nad oblaki ni bilo mogoče določiti, ali se bo letalo moglo tako dobro orijentirati, da bo našlo letališče, ali pa bo kdo ve kje drugod v Evropi pristalo. Ves Pariz eno nočni spal. Vsi lokali so bili do dveh ponoči nabito polni, vse je stalo okoli zvočnikov, iz katerih je govoril glas drznih letalcev. Seveda večina ljudi angleščine ni razumela, toda povsod se je našel eden ali drugi, ki je tolmačil stavek za stavkom nestrpni množici. Najbolj razburljivi so bili trenutki, ko zaradi nerodnosti v prenosu ali morda zaradi zračnih struj oddaja oziroma prenos ni bil dovolj jasen in nekaj stavkov ni bilo mogoče razumeti.

Radio postaja v Villejuifu na jugu Pariza, ki sicer obratuje brezžično z Madagaskarjem in francoskimi kolonijami v Afriki in Aziji, je bila za nekaj ustavila ves ta svoj vsakdanji promet in se postavila popolnoma v službo »Stratosferja«. Neprestano mu je dajala smer in njej se je imel zahvaliti, da je letel točno proti svojemu cilju.

Ob dveh ponoči se je začela velika dirka pariškega občinstva proti letališču v Le Bourgetu. Vlada je mobilizirala dva polka pehote, da drži red. Računalo se je, da bo najmanj milijon ljudi prišlo ven na plano. Ko je sonce začelo zlatiti oblake nad letališčem, je bila ura pol petih. Iz zvočnikov se je čul glas Freda, ki je naznanjal, da se morajo nahajati na pol pota med Rokavskim prelivom in Parizom.

— Halo, halo, tu »Stratosfer«. Ukinjamo polagoma delovanje raket, počasi padamo. Motorji spet delujejo. Letimo v smeri naravnost proti Villejuifu, ki ga prosimo, naj od sedaj naprej nepretrgoma oddaja svoj znak. Ko bomo opazili Pariz pod seboj, bomo javili ...

Milijonska množica, zbrana okoli Le Bourgeta, je stala tiho, da je bilo čuti žvrgolenje škrjančkov v zraku. Bilo je prekrasno majsko jutro. Vlada je bila dala nalog, da med četrto in šesto uro zjutraj ne sme nad francoskim ozemljem nobeno letalo biti v zraku, da se čim prej dožene, kako leti »Stratosfer«. Vendar so bili na vseh vojaških in civilnih letališčih pripravljeni številni avioni za polet, v slučaju potrebe, da gredo »Stratosferu« na pomoč ali mu pa kažejo pot.

Redki Parižani, ki so bili ob pol petih na ulici, so se zato silno začudili, ko so naenkrat v lahni, prozorni jutranji meglici opazili, kako prihaja ogromen dvokrovnik iz višin in se polagoma spušča nad mesto. Slednjič je letel čisto nizko, komaj štiristo metrov visoko. Brez dvoma, to je moral biti newyorški dvokrovnik. Kot bi iskal smeri, je dvakrat letel ob Seini mimo Eiflovega stolpa, potem jo je pa naenkrat zavil proti severu, v smeri Le Bourgeta.

Začudeni vojaški komandi na letališču je javila postaja na Eifflovem stolpu, da je »Stratosfer« ravnokar letel mimo stolpa in da se je usmeril proti Le Bourgetu. Ko so zvončiki to javili množici s pripombo, da bo takoj tu, je nastalo nepopisno navdušenje. Kot vihar se je dvignil en sam klic, a med tem se je začulo dromenje motorjev »Stratosfer« je prihajal iz višine komaj sto metrov, da, skoraj tik nad tlom in se postavil v sredo velikanskega letalskega prostora. Vrata so se odprla in prva je skočila na fracoska tla elegantna mlada dama v športnem dresu. Temno blond so se ji vsipali preko usnjenega jopiča in z navdušenjem je z belim robcem mahala na vse strani. Galantna francoska publika je vzklikala tako navdušeno, kot še nikoli, in — čudež božji — obnašala se je pri pogledu na mlado damo neverjetno disciplinirano. Nikjer ni nihče izmed milijonske množice napravil poskusa, predreti vojaški kordon.

Vse je šlo kot po programu. Izpred hangarjev se več avtomobilov pripeljalo proti »Stratosferu«, ki je stal nepremično in z ustavljenimi motorji sredi letališča. V enem so bili tonfilmski operaterji, ki so bili snimali pristanek in se sedaj približali, da snimajo za zvočnofilmsko revijo tudi ostale prizore. V drugem avtomobilu so bile razne osebnosti, ki so hotele prišlece slovesno sprejeti, v tretjem so bili carinski in policijski uradniki, ki so imeli opraviti uradne zadeve pri letalu, katero je dospelo iz tuje države. Poleg tega se je približal velik poštni avto, ki je imel sprejeti pakete in pisma ter jih takoj odpremiti naprej.

Pozdravljanje visokih osebnosti je trpelo nekaj minut. Bili so tu guverner mesta Pariza, pariški župan, letalski minister, poslanik Zedinjenih držav in drugi. Carinske formalnosti so bile urejene v trenutku. Nato je Fred odprl zadnji del kabine in dal poštarjem nalog, naj vzamejo natovorjeno pošto. Deset velikih vreč z napisom »First Transatlantic Stratosfer Mail, New York—Paris« so odnesli iz letala in natovorili v poštni avto. Poštar je nato podpisal Fredu potrdilo o prejemu teh desetih vreč, in poštni avto je prvi odbrzel. Vseh pet slavnih stratosferskih letalcev so nato naložili na avto in jih počasi, kot je navada, peljali enkrat po vsem letališču okoli, tik pred množico, tako da je ta lahko od blizu videla slavne Američane. Vzklikanja ni bilo ne konca, ne kraja, in na avto se je sipal pravcati dež cvetlic. Tisoči fotografskih aparatov so snimali enega največjih dogodkov v zgodovini človeštva.

Letalce so nato spravili v sprejemno dvorano ter jim napili s šampanjcem. Ta pozdrav pa ni trajal več kot deset minut. Nato so zasedli avtomobile in v naglem diru je šlo v mesto. Na vsem potu so bile ovacije naroda prisrčne, in Pariz je spet doživljal Lindberghove dneve.

Američani so bili veseli, ko so bili v hotelu in so si mogli počiti. Po dogovoru je sprejel Fred samo enega poročevalca listov, in sicer reporterja New York Timesa. Intervju, ki ga je imel z njim, in ki ga je reporter takoj brezžično oddal v New York, se je med drugim glasil takole:

»Naš polet se je vršil v višini 20 do 25 km in sicer tako mirno in brez vsakih motenj, da večkrat celo uro ni bilo treba prijeti za krmilo. V tej višini ni viharjev, sploh ni nikakšnih zračnih struj, kajti zrak sam je silno razredčen. Leteli smo samo potom odbijalne sile turborakete in ves ta čas naši motorji sploh niso delovali. Takšno potovanje je naravnost idealno. Nismo imeli občutka, da letimo, temveč, da smo mirno na enem in istem mestu v vsemirju. Pod seboj nismo videli ničesar, nad seboj pa vedno zvezde in po njih bi se lahko bilo vsaj približno usmeriti. Toda za to smo imeli boljše pripomočke: radijske postaje na kopnem in na ladjah, ki so nam neprestano dajale na našo zahtevo svojo dolžino in širino, in smo tako po smeri, iz katere so prihajali znaki, točno od časa do časa ugotavljali, ali letimo v pravilni smeri.

Utrujeni nismo prav nič, saj smo leteli samo štiri ure. Naša kabina ima dvojna vrata in dvojna okna, ki ne prepuščajo zraka. Kurjena je električno ves čas poleta nismo občutili niti pomanjkanje zraka, niti mraza. Toplomer na zunanji strani trupa ob oknu je kazal mestoma 95 stopinj C pod ničlo, toda mi smo imeli ves čas 18 stopinj C nad ničlo v notranjosti kabine. Imeli smo za vsak slučaj s seboj tudi jeklen valj s stisnjenim kisikom, toda tega se nismo poslužili. Bilo je dovolj zraka v prostorni kabini za pet potnikov za štiri ure.

Kaj mislimo napraviti v Parizu? Ne dosti. Miss Mira in jaz se bova poročila ob pol eni uri v ameriški cerkvi, nato si bomo po poročnem kosilu malo ogledali mesto. Vse je pripravljeno, da se letalo napolni s potrebnim gorivom v teku današnjega popoldneva. Tudi pošto iz Evrope za Ameriko bodo natovorili. Točno ob pol enih ponoči odletimo nazaj v New York, in prav nič ne dvomim, da bomo dospeli tja ravno tako točno in brez vsake neprilike, kot smo dospeli semkaj.

Kako se bo uredil bodoči letalski promet skozi stratosfero? To je vendar silno enostavno. Naša družba bo zgradila celo armado enakih letal, kot je »Stratosfer« in pot med Ameriko in Evropo, kakor tudi druge razdalje, bo skrajšana na toliko ur, kolikor je bilo treba do sedaj dni.«

V ameriški cerkvi v Parizu se je ob pol enih vršila skromna, a svetovnoznana poroka: stratosferski pilot Fred Blair je povedel k oltarju Miss Miro Johnsonovo. Priči sta bila francoski letalski minister in ameriški poslanik v Parizu. Pri sledečem intimnem obedu v ameriškem poslaništvu so bili razen moštva »Stratosfera« navzoči le nekateri gospodje. Ure so tekle v prijetnem pogovoru prav naglo in naenkrat je bil čas tu, da se družba dvigne. V avtomobilu ameriškega poslanika sta se odpeljala Mira in Fred s svojim gostiteljem na enourno ogledovanje Pariza. Miri se je vse zdelo kot čudne sanje. Od dne, ko je dobila Fredovo pismo, v katerem jo je prosil za roko in ji razložil natančno, kako oblečena in ob kateri minuti mora priti na letališče, da poleti z njim v Evropo, pa do poroke v ameriški kapeli v Parizu, tem skrivnostnem in prelestnem mestu, o katerem je bila tolikokrat sanjala, vse to je bilo zanjo diven sen. Kar predstavljati si ni mogla, da je vse to resnica. Bila je srečna neizmerno srečna. Da bodo prinesli njeno in Fredovo sliko časopisi vsega sveta, da jo bodo gledali tisoči milijonov v zvočnem filmu, to za njo ni bilo nič, enako nič, kot stratosferski polet in Pariz. Ona je bila srečna, ker je imela svojega Freda, ki ga je iskreno ljubila, in s tem pozabila vse ostalo. Bila je najsrečnejša žena na svetu, kot ji je dejal poslanik, toda on ni vedel, zakaj.

Ob enajstih zvečer so bili stratosferski letalci spet v Le Bourgetu. Fred in Bruss sta natančno pregledala vse letalo, kar je trajalo dobro uro. Mrs. Mira Blair pa se je koketno razgovarjala z došlimi damami, ki so jo gledale polne zavisti, ne samo zaradi njene slave, temveč tudi zaradi njene lepote in mladosti. Množice ni bilo na letališču dosti manj, kot prejšnjo noč. In točno ob pol eni uri se je spet polagoma dvignil veliki ameriški ptič iz duralumina, da poleti nazaj v svoje ameriško gnezdo.

O poletu ni dosti poročati. Vršil se je normalno in ob določenem času je letalo pristalo na newyorškem letališču ob pol petih zjutraj.

Prizori, kot so jih doživeli letalci v Parizu, so se ponavljali tu. Ko je stopil Fred iz letala, mu je med urnebesnimi vzkliki množice podal poštni sel brzojavko. V njej so stale besede: »Danes se poročil z Miss Lejo Mountavon / Vam prisrčno čestita k vaši poroki. Bilo srečno. Ramon.«

S tihim zadovoljstvom je spravil Fred brzojavko v žep in stopil k svoji Miri, ki je dobila od ravnatelja Whirlwind Motors družbe tako ogromen šopek vrtnic, da ga skoraj ni mogla držati. Tu je bil tudi John, Mirin brat, ki je presrečno poljubilsvojo sestro in njenega moža. Zmagoslavni polet se je končal drugi dan, kot je to v New Yorku običajno, na Broadwayu, kjer je »mesto mest«, metropola vsega sveta, pozdravila stratosferske letalce, kot še nikoli nobenega gosta.

Danes, ko se vrše stratosferski poleti preko vseh celin naše zemlje, je njih pionir, Fred Blair, tehnični ravnatelj Whirlwind Motors družbe in srečni oče zlatolasega majhnega Američana, ki je za las podoben svojemu očetu. Ob Riverside Drive, daleč izven ropota velemesta, stanuje Fredova družina v udobni vili. Sreča in zadovoljnost vladata tu in skoraj ne pride mesec, da ne bi John, ki je postal eden glavnih dobaviteljev Whirlwind Motors družbe, tu gost.

Mr. Ramon se je preselil s svojo soprogo Lejo v Los Angeles in ob temnih valovih Pacifičnega oceana uživata svoje zakonsko veselje na Hermosa Beach, eni izmed velikih mondenskih plaž Zedinjenih držav.