Strast privede človeka v past
| Strast privede človeka v past |
| |||||||||||||
Pripoveduje se nam o nekem vinskem bratcu, da ni imel na svetu drugih mislij, nego samo, kje bi se dobilo dobro vino. Ko je zjutraj listal, bila mu je prva beseda: »Prinesite vina!« Kadar je srečal koga, ni mu dejal: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ali: »Bog daj dober dan!« ampak: »Hej, prijatelj, pojdiva pit!«
Tako je pil in zalival od jutra do večera, da privoščil si ni skoraj niti spanja. Toda prepolna mera prekipi. – Vinski bratec je zbolel in moral opravljati dolžnosti svoje bratovščine v postelji, mesto v krčmi. Kmalu se mu je zdravje tako shujšalo, da so hišni šli po duhovnika Ta je prišel takoj in jel prigovarjati bolniku, da bi vendar pomislil, da človek ni živina. A nesrečnež mu odvrne: »Da, da, vina, vina!« Duhovnik mu popravi: »Nikar vina, ampak živina!« A bolnik je le gnal in trdil svojo kriče : »Vina, vina,« dokler ni nazadnje izdahnil nesrečne duše.
O drugem pripoveduje se nam, da je vedno kvartal. Toda Bog je hotel da je nevarno zbolel. Obiskal ga je duhovnik in ga pričel opominjati in poučevati. Poskusi mu tudi dati v roko sv razpelo, a bolnik je je pahnil od sebe, obrnil se proti zidu in začet metati kvarte, katere je imel vedno pri sebi v postelji. Umrl je potem s kvartarni v rokah in šel pred božji sodnji stol.
Nekdo je živel dolgo v sovraštvu se svojim sosedom. Vsled bolezni izgubil je potem dar govora, tako da je bil kakor mutast. Duhovnik je hitro pritekel in ga začel nagovarjati in prositi, da bi odpustil sovražnikom in da bi to pokazal s kakim znamenjem, ker ni mogel govoriti. Ali, o groza, kaka znamenja je dajal nesrečnež ! Kazal je s prstom na puške, pištole in sablje, ki so mu visele nad posteljo. Tako je umrl v sovraštvu in šel v pekel, kjer ga hudiči sečejo, vbadajo in streljajo, kakor je hotel on svojega soseda.
Nekdo je imel grdo navado, da se je zaklinjal takole: »Hudič me vzemi, zlodej me raznesi!« Ko je bil nekoč bolan, razsrdil se je na one, ki so mu stregli, in takoj pričel, kakor mu je bila navada, preklinjati in izdajati se hudiču. V tem srditem preklinjanju je umrl, – vzel ga je hudič in zlodej raznaša ga sedaj po peklu, kakor je želel tolikrat.
Konči postavimo semkaj še vzgled nečimerne ženske, ki je skrbela samo za lepo obleko in za zunanji blesk in lišp. Te ženske lotila se je nekoč kljub vsemu blesku in lišpu prav huda bolezen. Duhovnik prihiti jej takoj na pomoč ter jej prične pripovedovati o nebeškem ženinu in o obleki božje milosti. Ta je mislila pa in razumela le posvetnega ženina in je takoj ustala, da se opravi in pojde k njemu. Oblekla je najlepšo obleko in se postavila pred zrcalo. Zastonj jej je pravil duhovnik, da ni govoril o oni obleki in o onem ženinu. Ona se je le še naprej ogledovala v zrcalu, dokler se jej ni prikazal ženin – hudič v taki podobi, da se je zgrudila od strahu kar mrtva na tla.
Kdo ni razvidel iz tega, da strast privede človeka v past? – Strast oslepi in ogluši človeka, da ne vidi in ne sliši; če pa vidi in sliši, vidi in sliši narobe. Varujmo toraj svoj sluh in vid, da nam jih ne pokvari strast. Ne poslušajmo zapeljivega šepetanja, ne glejmo mamljivih podob strastij!
»Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, ne krivdi, ne zlobi nobeni; Kreposti razmakni srce na stežaj, a skrbno ga strasti zakleni!«