Stranski človek
| Stranski človek anonimno |
Objavljeno v Slovenec 1910, številki 271 in 272 v rubriki Listek
| |||||||||||||
Stranski človek
[uredi]Stranski človek je šel po poti, ki pelje v vas. Pogledal je okrog in videl je, da zahaja solnce in odpada orumenelo listje, po polju pa veje jesenski hlad.
Stranski človek je šel s počasnimi koraki in gledal pred se v daljavo, kdaj bo zapazil dimnike domače vasi.
Pri cesti je stal cestar in tolkel kamenje.
Stranski človek je prišel do njega in ga vprašal:
»Dober dan, stric!«
»Bog daj!« odgovoril je cestar in tolkel dalje kamenje.
»Mož me ne pozna,« mislil si je stranski človek ter ga vprašal: »Ali me poznate?« »Menda vender,« je rekel cestar. "Saj ste vi tisti človek, ki je šel iz naše vasi, ko je bila še pomlad in je zelenelo listje, a po gričih so veli južni vetrovi.«
»Da, jaz sem tisti človek, ki je odšel v svet pred dolgimi, dolgimi leti. Sedaj se vrača spet domov uživat jesen. Bil sem daleč, daleč pri Mavrih na Španskem. Vse njihove vednosti sem preštudiral in vseh njihovih umetnosti sem se naučil. Bil sem na dvoru kalifov v Kordovi in videl sem palače iz alabastra in palmove vrtove. Sedaj se pa vračam domov in s sabo prinašam najdražjo iznajdbo španskih saracenskih učenjakov, takozvani kamen modrijanov. Jaz ti znam iz vsake reči narediti zlato, samo ako hočeš. Ali hočeš?«
Cestar ga je gledal začudeno. Ko je stranski človek nehal govorili, je prijel spet za svoje orodje in tolkel dalje kamenje ter rekel med delom počasi:
»Kaj govoriš o jeseni? Poglej okrog in videl bodeš, da vlada v prirodi najbujnejša pomlad in slavec se že oglaša v grmu za potokom. Izbij si vendar iz glave svoje sanje o jeseni in o zlatu in o saracenskih kalibrih!«
Stranski človek ga pa vpraša še bolj vsiljivo:
»Ali hočeš zlata? Povej, koliko naj ti ga naredim, da ti ga ne bo preveč. Zlato je težka stvar, ti pravim, in človek se lahko nad njim zadavi.«
Cestar je postajal nepotrpežljiv in odgovoril je hladno:
»Ga boš pa drugič, ko bova imela več časa. Danes se mi mudi slolči tole kamenje.«
»Samo nekaj trenutkov,« prosil je stranski človek, »samo nekaj beglih trenutkov in imeli boste zlata, kolikor imate sedaj kamenja. Saj se ne gre zame, jaz zlata ne potrebujem, gre se samo za vas, moje rojake, katere bi rad osrečil. Jaz sem poslan od samega Abdulilaha, kordovskega kalifa. Sedaj mi boste verjeli.«
Cestar se je nepotrpežljivo obrnil na drugo stran in mirno tolkel dalje svoje kamenje.
Stranskemu človeku se je storilo neizmerno tesno v prsih in prevzela ga je taka bolest, da se je kar dušil. Zakril si je obraz z rokama in šel nekaj časa dalje po poti kar na slepo gnan samo od grenke sile svoje bolesti in svojega hrepenenja.
»Tako sprejema domovina, ko se vrača k nji stranski človek!«
Toda polagoma se je polegla njegova bolest in njegovo hrepenenje se je pomirilo.
»Saj to je bil samo cestar, ki je celo življenje zatopljen samo v cestno kamenje,« mislil si je. »Kako bo on razumel, kaj je kraljeva znanost alkimije in kaj znajo saracenski derviši. Njemu se ni niti sanjalo nikdar o alubastrovih palačah v Kordovi in o palmovih vrtovih. Toda daleč tam v megli stoje hiše moje rodne vasi in tam so drugi prebivalci, ki bodo s hrepenečo dušo vsrkavali skrivnosti kraljeve znanosti alkimije.«
Stranski človek je šel in šel dalje po prašni poti in je prišel do mesta, kjer so pastirji pekli krompir kraj pota. Vsedel se je k pastirju poleg ognja, utrujen in izmučen, ter si položil roke v dlanju. Pastirji so gledali začudeno in boječe prišleca, se široko odmaknili od njega in nikdo ni imel poguma vprašati ga, kdo je in odkod.
Slednjič dvigne stranski človek glavo in pogleda po pastirjih:
»Ali me ne poznate?«
Pastirji odkimajo začudeno.
»Seveda me ne poznate! Jaz sem tujec med tujci in nikdo me ne pozna več v mojem rodnem kraju. Bil sem mlad in kipeč, ko sem šel od tod in sedaj sem star in utrujen, ko se vračam. Neugnana želja me je gnala v tujino. Najti sem hotel kamen modrijanov, oni čudni magisterijum, ki zdravi vsako bolezen in spreminja vsako stvar v zlato. Ni mi bilo mar ne časa, ne truda, ne napora, samo da bi utešil svojo perečo željo in si pridobil oni prečudni kamen. Sedaj se vračam domov star in zlomljen in utrujen in s sabo prinašam čudodelni magisterijum. Hotel sem se vrniti velik in slaven in mogočen, kakor junak v pravljici. Mislil sem, da bom udaril s pestjo ob goro in gora so bo zamajala, stopil na rodna tla in zemlja se bo pod mano tresla. A sedaj sem star in slab in truden in od vseh svojih visokoletečih sanj mi ni ostalo ničesar, kakor kamen magisterijum. Z njim lahko izpremenim celo vašo vas in ves svet naokoli v čisto zlato.
»Ali hočete zlata, čistega zlata? Lahko vam ga nasujem na perišče, na polne klobuke. Dajte mi samo en pečen krompir, samo en krompir za klobuk čistega zlata.
Kaj se umičete in kaj me gledate tako začudeno? Saj sem vaš rojak in dete vaše vasi. Med menoj in med vami ni drugega razločka, kakor da sem jaz umetnik in posedujem prečudni kamen magisterijum, ki zdravi vsako bolezen in izpreminja vsako stvar v zlato. Dajte mi samo en krompir za perišče suhega zlata, kajti grozno sem lačen. Vi še ne veste, kaj je zlato! Z zlatom lahko stresate gore in teptate zemljo. Ljudje vas bodo slavili in se vam klanjali in vam brali vsako misel in željo iz oči. Vsako koprnenje srca in vsako poželenje duše uspokojilo vam bo moje zlato.«
Pastirji se pa odmičejo še dalje od ognja in gledajo s čudnim strahom na prišleca. Tujec jim pa govori dalje:
»Nikar se ne bojte! Nisem v zvezi s škratom in ne s čatežem. Svojo vednost sem si pridobil pošteno z lastnim trudom in krvjo. Moja skrivnost je plod mojega lastnega neumornega napora in brezsenih noči. Pridite bližje k meni, povedal vam bom čudne povesti. Bil sem v staroslavni Kordovi, ki ima tisoč vrat in štiri tisoč stolpov, učil sem se na dvoru kalifa Abd-ur-rahmana, v palači Accahra, ki ima štiri tisoč petsto marmornatih stebrov. Nikdo mojih rojakov še ni bil tam in nikdo še ni študiral skrivnostne knjige tabola smaragdina, katero je napisal pred tisoč in tisoč leti v Egiptu učeni Hermes Trismegistos. Jaz sem jo čital in sem se naučil iz nje kraljico vseh ved, znanost nad znanostmi, deviško alkimijo.«
Medtem ko je tujec še govoril, se je najpogumnejši izmed pastirjev približal ognju toliko, da je z dolgo palico pobral iz njega pečeni krompir, potem se je pa naglo oddaljil k svojim tovarišem, ki so med tem od daleč in plašno gledali na čudnega tujca. Potem so si razdelili krompir in izginili na planjavi.
Zdaj je stranski človek zakričal tako bolestno, da je jek njegovega glasu odmeval od jasnega neba. Prijel se je z obema rokama za obleko na prsih in jo potegnil narazen, kakor da bi se mu bolesti dušilo v prsih srce. Potem se je vrgel na svobodno zemljo s prsmi navzdol, kakor da bi si hotel s hladno prstjo matere zemlje ohladiti pereči žar svoje duše.
»Torej niti enega pečenega krompirja za vse, kar sem si tekom celega napornega življenja pridobil v daljni tujini. Kaj mi pomaga čudni kamen magisterijum in vsa vednost saracenskih učenjakov! Domovina toga ne potrebuje in ne ve ceniti njegove vrednosti.«
Stranski človek vstane in gre dalje po poti, ki pelje v vas.
Čudna je bila ta okolica, kakor se mu ni zdela še nikdar, ko je kot mlad deček hodil po teh krajih. Koliko let je že od tega in vendar se mu zdi, kakor da bi bil samo en dan in kakor da bi si v lahnem snu v popoldanski vročini pridobil skrivnostno vednost čudodelnega magisteriuma. Solnce je zahajalo za goro z mogočnim pohodom in pelo zmagovalno pesem, kakor velikan, ki si je pridobil glavno zmago. Vsak žarek, ki je migotal v zraku in se odbijal ob perje na drevju in ob travo na zemlji, je bil akord te veličastne himne. In zemlja se je zamaknila v ta slavospev in spremljala njegove akorde z vzdihljaji večernega zefira. Kakor daleč je seglo njegovo oko, vsepovsod je zvenela ta pesem in vsepovsod jo je poslušala zamaknjena priroda. Na vzhodu se je spustila dolga senca, kakor pošast raz gore in stopala vedno dalje, kakor da bi hotela dohiteti tujca, ki je hitel za solncem na zahod. Okrog njega je vel večerni zefir in jesensko listje mu je
šuštelo pod nogami. Stranski človek je pa hitel proti zahodu z urnimi koraki, kakor da bi hotel dojti večerno solnce in so skriti pod njegov megleni plašč.
Kako majhna je bila sedaj pred njim njegova rodna vas in kako majhni ljudje, ki niti ne vedo, kaj je kamen magisterium in ki niso nikdar slišali, kaj je sloveča accabra v staroslavni Kordovi.
Ko je spet pogledal po poti pred sabo, je zagledal, da gre pred njim dekle in nese v roki vrč, v katerem je pljuskala voda.
Stranski človek pospeši korak in stopi k dekletu:
Daj mi požirek vode za božjo voljo! Daj mi požirek vode, ker umiram žeje. Sedem let že potujem po tujem svetu in še nikdar nisem dobil požirka vode. Na poti se mi je sanjalo, da se bo izpolnilo slednjič moje koprnenje in se bo našla duša, ki mi bo s požirkom vode pogasila perečo žejo. Ako mi daš požirek vode, ti bom povedal čudno povest o solnčni Andaluziji in o palmovih vrtovih, o alabastrovih palačah in o slavnem kalifu Ahd-ur-rahmairi. Samo požirek vode daj mi o dekle!
Dekle se mu pa nasmehne in ga vpraša nagajivo:
»Čemu vam bo požirek vode?«
»Čemu mi bo požirek vode! Vprašaš? Čemu mi bo požirek vode? Glej jaz umiram in noga se mi opoteka in srce se mi duši v prsih! A ti me še vprašaš, čemu bo požirek vode! Sedem let že žejam in nisem mogel na vsej široki zemlji od solnčne Andaluzije pa do vaše vasi najti studenca, ki bi ugasil mojo žejo. Pri sebi imam čudodelni kamen magisterium, ki izpreminja vsako stvar v zlato in zdravi vsako bolezen. A kaj mi bo čudodelni kamen magisterium, če pa umiram žeje! Daj mi požirek vode, da ne umrjem!«
»Saj boste kmalu v vasi in tam boste dobili vode cel studenec in polno korito « odvrnilo jo deklo.
»Kaj mi pomaga voda v vasi, ako pa tukaj umiram žeje. Daj mi vsaj požirek vode in pokažem ti čudodelni kamen magisterium in odkrijem ti skrivnosti alkimije. Stori to vsaj iz usmiljenja do revnega tujca, ki se je mučil v tujini leto za letom in katerega mori neznosna žeja. Saj sem kost vaše kosti in dete vaše vasi. Dasiravno me sedaj nihče ne pozna in noče poznati, vendar bo pribito na veke v zgodovini, da sem dete vašega kraja in plod vašega rodu. Ko bo zopet vzšlo solnce, bodo vrezali vanj z ognjenimi žarki mojo spominsko ploščo in ko bo veter zabučal po vašem kraju, bo zapel pesem o meni.«
Dekle ga je pa gledala z velikimi, pomilovalnimi očmi, iz katerih je odsevalo sočutje in strah pred neznanim človekom ter je urno pospešilo korake.
»Pojdi bolj počasi,« prosil je stranski človek, »kajti jaz sem utrujen in moje moči so upadle. Dolga je že moja pot, kajti potujem tam od solnčne Andaluzije in iz starodavne Kordove. Nekoliko hodi bolj počasi, da te zamorem dohajati.«
Dekle je pa še bolj pospešilo svoje korake in kmalu pustilo za sabo stranskega človeka. Od daleč se je še včasih ozrlo plaho nazaj, če je morebiti ne dohaja. Toda stranski človek je ostal kmalu odzadaj, povesil glavo in stopal počasi dalje po prašni cesti. Naenkrat je na ovinku pred njim stala domača vas. Solnce je že zašlo in iz doline se je počel razpenjati rahlo in tiho polumrak, ki je pokril kmalu celo vas kakor s pajčolanom. Stranski človek je imel v srcu samo eno misel, ki ga je prevzela popolnoma: Potreben sem počitka.
In vse je vabilo k počitku. Ljudje in živina so se vračali s polja, perje na sadnem drevju se je povesilo, vrelec je žuborel spalno pesem, neka mehka sanjavost se je vlegla po celi naravi, samo slavec v grmovju je pel tiho in strastno in v sanjavi mrak se je razlegala večna pesem o ljubezni. Vse je vabilo k počitku in v srcu stranskega človeka je zakipela vroča želja po miru. V sanjavem polumraku je stala naenkrat pred njim rodna hiša in stranski človek je k nji zavil svoje korake.
Iz dimnika se je kadilo in na mizo se je nosila večerja, ko je stranski človek stopil v družinsko izbo. Družina je prosila iz neba blagoslova in potem se je vsedla okrog mize k večerji, gospodinja je rezala kruh, berači so pa sedeli za pečjo in pričakovali ostankov večerje. Stranski človek je stopil v sobo in neizrečena radost mu je odsevala na obrazu. Slednjič je prišel domov po dolgih blodnjah v tujini. Izmučen in utrujen je do skrajnosti, toda tu je klop, da se spočije in pogrnjena miza, da k nji sede in topel zapeček, da se v njem segreje. Široko je odprl vrata in pogledal naokrog z velikim pogledom. Pričakoval je, da bo radosten vsklic privrel iz prsi navzočih, da se bodo iztegnile vse roke v presrčen pozdrav in da se bodo veselja bliščale oči njegovim domačim. Toda mrtvo je ostalo vse in hladno in pomilovanje se je zibalo na obrazih.
»Sedaj sem prišel!« — zaklical je stranski človek — »prišel sem naravnost iz solnčne Andaluzije in iz starodavne Kordove. Bil sem v alabastrovih palačah, ki imajo štiri tisoč tristo marmornatih stebrov in videl sem palmove vrtove, bil sem na dvoru samega vseslavnega kalila in naučil sem se vse modrosti saracenske. S sabo prinašam čudoviti magisterijum, oni čudodelni kamen modrijanov, ki zdravi vsako bolezen in izpreminja vsako stvar v zlato. Prekosil sem samega Hermesa Trismegistosa. Samo kruha mi dajte, košček kruha, da se najem, in miren kotiček, da, se odpočijem. Bogato vam bom vse povrnil in po kraljevsko se bom zahvalil. Z zlatom bom pokril svojo rojstno hišo in z zlatom bom potlakal ulice naše vasi. Bolezen ne bo imela več pristopa v to okolico in blagoslov se bo razvil nad njo.«
»Vsedi se tamle na klop,« rekla mu je mati, »odpočije se in pokrepčaj. Potem pa ostani pri nas in ne blodi več okrog in ne išči svojega magisterija. Izbi j si vendar iz glave oni kamen modrijanov in daljno Andaluzijo, staro Kordovo z alabastrovimi palačami. Bodi doma in ne delaj mi nepotrebnih težav. Vsa okolica že govori o tebi in jaz sem radi tebe nepretrgoma v groznih skrbeh. Vsedi se in najej se in potem pojdi k počitku.«
Stranski človek jo poslušal pohlevno kot majhno dete. Vsedel se je in najedel črnega kruha, potem se je pa vlegel na seno k počitku. Pod glavo je pa dal svoj čudodelni kamen magisterijum in vso noč je sanjal o svojem težko pridobljenem zakladu. V sanjah je videl rojstno hišo pokrito s suhim zlatom in vse ulice so bile tlakane z rumeno kovino . Od vseh strani in po vseh stezah so prihajali ljudje in on je delal čuda s svojim skrivnostnim kamenom, zdravil vse bolečine in tvoril bogastva brez konca.
V družinski sobi je pa večerjala družina dalje in se veselo razgovarjala in tudi berači so bili deležni obilih dobrot. Vse je postalo veselo in zgovorno po dovršenem delu, samo mati je bila otožna in je tarnala:
»Težko pokoro mi je naložil Bog! Dala sem sina v mesto v šole, da bi se izšolal in postal gospod ter prišel do belega kruha. Obnašal se je dobro in učil se je pridno, da so vsi imeli nad njim veselje. Toda naenkrat se mu je nekaj zmešalo v glavi in sedaj govori vedno, da je bil nekje v daljnih krajih in da ima nek kamen, ki poseda čudodelne moči. Ves dan se potika okrog in izmučen in utrujen se vrača vsak večer domov. Bog si vedi, kako se bo to končalo. Naj bi mu že Bog dal zopet nazaj Prejšnji razum ali ga pa vsaj na kakoršenkoli način rešil iz tega stanja.«
Tako je v družinski sobi tarnala mati, na senu je pa med tem sanjal stranski človek o svojem čudodelnem kamenu, naokrog se je razlival skrivnostni mrak in v rožnem grmu na vrtu je pel slavec svojo večno neizpeto pesem o ljubezni.