Pojdi na vsebino

Stran:Zivotopis Frana Erjavca 1889.djvu/23

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran ni lektorirana

Vsak človek ima dvojen obraz, znotranji in zunanji, duševni in telesni. Že zunanjost človekova je zanimiva, in lahko jo je popisati; mnogo zanimivejša je pa znotranjost, zlasti pri omikanem, duhovitem človeku — pa tudi težavno je podati natančno nje sliko. Oglejmo si na kratko oboje pri našem Erjavci.

Bil je naš Fran nad srednjo moško velikost, krepke postave, lepo vzrastlih udov, močnih prsij, širokih pleč. Glava mu je bila obilna a ne čezpravilno, obraz lep, miren, obrobljen s črno brado in črnikastimi lasmi, ki so mu bili v poznejših letih s sivimi pretkani; oči je imel svetlorjave, mirne, krotke, a duhovite. Bil je lep mož, ki se je že po zunanji prikazni na prvi pogled prikupil človeku.

Znotranjost človeka pa sodimo po njega govorih, po vedenji in po delih. Izkušal bom vsaj nekoliko pogoditi sliko Erjavčevega duhá in srca.

Najprej naj omenim Erjavčevo učenost. Učenjaka izkazal se je v šoli in zunaj. Učenjaka ga kažejo zlasti njegovi spisi. A bil je pa posebno velik specijalist v malakologiji.

Drugič nam je poudarjati Erjavčevo národno miš­ljenje, odločno, stalno in čisto kot zlató. Za národ je gorel in delal od mladih nog do poslednjega trenutka. Bil je pa rodoljub ne le v besedah, ampak v delih. Komu je posvetil vse svoje spise, če ne Slovencem? Za koga je delal, če ne za nas? Res, da je kot učenjak služil vedi sploh, a sad svoje učenosti, svojih preiskav je poklonil večinoma nam. In pokojnik ni bil narodnjak le na shodih, v društvih, le v javnosti, bil je narodnjak tudi v svoji domači družini. Pogostoma se godí, žal, med nami, da možje, kateri slujejo med nami kot voditelji, pisatelji i.t.d., v domači hiši potisnejo naš mili jezik v kot, da se v njih družini košati in šopiri nem­ščina in laščina v delavnik in praznik. Sramota za nas! A pri Erjavci ne tako! Naš slovenski jezik in sicer jedino naš slovenski jezik govoril se je vedno v njegovi hiši. Slovenski sta govorila soproga med seboj, slo­venski z otroki, slovenski s posli. Dà, kar jaz pomnim, nisem videl v tej družini poslov, če ne slovenskih. Vsak uspeh, vsak napredek našega národa, vsaka lepa nova