za to pomaga?« Eden me povpraša: »Ali botanik, ali tak človek mora znati tudi kàj kemije?«
»Zna, kolikor toliko!«
Na to me hitro povpraša, kaj pomaga proti plesnivemu duhu v vinu, ali pa kadar vino cikne.
Tako tedaj so imeli ti židje Erjavca najprej za trgovca, potem pa za universalnega »dohtarja«.
A huje se mu je godilo blizu Čepovana na Goriškem. Tamošnji g. vikar, Bl. Grča, piše o tem Gregorčiču: »O šolskih počitnicah, menda je bilo l. 1875., grem nekega dné po kosilu pod milo nebo. Ko korakam mimo znane »Močilarjeve« hiše, vidim skozi odprto okno prijazen slovensk obraz tujega gospoda. To, ali kaj, mi je usta vilo sprehod in me vleklo v hišo. Z neznanim tujim gospodom se pozdraviva. Potem gospod mene samemu sebi predstavi, sebe pa meni, to je, nagovori me po imeni in pové, da on je profesor Erjavec. Sédel sem za mizo, vesel, da sem v družbi po vsi Sloveniji znanega učenjaka. »Danes sem bil 'ravbar',« začne gosp. profesor; »no, kàj tacega se mi pa še ni pripetilo.«
»Kako to?« vprašam začuden.
In g. profesor mi pripoveduje, da je zjutraj na Laznah, v bližnji vasi konec trnovskega gozda, nabiral rastlin in živalic. Laznarji, pri svojem delu na polji, opazovali so ga skrbno po strani. Ko pridejo bliže, hitro skočijo štirje možje k njemu, rekoč: »Kaj delaš tu?«
»Menim, da nič hudega in nič prepovedanega«, odgovori jim.
A oni ga primejo rekoč: »Kaj praviš! Ti si ravbar (ropar), iz Gradiške si ušel, mi že vemo!«
»Dosedaj sem bil profesor v Gorici in za ravbarja me ni še nihče imel!«
»Ti — profesor?« odvrnejo mu neverno. In pogovor se je še nekoliko nadaljeval precej osorno. Končno postane g. profesor že nejevoljen in vpraša:
»Kaj pa mi hočete?«
»Z nami pojdeš!«
»Kam pa?«
»V Čepovan!«
»Dobro! V Čepovan sem že itak namenjen — spremite me doli. Doli me poznajo, boste se vsaj
