tako je bilo nje imé, slovela je v mladosti zaradi izredne lepote svoje. Ko je bil leta 1821. v Ljubljani zgodovinsko — imenitni vladarski shod, prigodi se nekega dné, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici in si po zvršenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim adjutantom. Ko car ugleda cvetočo perico, ustavi se, potegne iz žepa rdeč svilen robec ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obrazek.[1]
Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se je porodilo četvero otrok, izmed katerih je bil naš Fran predzadnji. Življenje v domači hiši nam Erjavec sam, to seveda poetično olepšano, opisuje tako:
»Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rasle jabolka, hruške, češplje in tudi jedna češnja. V gorenjem konci so bile pa gredice, na katerih so vse poletje noter do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rmene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktičnejši; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog vé, zakaj ta lepi prostor brez vsacega dobička stoji na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se napósled máterinim željam, in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narcisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče — krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle, ker materi bi se bili oče na tihem vender smilili, ko bi jim uničili vse veselje.«
»Ali ljubša nego cvetlice in krompir, ljubša nego jabolka in češnje, dasiravno sem jih nerad zabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni useknila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta; na niti sem jih peljal celó v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil
- ↑ Zvedel od g. Jožefa Cimpermana. Pis.
