Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/155

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Sdaj tezhe k’ kovazhi, sdaj neſe na mlin,
Naredi na den néko tavshent ſtopín,
Zel den je na nogah, nigdar ne ſedí,
Kak tê, dare v’ peti ſi terna gledí.
Vezhér ſi dol leshe na ſlamo, no ſpí:
˛She préden, kak dén je, kokot ga budí;
Drushini vkashuje, kaj délati ma:
Ti pojdi na njivo, ti bodi domá!

Kmet zeli den déla, je denog veſel,
Sna, da bo s’ tém ſebe no druge shivél:
Tak duſha, kak telo ſe rasveſelí
Zhi on ſvojo délo gorôfra Bogí.
Ja, s’ duſhoj no s’ telom bi priſhel v’ nebó,
O da bi le v’ tjedni nedéle ne b’lo!
Zel tjeden je néki kmet grehe zhertíl,
V’ nedélo pa s’ njim je napiten brat bil.

V’ nedélo s’ tovarſhi je v’ kerzhmo ſhel pit,
Ne henjal, da mokra je bila vſa nit;
Je karte tam shmikal do bélega dné,
Tê ſhe le ſe k’ domi je vlekel ’s kerzhmé.
˛She eno mu sapre pred noſom nebó,
O da bi le téga pri kmeti ne b’lo!
Da svito nori rad druge ludí,
S’ tem duſho sapaſe no nebo sgubí.

Ne vſaki, le néki kmet je tak pregnan,
Da nori pri handli hitrej, kak zigan;
En drugi goſpoda podrajtati zhé,
En tretji drushini lon vtergati vé:
Na foringo vinſko zheterti zhi gré,
V’ navane puzhele nalije vodé:
En peti pa farmeſhtra vodi sa noſ,
Obezha, kaj dushen je, plazhati ſkos.