Pojdi na vsebino

Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/121

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

En’ga ſamo ſe je bal;
V ſerzi ga je ogenj shgal.
Gda na to je miſlil:
Kaj, zhi bom k’ ſoldatom vset?
Omedlí, zhé shupe met,
Naj bo kak hté[1] kiſla.

Sdaj kak rihtar viſokóſt
Vel’ko kashe, no dushnoſt
Ma, da druge visha,
On sa ſé bogate ma,
Druge pa sa ſhtêrze dá:
Tak ſe mosh ponisha.

Sato je povikſhani
Kak ferbóltar kres rezhí,
Keri ma grajſhino.
Vezh pa tudi ma ſkerbí,
Vezh kak vſi ferbóltari,
Kajti brizha[2] nima.
V' vſakem zhaſi mavtnari
˛So zhaſtíti ludi b’li,
Onti sdaj ne ménje.
Takſhna zhaſt ſe njemi da
Od vſeh ludi, da on ma
Mavtnarſko ſmilénje.

Rasvun tega goſtokrat
Komiſar je ’s ſèrza rad,
Gde ſe sakon ſhiva.
˛Srezhen denog malogda,
Da obéſi kosleka:
To ga v’ ſerzi griva.

  1. Kak hté: kak koli, wie immer.
  2. Brizh: ſhêrg, Scherge